356
Ljudmila: Ob dragem grobu.
vedi, da je sam kakor pravi Terzit!) tako, da smo bili naravnost —„ginjeni." Bila je nevarnost, da ne bi ta ali oni počil od smeha. Zato mu je predsednik vzel besedo. — Nato smo zopet pili in peli. Končno da stolo-ravnatelj meni besedo, da govorim „contra" Drznu. Kako naj govorim „contra", ko mi je govoril iz srca? A ukaz veli, in govoriti moram. In začel sem: Da gospod pred-govornik dela Židom velikansko krivico, da je nedosleden, da sploh ne zna misliti. Kajti o tem smo vsi prepričani — sem rekel — da pekla ni, nebes ni, itd. — Če pa vsega tega ni, tudi ni plačila ali kazni po smrti, in zato ima čisto prav vsak, kdor svojega soseda odira, odira do kosti in mozga. Cisto prav ima, in če nazadnje svoji žrtvi odseka še glavo ali če ji vzame kri do zadnje kaplje, prav ima ... Kdor tako dela, gospoda moja, je vreden le hvale in slave, ne pa oponašanja! — In g. stoloravnatelj me je pohvalil, da sem „častno" rešil svojo „zadačo".
Prišli smo do zadnjega „križevačkega statuta". Ko je bil izpolnjen tudi ta, smo se vzdignili iz gostilne (I, Schottengasse) in prišli vun na ulico. Bilo je že blizu polnoči.   In šli smo   gori v VIII.   okraj  proti
domu. Nekaj časa nas je hodilo več skupaj; a čudne veše so se jele prikazovati po ulicah ... In iz kavaren so odmevale razne muzike... In junaki so začeli sramotno padati; preveč je bilo opojne pijače: „ta je in oni odpal" ...
Oj samopašni ti črv, ti jim razjedaš osrčje, ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar!
Nazadnje sva z Zoranom ostala sama sredi grozno-pretečih temnih hiš. Pridni okoličani pa so že jeli voziti v mesto svoje pridelke...
„Prijatelj", vprašam jaz, ko sva nekaj časa nemo molčala, „ali niso starega Rima končale v enem oziru tudi nočne orgije?"
„Ivan", odgovori mi Zoran, „če pojde tako naprej, nima naš narod nobene bodočnosti; zato ostanem pri tem: vseučiliščnike moramo reformirati . . . Proč z Venero — namesto nje pa vladaj žarnooka Atena!"
Kupila sva si — bilo je ob dveh zjutraj — vsak dvojico „heisse" od moža, ki jih je kuhal v kotličku na oglu Alzerice, ter se razšla ... A Ti se zgražaj in odpuščaj! Pa vesele praznike!!
Tvoj
Ivan.
Bol mehka iz srca v solze se mi izliva —: saj, kjer ljubezen biva, tam solza je doma . . .
Ob dragem grobu.
fjosipini.
O daj Ti Bog miru, ki ni srce ga našlo, dokler ni h grobu zašlo do — večnega miru . . .
Kam neki vodijo? Mar v tiste daljne kraje, kjer blizu lesketaje te zvezde hodijo ?
Počivaj mi sladko! Ljubezen Tvojo verno, trpljenje neizmerno naj plača Ti nebo!
Odšla si v tisti kraj, kjer večna pomlad vlada, kjer cvete sreča mlada, kjer sije lepši maj!
In morda —  neko  noč ugasne zvezd katera . . . In moja sladka vera izgine tudi — v noČ?!
Naj vrne Ti Gospod vso srečo pokopano, mladost — v gomilo djano, naj vrne Ti Gospod!
Vprašujem ob nočeh te zvezdice prižgane, morda so jim poznane te steze na grobeh?
Ne daj, o Bog, ne daj, da tavala bi v temi pred smrtnimi objemi . .. Ne daj,  o Bog, ne daj!
Ljudmila.