Na grobih
Blagor mu, ki se spočije,
v črni prsti v Bogu spi!
Lepše sonce njemu sije,
lepša zarja rumeni.
Tiha zemlja ga ne drami,
strasti ne buči vihar;
bratoljubje vlada v jami,
greje prah ljubezni žar.
Bridke toge, bolečine,
duhomorni trop skrbi,
žalovanje grenko mine,
potok solz se posuši.
Ne slepi rumeno zlato,
čast, ime, naslov in stan;
smrt pobrati pod lopato,
kar rodil je beli dan.
Žezla, palice beraške,
kdo med temi zbiral bo?
Krone, krila siromaške,
komu mar je tam za to?
Krije vse odeja ena,
reve in škrlatinke;
zgrinja travica zelena
vsem enake prtiče.
Kar je črna zemlja dala,
vzeme črna zemlja spet;
duša je iz ječe vstala,
spela se nad zvezdni svet.
Blagor mu, ki se spočije,
v črni zemlji v Bogu spi!
Lepše sonce njemu sije,
lepša zarja rumeni.
(Pesmi so izbrane iz: C^nar, Pesmi 1860 in Slovenski glasnik 1860.)
201