A. Bajec O SLOVENSKI RIMI V zadnjem času se kar naprej množijo očitki pesnikom in prevajalcem, češ da ne rabijo čistih rim. Oglejmo si torej slovensko rimo v preteklosti in skušajmo ugotoviti, v čem in koliko imajo očitarji prav. Rima je nekakšen odmev, ob vsakem odmevu pa moraš imeti vtis, da je podoben glasu, ki ga je izzval. Zatorej lahko pritrdimo Isačenku (Slovenski verz, str. 98), da nečistih rim pravzaprav sploh ni: rima je aH je pa sploh ni. Kaj posameznim narodom zveni odmevu podobno, to je seveda druga stvar, zadeva »narodnega ušesa«. Ponekod mirno stikajo dolge vokale s kratkimi, drugod je to ostro prepovedano. Nemec n. pr. sliši odmev v stikanju zaokroženih in nezaokroženih samoglasnikov (Höhe — gehe; Hütte — Bitte), Francozu je to grozota. Slovenskemu ušesu zvenijo dokaj nenavadno ruski stiki, kakor malyj —¦ ustaloj; pastbišče —¦ raz by ješče; izmjatyj — kogda-to, za Rusa pa so nemogoče slovenske rime na goli vokal: oko — hudo (Isačenko, ib. 93). Potemtakem je treba ugotoviti, kaj se slovenskemu ušesu zdi odmev ali, natančneje povedano, kaj slišijo za odmev pripadniki tistih slovenskih narečij, katera so osnova našemu knjižnemu jeziku. Usoda je hotela, da sta ustanovitelja naše vezane besede Gorenjca: Vodnik in Prešeren sta stikala verze po svojem gorenjskem posluhu in to gorenjsko uho je bilo dokaj izbirčno. Ni trpelo stikanja kratkega z dolgim vokalom (napačno čas — vas, prav čas — obraz, vas ¦— lds) ne ozkega s širokim (napačno voda — usoda, selo — gorelo, prav usoda — nezgoda, selo — želo). Polglasnik se ne rima z vokalom e (napačno pas — brez, stabar — večer, v3n — len, prav uan —¦ san). Vendar Gorenjcu uho še daleč ni tako občutljivo, kakor je Dolenjčevo, ker Gorenjec ne pozna diftongiranja vokalov. V gorenjščini se vežejo slovo — glavo, pojó — lepo, vesela — pela, prevzetne — umetne. V dolenjščini to ne bi bile rime: slovu — glavuó, pojuó — lepü, vesiéla — péila, prevziétne — uméitne. Dolenjsko stikanje bi bilo zares prezamotano, domala vsem drugim narečjem nedostopno. Kljub temu so ga nekateri teoretiki hoteli uveljaviti. Valjavcu, Levstiku in Škrabcu n. pr. ni bila čista rima gore — pove. Uprl se je Stritar, češ »ker se ta razloček v govoru ne dela povsod — Gorenjec n. pr. nima celo sluha zanj — mislimo, da bi se smelo tu vendar malo odnehati in taki pregreški spregledati pesniku, ako se sicer pošteno vede«. Potemtakem mirno lahko trdimo, da se je v rimi uveljavil gorenjski slušni vtis, ki ga je uvedel Vodnik, potrdil in dognal pa Prešeren. Ker je imel Prešeren silen vpliv na poznejše pesnike, se je ta osnova slovenskega rimanja obdržala tako rekoč nespremenjena prav do današnjega dne. Ne rečem, da marsikdo ne greši proti nji, vendar se to dogaja bolj iz neznanja kakor zavestno, ker pripadniki nekaterih narečij sploh ne poznajo gorenjskih glasov, n. pr. polglasnika, širokih ali ozkih vokalov. Res je sicer, da je rima tisto, kar sonarodnjaki občutijo za odmev, toda ta odmev mora v glavnem le ustrezati knjižni izreki, sicer to niso rime knjižnega jezika. 193 Preden preidemo k analizi rim pri posameznih pesnikih, moramo omeniti še neko posebnost slovenske rime v nasprotju z običajem pri drugih slovanskih narodih, to je rimanje nenaglašenih samoglasnikov s kratko poudarjenimi ali med seboj. O tem je spregovoril tudi Isačenko (Slovenski verz, str. 94). Prešeren n. pr. rima vrnejo — sežejo; rožice — dekle. Isačenko se moti,i ko pravi, da je ta pojav samo v moških rimah na odprt zlog. Slučajno je v pretežni večini primerov odprt zlog, so pa tudi taki z zaprtim, n. pr. v Ijuhéznenih sanjah ¦— zleteli v pesmicah. Isačenko je mnenja, da je v tem vplivala na Prešerna nemška poezija. Njegov sklep nikakor ni nujen, saj nahajamo tako stikanje dokaj redno že pri Vodniku, pri Trubarju in v narodni pesmi. Svojo trditev je omilil že sam Isačenko, ko je dejal, da je ta oblika rime prišla iz nemške narodne pesmi v slovensko. Mogoče, toda prepričljivo tudi to ni. Najlaže bi nemški vpliv dopustili, recimo, za pesmi v Trubarjevem Katekizmu. Trubar rima n. pr. ne rodi za lusku blagu — od kigar je tu nemu posójemi, vari se — potüpil se; z nadlügami — gori vzami; djat — varovat; spó-mleni — pogubleni. Vendar je čisto očitno, da se včasi zadovolji že s samo asonanco ali pa z zlaganjem v zadnjem nepoudarj enem zlogu. Tudi ni dvoma, da mu gre za grafično rimo, kakor priča pisava red — prekled; (e)diniga — začetga (= začetka); kerščan — izveličan; v enim listi (sicer piše listej) — evangelisti; pridiguite — oznanite. Skladanje v nenaglaše-nem zlogu je zelo pogostno; družino — ženo; hotela —• rekla; človekom — z nošenom (= nošenjem); boga — vsigamogočiga; sovraži — zape-lavši itd. Nemški vpliv bi bil tudi mogoč v Zaštitnem vošenju Jožefa Zizen-čelija (Valvazorju), vendar se tu da misliti tudi na srednjeveško cerkveno-latinsko pesem. V tem voščilu nahajamo rime srečne ste — rezsvétlite; zjutrnu — mladu; skódvati — prebivati; pomagaste — predaste. Nikakor pa mi ne gre v glavo, da bi tako vezanje v slovenski narodni pesmi moralo biti po nemški. Se pa že rajši ozrem za kako drugo razlago, posebno ker zanjo nismo v škripcih. Prva bi bila ta, da imajo večzložne besede poleg glavnega tudi stranski poudarek; le-ta utegne biti tako močan, da včasi prevzame funkcijo glavnega; škodovati se danes že navadno izgovarja škodovati. Druga razlaga kaže .na to, da je bilo pred nekaj sto leti še dosti besed poudarjenih na zadnjem zlogu in se jim je poudarek šele v novejši dobi selil nazaj proti začetku (v Rožu še danes voda, gora, v gorenjščini še o Prešernovem času voda razgraja; raste pri njega gradi; iti; hledga mladenča; mladenk vrsta se vije; okrog ga drvita itd.). To premikanje se še zmerom ni ustavilo, kakor pričajo že dokaj razširjene otrok, pošten, kosmat, preveč, nalašč. V knjižnem izgovoru pravimo želel, cela vrsta narečij ima še starejše želel. Vendar se mi zdi za narodno pesem najverjetnejša tretja razlaga, seveda ob podpori elementov iz prvih dveh: Narodna pesem se je pela po nekem napevu, ta napeV je vseboval natanko določeno poudarjanje v taktu in ta takt se ne ujema zmerom z besednim naglasom. Vzemimo za primer katero koli narodno ali ponarodelo, recimo: Je pa davi slanca pala na zelene travnike ali Pa psi zalajajo (Jenko). V obeh terja melodija za končni zlog poseben poudarek, močnejši od stranskega besednega akcenta. 194 Vodnikova rima. Vodniku (primere navajam po Smoletovi izdaji) je rima akustična, pa tudi optična, saj se v pisavi rad prilagaja stiku, n. pr. strgan rokal — prazni hokal (Na moje rojake); Z' Beneškiga morja — Od Štajerca borja (Zadovolni Kranjc; sicer piše v Kosu in breznu: burjo da); verh Dobrav — po meli derknit bav; očetov — obetav (Milica milena). Rime so po veliki večini čiste, seveda je prii tem upoštevati gorenjski izgovor palatalnih nj, Ij: kisliga zela — ko pridem od dela; povile — dežele; volo — šolo (Zadovolni Kranjc); oj de te ovetene — Polepšej tud méne (Cvetje). Stikanje v stranskem poudarku je dokaj pogostno: umnosti — treznosti; s' certami — s' barvami; ribica — posteruca (Bohinjska BiBtrica); letajo — gostolévajo (Samce); ne dejlite ga — dejte mu céliga (Napis na Knobelnove Pesme). Seveda se stranski poudarek rima tudi s kratkim besednim: greste — pametne (Sraka inu mlade); na tla — kamena (Sraka inu mlade). Slabše pa je stikanje, kadar se rima stranski poudarek z dolgim: že dolgo moža — ne več k' eniga (Novo leto); burjo da — violica (Kos in brezen). Vseh rim s stranskim poudarkom je pri Vodniku še kakih 20. Nečistih rim je pravzaprav malo; gre za različno kvantiteto ali kvaliteto samoglasnika, včasi tudi za različno konzonanco po njem: Petelin-čika dva — perjatla sta bla (Pravlica); trikrat — vrat (Nemški konj); lepote — sirote (Iskrice); vabi nas — terg nu vas (Pesem brambovska); proč — moć (Molitva brambovska); natočili — počili (Estrajh za vse); Martina — zima (Listagnoj); pridrsne — zmrzne (Kos in brezen); pa sveta mu peta (notranja rima v Vinskih mušicah); lascam — pašam (Cvetje). Vodnik veže že tudi preko besednega okvira: res de — zvezde. Priznati je treba, da je njegova rima za začetek naše umetne vezane beisede —• kar dobra, saj je »čistejša« kakor pri marsikaterem modernem pesniku. Rima pri Prešernu. Osnova Prešernove rime je gorenjska, torej mo-noftongična. Tu se vežejo slovo — glavo, veselo — celo itd. Prešernova rima je slušna, kakor očitno pričata stika godei — spodil (Od železne ceste) in naredil — zmedel (Ne bodmo šalobarde), kjer je treba izgovarjati naredu, zmedu, godu, spodu. Isto kažejo tudi dvojice čez — ples, tačas — obraz, kratka — sladka itd. Seveda skuša stikanje tudi očesu prilagoditi: doma povsod, doma nikir — ženice imajo prepir (Soldaška); mera — odpéra (Velika, Togenburg). Edina pesniška svoboščina, ki si jo je Prešeren dovolil (a je docela utemeljena v narodni pesmi!), je stikanje stranskega besednega poudarka z glavnim: glorij.a — je prešla; vrnejo — sežejo; rožice — dekle; vzdig-nimo — mislimo; Stajerke — oblečene; krščene — mernike; deklici — materi; tepli me — jokali se; druzega — prilla; struna je — znamenje; tolažijo —¦ razjasnijo. Takih zgledov bi lahko našteli še kakih 50. Pravzaprav jim nimamo kaj očitati, saj je stranski poudarek po kvaliteti in kvantiteti samoglasnika enak kratkemu. Med vsemi sta samo dva primera, ki bi ju lahko imenovali šibka, ker se v njih rima stranski (kratki) poudarek z dolgim: deklica nevsmiljena —¦ da ne morem spat doma (Pod oknom); plašno — pesmico (Prekop). V tretjem primeru zanapréj — vékomej 195 (Strunam) gre za stikanje dolgega in kratkega dvoglasnika, vendar tudi kratki diftong kot celota dela vtis dolžine. V današnji knjižni izreki je zmagal izgovor dežela, jezero in spod-rinil staro (še danes narečno) dežela, jezero. Zatorej so popolnoma čiste Prešernove rime veselo — deželo (Zdravljica), v deželi — sloveli (V spomin Smoletu), imeli — deželo (Nova pisarija), dežela — pela (Sonet ljubezni 1), dežele —• cele (Sonetni venec 7); véro — jezero (Uvod), véra — jezera (Krst), jezeri — meri (Krst), jezera — podpira (Krst). Tudi izgovor naroda je iz novejšega časa, Pleteršnik pozna samo naroda. Od tod v Poezijah narodi — škodi (Nova pisarija), narodi — hodi (Zdravljica). še SP 1950 priznava dvojnici zora in zora, venec in venec, nima pa več dublete grom poleg grom, kakor je v Pleteršniku. Ta ima tu še lev, leva zraven leva, orožje zraven orožja. Tako so torej za Prešernov čas popolnoma čisti stiki grom — dom (Zdravljica, Strmi grad), kore — zore (Orglar), sence — vence (Nova pisarija), more —• zore (Sonetni venec 3), goreči levi — revi (Odprlo bo nebo), podpore — zore (Uvod), božje — orožje (Krst, Nebeška procesija). Samostalniki, ki se poudarjajo po zgledu grob, groba, so imeli v mestniku ozek vokal (v gróhu). Ta izgovor je do današnjega dne ohranjen v gorenjščini, v knjižni izreki pa že prevladuje po imenovalniku narejeni v grobu, čeprav pravorečje še daje prednost starini. Tako so torej ne samo dobre, ampak kar vzorne Prešernove rime zastópi — v tropi (Nova pis.), otrobi — tvojmu gróhi (Nova pis.), sladkosti — v pósti (Prva ljubezen), trepeti — sviti (Velika, Togenburg), na stoli — okoli (Nebeška procesija). Iz Prešernove domače govorice so tudi stiki, ki nam danes v knjižni izreki niso navadni lito — tridesito (Je od veselga časa), iz svita — očita (Šmarna gora), sklepi — oklepi —¦ tipi (Čez tebe več ne bo); tudi Pleteršnik pozna sklepa poleg sfclépa; razprósti — visokosti (Hradeckemu; Pleteršnik ima prost, prosta zraven prost, prosta). Stikanje zrel (jat!) —¦ ušel (polglasnik!) v Železni cesti kaže na izgovor zru, ušu, rima drhal —¦ val (Elegija) pa na izgovor vau. Mar potemtakem v Poezijah sploh ni slabe rime? Poglejmo pod drobnogledom: nikdar — obvar (Zapuščena); toda Pleteršnik ima poleg nikdar in nikdar tudi nikedar; brat — opat (Zdravilo ljubezni) in zeleni —' Nazareni (Krst); v obeh zgledih gre za tujke z omahuj očim poudarkom; zmanjka — ostanka (Nova pis.) je Gorenjcu čista rima, ker mu je topljeni nj otrdel; edino za stik razodeni —• cini sem v dvomu (Nova pis.), vendar je mogoče, da se najde po Gorenjskem poleg déni tudi dini. Danes nam slabo zvenita verza al živa al mrtva je, zvedet more — ločiti pred se iz sveta ne more. Prvi more pomeni mora. Gre torej za enako-zvočnici, tako rimanje pa ni prepovedano. Razen tega se v govoru ostro ločiita po intonaciji. Kar priznajmo, da ob takšni dovršenosti stikov strmimo! Torej je Prešeren tudi v tem skoraj nedosegljiv vzor. Kako je to mogoče? Razlaga je samo ena: Prešeren je pisal živ jezik svojega narečja, seveda zelo poplemeniten, imel pa je to prednost, da je gorenjščina tudi osnova našega knjižnega jezika. Za pesnika z drugih področij zadeva ni tako preprosta, zakaj tistega, kar je Prešeren že od doma znal, se morajo šele učiti — namreč knjižne izreke! Konec prihodnja 196 Vse stavke so naredili učenci sami. Med vajo so si otežili nalogo, ker so sklenili, da tudi drugih samostalnikov ne bodo ponavljali. Pri ponovnem branju so odkrili dvakrat samostalnik soba in predlagali spremembo (po tleh). Prav tako so šele tedaj opazili, da se tudi glagol se vrti dvakrat ponavlja. Drugič naj bo: se mota! Iz prvotne naloge so napravili več, kot sem zahtevala in pričakovala. Prav zabavne so bile tudi domače naloge z istim naslovom. Zahteve so bile iste, samo prizor pred šolo je bilo treba bolj izdelati in dodati pripetljaj na poti domov. Pri glagolih niso prišli v zadrego, pač pa so zelo obžalovali, ker so morali samostalnike za psa včasih ponoviti. 2e se jim je zbudil smisel za menjavanje izrazov. Sami so rekli, da je grdo, če vedno ponavljamo iste besede, ko pa je besed toliko in tako lepih. Čeprav so učenci kot posamezniki še tako jezikovno nebogljeni, so kot celota izredno bogati z izrazi. Zakaj bi se tudi drug od drugega ne učili? Na vprašanje, kako bi drugače rekli namesto padem, sem od 37 učencev nabrala 94 izrazov. Seveda nas ne sme motiti, da je med njimi tudi kakšen izraz iz študentovskega žargona ali prav poulično prostaški. Saj si s tem nabiramo material za naslednje vaje, kjer potem ločimo dobre in slabe izraze, v omikani govorici dopustne in take, ki so »po domače« povedani. Prostaških niti omeniti ni treba, kajti tisti, ki je tak izraz prispeval, že sam pride na to, da ga ne sme več rabiti. Za glasove iz človeških ust so mi isti učenci navedli 162 izrazov, med njimi nekaj takih, ki bi se jih človek zlepa ne domislil. Za slušne vtise, ki jih povzroči veter, so mi zapisali 152 izrazov. Tu je bila meja med tem, kaj res slišimo, kaj pa le vidimo, občutimo in mislimo, najbolj zabrisana. Vse te vaje sem izvedla pismeno, besede pa pregledala z učenci. Vaje se kar same ponujajo prav z vseh področij pouka slovenščine. Seveda sem v tem članku lahko navedla le drobce. Prepričana pa sem, da bi na ta način uspeli. Modernizirali bi pouk in zvišali jezikovno raven naših učencev ter močno prispevali k splošni kulturi jezika pri nas. A. Bajec O SLOVENSKI RIMI Nadaljevanje in konec Tudi Jenko je Gorenjec in to se kaže v marsikaterem sitiku: želje — dežele (Pevec); nekdanjih — pokopanih (Solze Slovencove); voljo — štolo (Na razpotju); dan — sanj (Obujenke 1); sanje — zastane (Fantazijam); zgine — stopinje (Pastliir); mravljišče — hiše (Obraz 7); oblakom — čakam (Obujenke 4); čoln — tron (Prepir); pomencdj — povej (Ljubici). Rima je slušna, kakor kažeta dvojici živel — oživil (Časi i človek); imel — šel (Naš maček), ker je treba brati živu, imu, Su. Jenkovi pesmi se močno pozna Prešernov vpliv, vendar v njih ni mojstrove potrpežljive pile. Od tod precej primerov, da se rimata kratek in dolg vokal: srce —• hode še (Na snegu); dih — njih (Mladenič in potok); glas — čds (Ti ravnina); vkup — hrup (Dan slovanski); pldt — kad (Za- 247 klad); carja pa — se pozna (Cekin); srce — vse (Pod milim nebom); prišla —¦ pihlja (Mlinarica); sveta — trna (Jetnik); sred — tema (Slika); dni — šli (Po smrti); vkup — up (Moje polje); sveta — do dna (Pesem obu-pančeva); obstal — obdal (Po slovesu). Ozek in širok vokal se stikata: napoči — v noči (Pevec); po hósti —• zadosti (Pod gradom); v lepoti — na poti (Deklice); meni — pomeni (Na kamniškem gradu); posvečenem — ognjenem (V oziidju); oče — mogoče (Naj zasipijo); očitno se je Jenko včasi zadovoljil z grafično rimo. Ohlapen je tudi v primerih: ne boš — ni moč (Ti name boš pozabila); pozabi — da bi (Pozabi); povzdignil — navdihnil (Samo); burja — morja (Morski duhovi). Rimanje nepoudar j enih zlogov med seboj ali s kratko poudari enimi, recimo žalostna — mojer a; tiskane — bodo š e, re je Jenku močno pr ljubilo, saj ima še do 60 podobnih stikov. Rima jih pa tudi — kar je slabše — z dolgo poudarjenimi: risano — na goro (Knezov zet); dva — neutégoma (Studenec); če hova še živa — pa spet se snideva (Zadnji večer) in še devet takih zgledov. Poslej nastopi v naši poeziji z Levstikom in Stritarjem »dolenjska doba«. Seveda se dolenjščina v rimah uveljavlja občutno samo v primerih, ko gre za dolgi o, vendar je bil ta vpliv usoden za vso poznejšo dobo, ker je dajal »potuho« tudi pesnikom Nedolenjcem in rušil že dokaj utrjeno knjižno (gorenjsko) rimo. Levstik v prvi dobi redno rima široki o z ozkim, ker se je pač v njegovem narečju široki o zožil: koči — ponoči (Uvod); zmota — lepota (Uvod); mladosti — dosti' (Olomuc); poti — temati: moje — na dvoje; slepoti — zmoti in še kakih dvajset primerov. Vendar je toliko živel v nedolenjskem okolju, da se je kmalu jel izogibati takim stikom, ker jih n. pr. Gorenjec ni mogel občutiti za čiste. Saj se je po potrebi zatekel tudi h gorenjskim oblikam: rečemo — nesemo. Do 1870 pri Levstiku zaman iščemo tako imenovano dolenjsko čistost rim, saj stika rekoč — pomoč (Na sv. Roka dan), gorelo — veselo (Duša draga), glasno — teko (Povodna deklica); deklet — cvet in še dosti takih, ki se v Levstikovem narečju ne rimajo (goreilu — vesielu; glasnu — tekuo). Pa celo v pesmih zadnje dobe se takih rim ni dosledno izogibal. Rimanje nepoudar j enega vokala se je pri Levstiku že precej umaknilo; tip ladjica —• deklica imamo še kakih dvajsetkrat, vendar je nad polovico takih zgledov že izrinila tekoča rima, kakor jo n. pr. kaže Naša vas: In ribice tam plavajo — po vodi se vzigravajo; čebele pridno letajo — medu ljudem obetajo. Redko je stikanje stranskega poudarka z dolgim: sehó — v ladjico (Povodna deklica) in še petkrat. Med »nečistosti« lahko štejemo stikanje kratkega samoglasnika z dolgim: nebd — prišla (Spomladi); srce — razpne (Spomladi); moštva — ta in tä (Povsod ni sreče; vendar je mogoče tudi moštud); le — srce (Razni glasovi); mokro — dno (Tiha žalost); sdm — tam (Poročilo); glas — jaz (Čuden sestanek); dan — meščan (Pogodnik) in še nekaj drugih. Prešeren se je takih rim izogibal, vsi drugi pa jih vsaj sem ter tja rabijo. Kaj je imel on tanj še uho? Mar drugi res slišijo v tem odmev, posebno, kadar si rimi ne sledita neposredno, recimo v prestopni rimi? Ze zgoraj smo omenili, da je tako stikanje dovoljeno v nekaterih slo- 248 vanskih jezikih (češčina!), pri nas pa SP 1950 celo za prozo priznava, da je ločevanje med dolgim in kratkitrt i, u težavno in ga dejansko ponekod odpravlja. Levstik redno stika polglasnik s polglasnikom (pes — ves), samo za šel ne najde pravega odmeva in ga rima z jatom (trikrat imel, enkrat sedel). Seveda je izgovarjal u (čeprav imamo v Pogodniku rimo april — učil). Od znanih dvoživk, ki poslej redno nastopajo, omenim hräm in hram; nikdar in nikdar; plamen, plamen; zrak, zrak; dežela, dežela; bilo, bila in bilo, bila. Za prekobesedno (razširjeno) rimo lahko navedem samo zgled dan je — poludanje (Zlata doba). Od posnemalcev se je Prešernovi popolnosti najbolj približal Stritar, posebno, ča upoštevamo množico zahtevnejših kitic, ki jih je uporabljal (teroina, sonet, oktava, celo sonetni venec). Zaradi rime sega kdaj pa kdaj tudi po gorenjskih oblikah: preženejo; rosni hlad — pozdravljat; grad — prišel obiskat (Popotne pesmi 13). Za Stritarja je najznačilnejše rimanje ozkega in širokega o. To je posebnost iz njegovega narečja, kjer se je ó zožU. Ker je domala vse življenje prebil v tujčni, se je krčevito oklepal govorice, ki jo je znal in čisto ohranil iz otroških let. Vtem ko so se drugi Dolenjci prej ali slej otresli te izreke, živeč v nedolenjskem okolju, je Stritar tako v prvih kakor v zadnjih pesmih stikal gora — prostora (Prirodi); otroka — joka (Srcu); pribita mu je noga — ne gane ga ostroga (Turki na Slevici). V Prijateljevi antologiji Stritarjevih pesmi je takih rim nad sto trideset! V Pogovorih (12) je zapisal, da »se ne rim.ajo samoglasniki, ki se sicer enako pišejo, a različno izgovarjajo: voda in posoda bi bila slaba rima«. V praksi pa je to rimai, ker pač ni čutil razločka. Stritar je docela odpravil stikanje stranskega poudarka (Pogovori, 12) namesto tega je rabil tekočo rimo: pravijo — zdravijo; koncesijo — delé si jo (Dunajski soneti 15) in še nad štirideset takih zgledov. Stik mu često seže preko besede: kogar ljubi — brez strahu bi (Pesem brez imena); na sejmu — povej'mu; mož je — orožje; zbor je — orje; tragedijo — naredi jo; kje je — ogreje; historije — v zbori je itd. Da je Stritarju rima slušna, pričata zgleda največja — nesreča; najblažji — tolaži. Starina, ki se danes čedalje bolj gubi, je v rimah ni skale omajati moči — resnico mu govori v oči (Drobiž 8); gluho — v uho (Nosan). Tudi pri Stritarju se je ustalila dvojnica bila, bilo poleg bila, bilo. Našel rima z imel (Doma 11), torej je izgovarjal našu, imu. Med pomanjkljivosti je treba šteti stikanje e in é, ki je vsaj delno j utemeljeno v narečju: nobena — lesena (Bravcu); učenec — Slovenec '. (Pismo iz Elizija 2); véne — nobene (Otroku). Slabo se tudi slišijo redki \ stiki dolgega in kratkega samoglasnika: lepot — život; konj — zastonj i (Konju); mladost — bodi naš gost (Nočna sodba); moj — boj (Junak in j dete). V primeru sivéla — razcvéia sta Zamenjana glagola evesti in cveteti. Gregorčič I7.haja iz obrobnega narečja, v katerem je razločevanje dolgih in kratkih, širokih in ozkih vokalov deloma zabrisano. To se zelo pozna njegovi riim. V Pesmih I in II stika kratek in dolg samoglasnik: znan — razmetan; dar — vsekdar; zapah — prah; zlat — krilat; neznan — ran; na glćs — sivolas; zafc'od — grad; strmim — dim; grič — mrlič; napuh — duh; prestol — gor in pa dol; dekle — gore; lesen — , 249 noben; prisege še — srce; potres — nebes; kot lev je — kraljev je. Razloček med dolžino in kračino uho manj občuti v diftongu: dobrav — pozdrav; ostal — dal; daj — steždj; zdaj — čuvaj; teboj —¦ napoj. ® Se večje težave ima Gregorčič z vokalno kvaliteto, zelo pogosto rima ozke in široke. Morda ga je v to zapeljal tudi zgled pesnikov Dolenjcev: čelo —¦ veselo; naproti — prelepóti; oče — joče; prenesti — obsésti; pot — somót; peče — ljubeče; zapuščeno — megleno; lepoti — moti; stopi — vtöpi; noči — cvetoči; vbégla — legla; lepoti — poloti; tébi — na nébi; krdela — čela; voda — proda; nedelja — veselja; bojo —¦ mojo; ljubezni — v brezni; meni — dragoceni; v noči — h koči; otroci — potoci; jokom — otrokom; visoke — poroke; snežene — nobene; njena —¦ rojena; čebela — žela; v noči — vroči; življenja — Slovenja; tébe — zebe; usoda —• voda; gori — prostori; mnoge — noge; Slovene — hiše éne; globoki — preroki; narobe — grobe; prirode — vode; potoka — globoka. Gregorčičevo narečje pozna polglasnik, zatorej je slab stik: in krog nedolžnih senec — ti plava cvetni venec (Pri mrtvaškem odru); na grafično rimanje po črki kažejo stiki: prišel — imel; hrib in dol — jok in bol (V mraku); bol — pol; jelka —¦ zibelka (V gaju). Po potrebi je Gregorčič posnel tudi dolenjsko rimo: pesem — nisem (=nésem); boginj — ogenj (= oginj ; Vinski duhovi). Za rimanje s stranskim poudarkom je menda edini zgled: tu rod je moj, tu moj je kraj — tu živel rad bi vekomaj. To zadnjo besedo rimajo tako menda prav vsi naši pesniki. Sicer Gregorčič rajši uporablja tekočo rimo: prebroditi je — prehoditi je (Romarica). Stikanje: drag — mah (Z grobov) kaže izgovor drah. Naš pesnik je zelo ljubil melodioznost, zatorej tudi rimo. Večkrat je rajši jeziku silo naredil, samo da mu je rima zazvenela, in to je tudi na zunaj nakazal s poudarkom: roži — položi (Človeka nikar); rojenci — izseljenci (Primula); zelen — osamljen (Romarica); odcvétel — pletel (Ujetega ptiča tožba); ptič — listič (Ti veselo poj); hribov — grobov (Soči); značaj — obračaj (Slovo in naročlilo); ki sam si pot voli — podi (Vojak na potu); poražen — zelen (Po bitvi); vesla — spremlja (Colničku); vstvarjanje — migljanje (Cas); njihov —: svetov (Cas). Seveda je pri tem večkrat imel oporo v svojem narečju: globok — potok (Rabeljsko jezero); vsadil — vzklil (Cvetice na gomili). Hudo se moti, če kdo misli, da je Aškerc pazil samo na tehtnost vsebine, obliko pa zanemarjal. Vsaj za rimo to gotovo ne velja. Skoraj redno je nanjo postavljal akcente (samo v Prešernovih Poezijah jih najdemo več!). Seveda ni mogel zatajiti domače govorice, čeprav se je zelo rad zgledoval po veljavnih pesnikih, kadar mu je bila potrebna kaka posebnost v stiku. Najhujše preglavice mu dela ločevanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki. V njegovem narečju se je po stranskih sklonih podaljšal tudi imenovalnik: brdt, gad itd. Pesnik je sicer čutil, da se drugod govori drugače, ni pa imel ušesa za to in je po potrebi rime postavljal v isti besedi zdaj dolžino, zdaj kračino. Razloček se mu je moral zdeti docela nepomemben. Da bi to pokazal, sem v spodnjih zgledih nalašč obdržal poudarke, kakor jih je postavil Aškerc v Baladah in romancah: zaklad — jemdt, grad — gad; gaj — seddj; Nikolaj — sedaj;. 250 brez nad — prepad; do dna — trepeta; bas — obraz; dijak — prag; obraz — glas; dan — Pesjan; Rimljan — stan; srca — bolna bila; naš — Matijaž. Zgledi za e in o; dekle — srce; bel — odél; razpel — htél; vseh — gréh; napoj —¦ moj; glavo — z mečem svojim jo; v nedogled — odet; ples — dnes; zavzet — žvenket; vseh — streh. Zgledi za i in u: iu — miru; vasi — psi; kruh — ogleduh. Takih zgledov je še veliko, zato ne navajam vseh in tudi ne pesmi, ki v njih nastopajo. Seveda je imel Aškerc iz svojega govora težave s polglasnikom, saj ga je zdoma izgovarjal kot e: ste rekli — zgorel v pekli (Slovenska legenda); htél — ušel; lesk — blesk; sel — vzel; ves — dnes. Nikakor pa ni krivo narečje, marveč eljkanje tedanjega časa, če je rimai: na stol mu se nekdo popél — zakril ga oblakov je vel (Knežji kamen). Ozek in širok vokal se stikata razmeroma redko: prepeljem — po-veljem; tropa — stopa; bode — svobode; ozira se dol — zbira okól (Prva mučenica); fear moči mi — poči mi (Godčeva balada). Po narečju so rime: navaditi čem — ne smem (Pevčev grob); vzbudil bo — zdrobil bo; preslepil — vbil; počasi — odkašlja si (Celjska romanca); godi se — preseli se (Slovenska legenda). Iz poslušnosti Stritarjevim opominom Aškerc ni rimai stranskega poudarka razen v tekoöi rimi. Vendar so se mu zapisali stiki: ptica — lastavica (Tri ptice); zapojó — zabóhnajo (Kronanje v Zagrebu); ljubi me — srce; vratih ga — ima. Preden preidemo k moderni, se moramo ustaviti ob Breznikovi razpravici v VII. iz vest j u šentviške gimnazije, ki ima naslov Izreka v poeziji. Tukaj nas zanima predvsem tisto, kar pravi o rimi. Ker je spis večini bralcev nedostopen (upajmo, da kmalu dobimo Breznikove zbrane spise!), bom vsebino povzel prav na kratko: Harmonično soglasje stikov je začela motiti naša modema. Pri njej se rime ujemajo večinoma le še po črki na oči, glasove pa smejo čuti le kosmata aliii gluha ušesa. Ocenjujoč Kettejeve poezije, pravi Zu-panoič, da se oblika lahko žrtvuje vsebini. Kako to, ko pa moderna gleda ravno na obliko umetnine! Vzrok za nazadovanje bo poglavitno v tem, da se je ravno v tistem času opustila akcentuacija v rimah. Tega so se držali vsi naši pesniki od nekdaj. Ko je 1895 prevzel uredništvo Ljubljanskega Zvona Bežek, je odpravil vse naglase. Brez njih pa naš črkopis ne loči polglasnikov, dolgih in kratkih, širokih in ozkih glasov in novi rod ni znal več delati stikov. Poprej je že sama pisava terjala dobre rime. Breznik je bil mlademu rodu preoster sodnik. Večino napak, ki mu jih očita, so zagrešili jezikoslovci, ki so uveljavili eljkanje in ves tisti papirnati izgovor knjižne slovenščine, ne pa pesniki. Tudi se je Breznik pokazal prevnetega hvalivca dobrih starih časov, saj so se vse tiste napake kljub naglasom šopirile v naši poeziji že pred nastopom modeme. In če jih je, recimo, pri Ketteju nekaj več (pa jih ni!), se ne smemo čuditi, saj je imel mladenič toliko novega povedati in se mu je tako mudilo. Tudi mladi Zupančič je dosti grešil, pa je pozneje dospel do tolikšne popolnosti. Se manj pa smemo sveto jezo zameriti Brezniku, ki je pač udaril po zlaganosti knjižne izreke tam, kjer je vedel, da bo največ zaleglo. Morebiti se imamo ravno tej Breznikovi razpravi zahvaliti, da je Zupančič tako udarno nastopil proti eljkanju ter uspel. 251 Menim, da bo dovolj, če si od modeme ogledamo Kettejevo in Zupančičevo pesniško delo. Kaj moremo očitati Ketteju? Menda so mu hudO zamerili stikanje stranskega poudarka: molilo si ti — milosti (Na blejskem otoku); deklicam — sram (Ah, zapo j te); pihlja — ljubica (V samotah); oči — tisoči (Zaprta so njena okenca); bolna — deklica (Popotnica); imam jih — zelenih (Skozi gozd je šel); dajo — gledajo (Noč na poljani); beži — jamicami (Meglica vso vas) in še dvanajst takih primerov. To se resda ni skladalo s Stritarjevo poetiko, saj je ta celo pri Prešernu take rime, če že ne grajala, pa vsaj opravičevala. Toda že zgoraj smo videli, da tako stikanje v narodni pesmi in v Prešernovih Poezijah ni neslovensko. Če je Kette rimai stranski poudarek z dolgim glavnim, res ni najboljše, ali tega dotlej še nihče ni bil povedal! Dolg samoglasnik se rima s kratkim: skup — preljub; gozd — bridkost; sam — tam; dvor — gor; noč — proč; samostan — zaman; moja — gospa; neba — bila; kraj — nazaj; objem — njem; morja — moja (Na molu San Carlo; oba poudarka je postavil Kette); mak — tlak —¦ sladak — mrak; seboj — pokoj — moj — žalostnoj (Na očetovem grobu); pihljaj — nazaj; dno — oko; manj — sanj; moža — tla; mojih — knjig —• vzd'.