Listek. Pismo niladeničem. I. Kaj ne, da sfe si že mislili: Kje je neki urednikovič, ker nam tako dolgo ne piše? Pa je vendar tako živo pisal o svojem uredniškem košu! Človek b; mislil, da od samega veselja ne bo mogel obmolkniti! Ze vemo, na tihem se rad veseli sam za-se, nam pa ne privošči, da bi kaj izvedeli. Zato se je spravil nekdaj kar v listnico ter povedal: >Urednikoviča ni doma. Šel je pogledat Visenjakov klobuk ter prostor, koder je moral bežali Bračko.« No, privoščimo urednikoviču to veselje! — Pa ne mislite, da je obmolknil urednikovič. Ne, ne! Kolikor ga poznam, tega niti ne more. Saj pa drugače tudi ne bi bil postal urednikovič. Ta že mora znati! — Zato mislim, da se ne bom motil, če trdim, da je pisal zadnji članek »Mladeničem« urednikovič sam. Pa nekaj drugega je bilo. Takrat se urednikovič ni zadovoljil s podJistkom, ampak se \e kar spravil v nadlistek, da — v uvodni članek. Zdaj pa ga imate! Tam se seveda ne sme podpisati za urednikovifa ali kaj takega, ampak mora pisati kakor kak učenjak modro, resno. Ob vrnitvi ... Vračal se je na dom. — Bil je mladenič vitke rasti, ponosne hoje, temnorujavega obraza in živosvetlih očij. — Ta obraz je bil čudno ogorel, — da, tako ne opeče solnce, ki kroži vsak dan nad tem svelom, tako Pa urcdnikovič vendar ni mogel zatajiti svoje narave, svojega značaja. V tistem uvodnem članku je namreC zapisal načelo: »Mi gremo naprej, mi gremo naprej!« S tem se je izdal. Tako piže le naS urednikovič. Bog ga živi! Mi mu nič ne zamerimo, da se je malo skril. Da nam le kaj lepega napise! Pa ker smo nasli našega urednikoviča po načinu njegove pisave, po njegovem značaju, zato pa vam jaz hočem zapisati ravno nekaj o značaju. Značaj je zelo važna reč. Kakien značaj, taksen človek! Značaj je — človek. Psst! Zdaj bi skoro začel preveč modro. Tako pa ve le urednikovič. Zato pa rajsi za danes sklenem. Drugače se Se morebiti zamerim urednikoviču. Potem bi pa bil izgubljen. Da bi vi vedeli, kako velike škarnje ima, bi mi verjeli! Torej še le prav lepo pozdravljam vse tiste, ki gredo naprej, ki gredo naprej — kremeniti značaji! Nekdo, ki pozna urednikoviča. mora očrneti obraz le pod vročim solncem italjanskim. In res, naS potnik Ivan je bil delj časa v gorki Italiji, tam na livadah solnčne Florence v osrčju krasne Lombardije. Vračal se ie torej na dom. Otresel je prah raz potnih črevljev, lahnih ohlapnih hlač in skoro obledele suknje. Cndno, tudi obleko rau je pobarvalo to toplo italijansko solnce, le med posameznimi gubami suknje je bilo doznati prvotne barve, sicer je pa bilo vse nekam obledelo, ponošeno. Ljudje preradi sodijo tujce in tudi domačine po obleki. Oguljena suknja, strgan rokav, razparani čevlji — nič dobro znamenje! — Tudi umazan ovratnik ali zanemarjena kravata ni posebno primerno za ljudsko sodbo. — Sicer pa snažna dostojna obleka, hoja, kretanje, govor, vse to upljiva na naSega kmeta in izrekel bo sodbo, sicer jako jednostavno, a skoro pravično o tujcu, katerega vidi Ie prvikrat in govori morda ž njim poslednjikrat! . . . In mnogo takih nedosledkov bi človek naSel na tem potniku. — Obleka mu ni bila bogsivedi kako dobro prikrojena, in ognjen rjav klobuk ni posebno dobro prijal njegovemu že itak rjavemu obrazu. Tudi v njegovih živih očeh }e bilo najti nekaj negotovega, nejasnega, oko mu je namreč plavalo za hip po kraiini, za hip se ustavljalo zopet na vitkem vaškem zvoniku, ki je med vitkimi palmami gledal nad vaškimi kočami v svet, kakor dober varuh v sredi svojih ovčic. Ivan se je vračal po treh letih zopet nazaj! — Pred tremi leti je bilo, ko se je poslovil od stare mamice tam za vasjo, od teh gričev in dolin, ter s tujim italijanskim slikarjem odpotoval tja na solnčni jug, da se izobrazi v slikarstvu, do katerega je lmel izredno veselje. Vse to se je zgodilo naglo, nepričakovano, slučajno tedaj je slikar Antonio Belli slikal domačo župno cerkev. Ivan mu je bil nekak pomočnik na odru, — a omilil se je mojstru učenec in učencu mojster — in z lastavkami sta šla oba na jug .. . Poslovil se je Ivan od mamice tam gor na hribčku, poljubil jo gorko na velo lice in ona mu je prekrižala z velikim križem gladko, tedaj Se belo čelo . . . Ivan je šel, kakor gre mlad človek od doma. Srce prepolno nad, vse se mu slika neizrečeno lepo, . . . bodočnost imenitna, sreča gotova! — Toda kako preradi varajo človeka nade in upi. — Ko je Se potoval po Slovenskem, zdelo se mu je, da vidi Se vedno pred sabo obraz materin, tisto blagoslavljajočo velo desnico, in solzo, blestečo solzo v njenem očesu . .. Zdelo se mu je, da vidi pred sabo njo, stoječo ob hišnem ogl.u . .., do tjekaj ga je spremila, sliši njeno poluglasno molitev, njen sveti blagoslov. — 0 — materina solza ob slovesu, — kako lepa si, — o materio blagoslov, — kako mogočen varuh si ti v tujini otroku! Prvo noč na potovanju ni zatisnil očesa  V nekakem polusnu je ležal na mehki postelji, kakorSne ni imel doma. — Ropotanje vozov, kričanje in klieanje voznikov, poleg tega pa vpitje v gostilniški sobi mu ni dalo zapreti v sladki sen očesa. — Premetaval se je po ležišču, in vstajale so podobe, poslej nepoznane podobe v njegovi duSi. — Začel je Ivan pryikrat sanjariti, — ali sanjati z odprtimi očmi!  Bog ve, kaj vse bode še doživel na svetu. — Mogoče bode kedaj bogat ? — Imel bo dela, obilo zaslužka? — Utegne biti kedaj slaven, kakor njegov moister. In potlei no, — privoščil si bo življenje, kakoršnega si ne privoSči mojster Antonio! — (Konec prihodnjič.) Smešničar. L o o o s: (prav pohlevno) ImaS kaj tobaka? Skičenga: (smeje) Za katerega pa ? Looos: (veselo) Zamojo fajfieo. Skičenga? (resno) Kaj, tvoja fajfica tudi puši?