V.b.h. 7;;;;
Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov.
Četnih IX.
Celovec, petek, 7. maj 1959
Štev. IS (62S)
Dva tedna razgovorov v Ženevi
Medtem gre h koncu že drugi teden Ženevske konference in je treba ugotoviti, da dosedanji potek za zapadni svet nikakor ni bil uspešen odnosno da zastopniki zapadnih držav na dosedanjih sejah niso pokazali dovolj odločnih sposobnosti. Lahko bi trdili ravno- nasprotno, kajti dejstvo, da je ameriški zunanji minister Dulles zapustil konferenco in prepustil vodstvo svoje delegacije državnemu podtajniku Smithu, le ni tako brezpomembno. To potrjujejo predvsem v Ameriki sami, kjer se čujejo razne vesti o »porazu, ki ga je Dulles doživel v Ženevi«, kjer da je prisostvoval »političnemu pogrebu« in je bil njegov nastop »spodletela misija, ki je bolje nikdar ne bi bil podvzemal«. S tem v zvezi nekateri celo že računajo z njegovim odstopom, medtem ko drugi ^vračajo vso krivdo za neuspeh na francoskega zunanjega ministra Bidaulta in njegovega angleškega kolega Edena, ki da Dullesu nista nudila zadostne podpore v njegovem nastopu proti Vzhodu.
Stvar naj bo- taka ali drugačna, dejstvo je, da se je razmerje za konferenčno mizo s sedanjim nastopom Kitajske le bistveno spremenilo ali pa vsaj omajala prejšnja odločna soglasnost Zapada. Pri tem moramo upoštevati neugodni položaj Angli-je in^ Francije, ki sta na konferenci tako rekoč med dvema ognjema in se ves potek razgovorov v bistvu suče okoli njunih interesov v Aziji.
Dosedanji potek konference se je v glavnem razvijal v razgovoru med posameznimi diplomati, ki so si med seboj delali obiske ter prirejali slavnostne pojedine in le postranski pomen pripisujejo razgovorom, do katerih je prišlo na uradnih sejah.
V bistvu gre pri sedanji Ženevski konferenci za dvoje glavnih vprašanj: Koreja in Indokina. Medtem ko glede Korejej ki so se je lotili najprej, po dosedanjem raz-
Zadnjo nedeljo se je zbralo v Gorici 120 delegatov in veliko število gostov iz Goriške, Beneške Slovenije in Kanalske doline na II. kongresu Demokratične fronte Slovencev v Italiji.
Po referatu in poročilu, ki ga je imel sekretar Fronte tov. Viljem Nanut, so delegati soglasno odobrili novi program Fronte in spremembo imena v Socialistično fronto Slovencev v Italiji. Tov. Nanut je v svojem referatu poudaril potrebo po najtesnejši povezavi z demokratičnimi silami v Italiji in pokazal na škodljivost izkoriščanja slovenskih nacionalnih čustev v reakcionarne namene. »Naša perspektiva je — je poudaril tov. Nanut — široka fronta delovnih ljudi Italije, ki bodo prej ali kasneje vzpostavili močno in neodvisno socialistično gibanje, ki bo sposobno Italiji dati socialistične družbene odnose, kajti s tem bo dosežena tudi dejanska enakopravnost Slovencev v Italiji.« Demokratična fronta s tem samo nadaljuje tradicije iz narodnoosvobodilne
Izvršni odbor DFDL je zasedal
Celovec, dne 4. 5. 1954. Izvršni odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva je na svoji današnji seji po poročilu sekretarja o trenutni notranje-politični situaciji in temeljiti diskusiji sprejel smernice za delo v bodočih mesecih, ki naj bo v krepitvi povezovanja in sodelovanja z demokratičnimi silami Avstrije v korist slovenskega ljudstva na Koroškem in naprednega gibanja sploh.
Iz sekretariata DFDL.
voju ni mnogo izgledov, zlasti še, ko se Južna Koreja z vsemi silami zoperstavlja združitvi obeh Korej in izvedbi svobodnih volitev v vsej državi, so se v zvezi z Indokino sporazumeli vsaj v toliko, da koncem tega tedna začnejo oficielne razgovore tudi o tem vprašanju. Že v naprej pa sedijo, da rudi tozadevne perspektive niso preveč rožnate. Zlasti se je tukaj treba bati precejšnjega nerazumevanja na strani Francozov, za katere je Indokina pač najbolj skeleča rana in se kljub temu Amerika in Anglija skušata brez tretjega tovariša sporazumeti p načrtu, ki ni po
borbe in je zato politika, ki jo vodi, politika vseh goriških Slovencev, ki se dejansko borijo za enakopravnost slovenskega življa v Italiji.
V poročilu o delu Demokratične fronte je omenil številne proteste in spomenice, ki jih je Demokratična fronta Slovencev poslala italijanskim oblastem in mednarodnim organizacijam, o položaju Slovencev v Italiji, ki pa so kljub raznim obljubam ostale brez uspeha.
Po referatu sta kongres pozdravila tudi predsednik Tržaške osvobodilne fronte tov. Franc Štoka in sekretar Demokratične fronte delovnega ljudstva tov. dr. Franci Zwitter, ki se je skupno s tov. predsednikom dr. Francom Petkom udeležil kongresa. Tov. dr. Franci Zwitter je v svojih pozdravnih besedah spregovoril tudi k položaju koroških Slovencev in obrazložil kongresu proti lažnivemu in zlonarmernemu pisanju klerikalno-emi-grantske »Demokracije« politiko Demokratične fronte delovnega ljudstva na Koroškem, ki je v bistvu politika, kakor si jo je za bodoče začrtala Socialistična fronta Slovencev v Italiji. Na koncu je kongres sprejel naslednjo resolucijo:
Socialistična fronta Slovencev je organizacija, ki se bori za enotnost vseh Slovencev' v Italiii, kateri so za demokratične in socialistične družbene odnose. Radi tega predstaviia izraz enotne volje Slovencev v Italiji za dosego dejanske enakopravnosti in za dosego tistih pravic, ki jim po ustavi in mednarodni obveznosti Italije pripadajo.
Socialistična fronta Slovencev bo naj-
volji ne Franciji in tudi ne Indokitajcem. Gre namreč za tako imenovani Edenov načrt, ki predvideva razdelitev Indokine po vzorcu Koreje in se pač bojijo, da bi tudi tukaj prišli do kakšnega Panmun-džona brez konca in kraja.
Morda bodo diplomati v Ženevi prav ob tej priložnosti poučeni o tem, da si narodi svobodno želijo urediti svoje življenje, brez vmešavanja tujih držav in interesov. Da se pa svobodoljubno ljudstvo zna boriti tudi proti modernemu orožju, dovolj zgovorno kaže primer trdnjave Dien Bien Phu.
tesneje sodelovala s tistimi italijanskimi demokratičnimi množicami in njihovimi organizacijami, ki stremijo k ostvaritvi dejansko neodvisne socialistične Italije. Dolžnost demokratičnih Slovencev v Italiji je, da se borijo za socialistične družbene odnose v državi, kjer živijo in to tudi vsled tega, ker bo le zmaga neodvisnih socialističnih sil zagotovila izpolnjevanje manjšinskih pravic.
Socialistična fronta Slovencev se bo po svojih močeh trudila za ustvaritev prijateljskih odnosov med Italijo in Jugoslavijo in za ustvaritev pogojev mirnega in tesnega medsebojnega sodelovanja narodov obeh držav v korist miru v tem delu sveta.
Socialistična fronta Slovencev najostreje obsoja netenje šovinističnih nestrpnosti do slovenske manjšine in do narodov Jugoslavije. Prav tako pa obsoja tudi razbi-jaško delavnost reakcionarnih krogov med Slovenci, ker so dejansko na isti liniji kot demokrščanski nosilci reakcije in šovinističnega nasilja nad Slovenci v Italiji.
Socialistična fronta Slovencev bo poglabljala taka načela v članstvu svoje organizacije, jačala njihovo borbenost in njihovo pripravljenost boriti se za ta načela. Po drugi strani pa bo razkrinkavala vse nasprotnike napredka in mirnega sožitja obeh narodnosti na našem ozemlju ter tudi na ta način prispevala svoj delež pri ustvarjanju miroljubnih odnosov med Italijo- in Jugoslavijo-, kar bo v bodoče ena poglavitnih nalog naše organizacije.
PROCES
V gotovih daljših ali krajših obdobjih ter pod gotovimi okolnostmi včasih kakšna beseda dobi določen širši pomen. Postane nekako geslo za svoj čas in za ožji ali širši krog ljudi, da z njim operirajo, se ga oprijemajo, ga razpihujejo po svojih trenutnih potrebah ali pa ga vgradijo v svojo kakor koli že pobarvano politično zgradbo. Tako je tudi beseda ,,proces" v zadnjem času dvignila mnogo prahu v javnem življenju ob jugovzhodni meji Avstrije, zlasti pa v redakcijah skorajda vseh časopisov, ki se jih na Koroškem več. ali manj bere.
Povod temu je bil proces pred ljubljanskim porotnim sodiščem proti vojnemu zločincu, izdajalcu svojega naroda, gestapovskemu valptu Alojzu Pernetu. Že tedne pred procesom so spletali ugibanja o njem z gnusnimi izpadi proti sosedni Jugoslaviji, da, skoraj z grožnjami po eni strani, po drugi pa z zatrjevanjem in demonstrativnim prikazovanjem simpatij za človeka, ki sc je potem na procesu izkazal kot klavrna, zakrknjena figura, ki je izšla iz gestapovske šole.
Med taka demonstrativna prikazovanja simpatij nedvomno sodi tudi oglas njegovega solidnega“ podjetja, ki ga je objavil „Naš ted-nik-Kronika" še, ko je bila javnost že obveščena o dejanski solidnosti“ tega človeka. Da Se bo Perne s svojim zadržanjem in zagovorom na procesu 7 ednikarjem za te simpatije nehote osebno zahvalil, s tem verjetno niso računali. (Morda prav zaradi tega sedaj o procesu ne pišejo nič svojega.) Pa se jim je zahvalil s tem, da se je za svoje zločine spočetka skušal zagovarjati prav tako, kot se zagovarjajo za svoja dejanja kat „poiitiki" tudi oni.
Perne je pred sodiščem trdil, da je zaveden Slovenec, da je vse, kar je delal, delal „v interesu slovenstva' , det niti ov niti ostali njegovi sovrstniki niso marali Nemcev. Ža hip je celo trdil, da je njemu in njegovim šlo le za krščanstvo in da sc niso borili proti svojemu narodu marveč proti partizanom in komunizmu. Mar niso to isti argumenti, kakršne vedno in povsod skušajo izigravati gospodje v celovški Mohorjevi hiši v zagovor za svoja dejanja? Mar še nikdar niso operirali z geslom, češ, da je ,.najslabši Slovenec še vedno boljši od najboljšega Nemca"? Ali morda niso po svojih izpovedih proti vsakemu sodelovanju s celokupnim narodom v matični državi zaradi tega, „ker tam vlada komunizem", oni pa da tega ne morejo odobravati, ker so „predvsem kristjani" — in se „v interesu slovenstva" trkajo na svoja prša, če neprenehoma žolčno napadajo tiste koroške Slovence, ki vidijo možnosti za nadaljnji narodnostni obstoj Slovencev na Koroškem le v tesni naslonitvi na celotni matični narod v Sloveniji in v sodelovanju z naprednimi, demokratičnimi, socialističnimi silami v državi, v kateri živimo.
In druga plat kolajne: Perne se je „v interesu slovenstva" v najtežjem času svojega trpinčenega naroda povezal z najhujšim izmed vseh nacističnih sovražnikov tega naroda — z Gestapom, in mu je pomagal pri krvavem poslu. Od Gestapa je za to svojo pomoč prejemal vso oskrbo in lepo plačo ter nosil gestapovsko uniformo. Kako malo razlike je med njim in onimi, ki se danes na Koroškem povezujejo z zakletimi sovražniki koroških Slovencev med OVP-jevsko gospodo in ji dajo na razpolago poslopje, ki je narodna last in pod katerega streho bo sedaj tem lažje kovala svoje temne načrte proti našemu narodu in njegovim najosnovnejšim pravicam, ki pa tudi lezejo pod eno odejo — lahko bi rekli v eno uniformo — z nacističnimi nekdanjimi pajdaši Maier Kaibitscha v VdU, kar so očito pokazali pri zadnjih volitvah. To okrilje, ta uniforma jim pač paše!
In končno, če gospodom v celovški Mohorjevi hiši kdo očita njihovo protinarodno rovarjenje, njihova dejanja, po katerih jih poznamo, tedaj ne znajo, prav tako kot Perne pričam pred sodiščem, odgovoriti drugače kot s tem, da skušajo krivdo valiti na druge in s praznim „ti se motiš". Kljub temu pa jih bo sleherni, ki jih doslej še ni, prej ali slej prepoznal, kakor so priče prepoznale valpta Perneta.
Proces je torej res imel širši pomen, ne le kot dejstvo ampak tudi kot beseda. Kot dejstvo je razgalil vsa grozotna dejanja valptov v službi sovražnika, potegnil pa je tudi jasno paralelo s tem, da je nedvoumno nakazal proces v razvoju ljudi Pernetovega kova.
S plenarne seje azijske konference v Ženevi, številke označujejo sedeže predstavnikov posameznih delegacij: 1 — francoski zunanji minister Bidault, 2 — britanski zunanji minister Eden, 3 — kanadski zunanji minister Pearson, 4 — sovjetski zunanji minister Molotov in 5 — kitajski zunanji minister Ču-En-Lai (AND)
Goriški Slovenci krenejo v širino
Izdajalec — gestapovski valpet — zakrknjenec
Ljubljansko porotno sodišče je obsodilo vojnega zločinca Alojza Perneta na dosmrtni strogi zapor
Po treh dneh razprave proti vojnemu zločincu Alojziju Pernetu je predsednik porotnega senata okrožnega sodišča v Ljubljani minuli petek razglasil sodbo. Za vsa kazniva dejanja, ki jih je navajala med potekom procesa še razširjena obtožnica in ki so mu bila med razpravo neizpodbitno dokazana z izpovedjo številnih prič in s celo vrsto originalnih dokumentov iz zaplenjenih gestapovskih arhivov, je sodišče obsodilo Perneta na dosmrtni strogi zapor in na izgubo državljanskih pravic.
Pri odmeri kazni je sodišče upoštevalo kot olajševalno okolnost, da ima obtoženi družino in da je od časa, ko je zakrivil svoje zločine, poteklo skoro že deset let, vsled česar sodišče ni izreklo zakonito predvidene smrtne kazni, marveč se je poslužilo milejših določb novega kazenskega zakona. Kot obtežilno pa je sodišče smatralo obtoženčevo zakrknjenost, njegovo ilegalno prestopanje meje in pa dej-stvo, da je s svojim izdajalskim početjem prizadejal narodnoosvobodilnemu gibanju na Gorenjskem težko škodo. Predsednik sodišča je opozoril obsojenega Perneta, da ima v teku osmih dni možnost priziva na najvišje sodišče Slovenije.
Izredno zanimanje za proces
Vse tri dni trajanja procesa je bila velika porotna dvorana ljubljanskega okrožnega sodišča nabito polna poslušalcev. Zlasti z Gorenjske, predvsem pa iz Kranja in okolice kot torišča Pernetovega izdajalskega in zločinskega udejstvovanja so prihajali že zgodaj zjutraj ljudje s prvimi vlaki in avtobusi, da bi bili priča razpravi in sojenju človeku, ki je kot gestapovski valpet in plačani agent povzročil v teh krajih toliko nečloveškega trpljenja in gorja domačemu prebivalstvu s svojim izdajalskim udinjanjem najhujšemu sovražniku slovenskega ljudstva — nemškemu nacističnemu okupatorju in njegovemu krvavemu nasilju. Nismo še zlepa videli in doživeli razprave, na kateri bi poslušalci s toliko vztrajnostjo, tako resno in s toliko napetostjo sledili dogajanjem v sodni dvorani, čitanju obtožnice, triurnemu zasliševanju obtoženca, njegovemu klavrnemu in zakrknjenemu zagovoru, izpovedim blizu tridesetih prič, čitanju obtežilnih dokumentov iz gestapovskih arhivov, izvajanjem državnega pravdnika ob koncu dokazilnega postop-
Državni tožilec je samo potrdil vtis sodišča in vseh poslušalcev na razpravi, ko je dejal, da se v tej porotni dvorani najbrž še nikdar ni nahajal tak zakrknjenec kot je Perne, da pa se temu ni treba čuditi, ker je to sad gestapovske šole. Vse je
pod silo pričevanj in uradnih gestapovskih dokumentov ter lastnoročno pisanega dnevnika je sem ter tja tudi kakšno reč priznal.
Včasih se je skušal delati tako neverjetno bedastega, da dvorana ni mogla zadržati ogorčenja. Ko ga je na primer državni tožilec vprašal, kaj je delal, ko je po vojni najmanj trikrat prišel ilegalno čez mejo in se vsakokrat zadržal v Jugoslaviji po osem do deset dni, kar je med razpravo sam priznal, je Perne odgovoril, da
Z napetostjo so poslušalci sledili dogajanjem v sodni dvorani
Sajovic Janez si je želel obtoženca samo za 10 minut dobiti v roke
ka in besedam branilca, ki ga je sodišče uradno dodelilo obtoženemu Pernetu, ker je prvotno od obtoženca prosto izbrani in pooblaščeni odvetnik odložil zastopstvo, čim je iz dokazilnega materiala, iz izpovedi prič pred preiskovalnim sodnikom in iz delnih priznanj samega obtoženca videl in spoznal njegovo veliko krivdo in neskladnost s svojo pravno in
skušal tajiti, vse valiti na svoje gestapovske in domobranske pajdaše. Zanikal je celo, da se pozna s soočenimi pričami, čeprav je z mnogimi izmed njih skupno doraščal in živel, jih izdajal, aretiral, zasliševal ter mučil in pretepal.
Ko je cela vrsta prič potrdila, da je med drugim poleti leta 1944 sodeloval pri akciji v vasi Gozd, pri čemer so požgali Primčevo kmetijo, družino — mater in dve hčeri — pa odpeljali v internacijo, spotoma pa ustrelili partizansko kurirko Šebat Katarino, in da se je tudi jeseni istega leta udeležil akcije gestapovcev in raz-trgancev proti tej vasi in so ob tej priliki požgali in uničili vso vas, komandant H. bataljona kokrškega odreda Žbetov Slavko pa je bil hudo ranjen in se je sam ustrelil, da ne bi padel v roke gestapovskih valptov, je Perne trdovratno zanikal in zakrknjeno trdil, da še nikdar v življenju ni bil v tej vasi in da niti poti tja ne pozna, čeprav je le nekoliko oddaljena od Perneto-ve domače vasi Povlje in ga je predsednik sodišča celo opomnil, da je imel pri vasi Gozd svojo gozdno parcelo. Ko je o priči Zaplotniku, p. d. Primčevem, ki so ga pri akciji v Gozdu zajeli, a jim je ušel, trdil, da ga ne pozna in da ga prvič vidi, mu je le-ta zabrusil v obraz: »Ne daj ga lomit, Lojze, ne taji, da se po
je samo »bral stare knjige Mohorjeve družbe«. Celo nekateri navzoči, Pernetu naklonjeni avstrijski novinarji se niso mogli vzdržati smeha in so si pošepetali, da bi bil to lahko storil tudi na Koroškem; eden izmed njih, ki mu je politično posebno blizu, pa je še dodal: da, Mohorjeve knjige bi bil lahko bral v knjižnici v Celovcu.
Pernetova krivda nesporna
Pri razpravi sta si sodišče in navzoča publika lahko ustvarili dovršeno sliko in sodbo o moralnih kvalitetah obtoženega Perneta. Sam je priznal, da je dezertiral iž partizanov, da je nošil gestapovsko uniformo, da je prejemal vso oskrbo, plačo in orožje od Gestapa in da je sodeloval pri oboroženih akcijah proti narodnoosvobodilnemu gibanju. S pričami in originalnimi gestapovskimi dokumenti pa je bilo dokazano, da je med drugim vršil aretacije, da je med zasliševanjem pretepal ujete partizane in domačine, ki so jih podpirali, da je razen že omenjenih slučajev sodeloval pri akciji v Udenborštu, kjer je bil ubit partizan Peter Zupan, Franc Križaj pa bil ranjen; sodeloval je pri oboroženi akciji na Babni vrh pri Trsteniku, kjer so v Karničarjevi hiši ujeli 4 partizane in aretirali Karničarja; ob ustanovitvi centra Gorenjskega domobranstva, katerega člane je postavil komandant Sicherheitspolizei in Sichetheits-dienst na Bledu Persterer in kateremu je poveljeval šef ekspoziture Gestapa v Kranju Erich Dichtl, je Perne organiziral po vsej Gorenjski postojanke in vskladil njihovo delo proti partizanom.
človeško vestjo, da bi mogel prostovoljno zagovarjati človeka s takšno preteklostjo. Čeprav so razprave trajale prva dva dneva od osme ure zjutraj do dveh popoldne ter nato po kratkem odmoru spet do večera, so poslušalci potrpežljivo vztrajali, dasi so se dobesedno gnetli na sedežih in stojiščih v dvorani in na balkonu. Iz njihovih obrazov se je dalo razbrati, da ne poslušajo razprave zaradi senzacije, marveč zato, da sami vidijo in slišijo obtoženca in se prepričajo, da mu bo sodišče odmerilo pravično kazen za njegova grozodejstva v najhujši dobi, kar so jih v svojem življenju doživeli na domačih tleh.
Pozna se mu gestapovska šola
Obtoženi Perne se je počutil močnega in oblastnega, dokler je bil na vodilnem položaju gestapovske organizacije raztr-gancev in kot propagandni šef centra Gorenjskega domobranstva, ki ni bilo nič drugega kakor podaljšana roka Gestapa na Gorenjskem. Ko pa mu je bilo treba dajati za kazniva dejanja odgovor pred sodiščem in svojim lastnim ljudstvom, je bil strahopeten in klavrn ter se je v svoji narejeni naivnosti in nepoboljšljivi zakrknjenosti skušal kazati kot nedolžno jagnje.
je
da
Perne pred sodiščem vse tajil in trdil, nikdar ni bil v njihovi hiši, ga je priča premerila od nog do glave in mu iz oči v oči zaklicala: „Kaj se upate tajiti? Ne lazite, saj ste delali pri nas hišno preiskavo in ste še mojo 15 letno sestrico odgnali. Ne, tega se ne da pozabiti!"
Draksler Jože je povedal, da je bil s
znava, saj smo včasih skupaj lumpali.« Le
Kaj vse so izpovedale številne priče
Med procesom se je zvrstilo pred sodiščem blizu trideset prič. Bivši partizani, interniranci in sosedje, ki so direktno ali posredno na lastni koži občutili zločinsko delovanje gestapovskega valpta Perneta in njegovih zverinskih pajdašev Amona, Šenka, Perka in drugih, so opisovali svoja težka doživetja, hajke, aretacije, požige in mučenja, na katerih posledicah deloma še danes trpe in ki jih svoj živ dan ne bodo mogli pozabiti. Preobširno bi bilo, če bi hoteli navajati vse, kar so priče izpovedale. Iz obilice pričevanj samo nekaj bežnih sličic:
Mali Tilka je opisala, kako je Perne med akcijo na vas Gozd delal pri njih hišno preiskavo, med katero so raztrganci pretepli njeno mater; kako je Perne stikal po omarah in kako ji je skušal iztrgati njene shranjene nogavicp. Ko
Pernetom skupaj v partizanih. Po Pernetovi dezertaciji so ga ujeli in pri Gcstapu v Kranju pretepali. Pri tej priliki je Perne dejal: pravega ste ujeli." Med zasliševanjem mu je Perne grozil s pištolo in ga udaril! v obraz, ko mu je na vprašanje, kje se nahajajo partizani, odgovoril, da to kot bivši partizan sam najboljše ve. Po treh dneh so ga odvlekli v barake domobrancev, kjer so ga med zasliševanjem spet mučili, ga položili na stole in pretepali z gumijevkami. Med prste so mu dali svinčnik in jih stiskali, da se je večkrat onesvestil. Od tod so ga odgnali v zloglasne Begunje, nato pa v Celovec pred sodišče in v zapor. Ob soočenju je Perne spet tajil in dejal priči: „Jože, ti se motiš!"
Sajovic Janez je bil med NOB aktivist. Povedal je, da sta ga po aretaciji Šenk in Perne pretepala z gumijevkami, Amon pa s pi-štolo in da je to zasliševanje trajalo šest ur. Ista trojica je nekega 50 letnega moža iz Kranja pretepala še huje, pri čemer so ga zvezanega obesili na steno. Priča, ki so jo za tri dni vrgli v bunker, nato pa odgnali v zapore, je poznala Perneta že od prej, le-ta pa je trdil, da ne pozna priče, da je ni zasliševal in ne tepel, nakar mu je Sajovic ob soočenju zabrusil: „Toda jaz te poznam in bi te samo za 10 minut rad dobil v svoje roke." (Zaradi teh besed je predsednik sodišča ostro grajal pričo.)
„Andrej, ti se motiš". S temi besedami je skušal zmanjšati tudi težo pričevanja svojega najbližjega soseda Andreja K r n i č a r j a, katerega je Perne sam aretiral in ga nato v Kranju nagovarjal za pristop k domobrancem in ki je povedal, da je Perne glede štirih partizanov, ki so jih zajeli pri Krničarju, odredil, da jih je „treba spraviti v kraj."
Sever Anton je izpovedal, da ga je Perne po aretaciji sprejel z besedami: „A, kurba, sedaj si nam prišel v roke" ter ga tolkel po
Priča Mali Tilka je Perneta razkrinkala kot lažnivca
Priča Sever Anton ob soočenju s Pernetom
obrazu. Med zasliševanjem, ki je trajalo od devetih zvečer pa do ranega jutra je prišel Perne večkrat pogledat iz sosedne sobe domobranske barake, kjer so ga pretepali in trpinčili. Vsega zbitega in krvavega so prisilili, da je moral pojesti četrt kilograma soli, zjutraj pa so prinesli škaf vode in je moral pomiti z umazanih tal vse krvave madeže, pomešane s pljunci in cigaretnimi ogorki svojih rabljev, pri čemer mu je neopazno uspelo, da se je napil gnusne vode in si vsaj za silo ugasil neznosno žejo, ki ga je mučila po prestanih udarcih in zaužiti soli. Končno so ga vrgli v stranišče k drugemu sotrpinu, ki je pravtako ves krvav in zdelan že ležal tam. Po treh dneh je Severja prevzela Gestapo, nakar je prebil 12 dni v zaporu na sodišču ter tri mesece v zaporih v Begunjah, odkoder so ga odvlekli v taborišče v Kassel v Nemčiji.
Jevšjak Albin ima še danes iznakažen obraz zaradi udarcev, prejetih pri zasliševanju od Perneta. Ujetega novembra 1944 je Perne nahrulil: „Kurba ušiva, boš povedal, kje so partizani!" Najmanj dvajsetkrat ga je udaril v obraz in po glavi ter ga s škornji brcal v trebuh. Z ibrzostrelkimim kopitom ga je udaril v lice in mu pri tem izbil dva zoba — kočnika ter mu zlomil levo lično kost. Pretresljivo je bilo to pričevanje in z obrazov poslušalcev v dvorani je odseval ogorčen gnev, ko je priča razkazovala sodnikom in porotnikom svoje iznakaženo lice in druge vidne sledove od poškodb, ki mu jih je prizadejal Perne.
Celo priče, ki jih je navedel sodišču obtoženi Perne za svojo razbremenitev, — njegovi bivši kolegi — domobranci, gestapovski agentje ter njegova sestra — so, v kolikor so kaj določenega izpovedali, prej obremenjevali obtoženca kot pa ga razbremenjevali.
•
Razprava brez pomanjkljivosti
Spričo vseh grozot, ki jih je proces razkril, je bilo priznanja in hkrati občudovanja vredno, s kakšno mirnostjo, objektivnostjo in potrpežljivostjo je predsednik sodišča vodil razpravo. Obtoženi Perne je imel vse možnosti zagovora in stavljanja vprašanj, čeprav je vedno spet zlorabljal širokogrudnost sodišča s tem, da pričam ni zastavljal direktnih vprašanj, ampak jim je skušal polagati na usta zase ugodne odgovore. Avstrijski generalni konzul v Zagrebu dr. Krahl, ki je ves čas prisostvo-(Nadaljevanje na 8. strani)
7.	maj 19*54
Štev. 18 (628) — «
Koroški dijaki na Ravnah
Da bi seznanil tudi bralce „Slovenskega vestnika“ z življenjem koroških študentov, bi obiskujejo gimnazijo na Ravnah pri Prevaljah, je poslal eden izmed teh študentov naslednji dopis:
Naše sončne Ravne ležijo na koščku zemlje, ki je podaljšek Podjune v Mežiško dolino ter Pece v Uršljo goro. Ravne so bile nekdaj znane pod imenom Gu-štanj, ki je bil svetovno znan po svojem jeklu in jeklenih izdelkih. Ravno nad tovarno gleda z višine ravenški grad, bivša grofova posest, ki jo večkrat omenja v svojih neminljivih spisih tudi naš veliki sin koroške zemlje — Prežihov Voranc. Starinski grad služi zdaj namenom študijske knjižnice in dijaškega doma. Okoli gradu se razprostira veličasten park z modernim igriščem za odbojko in nogomet. Omembe vredna je tudi botanična vrednost tega parka, kjer je najti razne vrste posebnih dreves.
Nedaleč od gradu na koncu parka je zrasla v povojnih letih mogočna stavba — nova gimnazija. Pri njeni izgradnji gre največja zasluga našemu ravnatelju dr. Sušniku, kakor tudi dijakom samim, ki smo pod njegovim vodstvom veselo zgrabili za lopate in krampe ter pomagali zidati poslopje, ponos nas vseh. Dr. Sušnik pa je kot pobudnik in vodja pomagal povsod, kjer se je le dalo, zato je pri nas vseh zelo priljubljen. Posebno nam zamejskim dijakom nudi vsestransko pomoč in oporo, za kar mu tudi tukaj v imenu vseh zamejskih dijakov izrekam prisrčno zahvalo.
Zamejskih dijakov nas je tukaj pet, dve dekleti in trije fantje. Od teh so trije v šestem, eden v sedmem in eden v osmem razredu. Počutimo se zelo dobro, ker so vsi nadvse prijazni z nami ter lahko rečemo, da smo svoji med svojimi. Iz naših domačih krajev imamo tukaj tudi prof. Mesnerja, ki nam povsod pomaga in daje nasvete pri učenju in delu.
V izvenšolskem času se izživljamo v raznih krožkih, ki jih imamo na gimnaziji precej. Imamo literarni krožek, ki iz
Delovanje italijanskega kulturnega društva v Ljubljani
V Ljubljani obstoja in redno deluje italijansko kulturno društvo »Paolo Morgan«, ki ga sestavljajo v glavnem delavci in študentje, ki so kot brezposelni ali kot politični begunci našli zatočišče v Jugoslaviji. Društvo, ki se vzdržuje z lastnimi dohodki kakor tudi s podporo s strani jugoslovanske oblasti, skrbi za kulturni, strokovni in politični razvoj svojih članov. V klubskih prostorih društva se člani zbirajo in spoznavajo med seboj ter tudi s slovenskimi tovariši, ki zahajajo pogosto med italijanske prijatelje. Poleg tega skrbi društvo tudi za to, da po možnosti dobijo njegovi člani svojemu poklicu ustrezajočo zaposlitev.
Na nedavnem občnem zboru društva so sklenili, da bodo v bodoče še bolj razširili delovanje ter pritegnili čim več članov k sodelovanju.
daja glasilo »Nova brazda«, nadalje mladinsko kulturno-umetniško društvo »Samorastnik«, ki obsega dramatsko, recita-cijsko in pevsko skupino. Poleg tega imamo še šahovsko in esperantsko sekcijo. Tudi lutkovno gledališče priredi vsako leto več prizorov. Daleč naokoli so znani »Fantje z Raven«, ki so gostovali že v številnih krajih Slovenije; iz tega zbora se je izoblikoval tudi poseben kvartet. Dijaška revija »Nova brazda« izhaja že šesto leto in se v njej udejstvujejo' mladi literati. Esperantska sekcija pa, ki se je sicer osnovala šele letos, je razširila svoje delovanje skoraj na vse mesto Ravne, kjer prireja tečaje in razstave. Letos pripravljamo programe po posameznih razredih, izmed katerih sta dva tudi že gostovala v drugih krajih.
Italijanski fašizem je prizadejal primorskim in tržaškim Slovencem poleg druge tudi ogromno kulturno škodo in jim uničil vse, kar so imeli slovenskega na kul-turno-prosvetnem področju. Kakor so se pri nas na Koroškem nacistični »kulturniki« s posebnim besom zagnali proti slovenski tiskani besedi — slovenski knjigi, tako so tudi predstavniki »dvatisočletne kulturne države« Italije v slovenskih pokrajinah najprej uničili in izropali slovenske knjigarne in knjižnice. Neprecenljivo škodo, ki so jo s tem utrpeli primorski Slovenci, so mogli popraviti šele po osvoboditvi, ko je bil večji del Slovenskega Primorja priključen k matični državi Jugoslaviji. Pa tudi v ostalem delu slovenske primorske zemlje je po vojni zaživelo novo življenje, zlasti v okrajih, ki so bili združeni v copo B Svobodnega tržaškega ozemlja in prišli pod jugoslovansko vojaško upravo. Središče tega ozemlja — Koper je postal tudi osrednja točka kul-turno-umetniškega življenja za vso Primorsko.
Vsled pomanjkanja slovenske knjige so primorski Slovenci seveda začeli tudi s pripravami za osnovanje novega lastnega založništva in je dne 3. julija 1951 začela delovati v Kopru prva slovenska primorska založba z imenom »Lipa«. Prevzela je odgovorno nalogo, da slovenskemu ljudstvu na Primorskem po čim nižjih cenah posreduje bogat izbor slovenske književnosti, zlasti še, ker tamkajšnji ljudje niso zmogli dražjih knjižnih izdaj drugih slovenskih založb. Zadala si je lepo nalogo, da prikaže primorskim Slovencem in zlasti mladini, ki doslej ni imela priložnosti spoznavati umetnin slovenske književnosti, veličino naših pesnikov in pisateljev, da jim posreduje lepoto slovenske povesti, slovenskega romana in slovenske poezije, da jih v maternem jeziku spozna-
Iz tega lahko vidite, da je življenje na Ravnah zelo pestro. Mnogo zanimivega nam nudi tudi študijska knjižnica, ki se je nrav radi poslužujemo, saj razpolaga z bogatim knjižnim zakladom. Sploh si uprava internata prizadeva, da bi nam napravila življenje čim bolj udobno in živahno. Tako skrbi tudi za zabavo in razvedrilo, saj so postale naše »Čajanke« že kar tradicionalne, prirejamo jih enkrat mesečno, medtem ko imamo tedensko plesne vaje. Za prosti čas pa nam nudi okolica dovolj možnosti za zanimive izlete in sprehode, ki se jih v polni meri poslužujemo.
Veseli smo in hvaležni vsem, ki nam omogočajo študij v takih pogojih in se jim iskreno zahvaljujemo za skrb, ki jo nam posvečajo.
va tudi z mojstrovinami drugih pisateljev. Glavno vodilo pa je bila za novo založbo potreba, da med primorskim ljudstvom vzbudi in goji ljubezen do slovenske knjige.
Slovenska založba »Lipa« v Kopru, ki se je pozneje preimenovala v »Primorsko založbo«, je v svojem dosedanjem delovanju dosegla že kar lepe uspehe, o čemer najbolj prepričljivo govori Število dosedanjih publikacij, ki so izšle v nakladah od 1000 do 5000 izvodov. 2e takoj prvo leto svojega plodovitega delovanja je založba »Lipa« dala na knjižni trg tri publikacije, in sicer Levstikovega »M artina Krpana« in Jurčičevega »Jurija Kozjaka«, katerima je sledila zbirka »Slovenske pravljice«, ki jih je priredila Pavla Šonc; medtem ko je' »Jurija Kozjaka« opremil in ilustriral Rudolf Saksida, je »Pravljice« obogatil z ilustracijami Robert Hlavaty, oba slovenska slikarja iz Trsta. Naslednjega leta, 1952, je v primorski založbi izšlo pet slovenskih knjig: v priredbi Jerneja Humarja je izšla zbirka »Slovenske narodn e«, opremljena od H. Pečariča, sledil je pregled življenja Slovencev pod Italijo v letih od 1918 do 1940 pod naslovom »Praksa Italije s Slovenci in Hrvat i«, ki ga je spisal dr. Vinko Ra-potec, istega leta so zagledale beli dan »Začudene oči« najplodovitejšega še živečega slovenskega pisatelja Franceta Bevka, za katerimi so nastopili pot med Slovence »Primorski soneti« pes-nika-domačina Alojza Gradnika, s katerih izdajo je založba proslavila pesnikovo sedemdesetletnico in hkrati tudi petdesetletnico njegovega pesnikovanja. Zaključila pa je izdajo za leto 1952 z »Žalostnimi zgodbami o veselih Kraševcih« Franceta Magajne v opremi Franceta Uršiča. Lani se je število izdaj
povišalo na šest publikacij,' med katerimi je najprej izšla Jurčičeva »H č i mestnega sodnik a«, ki jo je priredil Pavle Kalan, opremil pa France Podrekar; prirejene od Marijana Urbančiča so izšle Gregorčičeve »Izbrane p e s m i«, v opremi R. Hlavatyja pa Bogomira Magajne partizanska zbirka »Odmev korakov«, ki jo je avtor nazval »droben prispevek k skupnim spominom na veliki čas«. Kot prva slikanica je v »Primorski založbi« izšla »Zgodba o morskem k o n j i č k u«, ki jo je naslikal Rudolf Saksida, besedilo pa napisala Ada Škerl. V devetbarvnem tisku se uspešno vključuje v vrsto ostalih publikacij, katerim sta leta 1953 sledili še zbirka pesmi M. Žnidaršičeve »Človek in zemlja« (opremil in ilustriral Lojze Perko) ter zanimiva in poučna knjiga Rachele L. Carsono-ve »Morje okoli nas«, za katero je pisateljica dobila leta 1951 nacionalno knjižno nagrado in še več drugih nagrad in priznanj. Letošnje leto pa je koperska založba pričela svojo dejavnost z zbirko pesmi Srečka Kosovela »Zlati č o 1 n«, s katero je veličastno proslavila obletnico rojstva prerano umrlega primorskega pesnika.
»Primorska založba« ima tudi za bodočnost lepe načrte, s katerih izvedbo bo dostojno prispevala svoj delež na Slovenki knjižni trg, predvsem pa primorskim Slovencem še naprej prikazovala lepoto slovenske pisane in tiskane besede.
Jurčičev spomenik v Mariboru
Kakor smo poročali že v eni izmed zadnjih številk, obhajamo letos 110. obletnico smrti velikega slovenskega pisatelja in pripovednika Josipa Jurčiča. Medtem ko vsa Dolenjska v tem tednu slavnostno obhaja ca jubilej in so posebno za nedeljo napovedane velike proslave, se bo velikega sinu slovenskega naroda spomnil tudi Maribor, kjer bodo po možnosti še tekom tega meseca pripravili lep Jurčičev spomenik za odkritje. Spomenik izdeluje akademski kipar Lojze Kogovšek in bo znašala velikost same figure 2,2 metra in bo stala na podstavku, ki bo meril polovico človekove velikosti. Stal pa bo novi mogočni spomenik na Leninovem trgu ob gradu in dostojno demonstriral umetniško veličino pisatelja Josipa Jurčiča.
Spet nov nemško-jugoslovanski film
V ateljejih Triglav-filma bodo' v kratkem začeli s snemanjem novega nemško-jugoslovanskega filma, za katerega je napisal scenarij František Čop po noveli francoskega pisatelja Guy de Maupassanta pod naslovom »Služkinja«. Film bodo snemali z naslovom »Greh« in bodo igrali glavne vloge Ruth Niehaus, Viktor Stahl, Hansi Knotek in Peter Carsten. Režijo je prevzel Čop sam, asistirala pa mu bosta Zvone Sintič in Maks Sajko, medtem ko bo sceno postavil ing. Miro Lipužič. Posnetke na prostem bodo posneli v Št. Petru v jugoslovanski coni tržaškega ozemlja in računajo, da bo film gotov še to jesen.
NOVE KNJIGE
„Primorska založba” v Kopru uspešno razvija svojo dejavnost
Dr. Mirko Rupel:
SLOVENSKI JEZIK
Za soglasniki c, č, š, ž, j prehaja o v obrazilih v e: s koncem, z oračem, pet oračev, našim mejašem, mo-žčma, z bojem (toda: z rakom, pet rakov, rakom, rakoma).
Polglasnik v zadnjem zlogu imenovalnika izginja v drugih sklonih: česen — česna, petek — petka, pevec — pevca, pes — psa; vendar ostane tam, kjer bi mogla nastati težko izgovorljiva soglasniška skupina: jezdec — jezdeca, jazbec — jazbeca, mrtvec — mrtveca, bčt — beta, dež — dežja, sčs — sesa. — V besedah na -telj ni polglasnika, marveč pravi e, zato ga nesmemo opuščati: prijatelj — prijatelja (ne: prijatlja), učitelj — učitelja.
Nekateri samostalniki na -r podaljšujejo v sklanjatvi osnovo s soglasnikom j: komar — komarja, dihur — dihurja, pastir — pastirja (toda: govor — govora, javor — javora, sever — severa, biser — bisera, okvir — okvira).
Nekaj posebnosti v obrazilih smo spoznali pri samostalnikih s premičnim poudarkom. Tu jih hočemo še posebej navesti. Nekateri samostalniki imajo v množin-skem rodilniku obliko brez obrazila: sedem do zob oboroženih mož; nima nič las; mnogo v6z; družba otrok se je vozila s parom konj (samostalnik otrok se sklanja v množini:	otroci, otrok, otrokom, otroke, pri otrocih,
z otroki). — Nekateri samostalniki imajo v množinskem imenovalniku obrazilo -je: zobje, golSbje, tatje, medvedje, lasje, možje, bratje, kmčtje, sosedje, meščanje, ljudje itd. (ljudje rabimo namesto' nekdanjega človeki; sklanjamo: ljudje, ljudi, ljudem, ljudi, pri ljudeh, z ljudmi). — Nekateri samostalniki imajo v orodniku množine obrazilo -mi: z vozmi, z zobmi, z lasmi, z volmi, z možmi, z rogmi. — V enozložnicah se je v mestniku množine močno razširilo obrazilo ~eh (namesto -ovih ali -ih) ne samo pri samostalnikih s premičnim poudarkom in s poudarkom na obrazilu, marveč tudi pri enozložnicah s poudarkom na osnovi: po doleh, po bregeh, na grobeh, po gozdeh, na kolek itd.
Samostalnik dan ima takole sklanjo:
Ednina	Dvojina	Množina
1.	dan	dneva	dnevi
2.	dne — dneva dni	dni
3.	dnevu	dnevoma — dnema dnčm — dnčvom
4.	dan	dni — dnčva dni — dnčve
5.	pri dnčvu	dnčh — dnčvih dneh — dnevih
6.	z dnem — dnevom dnčma — dnevoma dnčvi — dnčmi
Samostalniki na -a, ki so po naravi moškega spola (sluga, vojvoda, vodja, starešina), se sklanjajo bodisi kakor lipa (sluga, sluge, slugi itd.), bodisi lakor rak (sluga, sluga, slugu itd.). Podobno se sklanja tudi ljudska oblika
oča: oča, oča Joču, oča (6čo), pri oču (oči), z očo (očem). Samostalnik oče pa'se sklanja: oče, očeta, očetu itd.
Osebna imena in priimki se ravnajo po pravilih za občna imena. V imenovalniku pa srečujemo včasih obrazila, ki so za občna imena nenavadna; zato pomni:
Miha, Mihe ali Miha, Mihi ali Mihu itd. (kakor sluga); tako tudi Luka, Joža, Matija, Trdina, Godina, Detela.
Stanko, Stanka, Stanku . .. (ne: Stankota, Stankotu); to velja za vsa imena na -o: Janko, Mirko, Marko, Jožko; Jenko, Murko, Trinko, Meško itd,
Jože, Jožeta, Jožetu .,. (Kakor oče, očeta); tako sklanjamo moška imena na -e: Tone, France, Stane, Pavle; Bele Črne, Ažbe itd.
Rudi, 'Rudija; Edi, Edija; Mali, Malija; Premrli, Pre-mrttja.
Domača imena na -ic, -ik (namesto -ec, -ek) ohranijo v pisavi in govoru -i- tudi v drugih sklonih: Vidic, Vidica, Vidicu...; Krivic, Krivica; Gerbic, Gerbica: Levstik, Levstika. Vendar se je v nekaterih primerih udomačila pisava brez i: Kastelic, Kastelca; Primic, Primca; Sajovic, Sajovca.
Domača imena na -ov ali -ev. na -ski in -ški sklanjamo kot pridevnike: Prežihov, Prežihovega; Matajev, Mataje-vega; Koseski, Koseskega; Milčinski, Milčinskega; Briški, Briškega.
(Se nadaljuje)
anpnnranmg
Petek, 7. maj: Stanislav Sobota, 8. maj: Mihael Nedelja, 9. maj: Gregor N.
Ponedeljek, 10. maj: Antonin Torek, 11. maj: Frančišek Sreda, 12. maj: Pankracij Četrtek, 13. maj: Servacij
SPOMINSKI DNEVI
7.	j. 1833 Rojen skladatelj Johannes Brahms
— 1898 Revolucija v Milanu — 1943 Konec i tali jan sko-nemškega odpora v Afriki.
8.	5. 1945 Brezpogojna kapitulacija Nemčije.
9.	5. 1805 Umrl nemški pesnik Friedrich
Schiller — 1870 Umrl angleški pisatelj Charles Dickens — 1945 Koroški partizanski odred vkorakal v Celovec — 1945 Osvobojena Ljubljana.
10.	5. 1876 Rojen na Vrhniki pisatelj Ivan
Cankar — 1940 Nemčija napadla Belgijo in Nizozemsko.
11.	5. 1944 Začetek zavezniške ofenzive v
Italiji — 1943 Konferenca političnih delavcev na Koroškem.
13. 5. 1907 Kongres ruskih socialistov v Londonu — 1944 Bataljon vzhodnokoroš-kega partizanskega odreda vdrl v Bistrico pri Pliberku.
Ur naši zeudji

I lori iški pevci so spet priredili pomladanski koncert
Sicer bi o tem dogodku lahko poročali že prej, toda mislimo, da tudi tako ni zamujeno, če se oglasimo šele danes. Povedati namreč hočemo, da je naše domače Slovensko prosvetno društvo »Zvezda« tudi letos nadaljevalo tradicijo vsakoletne spomladanske pevske prireditve ter na velikonočni ponedeljek povabilo prosvetne dejavnosti željno prebivalstvo na koncert. Kljub poizkusom, da bi z neosnova-nim obrekovanjem potom tiska razbili enotnost pevcev in pevovodje, je občinstvo napolnilo veliko dvorano v gostilni Briickler in tako pokazalo svojo ljubezen do petja in, da zvesto stoji za svojim pevskim zborom.
Podpredsednik SPD »Zvezda« Janko Schottl je v pozdravnem nagovoru po-
sebno pozdravil sodelujoči nemški pevski zbor »Leonhardsgilde« ter poudaril, da prosvetnega dela naj ne bi narekovala politična opredeljenost in tudi ne narodni šovinizem, marveč naj bo prav kulturno-prosvetno delovanje pot k mirnemu sodelovanju na vasi, med narodi. Navdušeno odobravanje občinstva je bilo najlepše potrdilo, da je tov. Schottl govoril navzočim iz srca in povedal tisto, kar misli sleherni pošteni človek med nami.
Pevski program pa je začel izvajati mešani zbor SPD »Zvezda« pod vodstvom pevovodje Foltija Pavliča s pesmimi »Kaj doni« in »Vigred je tu«, katerim je sledila kar cela vrsta drugih lepih slovenskih pesmi. Pred odmorom pa so ob splošnem odobravanju nastopili gostje od mešanega
lOculuvi px% zemlji — le. nuli
Tako hodim še in še po naših vaseh in zvem vedno spet kaj novega ter naletim na vedno nove probleme. Ko sem se pred kratkim ustavil v hiši izseljenca, mi je najprvo navdušeno pripovedoval o občnem zboru izseljencev, istočasno pa obtoževal vse one, ki so že »pozabili« na to, da so bili izseljeni oziroma so zaradi svojega ozkostrankarskega gledanja morali na to pozabiti. Ni si mogel in znal razlagati, zakaj »Naš tednik-Kronika« ni priobčil niti vrstice o tem usodnem, a obenem pomembnem dnevu. Kar lepo z repom med nogami in povešeno glavo se je izognil tej zanj več ali manj neprijetni zadevi. Ja, pa kako tudi ne bi bila za njega neprijetna, če se pa družijo ti katoliški možje okrog tega lista ravno s tistimi ljudmi, ki ponovno grozijo z izseljevanjem. Da, dali so jim celo prostore na razpolago, v katere so se pred kratkim vselili. V tem primeru pač drži izrek »ena čreda, en pastir«. Tako je ugotavljal mladi gospodar, ki je bil izseljen in še ni pozabil tistih mračnih dni. Tudi njegova mati, ki je v izseljeniškem taborišču mnogo pretrpela, se je zgražala nad možem, ki je bil tudi izseljen, a se je pustil prevarati in dal ob priliki zadnjih občinskih volitev ime in glas stranki, katere cilji in nameni so vse prej kot plemeniti. V pogovoru smo prišli tudi na proces proti vojnemu zločincu Pernetu, katerega je vse doslej zagovarjala z vsemi mogočimi sredstvi vsa avstrijska reakcija. Najbolj žalostno pa je dejstvo, da je ravno omenjeni list poleg neštetih neresničnih in nesramnih člankov priobčil v eni zadnjih številk celo oglas oziroma inserat tega, po mnenju vse demokratične javnosti obsojanja vrednega zločinca. Čisto pravilno je dejal mladi kmet, ko je menil, da gre tem ljudem pač v prvi vrsti za denar. »Kakor očitajo »Slovenskemu vestniku«, da ni omenil niti besedice o Božiču ali Veliki noči, bi jim tudi mi lahko očitali, da niso niti besedice omenili o velikem dnevu vstajenja slovenskega naroda. Križev pot smo prehodili tudi mi, slovenski izseljenci, in zato ta dan naše Kalvarije, a istočasno našega vstajenja tudi z vso upravičenostjo praznujemo! Ne smatram pa za potrebno, da bi politični list, kot je n. pr. »Slovenski vestnik«, prinašal stvari, ki spadajo vse prej v »Nedeljo« ali kateri
drugi verski list.« S temi besedami sta mati in sin izrazila svoje ogorčenje nad neutemeljenimi napadi s strani mohorje-vih »narodnjakov«.
Pot me je peljala spet dalje in prišel sem k drugemu kmetu, zavednemu Slovencu. Ker je vnet prosvetaš, mi je najprvo začel tožiti o težavah glede še ne dograjene prosvetne dvorane. Toda potolažil sem ga, češ, saj bo letos do jeseni gotovo že dograjena in urejena. Razjezil pa se je tem bolj nad domačim mežnarjem oziroma organistom, ki je eden tistih junakov, ki so se zbali sodbe ljudstva in leta 1945 prišli kot »nedolžne ovčice« na Koroško. Ta menda zmeraj skuša delati zgago med
prosvetaši in hujska proti njemu nenaklonjenim prosvetašem oziroma Slovenskemu prosvetnemu društvu. To dela zlasti takrat, kadar se nekoliko preveč naužije »božje kapljice«, čeprav je sicer globoko veren človek. Celo župniku je baje že vsega tega preveč in je menda pred nedavnim ob priliki nekega ponovnega napada dal našim fantom prav. Kljub temu pa verjetno ta nepoboljšljivi Lojzek ne bo dal prej miru, preden ne bo pobral šila in kopita in odšel tja, kamor vodi pot vse njegove sovrstnike — v USA. Vsi domačini želijo le, da bi bilo to čimprej ter mu že vnaprej želijo srečno pot in več uspeha v »novi domovini«.
Šmihel nad Pliberkom
Na pragu v mesec maj v soboto in nedeljo nam je bilo naklonjeno prav lepo vreme. Bili so pravzaprav prvi sončni pomladanski dnevi, ko se je cvet na češnjah v bregu razcvetel in je povsod zakipela nova mlada rast. Novo veselje, novo upanje in močnejša vera v lepšo bodočnost in uspešno ustvarjalno delo se je budilo tudi v srcih množic, ki so prvi majski dan vsak na svoj način proslavili kot praznik dela in uveljavljanja stremljenj delovnih množic za visoke človečanske ideale svobode, miru, enakopravnosti in dobrega medsebojnega sožitja. Uveljavljanje teh idealov je podlaga za srečno in človeka vredno življenje posameznika, družin in narodov.
Prav te prve lepe majske dneve sta si v naši šmihelski okolici izbrala dva mlada para za pomemben korak v novo življenje. Praznovali smo poroki kar dveh pa-
rov, članov zelo znanih in uglednih naših družin.
V soboto zvečer so napravili šmihelski tamburaši, pod vodstvom zaslužnega in vedno agilnega vodje Silana, katerim so se pridružili Še nekateri pevci in drugi prosvetaši, podoknico na domu prvega ženina Karola Morta, naslednika Lipšove kmetije na Bistrici. Na domu je bila navzoča tudi nevesta Lenčka Haninova iz Dvora. Oba, ženin in nevesta sta požrtvovalna naša prosvetna delavca, Karol pa se udejstvuje tudi kot zadružnik ter je poslovodja Hranilnice in posojilnice v Šmihelu. Prav tako je Lenčka Haninova iz zavedne slovenske Kajžrove družine v Dvoru. Z mnogimi drugimi z rodne grude pregnanimi slovenskimi družinami je morala onega nepozabnega dne meseca aprila 1942 tudi Kajžrova družina in z njo tudi takrat šele 14 let stara Lenčka.
Ker je ženin sam tudi tamburaš, so se mu tovariši oddolžili ter mu pod vod-
Kratke vesti iz Koroške
Zelo napadalnega se je izkazal neki 24-letni vozač v Beljaku, ki je na svojem motornem kolesu vozil še nadaljnji dve osebi. Ko ga je policaj hotel ustaviti in opozoriti na nedovoljenost take vožnje, je vozač zavozil direktno ob policaja in ga pobil na tla, pri tem pa je padel tudi sam. Policaj ga je, ko je spet vstal, nameraval aretirati, toda oni ga je zgrabil za vrat in ga s pestjo udaril v obraz. Šele drugemu policaju, ki je prišel prvemu na
Dve novi razstavi v deželnem muzeju
Dne 30. aprila sta bili v deželnem muzeju v Celovcu odprti dve novi izredni razstavi, in sicer I. Koroška deželna filatelistična razstava in razstava del znanega slikarja in grafika prof. Ludwiga Hein-richa Jungnickela. Otvoritve so se udeležili tudi celovški župan Graf, zvezni svetnik Sima, zastopnik poštne direkcije in drugi, kakor tudi prof. Jungnickel in predsednik zveze avstrijskih filatelističnih krožkov Ammon.
Medtem ko je zbrane goste vodil skozi razstavo grafik umetnik sam, -je podal pregled razvoja poštne znamke v svetu in zlasti pri nas v Avstriji predsednik Am-
mon, ki je ob tej priložnosti tudi omenil, da je to na Koroškem prva tovrstna razstava v tako širokem okviru. Ne samo za zbiratelja znamk je ta razstava zanimiva, marveč bo pritegnila tudi marsikoga drugega, zlasti še tiste, ki imajo smisel za umetnost, saj je znamka v bistvu umetnina v miniaturi. Prav tako pa so razstavljene kolekcije zanimivp tudi po svojem sestavu po raznih motivih. Celovška poštna direkcija je v razstavnih prostorih uredila tudi poseben poštni urad, ki v času razstave razpolaga s priložnostnim žigom, kar pa je privlačno več ali manj le za filateliste.
pomoč, je uspelo ukrotiti napadalnega vozača in ga odvesti v policijski zapor.
Občinski svet občine Vernberk je na svoji zadnji seji sklenil letni proračun, ki znaša nad 550.000 šilingov, od katerih bodo pretežni del porabili za dograditev nove občinske hiše. Poleg tega bodo z občinskim denarjem izgradili in popravili občinska pota in ceste. Na seji je socialistični župan Zerovnik pozval zastopnike tako imenovane domovinske liste, naj se po izgubljeni volilni borbi, ki so jo le-ti vodili posebno trdo, spet povrnejo k stvarnosti, ker bo potem skupno delo v korist občine lahko.
Smrtna nesreča se je pripetila preteklo soboto v bližini Krive Vrbe, kjer je motorno kolo, s katerim sta se vozila Anton Funk in Herbert Sommer, zadelo v ob-. cestno drevo. Medtem ko je odnesel vozač Funk le lažje poškodbe, je Sommer ob padcu zadel z glavo ob obcestni kamen in utrpel težke poškodbe, na posledici katerih je kmalu zatem umrl.
Koroški potovalni urad (Karntner Reisebiiro) ima od 1. maja naprej naslednje uradne ure: med tednom od 8. do
12.30	ure in od 15. do 18. ure; v nedeljah in ob praznikih je urad zaprt.
OBJ AVA
Slovensko prosvetno društvo »Rož« v Št. Jakobu
priredi izlet v Trst in Gorico. Kdor se izleta želi udeležiti, naj se do 9. maja javi pri Šimeju v Narodnem domu v Št. Jakobu, kjer dobi vse potrebne informacije.
zbora »Leonhardsgilde« in dovršeno predvajali več koroških napevov v nemškem jeziku, zakar so jim poslušalci tudi izrazili primerno priznanje.
Po odmoru sta mešani in moški zbor SPD »Zvezda« kar tekmovala v tem, kateri bo razsipal več lepih melodij narodnih in umetnih pesmi med številne poslušalce v prostorni dvorani. Vsi navzoči so navdušeno aplavdirali nastopajočim pevcem in jim tako izrekli toplo zahvalo za prelepi kulturni užitek ob velikonočnem prazniku. Hkrati pa so izrazili tudi željo, da bi čim prej spet imeli priložnost obiskati in prisostvovati tako dobro uspeli pevski prireditvi, ki se je bodo vedno radi udeležili, ker lepo pesem pač najbolj ljubijo.
Škoda je le, da se ob tej priložnosti tako zelo »potrebni kritik« od Tednika ni mogel ali — kar je bolj verjetno — ni hotel na lastne oči in na lastna ušesa prepričati o splošni sodbi ljudstva, ki ljubi in si želi čim več takih kulturnih užitkov, ker se potem ne bi več zaganjal v poštene in požrtvovalne slovenske prosvetaše, ki v prosvetnem delovanju ne iščejo osebnih koristi in ambicij, marveč smatrajo to le za del nesebičnih prizadevanj v korist narodu.
Vorbre
V torek predzadnjega tedna je v popoldanskih urah izbruhnil v gospodarskem poslopju kmeta Jožefa Ladinika, p. d. So-mernika na Vovberški gori požar, ki se je z veliko naglico razširil. Gospodarsko poslopje z vsem inventarjem, kmetijskimi stroji in drugim orodjem je postalo žrtev plamenov. Kljub prizadevanju ljudi, ki so prihiteli na pomoč in reševali, kar so mogli, -je-ostalo še eno govedo v ognju. Škodo cenijo na okoli 200.000 šilingov. Kot vzrok požara domnevajo, da ga je povzročilo neko slaboumno dekle iz soseščine, ki se je igralo z vžigalicami.
stvom že navedenega Silana zaigrali in med čestitkami podarili v dar nekaj muzikalnih komadov.
Ženin in nevesta sta tamburaše in druge goste iskreno pogostila, vendar se v gostoljubni hiši niso mogli dolgo zadrževati, ker jih je čakala še ena enako prijetna in častna naloga.
Pohiteli so še isti večer gori v Rute, k Žagarju, kjer sta si prav tako ustvarjala skupno domače ognjišče naša znanca Jože Pečnik, sin znane in ugledne Bicljeve družine, in njegova izvoljenka Jožica Fa-šink iz Libelič pri Dravogradu. Lahko povemo na uho, da je imel inserat v našem listu uspeh. Jožeta Pečnika in njegove vrline poznamo že vsi, prav tako pa smo spoznali tudi že njegovo ženo, ki se je takoj, ko je prišla v našo okolico, vključila v našo prosveto in odlično igrala v igri »Micki je treba moža«. Samoumevno je, da sta bila oba in še oče Bicelj vsem za lepo jim izkazano pozornost iskreno hvaležna ter, sta vse prisrčno povabila pod svojo gostoljubno streho. Ob dobri postrežbi so se vsi dolgo v noč prav odlično počutili, vmes pa so zasvirali tamburaši in je zadonela naša pesem v tiho majsko noč.
Drugi dan, v nedeljo, pa je bila po poročnih obredih, kjer je mešani zbor odlično sodeloval, v znani Šercerjevi gostilni dvojno ženitovanjsko slavje. Udeležba svatov je bila številna, zvečer je prihitelo še vse polno »oknarjev«, bistriška godba je neumorno in prav dobro igrala, postrežba je bila kvalitetna in razpoloženj’e razigrano do ranih jutranjih ur. Slavje je povzdignil s vojimi vložki domači moški pevski zbor. Mladim novoporočen-cem je spregovoril oče Bicelj ter v svoji čestitki izrazil dvoje: medsebojno izpopolnjevanje za skupno družinsko srečo, pa tudi skrb za ohranitev vzorov in idealov prednikov, zvestoba sebi in narodu, kar se naj- ohranja, čuva in budi tudi v mladem naraščaju.
Naj klije v. obeh novoustanovljenih mladih družinah krepko in bujno mlado življenje, naj žanjeta mnogo uspehov in zadovoljstva na mnoga leta!
7. maj 1954
Pcsirc in zanimiv o
Štev. 18 (628) — 5
Nekaj o slani in sladki vodi
Morska voda vsebuje povprečno 2 do 3 odstotke soli. Izjema je Mrtvo morje, ki vsebuje do 24 odstotkov soli. Gostota te vode je tolikšna, da se v njej ni mogoče potopiti. Četrtina vse njene teže je sol, zato je ta voda tako težka, da človek plava na njej, ne pa v njej, če se je že odločil Za kopel v tej vodi. Voda Mrtvega morja je tako gosta, da človek brez vseh gibov, ležeč na površini in s prekrižanimi rokami na prsih, ostane na površini, plava kot plutovinasti zamašek na vodi.
Mnogi bolniki, ki jim je predpisana slana kopel, bi vedeli povedati, da se v kadi s slano vodo niso mogli potopiti v vodo in se okopati kot bi želeli. Neka bolnica, ki se je prišla kopati v kopališče s slanimi kopelmi, je nad lastnikom stresala svojo jezo, ker se ni mogla dovolj potopiti v vodo. Lastnik seveda je bil pri stvari povsem nedolžen, ker vzrok temu je fizikalni pojav, ki mu pravimo vzgon.
Zakon o vzgonu imenujemo po utemeljitelju tega zakona, Arhimedu, Arhimedovo načelo. Arhimed je bil grški fi-
Britje brez aparata
Nemški kozmetični institut Babyface je v sodelovanju z nemško tovarno motornih koles izdelal posebno kremo, ki omogoča britje med vožnjo z motornim kolesom. To ugodnost z uspehom lahko izkoriščajo delavci in nameščenci, ki se dnevno vozijo na svoje delovno mesto z motornim kolesom in se jim zjutraj ne ljubi obriti na doslej običajen način. Preden se voznik odpelje, se namaže s kremo, ki pri brzini 60 km na uro in ob delovanju kisika povzroči, da odpadejo vse kocine, ki jih ima voznik na bradi. Za voznike, ki imajo posebno trdo brado in jim je britje muka, pa je posebna Super-kre-ma, ki zanesljivo deluje in obrije voznika bolje kot vsaka britev.
zik, živel je v 3. stoletju pred našim štetjem. Je tudi prvi, ki je začel izračunavati prostornine teles. Poleg tega je utemeljil še druga važna pravila.
Zakon o vzgonu ali Arhimedovo načelo pravi, da postane telo, potopljeno v neko tekočino, za toliko lažje, kolikor tehta od telesa izpodrinjena tekočina. To smo že sami lahko mnogokrat opazovali pri kopanju. V vodi smo na primer svojega prijatelja veliko lažje dvignili kot pa izven nje. Postal je toliko lažji, kolikor tehta voda, ki jo je izpodrinilo njegovo
telo. Telesa, ki so lažja od tekočine, zato plavajo na površini. V tekočino se potopijo le toliko, da izpodrinejo toliko tekočine, ki odgovarja njihovi teži. Tekočina deluje s silo navpično od spodaj navzgor. Imenujemo jo vzgon.
Voda, ki vsebuje raztopljeno sol, je težja in njen vzgon je večji. Morska voda, ki vsebuje raztopljene soli, ima veliko večji vzgon kot pa sladka voda, zato se je v morski vodi tudi veliko lažje obdržati na površini. 2e majhni gibi rok in nog zadostujejo, da telo plava.
MORSKE PTICE
Če bi albatrosa, največjega in najvzdrž-ljivejšega plavalca južne poloble, ujeli in ga posadili na palubo ladje, bi videli, da si jetnik ne more nič pomagati. Nerodno bi se potikal po palubi, v zrak pa se ne bi mogel vzdigniti. Vzleteti more ta veliki morski ptič le iz valovja. Morski ptiči so vse svoje življenje na vodi, zato so imenitni plavači in potapljači. Bistro kakor orel opazujejo1 svoj plen iz zraka ali pa se potapljajo za njim v globino. Hranijo se z milijardami drobcenih rakcev, črvov in ribic.
Gnezdijo pa morske ptice na obrežju, najpogosteje na strmih skalah. Potrebno jim je le toliko prostora, da odložijo jajca. Po kopnem se le s težavo premikajo. Na obrežnem skalovju se nabere na milijone ptic. Šumeči hrup, ki ga povzročajo, je strašen. Če bi z neprevidnim strelom te množice ptic preplašili, bi val zraka, ki bi nastal, ko bi vzletele vse ptice hkrati, bil tako močan, da bi vrgel človeka po tleh. Take naselbine ptic na obrežju niso zaman dobile ime »ptičje sejmišče«, ker je stalno slišati močno šumenje.
Ptice so požrešne. Kako neskončno veliko mora biti število vsakovrstnih rakcev, črvov in rib, da so te ptice zaradi njih zapustile polja in gozdove ter se pri-
Šestintrideset let puščavnik
V vrtu človeštva se najdejo različni tipi in posebneži. V okolici Stainz na Štajerskem se je iz človeške družbe odstranil neki Alojz Leitinger in preživel 36 let v samoti, dokler si ni pred kratkim sam vzel življenje.
Ta človek je kmalu po prvi svetovni vojni zgradil ob robu gostega gozda na pol v zemsko jamo pogreznjeno leseno kolibo. Kočo je okoli in okoli zaščitil z žično ograjo, pozneje pa postavil še neke vrste izgledni stolp, odkoder je mogel opazovati, če se je kdo bližal njegovemu bivališču. Čim je zagledal kakšnega človeka, je takoj izginil v notranjosti svoje Zgradbe.
Ker ta čudni človek ni nikdar kaj zagrešil, so ga pustile oblasti v miru. Ljudje
lagodile življenju na vodi in lovu v njej. Zato pa so se te ptice tudi na zunaj spremenile, ker je način življenja in prehrane to zahteval. Seveda pa je to trajalo dolgo vrsto let. Nekateri organi so se razvili, drugi okrneli.
Tako so pingvini, ki živijo v Antarktiki, izgubili zunanjo podobo ptice. Perutnice so jim postale plavuti, vesla. Noge imajo nekje čisto zadaj. Nekatera peresa so pa že kot luskice, kot pri ribah. Kadar se ti imenitni plavači potapljajo za plenom, jim uide le malokatera žrtev, ker pingvin je izredno hiter tudi pod vodno gladino.
Pingvini imajo nekako ponosno pokončno držo. So tudi do en meter visoki. Dolgo časa preživijo samo 'v vodi, ne da bi prišli na suho, nekateri celo okoli pol leta. Od kopnega se oddaljijo tudi do 500 milj (1 milja je dolžina 1852 m).
Muha Ce-ce in boj proti njej
Muha Ce-ce živi v osrednji Afriki, od vzhodne do zahodne obale, do južnega roba Sahare in do sredine južne Rodezije. To področje meri okoli 13,059.800 kvadratnih kilometrov. Najbolj se množijo v rečnih dolinah, kjer je dosti vlage, torej v krajih, kjer so ugodni pogoji tudi za življenje ljudi.
Kar pa ta muha prenaša nevarno spalno bolezen, človeštvo na teh področjih ne more obstojati. Človek, ki ga okuži ta muha, stalno spi. Povzroči nekakšno vnetje možganov. Človek tej bolezni podleže. Ker pa je ozemlje, kjer prebiva ta muha, uporabno tudi za človeku koristne namene, se strokovnjaki že dolgo časa ukvarjajo s problemom, kako uničiti smrtonosno muho.
Tako se angleški letalski strokovnjaki pripravljajo na pra%o vojno proti Ce-ce muhi. Proučujejo namreč možnost bombardiranja obsežnih afriških pragozdov s posebnimi bombami, ki so napolnjene s posebnim preparatom za uničevanje te muhe, ki je prava nadloga Afrike.
Bombe so preizkušali na letališču Red-hill. Napravili so okrog sto poletov. Bombe polni benzin-heksaklorid in DDT. Teža ena take bombe je okoli 3 kg.
£111 že veste, da ...
... iz posebne vrste kamna izdelujejo volno. Ta industrija se predvsem razvija v Angliji. Taka volna ima zelo dolga vlakna in se uporablja predvsem za izolacijo toplote in zvoka. Surovin za take izolacije je dovolj na Švedskem, kjer pa doslej še niso bile izkoriščane.
ZANIMIVA NAJDBA
so vedeli, da se je preživljal edino z gozdnimi sadeži. V poletju je jedel gobe, pozimi pa koreninice. Gobe je užival vse, tudi strupene mu niso škodovale. Večkrat so ga opazovali, ko je gobe mušnice surove pojedel.
Nedavno so otroci prinesli vest, da so videli na izglednem stolpu viseti obešenca ter so dognali, da je Leitinger storil samomor. Ko so preiskali njegovo zemeljsko duplino, so odkrili, da si je s truda-polnim delom izkopal kakih 30 metrov dolg podzemeljski rov, skozi katerega je mogel neopažen zahajati v gozd, da si je poiskal hrane. V njegovi siromašni zapuščini so našli nekaj odlikovanj iz prve svetovne vojne.
Antropologi, znanstveniki, ki se bavijo s proučevanjem človeškega življenja, z univerze v Santiago, glavnega mesta republike Chile, so se podali na raziskovanje v pogorje Južne Amerike, v Ande ali Kordiljere. Najvišji vrh tega 15.000 km dolgega pogorja je Aconcagua, 7040 m visok. Za vodiča so imeli pastirja iz Andov. Na neki gori, visoki 2200 m, ki spada pod pogorje Andov, so odkrili tempelj. V templju pa so našli truplo 12 let stare deklice iz plemena Inkov. Inki so indijansko pleme, ki živi na tem območju. Do leta 1553 so imeli svojo državo in bili visoko kulturni. Po letu 1553 pa je bila njihova dežela uničena od Špancev, ki so vdrli v južno Ameriko.
Znanstveniki so ugotovili, da je truplo ležalo v templju najmanj 500 let in je ostalo do sedaj sveže. Da je ostalo sveže, je treba pojasniti s tem, da je ležalo v ledu.
Deklica je oblečena v črno tuniko (oblačilo brez rokavov). V rokah drži torbico, v kateri so našli perje od papig in porezane nohte. Inke so hranile nohte
od rojstva do smrti kot vražo proti zlim duhovom. Na nogah ima obute mokasine, za indijance značilni nizki čevlji iz usnja, kož divjih živali. Okoli nje pa so bile razmetane igračke, zlate in srebrne podobe.	___
Truplo deklice so prepeljali v Santiago. Hranijo ga na medicinski fakulteti v hladilnikih. Truplo nameravajo še nadalje proučevati.
ANEKDOTA
Francoski državnik Clemenceau, ki so ga imenovali tudi »tiger«, je nekoč v uradnih prostorih svojega ministrstva nepričakovano napravil inšpekcijo. Nikjer ni našel nobenega uradnika. Vsi uslužbenci so se predčasno razšli, ker nobeden ni pričakoval kontrole. Nazadnje je državnik v neki sobi le našel nekega uradnika, ki je spal za mizo. Njegov spremljevalec tajnik ga je hotel prebuditi, toda Clemenceau ga je hitro zadržal in dejal: »Naj spi, če ga boste prebudili, bo odšel še ta.«
Anton Ingolil:
Čeprav niso godrnjali niti zoper gospoda Boga, ker jim ni naklonil lepšega življenja, niti zoper milostno gospo, ker je bila tako trda in skopa pri plačilu, so vendar tudi oni imeli že od nekdaj svoje skrite želje in željice. Najbolj so se jih zavedali ko so bili še otroci; tedaj so bile največje in najsmelejše, pozneje jih je bilo z vsakim letom manj in bile so vse bolj skromne, dokler ni ostala samo ena, a še ta se jim ni izpolnila, z njo vred so drugega za drugim položili v blatno ilovico.
l.e staremu Ignacu Trčku se je izpolnila, tik preden je za vselej zatisnil svoje trudne oči.
Na cvetno nedeljo, ko je vzcvela zadnja marelica v Koreskinem vinogradu, so se zbrali vnuki starega Ignaca Trčka na klopi pred zidanico. Klop je bila preprosta, pač zato, da bi Koreskini gostje, na-yajeni oblazinjenih stolov, videli, kakšno Je življenje v Halozah, toda - zidanica je kila na novo prebeljena, imela je velika °kna, ki so bila tistega nedeljskega popoldne — kakor navadno -— zaprta z zele-
nimi vetrnicami, prostorno zastekleno verando spodaj in sončen balkon zgoraj. Vežna vrata so bila široka in visoka, na zunanji strani podbojev je bilo pribitih pet ali šest podkev. Koreska je verovala, da prinašajo srečo; vedela je za vsako posebej, kje jo je našla in kaj si je pridobila kmalu potem. Okoli hiše je rastlo sadno drevje, takoj pod njo je ležal vinograd, padal je na južno stran v dolinico; prav na dnu se je skrivala borna viničarija. Druga viničarija, sicer zidana, toda še manjša, se je tiščala visoke in mogočne stiskalnice, ki je stala na grebenu nekoliko stran od hiše. V spodnji so stanovali Trčkovi, v zgornji pa Svenškova sestra Liza s svojim možem Cafuto in dvema otrokoma.
»Kdaj bodo le prišli?« je vprašal petletni Tonček, najmlajši med vnuki Ignaca Trčka.
Bratje in sestre se za Tončkovo vprašanje niso zmenili.
Lojz, ki je bil najstarejši in mu je bilo tri in dvajset let, Se je oziral po vinogradu, ukvarjajoč se z mislijo, čez koliko dni bodo končali s kopjo. Pepek, štiri leta mlajši, a precej večji, je gledal na cesto spodaj v ravnini, begal po njej, ustavljajoč se predvsem tam, kjer so večje in manjše gruče hiš pričale o živahnem nedeljskem življenju, kakor ga je bil spoznal ob redkih popoldnevih, ko se mu je posrečilo pobegniti z vrha. Petnajstletna
Micka je napeto čakala, kdaj se bo oglasila kukavica; mati ji je dala zjutraj dinar od njenega prvega zaslužka. Deklica bi rada slišala z denarjem v roki, v tem primeru bo imela, kakor je verovala, vse leto dovolj denarja. Tudi Franček in Hanika, ki sta hodila še v šolo, se nista zganila; dečku se ni ljubilo odgovoriti na tako neumno vprašanje; saj nihče ne more vedeti, kdaj bo prišla gospa, včasih pride sredi tedna, ostane nekaj ur in odide, drugič pride v nedeljo in ostane dva, tri dni, včasih pride sama, tedaj navadno ne zdrži dolgo, če je z njo kak gospod, pa ostane vsaj čez noč. Hanika, ki bratčeve-a vprašanja ni niti dobro razumela, je rezizrazno strmela predse, ne da bi videla kaj določnega ali mislila kaj posebnega.
A Tonček bi bil vendar rad vedel, kdaj bo prišla gospodinja. Vprašal je še enkrat in dodal: »Navadno so prišli pred kopjo, letos pa jih že od svečnice ni.«
»Boš jih že dočakal!« ga je slednjič zavrnil Lojz. »Bodo že videli, da si shodil. Saj je res že zadnji čas.«
Otrok se je spustil s klopi in previdno stopil k ograji, ki je ločila ozek pas trate od vinograda. Njegove vodenosive oči so se za hip zasvetile. Da, gospa bodo prišli in videli, da hodi. Ob njihovem prihodu bo stopil k njim in jim poljubil roko, kakor to store Hanika, Franček in Micka, ded in mati, včasih celo Lojz. Doslej je moral samo od daleč gledati, kako so
drugi izkazovali gospe spoštovanje, saj se ni mogel niti ganiti s praga. Včasih je ta ali oni dobil kako jabolko ali hruško, nanj pa ni padlo nikoli nič.
Stopal je sem in tja ob ograji, držeč se zanjo, saj se ni čutil še dovolj trdnega v nogah; ko so začeli s kopjo, je prvič prišel do vinograda, tega dne pa je prilezel na vrh.
»Kako imajo v hiši?« se je spet oglasil. Ni mogel molčati, zadnje dni se je vse njegovo življenje spremenilo: shodil je. Odprla so se mu vrata v svet. Že od nekdaj mu je bila največja skrivnost mogočna hiša na vrhu vinograda, toliko bolj, ker je bila skoraj vse leto zaprta. Kadar pa so bila njena okna odprta, se je slišala v globel nenavadna godba in se je razlegalo čudno petje.
»Skoraj tako lepo kakor v cerkvi!« je vzkliknila Micka, spomnivši se gladkih tal, nenavadno bleščečega pohištva, svetlih posod in velikih slik po stenah, ki niso prikazovale' svetnikov, a so bile vendar lepe. »Pozabil bi hoditi, če bi vstopil vanjo.«
»Toda gospa ima v mestu še lepšo hišo!« se je oglasil Lojz. »Večja je in več oken ima kakor šola v Uovcu!«
»V mestu je sploh drugače kakor tu!« se je oglasil Pepek. »A ne samo v mestu, že spodaj v Ilovcu, v Dolencih, Dravcih in drugod. Bolje je kot pri nas na Vinskem vrhu. Povsod je bolje. A najbolje je
ZA GOSPODINJO IN DOM
Več dišavnic v naše kuhinje
skemu kašlju. Obolelim otrokom dajemo ta čaj na vsake 2 do 3 ure po eno žlico.
Žajbelj ali kaduljo razmnožujemo z deljenjem starejših grmov, lahko pa tudi s semenom. Liste dodajamo kot začimbo raznim jedem, posebno divjačini. S svežimi listi čistimo zobe, ki jih ohranja žajbelj tudi zdrave. Iz suhih listov kuhamo čaj za umivanje zob in izpiranje ust.
Melisa je znana trajna dišavnica, ki dobro uspeva v rahli zemlji in nekoliko zasenčeni gredi. Pred cvetenjem jo požanje-mo in posušimo na zraku. Razmnožujemo jo z deljenjem. Pozimi ne pozebe.
Pelin je pri nas najbolj razširjena rastlina, ki se uporablja bolj v zdravilne kakor v kuhinjske namene. Zaseje se navadno sam. Največ ga rabijo pri izdelavi pelinkovca.
Pehtran je znana in cenjena trajna dišavnica. Razmnožujemo ga lahko s seme-
Kako delamo cmoke?
Pogosto se zgodi, da stoji gospodinja vsa obupana pred ponesrečenimi cmoki, ki so ali razkuhani ali pretrdi. Zakaj? Da boš laže razumela, damo kratek primer: Če nastrgaš surov krompir, ga stisneš in daš kuhati, bo ta cmok trd in neužiten. Če pa napraviš cmok iz kuhanega krompirja brez vsakega drugega dodatka, se bo razkuhal. Škrob v surovem krompirju se pri kuhanju napne in se spremeni v lepljivo gmoto, ki drži drobne koščke krompirja skupaj. Prav to bi se zgodilo, če bi delala cmoke iz surovega ali pa iz kuha-
Z D RAVSTVENI KOTIČEK
Krvavitev iz pljuč
nom, rajši pa z deljenjem starejših grmičev. Liste dodajamo kot začimbo raznim jedem, posebno v pecivo. Prilagamo ga vloženim kumaricam in dodajamo kisu.
Lušterk je manj znana trajna dišavnica. V prejšnjih časih je rastel v vsakem kmečkem vrtu. Po listih in vonju sliči zeleni. Razmnožujemo ga z deljenjem. Je dober dodatek k juham, ričetu, krompirju in drugim jedem. Industrija ga uporablja kot bistveno sestavino juhinih dodatkov (Magi).
Končno naj omenimo še rožmarin, ki je čislan kot okrasna rastlina, pa tudi kot dišavnica. Razmnožujemo ga s semenom ali s potaknjenci. Ker je občutljiv za mraz, ga gojimo v posodah ali presadimo za zimo v lonce in prezimimo v sobah, kjer ne zmrzuje. Močno dišeče liste dodajamo raznim jedem, posebno omakam in divjačini.
nega mesa. V mesu je namreč dosti beljakovin, ki pri kuhanju zakrknejo. Torej, če delamo cmoke iz surove tvarine, ki vsebuje škrob, iz beljakovine, moramo dodati testu iz kuhane tvarine nekaj, kar veže. Če zmešaš surov in kuhan krompir, tedaj se bo poizkus posrečil. Iz tega torej sledi tole: Če delamo cmoke iz surove osnovne tvarine, bomo testo rahljale s kuhano snovjo, kakor krompirjem, zdrobom ali maščobo. Kuhano osnovno tvarino pa vežemo s surovo snovjo in z jajcem. Razen kuhane škrobove gmote in
Priprava dobre in okusne jedi je odvisna ne samo od pravilne kuhe, ampak pogosto tudi od raznih dodatkov in začimb, posebno raznih dišavnic, ki jih dodajamo jedem. Kakor si ne moremo misliti dobre juhe brez peteršilja, zelene in paradižnikov, tako si ne moremo predstavljati na primer dobre obare brez vejice majarona.
Mnogim jedem dajo šele dišavnice pravi okus in aromo, zato so v kuhinji nujno potrebne. Nekatere od njih so tudi zdravilne. Za zimsko uporabo spravljamo dišavnice posušene. Ker najbolj diše tik pred cvetenjem, jih tedaj požanjemo, povežemo v snopke in posušimo na zraku v senci. Nekatere jeseni presadimo v lonce, da jih lahko uporabljamo sveže.
Vse dišavnice uspea*jo v globoki, pa ne prevlažni zemlji. Ugaja jim sončna lega. Na vrtu jim določimo poseben, lahko dostopen prostor, kako manjšo gredico, kamor jih posejemo ali presadimo. Dišavnice so namreč ali enoletne in le-te vsako leto znova posejemo, ali pa trajne, ki lahko rastejo in začno zaradi izčrpanosti zemlje hirati, jih delimo in presadimo na drug prostor.
Najbolj znana in splošno rabljena dišavnica je majaron. Dobro seme posejemo v aprilu v zaprte grede, na prosto pa šele prve dni maja. Pregoste sadike pre-redčimo in posadimo v kupčke. Žanjemo ga lahko večkrat, vselej tik pred cvetjem. Posušene in v snopke povezane vejice hranimo najbolje v steklenih ali pločevinastih posodah.
Trajen majaron razmnožujemo z delitvijo dvoletnih in večletnih grmičev.
Boziljka, bosiljak ali bražiljka ima prav prijeten vonj in okus. Doma je iz Indije, zato ljubi posebno sončno lego. Sejemo jo navadno v zaprte grede ali zabojčke, presadimo pa na vrt šele v začetku maja. Na prosto jo sejemo šele sredi maja. Ta dišavnica Je zelo priljubljena bodisi sveža ali posušena. , Kuharice jo dodajajo raznim omakam, klobasam, pečenkam, kislim kumaricam itd.
Koper ali smrdilj sejemo v začetku aprila. Pregoste setve preredčimo, da se bolj razraste. Enkrat zasejan, se sam razmnožuje. Sočno zelenje dodajamo jajčnim pečen jakom, med vlaganjem kumaricam, zelju in repi pri kisanju.
Janež, ki je podoben po listih in semenu kopru, pridelujemo in uporabljamo prav tako kakor koper. Janežev čaj je zdravilo pri bolnih dihalih in prebavnih organih.
Timijan ali materna dušica ima rada toplo in zavetno lego. Seme posejemo na prosto šele v maju. Lahko pa razmnožujemo timijan tudi z deljenjem. Uporabljamo ga kot dodatek k pečenkam, praženemu krompirju in raznim omakam. Čaj iz 700 gramov timijana in 50 gramov sladkorja je uspešno sredstvo proti oslov-
Krvavitev iz pljuč je največkrat znak pljučne jetike. Ni nujno, da gre vselej za težko jetiko. Krvavitev opazujemo tudi pri začetni jetiki in ji moramo biti malone hvaležni, ker nas je pravočasno opozorila na resno zadevo.
Nervozni in slabo poučeni ljudje imajo vsako srago krvi iz ust že za pljučno krvavitev. Kri utegne bitii iz piškavega zoba, vnete ustne sluznice, iz žrela itd.
Kri iz pljuč je svetlordeča in nekoliko penasta, ker je pomešana z zrakom. Bolnik bolj ali manj kašlja. Krvavitev je včasih neznatna, včasih vznemirljivo obilna, toda le v prav redkih primerih smrtna. Da težko bolan jetičnik ob krvavitvi ali neposredno po njej umre, je mogoče, ne moremo pa reči, da je umrl zaradi izkrvavitve, pač pa zaradi uničenih pljuč in bi brez krvavitve prav tako umrl.
Pomagati moremo bore malo. Prav zato moramo tisto malo uspešno izvršiti. Glavno je pomirjenje. Odstranimo* radovedneže in cmeravce, ki spravljaj«} bolni-
ka v obup. Vedrega lica se sučemo okrog bolnika in čeprav tudi nas skrbi, tega ne pokažemo. Zamotimo ga z govorjenjem o prijetnih stvareh, toda ne z neslanimi dovtipi, njemu pa vsako govorjenje prepovemo. Poskrbimo za zelo visoko vzglavje, na prsi polagamo ledenomrzle obkladke, nagovarjamo ga, da le malo in rahlo kašlja, pod brado mu držimo posodo, v katero prestrezamo kri, s čisto ruto mu brišemo kri okrog ust. Ne dajemo mu niti toplih, niti močnih pijač, temveč zgolj požirke vode in hladnega mleka, pa še to potem, ko se je krvavitev polegla. Če le mogoče, mu damo popiti 1 do 2 tableti kodeina, ki umiri kašelj.
Tudi sebe varujemo. V krvi so bacili jetike. Bolnik naj ne kašlja v nas. K bolniku pristopamo tako, da se postavimo k vzglavju in smo z obrazom obrnjeni v isto smer kot bolnik. Roke si umijemo in razkužimo, obleko menjamo. Dobro je imeti velik predpasnik, ki pa puščamo v bolnikovi sobi, kadar koli jo zapustimo.
kuhane beljakovine uporabljamo pri kuhanju še druga rahljalna sredstva, ki testo zrahljajo s plinastimi mehurčki: kvas ali pecilni prašek; oba namreč razvijata ogljikov dvokis. Tudi če stepemo sneg, je v njem zrak, ki potem testo rahlja. Podobno učinkuje tudi maščoba.
Kadar uporabljaš za vezavo kruh, mora biti en dan star. Namakati ga moraš v mrzli vodi ali mleku (vroča ga napravi lepljivega). Namočeni kruh pa moraš dobro ožeti. Pri pripravljanju cmokov je važno tudi to, da soliš meso, iz katerega oblikuješ gladke cmoke. Če pustiš majhne razpoke, potem tekočina neenakomerno pronikne v cmoke in se le-ti razkuhajo. Zelo važno je tudi, da daš vse cmoke naenkrat v vodo. Če bi jih sproti oblikovala, bi bili prvi cmoki že kuhani, preden bi zakuhala zadnjega. Žemeljne cmoke iz surovega krompirja in mesa kuhamo pokrite, nasprotno pa cmokov iz kuhanega krompirja ne pokrivamo, ker bi se razkuhali.
Marsikatera gospodinja misli, da je cmok kuhan, ko priplava na vrh. Pa ni res. Ko cmoki priplavajo na površje, je to znak, da je vanje pronikla voda; v tem primeru posodo potreseš, da se dvignejo vsi cmoki, nato pa jih kuhaš še kakih pet minut. Da je cmok kuhan, lahko preizkusiš tako, da ga prebodeš z zobotrebcem. Če se testo ne prime zobotrebca, potem lahko cmoke odstaviš. Kuhane pobereš s penovko, zložiš v široko ponev in zabeliš z drobtinicami. Cmoke serviramo kar najbolj sveže, ker se kmalu sesedejo in strde.

Jopica za hladnejše dni, ki ima všite rokave, stoječ ovratnik, dva velika žepa, 6 cm širok pas in je ob straneh 10 cm zarezana
v Mariboru, tam se lepo zasluži. Meškov Matija s Sladke gore že dve leti dela v mariborski tovarni. Kolo ima, lepo je oblečen in še domov pošlje kdaj pa kdaj kako malenkost.« Pepek je umolknil za hip, potem pa naglo končal. »Tudi jaz bom šel za njim.«
»Kaj hočeš v mestu?« ga je zavrnil Lojz. »Nisi vajen ne ljudi ne dela. Tu smo doma in tu bomo ostali. Boš videl, lepega dne se bo Meško vrnil, kakor se je vrnil že marsikateri.«
»Tudi jaz mislim, da je spodaj lepo!« je vzkliknil Tonček, strmeč v dolino in misleč na tisti čas, ko bo lahko prvič odšel tja doli in videl vse to, o čemer je doslej samo slišal: cerkev, šolo, gostilno, trgovino in še marsikaj.
Spet so obmolknili. Vsakdo je mislil svoje ali se brez misli predajal toplemu soncu.
»Jaz pa rečem, da bodo dedek kmalu umrli in potem bom spala jaz na njihovi postelji!« se je oglasila Hanika, ki je bila že ves popoldan tiho. Njen topi obraz je za spoznanje oživel.
Fantje se niso zmenili za njene besede, toda Micka jo je takoj zavrnila: »Ne boš, mati so rekli, da bom jaz!«
»Meni so obljubili dedek, postelja je njihova. Še danes zjutraj so mi rekli, da ne bom dolgo čakala.«
Micka je trdila, da bo obveljala materina beseda.
»Spali bosta pač skupaj,« je razsodil Lojz. »Sicer pa bodo dedek gotovo še živeli. Že pet zim pravijo, da bodo umrli pred kopjo, a ko okopljemo, ne govorijo več o smrti in živijo dalje.«
»Vendar so letos slabši, kakor so bili prejšnja leta,« je strokovnjaško razlagala Hanika. »Sredi rezi so morali odložiti škarje, zdaj jih že tri tedne ni na spregled.«
»Slabo je z njimi, čeprav niso stari več kakor pet in sedemdeset let,« je pristavil Pepek. »Spodaj v dolini možje v njihovih letih še orjejo, sejejo in sekajo drva.«
Ko so kmalu potem spodaj pri viniča-riji zacvilila vežna vrata, so se zganili in pozorno gledali navzdol.
Iz koče je stopil stari Ignac Trčko.
»Dedek so vstali!« je vzkliknil Tonček, ki ga je prvi zagledal.
»Hanika, boš še čakala na njihovo posteljo!« se je zasmejala Micka brez usmiljenja.
Hanika se je spet zastrmela nekam predse, ostali pa so bolj ali manj pozorno opazovali starca, ki si je z dlanmi zaslonil oči in se nekaj časa oziral okoli sebe. Ko je zagledal otroke, se je namenil v vino-grad.
»Naproti jim grem!« ie vzkliknil Tonček in se spustil po hribu navzdol; ker mu je šlo po nogah prepočasi, je legel in se skotalil do bregu. Počasi sta lezla navkreber, ded, ker so mu noge že oslabele,
vnuk, ker njegove še niso bile dovolj močne. Trudoma sta se privlekla do klopi.
»Grejete se kakor martinčki,« se je stari Trčko nasmehnil otrokom in se spustil na klop mednje. Pošteno se je bil zasopel, zato sprva ni mogel spregovoriti kaj več. Šele čez čas je nadaljeval. »Lep kos ste okopali. Najbrž bo nastopilo slabo vreme. Dež je potreben, zemlja je suha. Škoda, da niste mogli končati.« Govoril je naravnost predse, čeprav so bile njegove besede namenjene predvsem Lojzu, ki je sedel ob njem.
Lojz se je ozrl proti Pohorju. Temni oblaki so se zbirali nad njim, tudi veter je postajal močnejši in hladnejši, a sonce je žgalo kakor prej.
»Ali očeta še ni iz mesta?« se je starec spet oglasil. Šele zdaj se je za spoznanje okrenil k Lojzu, ki je v odgovor odkimal. »Ves teden je kopal, danes pa tri ure v mesto in prav toliko nazaj. Gospa bi lahko prišli in prinesli denar.« A kakor da se je skesal svojih besed, je takoi popravil. »Tako je bilo vedno, ko so živeli Še gospod in tudi prej, ko so nam ukazovali njihov oče, Bog jim daj sveta nebesa! Seveda, kaj bi se vozili tako pot iz mesta, konji se upehajo in iz Ilovca sžm gori tudi ni blizu. Gospa bodo zadovoljni, da ste toliko napravili!«
»Pri Mundovih so že končali, dobili so kopače, ker so plačevali po deset dinarjev in za južino jim je gospa, dokler je bila
tu, dajala vina,« je razložil Lojz. »Pomislite, dedek, kopači so dobili vino! Naša gospa so pretrdi za denar, vina pa ne bi dali za nič na svetu.«
»Tudi gospod so bili takšni, denarja in vina ni bilo mogoče dobiti od njih,« je potrdil Trčko.
»Skopuhi!« je vzkliknil Pepek prezirljivo.
Bratje in sestre so se zdrznili, stari Trčko pa je vnuka karajoče pogledal. »Kruh nam dajejo!«
»Kruh?« se je Pepek nasmehnil zaničljivo. »Toda kakšen?«
Pepek je naglo vstal in se izgubil nekam za hišo.
»Ko bodo prišli, bom stopil k njim in jim poljubil roko!« je zaklical Tonček in se spustil od ograje k dedu.
Stari Trčko ga je pobožal po glavi. »Revček, bali smo se že, da ne boš stopil na noge.«
Otroci so oživeli.
»Dedek, kdaj bo zapela prvič kukavica?« je vprašala Micka.
»Ko bodo ozelenele bukve.«
»Dotlej bom imela že več denarja. To je moj denar. Mati so mi ga dali od mojega zaslužka.«
»Tudi jaz sem začel s tvojimi leti.« Stari viničar je smehljaje se pogledal po drobnem dekletu.
(Se nadaljuje)
/jfPj&MA&Š&a NAPREDNIH gospodarjev	Štev. 18 (628) — 7
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE	
Sedanje zelene krmljenje melznih krav
Večji del zelenega krmljenja v naših predelih dežele je pomanjkljivo, negospodarsko ali celo potratno.
Imamo hleve z odlično živino, toda ta dobiva čestokrat tudi poleti premalo zelene krme (spričo naše južnokoroške »bolezni«, da s krmo vedno »šparamo«) ali pa dobiva sicer količinsko zadosti krme, toda ta je prerevna, vsebuje premalo beljakovin in rudnin.
Tudi po pokolenju (poreklu, Abstam-mung) najboljše krave (z najboljšo prirojeno molznostjo) nam spričo take krme ne morejo dati zadosti mleka. Če pa ga že dajo, gre v tem primeru mlečna proizvodnja na račun telesne teže: krave hujšajo, pešajo in postanejo dovzetne za razna obolenja kot mehkokostnost, kosto-lomnico itd. To se dogaja, če pokladamo n. pr. samo zeleno koruzo ali pa (odličnim molznicam) samo zeleno žito.
V mnogih primerih dobivajo krave količinsko sicer zadosti, v pogledu beljakovine pa preveč bohotno, preveč krepko
	
Pismo kmečki mladini	
C naših žitih in e žele« nem krmljenju živine
Danes se bomo nekoliko pomudili pri naših žitih in zelenem krmljenju živine.
Po poročilih vremenskih postaj je v zadnjih desetih letih padlo v letošnji pomladi najmanj dežja. Letošnja večtedenska pomladanska suša se pozna predvsem pri žitaricah, umetna gnojila, ki so bila potrošena niso prišla do učinka in so žita zaostala v razvoju; njihovi lističi so pričeli porumenevati, kar je znak hiranja.
Sedaj ko je dež pošteno prilil, je prav, da ji z dušičnim gnojilom „nitramoncal“ pomagamo k moči, da bodo nadoknadila, kar jih je susa v rasti zavrta. O pomenu in načinu gnojenja žitom z „nitramoncalom“ smo pisali v predzadnji številki našega lista (glej članek *Gnojenje in poleganje žita’-). Ker pa- je „ni-tramoncal“ na videz drago gnojilo in ker večina kmetovalcev še ne veruje v njegov pozitivni učinek, izkoriščamo to priložnost in Vam svetujemo, da preskusite uspešnost sedanjega gnojenja z ,;nitramoncalom“.
Odmerite pri vsaki vrsti žita, pri rži, pšenici, ječmenu in ovsu površino 10X10 m, to je en ar. Na to površino potrosite — ako žitu že prej ni bilo gnojeno z tomaževo žlindro ali su-perfosfatom ter nitramoncalom in kalijevo soljo — še 5 kg superfosfata, 3 kg kalijeve soli in % kg nitramoncala. Gnojila trosite ob suhem vremenu na suhe rastline, torej ob popoldanskih urah. U primeru, da je z enim teh gnojil že bilo gnojeno, izpustite gnojenje z njim, dajte pa na vsak način ostala gnojila. Kar tiče „nitramoncala“, naj povemo še to, da je to samo prvi obrok gnojenja. Kdaj smete trositi ostala dva obroka, bomo pravočasno sporočili.
Ta gnojila vas stanejo za poskus pri eni vrsti žita skupno ca. 6.— šil. Zato pa ni treba nobenega premišljanja ali bi poskus napravili. Ta denar ni proč vržen, nasprotno bo prinesel obilo koristi s tem, da boste vsakogar prepričali o uspešnosti takega gnojenja. Poudarjamo pa potrebo, da se docela držite zgornjih navodil in da količine gnojil ne zmanjšujte.
Ko ste parcelico 1 ara odmerili, zabijte na vogalih količke, če ste nekoliko spretni, boste napravili tudi lepo leseno tablico s streho, jo pritrdili na kol in zapisali na njo „Gnojilni poskus“, pod ta napis pa količine gnojil, ki ste jih potrosili in še dan trošenja.
Pa še nekaj bi vas opozorili. V skednju je postalo svetlo. Zimske zaloge sena in slame gredo h kraju. Od suhega krmljenja prehaja živina na zeleno krmljenje in pašo. Pri tem prehodu delamo često velike napake. Prečitaj-tc uvodni članek današnjih Obvestil „Sedanje Zeleno krmljenje molznih krav“ ter si izberite v hlevu samo eno kravo (ki pa naj ne bo najboljša in ne najslabša) in pričnite jo krmiti skozi celo poletje tako, kakor je tam zapisano. Ostale krave pa pustite, da bodo krmljene po dosedanjem načinu. Uspeh se pri kravi, krmljeni po novem načinu, morebiti ne bo takoj pokazal, vendar ne „vrzite puške v koruzo", temveč krmite vztrajno naprej. Prej ali slej boste imeli od nje več mleka, kakor od ostalih.
Toliko danes. Sedaj pa na noge in tekmujte med seboj. Kdor bo oba poskusa vestno napravil in nam to sporočil, dobi lepo knjižno na-Zrado.
krmo. S krmo, z beljakovinami zapravljamo.
To se dogaja tedaj, če pokladamo samo deteljo ali (našim, ne preveč molznim kravam!) samo deteljino mešanico ali samo lucerno.
Iz vseh navedenih razlogov je torej nujno potrebno, da tudi poletno zeleno krmljenje pravilno uredimo!
Tukaj nekaj primerov:
Ogrščico (raps) in repico (ripsen) smo pretežno že pokrmili. Pokladamo vendar sedaj zeleno rž ali pšenico, grašične mešanice z ržjo, grasljinko (Landsberger Gemenge).
Kako pokladamo pomladanska temeljna zelena krmila (predvsem raps in grašične mešanice), da nam bodo krave dale ono količino mleka, katero morejo dati po njihovi dedni zasnovi, da ne bodo shujšale in da ne bomo tudi zapravljali z beljakovinami?
Pokladamo takole:
I.	V primeru zgoraj navedenih temeljnih zelenih krmil:
Molznost krav na dan	4	8	12 16—18 1L t r o r
Temeljne zelene krme	30	45	60	75 kg
rezanice slame	7	5	4 2—3 kg
in izdatnejše pese	9	10	14	18 kg
ali suhih rezancev pese	1	1.5	2	2:5 kg
II. V primeru pokladanja travne deteljine kot temeljne zelene krme:
Molznost krav na dan	7	12	17 litrov
Travne deteljine (detelja v popkih)	40	60	80 kg
rezanice slame	6	4	2 kg
ali travne deteljine (detelja cveti)	35	50	65 kg
rezanice slame	5	3	— kg
Če bi vendar imeli krave z večjo molznostjo od 17 do 18 litrov bi morali poleg navedenih krmil pokladati še krepka krmila (mešanice žit oz. otrobov z oljnimi tropinami!).
III. V primeru pokladanja lucerne:
1.	Lucerna do nasičenja (okrog 60 kg) vsebuje beljakovin za več kot 20 litrov mleka, toda škrobne vrednosti samo za okrog 10 litrov. Zato pokladamo:
2.	Lucerne kravi na dan 25 kg
in zelene koruze	50 kg.
Ta mešanica zadostuje po beljakovini in škrobni vrednosti za okrog 13 do 15 litrov mleka.
3.	Če daje krava 20 litrov mleka, ji damo na dan poleg 60 kg lucerne še okrog 3 kg žitnega zdroba ali primerne količine krompirja ali suhih rezancev.
4.	Sama zelena koruza, pa čeprav bi je dali do 100 kg na dan, vsebuje beljakovin le za 6 litrov mleka in bi zato ob sami zeleni koruzi vse boljše molznice nazadovale v molznosti, telesno ter zdravstveno pa bi pešale.
Ne pozabljajmo tudi v času zelenega krmljenja živini redno pokladati živinsko sol in krmsko kredo!	Vernik
ali
krompirja
7 kg
Pri navadnem sušenju in spravljanju gre veliko karotina v izgubo
Pri suhi lucerni (in v posebnem sorazmerju tudi pri drugih krmilih) nazaduje množina karotina od zelene, sveže lucerne do pokladanja živini pozimi takole:
Sveža, pravočasno pokošena lucerna je vsebovala 225 mg karotina v 1 kg suhe mase. Par dni pozneje po nakladanju na ostrvi ga je bilo le še 100 mg. 2 tedna pozneje, ko so lucerno odpeljali že domov, je bilo karotina samo še 56 mg. Pri po-kladanju živini v oktobru je bilo tega še 35 mg, v februarju pa samo še 26 mg. Od prvotnih 225 mg je torej ostala samo še ena desetina.
Pojemanje karotina v krmi je v začetku močnejše kot pozneje, ko ni več toliko tega vitamina v senu.
Kako zmanjšamo izgube na karotinu v krmi?
Na ta način, da zgodaj kosimo, da previdno sušimo na sušilnih pripravah (švedski jezdeci, ostrvi itd.), ne na tleh.
Ugotovili so, da je vsebovala na tleh posušena trava najmanj karotina.
Silaža in umetno posušene zelene krm-ske moke nam ohranijo največ karotina!
Ta način konzerviranja zelene krme nam očuvata 90°/o karotina. Da zavarujemo karotin pred razkrojem, ga moramo očuvati pred svetlobo, toploto in ki-
Pogovor s čebelarji
Kakor sem že zadnjič omenil, se bomo danes pogovorili o novem načinu preve-šanja. Torej nov način je vsekakor boljši in manj nevaren kot stari. Prevešanje lahko izvršimo konec aprila in v začetku maja. Celo še sredi maja je nevarno prevešati, ker pri nas navadno še takrat nastopi mraz in se morajo družine potem vsled tega stisniti v gnezdu. Če namreč enkrat prevesimo, se zalega razširi na 6 do 7 satov in ker se morajo pri nastopu mraza čebele stisniti, lahko nastopi gniloba v zalegah.
Da se tej bolezni izognemo in čebele pred njo obvarujemo, se oprimemo novega načina preveŠanja. Ko čebele zasedejo vse sate v panju, začnemo z delom. Najprej odstranimo matične rešetke, gnezdo prenesemo iz plodišča v medišče, na sredi medišča pa postavimo dva izdelana okvir-
sikom (zrakom). To izvršimo n. pr. v si-lozni jami.
Zgodaj pokošena, umetno posušena lucerna je vsebovala prvotno 242 mg karotina, čez pol leta pa samo še 111 mg v 1 kg suhe mase. Pozneje pokošena, umetno: posušena nemška detelja je vsebovala prvotno 191 mg, čez pol leta pa le še 83 mg karotina. Podobno vpliva čas košnje in dolgo shranjevanje tudi na travniško seno. Samo, da so tu količine karotina znatno manjše. One se gibljejo med 20 in 1 mg v 1 kg sena.
Da bi pridelali v naši krmi čim več karotina bi bilo potrebno:
1.	Že sedaj (v kolikor že nismo) pripraviti potrebne sušilne naprave (ostrvi, kozolce, švedske jezdece itd.) za bodoče sušenje, predvsem za bohotnejše umetne trave in detelje. Najidealnejše in najizdat-nejše bi bilo umetno sušenje, ki je vendar razmeroma drago, pri nas v Avstriji še sploh ne udomačeno, dočim obstoja v Zapadni Nemčiji že blizu 300 sušilnic oz. tovarn za sušenje trave.
2.	Po možnosti stremeti za tem, da bi mogli čim več zelene krme (tudi trav) silirati. Za odraslo govedo zadostuje pozimi poleg silaže in okopavin okrog 6 kg suhe krme na dan.
3.	Prej, zgodneje kositi kot običajno.
F. V.
ja oziroma sata. Po njih namreč hodijo čebelice gor in dol. Zgornje žrelo zadelamo, da s tem preprečimo, da čebele ne iz-letavajo zgoraj.
Ko čebele zgoraj zasedejo vse sate, se začno zbirati na tistih dveh vmesnih satih v medišču. Potem pa se po potrebi sati začno prestavljati iz medišČa v plodišče in sicer tako dolgo, da se medišče napolni. Ko matica medišče popolnoma zaleže, se preseli zopet nazaj v plodišče. Seveda, če sama to ne naredi, jo moraš pač pregnati v plodišče. In ko ta proces opaziš, daš matične rešetke nazaj. Da si pa to delo prihraniš spomladi, lahko prevesiš že v jeseni. Če v jeseni prevesiš, tudi čebele boljši prezimijo.
Prihodnjič: Ne branimo se rojev!
Vinko Pečnik
Kaj naj vezno o varstvu rastlin
(Nadaljevanje)
Krompirjeva plesen (Kraut- und Knollen-faule)
V preteklem letu, ko smo imeli obilo padavin, so bili skoraj vsi nasadi ranega krompirja podvrženi ,krompirjevi plesni. Plesen se pojavi v naših krajih v začetku julija. Za razvoj ji je potrebna primerna vlaga in toplota (povprečna dnevna temperatura 15°). Na spodnjih listih krompirjevega grma opazimo najprej od strani proti sredini oljnate madeže. Ti madeži kmalu potemnijo in dobijo rjavo barvo. Ob koncu roba vidimo kot plesen sivo prevleko. Pri ugodnih pogojih (vlagi) se listi sušijo in bolezen se širi na zgornje 'liste ter napada celo steblo. Tako lahko v par dneh nasad popolnoma uniči.
Bolezen napada pozneje tudi gomolje, ki so podvrženi gnilobi. Na gomolju vidimo vdrti-ne svinčeno-sive barve. Če prerežemo tak gomolj, vidimo rjava mesta, ki češče segajo do sredine gomolja.
Zatiranje : Plesni so podvržene rane sorte kot Bintje, Sieglinde, Erstling, dočim so pozne sorte popolnoma odporne n. pr. Acker-segen. Za saditev uporabimo zdrave gomolje.
Da bolezen ne napade tudi gomolje, moramo pravočasno pokositi cimo ter jo spraviti iz njive. Dobro je tudi, če je bil krompir močno osut.
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
O posebnih kmetijskih zapuščinah
I.
Da bi se onemogočila, odnosno otež-kočila razprodaja kmetij po smrti lastnika ali pa vsaj razdrobitev v majhne kmetije ali kajže, obstoja na Koroškem poseben zapuščinski zakon — po nemškem »Erbhoferecht« — za srednje kmetije.
Kmetija srednje velikosti, ki spada pod ta zakon, mora imeti primerno stanovanjsko hišo — seveda tudi potrebna gospodarska poslopja — in mora obsegati najmanj tri hektare zemlje, ne sme pa imeti več letnega donosa, kakor štirikrat toliko, da se preživlja sedemčlanska rodbina. Ta zakon stopi pri takih in samo pri takih v veljavo, ce umrje lastnik brez veljavnega testamenta. Potem velja dedovanje po zakonitih določbah.
Ta zakon pa velja tudi, če je zapustnik v zadnji volji že določil za prevzemnika kogar koli iz vrste tistih, ki imajo zakonito pravico na dedovanje.
Če pa lastnik kmetije in zapustnik nikogar ni določil kot prevzemnika kmetije ali če ni nobene veljavne zadnje volje, ga določi sodnija obenem med zapuščinskim postopkom — seveda ne po mili volji, ampak po predpisih zakona.
In sicer: če je umrli zapustil sinove, pride prvi na vrsto najstarejši sin; če pa ni sinov, najstarejša hči. Če ni otrok in so samo drugi sorodniki, ki imajo več ali manj pravice na zapuščino, pride najprej na vrsto tisti, ki je po sorodstvu najbližji. Če sploh ni nobenih takih sorodnikov, pa seže sodnija nazaj na tisto rodbino, pod katero je kmetija nastala. Toda tudi od vseh teh naštetih po zakonu ni vsak vreden, da postane prevzemnik. Izključen je seveda vsak, ki ni pri zdravi pameti ali na telesu tako pohabljen, da ne more pravilno voditi gospodarstva. Prav tako je izključen, kdor je že čez dve leti od doma, ali če je že gospodar na drugi kmetiji. Vzroki odklonitve so tudi, če je sicer po zakonu upravičeni dedič zapravljivec, pijanček, če se ženska potepa in tako dalje. Sorodniki ali sosedje, ali občinski možje z županom na čelu naj sodniji vse to naznanijo. To so vzroki odklonitve samo, če so resnični; če niso, se prizadeti v roku 14 dni lahko pritoži proti takemu sklepu sodnije.
Ne samo prevzemnika, ampak še bolj druge dediče pa interesirajo tudi še druga vprašanja, kakor na primer, kako se bo posestvo cenilo in koliko bodo dobili pri razdelitvi drugi otroci ali sorodniki. O teh. sem ter tja pravično, sem ter tja za nekatere tudi krivično rešenih, prav perečih vprašanjih, boste brali prihodnjič.
Stran 8 '	_______________________ Petek, 7. maj 1954 ^______________________________________________Štev.' 18 (tih
Kriza v Mohorjevi hiši
Zadnji torek so švigali po naših vaseh telegrami, ki jih je poslal sam predsednik tako imenovanega Narodnega sveta koroških Slovencev, s katerimi sklicuje nujno sejo Narodnega sveta že kar za prihodnji dan.
V sredo je tudi bila burna seja v Mohorjevi hiši, ki je trajala do 6. ure zvečer, tako da so morali udeleženci v skoku na kolodvor. Kakor se sliši, je bila seja silno bojevita, saj se je slišalo vpitje celo na cesto. Glavni predmet seje je bil ponovno dolg Našega tednika-Kronike v tiskarni. Kljub »jasnim računom«, ki so jih Tedni-karji priobčili v Tedniku, računi le niso tako jasni, da bi jih mogla tiskarna MD vzeti na znanje. Tudi drugače so različna mnenja med tako imenovanim Narodnim svetom in Mohorjevo družbo. Narodni svet namreč misli, da bi MD morala biti za njihov verski list tako navdušena, da bi ga iz hvaležnosti morala tiskati po možnosti kar zastonj, večino dohodkov, predvsem iz inseratov, pa prepustiti Na-
rodnemu svetu koroških Slovencev,, da lahko plačuje svoje nadebudne nastavljen-ce. Mohorjeva družba pa je mnenja, da je dovolj, če imasta Tednik in Narodni svet prostore v Mohorjevi hiši skoraj zastonj in tudi predsednik NSkS plačuje zelo nizko najemnino za-precej veliko stanovanje v hiši MD. Kriza pred to sejo je bila tako velika, da je mladi bojeviti doktor Hanzi že kar začel spraznjevati prostor inserat-nega oddelka Tednika v hiši MD in je odstranil tudi že napis tozadevnega oddelka na vratih.
Ne vemo sicer, kako so se bratci med seboj sporazumeli, brez dvoma pa je kriza tako silna posebno zaradi tega, ker tudi z izidi pri občinskih volitvah svojim častitim gospodom niso mogli dokazati potrebe svojega obstoja. Izgleda, da jim niti ni pomagalo, da so s svojimi zvezami Mohorjevi družbi pripomogli do visokih najemnin od strani UVP v drugi Mohorjevi hiši.
Proces proti Pernetu
(Nadaljevanje z 2. strani) val razpravi, je — po časopisnih poročilih — izrazil mnenje, da ni mogel ugotoviti nobene pomanjkljivosti v postopku sodišča, da je ime} predsednik razpravo krepko v rokah in da je upošteval vse podrobnosti ter da je obtoženi lahko svobodno govoril in da je bilo zadržanje državnega tožilca zmerno. Tudi navzoči avstrijski novinarji so brez izjeme priznavali ta dejstva. Če nekateri zdaj pišejo drugače, razkrivajo s tem le, da iz lastne pokvarjenosti maličijo resnico ali pa hlapčevsko podrejajo »svobodo tiska« zahtevam svojih gospodarjev.
Državni tožilec je v svojem enournem stvarnem in brezstrastnem govoru podal sliko Perneta in njegovega izdajalskega in zločinskega udejstvovanja. Pokazal je na njegovo perfidnost in pokvarjenost ter gnusnost njegovih zločinov. Perne je izdal svoje ljudstvo in svojo domovino, ko je stopil v gestapovsko službo, kjer je predajal okupatorju svoje lastne rojake in sam nečloveško ravnal z njimi. Vsak narod je imel izdajalce in izvržke, svoje Termopile in Efijalte. Tudi padli borci za svobodo naše domovine na Gorenjskem lahko opominjajo mimoidoče z besedami: Slovenci, tukaj ležimo, ker je tako zahtevala naša domovina. Narod, ki bi pozabil na trpljenje svojih junakov, ne bi bil vreden svobode, je zaključil tožilec ter predlagal za Efijalta — izdajalca Perneta najstrožjo kazen.
V živčni napetosti je dvorana prisluhnila, ko je predsednik sodišča razglasil sodbo. Očividno so navzoči pričakovali smrtno kazen. Iz dvorane se je utrgal krik: Smrt zločincu! Energični strogosti
predsednika je uspelo ohraniti red in mir. Perne sam je sprejel sodbo ravnodušno in
—	imeli smo vtis — spričo svojih dejanj celo z olajšanjem.
*
Avstrijsko časopisje je deloma skusalo prikazati dosmrtni strogi zapor za Perneta kot preostro in maščevalno kazen. Kdor sam. ni bil žrtev gestapovskega terorja in ni občutil nacističnih zaporov in taborišč ter mučenja in trpinčenja, tudi ne more občutiti težine trpljenja, ki so ga nešteti prestajali. Tudi v Avstriji jih je bilo mnogo, ki so vse to doživljali, zlasti pa pri nas na Koroškem naši izseljenci, ki jim oblasti še dosedaj niso priznale izseljeništva za pripor, naši trpini, ki so okusili koncentracijska taborišča in naši ujeti partizani, ki so prišli v roke pobesnelim gestapovcem in SS-ovcem. Vsi ti smatrajo kazen za Perneta, ki je vse do osvoboditve — za njega je bilo to seve razsulo
—	služil gestapovcem in z njimi zbežal na Koroško, kjer si je v petih letih po lastni navedbi pridobil premoženje v vrednosti 200.000 šilingov — sicer pa, kot je zatrjeval, z Gestapo ni imel nobenih zvez — za pravično spričo dejanj, ki jih je pokazala razprava.
„Volksdeutscherji“, ki so se na protestnem zborovanju zavzemali za aretiranega Perneta, časopisi, ki so uprizarjali in še uprizarjajo z njim v zvezi gnusno gonjo proti sosedni državi, tisti, ki so še za velikonočne praznike delali reklamo v Kroniki za Pernetove ščeti in metle, OVP-jevski poslanci, ki so se v interpelaciji v deželnem zboru potegovali za svojega „nedolž-nega ugrabljenega sorojaka“ so resda lahko ponosni na zaščito, ki so jo nudili zakrknjenemu izdajalcu svoje lastne domovine in gestapovskemu valptu. Med poslušalci v Ljubljani smo slišali mnenja in glasove, da je avstrijske oblasti, ki so dale takemu človeku avstrijsko državljanstvo, lahko sram. Tega mnenja je mnogo poštenih državljanov tudi na Koroškem in v vsej Avstriji.
Komaj preteklih časov ne morejo pozabiti
Da je pri nas v Avstriji še mnogo takih, ki ne morejo pozabiti komaj pretekle dobe krvavega nasilja, ni nobena novost,' saj se je v zadnjih letih pogosto dogodilo, da so morala sodišča obsoditi posameznike in tudi cele skupine zaradi neonacističnega delovanja. Tudi pred dnevi se je ljudsko sodišče v Grazu bavilo s podobnim primerom in obsodilo skupino osmih obtožencev, ki so se združili v nekakšnem »Freikorps Alpenland« in se pregrešili proti zakonu, ki prepoveduje nacionalsocialistično delovanje. Obsojeni so bili na zapor od osem mesecev do treh let.
Pod vodstvom trgovskega nameščenca Alfreda Semlitscha so obtoženci, stari med 24 in 35 let, v Grazu in drugih štajerskih mestih razširjali letake z nacionalsocialistično vsebino, zbirali denarne prispevke za okrasitev grobov bivših ilegalnih nacistov, na drugi strani pa onečastili spomenik treh padlih ameriških letalcev v Grazu. Pri zaslišanju so obtoženci izjavili, da se niso udejstvovali v nacističnem
duhu, ker da je imel »Freikorps Alpenland« le nalogo, da »kot protiutež proti nevarnostim boljševizma budi nacionalno zavest«.
Olajšave v spandauskem zaporu
V zaporu Spandau, kjer so zaprti glavni vojni zločinci, so po prizadevanjih za-padnih velesil uvedli nekaj olajšav in bo zdaj pripornikom dovoljeno, da bodo v primeru potrebe po kakršni koli operaciji pod zastraženjem prepeljani v neko bližnjo bolnišnico. Prav tako naj bi po novem sporazumu v bodoče smeli prejemati več pošte ter bolj pogoste obiske svojcev. Za primer pa, da eden od glavnih zločincev umrje v zaporu, njegova trupla ne bodo več sežigali ali pokopali na neznanem mestu, kakor je to doslej predvideval predmetni predpis, marveč ga bodo pokopali na dvorišču spandauskega zapora in bodo svojci umrlega imeli možnost prisostvovati cerkvenemu opravilu ter obiskati grob.
Velika škoda potresov v Grčiji
Potres preteklega petka je napravil v Grčiji ogromno materialno škodo ter zahteval tudi številna človeška življenja. Po nepopolnih podatkih je bilo ob tej priložnosti porušenih 3 8Č)0 his, 4 šolska poslopja in 19 cerkva, medtem ko so doslej našteli okoli 30 mrtvih in nad 150 ranjenih. Posebno prizadetih je bilo osem mest, v katerih je ostalo 20.000 prebivalcev brez strehe. Tako je bilo na primer v mestu Pharsala popolnoma uničenih 450 poslopij in vse druge zgradbe pa več ali manj poškodovane. Tudi mesto Sophades je bilo skoraj popolnoma razdejano. Prav tako- so bila močno prizadejana mesta Trikala, Kardica, Larissa in Volos. Po tem potresu sta bila še dva močnejša potresa v nedeljo in v torek, ki sta terjala nadaljnje žrtve in povzročila novo škodo.
trgovca, kjer hoče umetna gnojila nabaviti.	»I
Prosilec, kateremu je' posojilo dovoljeno, predloži od kreditnega zavoda izstavljeno posojilno listinO' svojemu dobavitelju, nakar mu ta odda odgovarjajočo količino umetnih gnojil. Nakazila shrani dobavitelj ter pošlje račune in potrjene dobavne liste o oddanih količinah gnojil pristojni centralni blagajni,, katera nato nakaže nakupno vsoto dobavitelju. Kreditirane količine umetnih gnojil morajo kmetje najpozneje do- 31. maja 1954 prevzeti in odpeljati.
URADNA OBJAVA
Sprejemni izpiti na celovškem učiteljišču
Nemška udeležba na koroškem velesejmu
Kakor izvemo od tiskovnega urada koroškega velesejma, je objavila Zvezna ustanova za blagovni promet obrtnega gospodarstva v Frankfurtu seznam nemških tvrdk, ki so se prijavile k udeležbi na koroškem velesejmu 1954 in že tudi zaprosile pri omenjeni ustanovi za dodelitev velesejmskih kontingentov.
Med nemškimi tvrdkami, ki so zapisane v seznam, so predvsem tovarne najrazličnejših strojev, livarne, tovarne traktorjev, krogličnih ležajev, električnih motorjev in naprav itd.
Krediti za nabavo umetnih gnojil 1954
Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je iz ERP-investicijskih sredstev uvedlo' akcijo za nabavo umetnih gnojil. Za Koroško odpade iz razpoložljive vsote 3,750.000 šilingov. Za dodelitev kreditov pridejo v poštev v prvi vrsti kmetje gorskih predelov. Višina posojila za kmetijski obrat je določena od 500 do 1000 šilingov. Pri prošnji za kredit mora prosilec navesti podjetje, zadrugo ali
Do 15. junija t. 1. je postavljen rok za prijavo k sprejemnim izpitom na učiteljišče; prijave, ki dospejo pozneje, se ne bodo več mogle upoštevati. Izpiti se bodo začeli 1. julija ob 8. uri zjutraj.
P r i j a v a m je treba priložiti: lastnoročno napisani življenjepis, rojstni list, izvleček iz domovinske listine ali dokaz državljanstva, uradno zdravniško izpričevalo, izpričevalo o cepljenju, prepis zadnjega šolskega izpričevala. Prijavo, odnosno .prošnjo je trebi kolkovati s 6 šil., vsako prilogo pa z 1.50 šil. Kdor se je že prijavil, mora svojo prošnjo izpopolniti z navedenimi prilogami.
Glede splošnih pogojev za sprejem na učiteljišče in predmetov, iz katerih je treba položiti izpite, naj se starši obrnejo na vodstvo šole, katero učenec, ki se želi prijaviti za izpite, sedaj obiskuje.
Prvovrstna opekarna Pliberk na Koroškem
lastnik Johann Krausler
dobavi stensko opeko, votlo opeko, vmesne stenske plošče in plošče za peči ter izdeluje vse vrste opeke in jih dobavi po najugodnejših cenah in pogojih
R A Dl Ol PROGRAM G
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.05 Jutranja glasba — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 itn 11.00 Šoliska oddaja — 11.20 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) —
11.45	Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17.05 Zabavni koncert.
Poročila dnevno:	5.50,	6.45,	7.45,	12.30,
16.50, 19.45, 22.00, 24.00.
Sobota, 8. maj:
8.30	Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Športni obzornik — 14.30 Pozdrav zate —
15.15	Kulturno zrcalo tedna — 15.00 Iz vseh dolin zveni — 18.30 Našim mamicam... —
20.00	Plesna glasba — 21.00 Kriminalna uganka.
Nedelja, 9. maj:
7.00	Voščila — 10.00 Maša — 14.45 Pozdrav zate — 19.00 Za materinski dan — 20.00 Orkestralni koncert.
Ponedeljek, 1Q. maj:
10.45	Mali koncert — 14.30 Slov. oddaja — 18.45 15 pestrih minut — 20.00 Mi se peljemo s potovalnim uradom.
Torek, 11. maj:
14.30	Slov. oddaja — 18.30 Za ženo in družino — 16-25 Maturanti kujejo svojo bodočnost — 18.30 Slov. oddaja — 20.00 Radijska igra.
.Sobota, 8. maj:
12.15	Cicibanom — dober dan! — 13.45 Za pionirje — 14.05 Mazurke in valčki —
14.45	Hamrrond orgle v ritmu — 16.00 Kulturni pregled — 17.30 Okno v svet — 18.20 Ljudsko prosvetni obzornik — 20.00 Pisan, sobotni večer.
Nedelja, 9. maj:
8.15	Domače pesmi — 9.00 Pol ure za našo vas — 11.00 Po naši lepi dtželi — 13.40 Koncertni valčki — 14.00 Otroška predstava — 14.40 Pesmi našifi narodOv — 15.15 Igrajo godbe na pihala — 15.45 Radijska igra —
17.00	Družinski pogovori — 17.10 Želeli ste
—	poslušajte! — 20.00 Opera.
Ponedeljek, 10. maj:
12.20 Nekaj za lovce — 13.45 Za mlade pevce in godce — 14.05 Pisan spored slovenskih narodnih in umetnih pesmi — 14.45 Igra trio Škoberne — 15.30 'Šolska ura za nižjo stopnjo — 17-45 Zunanje-politiČni feljton —
18.30	Zdravstveni nasveti — 20.00 Radijska univerza.
Torek, 11. maj:
11.00	Šolska ura — 12.00 20 minut z veselimi godci — 12.20 Kmetijski nasveti — 13.45 Novi filmi — 13.55 Za prijetno razvedrilo — 17.10 Domače pesmi — 18.00 Športni tednik
—	18.30 Filmske melodije — 20.00 Tedenski notranje-politični pregled — 20.10 Odlomki iz opere „Boris Godunov".
Sreda, 12. maj:
10.45	Mali koncert — 14.30 Slov. oddaja
—	15.30 Naši mali poslušalci pripovedujejo
—	16.00 Z glasbo gre vse bolje — 16.30 Knjižni kotiček — 20.00 Vedra oddaja.
Sreda, 12. maj:
12,20 Nasveti za dom — 13.45 Za pionirje — 15.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 16.00 Koncert po željah — 17.00 Slovenske narodne pesmi — 20.00 Radijska igra.
Četrtek, 13. maj:
10.45	Mali koncert — 14.30 Slov. oddaja
—	15.30 Šolska ura — 16.30 Ura za žene — 17.25 Ali že veste? — 18.30 Slov. oddaja — 18.50 Kmečka oddaja — 20.45 Operetni koncert.
Petek, 14. maj:
10.45	Mali koncert — 14.30 Slov. oddaja
—	17.25 Mala pripovedka za otroke — 20.00 Radijski oder.
RADIO LJUBLJANA
Četrtek, 13. maj:
12.15	Cicibanom — dober dan — 13.45 Iz znanosti in tehnike — 15.30 Melodije za razvedrilo — 16.00 Radijska univerza — 18-30 Družinski pogovori — 20.00 Kulturni pregled — 20.15 Slovenske stanovske pesmi.
Petek, 14. maj:
12.00	Igra godba na pihala —	13.45 Za
pionirje — 15-30 Narodne in umetne pesmi — 15.50 Modni kotiček — 16.00 Želeli ste — poslušajte —	18.25 Jezikovni pogovori —
20.10 Večerni operni koncert.
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 5.30 Dobro jutro, dragi poslušalci! —
6.30	Radijski koledar in pregled tiska — 7.20 Za gospodinje — 15.15 Zabavna glasba —
19.00	Radijski dnevnik — 23.00 do 24.00 na valu 326,1 m Oddaja za tujino.
Poročila dnevno ob: 5.35, 6.00, 13.00, 17.00, 22.00.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.