196 7|X*X1V Pavel VI- in muRr. Ignacij Kunstelj, novi vrhovni dušni pastir za slovenske izseljence NOV IZSELJENSKI NADPASTIR Do 1. 1959 je škof Rožman nesporno močno povezoval Slovence razkropljene po vseh celinah. Družil nas je njesov duh, nauk, molitev, blagoslov, številni obiski posameznim skupinam in predvsem vsa slovenska srca objemajoča ljubezen. Odkar je v Združenih državah umrl škof Gregorij je bilo čutiti močno potiebo po vrhovnem dušnem pastirju za slovenske izseljence. 8. februarja letos je Pavel VI. sprejel nsgr. Ignacija Kunstlja v zasebni avdijenci. V razgovoru je sv. oče med drugim dejal: „Vaš narod dobro poznam. Zanj veliko molim. Sporočite vsem, zlasti iiase-Ijencem in njihovim pastirjem, moj pozdrav in blagoslov." Glede na to papeževo željo msgr. Kunstelj pravi v pismu slovenskim duhovnikom: ,.In lepo prosim, sporočite pozdrav in blagoslov svetega očeta svojim vernikom. V pokoncilski dobi maisikaj še nastaja, tako tudi organizirana skrb za izseljence. Ob tem sem prejel 20. januarja letos imenovanje kot “direetor generalis” ali kot so slavisti prestavili “vrhovni dušni pastir”. Naloga so pač določene po okrožnici “Exul familia” (“Begunska družina”) in posebnih fakultetah izdanih 1963. Vse moje pravo bo pomagati kjer koli bom mogel in kolikor bom mogel dragi bratje, vam vsem, ki se trudite v vinogradu Gospodovem. Er. Robič ostane član Summi Consilii de emigratione po normi tit. nlter, c. I, 7. § 3. Prepričan sem, da bova lahko skupno sodelovala kot doslej.“ Spremljajmo z molitvijo delo novega izseljenskega vrhovnega dušnega pastirja, kakor msgr. I. Kunstelj sam zaključuje pismo slov. izseljenskim duhovnikom. „OREMUS PRO INVICEM!“ — Molimo drug za drugega! CERKEV IN MEDNARODNI PROBLEMI „POPULORUM PROGRESSIO" Mednarodna politika je danes tesno povezana z življenjem vsakega posameznega naroda in posega v dnevno življenje slehernika. Moglo bi se reči, da mednarodnega razvoja ne oblikujejo več samo državniki in za to poklicane ustanove, ampak je vpleten v vsakodnevno spopadanje vsakega posameznika s problemi okoli sebe in hkrati že tudi po vsem svetu. Kar je bilo pred nekaj desetletji zaprto v tajne kabinete in arhive zunanjih ministrstev, je danes sproti razstavljeno na oglasne deske in obširno obravnavano v dnevnem časopisju. Pri pozornejšem motrenju pa se človek ne more otresti vtisa, da je II. vatikanski koncil dejansko odločilno spremenil stare temelje in navade in vedno bolj se srečujemo s komentarji in novicami, ki skoraj dnevno Cerkev in njenega poglavarja Pavla VI. postavljajo v prvo vrsto tistih, ki presojajo in odločajo v usodi vsega človeštva. Proti Cerkvi Pot Cerkve do takega mesta v razreševanju svetovnih problemov je bila izredno pestra in polna udarcev pa tudi zmag. Ko je Marx leta 1849 izdal Komunistični manifest, se je borba proti izrodkom kapitalizma gradila v delavskih organizacijah pod vodstvom socialističnih in pozneje komunističnih strank. Poleg voditeljev laičnega liberalizma so tudi voditelji raznih socialističnih internacional — dose- smo jih imeli tri — sodelovali Pri obsojanju Cerkve in usmerjali delavstvo v ostro opozicijo proti vsemu, kar bi moglo imeti kakršenkoli znak cerkvenosti ali krščanstva. Cerkev je bili obsojena v senco in temo in ko je morala po letu 1870 še v vatikansko ujetništvo, so nekateri napovedali, da ždi tam bolnik, ki čaka na smrt im bo bazilika sv. Petra v Rimu zadnji sicer zelo veličastni kata-f'3lk tistega, kar je bilo nekoč zajeto v poslanstvo prerokb stare zaveze in v vsebino evangelijev ter slavnih Pavlovih pisem. Papež Pij IX. je svoje jetništvo v Vatikanu izvajal ostro in dosledno in njegovo opozicijo proti tedanjemu svetu so mnogi označevali kot vir vsega obzkurantizma im nazadnja-štva v moderno se razvijajočem svetu. Kako so se motili... Po Piju IX. je sledil papež Leon XIII., ki je brž zaslovel po dveh odločnih dejanjih: leta 1891 je izdal socialno okrožnico Rerum no-varum, kjer je razložil nauk Cerkve v naglo se razvijajočem valu industrializacije in s tem naraš-öanje kapitalizma, hkrati pa se je izkazal kot izreden videc bodočnosti in pravi tolmač namenov Cerkve za celo stoletje naprej, ko je pokazal s prstom na krščanski vzhod — svetu je razkril poslanstvo svetih bratov Cirila in Metoda kot apostola tistih idej, ki naj zbližajo ves svet in odpro Evropi in vsemu človeštvu duhovne vrednote slovanstva; nekateri misleci so se takrat na zahodu posmehovali takim idejam in jih označevali kot nekak zadnji izrodek bi-izantinskega nazadnjaštva. Toda ni preteklo eno stoletje, ko so bile njegove zamisli o poslanstvu Cerkve na vzhodu dovolj jasno označeno in razložene po sklepih II-vatikanskega koncila in je bilo ravno delo za zedinjenje v veliki nuri poudarjeno kot posebna najbolj sodobna naloga tistim narodom, ki so nekoč veljali kot že okostenelo v vzhcdnjaštvu ali azij-stvu. Moglo bi se reči, da se ravno z vzhoda danes širijo ideje, ki bodo občestveni Cerkvi dovajale najlepše vrelce mladosti in resničnega krščanstva. Na žalost se je pri Leonovem delu pokazalo, da je bil tedanji svet — in to še desetletja kasneje — iza socialno vsebino Rerum novarum in nadaljnih enciklik naslednjih papežev Pija XI in Pija XII najmanj naklonjen in odprt. Zahodni, mogli bi dejati kapitalistični svet, je imel gluho uho za svarila papežev ob oznanjanju velikih pretresov, ako se socialni red na bo pravično uredil. Ge so bili zanj gluhi ateistični voditelji marksističnih agrupacij, jim to m bilo zameriti, pač pa se je že ob izidu Rerum novarum rodil hud odpcr tudi med krščanskimi konservativnimi krogi- Mimo social- nega nauka Cerkve niso šli samo laični liberalci, ampak tudi mnogoteri voditelji katoliških političnih konservativnih skupin, ki so ^e takrat svarili pred „rdečim va-Jcm“ jz Vatikana. Ce se je pozneje socialni nauk krščanskih sku-'Pin po vodstvu papeških okrožnic le uveljavil in ponekod zlasti v Pivih desetletjih našega stoletja dosegel lep razmah in ustvaril mnogo zdravega, pa se dejansko delo idealnih voditeljev krščanskih strokovnih organizacij ni šir-Se razmahnilo. Kakor je bila uradna Cerkev v svoji mednarodni aktivnosti obsojena na „vatikansko ječo“, tako se je uveljavljanje so-oialnih poslanic večinoma omeje-V;do na malo več ko karitativno delovanje posameznih ustanov ali skupin. Na žalost je ostajalo pogosto samo pri tem, kakor da je s-užba socialni obnovi zajeta v tem, da se bližnjemu izkazujejo zg°lj dejanja dobrodelne ljubezni, ni pa bilo sredstev ali možnosti, da tii se dovolj glasno opozarjalo na uresničenje socialnih pravic vseka človeštva in slehernega človeka kot dolžnost in naloga uresničenja prave pravice med ljudmi in narodi. Kakor sta liberalizem in pozitivizem kazala vnemo in pozornost 7-a oblikovanje osebnosti in individualnih lastnosti, pogosto v škodo ebčestvu, tako se je krščansko so-eialno delo bogatilo le z dejanji in Uspehi redkih posameznikov. Delu socialnih okrožnic je hiralo in Seglo mnogo čez prag zakristije. Kakšen napredek? Po drugi svetovni vojni, zlasti pa po II. vatikanskem koncilu, se je razmerje sil temeljito spremenilo. Naglemu razmahu tehnike se je moral svet na široko odpreti silnemu razmahu novih nazorov o pomenu človeka in njegovi svobodi v novem urejanju sveta so se odpirala nova obzorja. Blagostanje je zlasti med tehnično naprednimi narodi drvelo novim viškom nasproti in razni socialni ter politični programi so se znašli pred novimi nalogami. Marksizem se je do dna razgalil v svojo socialno in idejno revščino 'in se danes proti njemu dviga najostrejša o-pozicija tam, kjer je njegova kriza najhujša: intelektualci v komunističnih državah že korakajo mimo njega naprej k novim nalogam v službi človeštva. Zapadni kapitalistični svet — kakor ga še nazivajo — prehaja na nove ravnine, ko pri silnem naraščanju produkcije išče novih trgov in u-stalitev. Če je po socialni vsebi- ni obsojen na napake (dobičkarstvo, zapiranje notranjih trgov itd.) tedaj se pred njim danes ne odpirajo več dolge vrste protestirajočih posameimikev in le redko je slišati ali brati nekoč tako pogosto poročila o velikih stavkah ali socialnih nemirih. Nujna so druga sredstva. Stara oblika socialnega urejanja se je znašl r pred novo resnico: ves svet je postal celota in ena pomanjkljivost na vzhodu že izziva in bo še vedno huje terjala rešitev na čisto drugem kraju sveta, ne zapada. Poudariti je namreč treba, da socialno vprašanje ni več problem o borbi za pravice in naloge posameznikov, ampak sta se pred svet postavili dve fronti: fronta bogatih, močno razvitih narodov in fronta ubogih, nerazvitih narodov. Če je Marx v letu 1849 zaklical delavstvu vseh dežela: Proletarci vsega sveta — združite se, tedaj se je danes socialni problem vseh narodov spremenil v najbolj oster in največ terjajoč konflikt mednarodne politike. Do pred kratkim še ni bilo videti, kako mis.i o tem centrala komunizma — Moskva — odgovoriti na nov položaj, pač :pa jo je v tem oziru že prehitela komunistična Kitajska, ko iz Pekinga dovolj jasno zvene gesla za ustanovitev fronte nerazvitih in ubogih narodov pod vodstvom naukov Maocatunga in njegovih tovarišev; geslo pekinške propagande za ves svet se glasi: Ubogi, nerazviti narodi vsega sveta — združite se- Kako se namerava nauk iz Pekinga uveljavljati, so že pokazali dogodki v Vietnamu in po raznih afriških in še bolj vidno v južnoameriških državah-Ob naraščajočem pojavljanju revolucionarnih gveril med gverilci niso samo domačini, ampak nastopajo že odposlanci in propagandisti, ki so se šolali bodisi v Havani na Kubi ali pa v Pekingu. Nova revolucija ima že nove apostole. Že prvi dve besedi nove enciklike papeža Pavla VI povedo, v čem vidi Cerkev bistvo sedanje mednarodne problematike. Gre za. „progressio populorum — napredek narodov“ in sicer vsi narodi, ubogi in bogati so poklicani, da se povežejo v složno delo za tak napredek, ki bo po „pravici v miru“ izravnal krivično razmerje med opulentnimi in ubogimi ljudstvi. „Pravica in mir“ naj prepojita mednarodno življenje, ne pa borba fronte na eni stiani, ko bi se najprej organizirala fronta ubogih narodov v nasilni nastop proti drugi polovici človeštva in bi s tem prišli na prag tiste katastrofe, kakor so jo nacizem, fa- šizem in komunizem sprožili složno v avgustu 1939 in sicer naj-Prej z napadom na Poljsko, ko sta si Hitlar in Stalin privoščila razkosanje in razdelitev Poljske — imenovali so jo četrto razdelitev Poljske in so se zaradi tega skupnega zločina, nacizma in komuni-zma na vse človeštvo razlile grozote vojske, trajajoče skoraj šest let. Ideologi iz Pekinga v svojih razlagah napovedujejo, da bo borba fronte ubogih in nerazvitih narodov trajala desetletja (bližnjega svetovnega konflikta ne oznanjajo in si ga za enkrat še ne žele, ker je delna gverilska vojska boljše sredstvo), računajoč pri tem na staro resnico, da se ostali de', bogatega sveta ne bo hotel ali znal Prilagoditi novim nalogam ter dolžnostim in bo proti zlu enako šibak kakor je bil avgusta 1939. Ce socialne enciklike Leona XIII Pija XI in Pija XII niso zamo-gle prodreti z vso silo v borbi za Pravi socialni red, pa so odločilno Pripravljale pot ir, rast idej, ki so odprle Cerkev za novo razmerje do sveta po II. vatikanskem koncilu. Janez XXIII se je dejansko naslonil na Leona XIII, ko je polagal temelje novim socialnim zamislim za vso Cerkev in ves svet, še bolj Pa preveva novega duha Cerkve njegova ideja za abližanje z vzhodom, kakor ga je umeval že Leon XIII, a ga je Janez XXIII pomaknil za nekaj stoletij naprej in ga začel izvajati Pavel VI s srečanjem s patriarhom Atenagorom v Jeruzalemu. Sedaj pa nova socialna okrožnica „Napredek narodov“ odmeva med vsemi narodi, vendar ne že več kot zgolj poslanica za katoliško ali zgolj krščansko občestvo, ampak je klic Pavla VI zadonel že kot pravi izrazi ncsiv-ca idej in glasnika tistih rešitev, ki so visoko nad tem, kar morejo danes nuditi in ustvarjati dosedanje ustanove mednarodnega reda (OZN, UNESCO). Spet se je izkazalo, da se Cerkev postavlja nad obe fronti, ko ponuja svojo pomoč za graditev prave pravice in miru med vsemi narodi brez razlike ideologij in verstev. Res najvišji in najlepši izraz najglo-bjega načela za mednarodni red! Služiti vedno vsemu človeštvu. Malo je primerov v mednarodni diplomatski «godovini, da se je glas vladarja ali vodnika s tolikšno silo (zastavil v vozel celotne mednarodne problematike. Glas je zadonel kot glas vodnika sveta. Ruda Jurčec VZORNIK IN PRIPROŠNJIK OB 25-LETNICI SMRTI UNIV. PROFESORJA DR. LAMBERTA EHRLICHA Dr. Lambert Eh;lieh se je rodil 18. septembra 1. 1878. v Žabnicah pod Sv. Višarji. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, bogoslovje in etnologijo pa je študiral v Innsbrucku, Rimu, Parizu in Oxfordu. V Celovcu je bil stolni kaplan, škofijski tajnik in bogoslovni profesor. 'Za duhovnike je ustanovil „Sodalitas Ssi. Cordts Jesu“, bogoslovcem je pomagal pri „Akademiji slovenskih bogoslovcev“, dijakom postavil „Slovenski dijaški dom“ v Celovcu, skupaj z bratom dr. Martinom pa sezidal Mi-sijonišče v Št. Juriju pri Št- Vidu ob Glini. Kot prosvetni delavec je ■ustanovil „Slovensko kršč. socialno zvezo za Koroško“, „Slovensko delavsko društvo“ in dal pobudo za zidavo delavskega doma v Podljubelju. Nemcem je prikazal problem Slovence v na Koroškem v „Aus dem Vilajet Kärnten“. Na mirovni konferenci po prvi svetovni vojni je bil izvedenec za Koroško pri „Delegaciji SHS“. Po nesrečnem plebiscitu je moral zapustiti Avstrijo ter bil imenovan za profesorja apologetike, etnologije in primerjalnega veroslovja na bogoslovni fakulteti v Ljubljani. Poleg znanstvenega delovanja je bii duša slovenske misijonske akcije, velik vzgojitelj dijaške mladine. Pred pričetkoip druge svetovne vojne je predlagal, naj se pošljejo strokovnjaki in gradivo za obrambo slovenskih meja v inolzemstvo, ob začetku okupacije je dal pobudo, naj se ustanovi podtalna slovenska vlada in predložil politikom slovenski državni narodno-politični načrt za čas po vojni. Potem pa je zbiral in poslal slovenskim zastopnikom v svobodnem svetu dokazno gradivo o krivicah in zločinih okupatorjev, pomagal begun-cern, ki so se pred Nemci umaknili v Ljubljano in reševal, kolikor j® pač mogel, Slovence iz okupatorjevih ječ in taborišč. 26. maja 1942. so ga komunisti, kot svojega najbolj nevarnega idejnega nasprotnika, umorili. V ta zunanji okvir je položil P^of. Ehrlich bogato vsebino svojega življenja. Ko gleda človek nanj iz razdalje 25 let, se mu nehote postavlja vprašanje, ali je njegovo delo danes še aktualno, nii nam more danes še kaj povedati? Gotovo je, da ne smemo nje-govega dela soditi z merili današnje dobe. V teh 25 letih so se iz-vršile tolikšne spremembe, kot se Poprej mogoče niso v več stoletjih. je — kot smo mi vsi — otrok svoje dobe. Možno je razpravljati 0 tem, ali so' bile vse njegove odločitve najboljše. Verjetno bi danes to ali ono drugače ukrenil, če Ih mu bilo dano še živeti- Eno pa jo gotovo: s svojim življenjem je Ustvaril tako globok človeški lik, 8a okrasil s tolikimi krepostmi, da je še danes prav tako živ in da ne niore nikoli obledeti. Tudi resnice ni načela, ki jih je učil, veljajo še danes, kajti čas ne more spremi-ujati njih vrednosti. Zgodaj mu je bila odkrita skrivnost, da je za polno življenje potrebna poleg globokega znanja in široke kulture tudi krepostna z v6čnostnimi načeli oblikovana osebnost. V sebi je utrdil tako močno vero, da se nam je včasih zdelo, da že presega zadnje meje človeškega in že predokuša blaženost, ki jo daje božja bližina. Naravni in nadnaravni svet sta bila zanj enaka realnost. Iz te odmaknjenosti je mogel presojati vse stvari po njih resnični vrednosti, najti pravo mero in jasno, določno sodbo. Živel je v duhovno izredno razgibani in izapleteni dobi, ko »e je bilo treba odločati za velike stvari. Mnogi katoličani so v dobri veri sprejemali dnevna gesla in se pridruževali na zunanji pogled koristnim naporom. On pa je sprevidel takoj resnico in odkril, kje tiči zmota. Bil je zvest odmev svoje dobe in trdna orientacijska točka sredi viharja. Po molitvi je bil v neprestanem stiku z Bogom. Ko nam je na zadnjem študijskem dnevu sv. Tomaža predaval o razmerju med vero in znanostjo, je v uvodu močno poudaril, da sv. Tomaž ni nikdar sedel brez molitve k pisanju in čitanju. V težkih problemih se ni zatekel samo k molitvam, ampak tudi k postu. Tako je delal tudi on sam. Njegov učenec trdi, da nas je učil moliti sredi življenja in boriti se sredi molitve. V vsem je odkrival božjo voljo. Iz zavesti, da je božja volja, da pravica nazadnje vedno zmaga, je črpal svojo neomajno vero v lepšo bodočnost slovenskega naroda in moč, da je za to bodočnost delal. Akademikom, ki jih je zbral na Sv. Višarjah, je govoril: „Božja volja nam tukaj na Sv- Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njih valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Germani, Romani in Slovani bi prav tukaj skušali drug drugemu riniti mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod -ß zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo, ne tretje ne četrto. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje.“ Izrazita nadnaravna usmerjenost je bila tudi temelj njegovemu optimizmu. „Mar mi je žalost in pesimizem je pisal prijatelju — davno bi ga pokopal na dno črne zemlje, če bi ga imel. Moj optimizem je upravičen. Saj ne delam sam: angeli varuhi, verne duše, svetniki — okrog nas je vedno polno dobrih duhov. Težke stvari je treba njim priporočiti. Pesimizem je neosnovan, ker temelji na napačni ideji, da je človek sam, torej individualizem...“ Vse svoje znanje, vso apostolsko gorečnost je postavil v službo Kristusove Cerkve. Papež je bil zanj Notranjost cerkve na Sv. Višarjih (1.790 m). vidni zastopnik nsvidnega Kristu-Sa' Trdno je bil prepričan, da nam Sveti Duh danes govori po Cei'kvi. Zato je važne govore in okrožnice sv. očeta premolil in Premišljeval. Trdil je, da je to Najbolj sodobna meditacija. Zagotavljal nam je, da se bo človeštvo rpdo iz smrtnih močvar materializma in nihilizma samo, če bo tesno naslonjeno na papeštvo. V Napadih in v rušenju Cerkve vidi Satanovo delo. Satan je bil zanj živa realnost z visoko inteligenco, ki se javlja v zgodovini v različnih oblikah, vedno pa kot smrtni sovražnik Boga in njegove Cerkve. ^ tej borbi je stal neomajno zvest Na njeni strani. Nikoli ni mislil na svetno oblast Cerkve, temveč sa-ni° na zmago resnice, katere va-ruhinja in učiteljica je. Prepri-oan je bil, da bo svet šele tedaj Nrejen, ko bo uresničil Kristusov Nauk. Zato so bili njegovi napori Zelo konkretni — trudil se je, da ki postale socialne okrožnice v Sloveniji realnost. Iz Kristusove 'Spovedi: pojdite ia učite vse na-r°de, je rastla njegova vnema za Pckristjanjenje razkristjanjenega sveta in za spreobrnitev pogan-skega. Svoj apostolat je vršil z na j pr i-Pravnejšim sredstvom, ki ga je JtNel; z duhovništvom. Duhovnik je Rednik med Bogom in ljudmi, 'dudi približuje Bogu tako, da Približuje Boga ljudem, da jim oz-Nanja Njegovo besedo, da zanje Prosi in posreduje, da usmerja njih Pota, razumeva in odpušča. Duhovništvo je bilo zanj edino in naj- višje odlikovanje. „Nikdar nisem in nikoli ne bom nastopil drugače kot duhovnik. Tudi kadar sem uspel, sem uspel prav kot duhovnik“, nam je pogosto izjavljal. Reševal je slovenske probleme, pa se vendar ni zapiral v naše ozke meje. Njegov pogled’ je bil u-prt na veliki oder sveta, problemi Cerkve objemajo cel svet. V tej svetovni povezavi je iskal za zadnjimi vzroki pojavov. Stališče nasprotnikov je skrbno preiskal, iskal skupnih stičnih točk in odkrival vire njihovih zmot. V svojem mišljenju je bil prožen in mlad. Ni se bal novosti in sprememb, ki napredno spreminjajo svet. Evangeljske resnice ni vezal na družabne oblike, ki so prehodne, res pač človeške, ampak jih vedno aktualno prilagojeval trenutnim potrebam. Ta način mišljenja mu je budil nove navdihe, nove pobude, načrte, da je bil v resnici videc, ki je gledal preko ljudi in sedanjosti. Do nobenega pojava ni bil nevtralen, do vseh pa nepristranski in do skrajnosti resnicoljuben- V širjenju in obrambi resnice je bil pogumen in nepopustljiv. V najtežjih, najbolj zapletenih položajih je vzdignil svoj glas, ki je kot dež izpral ozračje in razprševal zmote. Dobro se je zavedal pravilnosti izreka, da ni slabše spotike kot hoteti zamolčati resnico iz strahu pred spotiko. Pod pretvezo ohranjati že ustaljeni red se često skriva boječnost, udobnost, nered v nas samih. Vsak hip je bil pripravljen povedati vso resni- co v obraz in ne aa hrbtom. Me-šetarji z idejami mu niso mogli slediti. Poslušati je moral očitke, da je nestrpen, ozkosrčen, da ruši edinost, proti njemu se je dvigalo sovraštvo in mu grozilo s smrtjo, a vse to ga ni motilo, da ne bi oznanjal resnice. Ker nikoli ni iskal samega sebe, zato tudi ni hrepenel po priljubljenosti za vsako ceno. Dovolj mu je bila zavest, da stoji v službi resnice in pravice. V duši vsakega duhovnika mora goreti trajna pripravljenost žrtvovati se v slavo božjo in rešitev duš. Vse svoje življenje mora u-ravnavati iz gledišča reševanja, odrešenja duš. Tudi življenje prof. Ehrlicha je bila neprestana odpoved in žrtev. Za sebe ni iskal niti slave, niti udobja in počitka. Svojo znanstveno stroko je navdušeno ljubil. „Zdaj imam pred seboj problem čarovništva v Indiji in Oceaniji in misterije poganskih narodov. Tako je zanimivo, da bi kar naprej študiral ta problem“, je zaupal v pismu prijatelju. Imel je vse sposobnosti, da bi lahko postal znanstvenik svetovne razsežnosti. V osebnih in znanstvenih stikih je bil z vodilnimi znanstveniki 'svoje dobe. A ko je spoznal, da je potreben za rešitev duš med akademiki, je žrtvoval svoje osebno nagnjenje, svojo znanstveno slavo. Svojo skrb za akademsko mladino je utemeljeval: preko univerz so prodrle zmote med ljudstvo, preko univerz mora zopet zmagati Kristus- Zato je žrtvoval vse za katoliško vzgojo in mišljenje akademikov. V žrtvi ni poznal meje. Ko se je razbesnela borba do viška, ko je bil gotov, da je v smrtni nevarnosti, nam je dejal: „V tej velikanski borbi brezbožnih sil proti Kristusu moramo neomajno vztrajati na svojih mestih. Ne smemo se umakniti niti za korak, pa četudi bi morali žrtvovati življenje.“ Bil je nauprotje slabosti in mehkobi, pa vendar sta se njegova dobrota in ljubezen razlivala po vsej okolici, osvajala srca in vzbujala hvaležnost ter spoštovanje. Bil je borben, a njegovo orožje ni ubijalo, ampak reševalo človeka. Njegova ljubezen je objemala vse od osamljenih in raztresenih italijanskih delavcev v Celovcu, od bolniške postelje dr. Zoreta, preko ubogih služkinj, zapuščenih revežev na Galjevici in na Gradu, skrite revščine med akademiki in mladimi razumniki pa prav do ječ, kamor je hodil reševat svoje idejne nasprotnike, ki so ga obsodili na smrt- Ko je bil že gotov svoje nasilne smrti, ko je bil čisto človeško zaradi nje nemiren, ko se je zdelo, da že ne more več razumeti božjih načrtov, pa je vendar vztrajal v službi božje volje prav do zadnjega diha. „Ta mučeniška smrt je prelep zaključek in izredno plačilo za njegovo svetniško življenje.“ (p. A. Prešeren S. J.) Slovenska Cerkev se danes zahvaljuje Bogu, da ji je dal Lam-berta Ehrlicha — svojega vzornika in velikega priprošnika. prof. Pavle Verbič koncil PREROŠKA SLUŽBA BOŽJEGA LJUDSTVA V stari zavezi je Bog pošiljal Svcjemu izvoljenemu ljudstvu Izraelcev preroke. Te može je Bog obiral in jim dal posebne darove, so mogli uspešno vršiti svoje l)cslanstvo. Oznanjali so ljudstvu nauk o pravem Bogu, bičali zmo-,e in zablode ter tako ohranjali lzVcljeno ljudstvo na pravi poti. Med izrednimi darovi so pre-l0ki imeli tudi dar napovedovanja Prihodnjih reči, prerokovanja, da So se s tem izkaizali pred Ijud-HVom kot božji poslanci. Po tem °aru tudi imajo ime „preroki“, če-prav to „prerokovanje“ za preroško službo ni nujno. ^reroLlko ljudstvo nove zaveze Ustanovitelj izvoljenega Ijud-^tva nove zaveze je Kristus, veliki duhovnik in prerok ter vodnik — Pastir nove zaveze. Te svoje službe tudi po smrti in odhodu k Učetu v isvetu do konca sveta vrši ^ svojem izvoljenem ljudstvu, Cerkvi. Ne vrši tega le po škofih in duhovnikih, kot navadno mislimo, ^urpak v vsem božjem ljudstvu, v CfcMotnem telesu Cerkve. Tako nas uč> zadnji vatikanski koncil. Božje ljudstvo nove (zaveze ba-ni le sveto duhovsko ljudstvo, ampak tudi sveto preroško ljudstvo. Vsi verniki v njem so deležni preroške službe Kristusove. To ugotavlja koncil z besedami: „Kristus, veliki prerok, ki je tako s pričevanjem svojega življenja kakor tudi z močjo besede razglasil Očetovo kraljestvo, izvršuje svojo preroško službo do polnega razodetja svoje slave ne le po hierarhiji, ki uči v njegovem imenu in v njegovi moči, ampak tudi po laikih. Zato jih Kristus postavlja za svoje priče in jih usposablja o čutom vere in z milostjo besede, da bi moč evangelija sijala v vsakdanjem družinskem in družbenem življenju“ (Konst, o Cerkvi 35). Koncil to preroško poslanstvo imenuje: preroško službo, pričevanje za Kristusa, evangelizacijo sveta, apostolat, grajenje Kristusovega kraljestva na zemlji ali podobno. Izvrševanje preroške službe Preroki stare zaveze so ohranjali v izraelskem ljudstvu nepokvarjen nauk o pravem Bogu in učili božjo voljo, ki naj jo ljudstvo v življenju vrši. To poslanstvo imajo v novi zavezi vsi Kristusovi učenci, vsi ver- niki božjeg-a ljudstva; vsi smo odgovorni za to, da „moč evangelija sije v vsakdanjem družinskem in družbenem življenju“ (Konst. 35). Vsi smo pričevalci Kristusovi. To pričevanje za Kristusa vršimo najprej s tem, da iskreno verujemo in po veri živimo. Ne živimo za ta svet, ampak računamo na prihodnji, na vstajenje in večno plačilo ali kazen, in v skladu s tem prepričanjem živimo- Smo v svetu pričevalci naše vere in upanja. Seveda tako življenje zahteva neprestano zatajevanje slabega nagnjenja v nas, neprestano spreobračanje srca, da bi v nas vedno bolj sijala lepota evangelija. Verniki „naj tega upanja ne skrivajo v notranjosti duše, marveč naj ga z neprestanim prizadevanjem za spreobrnjenje in z borbo ‘zoper svetovne gospodovalce te teme, zoper hudobne duhove’ (Ef 6 12) razodevajo tudi v urejanju svetnega življenja“ (Konst. 35). Koncil tu omenja kot del našega krščanskega pričevanja tudi „urejanje svetnega življenja“. Ni vseeno, ali žive verniki v okolju, ki je Kristusu sovražno in se za zvestobo Kristusu zahteva heroizem, ali v okolju, ki je Kristusu naklonjeno in v njem krščansko življenje olajšano. Ni mogoče od vseh in atalno zahtevati herojstva, ampak naj se omogoči, da se krščansko življenje razvija v družbi normalno. Naša dolžnost je, da take razmere, ugodne za evangelij, po možnosti preskrbimo. Pri tem seveda zadenemo ob duha, ki je sovražen Kristusu, in ob njegove predstavnike. Za preroke stare zaveze je bila značilna prav ta poteza pogumnega nastopa proti božjim sovražnikom v obrambi verske resnice. Naše pričevanje za Kristusa poleg življenja po veri vključuje tudi „izpovedovanje vere“ z besedo (Konst. 35) in da „prinašamo Bogu hvalno daritev, sad ustnic, ki slave njegovo ime“ (Konst. 12). Vsi vtrniki sposobni za službo Koncil ugotavlja, da imajo vsi verniki, tudi laiki, sposobnost za pričevanje o Kristusu: „Kristus jih postavlja za svoje priče in jih Usposablja s čutom vere in z mi-lostjo besede“ (Konst. 35). Vera je milost. Vera daje človeku kot poseben čut, po katerem vse prav presoja v luči Kristuso-yega nauka. Milost besede je bož-Ja milost, ki spremlja besedo Kristusovega pričevalca in ji daje moč. Po tem čutu vere pod vplivom sv- Duha je vse božje ljudstvo kot celota nezmotno, ne le po hierarhiji, tudi po laikih: „Celota ver-uikov, ki imajo maziljenje Sv. Duha, se v verovanju ne more motiti-In to svojo posebno lastnost razo-deva z nadnaravnim verskim ču-t°m vsega ljudstva, ko od škofov ho zadnjih vernikov izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti“ (Konst. 12). V njihovem poslanstvu pričevanja Sveti Duh nekaterim članom božjega ljudstva, naj bodo to duhovniki ali laiki, daje še posebne darove, ki jih imenujemo kariz-nie. Koncil o teh pravi: Sv. Duh »razdeljuje med vernike vsakega manu tudi posebne milosti, s katerimi jih stori spodobne jn pripravljene, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne Za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve“ (Konst. 12). Sodba 0 Pristnosti in urejeni porabi teh darov gre po ugotovitvi koncila Predstojnikom v Cerkvi. Posebnost iaiškega pričevanja za Kristusa Poseben pomen ima v svetu preroško poslanstvo laikov, ker so pričevalci za Kristusa v najtesnejšem vsakdanjem stiku z življenjem v svetu. Koncil o tem: „Ta evangeliziacija ali oznanjevanje Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede dobiva neki svojstven pečat in posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah v svetu“ Konst. 35). Za laiško poslanstvo pričevanja je posebno važno področje krščanska družina. Tu namreč Kristusova vera preveva in oblikuje vse življenje in to življenje za vse člane družine, starše in otroke, vsebuje odlično vajo in šolo apostolata laikov. Krščanska družina je priča vere in Kristusove ljubezni in moči božjega kraljestva v današnjem svetu, je v obsodbo grehu in v razsvetljenje in pobudo tistim, ki iščejo resnico (prim. Konst. 35). Vsi člani božjega ljudstva tako moremo in moramo biti pričevalci za Kristusa in delati za širjenje in rast Kristusovega kraljestva na svetu. Tudi laiki zaradi svoje obilne svetne delavnosti niso morda pri tem ovirani. Prav ta njihova svetna dejavnost je dragoceno sredstvo njihovega pričevanja za Kristusa. „Laiki morejo in morejo tudi tedaj, ko so zaposleni s časnimi skrbmi, izvrševati dragoceno delo za evangelizacijo sveta“ (Konst- 35). Dr. Franc Gnidovec ZAKRAMENTI IN ŽIVLJENJE KRISTJANA Kristus je srednik med Bogom’ in. ljudmi, je naš odrešenik. Njegovo odrešilno delo nadaljuje liturgija po vidnih znamenjih, po presveti daritvi in po zakramentih ves čas, ki je v božjih načrtih določen Cerkvi delovati na tej zemlji. Po liturgiji Cerkev vernikom približuje sredstva posvečenja. Po liturgiji pripravlja in usmerja božje ljudstvo NZ k večnemu praznovanju nebeške liturgije (Prim-Liturg. konst. štev. 5, 6, 7, 10). Središče liturgije pa je evharistija in ostali zakramenti (Liturg. konst. štev. 47, 59). Da se vse to ipclno uresniči v življenju posame-Iznega kristjana, je važno, da ima vsak do zakramentov pravi odnos, da mu res v vsej polnosti pome- nijo to, kar po božjem nauku so. To je potrebno poudariti, ker dejansko za mnoge kristjane zakramenti nimajo tega pomena. Ne morejo biti le neke formalnosti Mnogi kristjani, posebno v deželi, v katero nas je postavila božja Previdnost, gledajo v zakramentih le neko dolžnost, da ne rečem, neko obvezno navado; skoraj samo neko formalnost. Otroke dajo krstiti, ker bodo rabili njihove krstne liste za v šolo, ali za prvo obhaj ilo; gotovo pa za poroko. Za prvo obhajilo jih dajo pripraviti, ker tudi oni hočejo imeti lepo sliko prvega obhajila med svojimi družinskimi slikami in prirediti malo pojedino za svoje znance. Je pač taka navada. Bir-pa tudi spada v otroška leta. —o je vse to opravljeno, se kar nekam oddahnejo, da je že del skrbi opravljen. Tako vrednotenje zakramentov, ki jih imenuje Cerkev uvajanje v krščansko življenje, lepo osvetljuje dogodek s province Buenos Aires. Z neke čakre (malo posestvo v Argentini) pripelje nekoč oče svojih 7 otrok v župnišče. Najve-^ji je bil že skoraj za vojake- Po däljSem uvodu prosi g. župnika, da ki vse krstil. Živijo daleč na po-iju in pridejo le poredko do far-nega naselja, izato doslej še nikoli niso imeli časa za to stvar. Ko jih K- župnik končno le vse krsti, omeni očetu, da bi bilo dobro, da se s°daj zmenijo, kako bi jih pripra-vil tudi za obhajilo. Pa mu možak |nirno odgovori: „Gospod, to je pa že vse urejeno. Vsi so že kirmani, vsi tudi so že bili pri pr-Veni obhajilu. Manjkala je samo ta malenkost, krst. Sedaj bo pa mir.“ Tega primera ne omenjam, ker ki mislil, da je morda že tudi med nami kdo tako .napredoval*, am-Pnk, da se zavemo, v kakšnem o-kolju poteka naše življenje. Koliko tako prejeti zakramenti dosegajo svoj namen, prepuščamo božjemu usmiljenju. Paziti pa moramo, da sčasoma naši potomci ne zaidejo v to čisto formalistično Pojmovanje in vrednotenje zakramentov. Zakaj tudi omenjeni oče Je bil potomec Špancev, ki so verjetno malo drugače gledali na zakramente. Tudi ne smejo biti samo neke dolžnosti Slovenci smo bili do zadnjega med najbolj organiziranimi in discipliniranimi narodi na svetu. Vse to je vtisnilo v naše življenje poseben pečat. Disciplina in red sta veliki dobrini in 'zelo važna pripomočka za napredek v življenju. Vključujeta pa nevarnost, da ostaja življenje le bolj pri vrhu, pri zunanjih uspehih. Postaja bolj važno, da je bilo vse v redu in o pravem času izvršeno, kot pa s kakšnim, duhom je bilo narejeno. Notranji duh je itak skoraj nemogoče registrirati- Ta discipliniranost je vtisnila svoje značilnosti tudi našemu verskemu udejstvovanju. V redu smo opravljali svoje dnevne molitve zjutraj, opoldne in zvečer; pred jedjo jn po jedi. Nedeljska maša je bila nekaj povsem naravnega in rednega itd. Manj pa smo gledali, kako je bila molitev opravljena ipd.; če sta bili duša in srce polno udeležena pri njej. Prav tako smo bili vzorno in redno pri zakramentih. Še pred tednom so bili vsi otroci krščeni. Če je bila kaka izjema, so vsi vedeli za to in se vsaj deloma pohujševali nad tem. Vsi smo v prvem ali drugem Hazredu prejeli prvo sv. obhajilo in bili kmalu birmani. Na deželi vsaj so bili izjeme tisti, ki niso opravili velikonočne dolžnosti kakor smo rekali. Brez zakramentov naši bolniki niso umirali razen v kaki prav hitri nesreči. Do malega vsi zakoni so bili cerkveno sklenjeni. Da ne go- Zakramenti so veselje in sreča v družini vorimo o novih mašah, ki so bile naše velike farne slovesnosti. Skoraj v vzornem redu je bilo izpolnjeno vse, kar so veroučne knjige za nižje in višje šolstvo učile. Življenje kristjana se je s krstom začelo, je bilo v birmi potrjeno; bilo v spovedih cbnavljano in po obhajilu krepčano in ohranjevano. S svetim maziljenjem so bili bolniki pripravljeni za odhod v večnost. Bile so z .zakramentom posvečene nove družine in mladeniči za službo božjemu ljudstvu v Cerkvi. Vendar ,so ostajali vsi ti zakramenti v življenju kristjana kot neki datumi, kot neka dejanja, ki so se izvršila- Kot neki mejniki, ■obcestni kamni na zemeljski poti. Bil je dosežen red v prejemanju zakramentov, ne pa toliko življenje, ki naj bi ga ti zakramenti gojili in razplameneli v dušah. Niso prodrli tako globoko, kakor bi morali in mogli. So bili večkrat bolj kakor vsako drugo važnejše dejanje ali dogodek v življenju: kot npr. vpis v šolo; odslužitev vojaškega roka, izpit, plačati davke itd. Ko je bilo vse to opravljeno, si dobil svoje spričevalo ali knjižico v potrdilo, da je dolžnost izpolnjena. Nisi se mislil več vrniti ne v šolo, ne k izpitu, ne k vojakom. Hvala Bogu, je že minilo! Podoben vzdih olajšanja ni bil redek tudi po opravljenih ali prejetih zakramentih. Hvala Bogu, so že vsi birmani! Hvala Bogu, v naši družini so letos že vsi opravili velikonočno dolžnost, tudi fantje itd. Vse z vso resnostjo in vestnostjo, vendar z občutjem, da je nekaj pri kraju, da je neka bolj ali manj neprijetna dolžnost oprav-lj(ena. Je bilo to slabo, napačno? Nikakor, saj je rodilo mnoge lepe uspehe v verskem življenju našega naroda in za navadne čase brez posebnih pretresov skoraj zadosti. Ni pa popolno in ne polno življenja iz zakramentov, ki ga Jezus hoče doseči po njih. Polno življenje iz zakramentov Zakramenti niso samo neke por is ta j e v življenju kristjanov, da se na njih osvežijo in si oskrbe novih moči kot npr. napolni avtomobilist tank svojega avtomobila z nafto, ki jo je na poti porabil. Zakramenti sami so življenj-e, so gibanje, prevoz čez morje življenja. Skušajmo se povzpeti do takega pojmovanja zakramentov, da moremo polno izrabiti njihovo notranjo silo, moč, ki jo imajo in jo da vsak zakrament na svoj poseben način. Že smo rekli, da so zakramenti Kristusova dejanja (Glej DZ ja-nuar letos). Kristus deluje v njih, zato prihajamo po njih v stik ose-bn° z njim «amim. V evangeliju aa belo nedeljo pravi apostol To-aiaž: „Ako ne vidim na njegovih r°kah znamenja žebljev in ne ytaknem svojega prsta v rane žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval“ (Jan 20, 25)- Ko se Jezus prihodnjo nedeljo prikaže, v vsem ustre-že Tomažu. Vendar dostavi: „Ker me videl, veruješ; blagor ti-stim, ki niso videli, in so verovali“ (Jan 20, 29). Ta blagor velja nam. Mi ne mo-rerno videti Kristusa, vendar moramo verovati vanj. To se zgodi Tri zakramentih, ko verujemo Vanj, čeprav ga ne vidimo. Toda, ga ne vidimo, se ga v zakra-rientih dotikamo. On je pričujoč, ^a nas očiščuje, ozdravlja, da nas ^fePi, da nas dela deležne božjega ^‘rijenja. Dotikamo se njegovega častitljivega in oživljajočega Telesa. Verovati vanj se ne pravi, 'la priznavamo, da je bival nekoč ^°t resnična zgodovinska oseba. Verujemo • vanj kot v živečega Odrešenika, ki nas vabi in vodi. Zakramenti so dalje Kristusovi geste. Ne samo neka skriv-'mstna dejanja, do katerih more-prodreti samo po veri, ampak ?<) tudi vidna dejanja, ki jih moremo zaznavati, opazovati. Prav tako kot se je Kristus nekoč dotikal in ozdravljal slepe, hrome, za ''sako boleznijo bolne; kakor je blagoslavljal svoje učence, jim bla- goslovil in razdelil kruh. V zakramentih nam odpušča, nas ozdravlja, hrani in blagoslavlja. Po njih stopamo v resničen stik z živim Kristusom, čeprav na drug način kct nekdaj na galilejskih potih in na jeruzalemskih ulicah. Kristus pa ne živi samo, ampak gre tudi naprej, hodi. Sv. Peter opiše v Cezareji na kratko Jezusovo javno delovanje takole: „Hodil je od kraja do kraja, delil dobrote in ozdravljal vse“ (Apd 10,38). Sv. Janez pa prične opis zadnje večerje: „Pred velikonočnimi prazniki je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu...“ (Jan 13, 1). Pcižlanstvo Jezusovega življenja je prehod, je velika noč — pascua, prehod s tega sveta k svojemu Očetu; iz smrti v življenje. Ta prehod je pa tudi nas delež. Prehod velike noči nas spominja na drug prehod, ki ga mora izvršiti kristjan po zakramentih. Jezusovo poslanstvo, njegov prihod, njegova življenjska pot, ob-Tiivlja na neki način veliko noč Izraelcev, ki je bila prihod Boga na egiptovski narod z namenom, da ga kaznuje in na ta način reši Izraelce iz njihove sužnosti. Takoj ;se je spremenil v prehod osvobojenih Izraelcev skdzi Rdeče morje, potem 40 let skozi puščavo, dokler niso neke velike noči prebredli reko Jordan in prodrli v Obljubljeno deželo. Zgodovina tega naroda nia potovanju, tega božjega ljudstva na potu ni neka stara, dovršena zgodba. Je še vedno aktualna zgodba celotne osvoboditve, ki jo Bog nudi svojemu ljudstvu. Preroki Stare zaveze S3 pogosto vr'ačajo k tej zgodbi. Evangelistom, posebno sv. Janezu, je podoba zveličanja, ki ga Jezus uresničuje v svojem življenju in v zakramentih, In končno RaUodetje gleda po vseh preganjanjih ‘in trpljenju Cerkve nova nebesa in novo zemljo. „Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi“ (Apd 21, 3). Vsa ta gibanja, ta velika romanja ne bi bila resnična, če ne bi potegnila vsakega posameznega za seboj. Krščanstvo ni nekaj mirujočega v svetu, ki napreduje. Je ladja, ki potuje na drugi breg, je občestvo, ki ne bo dovršeno do konca sveta. Prav zakramenti nas vključujejo v to romanje, nas vkrcujejo na to ladjo, nas vzida-vajo kot žive kamne v sveti tempelj Gospodov. (Prim.: Roguet: Los sacramentos signos de vida 43—44)- Ne konec ampak začetek Poglejmo ria kratko vse to na krstu, ki je prvi zakrament in vir vseh drugih. Je v odličnem pomenu zakrament potovanja, ki se ne konča na zemlji. Kristjani obnavljamo ves post pripravo na krst, pot k novemu življenju. Je z veliko nočjo tega konec? Ne! Krst je samo začetek, ne pa konec, kar izraža vstopni spev bele nedelje: Kakor novorojeni otroci zahrepenite po duhovnem, čistem mleku, da boste po njem zrastli v zveličanje, če ste okusili, da je ; Gospod doutr (1 Petr 2, 2-3). Te besede se nanašajo na novokrŠčen-ce. V starem obredu so jim dali pri krstu piti mleko pomešano z, medom. Ta obred je spominjal na obljubljeno deželo, kjer >e tekel med in mleko (2 Mojz 3, 8), v nasprotju s puščavo, skozi katero so Izraelci potovali. Obred je hotel vzbuditi željo po obljubljeni deželi, kamor so krščenci začeli potovati, pa še niso dospeli vanjo (Prim. Martimort: La Iglesia en oracion, 446, 604). Pri obhaji.u so po prejemu Kristusovega Telesa peli psalm: „Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod“ (Ps 33, 9). To vse je izačetek življenja, ki mora sedaj rasti do polnosti s stalnim zauživanjem Gospodovega Telesa. Čeprav je morda že dolgo, kar smo stopili na pot proti obljubljeni deželi, naša pot še ni končana. Ne smemo je opustiti ali prekiniti, ampak moramo s pomočjo zakramentov stalno naprej. Ne kakor da bi že dosegli cilj, ali da bi že bili popolni, ampak še naprej se moramo truditi, da ga dosežemo. „Bratje, jaz ne mislim, da sem že dosegel; eno pa: Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim do cilja za nagrado božjega klica od zgoraj v Jezusu Kristusu“ (Flp 3, 13-14) ponavljajmo s sv. Pavlom in zakramenti bodo res naredili iz nas vse, kar je božja želja in naše krščansko poslanstvo. Boris Konlan Po kratkem presledku po ronra-’liu iz jugoslovanske Bačke nam božja Previdnost znova daje tolažbo s sprejemom vaše številne skupine, dragi slovenski romarji, ki ste prišli v Rim proslavit 1200-letnico spreobrnjenja vaših prednikov h Kristusu. Ganjeni in veseli vas sprejema-nio. Pozdravljamo najprej višje Pastirje, voditelje romanja: nadškofa Jožeta Pogačnika, škofa Maksimiljana Držečnika in Jane-za Jenka. Z njimi vred objemamo Poreče duhovnike, ki jih spremlja- SVETI OCE SPOŠTUJE IN LJUBI SLOVENCE jo in vse vas, dragi sinovi in hčere, ki ste njihova krona. Pozdravljamo vse Slovence, tudi tiste, ki so prišli iz drugih dežel ali prebivajo v Rimu in jim izražam našo naklonjenost, spoštovanje in ljubezen. Spoštovani bratje in dragi sinovi! Vaš prihod dobiva poseben pomen kot dejanje vere. Velika slovanska apostola Ciril in Metod sta prišla v Rim, da bi dosegla pri Petrovem sedežu potrdilo in spodbudo za svojo misijonsko dejavnost. Po tisoč sto letih ste vi, vedno zvesti in vizorni verniki, šli po njunih stopinjah., da se zahvalite Gospodu za dar poklicanosti k evangeliju; da tu na grobu prvaka apostolov in blizu še vedno zgovornih spominov obeh svetnikov poživite svojo odločenost za krščansko življenje in najdete novih moči za miroljubno osvojitev Kristusovega kraljestva. Kako se čutimo nasproti vam dolžnike za spodbudo, ki nam jo dajete! Kar smo že dejali pretekli ponedeljek vašim rojakom, ponavljamo tudi vam: ne moremo reči drugače, kakor da vidimo v vašem romanju zelo tolažilno znamenje prebuditve, polno upanja. Čast vam, goreči in delavni škofje, ki ste ohranili v srcih vernikov visok plamen vere in ljubezni. Čast vam, duhovniki. Čast vam verniki, ki ste ohranili živo versko vnemo in izavzetost. Papež, ponižni pa pravi Kristusov namestnik, vam to govori v Gospodovem imenu. Po nas vas vsa Cerkev hvali, se vam zahvaljuje in vas proslavlja. Iz vaše dežele, ki jo bogate tako sijajne in mogočne lepote in katere slavni spomeniki »pričujejo vašo stoletno ljubezen do domovine in zvestobo Cerkvi, ste prišli sem v središče krščanstva, da potrdite svojo vero. V svetišču Marije Velike, ki je najbolj častitljiva in starodavna Marijina bazilika, ste se zbrali k somaševanju in molitvi, da zapojete Bogu himno zahvale za dobrote, ki ste jih prejeli v dolgih stoletjih zgodovine. Na grobovih apostolskih prvakov Petra in Pavla, dveh stebrov rimske Cerkve, ste že naprej začeli Leto vere, s čemer ste se velikodušno odzvali našemu nedavnemu vabilu. Srčno želimo, da bodo vaše škofije srca, ki v istih mislih, delih, besedah in zgledih soutripajo z velikim srcem vesoljne Cerkve. Želimo, do postanejo vaše župnije šola prepričanih in velikodušnih apostolov; da bodo po navodilih 2. vat. koncila v njih čudovito zrasle vrste globoko verne mladine, krščanskih očetov in mater, ki hranijo isvojo vero in ljubezen pri ev- haristični mizi, po besedi psalmista: „Tvoji otroci so kakor oljčne mladike okrog tvoje mize“ (Ps. 127,3). Želimo, da vaše družine postanejo svetišča, kjer se vzgajajo dobri božji služabniki, zvesti otroci Cerkve, pošteni in deiavni državljani, v smislu nauka koncila v odloku o laikih: „Dolžnost zakoncev je bila vedno, danes pa je naj večji del njihovega apostolata, da s svojim življenjem razodevajo in dokazujejo nerazveznost in svetost zakonske zveze, da odločno zagovarjajo pravico in dolžnost staršev in skrbnikov glede krščanske vzgoje otrok; da branijo dostojanstvo in (zakonito neodvisnost družine... Družina je od Boga prejela poslanstvo, da bodi prva in življenjska celica družbe. To poslanstvo bo spolnila, če se bo v medsebojni ljubezni vseh članov in v skupni molitvi k Bogu razodevala kot domače svetišča Cerkve“ (t. 11). S temi srčnimi željami vas, častiti biatje in dragi sinovi želimo spremljat v vsem vašem življenju. Izročamo jih priprošnji slavne nebeške Kraljice, svetima apostoloma Petru in Pavlu, sv. Cirilu in Metodu, da vam izprosijo veselje, mir in Gospodovo moč. V Njegovem imenu vsem dajemo apostolski blagoslov, ki ga raztegujemo na vse Slovence, doma in v isvetu, posebej še otrokom, starim in delavcem. „Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi“ (2 Tes 3, 13). (Govor sv. očeta ob sprejemu slovenskih romarjev v Rimu) V letošnjem maju praznujemo 8 sveto Cerkvijo celo vrsto velikih Praznikov: Kristusov Vnebohod, Binkošti, Sveto Trojico, Sveto Režnje Telo. Praznikom Gospodovim 8e pridružujejo sveti prazniki Ma-rijini: Lujanska Marija, Marija Pomočnica, Marija Kraljica nebes in zemlje. Ves maj bo tako s temi čudovitimi, dvigajočimi skrivnostmi naše vere posvečen in pre-žarjen. Ob tolikih svetih spominih in doživetjih nam bo olajšano breme vsakdanjih križev, saj nam bo vsak majniški dan govoril 0 tem, kaj nas čaka pri Bogu in Pni Mariji po zvesto izpolnjeni življenjski nalogi. Vsa ta verna Čustva in doživetja bodo dobila v Argentini svoje potrjen je v vese-lem lujanskem romanju, kjer naš tukajšnji rod; zbran pred oltarjem Pnedobre Matere, vsako leto zno-vn poživlja svojo krščansko vero, svoje večno upanje in svojo zve-sto ljubezen do Boga, do Marije, do Cerkve, do naroda in domovi-Pn, ljubezen, ki se mora v vsak- KRISTUSOVE PRIČE danjem življenju izpričati v medsebojni bratski vzajemnosti in srčni pripravljenosti na medsebojno razumevanje, pomoč in oporo-Medsebojna bratska ljubezen je znamenje Kristusovih učencev in po besedah sv. Janeza najgotovej-ši dokalz resnične ljubezni do Boga: „To zapoved imamo od Boga, da naj, kdor njega ljubi, ljubi tudi svojega brata“ (I, 4, 21). Vsi ti sveti prazniki in dogodki pa nas vsako leto tudi spominjajo tega, kar je Gospod Jezus na dan svojega vnebohoda govoril svojim učencem: „Prejeli boste moč, ko pride v vas Sveti Duh in boste meni priče do kraja sveta“ (Apd 1, 8). Te besede Gospodove, govorjene apostolom, veljajo za vse čase njih naslednikom, papežu in škofom, veljajo duhovnikom, ki so prvi sodelavci in pomočniki škofov, veljajo tudi vsem vernim kristjanom: Vsi moramo biti vsak dan in na vseh krajih, kjer se udejstvuje in razvija naše življenje, Kristusove priče. Dolžnost pričevanja O njej govori Gospod Jezus v svojem govoru wa gori: „Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih (Mt 5, 13—16). V konstitucijah in odlokih zadnjega koncila se ta dolžnost vernega pričevanja na mnogih mestih poudarja. V glavni in temeljni dogmatični konstituciji o Cerkvi je rečeno, da so kristjani, ko predstavljajo božje ljudstvo na izemlji, deležni Kristusove duhovniške in učeniške službe. Takole nam Cerkev tam govori (10): „Posvečeni po svetem krstu naj kristjani oznanjajo moč in slavna dela njega, ki jih je poklical iz te--me v svojo čudovito luč (1 Petr 2, 10). Naj dajejo pričevanje za Kristusa na vsakem kraju, vedno pripravljeni dati odgovor vsakemu, ki hoče vedeti razlog za njihovo upanje v večno življenje (1 Petr 3, 15).“ V Poglavju o laikih je posebej rečeno (33): „Laiki, zbrani v božje ljudstvo, kakršnega koli stanu so, so poklicani, da kot živi udje Kristusovega skrivnostnega telesa z vsemi svojimi močmi pospešujejo rast Cerkve in njeno neprekinjeno posvečevanje. Apostolat laikov je udeležba na samem zveličavnem poslanstvu Cerkve. K temu apostolatu so vsi poklicani po samem Gospodu iz razloga krsta in birme. Posebej so oni poklicani za to, da Cerkev učinkovito predstavljajo na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more ona le po njih postati res sol zemlje. Tako naj vsak laik, po darovih, ki jih je prejel od Boga, postane priča in živo orodje poslanstva Cerkve same.“ V pastoralnem dekretu o dolžnostih škofov je tem posebej naročeno, naj se trudijo za to, da bodo vsi oni, katerih skrb jim je bila zaupana, rastli v milosti in živeli kot zveste Gospodove priče (15). , Pričevanje življenja Je najvažnejše in vedno na prvem mestu. O njem je razvil sveti oče Pavel VI. nekaj globokih misli v eni svojih splošnih avdienc: Kristjan, ki sledi koncil- skim naukom in spodbudam, mora čutiti v sebi zagon po novem, jasnejšem, intenzivnejšem, bolj apostolskem izpovedovanju svoje lastne vere. Ta vera mora v kristjanih rasti in se poglabljati, pa se mora tudi očitno javljati. To pa se najprej vrši po zgledu krščanskega življenja. In to pričevanje morajo kristjani v teh časih dajati z večjo zavednostjo in pogumom. Ni to majhna stvar. Pričevati danes za Kristusa s svojim življenjem pomeni popolno in trdno pripadnost njegovemu nauku in njegovi Cerkvi. Pomeni močno, trdno, osebno, z, ljubeznijo doživi jano vero. Pričevanje za Kristusa pomeni skladnost med mišljenjem in dejanjem, med lastno vero in lastnimi deli. S takim pričevanjem kristjan odkriva svoj način, svoj zakon, svoj slog sojenja in delo- Vanja. Pravi kristjan se mora spoznati po življenju še prej, ko se ga posluša. Ta mirni in narav-»i apostolat krščanskega zgleda je acstopen vsem in vsi ga morajo Vr'šiti. Je v naših časih bolj potreben kot kdajkoli. Tiha in pre-prosta je ta pridiga, a je učinko-v'ta in potrebna. Koncil je glede tega zelo zahteven. Dolžnost krščanskega zgleda tvori glavno vsebino pastoralne konstitucije o Cerkvi v sodobnem svetu. Verni kristjan živi sredi družbe, še pred dejavnim aposto-latom mora izžarevati v svojem o-kolju svojo osebno skrivnost, svoje vero, ki mora biti zgrajena na Jasno dojetem Kristusovem nauku. Kdor bi hotel skriti svojo krščansko osebnost iz ozirov na svetno °ko]je, v katerem živi, bi s tem klonil pred starim strahom pred ljudmi in zaslužil Gospodovo grajo: „Kdor bo mene pred ljudmi zatajil, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih“ (Mt 10, 33). Da, dobri, iskreni kristjan mora biti poštenjak v celoti in za ceno sleherne žrtve- To zahteva od njega zaveza, ki jo je sklenil z Bogom pri krstu. Nobena stvar ne pripravi vere tako zelo ob dobro ime, kot če je ločena od nravnih kreposti. Sam Jezus Kristus je govoril besede skrajne strogosti farizeizmu, to je uradni in strahopetni zunanji vernosti, odtrgani od temeljnih kreposti nravnega življenja, ki so: pravica in usmiljenje in zvestoba (Mt 23, 23). Vse to nas uči, da moramo, gnani po koncilu, svoji veri vtisniti kr- Z besedo in z zgledom pričujemo za ali proti Kristusu? ščanski pečat resnične poštenosti in nravnosti v vsem našem življenju. To je pričevanje, ki ga Cerkev danes pričakuje od vseh, to je obramba Kristusa, morda najbolj prepričevalna, ki jo današnji svet more videti, slišati in sprejeti.“ Tej spodbudi svetega očeta dodajamo še naslednje, v konkretno življenje segajoče misli krščanskega pisatelja Leclercq-a, ki v svojih razmišljanjih o krščanskem življenju piše: „Zelo se moramo varovati zmotne miselnosti trgovskih, političnih, posvetnih kristjanov, ki govore: Živeč sredi sveta ne moremo v celoti krščansko živeti. V svetu, iz katerega ne moremo iziti, moramo biti tudi sami od sveta in se ravnati po njegovih načelih. Svojo dušo moramo rešiti po drugi poti. — In živeč tako v svetu in s svetom kradejo, lažejo, delajo krivico, iščejo časti, žive kot pogani, da lahko računajo z isto verjetnostjo uspeha. Včasih imajo manj očitkov vesti kot pogani sami, ker so zemeljsko življenje odtrgali od duhovnega. Po drugi strani so pobožni, hodijo v cerkev, prejemajo zakramente, dajejo miloščino, gredo na romanja. Nekateri od njih postanejo dobrotniki Cerkve, zidajo zavode in bazilike z denarjem, ki so ga pridobili na nepošten način. Predstavljajo se kot veliki kristjani, pa delajo vero ljudem odvratno... Resnični kristjani ne smemo po njihovi poti. Povsod, v tovarnah in delavnicah, v trgovinah in uradih, v šolah, na letovanju, na dru- žabnih sestankih in prireditvah, pri igri, na krajih zabave, povsod morajo kristjani s svojim življenjem predstavljati Kristusa in se truditi, da bi ga predstavljali vedno bolje. Zavedamo se, da naše verno pričevanje ®a Kristusa zaradi naše slabotne narave ne bo nikoli popolno. AH, če si prizadevamo za to pričevanje z vso dušo in z vsem srcem, vedno in povsod, bo Bog dosegel po nas svoje namene in božje kraljestvo se bo širilo in utrjevalo po nas kljub naši nepopolnosti in nezadostnosti. ..“ + Pričevanje krščanskega življenja je torej na prvem mestu v našem pričevanju za Kristusa — do kraja sveta. Le na njem se gradi pričevanje besede in dejavnega apostolata. Marija, majniška Kraljica, ti si bila na zemlji prva in največja Jezusova priča, ko si neustrašena vztrajala pod križem in sodelovala pri našem odrešenju. Ti si Jezusova priča skolzii vse čase v Cerkvi in v nebesih. Mati Kristusova, Mati Cerkve, sladka Mati naša, prosi za nas, da bi bili verni tvoji Slovenci, doma in po svetu raztreseni, kot zveste Kristusove priče vselej vredni svojega krščanskega imena in poklica. Bratom in sestram našim, ki so to pot zapustili, pa izprosi milost spreobrnjenja- | Alojzij Košmerlj P. Ismael Quiles DJ, rektor univerze Salvador ŽIVLJENJE IN VZGOJA ZA ŽELEZNO ZAVESO (V.) . Po opisu glavnih vtisov, ki jih Je P- I. Quiles S- J. dobil v obi-skanih deželah za železno zaveso, Se potem še posebej pomudi pri Nekaterih bolj zanimivih postojankah obiskov, intervjujev in Razgovorov. 1- BERLINSKI zid a) Zahodni Berlin O obisku zahodnega, to je svobodnega dela Barlina, p. Quiles Pripoveduje: „Naravno je, da je °bisk Berlina naredil name izred-P° velik vtis. Ne samo zato, ker je Berlin veliko kulturno središče, faradi njegove kulturne in poli-Dcne zgodovine, ampak ker se me-st° nahaja v vzhodni Nemčiji in Je^ ena izmed najbolj občutljivih t°ck mednarodne politike, ter nudi Posebno socialno in kulturno sliko Paših dni.“ V tem delu mesta je že veliko zgrajenega in obnovljenega, vendar Se še poznajo posledice bombardiranja. V rezidencialni mestni četrti človek pozabi na razdejanja, ki jih je povzročila vojna, vendar pa povsod človeka spremlja občutek, da je v nekem skrivnostnem kraju. Tudi v najhujšem mrazu je na ulici dosti ljudi in je življenje zelo živahno. Kulturno življenje je obnovljeno in aktivno. Poslopje Nemške Opere je „super“ moderno, izredno lepo zamišljeno in zgrajeno. b) Zid sramote Življenje v zahodnem delu Berlina je v znamenju zaskrbljenosti in v nestrpnem pričakovanju. Razdelitev mesta v dva dela je zadela globoko v srce vsakega prebivalca, zadene pa tudi vsakega obi- iskovalca. Ker se mesto nahaja na ozemlju, ki pripada vzhodni, to je po komunistih vladani Nemčiji, je zaprto ali obkoljeno mesto. Dejstvo, da visoki »id in bodičasta žica delita mesto v dva dela, si je v pripovedovanju težko predstavljati. Toda resnica je kruta, in ko človek vidi to zidovje z lastnimi očmi, je bridko presenečen, ker si kaj takega ni mogel predstavljati- Pater pripoveduje: „Ko smo se pri prvem ogledu mesta približati zidu, smo takoj videli, kako kruto deli parke, poslopja, da je kronan z bodečo žico, zadaj pa policijo vzhodnega Berlina, ki stalno nadzoruje vse možne dohode k zidu. Zdelo se nam je, da gledamo od zunaj, 'iz svobode v zaprto in izastraženo ječo. Ta vtis je tako močan, da se ga ni mogoče iznebiti.“ „Pogosto vidimo ob zidu križe in datume, ki nas spominjajo na nesrečne prebivalce vzhodnega Berlina, ki so se hoteli rešiti režima, ki so ga odklanjali. Komunistična policija jih je streljala kot lovec divjačino sredi gozda. Ti spomini bodo ostali vedno živi, ob križih bodo vedno sveži šopki cvetja, ki jih prinašajo prebivalci zahodnega dela mesta.“ „Na zidu se vidijo napisi, s katerimi hočejo prebivalci svobodnega dela mesta izraziti svoje nezadovoljstvo nad razdelitvijo mesta. Tudi se vidijo napisi, ki opozarjajo obiskovalce, da se naj ne bližajo preveč zidu.“ „Radi varnosti in sigurnosti, da j'im nihče ne bi pobegnil, so obla- sti vzhodnega Berlina zagradile z bodečo žico strehe vseh poslopij, ki se nahajajo ob zidu... Ponoči je zid. z vzhodne strani močno razsvetljen, da lahko straža vrši svoje delo. Vse je podobno koncentracijskemu taborišču.“ c) Vzhodni Berlin P. Quiles je obiskal vzhodni del Berlina dvakrat, prvič cb priliki skupnega izleta, in drugič, ko je odpotoval na Češkoslovaško. Tujci lahko obiščejo vzhodni del mesta, če predložijo potni list. Prebivalci zapadnega dela mesta pa imajo prehod zabranjen. Dobil je naslednje vtise: „Takoj se opazi, da je mesto bolj malo razgibano. Prebivalci so še dokaj dostojno oblečeni, čeprav skromno. . . Izložbe so dobro urejene, a skromne, ne predstavljajo izobilja in bogastva, kot ga vidiš v zapadnem Berlinu-“ „Pogosto se vidijo v mestu veliki napisi, s katerimi se navdušuje ljudstvo za socializem in graditev boljše bodočnosti... Uspehi te propagando ®o izelo skromni. . -Življenje in razmere se ne dajo primerjati z onimi v zapadni. Nemčiji. Kot so me informirali, se vzhodna Nemčija nahaja v težkem gospodarskem položaju. Primanjkuje predvsem hrane in surovin. Nekatere življenjske potrebščine so še racionirane. Zaradi pomanjkanja surovin so zaprli nekatere tovarne- Ogledalo gospodarskega stanja je tudi zamenjava denarja. V vzhodni Nemčiji zamenjajo za-padnonemško marko za isto nomi- nalno vrednost, v zahodni Nemčiji Pa je vrednost vzhodnonemške roarke samo 20 pfenikov.“ Premišljevanje na letališču Na češkoslovaško je p. Quiles °dpotoval z letališča, ki se nahaia ^ vzhodni Nemčiji. Moral je čakati več ur, ker je vlak prispel Prezgodaj. V čakalnici je bil sko-raj sam ter tako opazoval kako je osobje dolgočasilo v brezde-•Ju. Približal se je mizi obloženi 8 Politično propagando. Med šte-vilnimi letaki in brošurami je na-8el tudi eno v španščini z naslo-v°ni „Kaj morate vedeti o berlin-*kem zidu". Hoče odgovoriti na ^eset vprašanj, ki se lahko zdru-1J0 v dve, zakaj iziid in kakšen ^amen ima. Pater pripoveduje, da Je čital vse zelo pazljivo in izve-e* naslednje: „Da so komunisti gradili zid, je odgovorna vlada v °nnu in oblasti zahodnega Ber-llla zaradi sovražne politike do 8v°jega soseda. Hočejo se za-Varovati pred nevarnostjo, ki jim ^i iz zahodne Nemčije, ki se mo- čno oborožuje in hoče ia zahodnega Berlina ustvariti torišče za začetek nove vojne... Ko človek prebira to propagando, ne more preprečiti nasmeha, ker v resnici na vsakem koraku vidiš, da se vzhodna Nemčija močno oborožuje. .. Odgovori na deset stavljenih vprašanj so nezadovoljivi, ne prepričajo. Kar obtožujejo sosede, delajo oni sami in ne tisti, ki jih tožijo... Slabe življenjske razmere v vzhodni Nemčiji so vzrok, da so ljudje v velikem številu začeli iskati zatočišča v zahodnem Berlinu. In ta masovni beg v svobodo hoče zid preprečiti, zato *o ga izgradili." Glede oboroževanja ene ali druge Nemčije pater navaja naslednje podatke: Na vsakih 100 prebivalcev je pod orožjem: V vzhodni Nemčiji 57 prebivalcev v zahodni Nemčiji 8 prebivalcev Stroški oraroževanja na prebivalca (leta 1959J V vzhodni Nemčiji 680 DM letno v zahodni Nemčiji 227 DM letno Kdo se je zadel preje oboroževati? Zapadni Nemčiji so dovolili že leta 1956, da je smela ustanoviti lastno vojsko, vzhodna Nemčija pa je že od leta 1948 do 1956 izdala za vzdrževanje in oboroževanje lastne vojske 40 milijard mark. Te številke nam zadosti povedo. Je pa to tudi tipičen primer komunistične propagande, kot je na primer: „Ce ti (kapitalist) imaš puško, si napadalec in ogrožaš mir, če pa jaz (komunist) imam 50 pušk, sem samo '.e previden in čuvar miru-" Ali pa še naslednji primeri: Vojak v zahodni Nemčiji je „plačanec NATO“, vojak komunistične Nemčije je „čuvar domovine“. Kdor v zahodni Nemčiji simpatizira s komunisti je „velik domoljub“, kdor pa v vzhodni Nemčiji ne soglaša s komunisti, je „izdajalec“. Ameriški vojak v Nemčiji je „ameriški bandit“, ruski vojak pa „sovjetski prijatelj“. d) Zastraženi svet Na splošno imajo v zahodnem svetu vtis, da so ljudje v deželah pod komunistično oblastjo pod stalnim policijskim nadzorstvom- Veliko je na tem resnice, vendar se pretirava. Lahko se reče, da je to pretiravanje do neke mere upravičeno, zaradi slabih zvez in poznanja razmer. Zato in predvsem zato p. Quiles opisuje te vtise. V svobodnem svetu ljudje niso tako nadzorovani s strani policije in drugih varnostnih organov kot v komunističnih deželah. Razlika se takoj opazi. Zato, ko človek vstopi v katero koli deželo za železno zaveso, ima takoj občutek, da je vse zastraženo in nadzorovano, da je podvržen kontroli in predpisom, katerih ni vajen. O sebi pravi p. Quiles, da ni imel vedno tega občutka, pa četudi so ga morda stalno sledili, tega ni opazil. V hotelu, kjer je stanoval, niti v Pragi, niti v Varšavi mu niso kontrolirali prtljage in papirjev, ko je bil odsoten. Vse je ostalo nedotaknjeno, tako kot je pustil. Ce so pa res vršili kontrolo, so jo pa morali a izredno tehniko in sposobnostjo, kar je težko" verjeti. V Pragi in v Varšavi je bil popoldne precej prost in je lahko krožil po mestu po prosti volji ia ni zapazil nikoli, da bi mu sledili-V Moskvi in Leningradu je imel manj časa, a tudi ni opazil nič izrednega ali sumljivega. Lahko je povsod fotografiral, kar je hotel, na nobeni carinarnici mu niso pregledali prtljage. Zelo težko pa je dobiti vizum za vstop in izhod iz dežele. Pri kontroli potnih listov so zelo natančni in si privoščijo, da jih večkrat pogledajo. V hotelih in tudi privatniki morajo stanovalce in potnike takoj prijaviti policiji. Navesti je treba vzrok potovanja; posebej podrobno pa mora to storiti tujec. Kdor ne navede razlogov .za potovanje, mn v hotelu ne smejo dati stanovanja-Končno določi policija. Diplomatska zastopstva se čutijo pod stalnim nadzorstvom. Čeprav ne direktno, se indirektno čutij0 omejene v svojem poslanstvu. V Rusiji imajo še celo določeno, da ne smejo izven mesta več kot 60 km, če nimajo posebnega dovoljenja. Tudi domačini ne smejo potovati iz svojega okraja brez dovoljenja policije. Potovanje v inozemstvo pa je privilegij pripadnikov režima. Priredil A. Horvat VPRAŠUJETE ODGOVARJAMO Kako je glede psihoanalize? Vprašaiijei ki ga zastavljate, je 26lo kompleksno in Vam zato morem na tem mestu dati le.nek splošen odgovor- Psihoanaliza je nauk, obenem pa tudi zdravstvena metoda. Začetnik psihoanalize je znani dunajski profesor Sigmund Freud (t 1939). Tako naufo kot metoda sta se hitro in močno razširila zlasti po visoko civiliziranih državah. Psihoanaliza kot nauk skuša razložiti vso človekovo dejavnost, tako duševno kot moralno, tako v zdravem kot bolezenskem stanju z neko prvotno, Pa nezavestno spolno silo> ki jo je narava položila v človeka. Psiho-snaliza Ikot zdravstvena metoda pa skuša ozdraviti določene duševne hiotnje in bolezni s tem, da odkrije Podzavestne duševne komplekse, ki so bolezen povzročili. Freud in z njim psihoanaliza si (pridobil nedvomno lepe zasluge Za raziskavanje čldveške duševnosti, plasti za tisto plast duševnosti, ki Je najtežje dostopna človeškemu opa- zovanju — za podzavestno duševno dogajanje. A Freudov nauk in njegova psihoanalitična metoda gradita na grobo materialističnih in zato za kristjana nesprejemljivih temeljih. Za Freuda ni ne duhovne duše( ne nesmrtnosti, ne svobodne volje. Vse je le nagon. Ir tako Freud tudi najvišje izraze človeške duhovne dejavnosti, kot npr. verski čut, ljubezen do 'bližnjega, krščansko spokornost in podobno, tolmači kot izraz su-blimirane človeške ispolnasti. Zato zdravo mišljenje, zlasti pa še krščanski razodeti nauk, ne moreta drugače, kot da zavrneta Freudov nauk in na njem temelječo psihoanalitično metodo. A če kristjan odklanja materialistično razlago duševnih pojavov, pa zato nič manj ne pozdravlja mnogih dragocenih znanstvenih dognanj, do /katerih je prišla psihoanaliza. In na podlagi teh dognanj in z metodami ki na sebi nimajo rjič nemoralnega, se je začela uveljavljati na polju zdravljenja duševnih bolezni druga psihoanaliza, ki je izvrševana od spretnih in moral- no neoporečnih zdravnikov pokazala že prav lepe uspehe. Podvreči se tej vrsti psihoanalize, ni rič slabega; nasprotno bo včasih priporočljiv način, kako dobiti olajšanje ali pa celo ozdraviti od mnogih duševnih bolezni in motenj. Za kakšno psihoanalizo gre bo v konkretnem primeru najlažje presoditi po zdravniku, ki jo vrši. 'Če gre za katoliškega ali sicer moralno neoporečnega zdrav* niha in obenem izvedenca na tem področju, je že dosti močan znak, da gre za dobro in moralno neoporečno psihoanalitično zdravstveno metodo. Iz podjetja, kjer delam, skoraj vsak dan vzamem kakšno stvar,\ ki je vredna kakšnih 50 pesov. Ali je to greh? In ali sem morda celo dolžan povrniti? Odgovor na Vaš dvom — če je sploh mogoče govoriti o dvomu — je lahek. Gre za pravo tatvino, za nedovoljeno prisvojitev tuje imovi-ne. Posamezna vaša tatvina ni smrtni greh, ker z njo gospodarju ne prizadenete težke škode, pa tudi družbi kot talkišni ne. A kristjan, ki ve za zlobo greha, tudi malega, bo raje vse pretrpel, kot pa zagrešil tudi en sam mali greh. V Vašem primeru je pa treba upoštevati še drugo možnost. Vaše tatvine niso tako poredke, temveč skoro vsakdanje. Tu pa je treba dobro razlikovati dve možnosti. Če ste imeli že od vsega početka namen, da si boste vsak dan nekaj nesli domov in to skozi dalj časa, ste smrtno grešili, ko ste naredili prvič ta sklep in so bile posamezne kraje le zunanja izvršitev prvotnega smrtno grešnega elklepa. Greh je namreč predvsem v volji, ne v zunanjem dejanju in Vaša volja je bila v tem primeru od vsega početka odločena gospodarju povzročiti težko škodo. Če pa niste imeli nikdar tega sklepai ampak Vas je skušnjava vsak dan znova premagala, da ste kaj vtaknili v žep, potem ste vsak dan znova storili mali greh, ker gre za relativno majhno vrednost ukradenega. A prišel bo čas, ko bo vsota vsega nakradenega pomenila veliko škodo za gospodarja — tedaj se bo začel za Vas smrtni greh. Poleg težke škode, ki Vam jo takšno ravnanje povzroči na Vaši duši in Vašem značaju — in če ste kristjan, boste to razumeli — je poleg vsega tega to še greh, ki se človeško govorjeno najmanj „splača“-Ko se boste svoje nepoštenosti skesali — in Bog Vam daj milosti, da bi se to čimprej zgodilo — boste morali vse povrniti, če boste hoteli, da Vam bo Bog odpustil. Tuje blago ne bo moglo nikdar postati Vaše; lahko bo leta in leta v Vaši posesti, v Vašo last Vam ne bo nikdar prešlo. AKu Molitveni nameni: MAJ: Splošni: Da bi se razširila navada dnevne maše in obhajila. Misijonski: Da bi umetnost in kultura pospeševali širjenje vere. Za domovino: Da bi Slovenci zaživeli čim popolnejše in krščansko življenje iz maše in obhajila. Iz . .. dnevnika Janeza XXIH. Jezus, odsev Očetovega bistvai se na bodeči slami v jaslicah, je °tnpel od mraza, sploh ga mučijo vse Nevšečnosti slabega vremena, že oidv ^ej se podvrže vsalkovrstnim mu-^am za človekovo zveličanje in mol-c* ter trpi... Oh, kakšno mrtviče-nje • • •! In mene. ki sem za mnogo "vojih grehov dolžan delati ostro po-0T°» ne bo sram pritoževati se ob ^aki majhni neugodnosti, obotavlja- ti se ob majhni vremenski nevšečnosti, ko me muhe nadlegujejo? Ali bodo iz mojih ust prihajale tožbe čez vsako vremensko spremembo? Ali si bom prizadeval za najlepši položaj pri hoji, pri sedenju itd---? To mrtvičenje je potrebno še toliko bolj, ker sem dolžan mrt-vičiti se, da bi se izogibal priložnosti za greh, da bi se ohranil na pravi poti, medtem ko je bil Jezus negrešljiv dn totius p-eccati expers — popolno brez vsa&ega greha. 10. Kakšno je bilo Jezusovo življenje v Nazaretu? Bilo je življenje dobrega semeni.ščniika, življenje, kakršno bi moralo biti moje. On je skrito živel. Nihče ni vedel zanj na zunaj so ga poznali le kot sina Marijinega in kot sina Jožefovega. Sedaj še ni prav nobenega znaka o njegovi prihodnji veličini, o njegovem božjem izvoru. Kakšen lep nauk o skritosti zame ki sem tako poln sam sebe in katerega samoljubje ga vedno sili, da bi na zunaj razkazoval tisto malo naravnih darov, ki jih sicer spremlja toliko drugih pomanjkljivosti, ki jih imam. Biti moram skrit, da bom proč od posvetnega šuma mogel slišati glas mojega Jezusa, ki govori mojemu srcu. Moja največja skrb mora biti, da bom skrival tisto malo dobrega, ki sem ga z božjo milostjo izpolnil, da ga morda nečimrnost ne bo spravila ob ceno in ga mi hudobni duh ne uropa. Kaj je. torej tisti notranji vzgib, ki bi hotel, da vse znesem v javnost? Kaj so tisti gradovi v oblakih, ki jih moji možgani znajo zidati po načrtih samoljubja? Napuh> napuh! Glej, to je vse! In zdi se mi, da bi bilo najboljše zdravilo, za ozdravljenje samega sebe — vsaj deloma — da bi se zaprl v puščavo, kamor nihče r.e bi mogel priti, da ne bi imel nobene zveze z drugimi in bi tako odstranil pri drugih nevarnost, da bi govorili o meni. In če to ni moj poklic, ker je Bog odločil drugače, vendar se moram vedno spominjati obvezmosti, da se moram truditi za skritost tu v semenišču in želeti, da me ne bi poznali in se menili zame, ob počitnicah pa se umikati v samoto in o-stajati sam v sobi. Sveti Tomaž me opominja: „Cellam frequenter dih' gas, si vis in oellam vinariam (id est amoris) introduci — Pogosto vzljubi celico, če hočeš, da te bodo povedli v vinski hram (to je v ljubezensko celico).“ In med sklepi mojega zavetnika svetega Janeza Ber-ohmansa je kar najlepši ta: „Arna* bo cellam — ljubil bom celico.“ Jezus je v Nazaretu delal od jutra do večera... Kakšen prizor! Gledati tiste roke, ki so ustvarile svetove» ki so pognale zvezde v njih hitri tek, kako trde so in žuljave od skoblja, žage in drugega tesarskega orodja! In misliti, da je Jezus Bog, da je tako utrudljivo živel toliko let, ko ni imel toiti trenutek pokoja, da je moral potegniti za seboj toliko milijonov duš! To je semenišče za tistega velikega duhovnika, ki je potem izpolnil največje P°' slanstvo, ki ga je zapečatil z največjo žrtvijo. Delati in moliti. Sam bi bil mogel trideset let spreobračati in posvetiti toliko duš ter narediti bogve koliko čudežev. In vendar ne. Nebeški Oče je odločil tako: trideset let skritosti in truda-Tako naj se torej zgodi! In Jezu* je tako storil. Glej, s tem je Bog začrtal meni pot, ki vodi k oltarju. Skritost, molitev in delo. Tako moliti kakor delati, pa delati tako, da je delo prepleteno z molitvijo! Delati, prizadevati si za študij vedno, vedno: to je moja dolžnost, študirati, pa se ponašati z znanjem, ki sem si ga Pridobil; študirati neutrudno in bli-*ati se Jezusu, ki je delavec luči, pjemuj iki je odsvit večne Luči (pr. Modr 7, 26), in moliti tako, da bo Molitev postala študij. Tako zelo je treba na tem svetu sklanjati rame-P® za breme. Začnimo torej z vso ■vztrajnostjo in delajmo iz ljubezni, k®r Gospod tako hoče. In ko bom ■‘telal z Jezusom v Nazaretu, v skri-tosti in molitvi, se bom tako pripra-v’l. da bom bolj1 ipopolnio izpolnil Poslanstvo, ki me čalka, poslanstvo Prodrosti in ljubezni in bom zaslu-da me bo Jezus ovenčal s krono, k* jo bodo krasile zvezde apostolata. Opomba: Zgornja navedba sv. Tomaža je vzeta iz Psevdo Tomaža -Svinskega Epistola de modo stu-, misel, ki bi mi mogla koristiti. Ko se je Jezus bližal vasi-c’ Magdala, so nekateri rekli, da ki sporočili Mariji; rekli so: ,,Magister adest et vocat te — Učenik J'e tukaj in te kliče“ (Jn 11, 28). Ka-ko lepe besede! Predstavljajmo si ljubeznivo skrbnost Marijino ko te-e® naproti božjemu Gostu. No, ob v-Pčetku vsakega dejanja si bom mi-slil> da mi glas zvonca pravi: „Magister adest et vocat te — Učenik i® tukaj in te kliče.“ Ali je mogoče, d®- se ob tej misli: „Jezus, Učenik j® tukaj in te kliče, vocat te k študiju, molitvi, razvedrilu, sprehodu“, ®li je mogočei da se ne bi takoj Uganil in spolnil svoje dolžrjosti. kot jik je treba spolniti, ter pričakoval, da me bo Jezus pri izvrševanju dolžnosti česa naučil? Opomba: Mladi semeniščniik Angel Jožef Roncalli je malo po svoje-obrnil evangeljsko poročilo. Jezus se ni bližal Magdali, marveč Beta-niji. Marijo je šla klicat njena sestra Marta. 12. .Smrtni greh! Kakšna podlost! Že samo ob misli nanj se zgrozim! Toda nič manj ni treba bežati pred odpustljivim grehom zaradi njegove teže in pogubnih učinkov; čeprav si seveda z njim ne zaslužim pekla in izgube milosti, vendar je Bog hudo nezadovoljen z njim. Dobro torej če hočem Boga ljubiti povsem in vedno, se moram izogibati vsakega takega dejanja,, čeprav .še tako majhnega, ki bi moglo v Bogu povzročiti kako nejevoljo, ker je ljubezen zelo rahločutna. Moj Bog, ali bi bilo torej mogoče, da bi te mogel razžaliti s smrtnim grehom? Ne, ne! Proč torej tudi z odpustljivimi pregreški, rekel bi bolje, z navezanostjo nanje. Rajši umreti kot živeti z odpustljivim grehom v duši! Zato pa mi ti, o Gospod:, pomagaj da bom svojo dušo ohranil čisto, brezmadežno in všečno tvojemu najčistejšemu pogledu; o da bi se mogel popolnoma prepustiti tvojemu ljubeznivemu naročju in me nobena stvar ne bi mogla odtrgati od tam. Ti poznaš mojo naravo, zlobne korenine, ki poganjajo v meni, podaj mi torej svojo dobrotljivo roko, da se ne spotaknem na poti; razsvetli moj razum,, da bom spoznal napake, ki kaze mojega duha, in vžigaj vedno bolj v meni kar najbolj živo željo, da bi bil všeč samo tebi, ki si neskončno vreden^ da te ljubimo. Poslovenil dr. Filip Žakelj. S. ' — življenje doma: Materin nasmeh —• odnos med možem in ženo: Iz ožetovih zapiskov — lastnosti naših otrok: Težave pri učenju — dopisujmo si: Prepovedana cigareta Materin nasmeh Obraz je zrcala človekove duše, v njem ise odraža odsev notranjosti. Materin nasmeh je kakor svetilnik, ki prižiga luči — je dar iz Nebä, je skrivnosten mir, ki razžari ob rojstvu otroka. Mnoge matere imajo prirojen dar, da jih razveseli neznaten dogodek dneva: z opazovanjem otroka, ki mirno zaspi z nasmehom na ustih; ob slovesu otroka, ki vesel odhaja v šolo. Te matere posredujejo srečno in hkrati osrečujočo naravo, ki pričara vsej družini in njeni okolici dobro voljo. Marsikdaj je mati prisiljena, da pokaže smehljajoč obrazi. Ona se smehlja, četudi ji je ihtenje bliže; se poslužuje prijaznih besed, čeravno se mora pri tem premagovati; njen glas ima vesel zvok, dasiravno ji je žalost bliže. Katera mati ne zapusti rada svojim otrokom lepih, svetlih spominov na njihova otroška leta? Podoba smehljajoče in osrečujoče matere spremlja človeka še v pozna leta starosti, ker so ob njej preživeli srečno mladost. Veselje in materin nasmeh je sonce otrokom — a žalost, ne-raizpoloženje, slaba volja — so podobni oblačnemu nebu, ki lahko zatemni otrokovo bodočnost. Materam često prinaša življenje v družini skrbi, trpljenje. A kako občudovanja vredne so one žene, ki te težave prebrodijo z dobro voljo v zavesti, da je treba tudi mnoge udarce življenja sprejemati z vda-nostjo, kajti njihovim otrokom je potrebno veselje in nasmeh matere —■ kakor rastlini sonce. Otrokova mladostna leta, ki jih je preživel v neveselem okolju svoje m‘atere, mu zagreni marsikatere življenjske trenutke in mu otežkoči Pravilno vključitev v družbeno občestvo. Ali se ne spominjamo iz lastnega življenja tesnih občutkov, kadar 80 bile naše dobre matere potrte? Bila je slutnja neke skrivnostne u8'anke, ki je bila našim otroškim pojmom nerazumljiva in nas je napolnjevala s strahom- A ko jö pretihniia skrb, je bil v nas odmev tihega zadovoljstva, ki nas je spremljal kakor vesela melodija. Vendar, ali je mati lahko ob vsem tem srečna, nasmejana, vesela,, je bolna, uboga, žalostna? Ali bi mogla z leskom v očeh, ko si utira 8o'ze, pričarati na obrazu nasmeh ob upanju, da vznikne nova zarja? morda samo zavest, da so ti otroci njeni — dovolj velika sreča, da lahko vesela? Izkustva pa nenehno potrjujejo, da je za vzgojo notranje pomiritve Potrebna močna volja. S tem je že podana osnova tiho snujočih misli, medtem, ko jih v našem notranjem dojemanju komaj slutimo. A v vsemirju časa se poraja mati, z milino in nasmehom na obrazu, gleda v nov dan vdano in zaupno k Stvarniku novih rodov---------- TILDA E- I;; očetovih zapiskov Zena je precej betežna. Vse ja moti. Cigaretni dim, ropotanje iz zgornjega nadstropja, radio... Tudi mojih šal ne razume. Žalostna se mi zdi, otožna. Ob pom-ratku iz sužbe sem jo že večkrat tfobi objdkanih oči. Sprva se m-aem znašel; mršil sem obrvi. Zdaj jo skušam razumeti. Pogosto se javlja to duševno neravnovesje pri, ženah v času pričakovanja. Sama pravi: ^ „Ne vem, tako sem čudna. Ne oziraj se na to!" In vendar! Kako se ne bom oziral! Čim bolj moram biti do nje potrpežljiv in dober ter ji dajati poguma. Kadar se vrača človek domov poln skrbi in nerazpoloženi, je treba — predno vtakne ključ v ključavnico — vse te odpoditi leot neljubega spremljevalca, ki ne sme v hišo, sicer je vse izgubljeno. Da! Treba je pričarati nasmeh \m prijaznost po stopnicah grede in vstopiti z veselim obrer zom. Žene potrebujejo te naše o-pore. č\e jih mi ne bomoi mzume-li, kdo jih bo? In kdo bo potem prenašal nas, ko se bomo postarar li in onemogli? Da, razumevanja, moj Bog, razumevanja! In — kot je rekel nekdo — postaviti se je treba! na mesto) nasprotnika. Če bi bili vedno zmožni stopiti iz sebe in se vživeti v bližnjega! Takoi se mi torej dogaja, da pravim, ženi, da imam opravek v pisarni, ko grem v resnici le pohodit cigareto, kar ona tabo težko prenaša. Ne štejem si te svoje obzirnosti v zaslugo1. Vse prej je to moja dolžnost. Čeprav se mi ne posreči vedno najbolje. ki posebno žalijo Boga so: ® runjenje Gospodovih dni in žalskega življenja, grehi sovra-Va in jezika, nedostojna noša ln zanemarjenje stanovskih dolž-aosti. Duhovnikom je naročala, a morajo biti sveti, čisti in to-1*'a. da zdravnikom manjka pri ^dravljanju bolnikov razsvetljena in ljubezni do Boga. Opomi-Ja.a je vse ljudi, naj se pobolj-sajo. če tega ne bodo storili, bo i^i^la vojska, ki bo strašnejša ko Vse vojske doslej. Mnogo ljudi ni poslušalo opomi-n'ov in naročil svoje nebeške Ma-.°re- Vztrajali so še naprej v svo-■''a STrehih. Zato je prišla druga svetovna vojna, ki je zadala člove- štvu tako globoke, tako strašne-rane, ki se morda več stoletij ne bodo popolnoma zacelile. Ker se ljudje niso poboljšali, se tudi Rusija še ni spreobrnila, na svetu ni miru in doba popolne zmage Marijinega brezmadežnega Srca še ni nastopila. Na svetu duhovna in telesna beda. Mnogo ljudi trpi pomanjkanje in lakoto. Papež, duhovni oče človeštva, prosi vse svoje vernike in tudi druge kristjane, naj molijo za mir na. svetu in s posebno okrožnico opo-' zarja vse, zlasti bogate države in ljudi, na dolžnosti, ki jih imajo do tistih, ki trpe pomanjkanje in lakoto. Ali smo Slovenci spolnili naročila, ki jih je dala pred petdesetimi leti v Fatimi? Po zaslugi duhovnikov, ki so nam opisali v slovenskih knjigah in listih dogodke v Fatimi in rajnega nepozabnega ^kof Gregorij Rožman 11 se križ med spokorno ^Secesijo na Kakovnik • Zakaj bi nekateri morali trpeti ponižanje in zapostavljenost, dru-gi pa bi se istočasno poviševali na prva mesta vsepovsod in s tem manj zmožnim(?) delali krivice in jemali pogum. če smo kot Kristusovi bratje zvesti med seboj, bodimo v tej zvestobi tudi enakopravni, da brat in sestra doma iz tega ali onega dela Slo- venije, bodisi Gorenjske ali Primorske ne bcsta trpela nobene razlike-Potreba je, da bi se mladina naučila bolj slovensko misliti ter se utrdila v narodovi besedi, in kjerkoli v svojih krogih govorila le slovensko. •-Potrebno je tud', da se nauči ohranjati narodne običaje, ob njih Pa slovenski porjos, da smo sinovi tiste domovine, ki je skozi vse nevar nosti ohranila trdnost vere in trdno narodno zavest. Morda bi bila majhna rešitev to, da bi v skupinske krožke mladinskih organizacij ■upaljali kratek odmor med tem pa skupno prijetno igr°» ali petje ali drugo skupno zabavo, da se na ta način bolj povežemo med seboj, še moram pripomniti, da bi bilo treba odstraniti vse opravljanje, morda celo obrekovanje med nami. Z opravljanjem zaostajam“ namesto da bi napredovali! Prizadajamo bližnjemu bolečino in razbija-mo namesto, da bi gradili našo skupnost! Odobravam pa vsa dela ki se store z ljubeznijo, bodisi tiskanje knjig, ustanavljanje organizacij, mladinsko-kulturnih ali verskih... To so naše vrline ki jih moramo ohraniti v bodočnosti. Zato naj tudi vsa dobra dela ic težke skrbi našega dušnega pastirstva obilno Bog poplača- 18) Mladina potrebuje strokovnjakov, ki jo bodo razumeli! Mladina sam* ne more delati pravilno, ker nima izkušenj. Mladino je treba zaposliti-Disciplina in strogost — to zanima fanta! Öe si član ali odborniki ene organizacije ne moreš biti še v tucat drugih. Priznati napako — konstruktivno kritiko sprejeti — tega nam primanjkuje. Na predsedniških mestih ne sme biti vedno le ena in ista oseba! V naslednji številki bomo objavili še nekaj mnenj o naši skupnosti-Ob tej priliki bi omenili le, da je v odgovorih veliko resnice, četudi včasih povedane na nekoliko preprost — poenostavljen način. Bog daj, da bi zreli bralci tehle vrstic razumeli težo in ■ važnost mladinskega gledanja na njihova dejanja. Vsi smo soodgovorni, da je danes slika naše skupnosti v očeh mladine taka in ne drugačna. V naših rokah je, da bo z vsakim dnem lepša in bližja idealu! Žarko MICHEL QUOIST Dnevnik Ane Marije Petek 16. junija Čudovito! ' Nepričakovano! Izredno! Šla bom na taborjenje. Niti Pi'osäa nisem i{eč. Popoldne sem jsedela ob Hrčkovi postelji in on sam •?e začd govoriti. > „In taborjenje, nič več ne govoriš o njem. Bi ruda Sla'?“ Bila šem bik:> presenečena in ganjena, da ničdm. vedela, kaj bi cdgdvorila. Povprašal me je še nekaj podrobnosti.' Tekla sem iskat prijavnim in očka wu' je podpisal. Bila sem sama nase jezna, ker se nisem pokazala dovolj Hvaležno. Kar [otrpla 'sem. Vabila, sem zelo vesela m očka je razbral to ;i2 mojih oči. Irena je. pravkar odšla. Govorila mi je o svojem, delu. Nisem ji upala povedati, da bom šla v Španijo. Povedala mi je, da letos najbrž ne bo imela počitnic. Bilo mi je kakor, da bi me kdo polil p mrzlo vodo. Zakaj grem pa jaz 'lahko, ona ne? Torek 20. junija Očka se počuti zielo slabo. V trenutkih s.e mu obraz spači od bald-čine, vendar se ne pritožuje.\ Danes nisem šla na sestanek, ampak sem •^e takoj po šoli vrnila, domov. Slutila sem., da se bo nekaj zgodilo. Očka la dopoldne bruhal kri. Klicali so zdravnika, ki je imiel zaskrbljen obraz. Mamica je ostala pri očhu. Roji se, da bi Se' krvavitev ponovila. Očka molči, bled je, izgubil je mnogo t ki Vi. Ko je zdravnik odšel, sem govorila z mamo, pa mi ni povedala nič jasnega kaj 'je z očkom. Mama ne vali, da nisem več otrok? Zakaj mA ne zaupa? Zabij hoče trpeti sama? Scbota 24. junija Zopet je prišel zdravnik. Stmgo je prepovedal očku, da bi vstajal. Potem je še dolgo časa govoril z mamo. Uboga mamica, moja uboga mamica. Preden sem šla v šolo jb prišla k meril v sobo1. Čutila sem, da bi rada gnvorilawz mano. Sedla sem ma posteljo. Mamica je vedla poleg mene, skrila je obraz med dlani idn. zajokala. Pobožala sem jo po laseh, se ji naslonila na ramo ir.j tiho jokala z njo. Potem sem jo vpr'išala. „Je nevarnoi?" „Da." „Zelo nevam/o?“ „Da, lahko umre na posledicah krvavitve." Močne sem jo objela. Čutila se\m, da sle je v tistem trenutku podrl ves zid nerazumevanja in nezaupanja m)ed nama. Zakaj? Zakaj mi ni povedala prej? Sedaj bom molila. Oh, če bi mogla prav moliti. Torek 27. junija Zelo slabo dam spila. Bila’sem nemirna. . zato sem brala prozno v noč. Preden sem šla v šolo, sem se Ma poslovil k očku. Lahno sem odprla vrata. Očka je ležal nepremično z zaprtimi očmi. Us.tra3.ila sem se. Srce mi je močno bilo. Trepetala sem od nog do gSvda. Takrat je očka sladko odpri oči in se mi nasmehnil. Sklonila sem se Ani ga poljubila. Hotela sqm spregovoriti, pa nisem mogla. Petek 30. junija Danes je očka ponovno krvavel. Hotela, sem ostati doma, pa mi mama nli dovolila. Vztrajala je, naj grem v šolo. „Saj nisem) sama, ko sta teta, Ivanka in stara mama," mi je rekla. Očka ne je^nič. Le umetno ga vzdržujejo z injekcijami. Ponedeljek 4. julija Umrl je, umrl je. Očka je mrtev. Očka, očka...! Ne morem verjeti, to je nemogoče. DanVp je mama želela, da sem šla z Marijo Dolores na dom. Čez nekaj časa me je prišel iskat gospod Agiiero. „Hitra moja mala. Tvoj očka je zelo slab," mi je zašepetal, ko me je spremljal v avto. Prišla sum prepozno, prepozno. Moj očka! Kakor da bi mirno počival, da bi le spal in vendar je mrtev. Tekla sem v sibjo sobo, se vr'gla na posteljo in jokala. Prišla je žarnica in mi jokaje pripovedovala: „Očka je čutil, da umira in je rekel: „To r\e gre, draga moja.“' Potem jo je pogledal in v tem pogledu se je križala nepopisna sreča ljubezni dvajsetih let in grenka bolečina slovesa: „Na svidenje.“ Potem so se njegove oči zaprle. Priredila M. M. (Bo še) MICHEL QU01ST Danijelove zaodbe 3. JANUARJA. Zjutraj smo imeli velik prepir. Obiral sem se kar se je dato, dia bi zamudil mašo. Mama j'e godrnjala. Ata pa je na srečo ostal tiho. Saj on nikoli ne gre v cerkev. Zaradi prepira sem Prišel šele po pridigi in sem lahko ostal zadaj. 4. JANUARJA. Jože je prišel in me povabil, da bi odigrala par-tijo, ker zadnjič ni mogel z nami. Odpravila sva se. Na stopnicah sva dobila Bernarda ravno, ko je hotel narisati nekaj na steno... gotovo kako packarijo. Jože je po svoje posebnost; rekel mu je samo: „Ne dolaj tega, mali...!“ Jaz bi ga gotovo namlatil. ZVEČER (v postelji). Janez briše posodo, tako da imam m r. Preden sem se vlegel, sem ise pogledal v ogledalu. Nisem atlet, presuh sem in dolge noge imam. Ko sem se šel zadnjikrat kopat, je Marcel dejal: ,,Gospodje, tukaj vam predstavim fakira Ghandija.“ Tepci so se smejali. 8. JANUARJA. Punčka je prijokala k meni, da ji je Bernard vpričo tovarišev rekel poiulanka. Če jaz rečem, da jih bo lepega dne fasal! 20. JANUARJA. Že nekaj dni nisem nič napisal. Tudi ni bilo nič novega, razen: trije prepiri doma, ena kazen, dvakrat kino, ena zmaga v futbolinu, en pretep Bernarda. Saj sem rekel, da jih enkrat dobi. Nagajal je Punčki, pa sem ga prijel in namilkastil. Saj mi je bilo hudo, ker je zelo živčen. Ravno takrat pa jei prišel Jože mimo in mi rekel: „Tako ga ne boš poboljšal.“ Zdi se mi, da ga je tolažil potem, ko sem jaz odštl. Seveda, še jaz naj ga crkljam. (Se bo nadaljevalo) (Priredil A. M.) Trije za zakon (On, ona in Kristus) Med seboj se že dalj časa poznata in govorita- Sta že ženin in nevesta. Potem je nepričakovano padlo vprašanje: ali moreva, ali smeva še resno misliti na poroko ? Ni prijetno, niti pravilno, da bi odlašala z odkrito besedo- Čim prej, tem boljše. Če pa so vajini dvomi samo znak volje do dobre priprave na poroko, v tem primeru vama je morda lahko kot majhen kažipot tale anketa: TEST ST. 5 ALI SVA IDEALNA ŽENIN IN NEVESTA? DA NE 1. Čutita drug do drugega naravno privlačnost (po značaju, po zunanjosti, po vzgoji itd.)? ......... — — DA 2. 3. 4. 4. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. Cez dan večkrat mislita drug na drugega? ............... So vama skupne skrbi enega ali drugega? ................ Sta iste veroizpovedi? ................................. Kadar vaju ločijo razdalje in daljša odsotnost — v tem primeru ne kali vajine ljubezni nobena klica ljubosumnosti ? ............................................ Imata vse zaupanje drug v drugega tudi v daljši odsotnosti? ............................................... Poznata vajini družini? ................................ Se vajini družini razumeta dobro med seboj? ............ Ali vaju bodoča tast in tašča spoštujeta in cenita? .... Ali vajini domači odobravajo poroko, ne da bi silili, da se čimprej poročita ? .............................. 50 srečni ob misli, da boš stopil (stopila) v njihov družinski krog? ........................................ Ali se moreta razgovoriti o vsem, ne da bi se žalila ali prišla do ostrega nasprotja? ........................... 51 oba želita in ljubita svoje otroke? ................. Delata skupaj načrte, čeprav za vajino osebno življenje? Si priznata, razumeta in odpravljata tiste napake, ki bi kalile ali celo uničile družinsko srečo? ............... V važnih načelnih vprašanjih sta si edina vsaj v 90%, v malenkostih pa si pustita „svobodo mišljenja“? Dejansko gradita bodoči dom (ne samo hišo), tudi na škodo prostega časa? (z izobrazbo, z neposredno pripravo na zakon, z raznimi tečaji in podobno)? .............. Se pripravljata na zakon gospodarsko, značajno in versko ? .............................................. ZAKLJUČEK: Če si iskreno zbral 15 pritrdilnih odgovorov je znamenje, da imata možnost postati idealni ženin in nevesta- Če je vsaj 12 DA-jev, bo treba marsikaj zboljšati- 'Če je manj kot 9 pritrdilnih odgovorov je potrebna resna poprava pri enem ali pri drugem, ali pri obeh- Nekaj časa čakajta, če je treba, pravočasno prekinita vajino prijateljstvo. NOVICE IZ SLOVENIJE Vseslovensko romanje v Itim. Od 3. do 8. aprila letos je bilo vseslovensko romanje v Rim. Romanje so vodili slovenski škofje: ljubljanski dr. Jože Pogačnik, mariborski dr. Maksimilijan Držečnik in koprski dr. Janez Jenko. Vseh romarjev je bilo nad 2500. Iz domovine 2000, iz zamejstva pa nad 500, največ seveda iz Rima. V sredoj 5. aprila je bila splošna avdienca pri sv. očetu v cerkvi sv. Petra. V četrtek, 6. aprila pa je slovenske romarje sprejel v posebni avdienci Pavel VI. Med romarji so bili poleg slovenskih škofov še mon-signorji: Ignacij Kunstelj, vrhovni direktor slovenskih dušnih pastirjev v izseljenstvu, Lojze Škerl, škofijski vikar za Slovence v Trstu, Janez Vodopivec, Maks Jezernik, Slavko Bav-daš, p. Legiša in drugi. Avdienca se je začela s pesmima Lepa si, lepa, roža Marija in Jezus naš je vstal od smrti- Ko je papež sede^ ga je pozdravil ljubljanski nadškof najprej kratko v slovenščini, nato pa je v italijanščini dejal: SVETI OČE! Naše romanje, ki gre že h koncu, dosega danes svoj vrh, svoj čisto posebni značaj veselja in sreče, ko se pobožni otroci srečajo s svojim očetom, ki je oče in pastir vse Kristusove črede. Petrov naslednik in Kristusov namestnik. Globoko ginjeni se zahvaljujemo Vaši Svetosti, da ste nam naklonili ta sprejem, ki ostane pomemben v zgodovini slovenske Cerkve ne samo zato, ker še nikoli doslej ni prišla od nas tako strnjena in številna skupina, da počasti spomin prvakov apostolov Petra in Pavla, ampak zato, ker so nas še posebni nagibi gnali na pot proti večnemu mestu z željo, da „vidimo Petra“, kakor je rekel sv. Pavel. Naše romanje izpolnjuje trojno nalogo: proslaviti hoče 1200-letnico, kar so se naše pokrajine pokristjanile; tisoč devetstoti spomin, kar sta bila apostola Peter in Pavel mu- čtna v Kiiiu; in slednjič pot sv. Ci-•■•la in Metoda, ki sta pred 1101) leti Prišla v Kim k Papežu Hadrijanu II- Sveti oče! To krdelo, zbrano oko- Vas, ne predstavlja le sebe, 'am-Pak je z njim v duhu navzoče vse božje ljudstvo Slovenije, pastirji skupaj z verniki, da se zahvali božji * revidnosti, ki je po svojem nedo-uninem načrtu odrešenja pred 1200 kri poklicala našle očete k veri v Kristusa in h krstu, ki je vhod v Cerkev; ta nam je odprl vrata v Verkev in nas vcepil v skrivnostno Kristusovo telo po božji milosti in opravilu svojih svetih služabnikov, ko je vodil Cerkev Vaš prednik, Prednik ne le v splošni vesoljni pastirski sKžbi, ampak tudi po imenu sv. Pavel I., tedaj je oipat sv. ^irffilij poslal prvo misijonarje iz Salzburga v Karantanijo in korne-Ea škofa sv. Modesta. To je zgodo-'iaski začetek slovenske Cerkve v skupnosti vesoljne Kristusove Cer-b'6- Za ta veliki dar krščanske vere k v dnu duš svojih vernikov slo-Vc*iska Cerkev zmeraj ostala hva-ežna Bogu, zvesta Kristusu, trdno Povezana s Petrovim sedežem; v do-Sajanju skozi stoletja je doživljala Potrdilo in „veselje vere“, pa tudi *iaia pričevanje Kristusovemu ime-llu v ne malo preskuštajah in žr-t'ah, ki so jih terjale sile časov. V ^sjtemnejših obdobjih je bila krščanska in katoliška vera našim oče-tom vjr |no£j' luči ter trdne in sve-tc vztrajnosti. Ko na grobu sv. Peka —. bi ga našla stara liturgična Osedila imenujejo „korifarja“ apostolskega zbora — obnavljamo de- janje vere, vse tu zbrano in zastopano božje ljudstvo slovenske Cerkve potrdi svojo neomajno voljo, da ohrani sveto izročilo odrešenje, ki ga je sprejelo in bo po njem zmeraj globje živelo in ga želi sporočiti tudi prihodnjim rodovom. In duh notranje obnove, ki ga je v vesoljni Cerkvi prebudil II. vatikanski cerkveni zbor, naj najde svoj vidni in prijemljivi izraz v tej obnovljeni trdni volji. Da bi mogli odločno in vztrajno odgovarjati navdihom božjega Duha in zmeraj zavestneje živeti v sveti skupnosti Kristusove Cerkve, prosimo Vašo Svetost za bodrilni apostolski blagoslov. Sv. oče se je zahvalil za pozdrav, objel nadškofa in ga posadil na sedež poleg sebe. Predem je začel svoj govor, 'ki ga prinašamo posebej, se je opravičil, da ne zna našega jezika, in dejal, da bo glavne misli sproti prevajal nadškof. Po govoru je povabil k sebi še oba druga slovenska škofa in ju objel, potem pa je z vsemi tremi škofi vred podelil zbranim apostolski blagoslov. Medtem ko so prii Marija skoz’ življenj?, so tri narodne noše izročile sv. očetu darove: trirogeljni svečnik ki predstavlja vse tri slovenske škofije, z domačimi čipkami okrašen prt, vazo z umetniško izdelanimi planinskimi rožami in šopek slovenskih nageljnov, vezana zadnja letnika Družine in Ogr.jiščai prevod vseh koncilskih odlokov in knjigo Koncil, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Sveti oče ipa je podaril ljubljanskemu nadškofu v spomin na romanje umetniško izdelan kelih. Sv- oče je nato stopil k romarjem ir. se posebno prisrčno rokoval z duhovniki, redovnik^ redovnicami in narodnimi nošami. Končno se je dal z vsemi fotografirati. Avdienca je trajala več kot tri četrt ure. Ves ,čas odhajanja je v dvorani odmevala slovenska pesem. Število duhovnikov. Po stanju 1. marca 1967 je v Sloveniji 964 du-honikov, 409 bogoslovcev in 121 bratov. Ljubljanska nadškofija ima 303 duhovnike in 103 bogoslovce- Mariborska škofija 294 duhovnikov in 71 bogoslovcev. Koper pa 158 duhovnikov in 39 bogoslovcev. Škofijskih duhovnikov je tako v Sloveniji 756, bogoslovcev pa 213- Redovnih duhovnikov je 199 bogoslovcev pa 196. Cistercijani imajo 6 duhovnikov, 3 bogoslovce in 8 bratov. Frančiškani 46 duhovn kov, 34 bogoslovcev in 42 bratov. Jezuiti 20 duhovnikov, 26 bogoslovcev in 13 bratov. Kapucini 28 duhovnikov, 8 bogoslovcev in 5 bratov. Kartuzijani 7 duhovnikov, in 13 bratov. Lazaristi 12 duhovmkov, 13 bogoslovcev in 12 bratov. Minoriti 13 duhovnikov, 34 bogoslovcev in enega brata- Salezijanci 51 duhovnikov, 78 bogoslovcev in 21 bratov. Trapisti 7 duhovnikov, — bogoslovcev in — bra tov. Križarji le 9 duhovnikov. Preglednica kaže; da je stanje trenutno zelo težko. Maribor je n. pr. leta 1860 imel 469 duhovnikov za 414.000 vernikov, zdaj pa 294 za pri- bližno 700.000. Ljubljana je leta 1850 imela 674 duhovnikov, zdaj jih ima 303... Zdi pa se, da je najhujša kriza minila- Da bi zadostili potrebam, bi morali imeti v Sloveniji vsako leto kakšnih 40 novoma,šnikov. Msgr. Albin Kjuder; apostolski pronotar in bivši administrator slovenskega dela tržaško-koprske in reške škofije, umrl. Meseca marca je umrl v Tomaju na Primorskem priljubljeni msgr. Albin Kjuder. Mašo zadušrjico je opravil primorski škof dr. Jenko Zahvalil se mu je za njegovo 50-letno delovanje med primorskim ljudstvom in ga prosil, naj pri Bogu izprosi čim več novih duhovskih poklicev. Pogrebne obrede je opravil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. Navzoči so bili poleg stotih duhovnikov tudi: ljubljanski generalni vikar dr. Lenič, prodekan bogoslovne fakultete dr. Fajdiga, prošt Jurca, rektor semenišča dr. Oražem, škofov vikar iz Trsta dr. Škerlj in zastopnik Gorice msgr. Klinec. Rajni msgr. Kjuder se je rodil v Dutovljah 25. februarja 1893. Bogoslovne študije je začel v Gorici; končal pa kot begunec v Sti.čni. Leta 1916, ko so po Krasu najhuje orali topovski izstrclki< je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Leta 1924 je prišel v Tomaj in tam ostal do smrti. Pred dvanajstimi leti je bil imenovan za delegata ap- administratorju Torošu, pred šestimi leti pa je sam postal administrator slovenskih delov tržaško-koprske in reške škofije. Tri leta je nosil škofovsko breme, hodil po žup- n'jah, vizitiral in birmal. Ko je pred tlemi leti odložil škofovsko breme, je sv. oče odlikoval s častjo apo-stoIskega pronotarja. Kljub temu je ^trajal r.a svoji župniji> ki jo je vo-dil Polnih 43 leit. Katehet Jože žužek umrl. Mesto lanj je v torek, 4. aprila, izkazalo re':i'-'o čast svojemu dolgoletnemu ’at£hetu Jožetu žužku, ki je umrl na prvo soboto, 1. aprila 1967. Pogrebne obrede, slovesno mašo 'n S°vor je imel ljubljanski generalni Vd:ai' dr. Lenič. Ob grobu se je od Sv°jega tridesetletnega sodelavca Poslovil kranjski župnik Blaj. Pokojni Jože žužek se je rodil ®ta igija v župniji Velike Lašče, duhovnik je postal 1916. Leta 1920 Je Prišel v Kranj najprej za kaplana, nato za kateheta in je ostal tam do sv°je smrti. „ bogoslovno učilišče. Mariborska •skofija je imela od Slomškovih časov 'Jasko semenišče in bogoslovje. O-Je je bilo za časa zadnje vojne P ‘^jeno. Pred časom je bilo obnov- ljeno dijaško semenišče. Bogoslovci pa se po II. svetovni vojni šolajo v ljubljanskem bogoslovju. Zadnja leta pa je število svetnih in redovnih bogoslovcev tako naraslo, da so prostori v ljubljanskem semenišču postali pretesni. Zato je škof dr. Držečnik sporazumno z obema ostalima slovensk.ma škofoma ter na splošno željo mariborske duhovšščine, ki je bila o tem vprašana, odločil, da prenese del bogoslovnega učilišča v Maribor. Zaenkrat bosta verjetno pre-nešena zadnja dva letnika mariborskih bogoslovcev. Ker pa ni prostora, so se odločili nadzidati mariborsko stolno župnišče za dve nadstropji, S tem bi pridobili prostora za nekaj nad 30 bogoslovcev. Slovensko romanje v Lurd bo od 25. junija do 5. julija z avtobusi turističnega podjetja Putnik Ljubljana in Maribor. Romarje bodo vodili: p. Hilarij Felicijan, župnik; dr. Dušan Rueh, župnik, in p. Konstantin Ocepek, župnik. — Romanje z vlakom pa je predvideno letos od 18. do 28. septembra pod istim vodstvom. nami ^ Zbornik 1967 .Svobodna Sloveni-Je za veliko noč izdala „Zbornik 967“. je j;0 že 25. — jubilejna izda-..Svobodne Slovenije'". Ima 440 strani. Uredili so ga: Miloš Stare, Joško i'ošelj, Pavel Fajdiga in Slavimir atagelj. Ovitek je delo, akad. kipar-|a 'n slikarja Franceta Goršeta. Na-'skala pa ga je tiskarna „Vilko“. Uvod: „Ob srebrnem jubileju“ je napisal univ. prof. dr. Tine Debeljak. Zbornik sam ima 8 delov in sicer: Boj slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem, Avstrija za verski pouk otrok v slovenščini; Razprave, dokumenti in pričevanja; Anketa: cilji slovenske narodne politike; Pogledi in misli mladih Naši med * nami Argentini Komiki; Slovenstvu v čast, narodu v ponos; Razgledi; Slovenska središča v svetu. Velika noč v letu 1967. Letošnji velikonočni obredi v Slovenski hiši so «pet privabili veliko rojakov iz vsega Velikega Buenos Airesa, razen seveda Slovenske vasi kjer imajo svoje obrede. ■Na cvetno nedeljo smo imeli procesijo. Otroci so nosili lepo izdelane butarice, ki so jih pripravili rojaki iz Morona. Na veliki četrtek so bile po obredih ure češčenja presv. Rešnjega Telesa. C i 8 do 9 je bila za žene, od 9 do 10 za dekleta, od 10 do 11 za može in od 11 do polnoči pa za fante. Na veliki petek je bil med drugim tudi peti „pasijon“ v slovenskem jeziku. Na veliko soboto je bila udeležba največja. Vse dni je bilo veliko spovedovanja. Nepregledna vrsta rojakov Je pristopila k sv. obhajilu- Obrede je ob asistenci gg. župnika Gregorija Malija, Jurija Rodeta in 15 ministrantov opravil g. rnsgr-Anton Orehar. V velikonočnem voščilu je želel vsem, da bi v sebi ure' sničili in zaživeli velikonočno skrivnost Pel je vse dni, kot redno ob ta' kih priložnostih, pevski zbor „Gallus“ pod vodstvom g. dr. Julija Sa-velli. Dvanajsti slovenski dan na Prl' stavi v Castelarju. Zaradi slabega vremena je bil namesto na belo nedeljo v nedeljo, 9. aprila. Pričel se je s sv. mašo( katero je namesto zadržanega g. direktorja Antona Oreharja daroval g. župnih Matija Lamovšek, dušni pastir v Moronu. Mladinski pevski koncert. V ne-d^ljo, 16. aprila je bil v dvorani Slovenske hiše in za Slovensko hišo lepo uspeli mladinski pevski koncert. Je za uvod v blagoslovitev Slovenske hiše. Nastopilo je okrog 140 pevcev in sicer iz Uerazateguija, Moronaj San Martina in Slovenske vasi- Mladinski pevski zbor iz Sloven-s,te vasi je pod vodstvom ge. Zder,-ke Jan zapel: Pesem radostna doni, l'r* ptičice, 'Petelinov klic) škrjanček Poje, če, Stari deda, Vse mine, Oj, triglav moj dom. Šmartinski mladinski pevski zbor, ga vodi g. Boris Pavšer> je zapel: Slovanska pesem, Ko dan se zazna-ya- Detetu, Gorenjska zdravica, Hi-Nca o,četovai Nazaj v planinski raj, Pevec. Mladinski pevski zbor iz Beraza-l-eguija je pod vodstvom g. Jožeta Omahna zapel: Gozdič je že zelen, Lovska, Vigred, Pevec, Iz stolpa sem 'n Vesela pesem. Dekliški pevski zbor iz Morona, k' ga vodi ga. Marija Geržiničeva, ba je odpel: Mamica moja, odpusti bil. Divja rožica, Belo jutro, Zarja, Medved z medom in Lastovička. V zadnjem času je Slovenska hi-®a dobila pod svojo streho tudi — Movenski oddelek Ukrajinske katoli-•' Le univerze papeža sv. Klementa v Plmu, jn katere podružnica se je bstanovila v Buenos Airesu. Univerzo je lani ustanovil metro-Polit uniatske ukrajinske Cerkve Josip šlipij, ki je petnajst let preži- vel v sibirskih ječah, pa ga je papež Janez XXIII. osvobodil in imenoval za kardinala. Protektor univerze je ukrajinski škof prevz. dr. Andrej Sapeljak, organizator te Fi-lozofsko-humanistične fakultete pa prof. dr. Bogdan Halajčuk (dekret ustanovitve 1. 10. 1966). Od Slovencev bodo predavali skupne predmete za vse slušatelje profesorji dr. Gnidovec, dr. Brumen in dr. Debeljak. Na posebnem slovenskem oddelku za Slovence s slovenskim učnim jezikom pa bosta predavala prvo leto prof. M. Marolt (umetnost in narodopisje) ter prof. dr. Debeljak (literarno zgodovino).-Ta slovenska predavanja so od 15. aprila v Slovenski hiši. Prav zato se je vršila otvoritvena slovesnost fakultete 9. aprila v dvorani Slovenske hičls, kjer so govorili Protektor prevz- Sapeljak, organizator dr. Halajčuk, direktor msgr. Orehar, zastopniPc Ukrajincev (dr. Ivanicki) in Slovencsv (Stare), na kar je imel prvo inauguracijsko predavanje prof. dr- Debeljak iz pri-merjavne slovanske literarne zgodovine: „Pesnitev ‘Ivan Višenjskij’ ukrajinskega pesnika Ivana Franko ter naša ekumenska doba.“ Pri otvoritvi so se v naši dvorani pele argentinska, ukrajinska in slovenska himna. Tako šolstvo v Slovenski hiši dobiva tudi najvišjo stopnjo razvoja: visokošolski študij slovenskih narodnih ved, čeprav samo kot oddelek ukrajinske univerze, za kar moramo biti hvaležni kardinalu Josipu Šli* piju. ( Dr. Tine Debeljak VE Spisal: Hugo Wast Franciscu Solanu Lopezu, zloglasnemu paraguajskemu predsedniku je uspelo, da je v svojih glasovitih šo-toriščih v Cerro Leonu Encarnacionu in Humaiti zbral več kakor šestdeset tisoč vojakov in je sprožil vojno, da bi njegovo ime zaslovelo po svetu. Nekega novembrskega dne leta 1864 je kar na lepem, in ne da bi Brazilijo kaj obvestil, zasegel trgovski parnik, ki je pristal v Asun-cicr.u. Nekaj mesecev za tem je pri najboljšem prijateljstvu z Argentino napadel njeno ozemlje. Med dobavitelje argentinske vojske, ki so odhajali z blagom na oddaljeno bojišče, sta se vrinila tudi David in Matija. David je bil poročen z mlado Saro Zytovo, ki je ostala v prestolnici kot njuna poslovodkinja. Prodajala sta žganje in tobak ter tihotapila iz Paraguaja čaj, brez katerega vrli uživalci mateja ne morejo prestajati. Prehajala sta iz argentinskih taborišč v brazilska in Ilustriral: H. Gorazd uruguajska, ob kaki priložnosti Pa tudi skrivaj skočila do paraguajskih jarkov. Vse to pove, da sta dvojčka Zabulona trgovala s prijatelji in sovražniki in tako v štirih letih zaslužila sto in stotisoče trdnih pesov- Bilo je neskončno težav in veliko pravih nevarnosti. Tako pravih, da je na koncu prišlo do žaloigre- Njuna nenavadna spretnost, da sta vse o pravem času razumela, d9 sta zmeraj imela pripravljeno gotovino, njuna molčečnost, potrpežljivost, prilagodljivost, njuna lisičja prevejanost, kar vse tvori zgodovinske kreposti njunega plemena, nazadnje pa dejstvo, da sta si bila tako podobna, da je bilo nemogoče vedeti, kdaj stoji pred človekom David, kdaj Matija, kar je dobro pomagalo pri neke vrste poslih: iz vsega tega se da razlagati žalostni konec njunega vojnega udejstvovanja. Toda ,ee gre vrč prevečkrat P° vodo... Nekega dne so brazilske prve straže presenetile Matija, ki se je vra- Ča] 5 Para^uajske strani. Vse je ka-Zal° na to, da je prenašal poročila. takoj se je sešel vojni svet, ki je ‘ at'ja obsodil na smrt v .štiriindvaj-S6«h urah. Obsojenec je dal poklicati brata, a ai se poslovil od njega. In iz ar-tinske ga tabora je prihitel T.ežni . av'il, ki se je tajal v solzah in je točneje jecljal kakor po navadi. še 1 ferneteni Matija mu je predlagal r,t’kaj nenavadnega: "Ali si prisojaš toliko sposobnosti, ai od generala Mitreja, poveljni-združenih vojsk, izprosil zame ^iloščenje?“ "tirat moj, ki te imam rajši od anie Sare. Ne prisojam si sposob-j'^ti niti tolilko, da bi izprosil pomi-'Cenje konju, niti kravi, niti pod-\»an*' tioječ sem in jecljam kakor Jzes. Ne skušaj me in pripravi se na smrt.. »Ne, i,raj moj ,jragj: imam rešil-misel. Ti si boječ, jaz pa sem jJC vendar se ke-“>0 jz vsega srca in vse duše in ^'^digujemo svoje molitve k Tebi, »«spod! Ozri sc na deželo, katero , Uročil našim očetom, na mesto, ^tero si sebi izvoli^ in na sveti j "’Prlj, ki smo ga postavili v Tvo-n' imenu!“ • besede jim je narekoval eden >v lT'ed učencev, Simon Ben Jona po 'Uiu. Pote m so se vsi obrnili k zahodu, kjer leži mesto ir.1 jeruzalemski tempelj. Tedaj je Janez s školjko zajel vodo iz Jordana, jih vse oblil in spregovoril: „Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spokorili. Pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: On vas bo krstil š Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki in bo očistil svoje gumno in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem. . . Pojdite v mirit!“ Isti obred se je večkrat ponovil. Katehumeni so govorili ali prejšnjo molitev, ali pa druge tej podobne iz Juditine ali Ezdrove knjige ali iz Jeremija zlasti pa psalme, kjer so priznavali svoje grehe in obljubljali delati pokoro. Farizeji in saduceji so se naveličali gledati. Zato so šli v drevesnico, kjer so se pogovarjali in glasno govorili, ne meneč se za Krstnikovo pridiganje. Nespoštljivo in res malo zgledno vedenje ga je tako razsrdilo, da je kar čez skale planil tja, kjer so bili oni ter zagrmel r.a nje: „Gadja zalega! Kdo vas je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi? Obrodite torej dober sad pokore, in nikar ne govorite sami pri sebi: Abrahama imamo za očeta. Zakaj povem vam (in je s prstom pokazal na skale, na katerih so sedeli rimski vojaki), da more Bog iz teh kamnov Abrahamu otroke obuditi. Že je sekira nastavljena drevesom na korenino; vsako drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj!“ (Bo še) MAJ-JUNIJ (Mayo-junio) 1967 štev. 5-6 — LETO (XXXIV. dB UVODNIK 257 Nov izseljenski nadpastir MISEL TEGA MESECA 279 Kristusove priče KONCIL 269 Preroška služba božjega ljudstva BOGOSLUŽJE 272 Zakramenti in življenje kristjana 288, 300 Molitveni namen VZORI IN DOGODKI 264 Vzornik in priprošnjik 277 Sv. oče spoštuje in ljubi Slovence 289 Iz dnevnika Janeza X1XIII. CERKEV V SVETU 258 „Populorum progressio“ 283 Življenje in vzgoja za železno zaveso (V.) 298 Zlati jubilej Marije v Fatimi VPRAŠUJETE — ODGOVARJAMO 287 Kaj je psihoanaliza? 288 Večkrat kradem po malem, je to greh? V DRUŽINI 292 Materin nasmeh 294 Iz očetovih zapiskov 295 Težave pri učenju 297 Prepovedana cigareta FANTJE IN DEKLETA 301 Anketa XVI. 305 Dnevnik Ane Marije 307 Danijelove zgodbe 308 Trije za zakon SPOMINI 318 Poročevalec iz Kristusovih časov ^ ROMAN 316 Zlato večnega Juda NOVICE 310 Novice iz Slovenije 313 Med nami v Argentini ^ NAROČNINA: Celoletna .narodnina v Argentini in obmejnih državah 1.600,— pes<>*: v ZDA in v Kanadi 7 dolarjev; v Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800. * * drugje protivrednost dolarja. _ , , DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramön Falcön Bulenols Aires, Argentina. POVERJENIKI: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcön 415S, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij SlapSak, 6019 Glaes Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. rTcA. Slovenska pit»., Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, U& Kanada: Ivan Marn, 131 Treeview Drive, Toronto 14, Ont., Canada. Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Triest.e, Italia. Italija: Zora Plščanc, Riva Piazzutta 18, Italia. Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. ,,Duhovno življenje“ je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij ‘ Anton 'Orehar); urejujeta dr. Starc Alojzij in Rode Jurij. — Dditor reap.: Antonio Orehar, Ramön Falcön 4158, Bs Aires. Rog. de la Prop. Intel. No. S-*?.»0 Tiska Vilko SRD, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina. ^ I V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki š£ potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino. Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnic«, besednice, srednice. Vesoljni cerkveni zbor o Mariji v dokumentu o Cerkvi. c-# Ovitek: arh. Vombergar Jurij Zjasnilo: Naročnikom sporočamo, da sta majska in junijska številka «dru-^eni v eno, namesto oktobrske in novembrske; ti dve izideta vsaika posebej. Celotni letnik bo obsegal zato prav tako enajst številk in enako število s*-rani kot prejšnja leta.