GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
UREJA OTON ŽUPANČIČ
SEZONA 1927/28 15. JAN. 1928
Številka 8
IZHAJA VSAKEGA 1. IN 15. V MESECU
CENA DIN 4
NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
DRAMA
SEZONA 1927/28 — 15. JANUARJA 1928 — ŠTEVILKA 8
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu
Spoštovani gospod generafni tajnik in dramaturg J
Dovofite mi, da Vam 06 prifiki 50 fetnice Vašega rojstva izrazim v svojem, kakor tudi v imenu ce to kupne gfedafiške uprave najiskrenejše čestitke.
Več kot pofovico svojega 6ogatega živfjenja ste žrtvovati fjuBezni in skrbi za prospefj sfovenskega gfedafišča. Z mojsferskim prefivanjem tujerodnif) dramatični'fj def ste nam vztrajno odpirafi do Vaši'fj časov še neznana pota v svetove duševnifj vefikanov čfoveštva, ter dvigati a tem fiterarni ugfed našega zavoda do evropske višine. V izredno srečo si štejemo, da je usoda nakfonifa največjega sfovenskega pesnika našemu mfadema gfedatišču za umetniškega svetovafca in učitefja.
Jz jezikovne zmede predvojne doBe ste povedfi sfovenskega igravca v najtajnejše gfoBine in krasote naše drage materinske Besede in edinofe Vam gre zafjvafa, da je govorica našega odra dosegfa to stopnjo, na kateri se danes nafjaja.
Večat tega Vašega neumornega in neprecenfjivega defa Bo ostaf trajen in neizBrisen, dokfer Bo spfofj še živeto gfedatiško udejstvovanje sfovenskega naroda.
Jskrena žefja nas vsej), spoštovani gospod generafni tajnik in dramaturg, je, da nam ostanete tudi v 6odoče čvrsti in zdravi in, da nam ofjranite še dofgo, dofgo svojo pomoč in nakfonjenost.
Sprejmite izraze najgtoBfjega spoštovanja
‘Jrtg. arfj. Ti. Kregar upravnik.
Pripomba urednikova: Ljubeznivo pismo gospoda upravnika Kregarja priobčujem na njegovo izrecno željo, nadejaje se, da s tem ne grešim preveč zoper skromnost.
Cena Din 4 -
113
M a i i a \ e r a:	Kandida
Misterij ljubezni.
Spisal George Bernard Sha\v.
Bernard Sha\v je rojen Irec, toda angleškega pokolenja. Zato združuje v svoji osebnosti močno voljo, oster razum in puritanstvo Angleža z irskim, občudovanja vrednim zmislom za šalo in humor. V smejočem in šalečem se Shaw-u najdemo vedno lahko globoko-resnega puritanca. Njegovi dovtipi so mnogokrat zastrte molitve.
Kot mlad novinar je vihtet neizprosno bič svoje kritike. Pregnal je pred vsem romantike raz angleški oder. Nato pa je začutil, da je dolžan dati narodu nekaj novega za tisto staro, kar je zavrgel kot kritik. Tako je postal iz Sha\va-žurnalista Sha\v-dramatik. Kot tak je strasten poboljševalec sveta. Oder mu je prižnica, raz katero odmeva njegova propoved v množico vernih in nevernih poslušalcev. Tehnično se poslužuje vsega dramatskega aparata: presenečenj, tajnosti in napetosti. Svoj govor beli povsod s ~alo, humorjem in paradoksi. Na galeriji, v parterju in po ložah vzbuja žuboreče smehljanje. Vendar je v teh šaljivih gorostasnostih skrita resna iština. In oče teh veselih stvari tudi noče biti šaljivec, temveč filozof.
Toda tistih pravih strun, ki so bile nekoliko pozneje introduk cija njegovi svetovni slavi, Sha\v ni takoj ubral. Njegove prve tri drame, med katerimi je tudi nam znana Obrt gospe Warrenove . ki se bavijo s socijalnimi tezami, so izzvale protest in ogorčenje -in niso uspele. Hitro je spoznal Sha\v, da so bile za teatrsko publiko premočno dozirane z etiko. Zato jih je izdal pod naslovom: Nerazveseljiva dela . Sklenil je pisati odslej vesele igre. v katerih bo bridke resnice zavijal v gracijozno formo šale, dovtipov in duhovitih paradoksov.
In iztresel je takorekoč iz rokava svoja Razveseljiva dela : Junaki« (1894), »Mož usode (1894), >Kandida< (1895) in »Nikoli ne veš« (1896).
Z »Junaki in Kandido« je dosegel največ uspeha.
V	»Kandidi« je Sha\\ postavil na oder dva tipa, v katerih se božanska življenska sila, ki je v uas, giblje in razvije v dvoje nasprotnih smeri.
Njegov Morell je pravi ti]) takratnega duhovnika anglikanske cerkve, ki se je razvil iz socijalne potrebe. To je pastor širokih pleč, širokih grudi in širokega srca. On je fizično močan in osvaja s svojo moškostjo. Zdrava njegova življenska sila ga vodi navzgor, ne da bi sam čutil njen topli dih. Njemu nasproti pa postavi Shavv mladega pesnika Marchbanksa, ki ie v praktičnem oziru pravzaprav neraben, nezrel mladič. Toda ta mladenič je obdarovan z boganav-dahnjenim pesniškim pogledom, ki prešinja tajnosti naših duš.
Usodo teh dveh pa usmerja Kandida Morell. Kandida, prisrčna madona in modro se udejstvujoča gospodinja, žena, ki je polna duševne sile in krepkega čutenja. Zato je ljubljena od obeh. Prvi jo ljubi po človeško, drugi nadzemsko. Pesnikovo kraljestvo ni od tega
114
sveta. S sliko svoje Kandide< v srcu izgine v samotno noč. On nosi globoko tajno v svojih prsih, božansko iskro poezije. Zemeljsko ljubezen, ki je vsa sreča Moi'ellova, je on že v njenem početku premagal. V njem nam Sha\v prvič v svojih delih predoči idejo nadčloveka, kateremu je življenje višje od sreče .
Tako je tudi Kandidat v prijetni obliki izražena kritika življenja. Nastala je tam, kjer vstvarjajo	v temni	nezavesti	dobri demoni. A	še en dober demon deluje v	njej, ki	drugače v	Shavvovili
delih navadno molči. To je duh najvišje poezije, ki resnice življenja s svetim	ognjem razplamti in jih vžge	v večno	lepoto. In	takrat za-
zvene iz	globin pritajene harmonije, ki	done v	»Kandidi«	iz March-
banksovih besed o ljubezni. Toda na tihih, hitrih krilih odplava melodija in zavlada zopet Shawova neupogljiva volja, katere spev je duševni smeh — zadovoljstvo duš, ki naj odreši svet.
72ajčistejše in resnici najBfižje izvaja svojo umetnost tisti igratec, ki si napofni v dufju gfedafiško dvorano večer za večerom z ičeafnim o6činstvom — pa naj sedi tam v resnici kdor-koti. — Voda, ati je to ideafno občinstvo nekaj dofočenega, v dufju vsakega igratca nekaj istega? Tflarsikdaj se Bo tu zgo-difo, da 60 žefja rodifa fikcijo, in kdor je notranje zgrajen kakor konjski fjfapec, 60 tudi svojemu ideafnemu gfedafcu omisfif mogočno doneče fjtapčevske roke in 60 njegovemu nafezfjivemu smetju na tjuBo vse vesefe momente neizmerno pretiravaf.
Poljsko gledališko življenje se nahaja baje v krizi, dasi nikdar ni vrvelo v takem burnem tempu, kakor zadnja leta. Dramska produkcija narašča v nepreglednost, vrsta originalnih del iz prejšnjih dob čaka še premijere, pojavljajo se najrazličnejši poizkusi oživo-tvoriti novo gledališče, ki bi v dramatskem in igralskem oziru bilo primernejše sedanji dobi, nego je tradicijonalno gledališče.
Zato si moramo razlagati frazo poljsko gledališče je v krizi, tako, kakor si pojasnujemo podobne tožbe pri nas doma. Celotna konstelacija duševnosti današnjega evropskega meščana je sovražno razpoložena proti vsakemu resnejšemu umetniškemu učinkovanju. Vse hlepi le za naglim, seksualno zmiselnim in logično nezmiselnim ler umetniško nemogočim dovtipom filmskega, oziroma revijskega značaja. Če hi bilo mogoče nantah moralno in intelektualno preobraziti človeštvo, bi bila tudi nam ah rešena kriza različnih umetniških panog in ustanov. Pri razrešitvi te krize pa je nespametno govoriti o vsakoršnikoli modernizaciji oziroma nemodernizaciji gledališča, kajti to vprašanje je absolutno notranji umetniški razvojni zakon, ki
Gregori,
Dr. A. S.
Črtice iz poljskega gledališkega
115
itak mora biti dosežen takrat, ko so njegovi predpogoji dani, vulgarno pojmovanje izraza »gledališče je v krizi« pa temelji na dejstvu, da današnja družba, ki je popolnoma razblinjena v socijo-loškem oziru, nima zmisla tudi za nobeno umetniško razrešitev etičnih in socijalnih konfliktov, ki ji ga nudi dramska umetnost.
To vsestransko zmedo le povečujejo nekateri teoretiki in praktiki »novega gledališča«, ki naivno sklepajo, da mora »novo življenje« zablesteti prej na odru, kakor pa v življenju. Prepričan sem vendar, da more gledališče vzgojno vplivati, v kolikor se mu posameznik sploh prepusti, v današnjem razbitem času še posebno, v kolikor se trudi današnji kaos preoblikovati v nove stavbe absolutnega reda in relativnega mira. Dramatik bodočnosti pa bo že tvor nove družbe in novega njenega reda, kakor je bilo to z vsemi velikimi dramatiki preteklosti, ki so nastopili, ko je bila nova družba že ustvarjena.
Največja napaka sedanjega človeka je smešno naziranje sofističnega izvora, da je on, trenutni individuj X, končnoveljavni sodnik
o	vsem, kar je, je bilo in bo. Kakor v dejanskem življenju neprestano prebolevamo udarce za udarcem, nezgodo za nezgodo, neumnost za neumnostjo, tako bi že davno morali izločiti iz umetnosti vse te ljudi, ki vidijo le »strahote« sedanjega življenja, ne vidijo pa zarje nove dobe, ki sije preko vseh nesreč individualnega in splošnega značaja — v neodoljivi slasti in ljubezni do samega preprostega dejstva, da človek živi.
Pustimo te refleksije, ki bi nas po smotrenejši obdelavi mogle prepričati, da je gledališče, oziroma katerakoli javna institucija v krizi, le neroden izraz za dejstvo, da ta ali ona družba izvaja ne-zmiseln in škodljiv odpor proti — sami sebi.
Kaj pravzaprav tvori temelj sedanjega poljskega gledališča? Ali ima poljski narod že dramatske pisatelje, ki bi v gornjem zmislu pospeševalno vplivali na njegov smotreni razvoj? Ima in nima. kakor je to primer pri vseh evropskih narodih!
Treba si je le predočiti vsebino dramatičnih del treh poljskih najboljših dramatikov, Fredra Slowackega in Wyspiariskega, ki tvorijo grandiozno, dasi iz zunanjih vzrokov, enostransko simfonijo tega kar moremo imenovati zemeljski in kozmični odnos poljskega človeka do vsega, kar biva in je.
Fredro je razkril in obsodil napake in grehe poljske šlahte in meščanstva. Ni ji sicer začrtal v svojih komedijah ostro določene poti, po kateri naj hodi, da ne izgine v sili časov, vendar jo je udarjal kot pravi satirik po ranah in napakah, v katerih se je čutila sveta in nedotakljiva.
Ako bi bil poljski narod takrat živel v normalnih političnih razmerah, bi bil vpliv Fredrovih jkomedij veliiko večji in njegova satira mnogo ostrejša, tako pa je njegovo mesto prezgodaj zavzela romantična dramatika. Ta je ustvarila predvsem v dramah Slc-wackega, ki se sicer niso sočasno vprizarjale, nasprotni tečaj poljske dramatike — apoteozo šlahte, oziroma poljskega naroda, zaradi njegove borbe za svobodo. Mi ne moremo razumeti neizprosnega para-
116
doksa (nekaj podobnega mogoče doživljamo v današnjih dneh), ki je tiral taki umetniški sili, kakor sta bila Mickiewicz in Slovvacki, da sta zaradi velike stiske svojega naroda, poveličevala baš ta njegov del, ki je to stisko v veliki meri sopovzročil.
Iz tega trpečega stanja poljske miselnosti po izgubi narodne samostalnosti, nam postanejo razumljive drame Sto\vackega, v katerih si je prizadeval, sledeč principu svoje poezije, pretvoriti kru-hojedce v angelje«, dati poljskemu dejanskemu življenju metafizičen red in sijaj, v katerem bi ga ugledali vsi narodi in mu razvezali verige...
To sta dve nasprotujoči si ideji, zgneteni v isto dobo, kakor jih ne pozna nobena druga kulturna zgodovina, če izvzamemo nekatere preokrete, preobražujoče vse človeštvo. Zato je razumljivo, da v taki dobi negativni tečaj poljske dramatike, ki je obsežen v komedijah Fredra, ni mogel dobiti one ostrine in vseobsežuosti, ker se je vsa težina življenja prenesla na njen pozitivni tečaj, ki je obsežen v tragedijah Slovvackega, in ki se je prav zato razširil prebujno in neorgansko v pojmovanje nadbožanske absolutne poljskosti.
Sintezo obeh teh polov, nekako rezultanto v zmislu platonskega idealizma, je skušal obseči v svojih dramah začetkom 20. stoletja Wyspiariski. On je hotel poustvariti vse tragedije in komedije človeštva, v neki večno idejno veljavni resničnosti, ki naj temelji na poljski duševnosti. Veličasten poizkus je njegov prenos grške in krščanske mitologije na zgodovinska poljska tla. Misel, da je vodila revolucijonarje 1. 1830. deloma Pallas Athene, deloma pa Ares in da v \vawelski katedrali kraljuje Salvator - Apolon, veličastna združitev antike s krščanstvom na tleh poljske zgodovine, ki daje slehernemu njenemu kamenu večno življenje, se prepleta v njegovih delih s strašno komedijografsko mislijo, da je narod, ki čaka čudeža odrešenja iz sužnosti — odvisen od duha tvoritelja - umetnika, ki ga more po svoji volji vzbuditi v največjo ekstazo ali pa ga zazibati v l/edast ples, in se preraja še dalje v avtosatiro, ko zadaja samemu sebi — pesniku tvoritelju — smrtni udarec, da bi zagotovil svetu metafizično veljavnost, ki ga more motiti njegov tvoriteljski skepticizem.
Ako zdaj pogledamo na poljsko gledališko sezono v letih 1926/27., zapazimo v zmislu prejšnjih izvajanj sledeče važnejše dogodke:
Narodno gledališče v Varšavi (Poljska pozna le tip mestnih in privatnih gledališč), ki goji predvsem originalno poljsko dramo, je vprizorilo v tej sezoni po kronološkem redu tale važnejša dela:
1.	Fredro:	Dekliške prisege (Sluby panienskie). Ta
komedija predstavlja za sodobno duševnost nekoliko prenaivno šolo ljubezni dveh plemiških deklic, ki prisegata, da ne bosta nikdar ljubili, podležeta pa prvemu močnejšemu erotičnemu čaru. Železna logika življenja, ki vede poedince in vso človeštvo preko vseh ne-življensko apriornih sklepov, do njihovega naravnega cilja, je sicer v tej komediji zelo omiljeno predstavljena, vendar moremo slutiti iz nje prvine umetniškega ustvarjanja Fredrovega.
117
2. Drugi tečaj višje označene poljske dramatične miselnosti je l)il zastopan v tem gledališču z uprizoritvijo tragedije SIo\vackega: Salome j in srebrni sen. Ta drama hoče izraziti v neki metafizični višini, in vendar v krvavi realnosti, zgodbo iz kozaških uporov. Okrutno telesno mučenje otrok in odraslih se meša z mističnimi posvečenji in neznosnimi seksualnimi strastmi v fantastično verigo nesreč, ki ubijejo dušo glavne junakinje Satomeje, v čudni, v sanjah že nakazani neizbežnosti.
Ti dve predstavi nista zadovoljili varšavske kritike niti igralsko niti vsebinsko.
3. Vsestranski uspeh pa je doseglo Narodno gledališče z vpri-zoritvijo najnovejše komedije pisatelja Perzyriskega, ki je tudi pri nas znan po nekaterih svojih delih. Ta komedija se imenuje Nasmeh usode (Ušmiech losu) in nam odpira vpogled v razbito življenje povojnega poljskega inteligenta, ki podlega iz svoje mate-rijalne in duševne bede najnesramnejšemu poželenju denarja, a se vendar nekako »čudežno dvigne vsaj do malomeščanskega etičnega pojmovanja. Problem, ki tudi pri nas vpije po razrešitvi.
4. Četrta važnejša predstava tega gledališča je bila vprizoritev zadnje drame Przvbyszewskega: Maščevalec, katero sem v zadnjem članku na kratko označil.
5. K pomembnejšim vprizoritvam Narodnega gledališča v lanski sezoni moramo prištevati tudi premijero romantične komedije Mla-szevskega z naslovom F a r y s (beseda pomeni v poljski literarni zgodovini že od Mickie\vicza tip romantičnega junaka, svobodoljubnega Arabca). V komediji Milasze\vskega je oživljena usoda poljskega emigranta W. Rzewuskega, ki je po najrazličnejših avanturah postal vladar nekih arabskih plemen. Komedija Milaszevskega skuša podati bujnost usode glavnega junaka in zanemarja njegovo svobodoljubno karakteristiko.
6. Prenos kosti Slo\vackega v domovino so praznovala vsa poljska gledališča z vprizarjanjem njegovih dram. Narodno gledališče je igralo njegov »originalni prevod Calderonovega Stanovitnega Kraljeviča (Ksiaže niezlomny) v režiji Ostenve, voditelja najmodernejšega poljskega gledališča Reduta v Wilnu, kjer je bil vprizoril to delo pod milim nebom in dosegel veliki uspeh. Tudi v Varšavi je prevzela ta drama v njegovi režiji občinstvo in kritiko.
Vse druge predstave Narodnega gledališča so ostale pod nivojem splošne zanimivosti. Letošnjo njegovo sezono odlikuje posmrtna premijera drame Slovvackega Kralj A g i s. To delo je nastalo v zadnji mistično-duhovni dobi pesnikovega ustvarjanja, zato je vse pogreznjeno v najgloblje pojmovanje premoči ustvarjajočega duha nad vsemi dejstvi zunanjega in notranjega dogajanja. V antični spevi razkriva tu Slowacki večnostno idejo nujnosti žrtvovanja lastnih nagnenj, želj in potreb za pospešitev prihoda kraljevanja absolutnega duha. Mehanično vztrajnost predmetov in subjektov mora premagati le v žrtvovanju osvobojen duh.
Predstava je bila preizvrstno vprizorjena v režiji znanega režiserja Zel\vero\vicza.
118
Predstava komedije Fredrovega epigoiia BUzihskega z naslovom Gospod Da m a z i j je bila namenjena proslavi stoletnice pisateljevega rojstva. Delo je realna slika poljskega plemiškega življenja iz začetka druge polovice preteklega stoletja, nekako po nesrečni vstaji 1. 1863. Na sodobni rod učinkuje že neverjetno in nekoliko smešno.
Ob priliki obletnice novembrske vstaje iz J. 1830. je Narodno gledališče vprizorilo Wyspiariskega predelavo Mickiewiczewih D e -d o v (Dziady) v ponovni predelavi režiserja Zehverovvicza. To edinstveno delo v svetovni literaturi, strahotni protest Mickievvieza proti narodni in politični nesreči, ki je doletela Poljsko z razdelitvijo države, in proti človečanski krivici, v kateri je 1. 1831. zatrla raška vlada poljsko vstajo, se stopnjuje v čudovitem improvizacij-skem zaletu od bolestnega obračuna s sočlovekom preko drzne identifikacije Boga s carjem v strmi obup lastne ničevnosti in zopetno rahlo rast v pokori, vse iz najčistejše želje doseči vesoljno oblast nad narodno usodo, s katero bi ga mogel dvigniti iz sužnosti v svobodo, duševna zgodba Mickie\viczewa, stremeča iz subjektivne bolesti v objektivno žalost in mistično stremljenje, odrešiti ne le lastni, temveč tudi ruski narod in človeštvo sploh.
Kritika ni bila zadovoljna z varšavsko vprizoritvijo dela. Protestirala je proti realistični režiji, ki je po njenem mnenju škodovala transcendentni veljavnosti in estetični učinkovitosti dela.
Takozvani Szyfmanovi gledališči: Poljsko gledališče in Malo gledališče v Varšavi s podružnico v todži, gojita najmodernejši poljski in v veliki meri tudi tuji repertoar.
Ravnatelju Szyfmanu se je posrečilo, da je pridobil v sezoni 1926/27. enega izmed najboljših modemih poljskih režiserjev, Schillerja, ki je prej deloval na mestnem Gledališču Bogusla\vskega, ki je v tej sezoni prenehalo delovati, kjer je posebno zaslovel po vprizoritvi revolucijonarne drame heroinskega: Roža in socijalne tragedije Krasinskega: Nebožanska komedija. Poslednje delo, ki prodira v zadnjih letih v Zapadno Evropo, (različna nemška gledališča so ga vprizorila z velikim uspehom in prevedeno je- na vse evropske jezike) je bilo napisano 1. 1833. in nam po mnenju poljske literarne kritike slika svetovno' socijalno revolucijo, je pa po mojem mnenju le pamfletski protest aristokrata, ki se bojuje za ohranitev starega družabnega reda le zato, ker je prepričan, da je ugovor, da bo demokracija pala v iste napake, v kakršnih je živela aristokracija, dovolj močan, da more človek tajiti upravičenost soci-jalnega razvoja.
Zato je delo neorgansko in poklonitev zmagovitega vodje demokracije križu za nas le slučajna, ker križ nikakor ne more pomeniti paladija posedujočih. Vendar je delo zaradi izvrstne režije in aktualnosti snovi doseglo nenavaden uspeh.
Takoj v začetku sezone 1. 1926./1927. je Schiller vprizoril na Szyfmanovem Poljskem gledališču dramatizacijo romana Žeromskega: Zgodbe greha (Dzieje grzechu). Ta roman je velika obtožba poljske družbe iz časa tik pred svetovno vojno. Ustvarjena je v njem
119
usoda mlade ženske, ki se pod vzgledom življenja spremeni iz, bitja, ki ima nadzemska nagnjenja in čuvstva, v nesrečno prostitutko, ki zadaje na levo in desno smrt, dokler sama ne pade pri nekem roparskem napadu svojemu prvemu ljubimcu, ki je '»budil v njej spolnost, ubita v naročje. O absolutni veljavnosti tega dela, kakor sploh vsakega dela človeškega uma, ni mogoče govoriti, toda licemerstvo, s katerim je poljska kritika napadla delo že takrat, ko je izšlo v knjigi in o priliki predstave zopet, nam daje slutiti, da je Zeromski tukaj razgalil resničnost, ki vpije do neba. Edino najmlajša poljska kritika je izpovedala brezpogojno zaupanje geniju Zeromskega. ki je svetil tudi v tej dramatizaciji, ki je bila igralsko in tehnično izvrstno predstavljena.
Drugo umetniško važno dejanje Szyfmanovega Poljskega gledališča, če preidemo uspele vprizoritve tujih dramatikov, je bila vpri-zoritev dela pisatelja grupe skamandristov (to je vodilne varšavske umetniške družbe, ki izdaja umetniško revijo Skamander), Slonim-skega: Babilonski stolp.
Delo je poteklo iz zavestne antiteze bibliji, kakor že marsikatero poljsko klasično delo. češ kakor je bila nekdaj graditev babilonskega stolpa vzrok človeške razdelitve, tako naj bo ponovna gradba tega ponosnega simbola: zgradba ponovnega človeškega zedinjenja. Konstruktivni značaj dela, ki ga je mojstrski podajala vzorna režija Schillerjeva, sicer ni mogel vsestransko ujeti gledalcev, vendar je bil pri kritiki in pri občinstvu uspeh dela precejšen.
Ob priliki pogreba Slovvackega je vprizorilo to gledališče zopet v Schillerjevi režiji njegovo dramo: Samuel Zborovvski. Delo je najvišja apoteoza človeškega svobodnega duha v zmislu teorije Slovvackega Geneze iz duha. Celo to. kar zakon kaznuje kot greh, je veličasten izraz te kozmične sile. zato povzdiguje v tej drami Slo-wacki upornika Zboro\vskega do božanstva, medtem ko zastopnika zakona ponižuje na stopnjo zločinca. Predstava se je posrečila, ker je režiser Schiller umel predstaviti v strogi odrski zakonitosti veličastni anarhizem te drame.
Ob tej priliki je vodstvo Szyfmanovih gledališč napravilo zanimiv gledališki poizkus. Igralo je dvoje dram Slovvackega na odru pod milim nebom. Poizkus se ni obnesel zaradi pomanjkanja gledalcev.
V	letošnji sezoni pa je Szyfmanovo Poljsko gledališče doseglo največji uspeli z vprizoritvijo komedije sodobnega poljskega satirika in publicista No\vaczyriškega: Vojna vojni. Delo. ki ga poznam samo iz poročil, je baje neusmiljena satira na sedanji politični režim v Poljski, in je zbujalo že davno pred vprizoritvijo veliko razburjenje, ki se je stopnjevalo za časa predstav; takoj je levica in današnja politična sredina proglasila nad gledališčem in avtorjem bojkot, ki je imel za posledico celo dejanski napad na pisatelja.
Vzor je bil pisatelju Aristofanova komedija, pred vsem njegovi Vitezi. Iz nje je vzel Nowaczynski imena in splošna gesla, ki jih je napolnil z osebami sedanjih poljskih državnikov in z njihovo ideologijo, ne izogibajoč se ostre karikature. Režija je izvrstno doumela
120
svojo vlogo pri predstavi tega dela in je smotreiio razkrila do skrajnosti vse interpretaeijske možnosti dela. Zanimiva je bila mešanica antike z moderno, osebe so nosile na pol antično, napol moderno obleko. Vse se je odigravalo v naglem revijskem načinu, ki sta ga pospeševali ples in godba. Kritika govori spričo tega o višku moderne režijske umetnosti na Poljskem.
V	najnovejšem času je Poljsko gledališče vprizorilo komedijo modernega pisatelja Wroczyriskega: Živeti! (Aby žye). Delo je neizprosen obračun s povojno inteligenco, tako, da je kritika protestirala. občinstvo pa je z njim zadovoljno, kakor je dognalo povpraševanje časnikov.
Szyfmanovo Malo gledališče, ki je namenjeno, da postane pod vodstvom mladega režiserja W§gierka torišče za poljsko komorno gledališče, je lansko leto vprizorilo ljudsko tragedijo: Prekletstvo (Klatvva), ki jo je napisal Wyspiariski po dogodku iz krakovske okolice. Tragedija je napisana v klasični obliki in nam kaže tragično usodo ženske, ki živi v konkubinatu z duhovnikom, in jo zato ljudstvo, ki se boji božje kazni, z deco vred pahne v ogenj. Delo, ki je poteklo iz istega prepričanja, kakor druga dela Wyspian-skega. ki nam slikajo antične motive na poljskih tleh, dočim v tem presadi pisatelj poljski živi jenski motiv v antično obliko, je poizkušalo Malo gledališče na ta način podati, da bi bilo pravično eni in drugi miselnosti, kar pa se mu po mnenju kritike, ki je predstavo odklonila, ni posrečilo. Uspela predstava Malega gledališča, če izvzamemo vse tuje drame, je bila tudi komedija dramatika Kie-drzvnskega: Ničemur se n i t r e b a č u d i t i ! To delo slika življenje varšavskih ženskih uradnic, ki ne živijo le od svoje uradne plače, temveč tudi od prostitucije.
Ostala varšavska dramska gledališča niso ustvarila v lanski sezoni ničesar posebnega.
Izmed pokrajinskih poljskih gledališč se odlikuje krakovsko, ki je posvečeno spominu Slo\vackega, saj je bilo pred vojno vodilno poljsko gledališče. Najbolj uspele predstave na tem gledališču so bile lani. upoštevajoč le poljske pisatelje: 1. dramatizirana legenda življenja sv. Frančiška, ki jo je napisal dramatik Katervva (psevdonim) pod naslovom Legenda o sv. Frančišku. Delo je doseglo, nekoliko seveda pod vplivom 700 letnice glavnega junaka, lej) uspeh, dasi kritika ni bila zadovoljna z vprizoritviio, kateri je očitala prevelik realizem. 2. Še večji uspeh je izzvala zopetna vpri-zoritev platonske idealizacije krakovskega Wawela, ki je obsežena v delu Wyspiariskega Akropoli s. Vprizoritev je bila vzorna in je res dala gledalcu pojem veličastne zamisli pisateljeve sinteze antike in poljskosti. ki je dosežena v krakovski katedrali in njenih umetniških spomenikih, kjer bi naj na veke po želji Wyspianskega kraljeval Kristus-Apolon. 3. Tudi ljudska igra Franček Rali 'o c z y, ki jo je napisal za Revmontom najboljši poznavalec poljskega kmetiškega ljudstva, Orkan (psevdonim Smreczynskega), in kateremu je bila vprizorjena ob njegovi petdesetletnici, je ganila srca gledalcev s svojo preprosto tragiko poljskega kmetiškega izse-
121
1	jenca. 4. Zato pa je bila fantastična zgodba nadarjene pesnice Pa\vliko\vske Ljubimec Šibile T h o m s o m , Ivi bi naj bila protest proti naraščajoči mehanizaciji našega čustvenega življenja, hladno sprejeta, dasi razodeva žarko čustvenost in precejšnjo miselno globino. 5. Vrnitev Slo\vackega v domovino je proslavilo krakovsko gledališče z vprizoritvijo njegovega prevoda Calderonovega S t a-n o v i t n e g a Kraljeviča in pa originalne B a 11 a d i n e.
To delo je nastalo v prvi dobi ustvarjanja Slowackega. V njej je hotel ujeti poet skrivnosti tvorjenja in izoblikovanje poljskega naroda v davnini. Intuitivno je hotel spoznati zakone, motive in produkte skrivnosti individualizacije človeštva v posamezne narode. Ob tej priliki mi prihaja na misel, kar je pisal dramaturg varšavskega Narodnega gledališča, Lorentowicz, o francoski vprizoritvi tega dela v Parizu. Vprizoritev je bila najskrbneje pripravljena v vsakem oziru, kritika je opozarjala že tedne pred predstavo na ta dogodek, politične simpatije med Poljsko in Francijo so pospeševale zanimanje. In rezultat: popoln neuspeh pri kritiki in občinstvu. Nauk iz tega je baš to, kar je hotel doumeti Slo\vacki pri ustvarjanju Halladine, da so zakoni psihične konstitucije narodov, kakor tudi posameznikov različni in da je vsako veliko delo edinstveno na svetu.
V	letošnji sezoni vprizarja krakovsko gledališče že 35 ič dramo Tura n dot, ki jo je napisal ZegadIowicz. Delo mi je neznano, zato ne vem, odkod ta uspeh, dasi vem, da je Zegadtowicz eden najmočnejših poljskih lirikov sedanjosti, učenec Kaspro\vicza in Wy-spiariskega, ki se je že tudi uspešno udejstvoval v drami. Njegov vzor je nekaka pozitivistična poezija, tipično poljska in zato stoji v ostrem nasprotju z varšavskimi skamandristi, katerim očita kozmo-politizem in komunizem.
Zanimivo je tudi delovanje \vilenskega gledališča Reduta, ki ga vodi, kakor šem že omenil, režiser Ostenva, ki je pred par leti vodil enako podjetje v Varšavi. Ostenva stoji pod vplivom ruskega gledališča, ki je tudi na drugih poljskih gledališčih zaznaten, saj tudi radi vprizarjajo dela modernih ruskih pisateljev. Kritika je jako hvalila vprizoritev Sknvackega M a z e p e v Reduti. Tudi vprizo-ritve pod milim nebom tega gledališča so slavne, saj je potovalo to gledališče po vsem vzhodnem Poljskem in vprizarjalo klasična dela poljske dramatike.
Ostala poljska gledališča so manjše splošne vrednosti, dasi nudijo nekatera vprizoritve velike višine, n. pr. poznanjsko, ki je med drugim vprizorilo Kaspnnviczevo dramo: Herodijadina pojedina ; lvovsko z vprizoritvijo Bronczyko\vega Kralja Štefana; i. dr., vendar vidimo, da v splošnem pokrajinska gledališča slede prestoličnim.
Jgrafska umetnost je izraz in oBfika. Ozraz 6rez tefjnifie je možen, oBfika 6rez tednike niRofi.	lhering.
Drobiž
Tableau.v il' une expositii>n (Razstava slik). Modest P. Mussorgski (1835—1881). Vse karakteristične lastnosti ustvaritelja nove ruske naturalistične šole (tudi duhovnega očeta obeh sedanjih vodilnih, ne samo ruskih, temveč evropskih modernistov Stravinskega in Prokofjeva,) vsebuje tudi to delo. Revolta (danes seveda že ne več tako ostra, ker je preteklo že precej let, ampak še vedno jasna in občutljiva), proti vsem pravilom muzikalne arhitektonike in harmonije je bila vodilna parola vse tvorbe Mussorgskega.
Vsako njegovo delo prinaša novum bodisi v ideji sami, ali formi, ali v izpeljavi.
Idejo za kompozicijo klavirskega cikla Razstava slik' je dala autorju razstava risb in akvarelov arhitekta V. Hartmanna (1874), ki je bil dolgo vrsto let eden najintimnejših prijateljev komponista. Delo vsebuje 10 komadov, katerih naslovi1 so imena slik, katerih vtise je hotel Mussorgski izraziti v glazbi. Uvod in medigre med posameznimi točkami imenovane »promenade na narodni temi ( modo russieo«) različno variirani označujejo komponista, hodečega od slike do slike.
1. >Gnomus«: slika prikazuje škrata, nerodno štorkljajočega na majhnih, krivih nogah.
2. »Stari grad«: srednjeveški italski »castello«, pred katerim poje Trubadur.
3. Tuilleries«: igrajoči se otroci v prepiru; aleja v znanem pariškem vrtu z množico otrok in pestunj.
4. »Bvdlo : poljski kmečki voz na velikih, ropotajočih kolesih z vpre-ženitaii voli.
5. »Balet piščancev v jajčnih lupinah«: skica Hartmannova k pito-reskni sceni iz baleta Trilbv .
6. »Samuel Goldenberg in Schmuvle : dva poljska Žida; eden bogat, drugi siromašen.
7. Limoges- : trg; živahno prerekanje branjevk na trgu v Limogesu (Francija).
8. »Catacombaec na sliki je narisal Harlmann samega sebe, kako z laterno v roki raziskuje pariške katakombe. Sledi promenada v h-molu, ki nosi v izvirnem rokopisu naslov »Con mortuis in lingua mortua« (Z mrtvimi v mrtvem jeziku); Mussorgski je pripisal opazko:	»Vstvarjajoči duh Uartmannov me vodi k lobanjam in jih invocira — lobanje se odznotraj zasvetlikajo.«
9. »Koča Babe-Jage : slika kaže na kurjih nogah stoječo uro v obliki koče »Babe-Jage (čarovnice v ruskih pravljicah). Mussorgski je še pri-dejal nekak ples čarovnic.
10. »Velika vrata kijevska : Hartmannov načrt za mestna vrata v mogočnem staroruskem slogu s kupolo v obliki staroslovanske čelade. — Mussorgski karakteirizira delo z ruskim koralom; v mnogo varijacijah ne pozabi tudi svojega priljubljenega (Boris) zvonenja. Zaključuje ves ciklus z mogočnimi slavnostnimi! akordi.
Delo je bilo izvajano v Parizu večkrat v orkestraciji Ravela in v drugi Leonida Leonardi-ja; v Ljubljani ga poznamo v klavirskem zvoku iz koncerta Antona Trošta.	Ant.	Balatka.
123
Impressions de »Musič Hall«. Gabriel Pierne. Rojen 1863 v Metzu, študiral v Parizu v glavnem pri Massenetu in Cesarju Frančku. Pri abso-lutoriju je dobil zelo častno minsko nagrado« (ki jo dobivajo najboljši absolventi pariške glasbene akademije) za kantato »Edith«. Pozneje je bil organist na mestu C. Frandra, pomočnik Collonneov pri njegovem simfoničnem orkestru in od 1910. sam dirigent teh koncertov. Pierne je zelo plodovit komponist. Cela vrsta oper, tudi operet, pantomim, oratorijev, (v inozemstvu se mu je razglasilo ime prav po oratoriju »La croisade des enfants — »Otroška križarska vojna« zaradi1 krasnih otroških zborov), komornih stvari, mnogo kompozicij za harfo in orgle, ki jih izvrstno obvladuje.
Kljub svoji precejšnji starosti koraka z novim časom naprej in v orkestralni suiti »Vtisi iz Music-halla; izrablja današnjo dobro konjunkturo »jazz-banda« z lepim uspehom. V petih stavkih, pestro ritmiziranih in pikantno ter interesantno instrumentiranih, defilirajo pred poslušalcem: girls, clo\vni, excentriki, akrobati, španske plesalke in ves pisani ansambel pariških Music-hallov.	Ant. Balatka.
Sovjetska opera. V Moskvi je bivše Carsko, danes Akademsko gledališče, nedavno uprizorilo »herojsko delo Mohmovo in Traktenbergovo, naslovljeno »Napad na Perekop«, kjer »ropot topov in strojnic nadomešča godbo. Spored omenja, da je politični del pregledal načelnik armadnega političnega oddelka, vojaški del pa neka druga uradna oseba. Ali vse kaže. da se novi umotvor ne bo udomačil, kakor se ni mogel Russolo, ki je 1. 1921. postavil pred poslušalce 27 strojčkov, ki naj bi posnemali šum in hrum, hrušč in trušč, hrest in šelest, resk in tlesk, hrup in direndaj, ropot in klopot in topot, buko in huko, rabuko in halabukio, ramuš in razboto, loma,st in vrišč in šunder, škrip in Škrab — in kaj vem kaj še vse. A kdo ga še pomni sedaj, Marinettijevega ljubljenca?
Ameriško gledališče. Zadnjih 10 ali 15 let se v Združenih državah javlja novo'slovstvo, v rezki opreki s starim okusom. Edgar Lee (Spoon River) in Sinclair Leviš (Mam Street) sta dokaz, kako so dotlejšnje šege in navade, načela nravnega ter umskega življenja, mlademu pokolenju trn v peti. Realisti in naturalisti — piše Kenneth Mac Gowan, teoretik označenega ekspresionizma — so s svojim kodakom posnemali zgolj površnosti, današnji podmladek pa stremi po neki radiografiji, kažoči predvsem notranjo sestavo predmetov. V dramatiki pa je utelesil napredne zahteve El m er Rice s svojim »Računalom« (The Adding Machine), ki je 1. 1923. doživelo v New Yorku šest sto zaporednih predstav in se te dni uprizarja na pariški prvoborilski pozornici Studio des Champs-Elysees.
Glavna oseba v tej »seštevalnici« je g. Ničla s simboličnim imenom. Dosehmal je bil zgolj računski stroj, ki se nikoli ni povzdignil nad mehanično življenje. Stroj oblikuje ljudi po svoje in taka obrtniška omika se sama po sebi kaže kot ogromen stroj, kjer pomeni človek edinole kos. vsak čas nadomestljiv s podobnim. Ta prosveta pa je ostala čisto prožeta s puritanstvom, ki je potvorilo duše in izrinilo prirodne nagone, obsojene na ta način v temo, kjer se kvasijo, se razkrajajo, eksplodirajo... Freudov nauk o zavračanju-1 instinktov se je pač neznansko razpasel po anglosaškem svetu! ... Ključ do Ničle, nam pravi pisec, utegne biti potlačena poltenost.
124
Ali iz igre ie razvidno, da je Nicliii značaj razložiti tudi z mehanizmom. Obe potezi vzajemno tvorita radiografsko sličico.
Okoli nje krožijo stranske osebe, ki dajejo protagonistu njegov relativni pomen in ga še poudarjajo. Zoprna enoličnost družbe, '/.oblikovane po masilnizmu, nalikuje samogibu, avtomatu, zategadelj so nje zastopniki zaznamenovani kar s tekočimi številkami:	Gospod	Eden,	gospa
Ena, itd. Njili pomeniti se dado med seboj zamenjati nalik delom motocikla, napravljenim v serijah. Neka figura pa ima vendar individualnejše ime, to je Shrudlu, simbol morale, ki obsega seznam prepovedi in zabran. Shrudlu je »metafizičen stvor, sklad ali sinteza, premnogih stvari, ki jih autor mrzi. Shrudlu je zanikujoči duh: taji lepoto, dušno dostojanstvo; nedovzetnost za krasoto mu daje pravico do obstanka. Elmer Rice ničesar toliko ne črti kakor to pokveko. Njegovo zadoščenje tolmači najbolje ton njegovega igrokaza:	Ko sem ustvarjal Shrudlu-ja in njegovo usodo, sem
čutil kruto in divjo radost, kakršno je moral poznati hebrejski Bog, kadar si je izmislil kakošno posebno kazen« ... Ameriški dramaturg, zavzet za estetsko izvirnost nič manj ko umsko neodvisnost, je našel mešanico med logično natančnostjo in domiselnim simbolizmom.
G. Ničla je že 25 let sešteval v veletrgovini, ko ga gospodar odslovi, češ, da si! je nabavil računski stroj. Ničli se v glavi zvrti. Besno dvigne pesti, pobiti hoče podjetnika. Pa roke mu omahnejo in se uda. Čemu ubijali? Med sekundo, ko dviga pesti mu rojijo neubrane misli po možganih — in te se potem odigravajo v zaporednih slikah na odru. Vsa zanimivost je v sanjah: tu vidimo, kako ga orožniki odvedo, kako ga obsodijo, smrt, prihod v nebo, naposled je tam na vek zasužnjen ob stroju: enostranski števil nici!
Ob kratkem: ta dramski poskus se silno loči od običajne dobičkarske proizvodnje v Ameriki. Theatre Guild ga je uspešno spravil v svet, loveč se kakor neke diruge skupine n. pr. P r o v i n c e t o w n P 1 a y e r s ali Neighborhood Playhouse za gledališko prebudo. Uprizarjajo Evropce: Čehov, Andrejev, Maeterlinck, Sha\v, Schnitzler, Hauptmann, Pi-randello, Lenormand, Claudel; ali odkrivajo domače talente: 0’Neill, Th. Drieser, J. H. Lawson, Rice in dr. Osem pozornic v New Yorku sedaj prireja slovstveno dobre stvari, pet obzornikov podžiga ljudsko zanimanje za pravo umetnost.	Nerad.
Shakespeare v modernem kostumu. Londonski gledališki podjetnik Jackson bo spomladi vprizoril Shakespearjevega »Macbetha in »Ukročeno trmoglavko« v prenarejenem tekstu tar v miljeju in oblekah našega časa. Torej tako nekako, kot je pred letom strašil po angleških in nemških odrih Hamlet v sacco-ju in z masko princa vvaleškega. Čudno je, da pri večno vel javnem Shakespearju sploh koga še zanima kostum, ko so vendar Ma^cebthi in Hamleti! nad obleko in nad vsakim časom. Da pa bi bilo zanimiva podati »Trmoglavko« v zunanji obliki modernega časa, pa je brez dvoma.
Macbeth—opera. Anglež Lajwrence Collingvood je zložil opero »Macbeth in to natančno po originalu Shakespearovem.
Shakespeare v orijentu. Londonsko »Shakespearesko društvo« je končalo svojo turnejo v Kairu. Vodil jo je režiser Atkhis, ki je na prenovljenem kedivskem gledališču vprizoril velik ciklus Shakespeareovih del. Sedaj
125
pripravljajo turnejo v Jeruzalem in Bagdad. Mnogo so pripomogli k !emu, da so zabrisali vtise italijanskih stagion, ko so se začele šopiriti po orijentu.
Prezidava berlinske opere stane dosedaj 8.8 milijonov mark, celo)no pa bo staja 10.5 milijonov mark. Opero otvorijo aprila meseca.
Zvišanje igralskih plač na Dunaju. Na Dunaju so se Biihnenverein in privatna gledališča sporazumeli glede povišanja igralskih plač. Tako bo znašala od 1. januarja dalje za dramskega igralca najnižja plača 245-30 šilingov, operetnega pa 245-S!0 šilingov. Zvišanje plače so deležni tudi girls in zbor.	Fr. L.
Rosso di San Seeondo.
Rosso di San Seeondo je v Italiji jako znan. S 40. leti ima že dvanajsterico igrokazov, od katerih so dosegli posamezni trajen uspeh ne samo doma, temveč tudi v Nemčiji in Avstriji. Njegovo ime se navaja pogosto s Pirandellom, s katerim nima druge skupnosti ko sicilsko rodišče, obilno iznajdljivost in plodnost. Pirandellovo gledališče je primeroma lahko prevajati, dostopno je občinstvu vseh dežel, čeprav dokaj globoko in sistematično okorelo. San Seeondo je bližji semanjskim nastopom, lutkarskim pozornicam in poklicni glumi (commedia deli’ arte), torej bolj neenak in slikovit, krajevno barvit, lirično bohoten — zato ga je težko prelagati. Dve njegovi deli, pisni ob koncu vojne, sta šli tudi preko pariških odrov. Theatre de 1’ Oeuvre je 1023. uprizoril Lutkarske strasti«, letos pa je prikazal Theatre de Grenelle »Spečo krasotico«. To je ubožno, nekam slaboumno dekle, Pepelčica, ki zabrede v beznico. Poprej Je pomivala posodo pri notarju, ki jo je zapeljal in zapodil. Na poti sta jo pobrala zvodnik in zvodnica, fei imata v sosednem trgu sumljivo krčmo. Pod sicilskim nebom legende naglo poganjajo: po deželi gre glas o čudoviti neznanki, nekam otrpli, ki se nemo predaja vsakemu došlecu. Radovedni mladeniči prihajajo, eden s košaro najlepših smokev, ker nima denarja. Naposled se pojavi mlad črnosrajčen žveplar, ki jo je nekdaj na cesti kakor vitez postregel, ne zahtevajoč najmanjše nagrade. Prepodi gospodarja in goste iz grešne hiše ter osvobodi lepotico... V drugem dejanju ju srečamo pri notarju, ki je pahnil svojo deklo na cesto. Notar, slabotno človeče, živi s svojo sestro pri Čemerni pobožnjaški in bogati teti, ki bi najrajša odnesla svoje zlatnike v grob. Ko črnosrajčnik, popravljavec krivjic, obrazlolži poji o ž? j noseče krasotice, prepale zliog notarjeve brezsrčnosti, starka takoj razume: pokliče župnika, pisarja in vse posle. Notar bo poslej javno zakonski mož vlačuge, oče brezimenemu otroku — v posmeh vsej okolici. Črni don Quijote izgine, pa se bo že vrnil... Zadnji čin kaže spečo krasotico nekaj mesecev po svatbi. Z detetom v naročju sedi pred pragom ob večernem somraku, v sosedni čumnali dokončuje umirajoča starka svojo osveto:	duhovniku
narekuje svojo oporoko, pol imetja cerkvi, pol speči krasotici' in novorojencu. Notar in njegova sestra dobita zgolj is o; e n proužitek. Z ulice se prepode paglavci in se posmehujejo notairju. Ta pa se obesi na prvi žebelj: skozi priprte duri se vidijo bingljajoče noge. Krasotica pa nemoteno sanja svoj notranji sen: prebudil, poživil, odkupil jo je v življenje in ljubezen nov glas, toi odmeva iz noči:	črni fant	iz žveplame gostoli	ljubavno popevko.	Ta sirova slika nekam preseneča	gledalca: Čudna mešanica surrealistične	estetike in verizma,	Cocteau in	Mascagni. V uvodu	in vmesnih
vložkih	nastopajo sejmarji, ki	razvlečeno	tolmačijo preokrete	v igri, a ne •
126
da bi imeli posla z dejanjem. Ves umotvor — kakor svoj čas 'Cavalleria rusticana onega drugega Sicilca, ki je slišal na ime Giovanni Verga — naravnost izziva skladatelja. Zelo verjetno je. da bomo čuli lo snov prej ali slej v moderni operi.	1.	Nerad.
M. Devrient, znameniti grandseigneur in pere noble dunajskega Burg-Iheatra in potomec slavne igralske družine Devrientov, slavi le dni 70 letnico. Njegov največji uspeh zadnjih let je bil Macbeth. Zanimiva je njegova izjava o sodobnemu igralstvu: »Novi igralski stil, ki ga opažamo predvsem v Berlinu, hoče izrezati posebno ekstaze in valovanje čustva, pozablja pa pri tem na gojitev besede. Ta greh zoper kulturo besede bi rada popravila dekoracijski slikar in razsvetljač. Meni pa se zdi, da je in ostane čisto 'izgovorjena in v vsej hiši brez težave razumljena beseda element in absolutna podlaga vsake igralske umetnosti.«
Na vinogradskem gledališču v Pragi bodo vprizorili' scene iz Homerja. Za oder jih je pripravil češki pesnik, ki pa še noče s svojini imenom na dan.
Pariška gledališča in kritiki. V Parizu je nastal velik konflikt med gledališkimi kritiki in ravnatelji gledališč. Kritik Raleche javno vprašuje, zakaj so nekateri gledališki ravnatelji zabranili kritikom na generalne skušnje. Ravnatelj Manrey predlaga tričlansko komisijo, ki bi stvar preiskala in uredila. Posledice tega konflitka niso izostale: Pariz je imel te dni več pomembnih premijer, ki jih listi niso najavili, niti niso prinesli poročil o njih.
Zaslužena kazen. V Budimpešti so te dni imeli zanimivo razpravo: dva igralca sto tožila kritika, ki je bil obsojen na denarno globo. Stvar je bila takole: dva znana budimpeštanska igralca sta hotela organizirati igralsko družino, ki bi gostovala po tujini, predvsem po državah okrog Madžarske. Kritik »Pester Lloyda pa je pisal o enem, da je »komik iz predmestja in je prav redko zaposlen , o drugem pa, da je »figura, ki je že davno odslovljena iz gledališkega življenja* in da taki igralci nimajo pravice, da bi predstavljali v tujini madžarsko gledališko umetnost. To se sliši pravzaprav zelo pametno. Toda igralca sta na sodniji pokazala pismo nekega dunajskega ravnatelja, ki odklanja gostovanje in se pri tem sklicuje na dotičnega kritika Pester Lloyda«. Seveda je bilo sodišče takoj na jasnem, da je treba škodljivca kaznovati, ter je obsodilo kritika na denarno kazen.	Fr.	L.
Hudnžestveniki na Dunaju. Njihov administrativni ravnatelj L. G. Greanin izjavlja:	Naša družina šteje 25 članov. Vsi so solisti in statisti,
vsak izmed njihi protagonist in figurant, kakor pač zahteva igra. Nimamo nič »starov«, nobenih »starskih gaž, vsi so enako plačani. Mi smo edina ruska igralska družina, ki že osem let ni bila v domovini. 22 let je preteklo, odkar nas je pripeljal Stanislavski prvič na Dunaj; mojstru je zdaj že 73 let, in on ne more več na pot... Naš cilj je ansambelska igra; za umevanje drame, ki jo igramo, ni treba znati ruskega jezika. Našo govorico in igranje prav tako dobro razumejo'v Barceloni. Atenah, Stockholmu, Parizu, Dunaju kakor doma v Rusiji. Naš repertoar obsega 8 komadov, pa se sedaj naučimo vsako leto še po dva komada v dveh mesecih. Po osem mesecev potujemo, dva meseca imamo vaje, dva pa počitnice. S seboj vozimo vse, kar potrebujemo: dekor, kostum in vse do najmanjšega rekvi-
127
žita. Naši igralci so plesalci, pevci in muziki...« — Vsi solisti, vsi statisti ..., kakor pač zahteva igra... vsi so euako plačani... Naš cilj je ansambelska igra... V Barceloni nas razumejo kakor doma v Rusiji...
Fr. L.
Bulgarsko gledališče. Bulgarsko gledališče je strnjeno v dveh sofijskih državnih gledališčih in v enem privatnem kooperativnem teatru v Sofiji. Državno gledališče je imelo letos dve veliki predstavi, ki sta našli veliko odmeva, razumevanja in sozvočja med sofijsko publiko. Prva je bila drama »Majstori«, katere avtor je Račo Stojanov, ki je bil dosedaj najbolj znan po svojih novelah. Splošna sodba pravi, da pomeni njegova drama velik vspeh in napredek bulgarskega slovstva. Druga letošnja veleuspela sofijsko vprizoritev je bila drama grofa A. Tolsteja »Car Fjodor .loanič«. Slabotnega carja je igral Kr. Sarafov, Borisa Godunova Sava Ognjanov, carico Ireno pa Elena Snejina. Režiser sofijske drame je hudožestvenik N. O. Massalitinov in je zato jasno, da se bo razvijalo bulgarsko gledališče v ruskem pravcu, kar bo gotovo zanj neprecenljive vrednosti. — Sofijska opera je od 1. 1912 podržavljena. Umetniško jo vodijo režiserja Zlatin in Pomerancev ter dirigent Isaj Dobroven. Njen letošnji mednarodni repertoar dokazuje, da je na visoki umetniški višini, v čimer jo podpira domači balet, ki je zelo ndad, prožen in zmožen.
Tl e vem, kako napravijo drugi tjudje, da pojo fjozana, pa se jim jezik ne zaptete, Tudi ne maram raziskovati fe čarovne umetnosti — nikofi nisem 6it vnet za kfovne, žongferje in eskamoterje; te sitno mi je Bifo, če se je narod gnetef v njif) šatorifj ter oBčudovaf njifj pozitivno defovanje.	Cankar.
KANDIDA.
Misterij ljubezni v 3 dejanjih. Spisal Bernard Sha\v. Preložil Fr. Albrecht.
Režija: Marija Vera.
Osebe: Pastor Jakob Morell — Levar; Kandida, njegova žena — Marija Vera; Btirgess, njen oče — Lipah; Aleksander Mili, podžupnik — Gregorin; Prozerpina Garnett, strojepiska — Rakar jeva; Evgen Marchbanks, mlad
pesnik — Jan.
Kraj dejanja: Župnišče sv. Dominika, Viktorijski park, London. ZMAGOVALKA OCEANA.
Opereta v treh dejanjih. Spisala: Blanka Chudoba. — Uglasbil: Hirski. Dirigent: Niko Štritof.	Režiser:	Jos.	Povhe.
Osebe: Elinor Goldvin, veleposestnica in lastnica tovarne za letala — Poličeva; John Gold\vin, njen stric in drug — Povhe; Corinne, njegova žena — Rakar jeva; Lucien, marquis de la Motte — Drenovec; Lilly Dor-'ville, predsednica društva francoskih krajank v Parizu — Balatkova; Charlie, izprašan pilot — Peček; Frapart, ravnatelj etablissementa »Grand Pariš v Parizu — Sancin; I. domino — Jeromova; II. domino — Stemi-šova; Jean — Kosič; Sluga — Pahor; Bill, oskrbnik — Simončič; Jim, pilot — Jarc. — Piloti, delavci, družba, maske, plesalke, sluge. — I. dej. se godi v Ameriki, II. dej. v etablissementu »Grand Pariš« v Parizu in III. dej. v palači markija de la Motte pri1 Parizu. — Čas sedanjost. — Plesne točke je uvežbal baletni mojster V. Vlček.
Lastnik in izdajatelj:	Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani.
Urednik: Oton Zupančič. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.
128,
NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
OPERA