RESTAVRATORSTVO MED MLADIMI
Da je Slovenija lepa dežela in da je polna naravnih in kulturnih znamenitosti, oporeka le malokdo. Marsikdo pa bi lahko imel pripombo ali dve na to, kako za dediščino skrbimo. Kaj nam je storiti? Naj razširimo Restavratorski center Slovenije? Ali pa naj mogoče raje poskrbimo, da bodo imeli vsi ljudje do dediščine pravi odnos?
Nekaj odgovorov na podobna vpra-šanja so dobili vsi tisti, ki so se v so-boto, 3. aprila udeležili otvoritve raz-stave z nazivom:
Restavratorska dejavnost in dediš-čina. Pri projektu sta sodelovala Re-stavratorski center Slovenije in pa OŠ Zadobrova iz Novega Polja. Glavni iniciator in avtor razstave g. Ivan Bo-govčič, sicer restavrator RC Slove-nije. pravi, da se je ta prvi poizkus izobraževanja in osveščanja mlajše mladine posrečil.
»Pri tem projektu,« je poudaril g. Bogovčič, »je sodelovalo veliko šte-vilo Ijudi. Poleg vseh mentorjev, ki so svoje delo res opravili temeljito, so najpomembnejši seveda učenci pred-metne stopnje OŠ Zadobrova, ki so se na projekt začeli pripravljati že me-sec dni pred otvoritvijo razstave. Na temo restavratorstva in dediščine so pripravili referate ter uredili manjši začasni muzej predmetov, ki so del naše dediščine. Vse predmete so učenci prinesli od dotna.«
G. Bogovčič je uredil osem panojev s fotografijami in spremnimi napisi vezanih predvsem na restavriranje li-kovne in stavbne dediščine ter dve vitrini v katerih si je dalo ogledati s čim in na kakšen način se ukvarja restavratorstvo.
»Otrokom je treba pokazati, da morajo ceniti ne samo stare stvari, ki že predstavljajo našo dediščino, tem-več tudi tiste, ki bodo dediščina ne-koč šele postale.«
Bogovčičeva želja je. da ta prvi po-izkus ne bi pomenil tudi konec vsega. To isto razstavo bo v kratkem posku-sil postaviti tudi v OŠ v Veliki dolini, ki jo je tudi sam obiskoval. Razstava bi lahko potem krožila po celi Slove-niji in se med tem tudi izpopolnjevala.
Ko bi prišla na ,konec\ bi ponovno štartala na začetku, tako da bi se s tem področjem lahko seznanile vse generacije. Informacije, ki jih dobijo učenci ob razstavi niso zelo obširne se jim pa zato, če že drugega ne, v pod-zavest vsidra občutek, ki jih bo vedno
vratorstvo.
»Cilja restavratorstva sta dva: Spoznavati in pa restavrirati. Če neke stvari ne poznamo, je tudi ne moremo restavrirati ali renovirati, kajti lahko se zgodi, da to naredimo narobe in s tem stvar uničimo. RC Slovenije se že povezuje s Teološko fakulteto, kajti ravno duhovniki bodo tisti, ki bodo imeli na skrbi največji del slovenske kulturne dediš-čine. Zavzemamo se tudi za to, da bi Univena odprla poseben oddelek za
Razstava »ResuiTiakorska dejavnusi m Borut Krajnc)
opozarjal, da dediščine ni možno ,iz-delovati na tekočem traku'.
»... tako pa se še vedno dogaja, da neosveščeni a dobromisleči Ijudje k dragocenim oltarjem polagajo cvetje, ki so velik vir vlage...«
S projektom so avtorji hoteli do-seči: da mladi dediščine ne uničujejo, da dobijo do nje odnos, ki se bo zasi-dral v njihovo zavest za dalj časa ter da se jih poizkuša navdušiti za resta-
uedišcina« v OŠ Zauonrova. (Foto:
likovno (in ostalo) dediščino. Načr-tujemo pa tudi, da bi v Kratkem iz-dali nekaj priročnikov, ki bi Ijudi pobliie seznanili s to problematiko.
Kaj bo torej s čudovitimi freskami, pozlačenimi rezljanimi oltarji in drugo dediščino? Bo ta preživela ali ne? Vprašanje je nesmiselno. kajti...
»...restavratorji le podaljšujemo življenje...«
IZTOK STRŽINAR