.   213
Podučne stvari.
V čem obstoji skrivnost, otroke k skupnosti in slogi vzgojevati?
Spisal J. Dimnik.
Opazujmo družino, obtsoječo iz veliko otrok. Gospodar je sebičen človek in ravno taka tudi gospodinja ; taki so tudi otroci.
Mož in žena se bojujeta za ohranitev samega sebe; on s surovo silo, a ona z zvijačo. Zdaj je žena možu podložna in zdaj pa mož ženi; otroci so pa pravi sužnji starišev; vzgojiti jih hočejo za hlapce in dekle; nobeden ne sme biti samostalen. Tudi otroci se borijo, kakor stariši za obstanek in gospodarstvo drug čez dru-zega. Mlajši bratje in sestre morajo biti podložni starejšemu bratu. — Mravljišče je poštenemu človeku res ljubše, kakor pa taka družina, ker mravlje bolesti sveta ne zvekšujejo, vendar jih pa taka družina.
Zraven te imovite družine stanuje še druga pa revna. Gospodar je učitelj na deželi, njegova žena sirota. Bog jima je dal šestero otrok. V tej družini vlada sloga in edinost. Mož in žena sta eden — le zaradi razumne ljubezni. Obadva drug druzega do-polnujeta. To je jako pomenljiva beseda. In zakaj se dopolnujeta? Zato, ker sta razumna in le eno želita: složnost in mir v hiši. Obadva imata trdne sklepe, drug druzemu bolečine sveta zmanjševati in življenje olajševati; obadva si služita z veseljem vsakdanji kruh ter pogumno prenašata vse trpljenje. Ta dva nista samo ljubeznjivi zakonski par, ampak tudi prava prijatelja.
Šesteri otroci nimajo le starišev radi, ker so njihovi stariši in ker tako četrta božja zapoved veli, ampak tudi iz prave ljubezni. Še celo mali Ivan, komaj šest let star, ve, kaj je ljubezen do starišev. Kedar gre na polje, prinese jim zalih cvetlic, samo da bi jim pokazal, kako zelo jih ljubi.
Vsi šesteri otroci so složni iz najmileje ljubezni; tu ne gospoduje postava hlapčevstva in podložnosti, kakor v oni družini, temveč tu vlada postava prostosti.
V  čem pa toraj obstoji skrivnost, otroke k skupnosti in slogi vzgojevati?
V  vzgoji k razumni ljubezni do bližnjega, katera je z razumno ljubeznijo do samega sebe eno. Razumna ljubezen do samega sebe in razumna ljubezen do bližnjega ste neločljivi, kakor svitloba in gorkota.
Sebičnost in ljubezen do bližnjega ste si pa nasprotni; ravno tako tudi zaničevanje samega sebe in ljubezen do bližnjega.
V  isti meri, kakor človek samega sebe ljubi, mora ljubiti tudi druge ljudi, ker ti so le neki drugi jaz.
Kdor je sebičen, vidi v bližnjemu tudi sebičnega človeka.
Večkrat se pa primeri, da so otroci sebični, stariši pa gojijo prav razumno ljubezen do samega sebe in do bližnjega. Mislil bi marsikdo, da otroci spoznajo stariše, kakoršni so. Vselej ne. Otroci mislijo, da so stariši tudi sebični, kajti ko bi jih spoznali, bili bi tudi le-ti taki, kakoršni so stariši.   Ce jim stariši razode-
vate ljubezen, ne smete misliti, da vam bodo taki otroci tudi ljubezen vračevali. Ali je pa sploh prav, da takim otrokom ljubezen razodevamo? Ali bi ne bilo bolje, da bi jo prikrivali in le ostro pravico kazali?
Ne. Ljubezen se mora razodeti, kakoršno občuti srce in če jo otroci tudi prav ne spoznajo, vendar se učijo spoznavati in to je začetek spoznanja. Stariši smejo od otrok le toliko zahtevati, da njihove razumne ljubezni ne zlorabijo. Ce so pa taki otroci, naj jim stariši pokažejo razloček med ostro pravico in razumno ljubeznijo.
214