Izprememba ^oglejte, poglejte, Vinko je na podobici — Slavčev Vinko! Ti šmencaiii otrok ti, da so ga naslikali! Tako se morda Čudite tisti, kateri poznate SlavČevega Vinka. No, dobro, dobro, da le veste, da je to Slavčev MVinček," kakor ga najraje kliče njegova dobra mamica. Tudi jaz sem trikrat ali štirikrat odprl oči, češ, ali se motim, ali je Vinko res pred menoj, ko sem ga zapazil na sliki. Potem sem pa prišel v sitno zadrego. In nekaj zastavim, če se vam ne godi čisto tako! V kakšni zadregi si neki? — pa morda komu Ie ne gre v glavo. V kakšni? — I, poglejte Vinka in povejte mi, kateri obrazek naj pogledam, kaj pomenja trikrat naslikani Vinko? Ker mi ni nihče tega pojasnil, začel sem sam premišljevati, kdaj bi bil naslikal slikar Vinka, Ko sem se nagledal podobie do sita, bil sem takih-le raislij in upam, da mi pritrdite tudi vi: Slikar je bil skrit — i. sam Bog ve, kje, a to je dognana stvar, da je dobro videl Vinka, ker drugače bi ga ne bil zadel tako izvrstno — i, no, tako se mi dozdeva, da je stal slikar za kakšnim zagrinjalom. Bilo je zjutraj. Vinko je še spal, slikar je bil pa seveda tiho kakor miš. Sedaj zapoje na dvorišči mogočni petelin — zakaj bi ne bil ponosen, saj mu je vse pokorno od malih piškov do hude koklje — toraj petelin zapoje: »Kikeriki—i," češ: ,,Solnee vže tako visoko stoji, naš Vinko pa še vedno spi." Ta hip se pod odejo Vinkove posteljice nekaj premakne, presneta reč! premakuje se čedalje silneje, na, kar brcne Vinko odejo raz sebe, sede na posteljico in pogleda zadovoljno okrog sebe — slikar pa urno svinčnik v roko, in prvič je bil Vinko na papirji. Vidite ga, prav kakor ga vam kaže prva podobica na levici! Dobro se je naspal, zato pa tako bistro gleda proti oknu, kjer je najsvetleje. Zadovoljno si grabi z desnico rejeno nogico, z levico pa išče — i, kaj išče, še sam ne ve, kaj. Oe bi znal moliti, zahvalil bi Boga, da mu je podaril nov dan; a da-si je za molitev še premajhen, prica nam vender iijegovo veselo obličje. da je tudi bvaležen Bogu, seveda po svoje, ker mu je bil dal tako sladko spanje. No, no, na dolgo je naš Vinko nekaj dopovedoval in dopovedoval samemu sebi; slikar je čul pogostni: kH;l—ha—a—a," toda razumel ni te govorice. Kar utihne pripovedovalček, kakor bi odrezal; leva rukiea, s katero je prej opletal okrog sebe, da je bilo joj, omahne mu na levo nogo, obraz se zresni, užalosti — presneto, kaj pa bode ? Prej živ in nemiren, sedaj pa tako brž obnemore! Pa ne, da bi bil vže zopet zaspan ? Vsaj zdelo se je, da bi Vinko vnovič rad spančkal, gledal je namreč tako kremežljavo in bojazljivo, kakor bi popraševal: ,,Kje je meni spalnica odbrana, Kje je meni postelj'ca postlana?" Morda se je ubožček spomnil, da je sam v sobi, česar ni bil vajen, kadar ni spal — kdo ve ? Slikar je ugibal in ugibal, potem pa brž narisal drugo podobico. Kaj si mislite, pa je bil prav zadDJi eas, da je to storil, zakaj kar maboma je Vinko obrazek zopet čisto izpremenil in izpustil glasen jok. Jej, jej, to je bilo hudo! Oči je zatisnil, a kaj je to koristilo? Debele debele solze so se mu udrle po okroglem ličici, usta pa navskriž, in vmes se je glasilo: MMa—nia, ma—ma!" Slikar je hitel, kar se je dalo, da ne bi zamudil tretjega Vinkovega obrazka; seveda je bilo najtežavneje delo, narediti tretjo sliko, ker se je jokavček vedno premikal. A slikar ga je vender-le naslikal, ker se je Vinko z levico tako trdo oprijel prstkov na levi nogi, da se ni preveč tresel. Pametno je pa bilo, da se je slikar požuril, zakaj komaj je Vinko nekolikokrat zajokal svoj: ,,Ma—raa, ma—ma," pa so se odprla vrata v izbo — prišla je Vinkova mamica. „0, Vinček, Vinček, kaj pa je? Ali si se zbudil"? Le nikar ne jokcaj, saj si priden — o, Vinček!" In glejte, Vinko se je nasmehljal raamici, pa jokal je še — ej, škoda, škoda, da slikar ni naslikal še tega! V očeh solze — na ustnah smeh, to bi človek tudi še rad pogledal! Kmalu potem je Vinko zajutrekoval sladko mleko — kajpada s prvim obrazkom. A ko se je pozneje vščipnil na roko, pokazal je najprej drugi, naposled pa celo tretji obrazek. Polagoma pa se je utolažil in obrazek se je zopet počasi izpreminjal v tak, kakoršen je na prvi sliki. To izpreminjevanje se ponavlja pri njem kakor vzpomladansko vreme. A če vprašate, kakšen je Vinko najčešče, vedite, da ni kisavec, ki bi se vedno kremžil in kisal, ampak najredkejše je napačna prva slika, zato jo je pa slikar dejal tudi na prvo mesto. Toda včasih se pa tudi tako nameri, da je treba zjutraj začeti gledati našega Vinka na desni podobici: prvo opravilo na vse zgodaj mu je jok, a seasoma se zavenije v to ali ono stvar, in večkrat ga najde potem mamica na posteljici vže veselega. —~•< 82 >~— Sedaj kratko vprašanje! Katera podobica vam najbolj ugaja: cksna, leva ali sredajaV Le še jedenkrat dobro poglejte vsako, poteni mi pa povejte svoje mnenje. Vsaka ima svoje prednosti, odgovarjate modro. Leva je zato tako Ijubka, ker dobro izraža zadovoljnega in sreenega otroka. SredDja je po svoje zanimiva ter je nekaka zastavica; človek namreč ne vc, kaj bode — ali se bode inalemu debelolieniku skazilo, ali nabiranjo na jok ne bode zaman. Tretja pa tudi ni pod nic, ne! Tako zares jokati, kakor bi ne moglo pomagati ne zdravilo ne mazilo — pa ga tako naglo in hitro ustavi! Za konec pa še Vinku jedno. Vinko, ne bodeš dolgo tako posedal po posteljiei, temveč za malo let ti bode treba bolj zgodaj vstajati, .tudi tako izpremenljiv ne bodeš smel ostati vedno, izkratka: preživel bodeš zlata, otroška leta. Bog ohrani tebi iu tebi podobuim tovarišem vselej in povsodi zadovoljnost, da te ne bodem videl uikoli drugačnega. ampak vedno takega, kakoršen si na prvi sliki — nedolžnega in srečnega! Jeli, da bode res tako? Kajtimar