Poštnina plačana v gotovini. Leto XXI. Dolnja Lendava, 23. decembra 1934. Štev. 51. Cena 1 Din. Naročnina doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo 6 Din, ali z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom 8 Din. 50 para., letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom k vsaka reč 2 Din. Mali Namen Novin je: 1) z zagovoröm Pravice tolažiti Srce Jezušovo, i 2) z čistimi dohodki podpirati siromake Sv. Ivan Bosko, pomagaj nam ! VESELE BOŽIČNE SVETKE ŽELE VSEM DRAGIM NAROČNIKOM DOMA I V TÜJINI Z PUNIM BLAGOSLOVOM DETETA JEZU- ŠEKA VREDNIŠTVO I UPRAVA „NOVIINˮ. MIR. Ga vsi želemo, a malošto ga išče. Vsaki bi rad v miri živo, ne dovoli pa, ka bi njegov bližnji bio tüdi deležen te sreče. Dosta gučimo od napredka. A ž njim ne prišo mir. Velika je omika, izobrazba, vučenost. A prinesla ne nam mirü. Po radioji smo zvezani z celim svetom, a mir z tem ni za stopaj ne bliže k nam. Tak daleč smo že prišli, da moremo po radioji celo slike pošilati po celom sveti na jezero i jezero kilometrov daleč brezi poštnoga zavitka i brezi rabe dozdajšnjih fotografske aparatov, a mira pa nikak ne more radio zgrabiti. Mir je znotraj. Mir je sad düše. Gde nega düše, nega mira. Düše zanemariti pomeni nemir povzročiti. Ja, vsi mamo düše, to je boži navuk. A milijoni i milijoni živejo brez te vere, brez te zavesti, živejo kak da düše ne bi meli. Obkladejo si jo z snovjov, štera povzroča vrenje, sikanje, vihere, nemir. Te snov je greh. Gde se ne tere greh, se dela nemir. Zobston je vsako spravišče za mir, zabadav je vsaka, še tak debela kniga pisana: za mir, če nega vole pogasiti ogenj, ki vužiga nemir, to je pogasiti greh. Boža reč je, ne človeča: „Hüdobni nemajo mira“. A ista boža i ne človeča reč pravi, da je Jezušek „vladar mirü." Če je pa on Vladar mirü, te on i jedino on ma oblast potreti Zroke, nemira: greh. Pokleknimo zato blažene božične svetke pred njegove jaslice pa ga iz celoga srca prosimo, naj v nas i vu vseh düšaj potere greh, ka tak pride vu nas i vu vsako düšo bláženi mir, od šteroga so pri njegovom rojstvi tak lep spevali Angeli: Mir na zemli lüdem, ki so Bogi povoli". Mir i edinost v drüžini! Kda na sveti večer odevlemo j jaliče z bleščečimi migeci, kda se radostno zaziblejo božični zvonovi i;po naših cerkvaj privrejo iz vüst pobožnoga lüdstva lepe božične pesmi med gibčnim pomaganjom orgol, te je ves svet poplavleni z radostjov svete noči: srca se potaplajo v sladko Skrivnost božega rojstva i sveti mir je razlejao nad domom, nad drüžinov, mir, ki ga je prineso to noč rojeni Zveličar — Krao. Zato vsakši te dneve najraj doma preživi, se po domače veseli. Mehko postane te vsakše Srcé. Rad bi zato v mehkoj reči naslono nekaj misli na našo drüžino. Dnesden se jako dosta guči pa piše od .socijálnoga pitanja" t. j. pitanja, kak bi te vnoge nevole, štere nas terejo, bar nekelko olejšali. Meni se vidi, da je prvo, najvažnejše i nam najbližanje .socijalno" pitanje to, kak bi iz fundamenta vseh narodov i držav, iz drüžine iztrebili razprtije pa nemir i se naselo dober angeo mira, ki je nekda prineso veseli glas bet-hlehemskim pastirom i svetoj drüžini: „1 mir lüdem na zemli . . ." Miri Mir je kak svetlo sunce, ki nikdar ne dopüsti, da bi se prikradnola kmica v hižo. Prijazni obrazi i lübezniv! pogledi, dobre reči i hasnovita djanja so to. Kak topeo sunčni trak na sprotoletje nam dobro dene v takšoj- hiži. _ Mir je kak tečen krűh, ki hrani celo drüžino, da lehko rasté i se krepi. Mir je kak jasno nebo na sveti večer, z miljoni zvezdic posejano, ki tüdi sirmaško hižo, kama so se spravile vse nevole, spremeni v mali pá-radiž, v hižo tihe sreče. Hiža pa, kde je vsikdar samo Svaja pa kreganje na redi, je kmična, tihinska, mrzla kak ledenica, kama nikdar ne sine toplo sunce, je tao pekla, je kraj, kde so lüdje nazlük velkomi bogastvi pa obilji li lačni pa žedni lübezni, mira pa prijaznosti. Kem bole jih mantrajo nevole pa razdva-jajo svaje, tem bole si želejo lübi mir. Da istina, telko nevol nas ob-davle, da se jih nemremo rešiti; kak bi pa te v miri živeli? Od časa, kda pride človek na svetlo pa dokeč ga zemla ne vzeme, kelko nevol, skrbi, nemira pa skuz! Znajmo pa, da je tüdi Zveličar, naš Krao v sirmaštvi prišeo na svet. Mesto mehke gospocko zibeli je meo (Slamo, pa šče ta je bila lücka. Mesto kralevske palače, vse razsvetlene — kmično Židovje zapüščene votline. I že kak nedužno dete je mogeo do-živeti jalno preganjanje. Mi pa naj ne bi mogli prenašati svoje nevole pa napake drügih? Pa kak ? Či pride k betežniki doktor, je njegova prva skrb, da dobro preišče, kakši beteg je i kak je nastao; te komaj zapiše pravo vrastvo. Tüdi mi moremo najprvle poglednoti, Odked to, da se kdašte skregamo doma v lastivnoj hiži; trbe poglednoti v samoga sebé i spoznali bomo, da sami kalimo mir. Bodimo osvedočeni, da ne živemo med samimi angeli, liki med lüdmi, šteri majo vnogo svojih napak, kak tüdi mi sami. Drügi nemrejo viditi naših napak, mi pa ne drüge i — ogen je v strehi. Posebno Sinovje pa očevje se dostakrat skregajo i nemrejo delati sküpno. Či idejo orat, kosit ali drva sekat, vsikdar so si naskriž: edni si ne dajo zapovedavati, drügi si ne dajo valati. So Sinovje, ki sami sebé više cenijo kak drüge, mislijo, da vse dosta bole razmijo kak drügi, drüge majo za hüjše kak sebe, se protivijo, če njim kaj ne povoli, radi bi podrli ves svet pa zgradili novoga. Žalostno je to i najbole so takši nevarni ne samo '•/.a drüžino, liki za celi narod. Vnogo pa je tüdi sinov, šteri morejo poslüšati vočimetanja starejših, kak so nebogavni i si vsikdar kaj novoga zmišlavlejo. Zato je dnesdén preci žmetno za mlade, to zna najbole tisti, ki je mladi. Vsakši gleda na to, kak bi z najmenšim trüdom prenašao nevole i si tak zagotovio srečnejše pa lepše življenje. Zato ščejo mladi iti naprej, se genoti s stalnoga mesta, da ne bi ostalo vse pri starom, ščejo najti novo formo živlenja, kde bi bili srečni vsi. Pred njimi leži duga, a trda cesta — prišestnost, tista prišestnost, kda se bodo mogli sami vrčti v živlenje. Zato hodijo po svojoj naravnanoj poti z vüpanjom, da dosegnejo svoj cio. Pa dostakrat jim starši zagradijo, da nemrejo dale i te se razidejo — Sinovje idejo v svet, ka njim nikak ne bi trpelo, brodijo v živlenji i se ko- maj na stara leta mogoče znajdejo doma. Kelko hasnovitoga bi lehko včinili, če bi vse svoje sile ponücali doma! Ne je to nikša gizdost ali ne-bogavnost, ne, samostojno ščejo delati i tak si pridobiti■’ novoga znanja, ar se dobro zavedajo svoje odgovornosti. Vodi naj je samo poštüvanje do starišov. Očevje pa jih v svojoj trdokornosti ne razmijo (neščejo ali nemrejo, ne vem) rekši, moj oča pa dedek sta tak obdelava^ pole i jaz ščem tüdi hoditi po njeva stopajih. ,Držijo se toga, da Sinovje ne vejo samostojno misliti, se tožijo, da so nebogavni, zahtevlejo, da se vse dela po njüvoj pameti, ne pokažejo jim pa poti, ki bi bila za nje prav. Največkrat pa siromaštvo žene našo mladino v tüji svet i deca bi rada delala doma i nega dela. Ne je zadosta, da ma vért verstvo v svojih rokaj, važno je, kak on ravna z verskom, da njemi neide v dug, kak ravna z drüžinov, da zna z lepov rečjov pa z razumevanjom podpirati delo svoje dece, ne pa zavirati, ve so deca dobra, samo razmiti jo trbe. S kakšim veseljom se vrže na delo te cela drüžina i to sküpno delo prinese pravi hasek pa blagoslov v drüžini: mir se naseli v njo, nemira že itak mamo preveč. Če pa vért ne ve vküp obdržati svojo drüžino, se njemi razbeži po sveti i te se moreta stariva sama mantrati od zajtra do večera, kda bi lehko vživala lepi mir. Mantrata se, pa nikak nemrete zmočtjL-dela. sosedje pa so ravno, čakali ná to i njima brazdo za brazdov režejo od njeva zemlé . . . Osvedočeni bodimo, da kda bo edinost pa mir v drüžini, bo tüdi lübezen pa Bog v njoj i te bodo deca kinč vsakše familije. Mir i edinost pa samo iz lübezni moreta zrasti. Takša hiža nam postane dom tihe sreče, kama se vsi radi zatekajo, posebno zdaj k božičnim svetkom. Takša hiža ma na stežaj odprete dveri, šürke vulice, kde nega zank, liki tabla, ki nam kaže pravo pot, da kem prvle pridemo do sküpnoga Cila. Te nam bo prijazna pa topla takša hiža: mir boži bo razlejáni nad njov i düh Kristušov bo kralüvao v njoj. — c. Nedelska šola. Tisk je velesila. 2, Naštampana miseo je ne za vse lüdi. Mislite, prosim, samo na tiste čase, kda so »Novine" pisale od agrarne reforme. Agrarni interesenti so radi čteli te članke, mašetarji pa, šteri bi radi vidli siromaka agrarnoga interesenta ogüljenoga, so trdili, ka so tej članki »Novin" krivični, pisatelje člankov so pa —Bog pomagaj! — pravi komunist! . . . No in ar je tak, ka naštampana miseo je ne vsikdar za vse lüdi, zato ma vsaka naštampana miseo svoje navdüšene prijatele i na drügoj strani — neprijatele. Kda smo mi pisali od krivice, štero morejo prenašati ništerni sezonski delavci, so zamerili naše članke tisti lüdje, šteri so povzročili krivice. Ednim je tisk bio po voli, tisti so odobravali naše misli, drügim se je naš tisk Zamero i so ga obsodili. Ar so vse misli ne za vse lüdi, to je tüdi vzrok, zakaj mamo tak pisani šereg novin, knig i plakatov. Kda se je šlo za agrarno reformo, je v potokih teklo črnilo, telko se je Pisalo za agrarno reformo i ešče več proti ‘agrarnoj reformi. Samo v Slov. krajini smo meli po dvoje novin, štere so pisale za i dvoje, štere so bole skrito, ali vsem pametnim lüdem itak vidno pisale proti agranoj reformi. Posledica je bila, ka sta si stala ta dva štampa, ali tiska kakti neprijatela nasproti. Oba sta mislila na svoje čitatele, oba sta štela slüžiti svojim lüdem, oba sta ponüjala svoje blago na vse strani, ar ste znala, ka je tisk samo te velka moč, pravimo velesila, če lejko spravi svoje misli v kem vekši šereg lüdi. Novine, knige, plakat i spodobne reči so tisk, ar prinašajo štampane misli, moč pa majo samo te, če te misli spozna kem vekša sküpina lüdi. Ta velka ali menša sküpina lüdi — so čtevci. Ne naročniki, ar naročnik je ešče ne čitateo, čtevec, lejko se zgodi, ka ishaja eden plakat, ali shajajo edne novine samo v máloj obliki i v malom števili, pa itak dosegnejo svoj smoter, svoj cio, ar majo dosta čitatelov. Istina je, ka ma list, šteri lejko pokaže velki šereg naročnikov — vüpanje na velki šereg čitatelov, ali to je nikdar ne zagvišno, ka pomeni dosta naročnikov tüdi dosta čitatelov. Naročnik s svojim plačilom pomaga tiski, da je lejko v obliki lepi, v obsegi, to je v velikosti — primeren, da ma dobro plačane pomagače, ali najbole zaželeni pomagač tiska je čtevec, čitateo, šteri naštampane misli prečte i se ravna tak, kak to tisk Svetüje. No, in da bi meo tisk čitatele, zato se poskrbi urednik, če je za to delo sposoben. Izbere si za pomagače lüdi, šteri takše misli spravijo v tisk, štere čitateo rad ma, štere misli ga — primejo. Istina, laž, lepa reč i jalnost, velke slove, slike, dober papir, blatenje nasprotnika i spodobne reči so tista mast, s šterov se misli pisatela zabelijo, da bi bila jed bole prijetna, da bi čitatela zagvišno prijela. Vsem pisatelom in urednikom se ne posreči, ka bi prijeli" svoje čitatele. Tak tisk potem, šteroga takši „nesposobniˮ, v istini pa lejko jako dobri i pošteni lüdje spravijo v svet, zgübi čitatele, zgübi naročnike, tisk — prepadne. Nasprotno pa, če so urednik i sotrüdnik! prilični lüdje, tüdi najgrši namen i tüdi najbole odürne misli spravijo v lepi gvant, čitatele primejo, čitatelje bogajo, tisk pa dosegne svoj namen: agrarna reforma zmaga ali prepadne . . . Što pozna preminočnost tiska, zna, ka je delo tiska pomagalo postavlati nove i rüšiti stare države; tisk postavla krale na tron i vrže s prestola mogočne casare. Dnes je tisk velka moč, velesila, štero mora poznati tüdi siromak. Najlepše j najfalejše darilo za Božič so Bat’a čevlji Bat’ a D. Lendava 2 NOVINE 23. decembra 1934. NEDELA. 0 Emanuel, Bog — z nami, naš krao i zakonodajalec, pričaküvanje narodov i njüv rešiteo: pridi i nas reši, Gospod, naš Bog! V. Rosite, nebesa odzgora i oblaki dežüjte Pravičnoga. O. Odpri se zemla i rodi Zveličara. Molimo: Zbüdi, prosimo, Gospod, svojo zmožnost i pridi: z velkov močjov nam pomagat, ka tvoje milostlivo odpüščenje pomore, ka naši grehi zaverajo. Ki živiš i kralüješ . . . O. Amen. Štrta nedela v Adventi. Evangelium sv. Lükača III. Vu petnajstom leti ladanja Tiberius Casara bio je Pontius Pilátuš poglavnik Judee, i Herodeš poglavar Galilee, Filip pa brat njegov ladavec Iturie, i Trachonitiskoga držanja, i Lyzaniaš Abiline poglavar, za dühovski poglavnikov Annaša i Kajfaša: včinjena je reč Gospodnova nad Ivanom Zakariašovim sinom vu püstini: i prišo je vu vse Jordansko držanje predgajoči krst pokore na odpüščanje grehov, liki je pisano vu knigaj Izajaš Proroka; glas kričečega vu püstini: Pripravlajte pot Gospodnovo: rav e činte steze njegove: vsaki dni naj se napuni, i vsaki breg, i gumila naj se ponizi: i kriva bodo ravna i ostra glatke poti. I vidilo bode vsako tejlo Božega Zveličitela. * Misli pred božičom. Sklenimo se in premislimo, kak je bilo v naših srcaj, kda je tiho potikao resni čas adventa! Ali smo njemi odprli düše, da jih je očisto ino pripravo, ali pa se ne odklonilo v naših düšah, kda se nam je približao? Ali je šo brez toga mimo nas? Tak je pač, pride advent do vsake düše, pa ne vsiliv, poštüje človečo prosto volo, samo naráhi potrka. Če se odpre, vstopi in pripravi düšo za božič, za Prihod božega Deteta, če se ne odpre, odide mirno mimo. Zgodi se, da advent leto za letom potrka, pa düša ostane zaprta, ne zahrepene po Bogi, po odrešenji, ne odpre za Jezuša svojega srca. 1 tak mora mimo tüdi božič, i malo bože Dete. Ali denešnji svet ne potrebüje milosti, ali lehko živi brez Boga? O, samo zdignite oči i Poglejte! Ves svet je nesrečen. Puno je vsakdenešnjega siromaštva ino bridkosti pa svet potrebüje mnogo milosti za svoje odrešenje. Toda zakaj nešče odpreti srca, zakaj nešče zahrepenetí po odrešenji? Oj, močno mora biti naše hrepenenje, da bo prizvalo mnogo milosti. Sklenimo se, in v velikom hrepeneli naj pride božič! Naj bo naša düša pripravlena, da se v njej na novo rodi sveto Dete! Da prisije iz nebe obilno milosti. Tedaj bo naš božič blagoslovim Glejte, kak jasen in nežen je božični sij na obrazaj lüdi, ki so odprli svoje srce božemi Deteti, ki so njemi pripravili prijeten domek v svojoj düši! Ino sij ž njih obraza je: sréča i miri lübezen. Kaj nam je božič ? Božič obsega trojno miseo. Je špomin na odrešilni prihod Jezuša Kristuša, spomin na rojstvo svétoga Deteta; je istinski prihod Jezušov v naše düše pri sv. obhajili, ino nam tretjič vzbüja miseo na Jezušov Prihod na konci sveta. Božič. Hočemo, želemo: srečo i mir i lübezen. Sveta noč. Božični zvonovi. Polnočna. Svetonočna pesem. Sklenjeno lüdstvo moli. Bože dete prihaja z nebes na oltar, prihaja v naše srce: to je naš božič! V düšah milost i z nami sréča i mir i lübezen. Ka če bi se tak sklono pred svetim Detetom ves svet, ali bi bilo še zmerom toliko nevol i bridkosti na zemli ? Ali bi se ne naselila med lüdmi sréča i mir i lübezen? Božič je Kristušov prihod prišeo bo v moči ino slavi na konci sveta. Naše živlenje je advent, ki odpira srce ino pripravla düšo za Jezušov prihod. Če bo pripravlena, bo na konci sveta z nami na Jezušovoj desnici sréča i mir i lübezen na vekomaj. Božič. Dnes se je narodo Kristuš; dnes se je prikazao Zveličar; dnes prepevlejo na zemli angelje i se veselijo arkangelje; dnes se radüjejo pravični, rekoč: Dika bodi Bogi na visini, alleluja. V. Nazvesto je Gospod, alleluja. O. Svoje odrešenje, alleluja. Molimo: Daj, prosimo, vsemogočni Bog, da nas, ki nas staro robstvo drži pod jarmom greha, reši novo rojstvo tvojega edinorojenoga Sina. Po istom Gospodi našem Jezuši Kristuši . . , O. Amen. Na Sveti den prvi. Evangelium sv. Lükača II. Vu onom vremeni: Pasterje so pravili eden drugomi: Pojdmo do Betlehema i poglednimo to reč, štera je včinjena, štero nam je Gospod pokazao. I šli so šetüvajočl: i najšli so Mario i Jožefa, i Dejte položeno v jaslaj. Videvši pa spoznali so reč, štera je povedana njim od toga Deteta. I vsi, ki so čüli, čüdivali so se: I nad onimi, štera so povejdana njim od pasterov. Maria je pa zdržavala vse ete reči premišlavajoča nje vu srci svojem. I povrnoli so se pasterje dičeči i hvaleči Boga vu vseh, štera so čüli i vidili, liki je njim povejdano bilo. * Božič, rojstvo Jezušovo prekaša vse človeče zmožnosti: naš razum nemre zapopasti velke skrivnosti: „i reč je v telo včinjenaˮ, Sin Boži je za nas človek postao, samo v poniznosti klonimo glavo i svoje koleno v najglobokešoj veri i najponiznejšoj molitvi; naša lübezen ne more objeti velikosti i mogočnosti bože lübezni, štera prihaja vtelovlena v Kristušovom srci k nam; naše oči v iskrenom pogledi okamenejo na božem Deteti, naša vüha nemo prislüškavajo angelskoj pesmi i stojimo kak pastirčki v svetoj noči vse iz sebe, nerazumevajoč, ka se godi. „Ne bojte se, glejte, velko veselje vam oznanim, ki bo vsemi lüstvi ; ar dnes vam je rojen Zveličiteo, ki je Kristuš Gospod, v mesti Davidovomˮ Luk. 2.10. Božič: Nova Zvezda na nebi oznanja vtelovlenje Sina Božega; angeli si na mej ki j, baršunastij perotaj spüščajo pa zemlo, ka zaspevlejo prvo gloria; odsev bojanstva razsveti betlehemsko Polane, ar Kristuš je rojen. Božič Jezušov je prvo Bogagle-danje ... „Vido sem velko svetlostˮ. Adami je Bog govorio v senjaj, Mo-zeši, Izaiaši v prikazni. Mi vidimo samo obraz etoga sveta. Prva düša, štera je Boga glédala, je bila düša božega Deteta. y tom božem deteti pa prihaja ta velka svetlost na zemlo, puna ga je betlehemsko dolina, Bog je med nami z človečim telom i človečov düšov. Po njem bo prišlo v vsako düšo spoznanje bože po veri i ednok gledanje Boga od lica do lica. „Prava svetloba je bila to, štera razsveti! vsakoga človeka, ki pride na ete svet.ˮ jan. 1. Jezušov Božič je brezgrešnost. Sam je večna i neskončna svetost, brez vsake sence greha. Jezuš je vsa i lepota, vsa čistoča, vsa pravica. Prišeo je, da konča vso hüdobijo i vso krivico na zemli, v človečem srci i da zavlada na sveti novo živlenje, svetost, dühovnost, lepota, čistoča — brezgrešnost, — lübezen. Jezušov Božič je mir. „Mir lüdem na zemli, ki so dobre vole.ˮ Rojstvo Jezušovo prinaša sveti nazaj mir i pomirenje z Bogom. Jezuš Kristuš, on bo zmiro Boga z nami i nas z Bogom. On nam bo odvzeo greh i nam spravo nazaj milost — po njem bomo postali posirmvlenjci, deca boža i dediči večnoga živlenja. Te vrstice označüjejo velko skrivnost rojstva Gospodovoga. Kak je srečno bože Dete, ar je najtesnejšo zdrüženo v božemgledanji z Božanstvom, ar je v najtesnejšem objemi božem v svetosti. Kak je srečno, ar more to srečo božega spoznanja, lübezni i zmiritve prinesti na zemlo človečemi rodi i osrečiti večno miljone i miljone düš. Prva je vživala za Jezušom sladkosti božiča düša Marijina, drüga naj vživa moja düša! Razgled po katoličanskom sveti. Evharistični kongres v Ljubljani. V ljubljanskoj škofiji so že vse fare sprejele okrožnico, da naj se v vsakoj nastavi pripravlalni odbor. Tüdi je določeno, da mesečno bode dvoje predavanje v vsakoj fari kak priprava za evharistični kongres. V lavantinskoj škofiji je že osnovan pripravlalni odbor, šteroga predsednik je mil. g. dr. Cukala Franc, stolni dekan. Pripravlalni odbor ma že tüdi beogradska nadškofija i veliko zanimanje se je zbüdilo po celoj Jugosláviji. Za stroške evharističnoga kogresa so se začeli pobirati milodari. Sprejme je tüdi naš list Žrtev lübezni do bližnjega. Te dni so se poslavlao od č. šolskih sester v Maribori štiri mlade sestre, štere so odpotüvale v Jüžno Ameriko, v San Lorenzo v Argentini. Sestre bodo prišle v postojanko, ležečo v popunoj divjini. Od svoje domovine so se poslovilo za vedno, ar se niedna več ne povrne domo. Anglija. Napredek katolicizma na Angleškom. Püšpek v Nottinggami je objavo: 1. 1844. je bilo v Angliji i Walesi okoli 45.000 katoličanov, 500 malih cerkvi i samo 700 kat. dühovnikov. Zdaj 1. 1934. je na istom Prostori prek 3 miljone katoličancov, 2196 cerkvi, od šterih so vnoge jako lepe i 4825 dühovnikov. Na Školskom je edna secjmina prebivalstva katoličan-ska. To vendar nede tajio „Düševni list.ˮ Proslava bretanjskoga apoštolaPrek 100 jezero vernikov je svečano proslavi^ 100 letnico bretanjskoga svetnika i apoštola sv. Vilima. Chicago: Napredek katoličanstva. V osemnajstih letaj svojega püšpeküvanja je chicaški nadpüšpek kardinal Mundeiein vido, kak se je zozidalo 600 novih cerkev i osnovalo 87 novih župnij. Washington: Spreobrnenje drüžine protestantskoga postora. Protestantski pastor Longfellow Fiske se je borio ob priliki izberanja njujorškoga guvernera, poznanoga katoličana Smitha 1. 1928. na strani katoličanov. L. 1929 se je odpovedao pastorskoj slüžbi i je sprijao katoličansko vero. Njegova žena, hči i sin so ešče duže ostali protestanti. Leto dni po tom se je spreobrnola njegova hči Ruth Fiske, štera je nedavno vstopila v samostan „Presvetoga Srcaˮ v Abbany-i. Mati i šestero dece v samostani. Marija Fey, dovica v Ijtika v njujorškoj državi, mati edenajstero dece, jé doživela to srečo, ka njoj je pet hčeri vsfopilo v samostan i da sta dvg sina postala dühovnika. Ná konci je i mati te dni oblekla redovniško obleko sester Sv. Vinceneijá, Politični pregled. Naša držáva je dobila zadoščenje v Ženevi. Po tridnevnom težkom razpravlanji so v sveti Zveze Narodov zastopane države ravno o polnoči ednoglasno sprejele i podpisale sledeči sporazum: „Svet Zveze narodov osvedočen, da tolmači čüstva vse Zveze Narodov ednodüšno obžalüje atentat, šteri je zahtevao živlenji jugoslovanskoga krala Aleksandra I. i francoskoga zvünešnjega ministra Louisa Barthouja, obsoja te ogabni hüdočin i se pridrüžüje žalosti jugoslovanskoga i francoskoga naroda pa zahteva, da se vsi, ki nosijo odgovornost, kaznüjejo.ˮ „Svet Zveze narodov opomina, da je vsaka držáva dužna, da ne podpira i da ne trpi na svojoj zemli nikakšega terorističnoga delovanja, štero bi melo politične cile. Niedna držáva ne sme ničesa opüstiti, ka bi preprečilo i onemogočilo delovanje takše vrste i je dužnost vsake države tüdi socjplüváti v te namen z vodami, štere bi to od nje zaprosile, Svet Zveze narodov ugotavía, da je predvsem drznost kotrig Z N že s pogledom na njihove obveznosti, ki izvirajo iz pakta Z N, da poštüjejo nedoteklivost zemel i politično neodvisnost vseh ostalih kotrig.ˮ „V prizadevanji, da bi med vsejali kotrigami Z N vladali dobri odnošaji od šterih zavisi mir, v zavüpanji, da kotriga Z N ne bodo ničesa včinole, ka bi moglo mir spraviti v nevarnost, ugotavlajoč, da izhaja iz razprave, štera se je vodila pred svetom Z N kak tüdi iz listin, ki so bile sveti položene, posebno pa iz diplomatskoga dopisüvanja med jugoslovanskov i madjarskov vladov od 1. 1931. do 1. 1934., da razna pitanja, ki se nanašajo na delovanje teroristov prek jugoslovenske zemle, ne so bila vrejena na zadovolnost Jugoslovanske vlade, ugotavlajoč nadale na podlagi te razprave i na osnovi omenjenih listin, da so neštere madjarske oblasti so-krive Jamči zavolo nemarnosti v zvezi 6 pripravami na marsejski atentat, Ugotavlajoč slednjič, da ma madjarska vláda zavolo svoje popolne mednarodne odgovornosti dužnost, da brez omahüvanja izda ali povzroči vse potrebne kazni za vse one oblasti, šterih krivda bo dognana, osvedočen na zadnje, da bo madjarska vláda spunila to svojo dužnost i da bo sveti Z N naznanila odredbe, štere bo v te namen izdala, drži Svet Zveze Narodov, da predpisi mednarodnoga prava od pobijanja terorizma dnes neso zadosta jasni i določeni, da bi mogli dobri stati za uspešno mednarodno sodelovanje v tom pogledi, i zatogavolo določa, naj se sestavi odbor strokovnjakov, šteri bo meo to nalogo, da prebodi to pitanje, da se sestavi načrt za mednarodno pogodbo, s šterov bo mogoče pobijati delovanje i hüdočinenja političnoga hüdodelstva. V te namen poziva Svet Zveze Narodov vlade Belgije, Anglije, Francije, Madjarske, Italije, Polske, Romunske, Švice i Sovjetske Rusije, da vsaka zmed njih imenüje po edno kotrigo v te odbor i njoj predloži v prebroditev tanače, štere je dala Sveti Zveze Narodov francoska vlada. Istočasno poziva tüdi vse drüge vlade, štere bi mele kakše nasvete, da je dostavijo glavnomi tajniki Z N, ki je bo izročo imenüvanomi odbori. Svet Zveze narodov pa poziva odbor, dá joj predloži poročilo, da bo mogo na podlagi sklepa zbora Z N od 25. septembra 1931. taki načeti postopek, šteri je potreben za sklenitev mednarodne pogodbe pod krilom Z N.ˮ S tem sporazumom je odstranjena nevarnost bojne, štera je že šütala okoli držav Srednje Evrope. Madjarski narod ne se žalo, pač so se pa obsodite samo tiste oblasti, štere so podpirale hüdodelnike, zapletene v vmor našega krala. Madjarska je vsa leta po bojni neštete sto í sto miljone potrošila za revizijo svojih mej, to je, da bi svaje zgüblene kraje nazaj dobila, čeravno je v Parizi podpisala pogodbo mirü, da svojih starih mej ne bo več nazaj zahtevala. Dosegnola je a svojov agitacijo to, da je edna najbole zaduženi! držav na sveti i da sp jo pokazale v Ženevi vse države. Nemški listi pišejo, da so Madjari v v Ženevi bridko zdravilo mogli piti, gda so podpisali, da se meje ne hodo spreminjale. Francoski zvünešnji minister Laval je pa madjarskomi vünešnjemi ministri baroni Kanyl pred odhodom Iz Ženeve v slovo ete reči pravo: „Gledajte, tak je Francija verna Jugoslaviji i svojim zaveznikom! Francosko prijatelstvo je stalno. Potrüdite se še ví za nje i te vidli, kak zna Francija biti verna.ˮ Če do sporazuma ne bi prišlo, bi se nenadoma mogli znajti vu viheri boja, šteri bi smeo v krvavo klanje skoro vso Evropo i jo tüdi popolnoma vničo. V osmini svetka Nevtepene Device Marije, gda so milijoni i milijoni častilci Brezgrešpe, njo prosili za mir düševni i svetovni, je prišlo do sporazuma. Na sodnji den se bo odkrilo, da je te sporazum zraseo z Marijinoga nas lübečega maternoga srca i tüdi to, štere so bile tiste düše, na šterih molitve se je Marije zglednola. Naša vláda odstopila. Vlada Nikole Uzunoviča je odstopila i se sestavla nova Vlada. Pomorski sporazum odpovedao. Pred dvema letoma so štiri kre morja ležeče velike države sklenole sporazum, keliko ladj bo štera mela. Jo so Amerika, Anglija, Japonska i Francija. Japonska je zdaj odpovedala te sporazum. To teliko pomeni, ka de si delala ladj, keliko de si štela. To pa zato, ka bi si rada priborila otok Borneo, ki je skoro trikrat tak veliki kak Jugoslavija, da bi sem naselila svoje pregosto naseljeno prebivalstvo. 23. decembra 1934. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Naš namen v dobi žalüvala za pokojnim kralom. Prosimo vse dobre düše, naj do 9. aprila leta 1935 vsaki den zmolijo edno Zdravo Marijo za düšo pokojnoga krala, edno pa za našo milo domovino Jugoslavijo. Na sirotišnico Deteta Martike v Turnišči je darüvala Kolenc Micika iz Gomilic 20 Din, njena mati so pa nabrali v Gomilicaj 1 voz repe. Bog plačaj, pravijo sirote. Düševni list se ne more oprati. „Düševni listˮ v svojoj 12. številki piše, ka prej to ne istina, ka bi nemški protestantje pisali sv. Oči v Rim, ka so prej Papa sami povedali, ka to ne istina, istina je pa to: 1. ka so Novine v svojoj 45. številki dobesedno objavile tisto pismo, štero so sv. Oči nemški luteranje pisali i štero pismo so sv. Oča po svojih uradaj sami naznanili katoličanskomi sveti. Düševni list je tak povedao laž. Istina pa je tüdi, ka se je dosta fararov ne samo obrnolo proti katoličanskoj cerkvi, nego v njo tüdi povrnolo, posebno na Angležkom. To naši katoličanski listi z imeni povrnjenih dokažejo. Delo je iskalo v Soboti na borzi dela od 1. do 10. decembra 12 moškov i 8 žensk. Na dobrodelne kühinjo v Soboti so darüvali: Kr. banska uprava, Ljubljana, 1000 Din., č. mati drüžbe sv. Križa, Djakovo, 200, N. 61 Din. — Bog plačaj vsem. Mesto čestitk za 60 letnico našega vrednika je poslao g. Janko Sever, profesor z Št. Vida, 60 Din na naše sirot. — Oča sirot njemi povrni. Hasek naših člankov: Ne kadi 1 Podpisan Sedmak Karol se Vam lepo zahvalüjem iz srčne radosti na Vaših Novinah, v šterih ste vnogo pisali: „Ne kadi". Bog Vam naj poplača ! Jaz sem prle neprestano kadio, celo ponoči, gda se dim itak ne vidi. Ali Vaši članki v Novinaj „Ne kadi", so mi pomogli, da zdaj več nikaj ne kadim. Meo sam toti velike borbe, ali dragi Bog mi je pomagao do zmage po dobrom štivi. Zdaj sam oslobojeni vsega kajenja i sam dosta bole zdrav i veseli kak ne kadim. Gda sam bio 25 let star, sam že začeo kaditi. Zdaj sam 46 let star i sam premagao staroga sovražnika. Sam črstev i nikdar več ne bom kadio. Pa tüdi drügim želem moje veselje. Bolše je moliti, kak kaditi. — Sedmak. Karol, Banfije. Pozvanje v misijonsko slüžbo. Naš naročnik, mladenec Lang Jakob, ki je šo na delo v Francijo, je z delom dobo visiko Odlikovanje. Bog ga je najmre pozvao v misijonsko seme- nišče Oblatov Nevtepene Device Marije v Sainte-Poy-Les-Lyon. Mi iz srca želemo tomi mladenci, da ostane stanoviten v svojem pozvanji i ednok goreče širi Bože kralestvo med pogani. Igra dečkov v Črensovcih je zavolo vojaške prisege dnes tjeden odpadnola. Igrali do jo dnes po večerja, 23. dec. BANKA BARUCH 15, Rue La-fayette, Paris žele vsem svojim klijentom v Jugoslaviji, Francuskoj, Belgiji i Bolandiji Blažen Božič in srečno novo leto. Svoje kalendare iščite pri sestraj v Soboti, Križova 4: Sobočka, tišinska, Cankovska i marijanska fara. Sebeščanska fara naj išče svoje pri g. Kerec Franci vodji borze dela. Z beltinske fare, ki ešče ne so je dobili, je dobijo pri Ščap Ani v Beltincih. Pri sestraj v Soboti je dobijo tüdi Širitelje iz Nuskove, z Gradišča, z Rankovec, z Rádovec i z Moravec i tű tüdi lehko plačajo naročnino. Vsi ovi so pa že deloma odnesli kalendare, deloma smo jim je po pošti poslali. Cerkev v Bogojini je dobila dva noviva lustra, šteriva je nekši dobrotnik v fari küpo za 11 jezero dinarov. Zanimivo je to, da so Vnogi farniki, včasi, kak so videli nove lustre v cerkvi, pravili, da tej lustri ne pašejo preveč notri. Ešče bole zanimivo je pa to, kak je bogojanska cerkev do tej lustrov prišla. Tovarnari, šteri je ponüjao lustre, je bilo najmre povedano, da küpijo v cerkev samo takše lustre, štere spozna kak primerne za to cerkev g. profesor Plečnik, šteri je napravo načrte za cerkev. Tovarnar je nato naskori prišeo ponovno v Bogojino i povedao, da je g. prof. Plečnik s temi lustri, kak so zdaj v cerkvi, popunoma zadovolen i naj je samo küpijo. Pripovedavao je celo v Bogojini, da je g. prof. Plečnik cilo ešče nikše drüge svoje načrte pokazao, nego takši eden luster po tej načrtaj bi koštao okoli 40 jezero dinarov. V istini so pa vsi tej guči bili zmišleni. G. profesor Plečnik je nikdar nej odobro, da tej lustri pašejo v cerkev, po njegovi načrtaj bi pa bogojanska cerkev gotovo dobile neprimerno lepše i mnogo falejše lustre, kak so tej zdaj v cerkvi. Za 11 jezero dinarov se najmre dnesdén vnogo več i vnogo kaj lepšega lehko dobi kak pa takši žuti plej, kak zdaj visi tam v cerkvi. Dobro bi bilo, da bi lüdje dnesdén bole premislili, komi dajo pa za koj dajo svoje idrage peneze. Za peneze, štere so bile dane za malovredno Marijino podobo i zdaj za te malovredne lustre, bi se v bogojansko cerkev vse kaj drügo lehko postavilo. Beltinci. Preminočo nedelo smo meli v gostilni Glavač Ane „koline“. Igralo i plesalo se je kesno v noč; ešče po cesti je jufkanje bilo. Vej prej zdaj slobodno, ar je globoka državna žalost že minola, če se pa advent os-kruni, zato se níšče ne briga. Martinje. Prinas se je začeo 12. dec. trimesečni gospodarski tečaj za moške i dečke. Priglasilo se je nad dvajset tečajnikov. Tečaj bo vodo g. vučiteo Meško. Najlepše se njim za-hvalüjemo za veliko požrtvovalnost. Blažene svetke i veselo novo leto želejo iz Francije: Čurič Trezika iz Žižkov svojim domačim, rodi i vsem pajdašicam. Lang Trezika i Jug Leopold svojoj familiji i celoj Slov. krajini; Maroknik Mihal i Ficko Terezija iz Gornjih Črncov svojoj máloj deci, Sestri, dvema bratoma i vsem pri Novinaj; Tratnjek Gusti i Ana materi, bratom, Odranskoj občini, v Gaberji svojima, g. dekani Jeriči, g. kaplanoma Bakani i Halaši, celoj svojoj rodbini i celoj gaberskoj koloniji pa vredniki Novin. Beltinci. Po kratkom betegi so vmrli v tork 18. toga meseca Balažic Marko. Včakali so se lepe starosti 86 let, to pa posebno s svojim lepim i rednim živlenjom. Kak so bili poštüvani od cele okolice, se je pokazalo na sprevodi, gde so jih sprevajali številni prijatelje i poznanci. Naj počivajo v meri. „Martinišče.ˮ Vsem našim blagim sotrüdnikom, dobrotnikom ino prijatelom, ki nas s svojimi milodari podpirajo, se prav iz srca zahvalimo ino njim Želimo vesele, srečne ino božega blagoslova pune „Božične Svetkeˮ. Malo Dete Jezuš naj pride k vsem, naj vam vsem prinese svoj sveti mir ino blagoslov i naj vsikdar ostane pri Vas. S tem ponizním voščilom klonkamo na vaše dveri i vam naznanjamo, ka bomo po tem nameni na sam „Sveti Denˮ mešüvali za Vas. — Gospodje duhovniki iz Martinišča. Lepa domača slovesnost v Martinišči. Preminočo nedelo, to je 16. decembra so gojenci Martinišča i sobratje pripravili svojemi ravnateli dr. Kelenc Tomaži za god, lepo domačo slovesnost, štero so obiskali poleg najbližji ravnitelovi prijatelov tüdi gimnazijski ravnatelj dr. Pavel Strmšek i mnogo sobočancov. Svojo nalogo pri akademiji so gojenci na lübezniv način rešili. Vsa akademija je izvenela najmre v eno samo pesem, v pesem lübezni, štero gojilo gojenci, kak istinska, dobra deca napram svojemi blagomi oči gospodi ravnateli. Pomemben je bio govor g. prefekta Cigüta, šteri je povdaro, da je gospod ravnatel v silno teški časaj prevzeo na svoje . rame teško breme vodstva zavoda i da je sveta dužnost vsej, v tej težavni časaj podpirati ga. Gimnazijski ravnatel g. dr. Strmšek je pa povdaro v svojem govori predvsem, kakše važnosti je, če starši dijakov sodelüjejo s šolov i da to svojo dužnost ravna- tel dr. Kelenc kak najboljši stariš svojih gojencev v istini vzorno spunjavle. G. ravnatelj se je vsem za čestitke i naklonjenost najlepše zahvalo. K godi ravnatela dr. Kelenca, ki se za Martinišče i naše dijake istinsko i nesebično vnogo trüdi, njemi Želemo v tej teški časaj tüdi mi vnogo božega blagoslova z želov, da njegovo naporno delo kem več lepi sadov obrodi. Šteri mate peneze doma, nemate od tej penez ob prvim nikšega haska, ob drügim ste pa vsigdar v nevarnosti, da vam je što vkradne. Zato odnesite peneze v Kmečko posojilnico v Soboto. S tem hasnite sebi, ar dobite za peneze lepi intereš i se vam ne trbej bojati, da bi je što vkradno. S tem pa včinite dobro delo tüdi drugomi zato, ka vnogoga siromaka lehko rešite, gda date svoje peneze v kaso, Siromaki pa napravile mogočnost, da v svojoj nevoli dobi v kasi novo posojilo. Zdaj vložene peneze Kmečka posojilnica vlagateli gdašteč v celoti z interešom vred izplača, od stari Vlog je pa itak vsešerom znano, da Kmečka posojilnica svojim vlagatelom dosta izplačüje. Zato nesite svoje peneze v Kmečko posojilnico v Mursko Soboto. Vojaška prisega v Soboti. Preminočo nedelo so kak v vsej vekši krajaj, tüdi v Soboti prisegli vojni obvezniki vernost i pokorščino novomi krali. Za katoličane je naše stare i mlade vojake zaprisegao ravnate! Martinišča g. dr. Kelenc, šteri je meo pred tem na vse navzoče katoličanske vojake nadvse lepi govor o vojaškoj dužnosti i svetosti prisege. Zahvala. Ravnateljstvo dijaškoga zavoda Martinišče čüti za svojo dužnost, da se, kak se že na konci leta zahvalüje prav posebno Kmečkoj Posojilnici v Soboti za vnoge dobrote i izredno naklonjenost, tak tüdi za dar rovane krasne knige za dijake pa za vnoge penezne podpore. Gda odbori, posojilnice izrekamo najprisrčnejši Bog plačaj, Zednim tüdi vsem to našo v istino dobrostoječo posojilnico najtopleje priporočamo. — Ravnatelstvo Martinišča. Žela deteta. Rad bi vido jaslice, jaslice lesené, té s slamicov pokrite, z štale Bethlehemske. Rad bi vido Detece, Detece siroče, tisti küpček slamice, gde dregeče, joče. ^, Rad bi küšno ličeca, ličeca rdeča, da poslühne, dečica, se nam prošnja vroča: Jezušek, Jezušek moj, vsikdar, vsikdar naj sem tvoj 1 Odgovor Jezušekov. Detece drago rado podalo k jaslicam mo jim, se, me polübovalo . . ? 1 Ki sirmaško dete prime, Mir na lice küšc potisne, K mojim jaslicam poklekne, ki z oblekov je odene. Tak se spuni žela tvoja, srček moj, tak bom vžitki i vu večnosti jaz tvoj. Ka so si Angelčki zgučavali ? K polnočki je odzvonilo. Tihi so postali domovi prosti. Vgasnem posvet, da v blaženoj noči se poklonim malomi Jezušeki i ga prosim za blagoslov. Naednok samo poslüšam pod oknom šepetanje. Trije so si zgučavali. Vüho nastavim na pol Odprto i je poslüšam. 1. Moj je začeo kaditi i se nosi ka je že dečko, čeravno znosa cveke odava. 2. Moja je vrgla oči nasosedovoga najmlajšega. Gde li more, ga poišče. Če ne more ž njim vküppriti, se njemi na glas kašla, naj jo samo čüje. Bistrički Ferko: Vrnitev. Zima . . . Močen veter je pihao okoli voglov. Streha na Škrgetovoj hiži se je tű pa tam že gor vtrgnolo. Slama je že bila stara i premenjena, zato se je prejk strla i letala v škegen. Mati z decov pa je bila v hiži. Nekaj je mesila na stoli. Samo najstarejša Ančika je odišla vö. Oča Martin bi že mogeo priti iz Francije. Pisao je tak pred ednim tjednom. * Ančika se je vlekla po snegi okoli oslice. Za zavitje je šla. Noge so se njoj do kolin pogražale v sneg. Lovila se je za slamo. Bila je obüta na golo, zato njoj je sneg kapao za visike sare, ki so ne bile vküp zvezane. Globoko si je odehnola, gda je prišla za zapili. Po Krčovinaj je pa ne bilo viditi nikoga. „Nikogaˮ, si je zdehnola i si zasüknola roke v förtoj. Začnola je füčkati okoli voglov i oslice. A človečega glasa je ne bilo od niked čüti. Niti ftica se je ne oglasila tak, kak se znajo v takšem hipi, ka bi zbrečala, zletela gor, nato bi jo pa prijao veter i snejg i jo odneso . . . Trepetala je Ančika i v prste na nogaj jo je začnolo zebsti. Zobston je napinjala oči i iskala s priprostim dičinjim pogledom. Pole je bilo prazno. Samo küpi kukarišča so stali nepremično. Na ednom kraji beli, na drügom čarni. I sneg je či duže bole šo gostejši. „Pa zdaj je šče ne čas. Prezacajta !ˮ, si je muvila Ančika. „Pa bole večer gvüšno pridejo !“ Stepla si je v pojeti sneg s šolnov. Nato je odišla v hižo. „Nega ga šče?ˮ pita mati i se obrne od stola. Iz kota pa so polükale tri glavice. Maličke! Edna pri drügoj je bila. „Ne,mama !ˮje pravila Ančika pa šče pridejo. „Nevemˮ. Mati je dvoječe vzdignola rame i naprej mesila. „Idi Ančika pa dolej repnjeke! Pa več gori na ogen deni, ka se peč segreje za pogačeˮ. „Kda te je notri devali?ˮ • „Gledaj !“ je tiho odgovorila. Mesila je i obračala testo. Tabla je enakomerno bila na sto djana. „Pisao je . . da dnes pride . . . Pa se njemi je znan ne kakša nesreča zgodila. Bog ne dáj!ˮ Gučala si je pred sebe. V hiži pa je bilo vse tiho. „Mamaˮ, se oglasi eden mali iz kota. „Francek pravi, ka meni ne prinesejo ajtek konja, ka njemi. Ne ste vi pravili, ka meni prinesejoˮ. „Pa jaz tüdi dobim konja! Pa kouca tüdi. Nej ?“ se boječe obrne Francek vö s kouta i mamo proseče pogledne. „Vsi dobiteˮ, pravi mati. „Francek, Jožek pa ti Tinek tüdi.ˮ „Jaz tüdi — bim !“ je stano Tinek i se prijao za posteo. Najmenši je bio. Ne je šče mogeo ravno tak gučati. „Mama — bim jaz kouca, kuja !ˮ je ponavlao za Francekom, sam je pa ne znao nikaj povedati i nikaj drügoga ne zaželeti. „Pa takši motor, ka sam ide. Takšega ma vučitelovˮ; je že gučao Jožek. Te bi ga jaz švrno proti Müri ali pa po vesi. Znaš ti Francek, ka bole ide kak potač!ˮ I pali je nastala v hiži tihota. Samo vöra na steni je tikitakala. Čarna mačka na peči se je prebüdila. Vtegnola je prednje tace naprej i za-zehala, ka so se joj vidli dugi ostri zobovje. Nato pa je visiko vügnola hrbet. Spüstila se je na sredi med dečkece, ka so se vsi zosagali, te pa zasmejali. Tinek — najmlajši jo je zgrabo, pa si jo je djao v naroče. Začnola njemi je pomali brundati. Te se je začülo, kak so se na prekliti dveri naglo odprle. V hipi je skočila Ančika v hižo vsa rdeča v obraz. (Dale.) 4 NOVINE 23. decembra 1934. 3. Moja sirota dosta špotov trpi, ar nešče z najnim držati. Gda on, gda ona jo namlatita, ali pa konči jo ošpotata. 1.Nesrečen mladenček, vrag ga je zato zapelao na kadilo, ka bi ga po tom njega pripelao v drüžbo slabih dečkov i ga tak pokvaro i pogübo. 2. Moja je gizdava, zato pa ma do nje moč nečisti düh. Če se ne poniža, de spodobna k najgršemi, nečistomi dühi. Uboga deklica. 3. Moja sirotika je mirna, samo včasi se preveč žalosti zavolo trplenja. K Jezušeki idem, da njej sprosim popuno vdanost v trplenji, ka de veseo boži Sinek. 1. Jaz bom ga pa proso, naj moj ta neha kadilo i se tak reši božne pajdašije. 2. Za mojo zgüblenko bom tüdi proso Večno Lelijo, Jezušeka, ka de njej čistost najlübša. Zvon je odzvonio. Podigavanje v cerkvi. Tri bele podobe so zletele proti njej i se zgübile v njej. Bili so Angelje čuvarje troje mi poznane mladine. Peter M. Horvat: Svéti večér. Vsakša krščanska drüžina ma nikše posebno veselje na sveto noč. Starišje napravijo božično drevesce, i pod nje denejo razne dáre svojoj drágoj dečici. Tak, da deca, štera nevejo, ka te veliki svetek pomeni, isto čütijo nekše tajinstveno veselje, gda njim mati pravijo, ka njim je te dare prineso mali Jezušek. Deca se veselijo darima, štere so dobili, a starši se pa veselijo zato, ka se je narodo Odrešenik celoga človečanstva. Lepo je poglednoti v edno krščansko hižo na sveti večer. Hiža rasvetlena, na stoli božično drevesce, pod drevescom betlehemska štalica, a starši in deca pa en čas molijo, potem pa sedijo okoli stola veseloga lica, pa poslüšajo zvonove, šteri naznanjajo vest, da je blüzi vöra rodjenja Odrešenika celoga sveta. Zvonovje se oglasijo drügič, i se že vse pašči, da pozdravi maloga Jezuša. Samo pri Orbanovih je nej bilo toga veselja. Orbanov Števan so že na sprotolje mrli od süšice, štero so dobili v fabriki, gda so slüžili vsakdanešnji krüh. Od tistoga časa so bili pri Orbanovih žalostni dnevi. Stanüvati so v ednoj maloj hižički, poleg varaša. Nej so meli nikoga, što bi njim slüžo krüh. Treza žena so bili betežasti na srci, a Jožek sin je pa bio komaj še pet let star. Vsakši den so bili v vekšoj stiski. Treza so hodili vsakši den v varaš, če bi dobili delo. Ali redka je bila sreča, ka bi dobili delo. Bilo je dosta mladi brez dela. Prišli so zimski dnevi. Trbelo bi drva. Ali odkec? Nej je bilo zadosta penez za sühi krüh, kamali za drva! Treza so bili vsakši den slabejši na srci, pa so nej mogli nikam za zaslüžkom. Jožek je zbetežao. I dnevi pri Orbanovih so bili vsakši dén britkejši. Sveti večer je. Mali Jožek leži betežen na mrzloj posteli, v temnoj hižici. Mati poleg njega sedijo i si nekam daleč mislijo, na preminočnost, na one vesele čase, gda so tüdi oni sedeli z Števanom i malim Jožekom v svetloj i toploj hiži i gledali lepo božično drevo, štero so vsigdar napravili malomi Jožeki. Na ednok njim spadne edna debela skuza na maloga Jožeka obraz. Mali Jožek malo pogledne gori s svojimi notri spadnjenimi očmi i pita: Mama! zakaj jočete? Mati so nej šteli ga razžalostiti, zato so njemi z mekim glasom samo en deo nevole povedali: Jožek, jočem zato, ka gnes nemreva v cerkev, ka bi Vidla maloga Jezušeka. Jožek si malo misli pa pravi: Mama, meni je mrzlo, a ví me oblečete, pa če nemo mogo iti, me za roko pelajte, pa va šla v cerkev, tam de dosta lüdi, pa de toplo. Nemreš, sinek! pravijo mati. Müva ostaneva doma pa va se tü molila malomi Jezušeki, i njegovoj Mamiki, ka nama da zdravje. On rad ma sirmáka pa naj poslühne. Nato se malo obrnejo od Jožeka vkraj, ka nebi vido njihovi debeli skuz. Jožek palik pita s slabim glasom: Mama! jeli de že skoron polnoči? Meni je že več nikaj nej mrzlo, pa me več nika ne boli, jelte ka va šla ? Mati čütijo nekaj strašnoga. Preveč jih je nekaj zabodlo v srce, i samo gledajo maloga Jožeka, kak si žmetno odihavle. Za nekaj časa grobna tišina. Na ednok Jožek na pol tiho pravi: Mama, jaz vidim maloga Jezuša, ka sedi pri Marijiki pa me zove. Hodiva mama, — i mirno zapre svoje oči. Gda so Mati vidli mrtvo dete, so se nasloniti na malo telesce i zdehnoli: Jezuš, ki rešiš celi svet, naj bode tüdi moja düša rešena! I naslonjeni na hladno telesce svojega deteta, so zaprli oči za vsigdar . . . Vöra v farnoj cerkvi bije Polnoč. Gospodarstvo. Naši sezonski delavci. 6. Delavci bi teda s pomočjov svojih častnih članov sami vrejüvali svoje živlenje; če bi šparali, bi sebi šparali, če bi zapravlali, bi svoje zapravlali i se hitro spametüvali. Pred odhodom z dela bi meli sküpni sestanek z delodajalci, ali njuvimi zastopniki, gde bi lepo i dostojni) obe stranki povedali, kaj njim je bilo prijetno, kaj neprijetno. Delodajalec bi lejko dao navodila, ka naj pripravijo delavci v časi počitka za novo sezono i naopak: delavci bi lejko potožili svoje težave i prosili v pogodbi spremembo posebno krivičnih pogojov. Na te način bi stao delavec pred delodajalcom kak ednakovredna, zavüpanja i poštüvanja vredna oseba, ne pa kak nindri dnes — neprijateo. Po odhodi z marofa bi se nadalüvale sküpno živlenje i priprava na novo sezono. Vsaki član čete bi meo pravico te odstopiti, kda njemi je vola, če so člani opravili vse dužnosti, štere je četa sprejela s privolenjem članstva. Ne mislimo teda na kakšo soldačijo v malom, nego na dobro organizirane delavske drüžine, štere z vsemi svojimi telovnimi i düševnim! močmi delajo za svoje dobro i sezna — za dobro delodajalca. V časi počitka bi čete določile vöre sestankov, tečajov, predavanj, prijatelskih večerov, izletov i spodobni potrebnih i zabrani reči. Vse kaže, ka Socialni položaj delavcov v Slovenskoj krajini ne moremo pobolšali inači, samo s svojov zdrüženov močjov, zato ne vütro, že dnes na delo bratje delavci i sestre delavke, Škoda za vsaki den, šteroga zgübimo s čakanjom. „Deli častˮ; Pokažimo, ka smo vredni tüdi nadalüvanja, štero se naj etak glasi: „i oblast!“ PREKOSNICE. Maričika! zakaj se z novov babikov ne göras? — „Zato mama, ka ta najlepša med vsemi, te bole jo raj svojoj deci pričuvam.ˮ — Ka pa či ne boš mela dece?— „Te jo pa shranim za vnükece.ˮ „Mama, nekaj ti ščem ovaditi. Oviden sam v novine edno obvestilo dala, ka iščem ednoga poštenoga, vrloga, prijaznoga mladenca, ki ma dobro slüžbo, za zabavo. Pa se što oglaso? Ja mama, ajtek!ˮ * „Povej mi, ka bi začno te, či bi telko penez meo, kak Rockefeller?ˮ „To ne pitanje, liki ka bi Rockefeller delao, či bi telko meo penez, kak jaz?ˮ Pošta. Kolmanič Marija, Francija. Najlepša hvala za pozdrav. Naslov spremenili. K. Št. Rankovci. Trgovina Biller v Lendavi. Camplin Anton, Bruyeres, Francija. Hvala na lepom pozdravi. Kalendar smo ti poslali. Küronja Jožef, Neradnovci 51. Novine so prišle nazaj z 9. decembrom. Pošlite nam njeni novi naslov. Vrečič Rozalija. Prosečka ves. Peneze sprejeli. S tistim vred, ka sta oviva dičniva, maš za plačati samo 66 Din i nikaj več. Zelko Ivan, Le Plessls Corbreuse, Dourdan, Francija. Pismo sprejeli, naslov spremenili. Ednok smo ti že javili s pismom od sodnije, ka maš za včiniti, tisto včini. Hvala za pozdrave. Miholič Vera, Airvault. Francija. Hvala za pozdrave. Prošene biblije poslali. Peneze sprejeli. Plačane so vse knige, cela naročnina i na leto 1935. ostalo 33 Din. Miholič Jožef, Šülinci 6. Hvala za pozdrave. Mi smo Marijine liste redno poslali, pa so nazaj prišli. Na prošnjo smo je znova poslali. Na pošti so se mogli negdi zgübiti. Več jih zdaj nemamo. Kalendarje so že večinoma razposlani i ste zdaj že gotovo dobili. V Dolnjoj Lendavi 50 let obstoječa trgovina z mešanim blagom, desk i lesa se da v najem. Tüdi hiša z nadstropjom, ali brez nje se da zavolo prevelike starosti lastnika trgovine. Več se zve pri uredništvi Novin v Dol. Lendavi. 3—2 Izjava. Podpisani Lülik Mihael in Roza, roj. Haužer, pekarja v Rogaševcih tem potom preklicujeva vse žaljive besede, ki sva jih širila v poletju tega leta kot neresnične o g. Obal Evgenu, mlinarju v Pertočah in se zahvaljujeva g. Obalu, da je odstopil od sodnega pregona proti nama. LÜLIK MIHAEL 1. r. LÜLIK ROZA 1. r. TRGOVINSKI PROSTOR z dvema sobama, z električnov razsvetlavov SE IZDA v LENDAVI na glavnom trgi, gde je skoz 25 let bila manufakturna trgovina. 2—1 Naslov: TOMKA HELENA, LENDAVA. Banka Baruch 15, Rue Lafayette, Paris odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune; Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 1117-94, Paris; Hollandija: št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24—5 Dečki, tüdi mi bojmo nekaj! Drügi se izgovarjajo, drüštvo nam veselje vzeme, mi pa ščemo biti veseli, večer po vesi spevati in med sebov se razveseljavati. Prav je tak. Vsi ščemo biti veseli. Mladi lüdje moremo biti veseli. Ali naše veselje mora biti pravo. Ne takše veselje, za šterim bi potem celo živlenje žalüvali. Ali je to pravo veselje, če dečki ido v gostilno i vlevlejo kupice za kupicov v gut, te se pa začnejo kregati i nazadnje pretepati. Pa zakaj tak delajo? Ne vejo, da je vekše veselje, če človek spije samo par kupic vina, štero ne škodi ne teli — ne düši. Treznost vse premisli, ka dela. Drüštvo pa človeka navči trezno misliti. Pa ne samo to, da ga navči trezno misliti, nego v drüštvi se spozna z drügimi poštenjaki i postanejo vsi prijatelje med sebov. Ali ne lepše, če se dečki z edne vesi srečajo z dečki z drüge vesi i namesto, da bi se pretepali, lepo v lübezni si pogovarjajo i spevlejo. Tüdi pogučavanja med dečki ne so kaj posebnoga. Navadno ne dosta poštenih reči. Zakaj pa ne ? Zato ka jih ne vejo. Nindri so je nej čüli, knig pa ne štejo. Ne mogoče inači. Če bi se pa v drüštvi izobrazili, bi vse inači gučali. Ali mislite, da so za smeh kakše nastane reči? So tüdi poštene šale. Poleg vsega toga poštenoga veselja pa ešče ma dečko, ki je v drü- štvo, dosta drügih stvari za zabavo. Razne igre, spevanje, godba itd, Če je drüštvo delavno, si pa lehko napravi več odsekov. Zdaj vidimo, ka dečko, ki je v drüštvi, vživa več veselja kak tisti, ki je ne v drüštvi. Poleg toga pa se ešče dosta navči. Tü pa tam se ešče najdejo lüdje, ki mislijo, da je drüštvo odveč, nepotrebno. Manjacje so ,tisti, ki so v drüštvi. Vnogi si tak mislijo od članov drüštva. Če drüštvo nema nikšega pomena i Cila, zakaj pa je te telko drüštev. Ali je naše krščansko prosvetno drüštvo odveč, nepotrebno nam katoličanom, da se izobrazimo ? Nešterni veliki možje delajo celo svoje živlenje v drüštvi. Ka? Ali so tej nespametna da tak delajo. Ka mislite, da nešterne države nespametno ravnajo, da dajo 100 i 100 jezer samo za drüštva? Mi pa se ešče pitamo, če ma drüštvo za nas kakši pomen? Drüštvo nam da čüt sküpnosti. V sküpnosti pa je moč. Vdarimo se na prsi i pravimo: za nas prosvetno drüštvo dozdaj ne melo smisla, ar ne smo Poznali njega koristi. Zdaj vidimo, ka nam je drüštvo potrebno. Posebno za dečke. Mogoče ešče što dvoji i pravi: ve je bilo prosvetno drüštvo, pa ne nikaj napravilo. Dosta, istina, ne napravilo. Što je pa tomi kriv? Vsi smo tomi krivi. Tisti, šteri so bili pri drüštvi, so se premalo zavedali svojega cila. Oni pa, šteri nejso bili v drüštvo, so ravno telko krivi, zakaj so ne pristopili in po svojih močeh pomagali. Če drüga drüštva lepo delajo pa majo dosta koristi, tüdi mi delajmo za izobrazbo. Ali nam je ne potrebno znati drügo kak to, kak se krave češejo? Nesmemo iti tak naprej! Sami se moramo postaviti na lastne noge. Začnimo že ednok z delom vsi sküpno, v prosvetnom drüštvi. Več lüdi več premore in ma vekšo moč. Pečeni golobje ne bodo nikomi v zobe leteli. Tüdi nam ne. Če ščemo kaj doseči, moramo delati. Zato vsi na delo! Dečko. Slovenskemu izobraženstvu! Slovenska javnost je izid akcije Kluba prekmurskih akademikov za vzpostavitev popolne drž. gimnazije v Soboti vzela z občüdüvanjom na znanje. Prekmursko ljudstvo je oprto na vnebo vpijoče argumente, izrazito svojo tradicionalno, v suženjske Čase segajoče željo po Popolni slovenski gimnaziji v treh kolektivnih prošnjah »Želja prekmurskega ljudstva ob petnajstletnici osvobojenja 1919-34‘, ki vsebujejo: 1. ca 15.1)00 podpisov prekmurski!) družinskih poglavarov, tj. 75°/» vsega pretimur-skega ljudstva, 2. pečate vseh občin v srezih: Sobota, Lendava, Ljutomer—Gor. Radgona, 3. pečate vseh nacionalnih, kulturnih in gospodarskih društev v Slovenski Krajini. V teh knjigah je prekmursko ljudstvo prosilo, da naj se s šolskim letom 1934-35. otvori peti razred na drž. realni gimnaziji v Soboti, ki naj se v štirih letih izpopolni v drž. osemrazredno. Kraljeva Vlada na to spomenico še ni odgovorila, ker srednješolsko vprašanje še n prišlo na dnevni red vladni!! sej. Spričo sestavljanja novega proračuna in sej finančnega odbora narodne skupščine, ki so na vidiku, nadaljüje Klub prekmurskih akademikov svojo akcijo s podvojenimi silami. V imenu vseh udeležencev pri akciji je spočetka tega meseca odposlal primerne spomenice na najvišja in na vsa visoka mesta s prošnjo, da naj se v drž. proračun za leto 1935 —36 vnese postavka za Otvoritev petega razreda na gimnaziji in da se v štirih letih izpopolnivdržavno osemrazrednico. Klub prekmurskih akademikov je vzel borbo za vpostavitev gimnazije v svoj program zato, ker mu ta borba po času in razmerah pride kot Zgodovinska dolžnost in misija. Zaradi tega te borbe ne moremo, ne smemo in nikoli ne bomo opustili, dokler deklaracija prekmurskega ljudstva ne bo ugodno rešena in dokler ne bo izginila senca, ki je zavila našo petnajstletnico; to tem manj, ker gre za ustanovo, ki bistveno vpliva na bodoče kulturne in nacionalne razmere v Slov. Krajini. Klub prekmurskih akademikov nikdar ni in-tudi sedaj ne dela na tem, da bi se v korist državne popolne gimnazije v Soboti ukinila kaka že obstoječa Popolna gimnázija v Sloveniji. Zavedamo se, da so vse gima-zije v Sloveniji potrebne. Prekmursko ljudstvo pa zahteva svoje in se pri tem upira na argumente, ki jih večina popolnih gimna-zij v državi nima. Klub prekmurskih akademikov je mnenja, da vprašanje popolne gimnazije ni zgolj prekmursko vprašanje, ampak je i mora biti slovensko vprašanje. Zato pozivamo slovensko izobraženstvo, da pri naši borbi prevzame nase delež, ki mu kot takemu pripada, vse slovenske kulturne in politične činitelje pa, ki jih bomo v teh dneh prosili za usluge, prosimo, da nam dobrovoljno pomagajo. V Ljubljani, dne 17. novembra 1934. Za Klub prekmurskih akademikov: Kreps Emica, 1. r. Škerlak Tibor, I. r. tajnica poslovodeči podpredsednik Tivadar Jože, 1. r. načelnik akcijskega odseka Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.