Razne malenkosti.
f
Spisal
dr. Gr. .Krek.
<Pon,cctis iz „Kres-a." 1. 1883.
V Celovcu.
Založila in natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja.

Lani sem na tem mestu precej obširno pisal o Polyfemu in vzlasti skušal natančnejše določiti, koliko spomina se je o njem ohranilo na slovanskih tleh. Videli smo, da takovega velikana ali takovo velikanko še danes dobro poznajo Srbi in Busi ter da so vrhu tega i drugod po slovanskem svetu v spominu ostala bajevua bitja, ki so mu v kolenu. Zapazil je menda vsakdo na prvi hip, da je v tem slučaji tradicija jugo-vztočnega slovanstva živejša in bogatejša od zapadnega ali da točnejše povem, da se v zapadnem slovanstvu spomin na velikana, Polyfemu enakega morda cel6 ni več ohranil. To ne bi bilo kaj posebnega, kajti enakih slučajev poznamo precejšnje število, ali baš tu je stvar vendar nekoliko drugačna.
Veseli me, da morem zdaj dotičnim domačim pričam dodati tudi č e s k o. Ako je naravnoč iz narodnih ust prišla v knjigo, nam jo je tembolj imeti v čislih, ker nam more in mora biti nov porok vzajemnosti narodne tradicije jugovzhodnega slovanstva z zapadnim. Natisnena je ta priča v knjigi ,.Narodni pohadkv od ,T. K. z Eadostova (v Praze 1883)" na straneh 586 do 540 in ima naslov O bide t.(j. o bedi ali nadlogi. Vsebina jej je v kratkih besedah ta-le:
Trije knežji sinovi odpotujejo z doma iskat nadloge. Pridejo do velikega lesa in stopajo naprej in naprej po njem. Dohiti jih tema in treba jim je pomisliti, kje bi prenočili. Dolgo gledajo ali nikjer ne morejo najti mehkih postelj, na kterih so doma spavali. Poskušajo kako hi se spalo na golih tleh ali vselej zopet vstanejo, dokler ne ležejo pod votlo drevo na mehki mah. Ali jedva zadremljejo, kar se začuje rjovenje divje zverjadi. Prestrašeni vstanejo in zlezejo na drevesa, kjer jim je bilo prebiti vso noč. Težko pričakujejo jutra in ko je pričakajo, vstanejo in blodijo potem ves dan po lesu lačni in utrujeni. Veseli so bili, da so mogli z divjim sadjem glad potolažiti. Zvečer so morali zopet na drevesa, na kterih so se le mogli težko držati, kajti spanec jih je premagoval. Drugi dan in tretji še niso mogli iz lesa in ko mu slednjič vendar pridejo do konca, zadene je nova nesreča. V tem kraji namreč lovil je strašansk velikan zverino, ktero so mu ljudje zganjali, in zdaj se je bližal lesu prav na tem mestu, kjer so bili knežiči. Skrijejo se za velikim hrastom ali velikan opazivši jih zagrmi nad njimi: „Le ven vi zemeljski črviči". Oni ubogajo, a hrust z veseljem jih opazujoč mlaskne z jezikom in pravi: „Kaj hočete tukaj?" Oni odgovore, da hodijo po svetu, ker bi radi nadlogo upoznali. „No tu vam moreln biti posebno na uslugo, — le pojdite z mano." zavpije velikan hrohotom. da se je
1
daleč po lesu razlegalo. Silno prestrašeni stopajo za njim in pridejo do prav globoke pečine. Ker si ne upajo va-njo, prime vsakega zapčred z dvema prstoma in ga doli vrže ter naposled sam za njimi stopi. Kne-žiči zapazijo, da so v velikej pečini, kjer je bilo kakih sto skopcev ter obrova postelj in ognjišče. Zaukaže jim ogenj unetiti in ko je bilo to storjeno, se zadere: „Kteri je najstarejši izmed vas?" „„Jaz"" oglasi se najstarejši. „Tedaj ga vidva mlajša ubita," zaukaže velikan. Ker tega nočeta, zagrabi in zadavi sam najstarejšega, natakne ga na raženj ter na dveli razsohah položi na ogenj. Ko je bil nekoliko pečen, sname ga in poje z največje slastjo. Takisto stori tudi s srednjim. Potem se vrže na postelj, brzo zaspi ter začne smrčati, da se pečina stresa. Med tem premišljuje mlajček. kako bi se dalo obru uiti. Uhod do pečine je bil tako visok, da bi nikakor ne mogel do njega, a drugega izhoda iz pečine ni bilo nobenega. Gleda sem in tja ali ko se mu zdi vse zastonj, potegne meč in iztakne obru oči. Le-ta zarjove, skoči kvišku in zavpije razjarjen: „Le čakaj ti gad, grdo ti bodem to poplačal." Nato hlastne z rokami po knežiči, da bi ga zagrabil, ali ta skoči med skopce in se vselej ogne, dasi mu je cesto prav blizu. „Tako bi se lahko ves dan igrala," pravi velikan in začne skopce iz pečine metati. Knežič se prime nekega skopca in velikan ga ■/, njim vrže na piano. „„Vendar sem te prevari],"" pravi mladeneč. „Ker si tako premeten, na nekaj za zpomin." pravi resno velikan in mu vrže dragocen prstan. Knežič ga natakne ali ta hip zakriči velikan : „Prstan kje si?" „„Tu sem"" odgovori prstan silnim glasom. Velikan se spusti za knežičem, ki beži kolikor more; ali oni mu je bil že za petami, kajti prstan neprestano kriči: „„Tukaj sem."" V tej zadregi hoče mladeneč prstan sneti ali ker tega nikakor ne more. odgrizne prst in ga vrže s prstanom vred daleč od sebe. Ko ga po glasu velikan najde, pravi: „Glej ga gada, rajši si je prst odgriznol! Pa tudi dobro; bodeš vsaj lahko doma materi pripovedoval, kaj je nadloga."
Da imamo hi inačico priče o ■velikanu ljudojedu, ki se v starogrškem sporočilu Polyfem zove, gotovo ni dvojiti. Sama na sebi ima dosti enakega s pričami sorodnih narodov a zopet tudi nekaj posam-nostij, ktere so jej samej lastne.
Uzrok potovanju postavim je isti kakor v ruskih pričah, kar je posebno izraženo v uvodu, kjer se pripoveduje, da so bratje zaradi tega šli iskat nadloge, ker so od ljudij o njej pripovedovati čuli in bi jo tedaj radi poznali. Dalje orjak samo enega brata n e poje, kakor v vseh pričah druge vrste z isto vsebino. (Kazredbo vseh teh prič po vsebini gl. v lanskem Kresu na str. 168, 169). Mladeneč oslepi velikana z m e č e m, kakor v dotičnem italijanskem poročilu (Kres II. 113. 114). Da ima orjak dve očesi, da ponudi nasprotniku p r s t a n, da bratje prenočujejo na drevesih, — vse to nahajamo, kakor nam je znano, prav tako po
drugih pričah. S pričami prve vrste, pa strinja češko zgoli to. da mla-deneč ne uide v ovnovej ali skopčevej koži. ampak takisto, da se na ovna oziroma na skopca obesi. To jej prvotno gotovo ni bilo lastno, kajti nahaja se v arjoevropskih narodih samo v Homerjevej pripovesti in je celo novogrškej čisto neznano. V češko tradicijo je prišlo to prav tako po knjigi kakor v nektere pripovesti slovanskega juga, kterih smo se tudi že spominali (Kres II. 111). Ako je češki nabiralec tudi v važnejših episodah sam kaj prenarejal, je gotovo baš ta črta njegov greh.
češkemu pripovedovanju je med drugim to lastno, da mladeneč zato ne more do uhoda, ker je pečina tako globoka. Dalje sili orjak mlajša brata, da starejšega sama ubijeta in isto tako. da najmlajši ugonobi srednjega. Tudi je samo tej pridi lastno, da more meč z enim mahom iztak-noti obe očesi — in še nekaj malenkostij, kterih mi ni dalje naštevati.
Ne trebalo bi nam toliko besed, ako bi knjiga sama bolje ugajala znanstvenim potrebam. Nikoli ni povedano, kje je nabiralec kaj slišal in od koga. Vrhu tega pa še založnik v uvodu to berilo češkemu občinstvu nekako čudno priporoča. Pravi namreč, da je te priče spisal pisatelj, ki je k temu posebno sposoben. Ali spisati mu jih ni bilo. ampak samo zapisati in sicer čisto tako, kakor so je narekovala narodova usta in prav nič drugače. Kdor proti temu glavnemu pravilu greši, narodno slovstvo kazi in je spravlja ob veljavo. Taki proizvodi so. kakor narodne pesni, jako kočljiva stvar. Kdor se jih loti z napačnim namenom, da jim pomore do večje dovršenosti, ne doseže drugega nego da jih spravi ob prirojeno priprostost. milino in ob oni prvotni, vedno sveži pesniški duh. kteri vsaj večino teh narodnih proizvodov prešinja in ki prvi izgine, ako se jih taka roka dotakne. Da take po samovoljnih načelih prenarejene in tedaj pokažene priče vzlasti znanstvenim svrham nikakor ne ugajajo, mi ni treba posebej naglašatl. Toliko v obče. ker se nam je bilo vsekako tega predmeta dotaknoti.
S temi češkimi pričami pa ni tako in v predgovoru se v tem oziru več obeta nego bi se bilo smelo. Pozna se sicer nekterim na prvi mah, da je gotovo narod nekoliko drugače pripoveduje ali na tem pa tudi ni dvojiti, da je glavna vsebina ostala nedotaknena in da se je zgoli v po-samuostih marsikaj prenarejalo in tli in tam celo dodajalo, kar sevčda tudi ni hvale vredno. Toda o vsem tem nam hi natančnejše ni govoriti in naj torej ta splošna opomnja za zdaj zadostuje.
2.
Najhujši zopemik sv. Methodiju postalo je bilo nemško višje du-hovenstvo osobito odkar gaje papež Hadrijan II. (867—872) za pannonskega in moravskega nadškofa bil posvetil (1. 870. ali 871.) in je slovenska služba
1*
božja bila z dovoljenjem papeževim vpeljana po vsej metropoliji, Metho-(lijevej oblasti izročenej. Nevolja nemškega duhovénstva vzlasti pa nadškofa solnograškega bila je vsled te spremembe v erkvenih zadevah pannonskih velika, kajti solnograške oblasti v Pannoniji bilo je zdaj konec. Pooblaščenec solnograškega nadškofa, nadduhovnik Kihbald zapusti 1. 871. dolenjo Pannonijo ter se vrne v Solnograd, gotovo ne z ljubeznijo do dežele in ljudstva v srci. ampak z nakano, da ondi Methodija zatoži in vse naredbe očrni, ktere je vsiljenee proti dosedanjim crkvenim običajem v svojej metropoliji bil vpeljal. Besede njegove padejo na rodovitna tlá in že leto kesneje (872, po drugih ali manj verjetno 873) je Solnograd kodi-ficiral svoje pravice na dolenjo Pannonijo v posebnej spomenici, ktera z mnogimi zgodovinskimi dogodki rezko dokazuje, da se zadnjih sedemdeset in pet let nihče ni utikal v pannonske crkvene zadeve ter da je nadškof solnograški s pomočjo in dovoljenjem nemških vladarjev imel sam in edini te okraj in« v svojej crkvenej oblasti. Gl. moj sestavek „Papeška pisma britanskega mnseja in sv. Methodij" v Kresu T. 346. 347. — Spomenica ta ima naslov De conversione Bagoariorum et Caran-tanorum libellus in je vsled svojega čisto službenega značaja delo neimenovanega pisatelja (Anonymi Salisburgensis). Najtočnejše natisnena in v odstavke razdeljena je v MG. SS. XI. 1—17, oziroma 4—17. Na čelu jej je prvotni životopis (vita primigenia) sv. liuperta, gorečega ozna-njevalca krščanske vere med Bajuvarci konci sedmega stoletja. ' Znan je bil po rokopisih XI. in XII. stoletja ali v c. kr. vseuč. knjižnici graškej nahaja se ta spomenik v rokopisu desetega stoletja (cod. membran, saec. X. foll. 238 in 4°, nunc sign. Nr. 790) na listih 110a do 113b z naslovom ,Gesta sancti Hrodberti confessoris-. Priobčil in temeljito ocenil ga je zadnjič F. M. Mayer v zborniku Archiv für österreichische Geschichte LXIIT. 595—608 (Wien 1882) in se imamo temu veščaku zahvaliti, da se je tudi neka točka starejše naše crkvene zgodovine popolnoma razjasnila. Kaj s temi besedami mislim, bode v naslednjih vrsticah drobnejše razloženo.
Solnograška spomenica je bila tedaj spisana in bržčas papežu samemu izročena z namenom, da Solnograd z njo dokaže svoje staro pravo
1 Kakor utegne znano biti, natisnena je spomenica v Kopitarjevem Glagolita Clozianus na str. LXXII. do LXXVI; Ginzel Geschichte der Slavenapostel Cyrill u. Method, Leitmeritz 1857, ima jo na str. 46—57 s Kopitarjevimi opomnjami in Biljbasov jo je uvrstil v delu Sirili i Mefodij, S. Peterb. 1868, I. 111—126 po razdelitvi Watten-baehovej v MG. SS. 1. cit. V vseh treh pa življenja sv. Ruperta ni, ampak začenjajo vsi stopram s tretjim odstavkom ali z besedami: Hactenns praenotatum est, qualiter
Bagoarii facti sunt christiani.....Nunc adiieiendum est, nadaljuje poročilo, qualiter
Sclavi, qui dicuntur Quaj-antani et confines eorum, fide sancta instruct] chri-stianique effecti sunt. Oddelek torej, ki govori o krščanstvu v Bajuvarcih, je izpuščen.
na dolenjo P a n n o n i j o. V prvotnej legendi o sv. Bupertu se pripoveduje, da je baj livarski vojvoda Theodo (vladal je okoli 680—722) poprosil tega sv. moža, da rači priti oznanjevat Bajuvarcein krščansko vero. liupert pošlje poslancev na vojvodo in pride kmalu sam v Eatisbono, kjer je bil prijazno sprejet. On podučuje vojvodo iu ga spreobrne z mnogimi drugimi vred na krščansko vero. Nato mu vojvoda dovoli, da si smé s svojimi spremljevalci po lastnej želji izbrati ugodni kraj, da smé crkve zidati et cetera ad opus eeclesiasticum habitaeula perficere congruentia. 1 Vsled tega dovoljenja odpelje se po Donavi in pride do dolenje Pannonije, seme življenja troseč. Potem se vrne v kraj 2 Laureacum (poznejši Lorch) po imenu in ozdravi ondi mnogo bolnikov z molitvijo. — Do zdaj veljavna vita primigenia pripoveduje poslednje stvari s témi-le besedami: Tune supradietus vir Domini, accepta licentia. per alveum Danubii u s q u e a d fines Pannoniae iuferioris spar-geudo semiua vitae, navigando iter ampuit; sicque tándem re vertens a d Laureaeensem per ve nit civitatem. multosque ibi infirmos variis languoribus oppressos orando per virtutem Domini sanavit. MG. SS. XI. pag. 5. (Iraški rokopis pa poroča isto takó-le: Tune s upradietus uir Domini, accepta licentia. per alueum Danubii nauigando iter ampuit sicque t a li d e m p e r u e n i e n s a d Lauriacens e m c i u i t a t e m predicando uerbum doctrine uite multosque infirmos uariis languoribus oppressos orando per uirtutem Domini sanauit. Archiv LXIII. pag. 607. Poslednje poročilo pravi, da je bil sv. Bupert slednjič prišel v Laureacum ali Lauriacum t. j. da je bil tá kraj najskrajnejši, kolikor jih je bil obiskal na tem svojem potovanji. O Pannoniji tedaj ali celó o dolenjej Pan-noniji ni niti sluha. A kterega poročila se nam je tú oklenoti? Starejšega in starejše je ne le po pisavi ampak tudi po vsebini poročilo graškega rokopisa, kakor je po mojem mnenji F. M. Mayer do dobra dokazal. Ali kdaj in čemii je prišel v oni životopis passus o dolenjej Pannoniji? Brezdvojno takrat, ko je bila spisana gori omenjana spomenica t. j. 1. 872. in je imel tá čisto samovoljni dodatek, ta .fraus pia' namen, da solnograške oziroma bajuvarske pravice na dolenjo Pan-nonijo tembolj utrdi.
Temu se bodo samo oni ustavljali, ki imajo pisatelja životopisa in spomenice za isto osebo. Ali tá nazor je popolnoma kriv ter velja danes skoro v obče mnenje, da je bil životopis v osmem stoletji napisan in da ga je pisatelj spomenice samo v svoje poročilo bil uplel in kakor zdaj
1	Poslednje po graškem rokopisu latinski navedene besede so važne, ker nasprotujejo naravnoč še vedno precej razširjenemu mnenju, da je bil že zdaj tudi škofji sedež ustanovljen. Celó bistroumni P. J. Safafik je bil tú pravo pot zgrešil. Prim. Slovanske starožitnosti II.« 338 (v Praze 1863).
2	Da tukaj beseda civitas ne pomenja mesta v današnjem smislu je znano.
vidimo tú in tam Uuli po svojem zasuknol. 1 Y naglici je bil pa pri onem dostavku na nekaj važnega pozabil. Utaknol ga je bil na krivo mesto t. j. tja kjer je o Bajuvareih in ne kjer je o Slovenih govorica, kakor bi po pravici smeli pričakovati in kjer bi bil tudi utis mogočnejši. Ta dostavek nam jasno dokazuje. kako hudo jih je v Solnogradu peklo, da je bila Pannonija zá-nje mahoma izgubljena. Zagovarjali so z vsemi silami in sredstvi svoje pravo in se pri tem toliko spozabili, da jim celó zvijača in skaza zgodovinskih činov niste bili preslabi, da le pridejo do zaželenega smotra. Kljubu temu pa nasledki zá-nje niso bili ugodni in zato kesneje ono nečloveško ravnanje s sv. Methodijem, ktero so nam tako jasno ali tudi tako grozno odkrila papeška pisanja, najdena in shranjena v britanskem museji.
o.
Brez tujega besednega blaga ne prebije noben narod ali narodič in naj je prosveta njegova še tako prvotna ali pa prav nobena. Na tihem oceanu je mnogo čisto malih otokov in njihovi pičli prebivalci so še popolnoma divji, nekteri celó ljudojedi, a tuje besede so vendar prodrle do njih, dasi je dohajalo inostranstvo z njimi le malokaj in malokdaj v do-tiko. Prav tako je tudi drugod in ima na pr. samojedski rodič silpagurskih Karagasov, kterega je bilo leta 1858. le 172 duš, izmed 110 nam znanih samostalnikov nekoliko tujih, osobito ruskih. 2 Kakor zdaj tako tudi že v starih časih, in so razni arjoevropski narodi kolikor med sabo toliko med narodi semitskimi in hamitskimi jemali in dajali na posodo vzlasti kulturne besede.3 Danes seveda je takega blaga neprimerno več po jezikih omikanih narodov, kajti mednarodno občevanje je lažje postalo in živejše od prejšnjega, znanstva in umetnosti bolj dovršene, trgovina splošnejša.
1 Tudi ne velja, kar je tíüdinger (Oesterreichische Geschichte I. 09, op. 4.) proti Rettbergu (Kirchengeschichte Deutschlands II. 201, 557) navel, ki je kakor zdaj
Zillner (Mittheilungen d. Gesellschaft f. Salzb. Landeskunde XVIII. 43) dvojil, da bi bil kdaj sv. Rupert prišel do dolenje Pannonije in da torej poročilu ni lahko verjeti. Biidinger namreč pravi ondi, da Solnograd ni potreboval take sleparije (Salzburg bedurfte derartige Schwindeleien nicht). Ali jo je potreboval ali jio, toliko je gotovo, da se je bila zares zgodila in da je tedaj Rettberg o tej stvari nekako divinando prav sodil.
3 Gl. A. Boltz Das Fremdwort in seiner kulturhistorischen Entstehung und Bedeutung, Berlin 1870, str. 5-7.
3 Prim. m. dr. Laz. Geiger Ursprung und Entwickelung der menschlichen Sprache und Vernunft, Stuttgart 1868, I. 275—299 in 445-469. Koliko so m. dr. Rimljani vzeli od Grkov, razvidno je iz spisa Index graecorvni vocabvlorvni in lingvam latinam translatorvm qvaestivncvlvs avetvs, scripsit A. Saalfeld, Berolini 1874, a še natančnejše in teuieljitejše h dela Die griechischen Wörter im Latein von Dr. Fr. Oscar Weise, Leipzig 1882. Takih besed je v latinščini ne na stotine ampak na tisoče.
obrt večja ter mnogovrstnejša, sploh pa vsi uve t i in okoliši, pospešujoči takim besedam pot od naroda v narod, kolikor mogoče ugodili. Zato pa danes kar mrgoli po arjoevropskih jezikih tujih besed in se nam ni čuditi, da spisujejo debele slovnike, samo tako blago obsegajoče. 1
Jemlje se danes na pósodo nekoliko drugače nego se je jemalo v prejšnjih časih. Dokler je odločeval narod sam, uhajale so tujke le redkokrat čisto neizpremenjene v jezik, ampak se je skušalo dati jim tako lice, da so na videz domače postale ali vsaj take, da so jezikovim zakonom ugajale. Odkar pa odločuje knjiga, uhajajo navadno ti stvori v jezik tako, kakor so znani v jeziku, od koder so vzeti, — torej brez vsake glasovne ali ktere koli druge premene. Zato je prve mnogo težje tolmačiti in nekterim celó najtančnejše jezikoslovno razlaganje ne more do jedra. Posebno mesto med tujkami prve vrste pa zavzemajo one, ki so nastale vsled tako zvane národne etymo-logije, ki je bila povod marsikterej priči ter mnogim bajevnim nazorom, in namen teh vrstic je zgoli na ene j takej besedi pokazati, kako se je v tem ozira s tujščiuo ravnalo.
Za rastlino ligusticum levisticum L. imamo mi lustek, luštek, luštrk, luštrek, 2 velestin, 3 velestika, 4 Y hrvatskem in srbskem jeziku je to velestika (Stulli), ljubačac, ljubčac, milobud, miloduh, trojevac, selen, 3 v maloruskem ljubistok,6 v beloruskem ljubista, ' od koder je litv. lubysta f., lubystas m. in od tod lotv. lupstaga, lustaji, 8 — v veliko-ruskem ljubistok, 9 v sorbskem kerc (prim. ker == grm), khérs, lubčik,10 v češkem libeček, libček, stčes. lubeček. slovaš. lubček 11 in v poljskem lubszczyk, lubczycä, lubszcza, lubczyk, lubistek. 12 Izmed romanskih jezikov ima ital. levistico, libistico, Iran. liveche 13 in rumuu. leuštčn. kar je magy.
1	Nedavno čital sem v nekem knjigopisnem poročilu, da ima ruščina okoli 30 tisoč tujih besed, a lani prišla je knjiga na svetlo, ki ima celó napis „85 tysjač inostrannych slov, vošedšich v russkij jazyk". To je sicer grozno pretirano, kajti med tuje uštete so tudi vso malornskc besede, a da odkrhnemo tudi polovico in več, ostane jih vendar še ogromno število.
2	Miklosich Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen, Wien 18(¡7, pg. 34i>; Šulek, Jugoslavenski imenik bilja, u Zagrebu 1879, str, 209, '210.
3	Habdelič Dictionar s. v. Morda je velestin tiskovna napaka za velestik.
4	Belostenec Gazophylacium I. 739, II. 557.
r' Šulek op. cit. pg. 529 in pri dotičnih besedah; Vnk Rječnik s. vv.
*' Zakrevskij Starosvefcskij bandurista, Moskva 1860, str. 388.
7 Nosovič Slovan, bélorussk. nar., S. Poterb. 1870, str. 274.
s Brückner Litu-slavische Studien, Weimar 1877, I. 104, 177.
» Dalj Tolkovyj slovari. živ. velikorussk. jazyka s. v.
Pfuhl Lužiski serbski slownik, w Budyšinje 1806 s. vv.
» Jos. Jimgmann Slovnik česko-nčni. s. vv.; Kott, Oesko-néiu. slovnik s. vv.:
Matzenauer Cizí slova ve slovanskych rečecli, v Biné 1870. str. 241.
13 Linde Slownik jazyka polskiego, wyd. drugie s. vv,-
1:1 Diez Ktymol. Wörterbuch der roman. Sprachen4, Bonn 1878. pg. 192.
léstvâu, lestyân, Ici poznâ vrhu tega še obliko levestikom, 1 ktera je vrlo lilizu Belostenčevemu velestika. V grščini znana je beseda. hyvartw'n\ od koder je bržčas turški loghostyqon. 2 V srednjej in poznej latinščini nahajamo to besedo v raznih oblikah. Take so levisticum, libisticum, lu-bisticum,lubristicum, ligusticum, leuistica, lubestica, lnpiscita, himbicista in več drugih. 3 Prav tako pestro je tudi v grmanščini : stgn. lubistechal, lu-bistechil, lubestecil, lubistichel, lubestecco; srgn. lubsteeke, lupsteche, lubisteche, lübesteche, lübestecke, lusteche, lübstock, lustok; aglsas. lu-festice; dolnem. levesticken. lübstock, lübbestöckel, leverstock; ngu. splošno liebstöekel in že v 15. stoletji daleč okrog razširjeno v oblikah liebstück, liebstucke], liebstöekel. liebstöekel. 4
Da so te besede tuje nočem posebno poudarjati, 5 ali zanimivo je, da so razni jeziki po besedah, že popačenih, str ar j al i zoper besede istim načinom. Izmed latinskih besed namreč je samo ligusticum razločna in tudi prvotna ter znamenuje ligursko rastlino ali rastlino iz Ligurije došlo. kakor so postavim Rimljani redke v zvali radix syria. ker so jo bili iz Syrije dobili. Tako je tudi za našo ajdo (polygonum fagopyrum L.) velrus. greča, grečka, grečicha, grečucha, gre-čiua, mrus. hrečka, pol. gryka, greczycha, gryczka, stprus. grîkai, litv. grikai ali čes., pol. in mrus. tatarka, franc. sarrasin, ital. saraceno in od tod rezijan. saražina ali saražena, — t. j. grško, tatarsko, sara-censko žito. Isto tako je naša turščica (zea mays L.) in nem. der türken toliko kakor turško žito (frumentum Turcorum). 6 Iz ligusticum postalo je levisticum in za njim mnogokaj drugega la tinske ga, kar smo vsaj z večine že poprej bili našteli. Niti germanski niti romanski in slovanski izrazi ne kažejo na prvotni ligusticum, ampak na ktero koli nâ-nj se oslanjajočo besedo ali pa celo na nobeno, ako niso neposrednje nastali iz latinščine no iz kterega drugega jezika. Ali bodi na posodo vzeta kjer koli. v vsakem slučaji je pri takem poslu želja jasna, naj dobi beseda kolikor mogoče domaČe lice. To
1	Cf. Miklosich op. cit. pg. M1» ; A. de Cihac Dictionnaire d' etymologie daco-romane éléments slaves, magyars, turcs, grecs-moderne et albanais, Francfort s/M. 1879, pg. 512.
2	Weise misli (cf. op. cit. pg. 449), da je lat. ligusticum moralo izeimiti se iz grškega M/vffT/xor, ali po pravilih latinščine je prav tako lahko nastala ta beseda na domačih tléh.
8 Prim. Diefenbach Glossarium latiiio-germanicum mediae et intimae aetatis, Francoforti ad M. 1857, pg. 327»
* Diefenbach op. et 1. cit.; Ü. Schade Alto. Wörterbuch, 2. A., Halle 1872—1882, pg. 573; ,T. u. W. Grimm D. Wörterb. VI. 979.
5 Gl. m. dr. Miklosich op. et 1. cit. ; Matzenauer Cizi slova, str. 241.
" S poslednjim stavkom odstranil sem sâm pomoto, ki se mi jo bila ne veni kako vrinola v mojo FinI. in d. si. L. na str. 53.
pa je samo možno, ako se tujka tako prenraviia, da postane enaka ali vsaj jako slična kakšnej domačej, s ktero se po glasu zgoli na videz posebno strinja. Po tem načinu zvonite obe sicer dosta enako in skladno, ali po jezikoslovnih načelih ju ne bode nikdo imel za sorodni. N¿rodna ali ljudska etymologija in znanstvena ste si torej 11a-vskriž. Tako se naslanja anglosaski ln fes tie e gotovo na agsas. lufu (= ljubezen) in stgn. lubistechal, srgu. liibestecke na stgn. 1 u p p i, srgn. 1 ii p p e (krepkotvorni rastlinski sok), 1 a ipak ni dvojiti, da niso te besede teh j-ezikov istinita domača lastnina. Da v ¡slasti naš lu ste k (iz * levstek. * levstik) ni druga nego levisticum ali levistico, je na prvi hip jasno, kakor tudi da luštek, luštrk, luštrek po glasovnej skupini št ne morejo biti domači, kajti ta skupina je le tedaj naša. kedar je naravnoč reflex staroslov. št, kar pa baš v teh besedah ni in bi tudi biti ne moglo. Vele s tika dalje je per metathesin nastala iz * levestika (prim. magy. levestikom) in se je morda mislilo blizu tako kakor v germanščini na velij, da je vsaj prva polovica besede dobila do-mačiustvo, kakor v nekterih drugih slovanskih in neslovanskih istega rojenja. — Gotovo po takem načinu stvarjena je velika večina slovanskih besed le-sem spadajočih, in je njih prvi del ali staroslov. ljub't ali pa ljubiti, dočim je drugi nek te rim ostal tak, da se mu tujina še danes dobro pozna, nek ter i m pa je tudi ta del postal domač in torej vsa beseda nekako proizvod domačih tal.
Poslednjih mi ni treba posebej več navajati, a prve so mrus. in vrus. ljub is tok in polj. lu bi s tek, ki vsakega nehote silijo do nekterih nemških izrazov, kterih smo se že poprej spominali. Vzlasti poljski lub i s t e k je prav kakor srgn. 1 u b i s te c h e in po poljščini šla je beseda v ruščino, kakor so tudi književni proizvodi zapadne Evrope baš po tem potu dohajali v rusko književnost. V poljščini pak kakor v ruščini postala je prva polovica narodna, a druga ostala kjubu temu tuja, kar zopet v jezikih ni kaj posebno nenavadnega. Taki polovičarski stvori imenujejo se voces hybridae in so sestavljeni tako, da so njih p osa mili deli vzeti iz različnih jezikov. V srbskej besedi prsi uk (= prsnik) je prs- (prsi pectus) domačega -luk pa turškega proizvoda. Češkega vauoc, v a noče prvi del va- je tuj (prim. srgn. vihen nahteu, zdaj weih-nachten), drugi domač, prav kakor staroslov. m a 11> ž e n a itvdg/r/vva, maritus et marita, coniuges in * m a 1 rt-žena uxor, koje je nastalo iz stgn. mahal, mal = concio, pactum (prim, stgn. gimahalo ženin, soprog, gimahala, gimala nevesta, soproga, zdaj
1 Prim. Fr. Kluge Etyiriol. Worterbueh d. cleutschen Spraehe, Strassburg 1882, pg. 205, 20«.
gemahl) ter domače besede žena. 1 Akoprem je ruski ljubistok in poljski Inbistek po istem načelu postal polu domač, vendar ostane, vsa beseda v jezikoslovnem ožini tuja, k e r s e j e iz p o k v a r e s t v a r i 1 a zopet p o-k v a r a, Prelila se je prav po istem načinu, kakor postavim naš r o ž m a r i n (rosmarinus officinalis L.), kteri je kot symbol zveste ljubezni zaljubljenim najdražja cvetlica ne le v nas ampak daleč po svetu slovanskem. 2 Prav za prav zove se ta rastlina „rosa morska" = ros marinus, ker se neki od nekdaj posebno obnese po južnih primorskih krajih, od koder smo jo dobili tudi mi. Ali kakor je iz rosmarinus Angležu postala rosemary (t. j. rose in Mary), tako tudi v našem rožmarinu ni sluha o rosi, ali pač o roži, kakor da bi prvotne besede prvi del bil rosa = roža in ne ros = rosa. Tedaj tudi tu zgoli ljudska besedo-tvoritev. da udobi beseda kolikor toliko domač obraz. Čudno je pa zopet to, da smatra narodna pesen sama rožmarin za tujo rastlino, kajti včasi mu daje pridevek „nemški".
Säj se ze vseh pozna, Zelen pušlec ima — Z rožmarina nemškega
Z nagelna «rdečega.	iS t. Vraz Nar. pesui 1. 180.
Po vrtu je špancirala, Pa rožice nabirala, De si bo pušeljc delala.
Iz rožmarina nemškega lil nageljna rdečega.
In nageljna rdečega. M. Valjavec Nar. prip. str. IV.
Po takih prostonärodnih nazorih sklepati kaj o zgodovini besede zdi se mi prav nevarno in tudi z znanstvenega stališča je dva dopuščeno. V tem posebnem slučaji je pa sicer prav tako mogoče, da smo dobili besedo iz juga, kakor da nam jo je dal nemški sosed, — ali z drugimi besedami, naš rožmarin postal je lahko tako iz ros m a r i n u s o z i r o m a r o s in a r i 11 o kakor iz r o s m a r i n.
Kakor pri rožmarinu na rožo mislilo se je v besedah 1 i b e če k,
1 Miklosich op. cit. pg, 3Gb, 621' ; idem Lexicon palaeoslov. s. v. maližena ;
Semenovič v Arehiv f. slav. Philologie VI. 26—30; Č. Šercl Z oboru jazykozpytu, v Praze 1883, I. 339.
3 Kogar zanima symbolika rastlin, prouči Pr. Sobotke temeljito in ■/. veliko ljubeznijo do vsega slovanstva spisano knjigo „Rostlinstvo a jeho vyzuam v nârodnieh pisnich, povésteeh, bâjieh, obradech a povérâch slovanskych, v Praze 1879". O rožmarinu (srb. lužmarin, č. rožmarina, pol. rozmaryn, r. rožmarin :.) govori knjiga na. str. 219—220. Jugoslov. imena priin. v Šulekovej že navedenej knjigi na str. 549. Marsikaj slovanskega ima tudi Ang\ de tiubernatisa delo ,.La mythologie des plantes lou e.s légendes du règne végétal''. Tome I. Paris 1878.
1 i b č e k . ljubistok, 1 u b s z e z y k . . . na ljubiti,1 o čem e r s e 111 o r e m o tudi p r e p r i č a ti po os t a linah n ä r o d n e g a slovstva. Na Češkem devljejo matere hčerkam libeček do kopeli, da bi se odrastle lažje in stalnejše prikupile možem. Takisto delajo ruska in srbska dekleta, da postanejo krasnejša, in maloruska devica vpraša ljubčeka svojega, ali se je v ljubistoku kopal, da se jej je tako p r i-1 j u b i 1. Na Srbskem dajejo zaročencema milo d u h a , d a s e m i-1 ujet a t. j. ljubita. 2 Vse to in še marsikaj drugega porodilo se je v narodu stoprav, ko je bil udahnol v besedo pojem ljubiti. Rastline torej ni imenoval tako, k e r j e j j e ž e s p o-č e t k a prisvajal č a r o v 11 e lastnosti i 11 moči, ampak ko jej je bil ime po svojem p r e 11 a redil, dal jej je pola g o 111 a tudi pri 111 e r n o s y m b o 1 i k o. Da bi bilo ostalo rastlini prvotno ime 1 i g u r k a , javaljne bi bila postala (kakor tudi v Li-guriji ni bila) znamenje zveste ljubezni in kar se jej še sicer prisvaja.
V tem ozira imamo dobro analogijo v 11 ¿rodnih pripovedkah, razpravljajočih postanek kakšnega mesta, s e 1 a ali grad ü. vzlasti po krajih, ki so bili nekdaj slovanski, a je zdaj zaseda nemško prebivalstvo. Ker so ljudstvu nemškemu imena takih krajev nejasna, razlaga je po svojem, in zares postane iz slovanske besede nemška, d asi z jezikoslovnega stališča ni med njima prav nobene sorodnosti. Da boljše osvetim kar mislim, stoj tukaj tak primer. Mnogo krajevnih imen slovanskih je stvarjenih po brezi (staroslov. breza, betula). Nemci so prekrstili dotična imena po krajih in časih prav različno in med drugim tudi v F r e s a c h , F r i e s a c h , F r i e s a c k. Poslednja beseda zvoni popolnoma nemški in je bila povod narodnej ali ljudskej etymologiji. Pravljica namreč poroča, da je bil nekdaj zlodej vse samopašne plemiče polovil in utaknol v veliko vrečo, s ktero je vesel frčal proti peklu. V Friesaeku zadene se tako močno ob crkveni stolp, da se vreča nekoliko pretrga in četrtina plemičev popada ua tla. Bili so jako veseli, da so ušli vragovim krempljem in v zahvalo nadeli so kraju ime Frie-sack = Frei-sack.3 K a k o r j e t vi iz p o d o 111 a č e 11 e g a krajevne g a i 111 ena 11 a s t a 1 a p r a v 1 j i c a . prav tako tlobila je tujega naziva rastlina v 11 a s svojo s y 111 b o 1 i k o , ko se jej je bilo toliko i z p r e m e n i 1 o ime. da s e j e glasilo s 1 0-v a 11 s k i.
1	Navadna potočniea (niyosotis palustris L.), ki .slove v veliušč. nezabudka = 11 vergissnieinnioht ima v maloruščini spomina vredno ime: ljubi mene. Gl. Zakrevskij op. eit. pg. ¡388.
2	Pri 111. Pr. Nobotka op. eit. pg. 842. V Nemcih ima liebstockel isti poihen in enako važnost. Ol. A. Wut tke Der deutsche Volksaberglaube der Gegenwart, 2. Aufl., Berlin 1869. 11a straneh 98, 842, 348.
3	A. Kuhn Märkische Sagen und Märohen, Berlin 1848, pg. 158, 154.
Stari Slovani so mrtvece ali sežigali in njihov prah v vrčih izročali materi zemlji ali je pa nesežgane naravnoč pokopavali. Vrhu njih delali so nasipe, kterim so rekali 111 o g i 1 a (staroslov. mogyla tumulus) ali kakor mi danes pravimo: gomila. Beseda je občeslovanska in tudi ni dvojiti, da je že slovanskemu prajeziku bila lastna. Nekteri sodijo, da je tuja in mislijo na arabski manhal, 1 ali iz manhal postalo Iti bilo staroslov. nii\gyla, poljski mogiia, ruski mugila in ne mogyla, mogiia in mogiia, kakor se nahaja v teh jezikih ter z malimi premembami v vseh drugih slovanskih. Beseda je marveč domača in jej je korenika slovan. 1110 g crescere. arjoevrop. mag h, evrop. mag. h kterej spada tudi staroind. m aha. mahat, 111 a h a 111 velik. lat. 111 a g 11 u s , gr. /t i y a g in mnogo drugega. a Slovangčina dala je besedo litvanščini (mogiia), rumunščini (mogilrt, movibt) in albanščini (gamulje).
Po severnih in vzhodnih pokrajinah ruskih je vzlasti ob pobrežji rek dosta gomilnih nasipov ali velike ravnine (stepe) južnoruske so kar posejane s takimi spomeniki različne velikosti in obsežnosti in prav tako tudi jako različne starosti. Takemu nasipu pravijo danes na Euskem kurgan, kar je zgoli drugo ime za gomilo. 3 Beseda kurgan je mlajša od gomile in tuja. Še danes zagovarjajo sicer nekteri mnenje, da je kurgan postalo iz krugan, kar bi'torej bilo staroslov. *kr^gam., ali kdor pozna glasovne zakone slovanskih jezikov, pritrdil mi bode, ako pravim, da bi sicer moglo iz kurgan postati krugan, kakor iz srednjelat. carmula staroslov. kramola ali iz arca novoslov. raka, nikakor pa ne narobe. Pomisliti je dalje, da ta beseda ni nobenemu drugemu slovanskemu jeziku z 11 a u a in da je tudi v ruščini mlada ter bržčas s t oprav iz knjige ušla v narodova usta. Kolikor je meni znano, nahaja se prvič v nekej listini iz leta 1159., ali ni se sklicavati na-njo, ker je bila ta listina ponarejena. Tedaj bi jo prvi imel letopis novograjski (novgorodski) in to pri letu 1224. ali tudi tu ne stoji kurg&n v svojem pravem pomenu, ampak za-z n a m n j a t o k a r r u s. g o r o d i Š č e a I i n a g e g r a d i š č e, staroslov.
1	Gl. Machliüski Zrodloslownik wyrazöw, ktöre przeszly do liaszej inowi z je-zykow wschodnich, S. Peterb. 1858, pg. 87.
2	Prim. A. Pick Vergleich. Wörterbuch el. indogerrn. Sprachen, I.» 168, 169: Miklosich Lexicon palaeoslov. s. v. mogyla; idem Vergl. Grammatik d. slavischen Sprachen, I.2 66; II. 113; Krek Einleitung in die slav. Lit., pg. 131.
8 Nekterim starinarjcm je mcgvla isto kar žrtvenik, dočim jim je kurgan nagrobni nasip v ožjem pomenu. Prvo besedo izvajajo iz mongolskega muhe = templuin, drugo iz nekega tatarskega podnarečja, ali oboje krivo. Tudi stvarno niso dokazali prav nobene istinite razlike med kurganom in gomilo ter se nam tedaj ni spuščati v kakoršne koli natančnosti v tej zadevi.
gradi s te. 1 S kratka, beseda ta se je tudi v knjigi prav tako pozno udomačila, kakor mogyla rano in stalno, ktero nahajamo v tako zvanem Nestorjeveni letopisu že pri letu 945. in to natanko v pomenu nasipa ali holma. 2
Ako pa beseda kurgân ni domača, od k o d j o je neki ruščina vzela? Pravijo, da iz novoperzijskega gur-cliane (natančnejše pač gôr-châneh) » nadgrobje, nagrobni nasip, gomila, 3 Y tem jeziku je zares gôr sepulcrum, gôrâbeh fornix in sepulero exstructa, g oreh à neb domus sépulcral is, crypta, catacomba, 4 in vzlasti zadnja beseda spominja precej na ruski kurgân, ali vendar bi se ne mogel odločiti za nazor, da je ruska beseda od tod vzeta na posodo. Slovanom bili so sicer v temnej starodavnosti na jugu nekteri êranski rodovi sosedje in takrat je utegnolo kaj êranskega jezikovnega blaga udomačiti se v slovanščini, ali kesneje bila se je ta vez popolnoma pretrgala in lie čudimo se, da so v toliko stoletjih prihajala le-sèm iu odhajala od tod vsakovrstna ljudstva in med njimi vzlasti turška.
Zgodovina nam torej veleva, da pogledamo, ali ni gori omenjana beseda morda turškega proizvod a. Zares nahajamo v vzhodnjej turščini : q u r straža, pas (cingulum), pallisada, qurugh, quruq ograja, zid, ograjen kraj, qurghan, qurgan taborišče, gradišče — in več drugega. 5 Turška plemena so od nekdaj rada stavila taborišča na velike gomile in so od tod dobila taborišča s a m a s v o j e i m e. Zato ni dvojiti, da je pomenjal qurghan, qurgan to, kar v nas gomila, predno se je bil zvrgel na pomen taborišča ali gradišča, Ob enem si pa zdaj tudi lahko tolmačimo, zakaj na poprej navedenem mestu n o v o gr aj s k ega letopisa beseda kurgân p o menja gradišče in ne gomile, kakor bi pričakovali. Ako je pa dalje ruskej besedi iskati izvor v turščini, ali je možno povedati, od k ter ega izmed turških narodov so jo Rusi dobili? Menim, da se dâ tudi to precej trdno določiti.
V ruskej starej knjigi ne nahajamo tej besedi sledu pred letom 1224. Ne baš tako dolgo pred tem «taborili so se bili po južnej Rusiji tija do Dnepra Plavci (Polovtci), narod turške krvi. Samih sebe imenovali so Uze, imen. IT z i (v bvzautinskih spisih OvÇoi), kar je po-
1	Gl. Kotljarevskij O pogreb. obyčajach jazyceskich Slavjan, Moskva 1868, pg. 22; Drernosti. Triidy moskovsk. archeol. obščestva, Moskva 1873, III. 270.
2	I povele (Olbga) ljudemt svojimi» stsuti mogylu veliku. Miklosich Chronica Nest oris cap. 29, pg. 32; cf. etiam cap. 28, pg. 30.
3	Muchliiiski op. cit. pg. 72 in nekteri drugi pred njim in za njim.
4	J. A. Vullers Lexicon persico-lat.-etymol. I. 1043, 1044.
5	Prim. H. Vambery Etymol. Wörterbuch d. turko-tatarischen Sprachen, Leipzig 1878, pg. 81, 82.
kvarjeno iz Ghuzi in to iz Oghuzi, Byzantineem pa so navadno K n m a 11 i (Kiniai'oi), koje ime se v njih prvič leta 1078. nahaja. Gotovo so bili prav blizu v rodu s Peče negi, in nekteri slutijo celo, da obe imeni zna-menujete isti narod. 1 Že Anna Komnena omenja, da govori Pečenegi in Kumani isti jezik. 3 — Tudi Magyarom bil je Plaveč po ruskem zgledu Palöcz, in prav tako imenujejo zapadni letopisci ta narod Falawa. Val ewe. Val wen. 3 — Na Ruse bili so Plavci prvič udarili 1061. leta in je premagali na 2. dan svečana meseca, 4 Letopisec poroča še na mnogih drugih mestih o njih, a nikjer nič dobrega. Bilo je to krviželjuo ljudstvo in grabljivo, kar nam obilo drugih izvirnikov do dobra potrjuje. Brez vojskovanja in kradeža jim skoro ni bilo živeti, in koliko so pred njimi baš Rusi bili pretrpeli, ostalo nam je zapisano na marsikterej strani domačih poročil in vrhn tega v velevažnem spomeniku, kteremu je naslov „Slovo o polku Igoreve". Radi ali neradi morali so Rusi s Plavci mnogo občevati ter se je pri tem poslu prijela ruskega jezika gotovo kakšna beseda njihovih nepridiprav sosedov. Ena takih besed je tudi kurgan. ki znamenuje v kunianskem narečji prav to, kar staroslov. mogyla < tumulus in kur ono, kar v drugih vzhodnoturskih jezikili. 5 Ako je tedaj izpeljava moja dosta utrjena, obveljalo bode menda, da je beseda kurgan po Plavcih došla v ruski jezik.
Povedali smo že, da je po Rusiji polno v s a k o v r s t n i h m o g i 1, kterih so že do zdaj na tisoče prekopali in znanstveno preiskali. Stoprav ko bodo raziskavanja dovršena, zvedelo se bode morda, k ter i m narodom nam je p osa m ne prisvajati, kajti danes smo o tem kljubu mnogemu trudu še precej slabo podučeni. 11 Na malem prostoru
1 H. Vänibery Der Ursprung der Magyaren, Leipzig 1882, pg. 97 seqq.
- Edit. Paris, pg. 232. K. Zenss Die Deutschen und die Nachbarstümme, München 1837, pg. 744.
3	Gl. Zeuss op. cit. pg. 744. Zeussu so tu „Polovci" prebivalci dolin ali poljanci in takisto zahteva tudi Vämbery (op. cit. pg. 102), češ, da je etymon isti kakor v besedi Poljaci, ali kakor on piše: Polaci. Zmotila je oba bržčas poln a ruska oblika. Ista napaka je v K. Fr. Nenmanna knjigi ..Die Völker des südlichen Busslands", Leipzig 1855, na str. 132. V pomenu sklada se pač ruska besed a z nem šk o, a te zopet ni ločiti od stgnem. va lavah s, srgnem. valevahs . flavicomat.us. Prim. Schade Altdeutsches Wörterbuch«, pg. 159. Plavci, Polovci, Falawa, Val wen so tedaj plavolasi ali žoltolasi narod. Da bi se bilo mislilo na žolto barvo njihovih konj, kakor nekteri trdijo, zdi se mi prav malo resnici podobno.
4	Miklosich Chronica Nestoris cap. 59, p g. 101. Na enem mestu (cap. 79. pg. 145, ad a, 1096) je letopisec sam imenujeKumane. Kumani, rektše Polovici.
5	Cf. Comes Geza Kuun Codex cnmanicus bibl. ad templum divi Marci Ve-
netmrum, Budapesfcini 1880, pg. 222.
0 Menda pogodim komu, ako povem, da je literatura tega predmeta do 1870.
leta našteta v Bestuževa-Bjumina knjigi „Busskaja istorija, I. S. Peterburg 1872" na
str. 157 do 160. Kesneje se je mnogo o istem predmetu pisalo po raznih znanstvenih
nahajajo se taki nasipi tako različni po obliki in vsebini, da jih je vrlo težavno razporediti po časih in narodih. Tukaj imposantna gomila skyth-skega vladarja z dragocenostmi vsake vrste in ne daleč od tod nasipi kakšnega ubornega pastirskega naroda brez vsakih kovinskih ostalin, — ali k t e r e g a , kdo ve ? Osobito po dolenjih pridneprovih krajih in sploh po vsej južnej Busiji kočevalo je dosta različnojezičnih narodov in narodičev, in vsakteri je bržčas ostavil tukaj svoje spomenike. Zato jih tudi nikjer ni toliko in tako različnih, kakor baš po teh poljanah. Učenjaki bi radi določili njih zgodovino ali tudi narod tolmači, po svojem seveda, kakovega takega spomenika postanek. V prejšnjem čislu videli smo, kako narod ety mol ogisuje, poglejmo zdaj, kako on hi s t or is nje.
Kakih pet verst od Locmanske Kamjanke, majhne maloruske vasi na Dnepru, nahajajo se trije kurgaui: „Bliznecy",1 „Storoževoj" in „Ha-lahanka". O prvem se to-le pripoveduje:
Nekdaj živel je tukaj tatarski chan Bek-Mechmed, ki je imel mnogo žen in med njimi tudi Rusinjo, po imenu Marijo. Uplenili so jo bili Tatari za nekega tolovajskega napada. Marija bila je nenavadna krasotica in chan jo je ljubil nad vse druge žene svoje. Ženam se je to jako zamerilo in premišljale so, kako bi Marijo ugonobile. Dolgo tega niso mogle, kajti chan jo je skrbno čuval in tudi ni verjel nobenemu obrekovanju. Slednjič podkupi neka teh chanovih žen zdravnika, da spravi Marijo s sveta. Ko je nosila Marija pod srcem, začel je zdravnik šepetati chanu na uho, da je ona v zvezi z nekim ruskim ubežnikom, kteri se je pomahomedanil in zdaj služi na chanskem dvoru. Chan ne ver-
časopisih in v posamnih razpravah. Dalje bavili so se vsi dosedanji archaeološki kongresi ruski manj ali več tudi s tem vprašanjem ter tako zdatno pripomogli, da se je tudi tu svitati začelo. Prim, postavim delo „Trudy pervago archeologičeskago stezda v Moskve 1869, Moskva 1872" na mnogih mestih, ki so tudi navedena na str. 9 „uka-zatelja predmetov'" s. v. kurgany. Izmed znanstvenih glasil zaslužuje prvo mesto zboruik „Drevnosti. Trudy moskovskago archeol. obščestva", kterega mi je znanih sedem zvezkov (Moskva 1865—1878). Marsikaj nahaja se v periodičnem delu „Zbior wiadomošei do antropologu krajowej", ktero na svetlo spravlja krakovska akademija znanostij. Od leta 1877. do lani natisnenih bilo je šest zvezkov. — V posamnosti se ne spuščam nobene ali vendar bodi omenjena Iv. Zabelina razprava „Drevnjaja Skifija v svoicb mo-gilach", ki je natisnena v tega pisatelja delu „Istorija russkoj žizni s drevnejšieh vremen, č. I. (Moskva 1876)" na str. 613 do 647. Pogl. še istega dela č. II. na str. 383 do 394. Spomina vreden je prav tako kratki ali temeljiti spis A. H. Kirkoni „Hro'by a mohyly predhistoricke v Polsce, na Litve a Rusi", ki je natisnen v knjigi: Sbomik slovansky. 1881. Redaktor Edv. Jelinek, v Praze 1881, na str. 1 do 28. Raise nahaja v delu „Materialien zur Vorgeschichte des Menschen im östlichen Europa von A. Kohn u. Dr. C. Mehlis, Jena 1879. I. 266—375", prevedeno je iz slovanskih razprav in ne povsod točno ali pri dejane podobe so hvale vredne.
1 Rus. bliznec je slov. dvojček ali bližujak, srb. blizanac, sraslica.
jame liatolcovanju in hoče zdravnika kazniti ali le-ta ga pregovori, da prepusti stvar božjej razsodbi. „Ako porodi Marija le eno dete, bodi to znamenje, da sem bil lažnik," pravi zdravnik chanu, „in ti me kaznuj; ako pa porodi dvojčka, govoril sem resnico in ti stori, kar hočeš." Chan nekoliko pomisli in potim privoli. Črez nekaj mesecev porodila je Marija dvojčka. Chan zaukaže Marijo na gromadi sežgati. dvojčka pa živa zakopati. To se je precej zgodilo in dvojčka so zakopali na tčm-le mestu. Kesneje pak se je zdravnikovo sleparstvo bilo odkrilo in za kazen mu chan zaukaže, da nosi do smrti na gomilo dvojčkov zemljo. Zdravnik nosil je leto dnij zemljo in nasipal ta-le kurgan, — kar se je zvedelo, da si vzdržuje moči z različnimi zdravili. Ko mu je vzem6, ostrupi se in premine. Truplo njegovo pokopali so poleg kurgana. Na vsako obletnico njegove smrti gori baš o polnoči vrhu kurgana zdravnik na gromadi. Marija pa poleg gromade stoječ drži deteti svoji v naročji. 1
0	drugem kurganu je ustno poročilo jako malobesedno. Pripoveduje se o njem zgoli to, da je bil Zaporožcem nekdaj stražišče in zato mu ime „Storoževoj". Kako pa je nastal in zakaj, o tem narodna usta molče. 2
Tre tj e m u pa zopet narod prisvaja posebno zgodovino, kakor prvemu. Za Ivana groznega ubil je 7»iJ in okradel razbojnik Halahan bogatega bo-jara in potem sem ubežal. Takrat so tukaj živeli Zaporožci, ki niso nikomur prizanašali. To je razbojnik dobro vedel in ker se je bal, da ne bi Zaporožci storili z njim tako. kakor je bil storil on z bogatim bojarom, zakopal je ukradeni denar in si postavil kočico, v kterej je prebival. Vendar je bil vedno v strahu, da ga ne bi ubili in denarjev našli. Zato jame na obrežji zemljo kopati in jo nad zakopane denarje nasipavati. Delal je to tako dolgo, dokler ga ni nekega dne zasula zemlja, ki se je bila nad njim utrgala.3
Vedno sveža prostonarodna domišljija je pač občudovanja vredna, Ona ne stvarja samo d i v n e s y m b o 1 i k e raznovrstnim rastlinam ter prisvaja tolikim živalim čudo vi tih las in o s tij, ampak oživlja celo mrtvilo gomil in pečin. Da, — tudi pečin.
Na Dnčpru blizu naselitve Jamburg stojite prav blizu obrežja druga proti drugej velikanski skali tako, da se ona na desnej strani reke bolj v breg upira. Narod pripoveduje o teh skalah to-le:
Davno, prav davno živela sta na svetu brata velikana. Odpravita
1	Vestnik Evropy 1881, IV. 400. Prim. tudi Malorusskija narodnyja predanija i razskazy, svod M. Dragomanova, Kiev 187G, str. 227. 228.
2	Vestnik Evropy 1881, IV. 401; Dragomanov op. cit, pg. 228.
3	Vestnik Evropy 1881, IV. 401; Dragomanov op. cit. pg. 228, 229. V tej knjigi je že mnogo pripovedek o gomilah; ves IX. oddelek govori skoro samo o njih. Prim. str. 224—240 in 424 . 425.
se nekdaj po belem svetu in prideta v ta kraj. Takega raja, pravita, ni nikjer več na svetu. Postavita si tu na bregu Dnepra koči in začneta uživati življenje. Ni trajalo dolgo, da sta se sprla. Dveh medvedov v enem brlogu ni udomačiti. Ker so prepiri dohajali do krvi, skleneta mirno se ločiti. Toda nobeden se noče umaknoti drugemu in zato se takisto zmenita, naj oni tii ostane, koji bode z enega brega na drugi vrgel velikansko skalo. Res vzame vsak ogromno skalo in jo vrže s svojega brega. Prvi zavihti in zaluči mlajši ter pade njegova skala v vodo, ne daleč od brega. Nato vrže skalo starejši. Po zraku je zažvižgalo, ko je njegova skala letela. Padla je na desnem bregu in ubila mlajšega brata. To se je starejšemu grozno užalilo ali kesanje bilo je zastonj. Ostal je bil tii in se oženil. Imel je mnogo potomstva, ktero je osnovalo Zaporoško Sšč. Sinovje tega velikana bili so prvi prosti kozaki, naselivši se na otoku Chortici. 1
Ti zgledi nam jasno kažejo, da ima prosti narod zares v marsičem svoje posebne zgodovinske nazore, izvirajoče iz žive domišljije ali obraznosti njegove. Ta ga dela sposobnega, da si po svojem tolmači prav tako veličastne nebesne prikazni kakor vse okoli sebe, kar koli vzbuja njegovo pozornost in zvedavost. Kakor je kos gomilam in skalam udahnoti zgodovinsko življenje, tako mu ni nič nenavadnega nekterim kamnom prisvojiti nenavaden izvor in izvenredne moči. Taki so v prvej vrsti kamneni izdelki predzgodovinskih narodov, ktere smatra ljudstvo napačno za proizvode posebnih natornih dogodkov. Tega nazora držč se strastno ne le slovanski ampak skoro vsi narodi po Evropi in Aziji. Jasna poročila o tem nahajamo prav tako v staroindijskih hymnah ter v pisateljih grških in rimskih, kakor v prostih pričah raznih današnjih narodov.
Dovolj je, ako gredoč opozorim čitatelja na tako zvane grom ne strele, koje se zovejo latinski cerauniae (Plinius Hist. natur. 2. 38; 37. 9, 51; prim. gr. xeqavv6g in v.sqavvios) ali baetuli (Plinius Hist. nat. 37. 135; od gr. /Sairvloi meteorni kamni) in nemški d o n n e r-steine,donnerkeile,donneraxte,donnerhammer. Mislilo
1 Vžstnik Evropy 1881, IV. 402; Dragomanov op. eit. pg. 230, 231: Dva kamnja bagatiri. Tu je pripovedka nekoliko drugače zasuknena, in se mi dozdeva, da razlike od one situvaciji bolje ugajajo. Bogatirja (ne brata) sta se takisto pogodila, da oni ostane, kdor skalo dalje vrže. Najprej vrže levega brega bogatil- skalo; ona pade v vodo. Za njim zadegne bogatir z desnega brega svojo skalo, in ta obtiči na suhem bregu. „No, ker se je to tako odločilo," pravi prvi, „pojdem od tod, ti pa se naseli tukaj." Tako se je tudi zgodilo. Na levega brega skali pozna se še danes prav razločno, kjer jo je bil bogatir zagrabil.
Nekaj zdi se mi tu nekoliko čudno. Oba nabiralca narodnega blaga čula sta pripovest iz ust iste osebe, namreč Josipa Omeljenka, eden 1875., drugi najkesneje 1881. leta, in vendar razlike med to in ono pripovestjo nikakor niso neznatne.
se je, da padajo ti belemniti iz oblakov, kedar se bliska in grmi. Nikdar baje ne ostanejo na površji zemlje, ampak se zarijejo precej globoko vä-njo, a po sedmih letih zleze jih zopet nekaj na površje.1 Ko je ljudstvo bilo poosebilo nebesne prikazni, postati je morala groinna strela attribut boga gromovnika, torej v nas boga Peruna. 2 Zato je po staroindijskih bajevnih nazorih vddžra gromna strela In dr ova kakor po staroskandinavskih mjölnir T h o r o v a. Starejša slovanska poročila o tem kamnu so jako skromna in se nahajajo zgoli v ruskih spomenikih. Imenuje se tli gromtna, gromtnaja strela ali strčltka. 3 V smislu staroindijske in staroskandinavske tradicije smeli bi pričakovati nekoliko ožje zveze z bogom Pernnom, ali dosle natisneni starejši spisi nimajo ničesa takega. Pač pa se nahaja v nekem nenatisnenem „Travniku", česar bi radi. V tem spomeniku je gromna strela natanko opisana in je vrhu tega pristavljeno, kakove moči jej prisvajajo. A med drugim se tudi navaja, da pade ta kamen vsled grmenja z neba in da mu Perunj -k a m en t, t. j. Perunov kamen pravijo.4 To je važno poročilo, kajti sklepati smemo po njem, da je tudi v Kusih in gotovo v Slovanih sploh gromna strela zares bila nekdaj attribut boga gromovnika.
5.
Bodi mi dovoljeno dostaviti nekoliko vrstic gosp. Fr. Hubada zanimivemu sestavku „Nemška pesen o Hildebrandu in njene sestre slovanske", natisnenemu v lanskem Kresu na str. 630. do 638. Ker je či-tateljem snov tega epičnega predmeta gotovo še dobro v spominu, ni je treba tu ponavljati in torej pričnimo kar z dostavki samimi.
1 Za posamnosti mi tu ni, ali kogar zanimajo, pogledi m. dr.: Afanasjev Poetič. vozzršnija Slavjan na prirodu, I. 244 seqq.; J. Grimm Deutsche Mythologie, II.3 1171; Mannhardt Germanische Mythen, Berlin 1858, pg. 105 seqq.; E. B. Tylor Forschungen über die Urgeschichte der Menschheit u. die Entw. der Civilisation, Leipzig 1866, pg. 285—291; idem Die Anfänge der Cultur, Leipzig 1873, II. 264—267 et passim; Joly Der Mensch vor der Zeit der Metalle, Leipzig 1880, pg. 264—266; Graf A. S. Uvarov Archeologija Rossii; kamennyj period, Moskva 1881, i! pg. 2 seqq.
9 O njem govori pisatelja teh vrstic knjiga „Einleitung in die slav. Literaturg." na str. 101 in 102.
3	Mimo drugih spomenikov govori se o tem tudi v Domostroji. Gl. Domostroj po spisku imperat. obščestva istorii i drevnostej rossijskich, Moskva 1881, cap. 8, pg. 22. Kakor v drugih starejših spisih omenjajo se i tu poleg gromnih strel tudi gromni topori ali gromne sekire.
4	Gl. Zabelin op. cit. I. 510, 511, kjer je iz rokopisa Zabžlinovega natisnen odlomek o Perunovem kamnu. Natisneno je -sicer Perunt-kamenB in morda tudi tako stoji v rokopisu, a da je Perunt-kament (t. j. Perunj in ne Perun) pravo, ni mi treba obširnejše razlagati. V Florinskega delu „Russkie prostonarodnye travniki i lžčebniki, Kazanj 1880" ne govori noben oddelek o tem kamnu.
Vsa stvar suče se glavno o boji med očetom in sinom ali pa med bratoma in to obakrat vsaj z večine s tragičnim koncem dejanja. Navadnejša in tudi starejša je pač tradicije ona oblika, v kterej je ohranjen spomin o boji med očetom in sinom, kakor je to osobito v ruskej med slovanskimi ali v starogrškej, staroperzijskej, irskej, fran-cozkej in še drugod.
Za srbsko navedena je v omenjenej razpravi pesen o Predragu in Nenadu. 1 Nenad premaga in usmrti Predraga, a doznavši, daje mrtvec bil brat njegov, potegne izza pasu nož, zabode si ga v srce in pade mrtev poleg brata.
Večkrat sem že govoril in pisal o u zajemno s ti mnogih n&rodnih pripovednih snovij srbskih in bolgarskih ter ob enem poudarjal velike prednosti prvih mimo drugih. Isto nahajamo prav tako tukaj ali takrat z razločkom, da je tudi bolgarska povest epično še dokaj dovršena ter dejanje jasno do najmanjših posamnostij. Nahaja se v P. Bezsonova danes že sila redkej knjigi „Bolgarskij a pesni iz sbornikov Venelina, Ka-tranova i drugich Bolgar", Moskva 1855, na str. 153. do 158. ter ima naslov „Ba d o j i Jank ol". Srbska in bolgarska pesen ste si tako blizu po vsebini, kakor bi obe nastali bili iz istega izvirnika ali bi pa ena izci-mila se bila iz druge.
Kakor po srbskej Predrag zapusti po bolgarskej povesti Jankol tovariše in ide prašat matere svoje, ali ni morda porodila še drugega simi od njega. Ona mu razodene, da je porodila tudi sina Badoja, a da so ga že pred tridesetimi in petimi leti bili uplenili Turki. Jankol se mahoma odloči iti ga iskat, akoprem mu mati odsvetuje, češ, da je toliko let za njim žalovala in ga zdaj že prežalila. Jankol si utakne puščic za pas, obesi lok na ramo in odpotuje križem svetel. Hodi od iztoka do zapada in dospe do gore Dobrodže. Ljudje ga srečujejo in svarijo, naj tod ne hodi, kajti petnajst let je že, odkar se je tukaj pokazoval vojvoda Badoj, pred kterim niti človek ne uide niti ptica ne prefrči. Ali on ne uboga, ampak krene dalje. Prišedši v gozd zavriska in zapoje. Ko ga vojvoda Badoj začuje, ogovori junake svoje rek66: „Kako.v nagajivec (ge-dija) je pač, ki tu hodi in pesen poje? Na noge junaki in na pot, da mi nagajivca ulovite in mi ga živega pripeljete!" Junaki odidejo hoteč Jankola uloviti, a on sname lok z ramena, razpaše pas s puščicami, začne streljati in postreli sedemdeset in pet junakov. Badoj ostane samodrug, potegne ostro sabljo in odseka junaku glavo, ktere jezik mu še naznani, daje umoril brata. To začuvši zgrabi vlaški nož, pa si ga zabode v srce rekoč: „Leži brate Jankole, da ležim".
1 Vuk Stefanovič Kar. Srpske nar. pjesme, u Beču 1845, II. 75—81.
Inačico (varijanto) tej pesni nahajamo v bratov Miladinovcev zborniku „Bolgarski narodni pésni" na str. 239. do 240. ali br. 152. Začetek je še bližji srbskej nego li v baš navedenej. Vsak izmed tovarišev Jankolovih napiva bratu svojemu, a on napiva konju si, ker brata nima, za kar se mu „družina podsmiva". Po materi zvé, da je imel brata Nikolo, ki je pred tridesetimi in tremi leti ubežal na Rabuhčisko planino, kjer vojvoduje. Mati mu resno odsvetuje, da bi šel iskat ga, ali on vendar zasede konja in prijaše na Rabuhčisko planino, kjer jame brata klicati na vse grlo. Ko ga Nikola začuje, veli svojim tovarišem, da ga primejo in préd-nj pripeljejo, kar se tudi zgodi. Potém se brata sprimeta in borita tri dni neprenehoma, ali nobeden ne more drugega premagati. Slednjič se spoznata, sprijaznita in domii odrineta.
Konec je torej čisto drugačen od prejšnje pesni in se med drugim sklada z znano nemško pesnijo 15. stoletja, 1 z neko grško 2 in rusko, 3 razpravljajočo popolnoma isti predmet. — Le gredöö bodi omenjeno, da mi je takov konec znamenje poznejše tradicije in tako rekoč proizvod nekakšne mehkotne romantike, ktere v bolgarskih in ruskih ter vzlasti v srbskih pesnih sicer ne nahajamo.
Zamolčati ne smém, da nam je sporočil tudi Saxo Gramma-ticus povest, ktero je primerjati srbskej in bolgarskej in ktere vsebino je tedaj vredno nekoliko natančnejše poznati.
Švedski glavar Gunnar bil je velik sovražnik Normanov in zato plane prilično na Norveško, kjer grozovitno mori in požiga. Ko o tem zvé kralj normanski, sivolasi Régnai d (Regnwald), skrije svojo hčer Dr o to (Drôtto) v pečino, navlašč za to pripravljeno. Odloči jej dostojno služebništvo in jo preskrbi s potrebnim živežem. Da se ne bi po kakšnem rtiči pečina poznala, zaukaže tla nad njo uravnati. Potém se poda na vojsko, ali Normani bili so tepeni in on je bil ubit. Gunnar zasleduje povsod kraljevo hčer, o kterej je cul, da je skrita v varnem zavetji. Pripeti se, da začuje na istem kraji podzemeljsko mrmranje. Čim bolj vleče na uho, tem bolj se mu dozdeva, da čuje človeške glasove. Precej zaukaže zemljo razkopati, in kmalu staknejo pečino in v njej kraljevo hčer s službenicami, ktere vse posekajo, ker so se jim bile v bran postavile. Gunnar se polasti vseh dragocenostij, kterih je bilo polno v pečini, Droto pa prisili, da mu postane hotnica. Sin njen Hildiger (Hildigêr) bil je v krviželjnosti kmalu očetov tekmec. Ni ga imel dru-
1	Jak. u. Willi. Grimm Die beiden ältesten Gedichte aus dem achten Jahrh., Cassel 1812.
2	M. Büdinger Mittelgriechisches Yolksepos, Leipzig 1866, pg. 26—30.
3	Onežskija byliny zapisannyja A. F. Giljferdingom lëtom 1871 goda, Sankt-peterburg 1873 na str. 955 do 957.
gega veselja od ubijanja. Ker ga ni bilo ukrotiti, zapodi ga oče sam v prognanstvo, kjer pa svojih groznih razvad ni prav nič opustil. — Med tem zve B o r k a r, kako sramotno je ravnal Gunnar z Regnaldovo hčerjo. Ubije ga in se oženi z Droto, ki ga je že zategadel rada vzela, ker je kaznoval morilca njenega očeta. Dobila sta sina H al da na (Halfdana), kterega so imeli s početka za slaboumnega, ki se je pa kesneje odlikoval po mnogoterih sijajnih delih.
Ko se je bila vnela vojna med švedskim kraljem Alverom (Alfherom) in med Rusijo, hitel je Haldan takoj Rusom na pomoč, ki so ga vsi z največjo častjo sprejeli. Vojski se postavite druga proti drugej, in švedskega kralja vojnik H i 1 d i g e r, Gunnarjev sin, pozove ruskih junakov na dvoboj. Ker sluti, da mu bode Haldan nasprotnik, kterega je spoznal brata, noče se z njim bojevati, češ, da je že premagal 70 junakov, dočim se Haldan z ničim enakim ne more ponašati. Zaukaže mu, da mu je pokoren in da stori zgoli to, kar je njegovim močem primerno. Tako je ukrenol za tega voljo, ker se je bal za življenje bratovo, nikakor pa ne, da bi bil dvojil na pogumu njegovem. Mesto Hildegerja pozove torej Haldan drugega junaka in ga premaga. Drugi dan terja dva in ja usmrti; tretji dan tri, četvrti dan štiri, peti dan pet. Vse je bil pobil in ko jih osmi dan osem pozove na boj in vse enoč premaga, stopi mu jih ednajst nasproti ali zastonj, kajti vseh ednajst je na hip pomahal. Zdaj se mu tudi Hildiger ne sme in ne more več ustavljati. Ustopita se drug proti drugemu in se jameta boriti. Kmalu čuti Hildiger, da ga je Haldan smrtno ranil. Brzo vrže orožje na tU, pade na kolena in razodene nasprotniku, da je ugonobil lastnega brata. 1
1 Saxonis Gram matici Historia Danica. Rec. P. E. Miiller & J. M. Velschow, Havniae 1839, I. 350—359. Pisec zajemal je često snovi iz narodovih ust in da je prav v tej povesti malo zgodovinskega jedra, slutilo je že več učenjakov ter se jim bode javaljne kdo ustavljal, ki se je natančnejše bavil s takimi in enakimi poročili. Smrtno ranjeni Hildiger se izpoveduje bratu v lepej vezanej besedi, ktero zopet nahajamo v islandskej narodnej pesni (cf. op. cit. III. 204—209), kar dokazuje dovolj, da se je Saxo Gram maticus oslanjal na narodno pripovedko. Povedati mi je, da Saxo Gramin. dogodke mnogo širje in vzlasti dramatičnejše pripoveduje, nego sem jih jaz navel; izostale so vse episode, ki niso z našim predmetom v najožjej zvezi in naj so še tako zanimive in poučne. — Per parenthesin naj tudi povém, da v istej VII. knjigi (str. 330—333) Saxo Grammat. jako mikavno pripoveduje, kako je snubil Ebbonov sin Othar prekrasno Syritho, koja povest imâ zopet svojo jasno analogijo v našej in bol-garskej tradiciji Prim. Janežičev Slov. glasnik X. 93—94; Rakovski Pokazalec itd., Odesa 1859, str. 127—129; Drinov v: Periodičesko spisanie na bilgarskoto knižovno družestvo, knižka XI. i XII., Braila 1876, str. 153 — 157; Dozon Bolgarski narodni pésni; chansons populaires bulgares inédites, Paris 1875, str. 17 20.
Tudi vsrbskem narodnem slovstvu ohranil se je pa dalje spomin na boj med očetom in sinom, dasi dosta manj jasno nego li spomin na boj med bratoma, o kterem smo bas govorili. Dotične pesni 1 vsebina je td-le :
Ribniški aga (aga od Ribnika) pošlje Juriju Senkovicu pisanje, v kojem ga zove na dvoboj (mejdan). To ga hudo prestraši, kajti postaral se je že bil jako in moči so ga zapuščale.
Ne mogu se ni konja držati, Kamo 1' terat' po mejdanu s Turci.
Ponudi se mu sin Ivo, da hoče z&-nj „na mejdan izici", ali oče mu odsvetuje, češ, da je stoprav šestnajst let star, a Turčin da je junak v dvoboji, kteremu ga ni v deželi enakega. Obleko ima strahovito:
Risovina 2 i samurovina,s A na konju sama medjedina,4 Bojno koplje 6 vukom pokrojeno; Samo češ se ruva 6 poplašiti, A kamo li kad podvikne' Turčin, A pocikne8 konjič pod Turčinom, Od straa9 češ pasti sa konjiča, I sroju češ izgubiti glavu; Pa što č' tužan posle tebe baba?10 Ko 1' če babu lebom doraniti?11 Ko 1' po smrti stara saraniti ?12
Ker se Ivo ne da pregovoriti, obleče ga serec v svojo obleko, pri-paše mu svojo sabljo, osedla mu svojega dimca (doru) in se poslovi z njim, poučivši ga še, kako se mu je na boji vesti.
A kad Ivan primio blagoslov,
Ljubi babu u skut13 i u ruku,
I u zemlju, gdi on14 čizmom15 staje,
Staru majku celiva u ruku:
„Prostite mi, moji roditelji!"
Pa se Iva konja privatio,
Pa na mejdan ode pevaj uči,	,
Roditelji ostaše plačuči.
Ko prijaha na polje Ribniško, ugleda beli šotor in pod šotorom ago, kterega precej pozove na dvoboj. Nastane huda borba, v kterej ustreli aga Ivu konja med črne oči, da pade v zeleno travo, a ipak slednjič premaga Ivo nasprotnika in mu odseka glavo. Potem obleče agino obleko in beži pred Turkoma, ki hitita za njim na čilih, skočnih konjih in ga pripodita do gore.
1	Vuk Srpske nar. pjesme, u Beču 1846, III. 390—403 ali br. 56.
2	risja koža. 3 sobolja koža. 4 medvedja koža. 5 kopje, sulica. 6 ruvo m. ruho =
obleka. 7 zavpije. 8 zarzgeče. 9 straha. 10 oče. 11 m. dohraniti = preživeti. 12 m. sa-
hraniti -- pokopati. 13 rob, obšiv. 14 t. j. oče. 15 črevljem.
Eto Turkom nevolje velike: Na konjrna ga terati1 ne mogu, Dobre Turoi konje odsedoše, Pa za jelu konje povezaše, Pak pešice teraju Ivana.
Ivo je modra glava. Ko ga Turka po gori zasledujeta, vrne se h konjema in ja odveze ter enega zajaše, drugega odpelje. Ko prijaše blizu domačega dvora, ugleda ga „stara mila majka", ali ga ni spoznala, ker je nosil agino obleko in jahal tujega konja. Solze se jej ulij6 po belem lici in brzo kliče po moži in tožuje, da je Ivo po-ginol in aga prišel jima dvore plenit in ja zarobit, da pod starost služita Turku. Ko mož začuje te besede
Proli suze niz junačko lice, Pak on djipi2 na noge junačke, Pak pripasa mača zelenoga, Pak on brže na čaire3 trči,* Te uvati staru bedeviju,6 Nema kade da sedlom osedla,6 Več se goloj na ramena baci.
Na to skoči pred Iva, kterega ne more poznati, ker je promenil obleko in konja ter ga tak6-le ogovori:
„Stani kurvo, ago od Ribnika! Lasno' ti je dete pogubiti, Kome nema ni šesnaest leta; Al' od', 8 ago, te pogubi starca!"
Zastonj Ivo ugovarja razsrjenemu očetu, da ni aga. Od žalosti ga oče niti ne posluša, ampak skoči n&d-nj, da bi mu odsekal glavo. Ko sin vidi, kakova nevarnost mu preti od lastnega očeta, zasukne se in jame bežati. Oče se spusti na konji za njim in ga dohiti. V tej zadregi seže v torbo po agino glavo in jo vrže pred svojega roditelja. Ko jo ta ugleda
Baci mača u zelenu travu, Pak on skoči s bedevije stare, Pod Ivanom konja privatio, Svoje čedo" na ruke privati, Pak Ivana i grli i ljubi.
Zadnji oddelek te pesni se gotovo sme primerjati z onimi pripovednimi snovmi drugih narodov, v kterih se opisuje bojevanje med očetom in sinom, dasi je nagib boja in nekoliko tudi boj sam na sebi drugačen. Glavno na vsej episodi kakor v marsikterej sorodnej je
1 gnati, goniti. 2 skoči. 3 hlev. 4 hiti. 5 arabsko kobilo. ' ne utegne je osedlati, ' lahko. 8 hodi. 9 dete; prim. starostov. če.do, nem. kind.
to, da oče sina ne s p o z n á in torej nima uzroka odjenjati od boja. Po drugih inačicah prav tako mlajši ne verjame trditvi starejšega, da mu je le-tá oče in boj se tedaj tudi ne ustavi. Tudi se nektere od drugih po posebnosti razlikujejo, da se oče spoznavši sina vendar boja ne ogiblje, ker se boji, da ga ne bi imeli za strahopetnega. Očetovska ljubezen umaknoti se mora junaškej časti.
Med slovanskimi narodnimi poročili nagiblje na vse to še najbolje rusko, kar se že more po onem posneti, kar je gosp. Hubad o tem priobčil. 1 Sploh ga pa ni slovanskega naroda, ki bi se bil te snovi tako m06no oklenol, kakor ruski, o čemer se vsakdo prepriča, kdor le površno pregleda velike zbornike ruskih „b y 1 i n", ki jih imamo od R y b-nikova, Kirševskega in Giljferdinga (Hilferdinga). Konec boja je po teh različnih epičnih pesnih z večine tragičen in 11 j a Muromec vselej zmagalec, kajti smrt mu na boji ni namenjena, kakor pesen poje. A tudi na nasprotniku njegovem občuduje tradicija izredne telesne moči in neustrašljivi pogum. Saj je pa tudi sin prvaka med vsemi junaki in mu je prav tako mati bila junaške krvi. 2 Ali kdo j e bila in kako jej je bilo i m é ?
0	tem se je dosta ugibalo ali malo določilo. Da bi bila to žena velikana Svjatogora, kakor še danes nekteri mislijo, podobno je prav malo resnici. Pesni same o tem ali popolnoma molče ali pa vedó skopo malo povedati. O imenu te junakinje ni niti sluha, razven da jo enkrat pesen imenuje Savišno. 3 Y drugej zove se O f i m j a Oleksandrovna in hvali pred Vladimirom njen soprog Uja Muromec njeno premetenost, češ, da je ukanila devet carjev in deset mogočnih ruskih junakov ter da utegne tudi Vladimira ukaniti. Vladimir se zaradi tega nad Iljo razjezi in ga vrže v ječo, iz ktere ga prav zvijačno reši Ofimja - Oleksandrovna, za moškega preoblečena. 4
Da pesen govori o ženi Ilje Muromca, dela jo sumljivo, kajti tradicija pozná ga dosledno samca.5 A tudi vsa tá povest nima v nobenej drugej pesni nobene podpore. Ilja prišel je marveč po pomoti narodnega pevca v to pesen mesto junaka Stavra Godinoviča, o kterega soprogi se v mnogih pesnih prav isto pripoveduje, kar tukaj o Ilji Muromci.6 — Tudi tá pesen nas torej nič ne pouči o materi Iljinega sinil.
1	Kres H. 636 638.
2	Isto tako je v grškem poročilu (prini. M. Büdinger op. et, 1. cit.) in skoro . povsod drugod.
3	Pésni sobrannyja P. V. Kiréevskim, Moskva 1860. I. 57.
4	Gčiljferding op. cit. pg. 113-115.
5	Le éna pesen govori napačno o ženi njegovej. Gl. Kiréevskij op. cit. I. 56—58.
6	Prirn. Drevnija rossijskija stichotvorenija, sobrannyja Kiršeju Danilovym; izd. tretje, Moskva 1878, str. 85—93; Pésni sobrannyja P. N. Kybnikovym, Moskva 1861 —
Ohranila pak se je druga pesen,1 v kterej se dosta natančno opisuje, kar bi tu radi zvedeli. — Ilja zagleda blizu svojega šotora „po-ljanico", 2 ki se igra s palico, trideset pudov težko. Pošlje tovariša Alešo poprašat jo, kdo je in odkod. Aleša se burno na-njo zakadi, ali ona ga vrže s sedla in mu naroči, naj pride Ilja sam. Potem pošlje Dobrynjo, a tudi ta se vrne z istim naročilom. Zdaj vendar sam krene k njej, jo v boji premaga in jo hoče že umoriti, kar se sprijaznita in mirno odpravita k belemu šotoru. Tri dni sta skupaj živela in se veselila. Na to se prijazno poslovita in ona odjaše k sinjemu morju, kjer je p o r o d i 1 a s i n u ter ga nazvala Podsokolnika. 3 — Od vseh drugih do zdaj znanih tradicij se ruska v tem razlikuje, da stopi v nekterih pesnih na sinovo mesto hči, tudi po-ljanica nazvana. Dejanje ostane isto. *■
Samo ruskej tradiciji je deloma lastno, da sin umori mater in potem hoče ugonobiti očeta po vsej sili, akoprem mu je znano, da sta mu roditelja.5 Radovedni smo po uzroku takšne nenaravne bes-nosti, pa pesen ga ali ne pove, ali pa navaja ničevost, da je mladiča žalilo nezakonsko njegovo rojstvo.
6.
Razpor med bratoma je tudi v marsikterein drugem smislu rad motiv slovanskej in osobito jugoslovanskej narodnej epiki. Ni mi nakana o vsem takem na tem mestu količkaj obširnejše pisati ali nekoliko besed zdi se mi potrebnih, in upam, da tudi čitateljem ne bodo odveč. Od prejšnjih razlikujejo se te pesni posebno v tem, da si
1867, I. 241—251; JI, 93-120; IV. 29-36; Kireevskij op. cit. IV. 59-68, Moskva 1862; Giljferding op. cit. 67—74; 125-128 ; 614-618; 717-722; 766-775; 851-856. — Drugi oddelek teh pesnij se m. dr. dobro sklada z našo pesnijo „O Božmanovej Lenčici", ktero sem priobčil v Janežičevem Slov. glasniku za 1. 1859, na str. 4 do 5. Neko drugo ponemčil je Anast. Grün in jo natisnol v knjigi „Lieder aus der Fremde. Herausg. von H. Harrys, Hannover 1857, str. 76—79."
1	Pesen nahaja se v delu: Materialy po etnografii russkago naselenija Arch-angeljskoj gubernii, sobrannye P. S. Eflmenkom. Častb 2. Narodnaja slovesnosti, Moskva 1878. Ker do knjige do zdaj nisem mogel, posnel sem vsebino po poročilu rajnega Kolosova o njej v časopisu „Russkij filologič. vestnik, Varšava 1879, I. 129, 130."
2	Beseda se nahaja večkrat v narodnih pesnih in se razno piše: palenica, po-lenica, poljanica. — Na „paliti" ni misliti, ampak bržčas na „polje".
3	Tako zove se Iljin sin tudi v nekterih drugih pesnih, a drugod Sokolnik, Sokolniček, Solovnikov, Nachvalščik.
4	Prim. m. dr.; Rybnikov op. cit. I. 66—75; Giljferding op. cit. pg. 461—468.
5	V zborniku P. S. Efimenka br. 7. Busskij filol. vestnik I. 130. Zanimiva v tem oziru je pesen v zborniku Kireevskega, v I. zvezku na str. 52 do 56 natisnena.
nista brata zato nasprotnika, ker izmed nju eden slučajno drugega ne p o z 11 d, ampak ker so mu lastni samopašni nameni.
Brata Mitar in Bogdan Jakšica delita si dedšino in se lepo pogodita o vsem, razven o konji vranci in o sokolu, ktera bi rada imela obl Mitar osedlti vranca in vzame sokola ter odjaha na lov, naročivši ženki svojej Andjeliji, da mu med tem brata o s trup i. To se jej užali, ker svaka otrovati
Od Boga je velika grijota, A od ljudi pokor i sramota.
Ona vzame zlato ženitvansko čašo (času molitvenu) svojo, napolni jo z rudečim vinom ter jo nese in ponudi svaku Bogdanu proseč ga, da jej pokloni vranca in sokola, — kar on tudi precej stori. — Mitar lovi ves dan po gori ali ne more ničesa uloviti. Proti večeru dospe do zelenega jezera in ko ugleda v njem zlatokrilo utvo, spusti sokola na-njo. Utva se mu ne da ujeti, ampak mu še zlomi levo krilo. Mitar potegne sivega sokola iz jezera in ga vpraša, kako mu je brez krila. On mu odgovori:
„Meni jeste bez krila mojega Kao bratu jednom bez drugoga".
Zdaj se Mitar spomni, da mu utegne žena ostrupiti brata in zat6 brzo skoči na vranca in ga naganja, da bi morda vendar dobil še brata živega. Na Čekmek-mostu pred Belim gradom zlomi si konj prednji nogi. Ko Mitar domu prileti, hlastno popraša Andjelijo, ali mu vendar ni brata osfcrupila. Ona mu odgovori: „Nisem ti brata ostrupila, marveč sem te z bratom pomirila".1
Posebnega spomina vredna je pesen, po kterej je prekrasna Vila uzrok bratovskemu razporu. Ker je ta pesen po vsebini in obliki enako dovršena in jezik nje vsakemu razumniku našemu prav lahko razumljiv, stoj tukaj vsa doslovno.
L'jepu jezdu jezdijahu dva Jahšiča mila brata,
Dva mila brajena, Oni jezdu jezdijahu goricome zelenome, I oni se mila braca medju sobom zgovarahu, Dva mila brajena.
1 Vuk Srpske nar. pjesme II. 626-629; tudi II. 629 - 633; prim. še: Miklosich Beiträge zur Kenntniss der slavischen Volkspoesie, I. Die Volksepik der Kroaten, Wien 1870, pg. 26, 27; Valt. Bogišič Narodne pjesme iz starijih, najviše primorskih zapisa, Biograd 1878, I. 115, 116; V. Čolakov B%lg. naroden sbornik, Bolgrad 1872, I. 317, 318. Miladinovei op. cit. pg. 286—289; V. Kačanovskij Sbornik zapadno-bolgarskich pesen (Sbornik otdelenija russkago jazyka i slovesnosti imperat. akademii nauk. Tom XXX.), S. Peterburg 1882, str. 189-194 ali br. 92 in str. 194-196 ali br. 93.
Poče oyako Mitar Jahšič Stjepanu besjedovati: „Evo ti smo mi dva brata, Stjepane, neoženjeni,
Jahšiču brajene. Sreča ako nas nanese na koju gizdavu divojku, Podj' se jedan tad od nas, mili brate, oženiti,
Jahšiču brajene". Tu im bješe prispjela miloj brači huda sreča, Jer ih bjehu začule od planine b'jele vile,
Planinkinje vile, I one se b'jele vile medju sobom zgovorahu: „Je li koja medju nami u planini b'jela vila,
Planinkinje vile, Kojabi mi posvadila dva Jahšiča mila brata, Jer čemo je postaviti kraljicome nada sv'jema,
Planinkinju vilu. Medju njima nadje se u planini b'jela vila, I nače im ovako drugami besjedovati,
Planinkinja vila: „Ja mi vi ču posvaditi dva Jahšiča mila brata." Pak se bješe Jahšičima u susretu učinila,
Planinkinja vila, Ter im podje dobru sreču Jahšičima nazivati: „Dobra vami sreča budi, dva Jahšiča mila brata,
Dva mila brajena!" „Bog daj tebi, divojko, i tebi mi dobra sreča!" Kako bješe vitez Mitar tu divojku zagledao,
Gizdavu divojku, Da ljepotom ods'jevaše žarkom suncu i mesjecu, Poče ti mi ovako dijevojci besjediti,
Jahšič vitez Mitar: „Eto ti smo mi dva brata, djevojko, neoženjeni, Jednoga od nas oberi,1 koga mi je tebi drago,
Gizdava djevojko!" Tu mi bješe miloj brači prispijela huda sreča, Ona bješe obrala Stjepana mlada Jahšiča,
Viteza junaka. Kako bješe vitez Mitar tako čudo ugledao, Sa pojasa povadi handžara pozlačenoga,
Jahšič junak Mitar, Brata svoga udari u njegovo živo srce, Tuj ga bješe črna zemlja i bez duše dočekala,
Jahšiča Stjepana. Kako vidje vitez Mitar, da je brata pogubio, Poče ti mi vitez Mitar tuj djevojku proklinati,
Gizdavu divojku: „Davori2 mi, djevojko, bud' prokleta sreča tvoja! Da li hočeš ti danas do dva brata pogubiti, Dva Jahšiča brata!"
1 izberi. 2 davori = oj!
G
Pake sebe hančarom u srdačce udario.
Tu je njega črna zemlja i bez duše dočekala,
Jabšica junaka, Oba ti su mila brata cič1 divojke poginuli.2
Pesen mi je tembolj zanimiva, ker se v glavnih črtah popolnoma sklada z neko episodo velikanskega in po pesniškej krasoti sploh visoko Čislanega indijskega spomenika, Mahabharata na-zvanega. V mislih imam povest o Sundi in Upasundi, ktere snov je čitateljem tega lista že znana po prostem prevodu našega indologa, g. K. Glaserja.3
Brahma zaukaže Višvakarmanu, da stvari krasno deklico, kakeršne svet ni še videl. Bogov vladar p o šlj e jo k bratoma Sundi in Upasundi, da s svojo dražestjo uneti v obeh ogenj ljubezni in ju razsvadi. Zapeljivo oblečena se jima bliža kra-sotica Tilottama, s cvetlicami v rokah. Ko jo ugledata, skočita kvišku in jej hitita nasproti. Sunda jo prime za desnico, za levico Upasunda. Strastna ljubezen ju premaga in h krati pravita ob&: „Moja soproga, tvoja svakinja" ter „Tvoja ni, ampak moja." Vso ljubezen bra-tovsko pozabivši sežeta po orožji in se ubijeta.
Tudi v našej pesni odpošljejo Vile prav tako krasno tovaršico, da bi brata posvadila. Ona se (navidezno sevčda) odloči za enega, ali to obudi ljubosumnost drugega, ki mu noče drage volje prepustiti lepotice. Dobi je nobeden ne, kajti „oba ti su mila brata cic divojke poginuli". — V zahvalo za njeno delo odloči Brahma Tilottami zračne pokrajine v domovje, v našej pesni pa obljubijo Vile tovaršici, da jo postavijo nad vse Vile planinkinje kraljico, ako se bo-deta zaradi nje brata sprla. Obojič torej prejme devica tudi darilo za zdražbo, ktero je pouzročila med bratoma.4
Večjih analogij med kakovo staroindijsko in slovansko epično pri-povestjo nisem dosle še nikjer zasledil. Vedno sem in bodem zagovarjal
1	zaradi; prim. staroslov. cššta.
2	Miklosieh op. cit. pg. 29, 30; Bogišič op. eit. pg. 113—115. Rokopis ima dosledno pisavo „Jahšiča", a da je „Jakšiča" pravo, ni menda dvojiti.
3	Kres III. 152, 153; prim. še: H. Jolowicz Polyglotte der Orient. Poesie, Leipzig 1866, pg. 116—121. Tü je ponatisnen Boppov metrißni prevod. Nedavno preminolega K. A. Kossoviea ruski prevod nahaja se v Moskvičaninu za 1. 1844.
* Vse dejanje suče se okoli bratov Jakšičev (v rokopisu napačno Jahšičev), ali gotovo ti imeni niste tu prvotni, kakor nam je lahko posneti po onih pesnih, ki govore o njunih ženah. Prim. osobito: Vuk Srpske nar. pjesme II. 633—637; nekaj tudi II. 592—633; Bogišič op. cit pg. 110—113; B. Petranovič Srpske narodne pjesme iz Bosne i Hercegovine. Epske pj. starijeg vremena, u Biogradu 1867, str. 647-693.
sorodnost narodne tradicije v arjoevropskih narodih, in evo zopet nov donesek za t£ nazor. Da hi srbsko-hrvatska pesen iz starodavne Indije bila prišla na obali Adrije, je prav tako malo verjetno, kakor da jo je zanesel med neuki narod kakov učenjak, dobivši jo v Mahabharati samem. Poslednje ni možno, ker je dobrih sto let prej bila pesen že zapisana iz narodovih, ust, nego li je indijski t& spomenik došel v Evropo. Da bi jo pa bil slučajno kdo stoprav danes objavil, ja-valjne bi se jih ne našlo učenih mož, ki bi jej pristnost odrekali ali vsaj nje snov proglašali za izposojeno. Tudi jaz učim, da ni vse domače, kar se nahaja v tradicijonalnem slovstvu slovanskem, ali nikoli se ne bodem vzpel do nekterih (in med njimi osobito slovanskih) učenjakov mnenja, da imamo le mrvico svojega, vse drugo pa daje tuja poplav. V tem toliko važnem kolikor kočljivem vprašanji vodi me opravičeno načelo, da je primernejše posamnim arjoevropskim narodom prisvajati preveč nego li premalo duševne samostojnosti.

Razne malenkosti.
7*	/ ; / ( /K
/Of- - ni..
Komu bi bilo neznano, da je jezikoznanstvo jako važen pripomoček zgodovini ? Nikjer pa nima tako odločilne besede, kakor v raznih plemen ter posamnih narodov najstarejše) kulturnej zgodovini, do ktere zgodovinski viri ne segajo in tudi materijalni kulturni ostanki pregosto ne govori dosta jasnim jezikom. Odkar si je primerjalno jezikoznanstvo pridobilo veljavo, kakeršno po pravici zaslužuje, ne stvarja se brezi njega podoba, kažoča starodavno prosveto tega ali onega plemena, tega ali onega naroda. Tudi slovanstvu je od onod prisijala blagodejna luč, iu vrhu drugih skušal sem tudi jaz kolikor toliko jej slediti ter natančnejše določiti, ka-kova je bila p ros veta naših prednikov, ko so še neločeni bivali v prvotnej svojej domovini zakarpatskej.1 Da je bil to stoprav začetek, čutim sam najbolje in osrečen bodem, ako se čim preje ona mrvica toliko in tako pomnoži, da bode razgrneno pred našimi očmi vse kulturno življenje praslovansko do najmanjših natančnostij, — ako je slednje sploh mogoče. Dotle pa skušaj vsakdo pripomoči, da se težavno delo olajša, bodisi gradivo nabirajoč, 2 bodisi takovo gradivo uporabljajoč v znanstveno svrho. Da ne ostane zgoli o besedah, dotaknoti se hočem na tem mestu enega takšnega predmeta, kojemu morda kesneje dostavim še ta in oni.
Zadružni stari Slovani poznali so že plug ali drugače zasukneno, bili so že prekoračili pastirsko življenje in se lotili poljedelstva. O tem se menda danes nikjer več ne dvoji, a dvoji se o tem, da je beseda sta-roslov. *plugT> domača. Z večine učene glave zatrjujejo, da so dobili Slovani svoj plug od Nemcev, iu najdete osobito težko nemškega strokovnjaka, kojemu bi se ne zdelo to mnenje že z žrebljem pribito. Ni me nakana, da dolgo vrsto teh mož vsakega posamično omenjam, a v potrdilo stoj ta in oni na tem mestu. -T. Grimm govori v svojej slovnici3 obširno o tej besedi in pritrjuje onim, ki se potezajo za nazor, da so Litvani iu Slovani vzeli plug v Nemcih na posodo. Za njim stopa mnogo drugih, kterim je bila prilika o domovinstvu te besede izraziti se. Tako
* Gl. Kresa III. letn. na str. 52, 107, 159, 265. 1 Einl. in d. slav. Lit, na str. 41—55. V tem oziru je mnogo koristil mladi ruski učenjak Ant. Budilovič s svojim še ne dovršenim delom: Pervobytnye Slavjane v ieh jazyke, byte i ponjatijach po dan-nym leksikaltnym. Izsledovanija v oblasti lingvističeskoj paleontologii Slavjan, Kiev 1878-1882.
3 Deutsche Grammatik III. 414, 415, Gottingen 1831.
"Y/.-Y
0. Schade,1 ki se sklicuje na bas navedeno mesto v nemškej slovnici J. Grimma; isto tako Fr. Kluge,2 kteri misli, da so Nemci besedo s potovanja po raznih tujih pokrajinah domov prinesli in jo bržčas Slovanom posodili, itd. Prav tako sodijo pisatelji kulturne zgodovine in uči m. dr. Hehn, 3 da je prodrla ta beseda preko nemških mejnikov v domovino slovansko, — češ, saj so Slovani v kulturi vedno lezli stoprav za Germani in se od njih učili. Nasledniki njegovi se temu mnenju niso izneverili, čemur porok je m. dr. 0. Schräder v knjigi,4 ktera ima dosta prednostij a poleg tudi precej slabostij, osobito na onih mestih, kjer nanese beseda na prosvetne razmere slovanske. — Temveč se čudimo, da se je oglasil vzlic vsemu temu in enakemu mož, stoječ na popolnoma nasprotnem stališči. K. Penka namreč trdi naravnoč,5 da so Nemci hodili k Slovanom učit se poljedelstva ter da je beseda, znamenujoča najimenitnejše kmetijsko orodje, (plugi.) v nemščino prišla iz slovanšcine.
Krenimo na domača tla. Največji slovanski jezikoslovec izrekel je večkrat svoje mnenje o besedi plug-B, — vselej lapidaruo, kakor mu je sploh navada. V ,Radices linguae slovenicae veteris dialecti' (Lipsiae 1845 na str. 64.) piše: „plugi» uootoov. aratrum .... lit. plugas. E germ." V razpravi ,Die Fremdwörter in den slav. Sprachen' (Wien 1867 na str. 46) uči: „der zweifei ob das wort slavisch, ist nicht beseitigt"; v ,Vergl. Grammatik d. slav. Sprachen II. 280' stoji: „Dunkel: plugi» aratrum: vgl. w. plu" in ondi I2. 172 nahaja se: „plugi, aratrum. . . . Das wort ist dunkel." Da bi torej utegnola beseda plugi» spadati h koreniki p 1 ü, omenja vsaj enkrat tudi Miklošič in bržčas po njem Jos. Šuman;6 a da je iz nemščine vzeta, omenja sicer enkrat ali ue ponavlja tega mnenja kesneje nikjer več, tudi ne v slovarji (Lex. palaeoslov.-graeco-Iat.), kjer bi bila najboljša prilika, a kjer se sploh v določbo domovinstva te besede ne spušča. Odločno za nemštvo „pluga" potegnol se je izmed slovanskih učenjakov, kolikor je meni znano, samo A. Brückner,7 kteri je nekje pobral, da so bili Nemci v poljedelstvu vedno daleč pred Slovani in. ki
1 Altdeutsches Wörterbuch3 pg. 679 s. v. phluog, Halle 1872-1882.
a Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, Srassburg 1883, pg. 254 s. v. pflüg.
3	Kulturpflanzen u. Hausthiere in ihrem Uebergang aus Asien nach Griechenland und Italien sowie in das übrige Europa2 pg. 482, Berlin 1874.
4	Sprachvergleichung und Urgeschichte. Linguistisch-historische Beiträge zur Erforschung des indogermanischen Altertums, Jena 1883, na str. 365.
5	Origines ariacae. Linguistisch-ethnologische Untersuchungen zur ältesten Geschichte der arischen Völker und Sprachen, Wien u. Tesclien 1883, na str. 135. Ta knjiga je sicer jako duhovito in učeno delo, vendar se drznem izreči, da priuaša v vseh glavnih točkah neprimerno mnogo krivega.
6	Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni, v Ljubljani 1881, § 111.
' Archiv für slavische Philologie III. 153, Berlin 1879.
ob enem tudi navaja, da je polab.ske Slovane ugonobila nemška kultura, tedaj vzvišena ideja, kterej slovanska priprostost, da ne rečem surovost, ni bila kos ustavljati se. Preperelo nemško blago. Kdor bi morda iz letopisea Helmolda in iz kope kesnejših poljskih, latinski pisanih, listin hotel dokazati , da so zahodni Slovani še v 12. in 13. stoletji poznali in rabili samo oralo (haken)1 in ne pluga, sodil bi napačno, kakor bodem, prilično obširnejše razložil. — Drugi pa zagovarjajo prav tako odločno slovanski porod te besede; med njimi premalo cenjeni A. Matzenauer2 in za njim C. ŠercI. 3
A tudi J. Grimm se je bil kesneje prepričal, da niso Slovani vzeli pluga od Nemcev, ampak da je najbrže baš nasprotno istinito.4 Temu pritrjuje A. Schleicher, ki izvaja starosl. plugi» od kor. plu in pripone -grb (kakor sluga cliens, der hörige od slu-f-ga) in dostavlja, dajestgnem. pfluoc (phluog), ngn. pflug prvotna lastnina slovanščine, od koder je došla beseda v grmanščino. 5 Te izpeljave nam se je še danes držati, kajti jedva jej je mogoče v čem nasprotovati. Gj. Daničic je mislil sicer tudi na koreniko p 1 u, ali nastala mu je iz kor. p a r = prodirati, parati. 6 To je v glasovnem oziru težko opravičiti (iz par sicer lahko postane pla, ple, plo, pli» a ne plu) in je vrhu tega tudi nepotrebno, ker s koreniko plu v pomenu fluere, navigare prav dobro shajamo. Prim. staroind. plävä-jämi, plävämi, plavaš; gr. jt Uto(nMFio), nloog (nloFog), Ttlvvio, nI wog; lat. pluvia, pluor, pluvium, pluit; got. flodus, stg. fliozan, fluz; litv. pläuju, plaukiü, pludis, lotv, pludi; staroslov. pluti (praes. pluja in plova), plavi., plavati, plavanije, plavalište, plaviti.7 Na hip utegne se marsikomu čudno zdeti, da bi plug bil dobil ime po koreniki, ktera pomenja vendar prvotno kakovo pregibanje po vodi in gibanje vode same. Ako pa
1	Prim. ,oralo, -a, n. plug, drevo v oranje. Staro Sedlo'. Fr. Erjavec v Letop. Mat. slov. za 1. 1880 na str. 163.
2	Cizi slova ve slovanskych rečech, v Brne 1870, pg. 67. Tu našteti so tudi germanski izrazi, ki liodijo v poštev. V tem oziru prim. tudi O. Schade op. cit. s. v. phluog in J. Grimm Geschichte d. deutschen Sprache3 pg. 40.
3	Z oboru jazykozpytu, v Praze 1883, I. 161.
4	Geschichte der deutschen Sprache3 pg. 40. Leipzig 1868.
5	Die Formenlehre der kirchenslavischen Sprache, Bonn 1852 na str. 104, 105; tudi Ad. Pictet Les origines indoeuropeennes, II.2 119, Paris 1877.
0 Osnove srpskoga ili hrvatskoga jezika, u Biogradu 1876, str. 365; Korijenl s riječima od njih postalijom u hrvatskom ili srpskom jeziku, u Zagrebu 1877 str. 131.
' Koreiüka plu (oziroma plev) je jako razrastena in izpremenja gibčno različne pomene, ki so si pa vendar drug drugemu celo blizu. Gl. Miklosich Lex. palaeoslov. s. v. pluti; G. Curtius Grundzüge d. griech. Etymologie6 279, Leipzig 1879; O. Schade op. cit. s. v. flawjan et fliozan; F. Bopp Gloss. comp. liug. sanscr.3 259, Berolini 1867; A. F. Pott Etymol. Forschungen, Detmold 1867, II.2 2. Nr. 302 (pg. 1128—1137); Leo Meyer Vergl. Grammatik d. griech. und latein. Sprache, Berlin 1884, I.s 654.
natančnejše pomišlja, kolikšno oblast ima metafora do jezika, izgine mu začndjenje in stvar postane jasna in čisto naravna.
Narod naš poje o Rozmanov ej Lenčici, daje „priplula onkraj vodé", a pripoveduje tudi o ptiči, ki „pluje pod nebom", prav kakor Nemec, kteremu ptice po zraku veslajo. Takisto orjemo njive, a rekamo tudi, da nam čas ali žalost in skrbi orjejo brazde p o o b r a z u, dočim nam časi v veselji srce plava ali pluje. To so čisto navadne stvari, 1 in kdor se je kdaj bavil z bajeslovjem, dobro vé, kako močen je bil baš tá živelj v vseh arjoevropskih narodih in tem močnejši in živejši, čim globje nam je moči v starodavnost poseči. Kakor mi veli tudi Rimljan: venient rugae, 2 qui tihi corpus a rent. Ovid. Takisto je p erara re naše grbančiti, gubančiti in rabi tudi pesnikom za obraz, ki ima vse polno gub. Torej guba = brazda. Y njegovem smislu je moči orati morje in vodo: arare mare, arare aquas (Ov. Verg.), sulcare (prebrazdati) undas rate, sulcare vada carina, kar je sevéda toliko, kakor morje ali vodovje prepluti, prejadrati. Tedaj orati, prebrazdati = prepluti. Kesueje se je ugibalo tudi, da ralo ali plug rastline ugonobi, ako prerije zemljo, na kterej so poprej mirno rastle. Zato je osobito v Francozih in Angležih (Shakespeare) ralo symbol, ako boté slikati ranjeno ali ugonobljeno srce.3 Analogija sega pa še dalje in potrjuje do dobra, kar sem do zdaj navel. Od korenike ar (oziroma a r a) == krojiti, ločiti imajo vsi evropski jeziki arjoevropskega debla besedo, znamenujččo plug ali kar mu je v rodu: gr. uooroov, ¿oúw, uqotíq ; lat, aratrum, arare, arator; kymr. aradyr; got. arjan, stgn. erran, art, skand. ar, ardhr; litv. áridas, árti, arímas; stslov. oralo, ralo, orati, orataj, rataj. 1 Iste korenike je pa tudi staroind. árit ram, a rit ras (Bohtlingk Sanskr. Worterb. 1.106) ali v pomenu vesla in ne pluga,5 kakor gr. lotTiihv veslo, lat. rémus (iz resmus, retmus) veslo, ratis čoln,
1	Sem spada m. dr. zaslužno delo L. Zime: Figure u našem narodnom pjes-iiičtvu s ujihovom teorijom, u Zagrebu 1880. Žal, da je vse gradivo tako razpršeno. Stari pisci napravili so v tej stroki toliko nepotrebnih predelov, da jih najbistrejše oko težko pregleda. Danes se temu številjenju nihče ne sme več uklanjati, a vendar mu je pisatelj nepotrebno robstvoval, akoprem mu to gotovo ni dela olajšalo.
2	Ruga = guba, Janežič ima za pojem runzel vrhu grba, guba, gubauica itd. tudi ruga. Jaz te besede liisem nikjer slišal in je nikjer v starejših knjigah čital. Ali je morda res še kje navadna?
3	Gl. o tem F. Brinkmann Die Metaphern, Bonn 1878, I. 189.
4	Več o tem imajo m. dr. Miklosich Lei.2 s. vv.; G. Curtius op.*eit.r> 341; A. Fick Vergl. Wort, d. indogerm. Sprachen I.3 496 et passim; L. Meyer op. cit. I.2 674, 675; J. Grimm op. cit.3 39; A. Pictet op. cit. II.2 118, 119.
s O staroind. plugu prim. H. Zimmer Altindisches Leben, Berlin 1879, pg. 236 in A. Pictet op. cit. II.2 120 seqq.; o staro-iranskem se ne da ničesa gotovega določiti. Gl. W. Geiger Ostiranische Kultur im Altertum, Erlangen 1882 na str. 384.
play ali anglosas. rôwan veslati, nem. ruder. 1 Dalje pomenja v skand. eria in v anglosas. erjau sicer orati ali âr oziroma are je veslo, prav kakor v litvanščini, kjer je arklas res plug ali irklas veslo, ârti orati, irti pa veslati. 2 S kratka, pojma orati in pluti ali veslati se po vsem tem v pomenu popolnoma skladata in zato ni čuda, da zastopata v posamnih besedah drug drugega, t. j. da sta homonymua izraza.
Beseda plug v pravem nje pomenu nastala je torej na slovanskih tléh in so od onod dobili Litvani svoj pliiigas in Nemci svoj pflug. Da je lit v. pliiigas tuja beseda, pripoznauo je prav tako obče, kakor je sploh znano, da početni p in pf v nemščini kaže na tujino. Tako je pacht pactum, palast palatium, peitsche bič, pilger peregrinus, predigen praedicare, priester presbyter, pfau pavo, pferd paraveredus, pa-rafredus, pfirsich persicum, pflanze planta, pforte porta in mnogo drugega. 3 Mnogim je nemška beseda pflug sicer tudi tuja ali ne izvajajo je iz slovanščine ampak iz keltiščine, opirajoč se na Plin i j a (Nat. hist. XVIII. 18, 48) stavek: Non pridem inventum in Rhaetia G allia e, ut duas adderent tali rotulas, quod genus vocant p la um orati. Nekterim je p 1 au m o r at um nemška beseda in toliko kakor „p log met rad", plug s kolesom. Ko bi bil hotel kdo jezikoznanstvo osmešiti, ne bil bi mogel bolje pogoditi. V. Hehu4 smatra plaumoratum za keltsko besedo in misli, da se tu kesnejši (nemški) plug prvič omenja. Vendar pa mora sam priznati, da je pisava p lan mor at i dvojljiva ter beseda sama ob sebi temna. Vsa stvar visi na prav tankej niti in dokazano ni nikakor in tudi verjetno ni, da bi se bil nemški phluog, pflug iz nazivo-keltskega plaumoratum izcimil. Poudarjam posebno, da imajo Kelti za plug in kar mu je sorodno, vseskozi izraze, ki na plaumoratum prav nič ne s po m in a j o. Med drugim spada sem beseda a rath ar, o kterej se sme na ravnost reči, da ni nič drugega, kakor lat. ara trum. Bržčas je torej na poljedelstvo starih Keltov uplival rimski živelj. Prav tako malo velja, kar navaja Hehu (ibid.) iz langobardskega zakonika (sredi 7. stol.), češ, da je oudi v plovum (si quis plovum [plobum] aut aratrum etc.) izražen nemški plug. Stgnem. je phluog, ne pluog in početni glasnik v plovum kaže dovolj, da poslednje besede s phluog ni primerjati. Koliko truda in napora zopet in to morda nekaj tudi zato, ker nekterim učenjakom noče v glavo, da se je bilo tudi od Slovanov
1	O germanskih besedah prim, vzlasti P. Kluge op. cit." pg. 277; o lat. in grških L. Meyer op. oit. I.2 628, 629; A. Vaniček Etymol. Worterb. d. lat. Sprache,2 Leipzig 1881, pg. 23, 24, kjer je prav skrbno tudi vsa literatura našteta.
2	Matzenauer op. cit. pg. 67.
3	P. Iiluge op. cit. pg. 247-260.
4	Op. cit.2 482.
kaj naučiti! Saj ga ni na božjem svetu naroda, ki bi bil v kulturi vedno le jemal in nikoli ničesa ne dajal. — Posebnega nvaževanja vredno se mi zdi, da se v besedi plug germanščina tudi v priponi s slovanščino do dobra strinja (plu-gi., phluo-g). Ako je beseda zares slovanska, kakor sodim z nekterimi drugimi tudi jaz, niso je mogli Nemci od nikoder drugod dobiti, nego od naših prednikov, od starih Slovanov.
y/y- y v/
Med gozdna drevesa, ktera so že zadružni Slovani v svojej prvotnej domovini zakarpatskej dobro poznali in čislali, uvrstiti nam je tudi brezo (betula alba L.). To samo po sebi potrjujejo slovanski jeziki, kterim je za to drevo znan uzajemen izraz, o kojem ni dvojiti, da je bil že slovanskemu prajeziku lasten. Prim. staroslov. breza, hrv.-srb. brîza, brêza, rus. bereza v vseh narečjih, čes. briza, dem. brezka, breza, slovaš. breza, gsorb, breza, dsorb. braza, polab. brëza, poljs. brzoza. S temi izrazi se rfajbolje sklada litv. bérzas, lotv. bêrzs, bêrze, prus. berse t. j. berze ; dalje stgnem. pircha, bireha, birihha, srgnem. birke, birche, anglosas. beorc, skand. bjôrk, got. *bairka f. ali *bairki f. ; staroind. bhurdža m. a) betula bhôdzpatra, deren rinde als schreibmaterial be-nutzt wird, b) schriftstiick, urkunde. V starej iranščini tej besedi ni sledu ; pač pa jo poznajo novejša narečja. Predslovanska oblika bi bila *bherga, praslovanska pa *berza.1
Po J. in W. Grimmu2 je izvor teh besed popolnoma temen. A Pictet3 spaja nemško besedo birke s skand. bôrkr, angl. bark, ngn. borke cortex arboris4 in z glagolom got. brikan, anglosas. brecan, skand. brâka, stgn. brëhhan, srgn. brëchen frangere, litv. beržas pa z bresti, brežiti obeliti, olubiti in mu je stslov. breza istega izvora kakor stslov. brazda.5 Stvarno bi to ugajalo , kajti dokazano je, da so zares v starih časih na brezovo lubje pisali, a javaljne je izpeljavi iz jezikoslovnih razlogov pritrditi. Navedeni ggrmanski glagoli imajo prvotni germ. koren brek, arjoevrop. bhreg0 in tudi brazdo je od breze etymologieno vsekako strogo ločiti. — Bržčas je kor. tem besedam bharg, ali natančnejše bhârg, bherg, staroind. bhardž svetiti se, sijati, prav kakor bhradž, bhrâdzatê, kamor spada staroslov. brčzg-L, pro-brezgT) diluculum, nslov. breži == dani se ; solnce za goro brezi, breždi ; rus. brézzitb ali brézzitt sja : zarja čutb brezžiti. ; ogonek vdali brezžiti. sja ; brezg =
2 Miklosich Lexicon palaeoslov.-graeco-lat.2 47; Ueber trêt und trat 7 SA. Bu-dilovič Pervobytnye Slavjane I. 131. Daničič Rječnik hrv. ili srpsk. jezika I. 632. Nes-selmann Thésaurus linguae prussicac p. 17. Kluge Et.ym. Worterb. d. dentsehen Spr. p. 29. Pott Et.ymol. Forschungen II.2 2. 621. Bnhtlingk Sanskrit-Worterb. IV. 280c. Bopp Glossarium sanscr.3 278a- W. Tomaschok Die Pamir-Dialekte, Wien 1880, na str. 60.
2	Deutsches Worterbuch II. 39.
3	Les origines indo-européennes I.2 253, 254.
4	Prim. tudi Griram DW. II. 243.
5	S tem nazorom se sklada Daničič v knjigi : Korijeni s riječima od njih posta-lijem n hrvatskom ili srpskom jeziku, u Zagrebu 1877 na str. 144.
0 Kluge op. cit. p. 38.
načalo ntrennej žari, načalo razsveta; č. bfesk; s prvnim bfeskem (= svitom) slunce; rozbrežditi se, rozbfesknouti se; rozbfežd'uje se, rozbfeskuje se = začne se daniti, svitati; slovaš. den sä brieždi; pol. brzask, brze-szczyc siQ - dani se, brzeždženie diluculnm; litv. brekšta dani se ; srgn, brehen svetiti se, sijati (a tudi šumeti, zveneti, kakor slov. breždžim breždžati upiti, vekati, kričati) od dneva in zore illucescere.1
To gracijozno, uprav devičje drevo dobilo je ime po belem, svetlem lubji, koje ga zares posebno označuje in od drugih loči. Nekteri pa mislijo na kor. bharg, bherg, bhergati v pomenu zveneti, zvočiti,2 a to je prisiljeno in se dä le opravičevati, ako jemljemo v poštev, da se pojma „zveneti" in „svetiti se, sijati" v raznih arjoevropskih jezioih često skladata, t. j. da ista koren i k a oboje izraža. Omenjali smo že, srgn. brehen in slov. breždžati. Takisto govorimo o jasnem t. j. svetlem nebu (samostalnik jasen, jesen fraxinus ,. esche ne da se ločiti od priloga jasen, stslov. jaswn. clarus, splendidus) in o jasnem glasu, govoru (prim. stslov. svetloglasMii. luj.urQ('i(fo>i>og), prav kakor Grki, kterim je glagol tfalveiv (kor. bha, stind. liha, od koder stslov. baja, bajati fabulari, basnt, lat. fäma, gr. (fr^iy) ne samo svetiti no tudi govoriti (-xlstvor tnog rtHfctvTcu Soph. Antig. 621). Kakor bha, razširjeno bhas strinja oba imenovana pojma še več drugih korenik, postavim ar, ark, ghar, ska, kan, kas, kar ali kal, bhal, sval.3 Kteri pojem je v teh koreuikah prvotni, ni nam treba na tem mestu določevati in bilo bi v istini tudi težko odločiti se v vsakem slučaji, kajti učenost je v tako zvanej sema-siologiji storila jedva prve šibke korake in v ta oddelek spada prav to, o čemer se baš menimo. Vsekako pa smemo naglašati, da v besedi breza pöjem „svetiti se, sijati, svetel, bel" bolje ugaja nego li „zveneti", s kterim je pri brezi kaj pametnega početi skoro negomoče. K večjemu bi se moglo misliti na šumenje nje listja, koje že pri rahlem ve-triči močno zatrepetliče, — a kdo bi mislil na tako, ne samo brezi lastno ter vrhu tega tudi nestalno svojstvo? Ostanimo torej pri nazoru, da so Arjoevropci kakor naši slovanski predniki brezo imenovali svetlo,
1	Miklosieh Lex.2 47; Ueber tret und trat 4. Dalt Tolk. slovart živ. velikorussk. jazyka T.2 126. J. Jungniann Slovnik česko-nem. I. 180. Kott Česko-nem. slovnik I. 95, III. 112. Linde Slownik jez. polsk. I.2 180, 184. Nehring Psalt. Florianense p. 187. s. v. brzeždženie, Posnaniae 1883. Kurschat Wort. d. lit. Sprache II. 57. Schade Altd. Wort.* s. v. brehen. J. u. W. Grimm DW. ir. 344, 345.
2	Fick Vergl. Wort, d. indogerm. Sprachen3 I. 697, II: 421, 621, III. 211.
3	G. Curtius Grundzüge d. griech. Etymol.® 297. Osobito P. Bechtel Ueber die Bezeichnungen der sinnl. Wahrnehmungen in den indogerm. Sprachen, Weimar 1879, str. 117—156. Mnogo takega navaja tudi Č. Šercl (Z oboru jazykozpytu I. 464 seqq.), iz česar je razvidno, da sega ta jezikova. lastnost daleč črez mejnike arjoevropskih narodov. Navaja pač marsikaj, s čimer se ni moči skladati, ali v obče je t-A oddelek tnjige jako podučljiv.
líelo drevo in da je teran izrazu bilo povod nje s v e 11 o b e 1 k a s t, o , gl adko lubje.
Prava domovina brezi je vsa severna in srednja Evropa, d oči m proti jugu daleč ne sega ter zaradi tega pravega imena tú zá-njo ni. Takisto tudi v Aziji na jugu ne prekorači črte himalajskega gorovja, kar je vsekako spomina vredno. Ni ga skoro drevesa, koje bi tako čvrsto kljubovalo mrazu in viharju ter bi tako malo potrebovalo zá-se, kakor breza. Péd zemlje jej je dovolj, da požene krepke korenine tako na pustih peščenih kakor na močvirnatih tléh. In kako daleč na sever se razprostira! Ni ga listnatega drevesa, ki bi tako daleč segalo in tudi med zimzelenimi storžnjaki (eoniferae) jo v tem oziru prekosi samo mecéseu. Vse drugo listnato drevje potrebuje več solnčne gorkote, da mu je moči rasti. Da ima dnevna toplota vsaj šest stopinj po K., že se začenja breza z listjem odevati a se tudi zopet osuje, ko jeseni toplota te stopinje več ne dosega. To jo loči tako od bukve kakor od hrasta in jo stori sposobno, da prodere celó do brezrlrevnatih dežel polarnih kot najskrajnejše znamenje drevesne vegetacije.1
Niti Grki niti Rimljani nimajo za brezo lastnega imena. Navadni latinski izraz b étui a, it,al. bedello, abedul, fr. bouleau vzeli so Rimljani od Keltov na posodo, kakor že Plinij poroča2 in jezikoznanstvo potrjuje.3 Resnici podobno je, da se po jeziku sklada z našo brezo latinski fraxinus, ital. frassino, fr. frêne, starejše fresno, fraisne, t. j. (la je s prva ta beseda brezo zaznamovala. Ker pa Rimljanom breza ni 1) il o domače drevo, upotrebljevali so do ti č ni izraz z a j a s e n, jesen, ki je bržčas prav tako dobil svoje imé po belkastem lubji, kakor breza.4 Vredno je, da si to zapámetimo, kajti nekaj enakega zapazili bodemo kesneje v bolgarščini.
Kar nas uči jezikoznanstvo, potrjujejo zopet popolnoma proizvodi tradicij o n al nega slovstva. Samo Keltom in severnoevropskim narodom arjoevropskega kolena je breza dobro znano in uvaževano drevo. Sicer se ne dá tajiti, da nekteri starejši vzlasti italijanski pisatelji marsikaj pripovedujejo o brezi in nje zdravilnih in drugih lastnostih, ali pomisliti je treba, da je vse to presajeno iz tujine na domača tlá, torej v primerjanji brez vsake znanstvene vrednosti.
1 Prim m. dr. H. Masius Naturstudien5 25—28, Leipzig 1863. A. Griesebach Die Végétation der Erde nach ihrer klimatischen Anordnung, Leipzig 1872, I. 91, 92, 310 et passini.
* Nat. liist. XVI. 18, 30 (XVI. 75 rco. Detlefsen, Berolini 1868).
15 Diefenbaoh Origines eurlípaeaf"p'. 257, 258. Diez Etymfii. Worterbiich d. roman. Sprachon4 50. A. Baemeistor Keltisone Briefe ]»: 46,
Sffssbnrg® 1874. I Geiger Zur Entwiekelungsgesebicbte der Menschheit, p. 130; Stuttgart 187Ï. »'
4 GI. L. Geiger op. et 1. cit.
Vzlasti Slovanom bila je ter je še danes breza jako priljubljeno i n čislano drevo, nekako tako kakor lipa. Ni me ne-kana na tem mestu spuščati se v posamnosti vsega zanimivega predmeta, ali dve tri besede v tem ozira menda ne bodo odveč. Rekli smo, da je breza uprav devičje drevo in zares jo nahajamo jako po gostem kot symbol device iu vzlasti neveste. Žalostna, težko vzdihujoča deklica je po nazoru narodnih pesnij enaka brezi, ktero veter neusmiljeno stresa. Devica se naravnoč izpremeni v brezo, in tudi iz rakve neveste, ktero je žeuinova mati ostrupila, vzraste breza. A breza ni le symbol device, ampak tudi žene in mate r e. Posekana ali izruvana breza zna-menuje omoženo žensko. Ako ima hudega soproga, primerjajo narodova domišljija z brezo , ki stojeva v temnem lesu osamela in ne nahaja nikjer sočutja. Mlada žena iu stari mož sta kakor breza in doli. Pa tudi za mater in sina velja ista podoba ali je pa mati breza a deca so dôbci (hrastiči). — Prelaz od naravne symbolike do bajeslovne je med drugim naslednje. Kraljičino je bil hudobec v brezo izpremenil. Ivo pride mla-deneč osvoboditelj, odpade kraljičini prvo noč brezovo lubje do prsij, drugo do pasu in tretjo noč je bila popolnoma osvobojena. Ta tradicija je že bajeslovnega značaja in ni opomnji oporekati, da je tukaj breza symbol zimske prirode, mladeneč osvoboditelj pa spomladanskega solnca, kakor v toliko drugih, temu bistveno enakih slučajih. Kakor tu v pripovedki ima breza bajeslovno jedro vzlasti v raznih narodnih običajih slovanskih, kterih se pa sedaj niti ne dotaknemo, ker bi nas ta obširni predmet dovel preveč v stran.1
1 Vse to je jako duhovito in bistro razložil P. Sobotka v marljivo sestavljenem delu : Rostlinstvo a jeho vyznam v nârodnich pisnich, povëstech, bâjich, obradcch a povërâch slovanskych, v Praze 1879 na str. 100—109. O slovanskim običajem sorodnih prikaznih prim. W. Mannhardt Wald- und Feldkulte, Berlin 1875, p. 157-109, 202 do 204, 270—273 et passim. Drugi zvezek tega znamenitega dela (ibid. 1877) in C. Boetticherja knjiga „Der Baumkultus der Hellenen, Berlin 1850" potrjujeta posreduje, kar sem poprej navel o brezi v Rimljanih in Grkih. Iz obéh del je namreč razvidno, da v bajevnem kultu teh narodov o brezi ni niti sluha. — Marsikaj iz slovanske tradicije navaja tudi Angelo de Gubernatis v knjigi „La mythologie des plantes ou les légendes du règne végétal, II. 44 — 47, Paris 1882", iz nemško Perger „Deutsche Pflan-zensagen, p. 307 311, Stuttgart u. Oehringen 1804". V vseh teh delih razpravlja se tudi zdravilna moč breze, tu obširno tam bolj mimogredé. Nekako per nefas prihaja na dan tudi brezova šiba ali eufemistično brezova mast, ktera je daleč po omikanem in še bolj po neomikanem svetu dobro znana kot paedagogičen pripomoček. Poezija tii neha, začenja se najrealnejša proza. Sicer smo se jej tudi mi udali, kajti drugače bi ne imeli znanega pregovora, da šiba ^bodisi brezova ali leskova ali kakšna druga) novo mašo poje. Enako je v Nemcih. Geiler von Kaisersberg pripoveduje: „Wenn man ein kind houwt,, so muoss es dann die routen küssen und sprechen : Liebe rnot, traute ruot, werest du nit, ich thet nimmer guot. Sie küssen die ruot und springen, ja sie hupfen darüber." Gl. Perger op. cit. p. 310.
Pozabiti ne smemo, da se nahaja breza često tudi v krajevnih imenih ter v imenih za m e s e c marec ali april. Taka krajevna imena so slov. Breza, Breze, Brezje, Podbrezje, Brezovo , Brezovica, Breznica, hrv. Breza, Brezno, Brezovci, Brezovljane, srb. Brezje, Brezovac, Brezova, Brezjaci, vrus. Berezovo, Berezovaja, Berezy, Berezinki, mrus. Berezyna, Berezna, č. Bffza, Bfizka, Brezno , Brezniee, Bfezovä, Brezovice, gsorb. Bfezov, Biezna, Bfezyna, dsorb. Bfazov, Bfazina, pol. Brzezina, Brzezno, Brzezany, Brzezowice in mnogo drugih. V nemščini se je tukaj, kakor sploh v krajevnih imenih, marsikaj čudno preustrojilo. Blizu slovanskej nomenklaturi je še kakšen Bresow, Bresiz, Breseniz, Bresen, (ločim je Blösau, Briesing, Friessnitz, Wriessnitz, Fröschnitz, Friesach že 1 »olj ali manj precej popačeno.1 Zadnje ime je nekterim posebno prijalo za zgodovinski dokaz, da je bilo po starodavnem Korotanu nemško pleme, Frisi imenovano (Frisii pri Pliniji in Tacitu, (Pqiaaioi pri Pto-lemaji), gosto naseljeno. Da je to mnenje čisto napačno, ni mi več treba obširnejše razlagati.
V imenih za mesece nahajamo brezo tii za mesec marec , tam za april: stslov. brezun., brezem., brezozoh- brezov sok deleči mesec; nslov. brezen; mrus. berezen, berezozol, č. brezen. Tako je tudi litv. berželis, birželis, sültekis (od sulä brezov sok in teku tečem) in lot. sulu menesis mesec brezovega soka.2
Šibe se vsi in povsod boje. Zato piše že Plinij (Nat. bist. XVI. 75 rec. Detlefseii): „G al lica baec arbor (seil, betula) mirabili candore atque tenuitate, terribilis ma-gistratunm virgis". Kako je svoje dni pod oblastjo grajske gospode po naših slovenskih pokrajinah šib a pela (a ne nove maše), ni nam do zdaj še noben nemški strokovnjak hotel razbistriti. Ker so baš zdaj tako oblastno planoli na naš jezik in na zgodovino našo, utegnejo nas prej ali slej vendar tudi o tem kulturnem predmetu natančnejše podučiti.
1	Gl. Miklosich Die slaviseben Ortsnamen aus "Appellativen, II. G, 7, Wien 1874 SA. Pri tej priliki usojam se učene rojake svojo opozoriti na nektera novejša raziska-vanja o krajevnih imenih slovanskih, koja jim utegnejo koristiti, ako se posebno zanimajo za to stroko znanosti. J. Golovackij Geograiičeskij slovart zapadnoslavjanskieh i jugoslavjanskich zemelb i priležaščich stran, Vill»na 1884; A. Brückner Die slaviseben Ansiedelungen in der Altmark und im Magdeburgischen, Leipzig 1879; P. Krones Zur Geschichte der ältesten, insbes. deutschen Ansiedelung des steiermärkischen Oberlandes, Graz 1879; J. Perwolf Germanizacija baltijskich Slavjan, S. Peterb. 187G passim; P. Kühnel Die slaviseben Ortsnamen in Meklenburg, Neubrandenburg 1882; idem Die slaviseben Ortsnamen im Meklenburg-Strelitz, Ii. Theil ibid. 1883; G. Hey Die slaviseben Ortsnamen im Königreiche Sachsen, Döbeln 1883; 0. Kaemmel Die slaviseben Ortsnamen im nordöstl. Theile Niederösterreichs, v Jagičevem Archivu für slav. Philologie, VII. 256—281, Berlin 1883; idem Die Anfänge deutschen Lebens in Oesterreich, Leipzig 1879, p. 142—177. H. Grössler in A. Brückner Die slavischen Absiedlungen im Hassengau, nat. v Areh. f. slav. Phil. V. 333-369, Berlin 1881.
2	Gl. Miklosich Die slavischen Monatsnamen p. 2, 3, Wien 1867 SA. Nemci nimajo menda temu podobnega. Weinhold vsaj (Die deutschen Monatsnamen, Halle 1869) o tem molči. Vendar pa prim. J. u. W. Grimm DW. II. 39, kjer je razloženo, da se rus. berezozol sklada z nemškim birken m eie.
Rekli smo, da je dobila breza ime po svetlem, belem lubji. Prav tako je „b6tu 1 a" v jezikoslovnem smislu belo drevo in „betula alba" prav za prav tautologija. Ne morem si kaj, da ne bi na tem mestu še omenjal naših besed „brezast" in „breza", ker se v pomenu ločite, od vsega do zdaj navedenega. Brezast- je namreč nemški weis s gestreift in breza w e i s s gestreifte kuh.1 Oboje se pa vendar nedvojno oslanja na brezo (betula) ali natančnejše na barvo nje lubja in opravičuje našo etymologijo do dobra. Enakih kravjih imen po barvi imamo mnogo in jako zanimivih: bela, belka, belha , belša, jagoda, roža, rudečka, rjavka, plavka, košuta, jelenka, rnmenka, sivka, rüsana, dima, mavra, čada in drugih več.2 Ali ne samo mi, no tudi drugi Slovani. Zapišimo le ne-ktera češka: belka, belena, belucha, bosula, čeruuše, černucha, kavula, pstrueha, eery en ä, červinka, lysä, lysena, smolka, plavka, ryzka, s mula, srnuše, moura, sivka, sivula in dr.3 Gredoč omenjam, da se s takimi s a m o s t a 1 n i k i j e z i k p r a v 1 a h k o ogne s p o 1 n i k u (artikel). V svojej prekrasnej skladuji slovanskih jezikov omenja Miklošič, sklicujoč se na Kopitarjevo slovensko slovnico,4 da časi brez spolnika jeziku ni prebiti. Tako v Kopitarjevem stavku: „Ktiro kravo si d rajni prodal, to pisano al' to črno?"5 Malo let kesneje (1. 1813.) je Kopitar po pravici sam temu oporekal, omenivši proti Primcu, da ne potrebuje nikdar spolnika. kdor čisto slovenski govori. Graja samega sebe zaradi navedenega stavka in dostavlja: Naš kmet pravi: ktero kravo si drajši prodal, b r e z o ali d i m o ?6
Nekaj posebnega in po mojem mnenji važnega mi je še na srci. Vsi drugi slovanski narodi imajo za brezo ime, le v Bolgarih ga ni pravega in tudi v spomenikih narodnega slovstva nisem mogel breze nikjer zaslediti. Bogorov ima v svojem sicer obširnem ali jako nekritičnem slov-niku v prvem oddelku7 s. v. bouleau brjast, de bouleau brjistov in v drugem8 stoji brest za bonlean, kar je se v6 da isto kakor brjast in le v pisanji razlika. A to ni breza, ampak 1. ulmus, n. ulme, riister, stslov. bresta., nslov. brest, srb.-hrv. brest, brijest, brist, vrus., minis, berest, č. brest, slovaš. brest. pol. brzost. Ali če Bolgarom brest po-menja brezo, kaj je potem z brestom samim, ki jim mora znan biti?
1	Wolf Deutsch-slov. Wort. I. 910.
2	Wolf op. et 1. cit. Fr. Erjavec v Lctop. Matice slov. za 1. 1875 na str. 225. Gl. na str. 223—2'25 tudi lastna imena kozja in ovčja.
3	Kott Česko-nem. slovnik I. 807.
1 Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, Laibacli 1808 pg. 215.
s Vergl. Grammatik der slavischen Sprachen IV. 127.
u Barth. Kopitars kleinere Schriften I. 214, Wien 1857.
7	Frensko-btlgarski del, Viena 1873 p. 51.
8	Btlgarsko-frenski del, Viena 1871 p. 22.
Bogorov ima zä-nj i Im (I. 311 s. v. orme) in ilem (II. 132). To je naš ilem, ilmovec , rus. ilem, ilim, ilbina, č. jilm , p. ilm , ilma , — torej drugo in to izposojeno ime za brest. Ker pa dalje Cankovima1 kakor prav tako zanesljivemu Najd. Gerovu2 brest, bres, brjast ni breza ampak to kar drugim Slovanom, namreč ulmus , ne zaupam tudi tu Bogorovu in sklepam, da Bolgari sploh nimajo več imena za brezo, ker je v Bolgariji ni.3 S tem ne pravim, da bi ga ne bili nikdar imeli. Imeli so ga gotovo, ko so z drugimi brati uzajemno živeli v slovanskej pradomovini. A naselivši se na ozemlji, na kojem tudi takrat breze ni bilo, ušla jim je sčasoma ta beseda iz spomina, ker ni bilo več pravega povoda ohraniti jo.
Ako stoji, kar sem navel, ima stvar važno posledico. Oastitim či-tateljem utegne znano biti, da so v novejšem času nekteri učenjaki začeli iskati prvotne sedeže arjoevropskega plemena v Evropi, nasproti dosedanjemu mnenju, ki je smatralo Azijo za pradomovino tega plemena.4 Naglasa se vzlasti, da arjoevropski narodi nimajo splošnih i ni d n za najimenitnejše azijske živali. za leva, tigra in velblöda, koja bi morali imeti, ako bi jim bila zibel Azija. Jezikoslovci na glasu trudili so se dokazati, da so vendar imeli ti narodi nekdaj za vse te živali uzajemna imena. Ne morem reči, da bi bili tä nazor posebno trdno podprli, a spravili so marsikaj na dan, kar je uvaževanja vredno. Vse to pa naj za zdaj ostane, kjer je in kakor je. Naglašam nekaj drugega, na kar me je napeljalo spoznanje, da v Bolgarih ni besede za brezo, akoprem je pri vseh drugih slovanskih narodih udomačena. To je jasen dokaz , da je argumentacija za evropsko pradomovino arjoevropskega plemena , kolikor se je imenovanih azijskih živalij dostaje, popolnoma bosa. Prav lahko so evropski členi arjoevropskega plemena poznali tako leva in tigra kakor velblöda, a ko so se skupno bili n a s e 1 i 1 i v E v r o p i po pokrajinah, ktere nam je moči precej na tanko določiti, kjer jim pa teh živalij ni bilo več pred oči, pozabili so jih polagoma in tedaj so tudi dotična i m ena pogreznola se v morje pozabljivosti. D a s e v s v o j e j sodbi nisem prenaglil, dokaz m i j e b a š u s o d a ktera je zadela brezo v Bolgarih. — Sploh pa se mi dozdeva, da nekteri jezikoslovci svoj posel v marsičem pretiravajo, kar je spoznavanju resnice bolj na kvar nego li na korist. Tako postavim no tajim, da ima takozvani argumentum a s i 1 e n t i o v jezikoznanstvu cesto veliko
1 Grammatik der bulgar. Sprache, Wien 1852 p 157.
= Materialy dlja sravnit. i ob i,jasni t slovarja i grammatiki, III. 284, S. Peter-burg 1856.
0 Da breza na Bolgarskem ne rastej potrjuje tudi J. A. Vordček. Gl- Slovansky sbornik III. 257, v Praze 1884.
4 Gl. moj spis Einleitung in d. slav, Literaturg. p. 4—7.
moč ali vselej in povsod pa tudi ne veljči. Kjer ni uzajemne besede za kakov pojem, mahoma se dotičniin narodom za starejšo, osobito za pred-zgodovinsko dobo tak p6jem odreka brez okolišev. Kako prenagljena je takova sodba, zapazi vsakdo, ki se je pobliže bavil z jezikoznanstvom. Omenjam samo, da arjoevropski narodi ne imenujejo enako dež a, ali pa da jasnejše povem, da nimajo za ta p6jem besede iste k o r e n i k e. Kdo bi se pa vsled tega drznol trditi, da so ti narodi nekdaj prebivali po okrajinah, kjer nikoli ni deževalo! In takov nesmisel zagreši vsakdo, kteremu je omenjano načelo strogi in edini kažipot pri takih raziskavanjih.
Dr. G. Krek.