123
Drobtinice za kratek čas.
— Na eno oko slep človek je srečal zjutraj zgodej soseda, ki je pa gerbast (puklast) bil. Začne se med njima naslednji pogovor:
Samooki: „No, sosed, dobro jutro!"
Gerbec: „Bog daj !"
Samooki: „Danes ste pa zgodej zadeli".
Gerb ec: „Da! Moj sosed ima še eno okno zaperto". Dobro ga je bil splačal!
—   V Lj. je imela mati sina. Jaka mu je bilo ime. Bil je pa enmalo prismojen. Nek večer poleti gre na polje, ko so ravno žabe pridno regljale „jaka, jaka, jaka" itd. Naš Jaka leta od luže do luže, od mlake do mlake, in se pri-joče na zadnje domii materi očitovaje: „Kaj neki ste povedali žabam, da mi je Jaka ime; niso mi dale mini te nesrečne klepetulje; na vse strani so me klicale kakor da bi me bile hotle povsod imeti!"
Bi utegnila prilika biti marsikteremu ošabnežu, ki ima visoke misli od sebe, da se povsod le za-nj vlečejo.
—  Ko so svoje dni po slovenskih šolah še silama učencem nemščino brez razumka vtepali v glavo, vpraša učitelj Janezka:
„No, Janezek, povej mi zdaj ti: „Was sind Engel?"
Janezku se odgovor ustavlja.
Učitelj: „No, Janezek, saj veš: Engel sind pure — pure — —
Janezek hitro poprime besedo in pravi: „Engel sind pure, race in pa gosi".
Ultra posse nemo tenetur!
—  Ko so bili kmetje še grajščinam podložni, pride eden tacih v kancelijo po opravkih. Spehan zavolj daljne hoje bi se bil rad vsedel, pa ne vidi nikjer stola. Pisarjev eden zapazi njegove misli ter se ponorčuje ž njim: „No, oče, pa se vsedite!" Bistroumni kmet se nekoliko ozre po kancelii in pravi: „Gospodje, ne zamerite, pri vas je kakor pri meni v skednji — polno cepcov, stolov pa nič".            L—r.