r>" ? - -»
ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
v
Cislo 34. V torek 23. augusta 1853. II. tečaj.
Nekaj o keršanskim nauku.
(Dalje)
Omenjeni napaki mračnjakov (Finsterlinge), keršanski nauk po golih besedah predpisa brez vsega razlaganja učiti, ravno nasprotna pa je še nevarniši napaka lucnjukov (Aufklarer), ki pri keršanskim nauku čez vse obširno besedujejo in modrujejo, in ki išejo tudi skrivnostne, človeški pameti nezapopadljive resnice sv. katolške vere, bi rekel, po računoslovsko — in žepred otroci! — dokazati. Ce uno nerazumljeno besedje vere ne podpira, jo to prenapeto pretresovanje naravnost podira, ker učenci taciga umstvovanja na zadnje nič ne vervajo, kar ne razumijo, in od česar istinitosti niso do očevidnosti prepričani. Keršanski nauk pa ni ne modroslovje ne številoslovje, ampak zgodboslovje, v kterim je le zgol za dopovedati, in po pričevanju nezmotljive katolške cerkve za resnično priznati, kar de je Bog, večna resnica, modrost, svetost in dobrota, od začetka sveta do današnih časov ljudem vsih časov in narodov v njih zveličanje razodel, zapove-dal in obljubil, in de se ves ti nauk ohrani čist in nepremenjen do konca sveta le v edini kalolški cerkvi, ki jo peklenske vrata ne bodo nigdar premagale. — Naj se tedaj kerš. nauk za mladino prične z zgodovinskim delam, to je, s pripovedovanjem sveto-pismiskih zgodb, ktere očitno kažejo, kako modro Bog že od nekdaj in skozi vse čase vodi po svoji sveti volji ves človeški rod, le v njega časni in večni blagor. To pripovedovanje sveto-pisimskih, pa tudi druzih pristojnih zgodb, ni le samo nar narav-niši in terdnejši podlaga za vse poznejše podučevanje v kerš.
nauku, ampak je ob enim tudi nar bolji pripomoček, vedoželnost učeneov zbuditi, (kaj li mladina rajši posluša, kot pripovesti!), pozornost obraniti, um bistriti in spomin krepiti — pa tudi, kar je posebno za otroke velike važnosti , jih pri tem tudi jezika in prostiga govora po lastnim razumu, ne le po večdel nerazumljenih besedah učenika ali katehizma, na naj prijetnišiin vspešniši način vaditi in v njim uriti. Je enkrat po tem pripovedovavnim načinu terdna podlaga za ves poznejši poduk postavljena, in so učenci ukaželjnosti vneti, pozornosti vajeni in v jeziku in govoru nekoliko izurjeni, jim gre vse dalje učenje lahko in urno od rok — podobno vozu navzdol tekočimu, ki skozi ložeje in hitreje na-predva; brez omenjene podlage pa in predvaje učeneov, podobno vozu navkreber vlečenimu, ki se skozi bolj vpira in zastaja. — Tako pa gre tudi z vsakim naukam sploh, in ne le samo s ker-šanskim.
Kadar učenci že dobro znajo, kar je v kerš. nauku zgodo-vinskiga, potem naj se jim posamne resnice in zapovedi sv. kat. vere v kratkih pa jasnih besedah razlagujejo, njih istinitost, brez dobrega modrovanja, po izrekih sv. pisma in po spričevanju nezmotljive kat. cerkve dokazujejo; pa tudi, kar je v vsim kerš. nauku nar poglavitniši, serce učeneov za njih spoštovanje in zvesto spolnovanje ogreva in vnema s serčnim priporočevanjem in pripovedovanjem vgodnih prigodb in zgledov tudi iz sedajnih časov, še bolj pa z djanskimi vajami vpobožnosti: ker le golo znanje resnic in dolžnosti brez življenja po njih je le cvet brez sadu, ki kristjana ne stori nič boljiga od neznabogov, in mu tudi nič ne zda v zveličanje. — Ravno to nam je že tudi slavna „Zgodnja Danica" v letu 1851, v svojim 49. listu, govorivši od preskušnje v Planinski šoli na Notranjim izrekla. Vredne so nje lastne besede za nebravce tega ediniga cerkveniga časnika v slovenskim jeziku tu sem postavljene biti. Na 201. strani rečeniga lista se bere med drugim: „Pri keršanskim nauku se je zlasti na to gledalo, kar je nar potrebnisi, de otroci prav razutnijo, de se jim v serce vtisne in de se po tem živeti vadijo, kar se uce. Vedli so (učenci) pri spraševanju keršanskiga nauka take primerne prigodbice tudi od naših časov pripovedovati, ki so jim po
njih okoljšinah nar bolj koristne in podučljive." — Naj bi se keršanski nauk povsod tako učil, pa bi se ga mladina gotovo z večjim veseljem in boljim vspeham poprijela, kakor, če se ji nerazumljen v glavo zabija, ali pa s presilnim razsvetljevanjem nje um -preslepi, in vsa vera prežene!
Katehet Franc Mercina na zglednoglavni in spodnjorečni šoli v Gorici pri Soči se ve pri kerš. nauku kaj umno in modro deržati te zlate srednje poti med presilnim modrovanjem lučnjakovin sužnjim navezovanjem mračnjakov na gole besede knjige. Njemu ni mar za tisto slavo, ki si jo navadno le začetniki učeništva išejo vtem, de le prav visoko učeno govorijo, in ki menijo za toliko bolj učene občudovani biti, kolikor manj jih poslušavci razumejo. Njemu je pred vsim na tem ležeče, de ga učenci prav in lahko zastopijo, de so v kratkih in doslednih besedah od razložene resnice ali dolžnosti temeljito prepričani, pa tudi toliko za njo vneti, de jo iz lastniga razvida spoštujejo, in jo tudi iz lastniga nagiba išejo spolnovati. V dosego vsili teh posamnih namenov pa on ima tudi neko tako naravno in vsestransko pripravnost, de vsak v ti reči zveden po-slušavec koj zapazi, de to ni kaka sposobnost, ki bi se dala iz knjignaučiti, ali iz posnemanja izverstnih učenikov , ali iz lastne skušnje in dolge vaje prilastiti, ampak de je le posebin, prirojen dar, kakoršniga Bog le redkim podeli. Jaz tu ne bom popisoval vse njegove učitbe (Lehrverfahren); omeniti pa moram saj eniga posebniga pomocka, kteriga se on s kaj dobrim vspeham posluži, učencam do svojiga predmeta veselje storiti, in jih zanj vse vneti. Ti posebin, in pri njem res čudodelin pripomoček pa je — petje. Nihče ne verjame, kakor kdor sam skusi, koliko moč de ima lepo petje do serca mladine! Tode ne vsako kričanje je že petje. Vsak še tako lep glas, brez živiga izraza serčnih čutil, je čutlji-vimu sercu in ušesu to, kar ustam neslana jed. Pravo nadušeno petje razodeva popolniši, kakor je to besedam mogoče, vsako vnetje serca — veselje, žalosti, upa, bojezni, pobožnosti i. t. d. in clo moč, raseči ali pojemajoči plam teh čutil. Za tako gorljivo petje pa je g. Mercina mojster, de ga mu ni koj para. Ze
bogoslovec je bil pervak na tukajšnih cerkvenih 'pevališih, je bil pozneje učenik cerkveniga petja, in še zdaj ni nobene poglavit-niši cerkvenih slovesnosti, pri kteri bi ne imel ravno on nar iz-verstnejih samopevov za spevati. — Pa on ni le izversten pevec, ampak je tudi skladavec kaj živih in mičnih napevov; in pozna čudovito moč lepiga petja, posebno do sercanepokvarjene mladine, se posluži te svoje mične umetnosti tudi v pospešenje svojiga učniga predmeta. Izvoli si v ti namen le tacih pesmic, svetih in svetnih, ki so po svojim obsegu in napevu pripravne, v mladih sercah žlahne čutila zbuditi in rediti. In ker ve, de se le to da prav ali pristojno pevati, kar se prav umi in živo občuti, vsako pesmico svojim učencam narpred natanjko po nje pomenu in namenu razloži, in še le potem, ko se prepriča, da jo dobro umejo in nje lepote živo občutijo, jo njim tudi zapoje. Mičin napev in pa predpevca čisti nadušeni glas, ki enako plamenu iz maliga raste in se skozi bolj širi in vikši, dviga in šviga, pa zopet odjenjuje in vpada, in se tako po navdihu pre-menjuje, to še le prav vname poslušavce. Tode za perve po-skušnje z učenci si odbere le te boljši sluhe in glase, in izvoli tudi le te za predpevce pri šolskih mašah. Kadar se enkrat kak nov napev dobro navadijo in mu celo pesmico po volji pojo, pa vzame te boljši pevce in pridniši učence kerš. nauka in tudi družili šolških predmetov, za jih s tem še k veči pridnosti in lepim zaderžanju vneti, tudi včasih sabo na sprehod, pa se ve de le malo na enkrat, in večdel vsakikrat druge. Koliko mik de je to za učence, in koliko de si prizadenejo, se te časti vredne storiti, in se teh veselic vdeležiti, je nedopovedljivo. Gospod katehet jim pa tudi ve te sprehode ne le samo kratkočasne, ampak tudi mnogostransko podučne storiti. Tu jim na lepoti cvetočih polj, tam na tisočeroglasnim prepevanju ptičev, tam na valovanju bogatih setev in tako še na sto in sto družili stvareh in prikaznih božjo vsigamogočnost, modrost in dobroto očevidno in s perstam bolj umevno, temeljito in ginljivo dokazuje, kakor bi to še s toliko in tako učenimi besedami dokazati mogoče bilo; tu jim razklada pomen in resnico besed: Coeli enarrant gloriam Dei, et opera manuum ejusannuntiatlirmamentum; tu jih opominja, stvar-
nika in ohranivca toliko in tolikerih stvari spoznati, občudovati, moliti, se mu za tolikere dobrote zahvaliti in mu slavo prepevati v pristojnih pesmicah. — De pa tudi bravci „Solskiga prijatela" in vsi prijatli šolske mladine in šolskiga petja saj en par teh pesmic zvedo, ki jih g. Mercina o tacih priložnostih s svojimi učenci prepeva, podam tu prevod dveh nemških, ki se tukaj zavolj učen-cov dvoje narodnosti, slovenske in laške, v skor enakim številu, le v izvirnim nemškim jeziku prepevate, ki pa ste vredni tudi učencam čisto slovenskih šol po deželi znani biti, in jima pride-nem tudi napeva od g. Mercina sostavljena.
Pomladanja.
Pozdravljena mi bodi, Preljuba pomlad ti! Kar diha, giblje, hodi, Se tebe veseli! Po logu, po livadi Ptice prepevajo, In polja in ogradi Se s cvetjem kinčajo.
Kako mogočin biti Zares li mora ta, Ki vse tak preroditi Vse tak olepšat zna! O Bog, kak tvoje dela So veličavne vse! Kje stvar je, da b' umela Častiti vredno te!
Narava pomlajena Mi up zagotovi, Do tebe neomejena Moč in dobrota ti!
Da, kakor polj cvetenje, Tak moje tud telo Se v novo bo živlenje Iz groba dvignilo.
Tam sreča in veselje Brez konca vživa se; Tam spolnjene vse želje, Tam večna pomlad je! Zato teb' slavo peti Jaz čem vse svoje dni, Dokler jo v drušnji sveti Ti pevam s angelci! (Dalje sledi.)

Nekaj od ljubih živalic.
(Dalje.)
3. Živalna duša si tudi to alj drugo predstavi (v o r s t e 11 e n).
Da živali le temne pojeme imajo, je že nam Tonček pokazal s tim, kar je nam poprej povedal. Če bi zajci vedeli, iz česa da *) Druga pesem pride pozdej; napevov pa ne moremo natisniti. Vredn,

so ti možiceljni na polju nared, bi se jih gotovo ne bali. Oni jih pa jasno ne poznajo, njih znamenj jasno in razgovetno ne morejo razločiti. Ali ne počenjajo ravno tako tudi norčavi ljudje? koli— krat mislijo, da je tam kakšen strah, pa ni nič druzega, kakor senca kakega drevesa, kakega štora, kake veje; sence imajo za strahove.
Konji so gotovo velike in prebrisane živali, pa se vender klerokrat pred kako malo rečjo prestrašijo. Kej černega na snegu, na cesti, kaka krošnja, alj kej druzega malo čudnega jih strašno splaši. Zatega voljo nosijo konji zraven očes dveusnjate capice — Nemci jim rekajo: Scheuleder, — da na stran ne vidijo in se tako lehko splašiti ne morejo. Če bi konji imeli od tih reči jasne pojeme, bi se kaj tacega gotovo ne zgodilo. Od tega pride tudi babja vera, da konji, psi itd. strahove čutijo.
Pripoveduje se tole: Nek mesar je šel na večer na neko razpotje. Na razpotji se mu je jel pes pod noge valiti in ni hotel naprej. Mesarju so lasi v kviško stali, in pot mu je po čelu tekel. Vidil je namreč neko černo podobo.
Tudi tole sem že slišal praviti:
Martin je šel po vino, in je še le zvečer pozno nazaj prišel. Ko se je hotel čez hribček peljati, kjer so nekdaj vislice stale, niso hotli konji naprej, in so trepetali, se potili, in sline so se njim iz gobca cedile. Martin jih je pretepal. Zastonj! zakaj vidili so na hribčku, kjer so vislice stale, nekaj černega stati. Trapasti ljudje! Če je že ljudem neprijetno in nekako čudno po praznih cestah po noči hoditi, posebno kadar mesec skoz oblake kuka, in senco od svojega trupla in oblakov vedno pred sebo vidimo, kdo bi se potem ne čudil, če se živali pred takimi sencami spla-šijo?
Jaz vam hočem v kratkih povesticah pokazati, da živali imajo temne predstave, in le temne pojeme.
Krištof Šmid, slavni znani nemški spisatel in mladoljub, pripoveduje tole od neke gospe in njenega kozla.
Neka gospa se poda zjutraj od domanaterg. Pustila je svojo deklo doma, kteri je bilo Marjetica ime. Naročila ji je, da, če kam gre, vrata vselej za seboj dobro zapre. Marjetica je oblju-
— m —
bila, vse na tanjko spolniti. Pa kaj se je zgodilo. Dekla sespome-ne, da soji gospa vkazali tudi po vode iti, in leti hitro s škafom k studencu, pa — vrata odperte pusti. Dekle imajo pa gerdo navado, pri potoku, pri studencu, in če se drugod snidejo, dolgo klepetati in se pogovarjati; tudi Marjetica se je dolgo zamudila. Ti čas se je pa gospin kozel v lepo izbo po stopalicah prikoračal. V izbi je viselo na steni lepo, veliko, pozlateno ogledalo , ktero je skorej do tal seglo. Kozel zagleda v ogledalu svojo podobo, in je mislil, daje drugi kozel tukaj, ki se misli š njim poskusiti. Koj se na zadnje noge po koncu po stavi. Kozel v ogledalu stori ravno to. Kozla sedaj jeza prime, — poskoči in tako močno v ogledalo tresne, daje se razletelo na drobne kose.
Nu otroci, kaj pravite k temu?
Toni-. Kozel, ki je bil v izbi, je imel temno predstavo od unega, ki gaje v ogledalu vidil. On ni mogel podobe v ogledalu od pravega živega kozla razločiti.
Kat. Pa kaj je vendar razločil?
Ancika. Razločil je podobo kozla od drugih reči, ki so se tudi v ogledalu vidile.
Kat. Glejte! živali le temno razločijo, imajo le temne predstave in pojeme.
Poslušajte dalej!
v
(Je lovci jerebice love, eden iz med njih pelja neko iz lesa alj iz papirja narejeno kravo, ktera ima zvonec na vratu, čez polje. Lovci vejo, da so prepelice večidel pri živini na paši. Te mislijo, daje to res živa krava, grejo zanjo, in lovci jih tako po-lovijo in postrelajo.
Alj vam ne pade na misel neka povestica, ki je nnej od kozla in ogledala podobna?
Ane. Ja, jaz sim ravno tistega psa v mislih imela, kteri je kos mesa vkradel, čez neko berv letel, u vodi svojo podobo vidil, in mislil, da je kak drugi pes.
Kat. In kaj je storil?
Ani. Mislil je tudi drugemu psu meso vzeti, in je svoje spustil.
Kat. In?
Tone. Kmalo se bi bil u vodo prekucnil.
Jan. To bi si bil zaslužil, ti nevošlivec.
Kat. Še nekaj preden se ločimo: Nek večer po zimi sim svojega prijatela obiskal, kteri je imel lepega kodra, ki mi je zlo dopadel, pa na me, ker sim malokrat k njemu prišel,vselej lajal. Ko sim hotel domu iti, je bilo strašno merzlo. Moj prijatel mi je kožuh posodil, in ker je bilo že temno, me ni nihče poznal. Poslovila sva se, in jaz sim se na pot podal. Na enkrat zaslišim nekaj za menoj copotati. Jaz se zavernem, kdo je bil? — koder mojega prijatla. Jaz sim ga nazaj podil, pa ni hotel vbogati. Spremljal meje — mislite mene? — o nikdar! — marveč le kožuh mojega prijatla, ker je mislil, da njegov gospod v njem tiči. To je bil smeh, ko je drugi dan moj prijatel po psa prišel. In jaz sim bil vnovič prepričan, da živali le temne predstave in pojeme imajo.
Pes, ki se je zmotil, je bil prebrisana žival.
Tone. Ne bom morebiti preveč na stran mahnul, če rečem, da je bil vaš barkaž!
Kat. Zadel si jo, Tonček! od tistega časa meni pes sliši, moj prijatel ga mi je dal.
Za dones je dosti. Dobro na ljube živali pazite, bote marsikaj novega pri njih najdli. Nedelo se bomo spet sbrali in jaz vam bom nekaj pravil od pameti. S Bogam! —
(Dalje sledi.)
Družtvo sv. Mohora.
r* Obljubili smo „živlenje svetnikov" na svitlo dati. Prevdar-jali in popraševali smo, kako in kdaj. Alj zvedeli smo za gotovo, da „živlenje svetnikov" več kot 9000 fl. sr. velja. Tega se pod-stopiti, se mi ne upamo; kdaj bi toliko poplačali? Pa glejte! pre-milostljivi Lavantinski knezoškof, g. Slomšek, so v svojej ne-skončnej dobroti sklenili, „živlenje svetnikov" na svoje stroške izdati in družtvu toliko iztisov izročiti, kolikor je treba, da vsak družtvenik eden iztis dobi. Do mesca oktobra t. 1. pride I. polletje od »živlenja svetnikov" na svitlo, in vsak družtvenik dobi svoj iztis. Za toliko dobroto presvitliga knezoškofa sino obljubili, gg. odbornike našega družtva lepo naprositi, da bi hotli nektere iztise tega prežlatnega dela zapstonj prodajati, da bode prav dober kup in obilno med Slovence pride. Gospodi odborniki! alite, da nismo se goljfali, da smo se na vaše znano dobro in do-morodno serce zanesli in zanašaje se na vas to obljubili? Vse lepo prosimo, da nam to v Celovec skorej naznaniti blagovoljite !