Za poduk m kratek čas. Spoinini na mojo pokojno mamico. Če.ški špisal Vaclav Kosmak; poslov. Ciriljev. Dosedaj še nisem dal niti besedice v tisek. Greh je, zakopati od Boga prejeti lalont, četudi je majhen. Je mnogo pisačev, kateri z gnusnimi spisi kazijo naše dobro ljudstvo. Mnog izmed njih niina večje nadarjen >sli, nego jaz, ali preranog ima grši namen in žahbog več gorečnosti. Zato: »Na boj, mladenič!« Začenjatn s spomini na tebe, v Gospodu uinrla mainicn, ti zvezda mojega življenja! Z nebes gledaj dol muue, blagoslovi' moja dela, da bom tvoj otrok -no samo po telesu, nego tudi po srcu in duši. Ponoscn sem na-te! Sin sem kraljice! Mojej mamici zabliščal je okrog čela diadem čednosti. Mamka, prosi za-me, da bož mogla tudi ti biti ponosna na-ine — ko umrjem.  Kedarkoli se spomnim katerega izmed umrlih znancev, strepeče mi slrahii srce. Vice in včasi tudi pekel mi prkle na misel. Spomin na mojo mamico pa mi pada v dušo, kakor majnikovo solnce. Niti enkrat mi je ni domiJljija. pokazala v vicah. Verujem, da je en Bog; verujom, da je moja mamica pri njem. Kedar zvečer ugledam zvezdje »voz« imenovano, se vsikdar spomnim svoje inamice. Zastonj scm ifkal po vseb kotih svoje notranjosti temu uzroka. Brezdvomno so bili moja mati prva moja učiteljica zvezdoslovja in mi boljše^ od vsakega doktorja vcepili kozmologični (svetoslovni) dokaz bilja božjega v srce. Svet mi je mnogo izlrgal; tega materinega učenja ne iztrga mi nikdar. ¦ Bilo mi je pet let. Moj najmlajši bratec, takrat okoli pol leta star, ležal je v zibelki in spal. Bilo je zvečer. Mali so rekli: »Otroci, idite molit, predno greste spat«! Pokleknili so z nami k zibelki ter sklenili speeemu bratcu ročice kakor k molilvi. »Otroei, julri bode god sv. Frančiška Pavlanskega. Naš Franeek bo imel praznik. Ne raore še revež sam moliti k svojemu patronu; pojdite, da molimo zanj«! Molili smo. Mati so se jokali. Pri bogatcih je ob lakih dneh goslovanje in teče šampanjec. Mojpj malcri so tekle solze — šampanjske kakor angeljske. Moj oče so bili cerkovnik. Nekoč ni bilo nikogar doma. Mati so žli opoldne satni zvonit. Jaz, takrat še majhen deček, šel sem znjimi v zvonik. Ogledal sem si iz zvonika do ledaj lni neznami svet. Moj Bog, kako je bil mojim mladim očem ta svet velik! Videl sem krasno, rodovitno krajino, žita, travnike, gozde, ribnike; vasi Jakobovo, dalje Ljulogor in celo v vzadju v megleni daljini Budejovice. Za Budejovicami se je nagnilo nebo k zemlji. »Mamiea«, vprašal sem v svoji otroški radovednosti, »je tam doli že konec svcta in se začenjajo tam že nebesa?« »0 ne, moje dete! Ako bi prišel do Budejovic, videl bi zopet nov kos zemlje, in ako bi šel dalje, zopet nov in tako naprej. To se nara le lako dozdeva. Ali da se nam tako dozdeva, sloril je Bog, da bi nas učil. Moramo vedno moliti in biti pridni, da takoj, ko bo-jeflio zapustili ta svet, pridemo v nebesaU Enkrat sem Sel z mamico čez polje na obisk. Bili gmo ubogi. Obutev je draga. Sezula sva čevljičke in šla jjosa. Iti sva morala po strani okoli ribnika, kjer je j,ilo mnogo drobnega kamenja. »Mamiea, mene pika v noge«, sem tožil.« »Dete, ne jokaj. Kako še le je pikalo našega Gospoda, ko je šel bos na goro Kalvanjo in še jiesel težki križ ter so ga bili in ga zbijali.« — Pote- ili so iz žepa rožni venec inzačelimoliti. Mene pa ni :č bolelo.  Smešnica. Zdravnik: »Vaša bolna žena je zelo jiripava. Zato moram njeno hripavost najprej odpraviti«. — Mož: »Prosini, gospod zdravnik, storite to nazadnje!«