556
V. Vesnin: Obljuba.
proti Velikemu vrhu, večkrat sem obležal in le skrb in misel na ženo in otroke sta me zopet spravila na noge. Na Velikem vrhu me je zapustila zavest. Se dandanes ne vem, kako sem si naprej pomagal. Le to pomnim, da sem se še enkrat obudil in jel klicati na pomagaje, in v resnici so prišli do mene ljudje, ki so me spravili na noge in potem tu sem do Kandareta.«
Pogledovali smo se in enak sum je vsem krožil po glavi. Kukec
v
se prvi oglasi in jame Znidaršiča izpraševati, koliko let je minilo, odkar se je to godilo,   potem za dan, in vse se je ujemalo.   Ravno
v
Znidaršič je bil tisti mož, ki sta ga Kukec in Lužarček pod Kožar-
v
jevcem otela smrti in spravila do Kandareta. Gaz, ki jo je Znidaršič v Kršicevcu zapazil, je bil sled dveh tovarišev Karutovih, ki sta prebila noč v gozdu in potem, ko sta prišla na pot, šla le naprej in se rešila na Juršice, od koder sta se vrnila šele črez nekoliko dni. Ko sta stopila z gozdnega pota in iz Kršičevca, sta po krasah naprej
v
tavala do Juršič in se z Znidaršičem nista sešla v tej raztreseni vasi. Rekel bi kdo: »Saj po sledu se vendar pozna, pelje li naprej ali nazaj?« Ne, v prhkem, velikem snegu se le pozna gaz in še ta le na potu, nje smer pa ne, ker se stopinje ne vidijo. Tudi pri živali se loči smer sledu šele potem, ko stopi pod kako veliko, košato drevo, pod katerim je le malo snega in so torej stopinje vidne.
(Dalje prihodnjič.)
Obljuba.
S
2-,ares sem sinoči obljubil, na starega leta dan, da nič več ne bodem te ljubil, več nosil te v duši zaman. —
Da laske bom zlate pozabil
¦   - ;                                                                                                                                                                                                                                                  t
in tvoje jasne oči,
poiskal si ljubico drugo,
ki tak neusmiljena ni.
A danes sem zjutraj pri maši spet videl tvoj bajni smehljaj, in sklep moj je splaval po vodi — bolj ljubim te nego kedaj! — -^-
V. Vesnin.