416
Razne stvari.
in besedoslovni paberki" (L. Pintar). K razpravici o besedi „gostje" bi opomnili, da so lj ubežnice (come-stiones caritativae, &^dnai) starokrščanskega izvora. Tedaj so bile navadno združene s skupnim svetim obhajilom. Slične navade so se ohranile v srednjem veku po nekaterih samostanih. — »Duševna naobrazba človeštva in žensko vprašanje" je opus posthumum •J* Ivana Bernika. Pisatelj razpravlja žensko vprašanje z estetiškega stališča. Pri svojem razmotrivanju se opira na grške nazore, da služi omika le izpopolnjevanju lastne osebnosti. Poganski nazori o »poziciji lastne osebe" so nasprotni krščanstvu, ki je njena negacija". S tega stališča razpravlja pisatelj, kako je možno žensko osebnost in njena svojstva (čast za mero, harmnijo, lepoto) izpopolniti, da bo blagodejno vplivala tudi na moško osebnost (produktivnost, moč inicijative.) Iz teh refleksij je razvidno, da podaje pisatelj malo praktičnega. Na krščanstvo se celo nič ne ozira, in vendar je to povzdignilo žensko na stopinjo sedanje veljave. Žensko vprašanje je del socijalnega vprašanja, in kdor se ž njim bori, mora se ozirati na naravne in božje zakone. — Slednjič še Ivan Verhovec opisuje prepir zaradi velikega zvona šenklavškega, ki je bil izprva namenjen šentpeterski cerkvi. Preporna stvar seje poravnala 1.1660. — Bibliografija je natančno in pregledno sestavljena. Iz Letopisa povzemamo, da se je število Matičarjev zopet pomnožilo za 219 udov. — Odboru želimo vztrajnosti na dosedanjem potu. Potem je tudi razvoj Matici zagotovljen!
Dr. J.  Gruden.
Hrvaška književnost.
Zabavna knjižnica Matice Hrvatske. Svezak CCX—CCXII. S i Ivi je Str. Kranjčevic. Iza-brane Pjesme. 8°. 224 str. Hrvaška Matica podaje letos svojim čitateljem poleg Niemčičevih izbranih pesmij še debelo knjigo Kranjčevicevih. S tem
Stoletnica Puškinova.
Z nenavadnim sijajem so slavili Rusi stoletnico rojstva svojega največjega pesnika Puškina. Car, veljaki, književniki, šole, narod . . . vse je tekmovalo v proslavljanju onega moža, ki ga štejejo za največjega genija ruskega. Tudi drugi Slovani niso zaostali. Na Dunaju živeči Slovani so priredili proslavo dnL 7. min. meseca zvečer s primernim koncertom. Listi slovanski so objavili življenjepis in označili njegova dela. Opisali so njegov vpliv na do-tično književnost, omenili razne prevode, proslavljali ga s pesmimi, podajali prevode iz njegovih del Tako se je jedenkrat — dejal bi — vse Slovanstvo združilo v jednem delu in jednem  namenu.   Iz tega se
hoče očitno pokazati rapidni napredek svojega pesništva, s katerim lahko tekmuje z ostalimi izobraženimi narodi. Kranjčevičje dober pesnik, lirik in epik zajedno. Lirske pesmi so večinoma refleksivne ter so ponajveč otožnega značaja. Pesnik prav pogo-stoma misli na smrt; od tod njegove mehko-otožne pesmi o gomili, o grobu, o smrti, o noči mrtvih, Smrti, Neznani grob, itd. Pesnik poje:
Kad mi klone hladno čelo, kad dogori sv'ječa moja, kad mi mrtve oči sklopi samilosna ruka koja — i kad tudja suza čija oplače mi puste dane, bračo moja, ljudi moji smilujte se onda name!
Ta bolest, skoro bi jo imenovali svetobolje, preveva tudi ostale lirske pesmi. Krepkejše so epske pesmi, katerim je povzel motive iz sv. pisma ali iz narodovega življenja. Tu in tam poseza tudi na polje svetovne zgodovine. „Eli, Eli! lama azartani?!" Zadnji Adam, Mojsije, Heronejski lav, Noč na Foru itd. Polna ciničnega sarkazma je satira Gospodskomu Kastoru. V istini ima Kranjčevic obsežno pesniško obzorje, jezik lep in jedrnat, pesmi polne živih primer in žive plastike.
Polne gorkega rodoljubja so Uskočke elegije. Le beri v prvi:
Oj vi muke nikad oplakane, ma kukali preko groba svoga! O moj dome — na sve četir' strane zgažen raju usred srca moga!
Koncem knjige je oratorij: Prvi grieh. Težavno je opisovati svetopisemske dogodke v poeziji, ker imajo temeljno podlago v istini, ter jim vsako idealizovanje več škoduje nego koristi. Kakor hitro pesnik zapusti to realno podlago in se več ali manj prepusti lastni domišliji, tedaj njegovo delo ni več original, temveč gola fikcija. Zal nam je, da tega oratorija ne moremo hvaliti ali odobravati.      P.
vidi, koliko je napredovala slovanska vzajemnost v poslednji dobi. Ko se je praznovala petdesetletnica njegove smrti 1. 1887., bila je ta slovesnost samo ruska, stoletnica rojstva pa je že slovesnost vseh Slovanov. Toliko veljavo na kulturnem polju so si pridobili Rusi!
Puškin tudi Slovencem ni neznanec. Celo Koseški nam je podal nekaj prevodov iz njega. Da ga naš list ne opisuje ob tej slovesni priliki, vzrok je to, da smo ga že opisali in sicer 1. 1895. v 15. in 16. številki1) ter podali ondi tudi njegovo sliko.
*) Ondi naj se blagovoli na str. 483, a, v. 15. popraviti tiskarska pomota „ob stoletnici njegovega rojstva" v: „ob osemdesetletnici njegovega rojstva".
Razne stvari.