ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 15. junija 2000
Leto X, št. 12
KONFERENCI OB ROB str. 2
BLAGOSLOV -ALI BLAGO SLOVO? str. 6
Meje na zemlej, meje v glavej
Če čüjemo rejč meja ali granica, vsikšoj generaciji kaj drugo na pamet pride. Najstarejšim tau, ka gda so eške mladi bili - med dvöma bojnama - so švercali, ka se je splačalo. Švercali so vse poprejk. S Slavskoga (Jugoslavija) na Vogrsko, z Vogrskoga na Štajersko (Avstrija) pa nazaj. Tü je sau falejša bila, tam cuker pa dujan, depa švercali so eške konje tö... Malo mlajši se spominajo tisti cajtov, gda so po drugi bojni meje zaprli pa granco dali gorzorati pa pograblati, ka je samo kakšen ftič leko svobodno leto prejk nje. (Če so ga nej dolastrlili.) Lüstvo, stero je na granici delalo, je ranč prejk gledati nej smelo, nej ka bi kakšno rejč dalo, če rejsan je dosta takši bilau med njimi, steri so na drugoj strani meje meli žlato. Eške bole mlajši so doživeli, gda se je prvi redni mejni prehod med Republiko Slovenijo in Madžarsko odpro. Prejk Rédicsa - Dolge vesi so potistim Madžari romali v Lendavo ali v Soboto. Tau so bili cajti, gda smo kipüvali najlon srakce, dežne plašče, sandale iz plastike. Te so prišli cajti, ka si se v Soboti nej mogo tak staviti z vogrskim avtonom ali avtobusom, ka te je bar pet lidi nej stavilo pa pitalo “Sájt ván?”. Dapa te smo že mi Porabci tö skrajejšo paut meli do Slovenije, nej nam je trbelo do Rédicsa titi, samo do Bajánsenye. Malo je vseeno bole skrajek
bilau. (Mesto 100 km samo 60.) Istina, ka če bi leko pri Seniki ali pri Verici prejk šli, te bi tau bila samo dva kilomejtara. Dapa v sedemdeseti lejtaj se nam je eške sploj ne senjalo o tem, da mo gnauk svejta na Seniki prehod meli. Do tistoga cajta je eške dosti vode dol po Rabi steklo.
Svoje prve osebne (személyes) spomine na granico mam z 1. 1974. Te sam že plesala pri sakalovskoj folklornoj skupini pa smo šli v Beltince na festival. Kelko papirov pa podpisov je trbelo za pautni list, s sterim si samo gnauk leko prejk granice išo, sam te eške sploj nej znala. Zgodilo se je pa na meji nika, ka se mi zdaj zdi smejšno, dapa takrat je
sploj nej vseedno bilau. Gda smo na mejo Prišli, smo tak tima bili, ka si eške müjo leko čüjo muviti. Financ je gor na avtobus prišo pa Pito, če prej stoj kakšne dolare, marke ali šilinge ma. Istina, ka smo skurok vsi meli kaj skrito, dapa vsi smo odkimali, ka nejmamo. Samo eden naš - takšen napau prejdjen - se je tak postrašo ali pa tak naiven bijo, ka je palacko naprej potegno pa pravo, ka on ma 10 dolarov. Leko, ka je samo pošteni bijo? Dapa, če te sistem (rendszer) za norca ma, te naj se ne čüdiva, ka ga ti tö nanjé gemavleš. Če so ga poštrajfali ali nej, toga se več ne spominam, vejm samo tau, ka so nas gostitelji v Beltincaj dugo mogli čakati.
Kelko administracije pa lejtanja je bilau s pautnimi tisti, sam vidla te, gda sam prišla v slüžbo v varaški kulturni dom. 1984-oga leta smo Porabski Slovenci prvo paut bili v Cankarjevem domi v Ljubljani, da bi se predstavili. Tau je bilau kaulek 120 lidi in vsakšomi je trbelo pautni list (ali nauvoga ali samo pečat notri). Leko si brodite, da so me na policiji že bole poznali kak najüšoga raubara.
Tau so že nebesa bila, gda smo dobili pautne liste za pet lejt, s sterimi leko demo, kama škemo pa kelkokrat škemo.
Do prvoga “svojoga” prehoda smo pa morali eške dugo čakati. Med Gorenjim Senikom pa Martinjom se je gra-
nica, najprvin samo za en den, odprla 15. avgustuša 1990. Kakšo veselje je tau bilau na bejdvej strani! Vej so pa biti takši, steri so se po 50 lejtaj prvič srečali s svojo žlato.
L. 1992, gda sta prišla badva predsednika - Kučan pa Göncz - odpirat redni mejni prehod na Senik, je madžarski predsednik tak pravo, ka bi on najraj vse granice tak gorzosüko, kak gda ribjo konzervo odpiramo. Te smo eške vörvali, ka nede tak dugo pa mo eške eden mejni prehod odpirali. Vüpali smo tau zatok tö, ka sta Madžarska pa Slovenija 1992. leta podpisala sporazum (egyezmény), v sterom je bilo napisano, stere nauve mejne prehode ščejo odprejti. Med tejmi je bijo mejni prehod Verica - Čepinci tö. Od tistoga mau so že odpirati nauve prehode, samo tauga našoga “srmačeka” so vsigdar pozabiti tak v Pešti kak v Ljubljani.
Občina Šalovci pa Zveza Slovencev na Madžarskem sta 11. juniuša ranč zatok organizirala srečanje v Čepincaj, da bi prejdnjim na pamet prišlo, ka so obečali. Vej pa, če kaj obečaš, tisto se šika notdržati.
Ovak pa tak brodim, če nedo več granice v glavaj, nede več mej na Zemlej.
Vej pa, ne smejo biti (o)meje(ni)!
Marijana Sukič
2
Konferenci ob rob
Od 1. do 4. junija je potekala v Monoštru konferenca o narodnostnem šolstvu. Organizator znanstvenega posveta je bilo Kulturno društvo “pri-
jateljski krog za Pomurje” iz Pilisvövösvára. Za temo konference so določili narodnostno šolstvo, in sicer pedagoške, psihološke, družbeno-politične in kulturne vidike le-tega. Največ pozornosti naj bi se posvečalo dvojezičnemu šolstvu v Prekmurju ter slovenskim narodnostnim šolam v Porabju in v Avstriji. V program konference so bili vključeni tudi določeni nemški in švicarski dvojezični izobraževalni modeli.
Organizatorji so ob nekaterih osnovnih organizacijskih nerodnostih (na konferenci ni bilo predsedstva ali predsedujočega, ki bi delo vodil in usmerjal, kljub zelo sposobni prevajalki ni bilo simultanega prevajanja itd.) naredili nekaj osnovnih napak.
Kot prvo - za jezika konference so določili madžarščino in nemščino. Glede na temo, območje in inštitucijo (Slovenski kulturo-informativni  center), v kateri se je konferenca odvijala, bi upravičeno pričakovali prisotnost slovenščine. Ali je prišlo do te napake po naključju ali je bilo ignoriranje slovenščine namerno, razkrivanje tega ni naša naloga. Vsekakor pa mora vodstvo Slovenskega doma in tudi Zveze v prihodnje
paziti na to, kakšne prireditve in s kakšnimi pogoji sprejme pod svojo streho. Zaradi neprisotnosti slovenščine so nekateri priznani strokov-
njaki iz Slovenije zavrnili sodelovanje.
Kot drugo - organizatorji niso razčistili, komu naj bi bila konferenca namenjena, kajti razen predavateljev in nakaterih redkih novinarjev, na njej ni bilo nobenega. Ne učiteljev z ene ali druge strani meje, ne strokovnjakov... Kot tretje - poslušalec je težko našel rdečo nit posvetovanja, kajti večina predavateljev se ni držala teme konfe-
rence. Človeku se je zdelo, da se “pravi naslovi” niso odzvali vabilu in so organizatorji potem po vsej sili iskali ljudi, ki delajo na narodnostnem področju ali so na nek način povezani z njim.
Kot četrto - precej debat je povzročilo, da so pojem “manjšina" drugače razlagali strokovnjaki iz Berlina in pravi manjšinci. Za njih so manjšina recimo Turki v Nemčiji, zato jim nikakor ni bilo jasno, zakaj polagajo narodne manjšine v tem predelu Evrope (Madžari v Sloveniji, Slovenci v Porabju in radgonskem kotu) toliko truda in dela v to, da bi se ohranila njihov jezik in kultura.
Ne smemo dvomiti v dober namen organizatorjev, toda realizacija se je v marsičem ponesrečila. Manj bi v tem primeru lahko pomenilo več. Časovno manj - če bi se zagotovilo simultano prevajanje, bi zadostovala dva dneva. Tematsko manj - če bi se tematika konference točneje določila ter bi se nanašala res le na narodnostno šolstvo - bi se lažje našla tudi ciljna publika, kateri naj bi bila konferenca namenjena.
Marijana Sukič
Udeleženci z avstrijske Štajerske
Sodelovanje Slovenije in Madžarske
V	Murski Soboti so zasedali člani skupnega slovensko--madžarskega odbora za sodelovanje v okviru programa Phare. Potrdili so skupni programski dokument za obdobje 2000--2006 in program za leto 2000.
V	program čezmejnega sodelovanja je na slovenski strani vključena pomurska regija, na madžarski strani pa Železna in Zalska županija. Programski dokument opredeljuje skupni okvir, skupne cilje in prednostne naloge, ki so vezane na skupni življenjski prostor. Cilj dokumenta je težnja po uravnoteženem razvoju skupnega območja, ločenega z mejo, ki počasi izginja.
Novi dokument Slovenija in Madžarska sta v čezmejnih programih že sode-
lovali v obdobju 1995-1999.Takratno sodelovanje je temeljilo predvsem na projektnem pristopu. Glavni del novega dokumenta temelji na trajnostnem prostorskem razvoju, ki vključuje skupni krajinski park in razvoj podeželja, dolgoročno upravljanje in obnavljanje energetskih virov, naložbe v varovanje okolja ter v dolgoročni razvoj skupnega upravljanja tega prostora. Glavne smernice programa so povezane tudi z razvojem človeških virov, ki zajemajo sodelovanje na poklicnem in drugih oblikah izobraževanja, skupnega priznavanja izobraževalnih procesov, sodelovanje na področju kulture in konzervatorstva ter razvoja lokalnih skupnosti. Poleg tega pa bo program temeljil tudi na obliko-
vanju skupnega ekonomskega prostora, razvoju regionalnih komunikacijskih mrež in informacijskih sistemov. Krajinski park Goričko-Őrseg-Raab
Slovenija je letošnje aktivnosti, pri katerih bo sodelovala z Madžarsko, razdelila na dva dela. V okviru razvoja skupnega krajinskega parka Goričko-Orseg-Raab bo ustanovljena informacijska pisarna, pripravili bodo območne zemljevide, izvajali izobraževanje s področja zaščite naravnega parka, evropske zakonodaje in poskrbeli za nadzor nad parkom. Drugi projekt pa obsega sklad za male projekte, znotraj katerega so manjši projekti, ki so namenjeni različnim oblikam sodelovanja ljudi na obeh straneh meje.
Dejan Fujs
Veliko dobre volje in malo manj denarja
6. junija sta se v Monoštru na izrednem delovnem sestanku srečala predsednika madžarsko-slovenske manjšinske mešane komisije, državna sekretarka, Mihaela Logar in predsednik Urada za zamejske Madžare, Tibor Szabo. Do srečanja je prišlo na pobudo Mihaele Logar, ki je o vsebini pogovorov povedala:
“V tem trenutku je kar nekaj odprtih vprašanj, zataknilo se je pri mejnih prehodih ter pri vprašanju slovenskega radia. Sicer pa moram povedati, da na takih srečanjih zmeraj znova ugotavljamo, daje veliko dobre volje in malo manj denarja.
Za mejni prehod Verica-Čepinci kaže razmeroma dobro. Obljube obeh vlad imamo, bo pa še potrebno vrsto pritiskov in pogovorov. Tudi madžarska vlada je sprejela odprtje tega prehoda, potrebni so izvedbeni projekti. Glede radijske postaje je veliko več odprtih vprašanj. Madžarska stran še
vedno vztraja pri programskem finansiranju, to se pravi kandidiranje na projekte, kar je pa seveda razmeroma odprto. Madžarska stran ne misli radio finansirati kot manjšinskega medija. Zdelo se jim je število morebitnih zaposlenih pri slovenskem radiu previsoko, oziroma kar nesprejemljivo. Slovenska stran vztraja pri pozitivni reciprociteti. Tiste stvari, ki jih ima Slovenija dobro urejene za madžarsko manjšino (radio v Lendavi), bo poskušala uvajati tudi za Slovence na madžarski strani. Pri tem seveda naletimo na vrsto težav. Razumem tudi madžarsko stran. Karkoli uredimo za eno manjšino je potem obveza za njih in zelena luč za ostale manjšine na Madžarskem. Toda še enkrat poudarjam: slovenski radio v Monoštru mora dobiti status manjšinskega radia. Konvencija o manjšinah govori o pravici do manjšinskih medijev in ne samo o pravici do manjšinskega časopisa. Radio je nedvomno medij. ”
M.Sukič
Porabje, 15. junija 2000
3
Papiri pripovejdajo
Zidanje i farbanje gorenjeseniške cerkve
Cerkev na Gorenjom Siniki so steli povekšati že pred prvo bojno. Po prvi bojni so grajnco dojzaprli, pa lüstvo nej moglo tadale taprejk ojdti delat brezi pasoša (potnega lista). Več kak 350 lüdi je ojdlo delat na marofe na
Vogrskom. Veliko sarmastvo je bilau, pa lüstvo nej melo penaze, ka bi si vekšo cerkev zozidati. Leta 1936 so Prišli v ves gospaud Janoš Kühar, pa so začnili vküppobirati peneze v vesi, od države pa püšpekije. Načrt (terv) za nauvo cerkev je napravo Mihály Zsolnay iz Sárvára. Stau gezero cüglov so Senčarge pa Ritkarovčarge sami naredti. Začnili so 1. augustuša 1937, pa so broditi, ka tri kedne zgotovijo. Zavolo lagvoga vrejmena je tri mejseca trpelo, ka so cügle z maudlinami naredti pa vözažgali tö. Pred prvo bojno so na Gorenji Sinik ojdti k meši s Trdkove, Čöpenec pa Martinja tö. Za nauvo cerkev so s Trdkove i Čöpenec tö cüdati 50 borauv. Senčarge z Merke so penaze posla-
li, štiri držin pa je dalo naredti štiri aukna, na šteraj je Sv. Alojzij, Sv. Terezija, Sv. Števan krau i Sv. Imre pa Jezušov krst. Staro cerkev so začnili dojrüšiti marciuša 1938. Pau leta je bila meša na dvorišči farofa. Nauvo cerkev so posvačüvali 20. novembra 1938. Znautra so cerkev več nej mogli pofarbati, ka je vövdarila drüga bojna.
Na 25. oblejtnico, 1963. leta so začnili gospaud Kühar peneze küpbrati za farbanje. Do novembra 1964 je že vküpprišlo telko, ka bi leko dati vöpofarbati. Iskali so molara umetnika (festőművész). V leti 1965 je začno cerkev farbati Imre Gyermely iz Gyulafirátóta, pa je skončo 1966. leta. Freske na plafoni pa je farbo István Takács (1901- -1985) iz Mezőkövesda. Eričen molar se je naraudo v paverskoj držini, gde je bilau sedem mlajšov. Oča je trikrat odo v Merki, mati pa je bila palejrkinja na marofaj. Šest mejsecov nej bila doma pri držini. István Takács je v več kak 200 cerkvaj farbo na Madžarskom (napril. Eger, Vác, Máriaremete, Szombathely). Cerkev so na nauvo zozidati v leti euharističnega kongresa v Budimpešti, zato so kejpi na plafoni tö povezani z oltarskim svestvom: Zadnja večerdja, gostüvanje v Káni-Gatileji, prvo prčiščavanje, procesija na tejlovo. Leta 1967 pa je István Takács pofarbo za oltar na velkom kejpi Kristušovo smrt na križi.
Marija Kozar
Okno - Jezušov krst (fotografija: Karel Holec)
Petanjci- Tišina
Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih
Na Tišini so predstaviti zbornik Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec), zbornik je rezultat dvodnevnega mednarodnega znanstvenega srečanja, ki je bilo 28. in 29. oktobra lani v Radencih in na Tišini v organizaciji Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, katere ustanovitelj in vodja je bil dr. Vanek Šiftar. Glavni uredni zbornika je Jože Vugrinec, tehnični urednik pa Franc Mesarič. Zbornik je urejen tako, da prinaša - razen dveh uvodnih sporočil in nekaj spominskih zapisov o dr. Vaneku Šiftarju ter različnih prilog in podatkov na svojem koncu - štiri osrednja poglavja, v katerih so objavljeni referati, ki po svoji vsebini predstavljajo neko zaključeno celoto. Ta štiri poglavja, katerih naslovi nam že sami po sebi sporočajo, kaj je v objavljenih tekstih mogoče najti, so: I. Kulturnozgodovinski in družbenopolitični okvir; II. Nadasdyjev dvorec, grofje Nadasdyji, protestantski izgnanci, protestantsko gibanje v Radgoni in na Petanjcih; III. Protestantsko gibanje v Prekmurju, Porabju in na Gradiščanskem v 16. in 17. stoletju; IV. Pomen protestantizma za oblikovanje slovenskega knjižnega jezika in narodne zavesti. Verska in kulturna pestrost ter sožitje na območju Mure, Rabe in Zale. Vsak referat je v celoti objavljen v maternem jeziku avtorja, nato pa še v treh povzetkih - v treh jezikih. Posamezne referate je na kratko predstavil dr. Anton Vratuša, predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije in predsednik pripravljalnega odbora znanstvenega srečanja. Akademik Anton Vratuša v zborniku tudi komen-
tira faksimile načrta za simpozij, ki ga je pripravil dr. Vanek Šiftar že v mesecu
marcu leta 1998. Naslednje priloge pa so program znanstvenega srečanja, biografski in bibliografski podatki o avtorjih in imensko kaza-
lo, katerega avtor je Franc Kuzmič.
V zborniku je tudi več fotografij (avtor Lado Klar) z znanstvenega srečanja v Radencih in na Tišini. Čez 300 strani obsežna knjiga prinaša bogato in tehtno strokovno branje, zato jo bodo razposlati na naslove številnih znanstvenih ustanov v Evropi in v svetu. Začele pa so se tudi priprave na naslednji zbornik, ki bo posvečen življenju in delu doktorja Vaneka Šiftarja.
eR
Skanzen v kraju Szentendre pri Budimpešti je 29. maja organiziral tekmovanje z naslovom ,, Kustosi s kuhalnico". V kategoriji ljudskih jedi je dobila prvo nagrado — ,,zlato" kuhalnico — ekipa Muzeja Savaria iz Szombathelya. Pripravli so fižolovo juho, slovensko-madžarsko-hrvaško jed „dӧdӧle" in slovensko „straušanco". V okviru kulturnega programa je ekipa zapela porabsko slovensko pesem „0, dekla ne daj se za pavra", gradiščansko hrvaško pesem „Posijal sam jarac (ječmen)" in madžarsko uspavanko iz Őrséga. V trinajstčlanski ekipi je ob Slovenki in dveh Hrvatih bilo deset Madžarov.
PORABJE - NAŠ IN VAŠ ČASOPIS
Porabje, 15. junija 2000
4
Slovenija ima novo vlado
S 46 glasovi za in 44 proti je v sredo, 7. junija, slovenski parlament potrdil listo ministrov, ki jo je predlagal mandatar Andrej Bajuk, in s tem izvolil peto vlado po spremembi političnega sistema. Prvo je v začetku devetdesetih vodil Lojze Peterle, naslednje tri pa z različnimi koalicijami Janez Drnovšek. Za novo vlado so glasovali poslanci Socialdemokratske stranke Slovenije (SDS) in SLS+SKD Slovenske ljudske stranke. Skupaj jih je 44. Proti je bilo 44 poslancev Liberalne demokracije Slovenije (LDS), Slovenske nacionalne stranke (SNS), Združene liste socialnih demokratov (ZLDS), Demokratične stranke upokojencev (Desus), Ciril Pucko in predstavnika narodnosti. Odločilna sta bila glasova neodvisnih poslank Polonce Dobrajc (nekdaj SNS) in Ede Okretič Salmič (nekdaj Desus), ki sta pred glasovanjem napovedali, da bosta zamenjavo na vrhu podprli, da bi država dobila vlado. In kdo so novi ministri? Finančni minister je postal 4l-letni Zvonko Ivanušič, ministrstvo za zunanje zadeve je prevzel 5l-letni Lojze Peterle, na ministrstvu za znanost in tehnologijo ostaja dosedanji minister, 58-letni Lojze Marinček, ministrstvo za promet in zveze pa bo še naprej vodil 49-letni Anton Bergauer. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ostaja 5l-letni Ciril Smrkolj, minister za malo gospodarstvo in turizem pa 47-letni Janko Razgoršek.
Minister za okolje in prostor je postal 6 l-letni Andrej Umek, na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj ostaja 56-let-ni Marjan Senjur, minister za šolstvo in šport je postal 62-letni Lovro Šturm. Minister brez listnice, odgovoren za področje zakonodaje, je 59-letni Tone Jerovšek, minister za obrambo 4l-letni Janez Janša, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo vodil 52-le-tni Miha Brejc, ministrstvo za gospodarske dejavnosti pa je prevzel 49-letni Jože Zagožen. Minister za kulturo je 65-letni Rudi Šeligo, ministrstvo za zdravstvo je prevzel 57-letni Andrej Bručan, ministrica za pravosodje je postala 46-letna Barbara Brezigar, minister za notranje zadeve pa je postal 60-letni Peter Jambrek.
Starčka zamenjal mladenič
S temi besedami je označil bistvo dogodka povezovalec Milan Zrinski ob svečani predaji novega bibliobusa, potujoče "knjižnice ali knjižnice na potačaj." Do krsta novega bibliobusa je prišlo 7. junija na ploščadi pred soboškim gradom. Kot če bi tudi vreme vedelo, da pri krstu mora biti voda, je z dežjem krstilo novo pridobitev pokrajine.
Želja po potujoči knjižnici se je rodila približno pred 25. leti, toda do realizacije le-te je prišlo le pred petimi leti - nam je povedal ravnatelj Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti Jože Vugrinec. “Prvi bibliobus je začel voziti
3. maja 1995. Eno leto prej ga
je knjižnica čisto po naklju-
čju dobila od podjetja Kompas-Mejni turistični servis Ljubljana, kateremu je služil za potujočo menjalnico. Najprej so ga ponudili neki ljubljanski knjižnici, toda oni so
ga zavrnili. To je bil manjši
avtobus, ki so ga potem v Soboti preuredili. (Trenutno ‘‘počiva ” na dvorišču knjižnice v Murski Soboti.) ”
Nakup novega bibliobusa je omogočilo Ministrstvo za kulturo R Slovenije ter občine, ki se nahajajo na območju, kateremu potujoča knjižnica služi. Bibliobus vozi na trinajstih progah in ima 115 postajališč. Ima tudi t.i. madžarsko progo, ki pelje skozi kraje, kjer živijo tudi pripadniki madžarske narodnosti.
Od jeseni bo imel tudi ti. slovensko ali porabsko progo, kajti (zaenkrat) bo pripeljal preko mejnega prehoda Hodoš-Bajansenye do Monoštra in Gornjega Senika. Bibliobus, ki bo opremljen tudi z najnovejšo računalniško tehniko, se na določenih izposojevališčih ustavi vsak tretji teden.
M.S.
Za pridobitev so ravnatelju Vugrincu čestitali tudi knjižničarji knjižnice v Monoštru ter Županijske knjižnice Dániel Berzsenyi v Szombathelyu.
Pismo iz Sobote
Male bojne na naši plečaj
Zgoudilo se je! Po tistom, ka se nam je že smijau cejli svejt, se je te zdaj skončalo! Vaj, te pa smo Zdaj normalni! Evropa, odi k nam! Evropa, mi te mamo radi!
Nej, nej, nej se mi je zmejšalo! Tou ge samo malo tak gučim, kak krčijo Zdaj te naši nouvi prejgnji, ka smo je po dugi mejsecaj te zdaj li dobili. Zdaj smo te že pa normalni in pošteni in naprej valan in plini Evrope in vcejlak takši, kak trbej biti. Na, tou je pa nej zraslo v mojoj glavej, liki tou gučijo tej naši nouvi prejgnji. Mi je pa poslüšamo in si brodimo, kak je te žitek lejpi, če nagnouk grata vcejlak vse tak, kak mora biti, kak si vsi želejmo in vse ranč takšo, kak od nas čakajo drugi. Rejsan je lejpi te Žitek, ka te Zdaj mamo takše rejdne možake in ženske za svoje glave. Rejsan je lejpi te Žitek, ka nam lüdstvi ranč več nede trbelo na nikoj broditi, zato, ka do tou uni delali namesto nas. Rejsan je lejpi te Žitek, gda nam tej naši nouvi vsefele obečavlejo, mi pa njim vörvlemo, ka de gvüšno tak. Rejsan je lejpi te žitek!
Zdaj pa dojda! Samo sam se malo šalo. Vej pa sami dobro vejte, ka je vsigdar tak. Gdakoli, gdekoli pridejo nouvi prejgnji se takšo godi. Lampe so pune sladkoga obečavanja in velkoga poštenja. Dapa, te prvi, drugi in ške tretji den ta mine in po tistom tej nouvi prejgnji že gratajo stari prejgnji in male bojne na naši plečaj se znouva začajo. Po tistom se vsikšo obečanje spotere na devetdesetdevet falatov. Če steri kakšoga prejgnjoga spomnili na kakšo obečanje, se tisti vcejlak doj svadi:
- Ka si pa in vsi vküper brodite, ka se vse samo tak ena, dva leko napravi. Vej pa gnes je drugi cajt, kak pa je biu včeraj gnes se ne more več tak delati, kak se je leko delalo ške pred dvema dnevoma. Vejpa čas ide in mi vküper z njim. Na meri nas njajte, mi že vejmo, ka delamo!
Ja, lejpi moji, tak je tou! Včeraj smo njim ške morali vörvlati, gnes je niške več ne smej nika pitati. Moja tašča Regina, trno čedna ženska je brž gore prišla, ka de vse po starom, tak kak je bilou. Pravzaprav, prajla je, ka je boukše bilou, gda smo tej nekaj mejsecov bili brezi prejgnjih. V tistom časi smo bili lidge največ vrejdni. Zdaj so največ vrejdna samo naša pleča, na stere se tej nouvi prejgnji naslanjajo, ranč tak, kak so se tisti stari. Te pa je ške moja tašča Regina, trno čedna ženska prajla, ka se prejgnji menjavajo, samo pleča ostanejo vsigdar ista. Na, vidite! Ge si od toga ranč tak brodim, kak moja tašča Regina, trno čedna ženska Tou pa pomeni samo eno, ka sam ge Miki, trno čeden moški. Tou se  mi tak vidi. In mo od Zdaj dale poslüšo samo še tou mojo trno čedno žensko. Boukše njou, kak pa tej naše nouve prejgnje. Samo tou naj vam ške povem, ka me že trno bolijo pleča.	Miki
Ge že probam
Pa če se mi prišika, vas vse vönavčim. Od koj je guč?
Etognauk sam pá gledala televizijo. Tau je vrajža stvar, ka se je človek ne more rejšili. Pa kelkokrat sam si gor djala, ka ja nemo pred tau kaštülo sejdla. Pa te dun... Depa Zdaj tak čütim, ka mi je Baug presvejto pamet, ka sam ranč tisti program zavadila, od koj bi vam rada pisala. Tau je pa etak bilau:
Edna ženska kompanija si je pripovejdala pa te je naprej prišla lübezen tü. Pa lejpe reči, ka so prej nej samo človeki na hasek. Tak mislim, ka vi vsi tü tak mislite, ka je v živlenji največkrat tak, ka človek z lejpim več dosegne kak z grdim, z lagvimi rečami. Pa smo te ranč nej gučali od lübezni, od poštenja eden do drugoga. Tau je gnesden ja vsebole posebno vsakšomi. Lüdi, šteri prej mamo razmenje, je tau ranč nej pitanje.
Nistarni znanstveniki (tudósok) so tau tü gor najšli, ka prej živina ranč tak čüti, reagira na dobra, na lübezen kak človek. Pa tau vidimo doma pri živalaj. Če je mi poštüjemo, so oni tü radi nam. Takšo ste že tü čüli, ka prej če kravam igramo, gda je dojimo, prej več mlejka dajo. No, pa te smo že tüj, ka sam ge te dni gor najšla. Te ženske v televiziji so od toga tü gučale, ka so prej rastline (növények) tü tak. Edna je prej posadila doma gra. Štiri zrna je posadila, pa je vsakši den nagledavala, kelko prej zrastejo. Edno zrno je pa nej samo gledala, liki vsakši den ma je gučala: Gra, rada te imam. Rada sam ti, rasi, rasi kak najnavekši. Pa te? Te se je zgodilo, ka je te eden gra za nistarni čas rejsan vekši zraso kak tisti trge drugi. No, če je tau tak, ge sam si zdaj nika vözmislila. Tak sam mislila, ka v svojom malom ogradci, gde napona dosta trave raste, pa mi delo dava pa mantra moje rastline, ka sam je posadila. No, s tau travov ge vözdelam. Vsakši den že rano dem tavö v ogradec pa tauj grdoj travi tak grdau gučim, ka je tau nej zapovedati. Rano za dva (v)zroka volo dem. Gnauk zatok, ka če je rano zopsüjem pa vküp “zmolim” te več cejli den nedo mele volau rasti. Drgauč pa zatok, naj me ja nišče ne vidi pa ne čüje, ka do mislili, ka se mi je zmejšalo. Suma, sumarum, od tiste televizijske oddaje se ge vsakši den redno korim s tau grdo travov. Zdaj tau čakam, naj se mi prišika, pa te vam vsem naznanje dam, ka te po njivaj ležejše okapali, nede vam trbelo travo vösekati pa brati, samo tak gladko malo gor pofriškate zemlau, naj vam krumplinje pa kukarca pa bagundli lepau raste.
Dapa, če de vam dun rasla trava, te me ne preklinjate. Preklinjajte raj tiste fajn ženske, stere majo čas, ka se s takšimi čednimi rečami spravlajo. Vejpa če sadijo samo štiri zrna graja, te se leko z njimi pogučavajo. Naj sprobajo tau s kakšno porabsko njivo.
I. Barber
Porabje, 15. junija 2000
5
Hranilnica za nase lüdi
Gnesden če človek v eden varaš pride, leko povejmo, najbole ma tau v oči spadne, ka na vsakšoj vogjej geste kakšna banka, kakšna menjalnica. Te zidine, sploj pa bankine so največkrat sploj maudre tak zvüna kak znautra, vidi se, more se videti, ka so pejnazge tüj.
Pri nas v Varaši že od 1984. leta dela edna mala hranilnica - Őrségi Takarékszövetkezet- štera se je na gnes povečala, zdrüžila se je z Nádasdom, etak se na gnes zové Združena hranilnica Nádasd-Őrség. Varaška podružnica je pa na mesti ostala, dela naprej kak do tejga mau. Varaško hranilnico vodi Marija Monek.
•	Gospa Marija, ka vam znamenüje tau združenje, meli te po tejm več možnosti ali pa menje?
“Tak se vidi, da mo malo več možnosti meli, malo se pobokšajo pogoji (feltételek), med šterimi delamo pa se Vüpam, ka lüdam, šterim slüžimo, tü leko malo več ponüdimo.”
•	Gvüšno nete čemerni, če vam povejm, da je vaša hranilnica nej tak svetla, tak gospočka, kak največ bank gnes. Kak se vi delavci tüj čütite?
“Morem povedati, ka je ta skromnost (szerénység) naš Cilj. Neščemo se svejtiti, neščemo tak vövideti, ka povejmo prausen človek ranč ne smej not staupiti k nam. K nam lüdje leko ešče v delavnom gvanti tü pridejo. Tak čütimo, ka smo takšo delavno mesto, gde smo bole družinski kak uradni (hivatalosak). Tau pa ne znamenüje, da bi zakone nej poštüvali ali uradno delo nej redno opravlali. Z lüdami si pripovejdamo pa etak vsakši vüpa vöpovedati, ka ma je ranč potrejbno, ka ga mantra. Tri ženske delamo tüj pa takšo srečo mamo, ka
cejlo našo pokrajino poznamo. Ge poznam Varaš, vej sam pa iz mesta, dvej druge - Marija Dravec pozna Porabje, ona je iz Slovenske vesi, Margit Holec pa pozna drugi tau krajine do Farkašovec. Marija Dravec je Slovenka iz Slovenske vesi pa če trbej, je prevajalka. Vsakši slovenski človek batrivno leko pride k nam, če bi müvedvej - sploj pa Starejšim - kaj nej razmele, Marija tau v minuti rejši.”
•	Kak se vi smejte ,,vcuj dejvati”k velkim bankam, stere tü v Varaši delajo? Ka vi leko ponüjali lüdam, ka ove nej?
“Kakoli ka smo mali pa nejmamo telko kapitala, ka majo tej velke, depa mi smo najbole za tiste lüdi, ki ranč tak nejmajo velke pejnaze, kak mi nej. Pa je tau istina za naše plače tü.”
•	S kem vse se spravlate? Steri je tisti del vašega dela, gde ste baukši od drugi? “Prišparane pejnaze vküp beremo za žau pa je na skrbi mamo. Tüj v Varaši smo pa najbaukši v tejm, ka največ pejnaz davamo vö na posaudbo. Znano je, ka se tau splača vsakšoj banki, tau nam doprinese denar. Tau znamenüje, ka lüdje so na etom kraji bole pri pejnazaj, bole se vüpajo na posaudbo vzeti pejnaze. Tü pri nas lüdje redno nazaj plačüjejo na posaudbo vzete pejnaze. Od drügi bank smo pa zatok
ovakši, ka mi se s kakši koli mali pejnazi spravlamo. Povejmo drüge banke samo od 300 gezero forintov naprej dajo na posaudbo, mi pa kak koli mali pejnaz posodimo. Če je stoj trenutno v navauli, ma pomoremo. Tau pa s tejm tü odi, ka je administracija velka.”
• Tak mislim, dosta lüdi bi rado znalo, ka na priliko kelko pa kak posodite lüdam pejnaze?
“Eden človek, ki slüž ma,
leko gor vzeme 500 gezero forintov na tri lejta. Žau (obresti) je 25 %. Od 500 gezero do 1 milijonke pa leko eden človek tak dobi, če ma kaj gorpokazati, povejmo hišo, vrejdnost. Tau tü na tri lejta leko vzeme. Če samo na edno leto gor vzema, te je žau 24 %. Gnes tak 700 lüdi ma pri nas gorvzete pejnaze.
Dostavse se zgodi z lüdami, da se »morajo” obrniti k
nam. Zdaj pridejo počitnice, po tistim de deca v šaulo, velki svetki pa vejga Baug za koj so lüdje tü pa tam prisiljeni k nam skočiti za malo, vekšo ali najvekšo pomauč. Prajla sam že, ka kelko koli posojimo, je delo s tistim ranč telko, liki bi ma milionko dali. Mi se radi spravimo s takšimi zadevami zatok tü, ka same znamo, kak je tau, same male plače mamo, etak smo pa solidarne s tistimi, šteri se ne lüčajo z milijonkami.”
• Kak ste pa oprejtí?
“Oprejt smo od pondelka do četrtka od pau 8. do 16. vöre, v petek pa od pau 8. do 15.10 vöre. Mislim, ka tau našim lüdam nej trbej tomačiti, gde je naša hranilnica. V centri varaša, istina, ka je tak malo v kaut potisnjena. Vsakšoga - ki ma pejnaze pa je šké s(h)raniti pa vsakšoga ki nejma pa ške malo na posaudbo prositi - čakamo. Mi smo na tejm, naj vse več lüdam leko pomoremo. Ki bi samo kakšo informacijo radi od nas, kreda smo njim vse povedati, naj poiščejo nas.”
V taum modernom svejti mora biti vse, zatok smo pa gvüšni, da so potrejbno velke banke pa takše male hranilnice tü.
I. Barber
Župa s sadjom
2 litra vodé, 20 dkg cukra, cejli cimet, malo solí, citronsko lopinje, 2 dl vmjoga mlejka, 2 žlici mele, sad
Župo leko küjamo z djabok, jagod, črešenj, višenj, ribeza, sliv. Najbaukše iz več fele sadüj. Sad pa cüvalom sküjamo. Vrnje mlejko z melov vküpzgraužamo i s tem župo gorpistimo. Malo njamo gorzavreti. Vörasladimo, v hladilniki ladimo pa v vrauči dnevaj ladno župo gejmo. Hilda Čabai.
Izvolili novega predsednika države o. junija so na izredni seji parlamenta izvolili novega predsednika R Madžarske. Edini kandidat je bil akademik Ferenc Madl, ki je v Antallovi vladi opravljal naloge kulturnega ministra. Kandidata je na podlagi koalicijske pogodbe predlagala kmečka stranka, njegovo kandidaturo so podprle vse stranke razen Stranke madžarskega življenja in resnice.
Kljub predhodnim obetom se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Kandidat niti v prvem, niti v drugem krogu ni dobil dvotretjinske večine. Parlament ga je potem v tretjem krogu izvolil z navadno večino.
Novi predsednik bo prevzel funkcijo 4. avgusta, ko bo potekel mandat Arpadu Gönczu.
Zaobljuba olimpijcev 3. julija je v Budimpešti v Gledališču Víg potekala svečana zaobljuba olimpijcev, ki bodo zastopali Madžarsko na olimpijadi v Avstraliji. Približno 180 športnikov v 25 panogah se pripavlja na velik dogodek, ki se bo začel 15. septembra v Sydneyu.
Monošter expo Od 22. do 25. junija bo potekal v Monoštru sejem z naslovom Gotthárd expo, na katerem bo sodelovalo kakih 30 podjetij iz Slovenije. Sejem, ki bo na Osnovni šoli Istvan Széchenyi, organizira s podporo zbornic z obe strani meje Jereb d.o.o, iz Celja. Za kulturno ponudbo sejma bo poskrbela agencija Herman Celjski.
Srečanje društev 17. in 18. junija bodo člani Slovenskega društva iz Budimpešte obiskali svoje rojake v Szombathelyu. Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel jim pripravlja več zanimivih programov, med njimi predstavitev kuharice Hilde Čabai. Slovenci iz teh dveh mest bodo skupaj obiskali hišo, v kateri je živel Avgust Pavel, ter položili venec.
Porabje, 15. junija 2000
6
BLAGOSLOV - ALI BLAGO SLOVO?
(od molitve v materinščini)
Zelo smo veseli, ka je gospod škof (püšpek) iz Sombotela dr. István Konkoly na konferenci 20. maja v Monoštri oblübo, ka v
prišešnjom leti, leta 2001, pošle na Gorenji Senik mladoga dühovnika Franca Merklina iz Sakalovec, ki se
Zdaj vči v Rimi, ka tam prejk vzeme plebanoštvo. Gvüšno, ka de za porabske Slovence najbaukša rešitev, če do meli svojoga dvojezičnoga dühovnika.
Malo pa smo se čüdivali njegovi izjavi, ka so prej po smrti dühovnika Janoša Kühara biti pripravleni po-
slati takšega dühovnika na G. Senik, šteri bi znau tak slovenski kak madžarski. Te jim je prej mariborska škofíja oblübila, ka jim pošle
takšoga plebanoša iz Slovenije. Za eno leto pa so se prej premislili.
Že takši guč je tö bilau čüti, ka se je prej sombotelska püšpekija premislila. Mi, na žalost, nemamo pravice, ka bi leko spovedavali slovenske pa madžarske škofe, ka bi zvedeli, što pravi istino pa što nej. Tau je to gvüšno, ka smo ranč nej zato nager, ka bi steli gordati toma ati drugoma 33 očenašov za pokauro, liki ka bi nam nekak pomago.
Malo nam je špajsno bilau tau tö, ka gospaud škof tak misli, ka prej ,,v ništarnaj” manjšinskaj držinaj (kelko tau pomeni, ka „v ništarnaj”?) samo redko gučijo v svoji materni rejči, pa ,,mo-
gauče” („mogauče” ati pa zaistino?) dostakrat govorijo nad sebov o tem, ka je kariera dosta bole več vredna kak tau, če nücajo svoj materni gezik, če gordržijo svoje navade, če radi majo svoje slovenstvo... Na svejti je rejsan kariera največ vrejdna?
Tak vejmo, ka je katoliška cerkev tö za tau, ka naj lüdjé poštüjejo vse tisto, ka so se navčili od svoji starišov, stari starišov. Tak majo šegau praviti, ka materno rejč mlajši že z materno mlejko vred vsé pocecajo. Prva, kak vse drugo. Ešče prva kak vöro v Boga tö.
Tau je pa ešče bole čüdno, ka iz takši premis na meki nogaj (»v ništarnaj”, „mogauče”) se potegne konkluzija, ka se je za kariere volo prej trbej skem bole flajsno včiti gezik večinskoga (vogrskoga) naroda. Cerkev tak vči, ka je največ vrejdna človeška düša (morala, poštenje, vera, solidarnost ptt.), nej pa materialne dobrine. Materna rejč je po naše pomemben (fontos) tau düše. Kariera pa je bole materializem kak düševnost. Biznis je biznis? Biznis z düšo?
Tretji moment v guči pa je že
skor politični. Gospaud škof pravi, ka se je takšo formo Škoda parlamenti in škofiji spravlati s takšimi manjšinskimi deli, štere ranč narodnosti ne brigajo.
Od kec takše informacije? Tak je stoj, koga je sram svoji korenin, šušnjarivo
pri spauvedi? Ovak pa mi mamo bole takšo čütenje, ka se madžarski Parlament ranč s tistimi manjšinskimi stvarmi ne spravla, s šterimi bi se po svoji dužnosti že davnik mogo (na priliko parlamentarno zastopstvo
manjšincev) in zavolo šteroga ga je Ustavno sodišče (Alkotmánybíróság) že
pred več leti posüvalo.
Ka bi si za konec radi želeli? Naj se naš gospaud püšpek do 2001 ne zmisti ovak, kak nam je obečo za G. Senik. Tak naj bode (amen).
Francek Mukič
V nekaterih narodnost nih družinah le redko govori-jo v svojem maternem jeziku, svojih otrok ne spodbujajo, da bi se naučiti svoje materinščine. Morda celo često govorijo tudi o tem, da je bolj kot ohranjanje narodnostnega izročila pomembna kariera. To pa lahko zagotavlja le pridno učenje in popolno obvladanje večinskega jezika. V takih primerih pač nimajo pomena manjšinska zakonodaja in prizadevanja cerkvenih oblasti. Če pač ne obstajajo potrebe za kaj, potem tudi ni moč govoriti o boljšem zadovoljevanju oziroma kršenju tovrstnih zahtev.
(Iz govora sombotelskega škofa dr. Istvána Konkolya)
Dragi udeleženci današnje konference! Posebno sem vam hvaležna, organizatorjem, ker ste konferenco tako organizirati, da lahko govorim v slovenščini. Z veliko pozornostjo, odobravanjem in tudi hvaležnostjo sem poslušala nastope mojih predgovornikov. Vse, karkoli je bilo rečeno, je gotovo tudi del mojega prepričanja in del prepričanja moje države. V Srednji Evropi gotovo ni države, kjer bi strnjeno živel en sam narod. Povsod živijo tudi manjšine, različni narodi živijo drug ob drugem. In res je tudi to, da so si zaradi tega v preteklosti povzročiti veliko gorja. In zato se tem bolj strinjam s tem, kar je rekel predsednik železnožupanijske skupščine Peter Marko, da moramo na to temno plat naše preteklosti pozabiti, da moramo gledati, kako bomo živeti v prihodnje skupaj. Prepričana sem, da moramo jemati našo različnost kot bogatitev družb, v katerih živimo. In če bomo v državah, v katerih živimo, pametno vladati, pametno postavljati predpise in zakone, in jih dosledno uresničevati, potem bo gotovo ustvarjen trdni temelj za sožitje vseh ljudi, naj bodo pripadniki enega ati drugega naroda.
Temu eminentnemu zboru bi rada posebej poudarila, kako izredno cenimo v naši državi veliko vlogo, ki jo je v zgodovini odigrala katoliška cerkev v ohranjanju narodne identitete v tistih delih države, kjer smo biti kot narod posebno ogroženi.
Jaz prihajam s Primorske. Tam smo biti zelo izpostavljeni pritisku italijanskega potujčevanja. Težko je bilo živeti na Koroškem v mnogih obdobjih zgodovine. Katoliška cerkev pa je znala vzpostaviti stik z ljudmi in vzbujati narodno zavest- brez spodbujanja narodne nestrpnosti. In zato sem posebno hvaležna njegovi eminenci gospodu škofu sombotelskemu, ker je tudi danes izrazil pripravljenost katoliške cerkve, da ustrezno reši problem slovenskega bogoslužja v Porabju.
Spoštovani! Vsi se zavedamo, kako zelo je pomembno, da duhovnik živi s svojimi verniki, da se z njimi ne zadržuje samo v času opravljanja božje službe, ampak da se mu lahko zaupajo tudi sicer, da se nanj obrnejo kot na zaupnika prijatelja, na človeka, ki mu verujejo. Zato se mi zdi zelo važno, da bo prihodnje leto, 2001, prišel v Porabje mladi duhovnik, gospod Merkli. Čeprav neizmerno cenim tudi požrtvovalnost gospoda Camplina, ki nedeljo za nedeljo prihaja na svojo težko pot do Porabja.
Hvala lepa za vašo pozornost in žetim, da bi vaše veliko poslanstvo spremljal dober uspeh in krepitev prijateljstva med narodi, ki živijo na narodnostno mešanih območjih.
(Izgovora Ide Močivnik, veleposlanice R Slovenije v Budimpešti)
Dr. István Konkoly (na srejdi)
Veleposlanica Ida Močivnik pa varaški župan
Porabje, 15. junija 2000
7
Kak sam vido svejt spod stola?
Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se 
najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt.
Z A B A D A N JA
Tisti zimski den smo pri nas doma stanili trno rano. Na, gda sam stano ge, se je v künji že kadilo z velki piskrov in za stolom sta sedela mo oča in naš drugi soused. Moškiva sta pila kavo in kcuj ške neka iz mali posanc. Moja mama mi je vrejzala velki falat krüja in potegno sam se ta pod svoj Sto in vlejko na vüje.
-	Za pet minutov prideta ške dva souseda pa te jo ličimo, je pripovedo moj Oča.
-	Gvüšno, ka za tej dvejsto kil ne moreva biti sama, je kcuj dao drugi soused.
-	Naš mali dejo pa držo za rep, se je zglasila ške moja mama.
Nejsam vedo, od koga se zgučavlejo. Nej se mi je senjalo, Zakoj so me tak rano ličili vö iz tople postele, nej sam vedo, ka je tou dvejstou kil in nikoga sam nej pozno, ka bi ga trbelo držati za rep. Ja, tou se mi je tö čüdno vidlo, ka se je mati tak rano kcuj k küjanji zela, vej pa je Sobota. Ali brž po tistom sta prišla ške dva souseda in Oča me je pouzvo naj dem z njimi tavö. Prejk dvoura smo šli ta do svinjske štale. Mati je v rokaj držala nekšo posoudo in keuko (kuhalnico). Kak je Oča oupro dveri, že so možakari vö potegnili našo čoko, Arabelo. Te so jo ličili in
Arabela je začala tak na glas cviliti, ka sam se začo djoukati, kanjoj takšo delajo. - Vej jo pa bujete, ka njoj tou delate, sam se zdrou na možake.
-	Tou ranč škemo, se mi je smijao naš drugi soused in že v rokaj držo nož, steroga je porino v Arabelin gut.
Dale sam več nej nika vido, zato, ka sam že odbejžo v tisti moj svejt pod našim stolom srejdi naše velke künje. Venej se je več nej čüo nikši glas od Arabele. Samo moja mama je prišla v künjo s tisto posoudo in keuko. Vejdla je, ge me mora iskati. Potegnila se je k meni ta pod sto. Neka časa me je dugo gledala in te pomali začala:
-	Vejm, kak si emo rad našo Arabelo, dapa... Dapa, ti si si v tej svojoj mladoj glavej ranč nej brodo, ka mi nemamo svinje za volo lepšoga. Mamo ji zavolo mesa, zato, ka te mamo kaj za gesti in...
Nej sam njoj dopüsto, ka bi mi tumačila tadale. Skouzi skuze sam se začo drejti na njou:
- Ge naše Arabele nemo ranč koušto! Meni nej trbej nikšoga mesa!
Mama je vidla, ka je najboukše, ka me nja na meri in mi več nika ne guči. Ge sam se ške neka časa djouko, po tistom pa sam se pomalek začo špilati. Ne vejm, kak dugo sam tak pozabo na cejli svejt kouli sebe, vejm samo tou, ka me je v nousi začalo ščigetati. Čidale bole mi je šla v nous trno dobra saga po pečenom mesi. Nagnouk sam gor prišo, kak sam že prekleto lačen. V künji je nej bilou nikoga, na špajati pa je stala tepsija s friškim pečenjom. Stoupo sam ta do špajata in si vkraj ščipno eden mali falajček. Vaj, da je bilou dobro, tak dobra, ka sam si zeu ške eden falajček. V tistom je nut prišla moja mama. Nika nej prajla, samo tak malo njoj je šlo na smej. Tisti den smo trno dobra pa dosta geli. Ge pa sam gorprišo, ka je lipou meti svinjo za pajdaša, ške lepše pa jo je gesti. Zato sam po tistom na zabadanji več nej djouko, liki sam se že zrankoma začo lizati in kuman Čako, ka de se začalo kaditi iz tepsije.
Miki
Izlet z razredom
Na začetku maja smo organizirali izlet z razredom v Ritkarovce. Na izlet smo se peljali s kolesi.
Napotili smo se zjutraj ob osmih izpred gimnazije. Kolesarili smo proti jezeru Hársas čez Máriaújfalu. Ob desetih smo že bili na cilju. Naš Cilj je bila lepa počitniška hiša, ki se imenuje
Pristava Čriček. Pristava stoji v gozdu na pobočju. Pri hiši stoji hlev, v katerem je bilo 5 konjev in koza, Esmeralda. Zaradi dolgega kolesarjenja smo bili zelo utrujeni, zato smo dopoldne počivali in se sončili pred hišo. Za kosilo smo pekli palačinke. Popoldne se je začela prava zabava. Pripravili smo veseli kviz. Zmagovalcem ni bilo treba lupiti krompirja. Ko je postalo hladneje, smo igrali odbojko in perjanico. Zvečer smo kurili ogenj in pekli slanino. Potem smo pripravili disko in smo plesali, peli do zore. Naslednji dan zjutraj smo dolgo spali. Ko smo vsi vstali, smo začeli kuhati kosilo. Skuhali smo odličen golaž v velikem kotličku. Popoldne je prišla učiteljica, ki uči biologijo na gimnaziji, in smo šli na sprehod po gozdu. Učiteljica nam je razlagala o rastlinah in živalih. Utrujeni smo se vrnili, ampak morali smo hiteti, ker je začelo deževati. Zelo hitro smo pospravili, skočili na kolesa, a vseeno smo se še zmočili.
Mokri, utrujeni smo prišli domov, toda bili smo zelo veseli, da je tako dobro uspel izlet.
Bianka Bartakovič 10.b-r.
Gimnazija Monošter
Samo štirikrat
Marinka je etognauk gor poiskala ednoga fiškališa pa ma je naprej dala, ka se ške razpitati od svojga Hugona. Fiškališ Zdaj etak pita našo Marinko. “Ženska, Zakoj
se pa šketa ločiti od moža?” Marinka pa: “Zatok, gospaud fiškališ, ka sva že šest lejt oženjaniva, pa ta mula je v tej šestij lejtaj samo štirikrat dala na mé rejč.” Fiškatiš pa: “Na, morem priznati, tau je pa ja malo. Deco mata?”
Marinka pa etak: “Mava. Štiri mava.”
Prazni glaži Roza je Večkrat tak bila, ka ji je ladevge (ledvice) nej folgalo, pa takšega reda je
sploj betežna bila. Doktor ji je tak pravo, ka more v sanatorium titi, tam go malo vözvračijo. Pa je tak bilau tü, Roza je tri kedne nej bila doma, kaupala se je na Hévizi. Gda je domau prišla pa oprla hišo, že na ganki je vidla prazne glaže. Gda je pa v künjo staupila, tam je pa puno prazni glažov bilau, pa je eške v kopalnici tü najšla prazne glaže. Njeni mauž, Janči se je zaman mujco pa
kauleg njej lejto, ona je začnila kričati tak, ka je vse grmelo: “Odkec so es v ram Prišli tej prazni glaži?”
Janči pa: “Pa ka ge vejm? Ge sam prazne glaže ja nigdar nej küpüvo.”
Deca
Micka pa Rudi sta kumaj 6 lejt oženjeniva, depa že pet mlajšov mata. Rudi je etognauk tak pravo, ka je tau strašno pa prejk reda, telko
dece meti. Etak pravi ženi, Micki: “Micka, tau je nej vreda, telko dece meti. Ge se od gnešnjoga mau v künjo znosim spat.” Micka pa: “Rudi, če ti tak misliš, ka de tau nama na pomauč, te si ge svojo postelo tü v künjo znosim.”
I. Barber
Porabje, 15. junija 2000
„0 vi, ki vstopate, vsakšo vüpanje püstite..” Te  reči so napisane na dvere pelda v Božanski komediji (Isteni színjáték) Dantena pa s tejmi rečami so čakali delavci Slovenske zveze, našoga časopisa in Porabje d.o.o,--na svojoga nauvoga kolejgara Franceka Mukiča, gda je prvi den zamišleno, dapa batrivno stapo prauto Slovenskomi daumi, gde je od 1. junija v slüžbi.
Z völko mukov, dapa zatok ga je najšo, si ga kaulak šinjaka zvezo, si zdeno pa notra v daum staupo. Naj pride, ka mora priti, naj bau, ka bau-sije mislo.
Da bi pa zatok srmak cejlak nej volau zgübo, so ma eške vcüj napisali... dapa ne njajte se! Čakala ga je cejla delegacija pa slovenska zastava, on se je pa tak začüdivo, ka se ma je vse vö iz taške sipalo, gda je svoj lejpi metuljček (csokorn yakken-dő) isko.
Kak je v Porabji že šega, če nauvi človek pride k iži ali delavec v slüžbo, se mora “not küpiti”. Prvi den smo zatok tau tö opravili, dapa zatok delati je tö mogo. Ranč na dobro je prišo, mogo je pomagati pakivati naše novine. Nauvomi uredniki slovenskoga radia želejmo, da bi se dobra čüto med nami, najbole pa tau, da bi slovenski radio emo dosti poslüšalcov. Slovenska zveza, Uredništvo Porabja in Porabje d.o.o.
V petek de svetek
Če de vse istina, in de nam Baug tö pomago, te se v petek 23. junija zadvečarka v štrtoj vöri (16.00) more oglasiti v slovenski rejči Radio Monošter. Té datum smo si vöodebrali zatoga volo tö, ka se v Sloveniji 25. junija sveti dan državnosti (az Államiság ünnepe). Porabski Slovenci bi se s to simbolično gesto tö radi zahvalili naši matični domovini, ka bi buma brez pomauči Slovenije toga radiona nej bilau, pa kak vögleda, nede tö nej.
Radijski program de se čüu vsakši delavni den in v soboto od 16.-17. vöre, v nedelo pa od 12.-14. vöre na UKV (URH) frekvenci 106,6 Mhz. Radio Monošter de lokalni ra-
dio, ka poumni, ka de se čüu v Monoštri in v okaulici, se pravi, v našom Porabji, in se Vüpamo, ka prejk granice na Goričkom v Sloveniji tö.
Zavolo bregauv gvüšno baudejo takša mesta v Porabji, gde nete mogli zgrabiti oddajo. Prosili bi vas, ka če nete mogli dobiti našoga programa, te nas škem več zovite na telefoni Radiona Monošter (383-100 in 383-111), nam napišite (Szentgotthárd, Gárdonyi u. 1. 9970) ali pa pridite v radio na té atrejs in nam povejte, ka mo znali, gde so težave. Mi mo te s pomočjauv tehnični majstrov probali tak naredti, ka naj nedo takši tehnični probleme tačas prosimo za vašo razumevanje.
Toma bi tö radi bili, če bi zatoga volo tö skem več telefonirali, pisati ali prišli in povedati, ka pa koga bi radi čüti, ati pa če bi kaj sami radi povedati, gučati, pripovejdati, spejvati ptt.
Mi bi sploj radi biti, če bi vi radi meti té radio. Mi mo se kak najbole trüdili, naj bo tak. Francek Mukič
Kuharica Slovenska kuhinja ob Rabi se dobi v Slovenskem domu v Monoštru (recepcija Hotela Lipa) in v knjigami Osiris v Budimpešti (v ulici Veres Pálné 46). Cena: 1000 forintov.
A Szlovén konyha a Rába mentén című szakácskönyv megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovének Házában (a Hotel Lipa recepcióján), Budapesten az Osiris Könyvesházban (Veres Pálné utca 4-6.). Ára: 1000 forint
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter,
Deák Ferenc ut 17, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.