* * * VESTNIK NOTICIERO VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik je Bogumil Pregelj, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. — Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, 1407 Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Bogumil Pregelj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, 1407 Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar. Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina Registre de la Propiedad Intelectual No. 1.333.625 (22. 6. 1976) OB DVAJSETLETNICI USTANOVITVE ORGANIZACIJE SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV ZNOVA PRISEGAMO ZVESTOBO TISTIM IDEALOM, ZA KATERE SMO SE V DOMOVINI BORILI V LETIH OKUPACIJE IN KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE, IN HOČEMO ŠE TA NE KONČAN BOJ PROTI ZLOČINSKEMU KOMUNIZMU NADALJEVATI Z VSEMI SVOJIMI MOČMI V MEDSEBOJNI EDINOSTI. i i NOVA NAROČNINA ZA LETO 1977 Za Argentino: 500,00 pesov (ki velja začasno); za ZDA, Kanado in Evropo: 6 dolarjev; za Južno Ameriko: 5 dolarjev. Za letalsko dostavljanje doplačati 4 dolarje. Naročnino poravnajte pri poverjenikih, v Argentini tudi v Du-šnopastirski pisarni. Naročnike v Argentini prosimo za razumevanje, ker smo bili prisiljeni zaradi velike draginje in razvrednotenja denarja dvigniti naročnino na 500 pesov letno. VESTNIK-NOTICIERO XXVIII 1-2 1.1.1977 Solo con las arinas no llegarcmos liasta la victorla final Algunos conceptos del Pbro. Jose Guštin, capellan mayor de la Policia Federal, vertidos en la homilia de la misa cele-brada en memoria del General Cesario Angel Cardozo, asesi-nado mientras estaba al frente de la Policia Federal. Hermanos todos en el Senor: iNuestro difunto jefe, General Cesario Angel Cardozo ha muerto. Su alma pašo a la eternidad v nosotros reza-mos por ella, si todavia necesita purificarse, antes de llegar a la pleni-tud de la vida, en la felicidad del cielo. Y su cuerpo espera la resurreccion gloriosa eon Cristo. Su esplritu ya forma parte de las legiones de los ar-gentinos heroes, que han inmolado sus vidas en la lucha por defender los valores mas sagrados de nuestra fe cristiana y de nuestra Patria Argentina. Con el atentado contra el G ral. Cardozo, se ha profanado lo mas sagrado de la vida en la soeicdad: la hospitalidad de una familia y la amistad, brindada con sinceridad. “Ya no sabemos en quien confiar, ya no sabemos con seguriad quien es quien”, como solia decir tantas veces el difunto General. Senores, estamos sufriendo los comienzos de la revolucion marxista en nuestro pais; la revolucion oue tantos afios han estado preparando. Dijo en estos dias un obispo argentino: “Indudablemente, el comunis-mo no es la solucion para la sociedad, pero es cierto que esta presente como duro latigo para hacernos reaccionar de nuestro letargo y apatia, tan o mas peligroso y culpable oue el mismo comunismo. Debemos reconocer oue se ha dormido el llamado Occidente cristiano, que se ha dormido la Argentina catolica. Debemos despertar! Seamos francos: tantos afios se ha ensenado la doctrina marxista, el materialismo dialectico en nuestras uni-versidades y colegios; y dicen que todavia no se la ha podido eliminar totalmente. Tenemos el derecho de defendernos si nos atacan. Hay que parar y vence r a los que siembran la violencia y quieren imponer un sistema de vida totalmente contrario a la nacionalidad. E sta lucha es sagrada y total. Nadje puede quedarse con los brazos cruzados. Estamos comprometidos todos los que nos consideramos ooeidentales y cristianos. Pero solo' con las hrmas tio llegaremos jiasta la victoria final. Nece-sitamos todos una profunda renovacion fespiritual y cristiana. Para quc nuestro cristianismo no fcea /solo como una etiqueta e\terna sino lina vida de Cristo, con todas ,sus consecuencias. Tržstšdiii piše o ..Y«*sli«ikii“ V tržaški „Mladiki“ (štev. 8/1976) je univ. prof. dr. Martin Jevnikar priobčil lep članek o našem glasilu. Že preje jo prof. Jevnikar poročal o Vestniku na tržaškem radiu. Iz omenjenega članka je razvidno, da prot". Jevnikar dobro pozna nastanek in razvoj Vestnika in da vestno spremlja njegovo pisanje. Uredništvo Vestnika se prof. Jevnikarju prisrčno zahvaljuje za stvarno napisan članek, ki ga v naslednjem v celoti ponatiskujemo: Dne 12. marca 1949 je izdal duhovni svetnik Karel Škulj prvo številko Šmartinskega Vestnika, ki naj bi bil nekako farno glasilo za Slovence v San Martinu, ki leži na območju Velikega Buenos Airesa v Argentini. številko je napisal, založil in izdal sam, toda že v naslednjih številkah je segel preko farnega okvira. Začel je namreč prinašati članke o medvojni revoluciji v Sloveniji, o bojih vaških stražarjev in domobrancev s partizani ter krajše literarne sestavke. Ta širša vsebina je svetovala Škulju, da je spremenil ime lista v Vestnik, glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev. Ob 15-letniki Škuljeve smrti (umrl 22. julija 1958) je Vestnik zapisal o njem naslednje besede, ki označujejo tudi namen njegovega lista: „Stal-na misel in stalna bolečina svetnika Škulja sta bila slovenska domovina in slovenski domobranci. Iz vsake njegove besede je dihalo njegovo hrepenenje po lepi Dolenjski in ljubezen do svojih dragih fantov-domobrancev. Njegova velika želja je bila povezati tudi v tujini vse borce med seboj tako, kot so bili povezani doma. Prav zato je ustanovil Vestnik. Poleg te povezave je želel svetnik Škulj z Vestnikom ohraniti stalen spomin na pobite junake. Zato je začel priobčevati v Vestniku Matico mrtvih, tj. seznam vseh v komunistični revoluciji pobitih Slovencev.'1 (Vestnik 1973, 114) Sedanji naslov je dvojezičen: Vestnik - Noticiero in je „glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPlB" (Zveza društev slovenskih protikomunističnih borcev). Izdaja ga konzorcij, predsednik je Bogumil Pre- gel j, ureja uredniški odbor, izhaja v Buenos Airesu, po obliki je revija na okrog 52 straneh, mesečno ali dvomesečno. V prvih letnikih je izšla cela vrsta spominskih člankov o medvojnih bojih, ki so jih napisali preživeli člani vaških straž in domobranske vojske. Še več prostora pa so zavzele razprave o Vetrinju, o vračanju domobrancev in njihovi tragični usodi. Tudi te so napisali ljudje, ki so živeli v Vetrinju in sodoživljali tiste dogodke, potem domobranci, ki so bili vrnjeni, a so se na različne načine rešili iz taborišč, zaporov ali Kočevkega Roga. Veliko je bilo razpravljanja tudi o tem, kdo je zakrivil vrnitev domobrancev. O tem piše zelo jasno dr. Valentin Meršol v članku Dogodki v Vetrinju (1969, 67), ker je bil predstavnik civilnih beguncev in tolmač poveljnika taborišča, pogajal se je z angleškimi vojaškimi oblastmi in govoril osebno tudi s feldmaršalom Alexandrom proti vračanju civilistov. Marsikaj zgodovinsko pomembnega je Vestnik prinesel iz arhiva dr. Kreka, ki je bil nekaj časa v jugoslovanski vladi v Londonu, pozneje v Rimu v stiku z zavezniško sredozemsko komando. Krek sam pa je razložil, kdo je podpisal Tito - šubašičevo pogodbo 18. junija 1944 in kaj je določala. O vetrinjskih dogodkih je veliko pisal Karel Mauser, tudi v obliki črtic. Ker je predsednik Zveze, so priobčeni njegovi priložnostni govori. IPoleg spominskih ali zgodovinskih člankov je izšlo v Vestniku tudi več drugih razprav. Tako je Karel Mauser napisal ob 120-letnici Prešernove smrti daljšo razpravo o njem. Dr. Tine Debeljak je v več številkah prikazal umor poljskih častnikov v Katynu in dva poboja Ukrajincev. Ignacij Kunstelj je priobčil Jasno besedo o marksizmu, dr. Ludvik Vrtačič je prispeval Kritične pripombe k ustavnim spremembam v Jugoslaviji, predavanje, ki ga je imel v Dragi 1971. Rudolf Smersu je v več številkah opisal Slovensko obalo; za mladino, ki hodi v slovenske šole, pa je uredništvo orisalo Slovenijo. Več člankov je posvečenih Koroški in njeni trpki usodi. Prof. Božidar Bajuk je opisal začetke slovenske begunske gimnazije v Vetrinju. Izšlo je več ponatisov iz drugih revij in listov, leta 1973 daljši odlomek o streljanju domobrancev v Kočevskem Rogu iz iSvetinove Ukane (izdaja 1971, ITI. del, str. 835-845). Vestnik se je spomnil smrti pomembnejših slovenskih zdomcev: generalov Krennerja, Prezlja, Vuleta Rupnika, prof. Verbiča, ki je po vojni poučeval v Trstu i.dr. Na koncu so poročila o knjigah, ki so izšle v zdomstvu. Poleg tega je v Vestniku še polno zapiskov, poročil, leposlovnih sestavkov, pesmi, pisem, polemik in nekaj ilustracij. Ljubil sem vselej zvesto in verno troje: domovino, resnico in Mater Njegovo. Ljubezni nisem izdal in nisem zdvomil nad njo. Dr. Ivan Pregelj VAŽNI DOKUMENTI IZ ANGLEŠKEGA DRŽAVNEGA ARHIVA KAJ JE STOKI E \DR. MIHA K KEK ZA (DOMOBRANCE IN BEGUNCE Angleiška vlada je dala sedaj v javnost dokumente iz svojega tajnega državnega arhiva iz dobe pred več kot tridesetimi leti. Na Angleškem velja namreč določilo, da se tajni državni arhivi odprejo šele po tridesetih letih. V javnost so torej sedaj prišli arhivi iz tiste za nas najbolj tragične dobe — iz leta 1945. Ti dokumenti so bili objavljeni v Zborniku Svobodne Slovenije, ki je izšel v letu 197fi. Med temi dokumenti je več pisem, prošenj in spomenic, ki jih je dr. Miha Krek poslal raznim zavezniškim vojaškim in političnim oblastnikom. Iz Zbornika želimo ponatisniti nekaj najbolj značilnih in važnih dokumentov v skrajšani obliki. Podroben popis dobe naši bralci lahko v omenjenem Zborniku. Iz dokumentov je razvidno, kakšen silen trud je vložil dr. Krek v prizadevanje, da zahodnim zaveznikom pravilno pojasni položaj v Sloveniji in Jugoslaviji, da pravilno označi protikomunističen boj slovenskega naroda in da reši domobrance in begunce. Tudi to je razvidno iz dokumentov, ki so dani v javnost, kako težko stališče je imel dr. Krek potem, ko so zavezniki zavrgli generala Mihajloviča in se odločili za Tita in njegove partizane. Marsikje so se mu zaprla vrata, na svoje vloge je dobival negativne ali izmikajoče odgovore ali pa sploh nobenega odgovora. Kljub temu ponižujočemu postopanju dr. Krek ni odnehal s pojasnjevanji in prošnjami. Dovoljenja za potovanje na Koroško in v Julijsko Benečijo pa sploh ni dobil Med dokumenti, ki so jih Angleži dali v javnost, je bolj malo dokumentov drugih jugoslovanskih politikov. Dr. Krek je bil skoraj edini politik iz Jugoslavije, ki je Angleže stalno obveščal o razmerah v Sloveniji in Jugoslaviji in stalno svetoval primerne rešitve zamotanih političnih vprašanj. Pismo »lr. .Kreka k dne 5. maja 1945 Tistega dne, ko smo Slovenci začeli zapuščati domovino in smo se pomikali proti Koroški — 5. maja 1945 — je dr. Krek razposlal naslednje pismo: Rim, 5. maja 1945 Zavezniškim vojaškim in političnim oblastem! V Rim so prišla poročila iz Ljubljane, glavnema mesta bivše jugoslovanske province Dravske banovine in središča Slovenije, da se je v zadnjih nekaj tednih tam zgodilo naslednje: Nemci so odšli iz province in iz mesta. Vse slovenske stranke, razen komunistov, so ustanovile Slovenski narodni odbor, ki se je proglasil za Slovensko začasno narodno vlado. Okrog 20.000 slovenskih oboroženih mož se je postavilo pod avtoriteto Začasne vlade in izvršujejo njena povelja. Prebivalstvo je sprejelo proglas Začasne vlade; javni red in varnost sta vzdrževana. Titove partizanske sile kontrolirajo samo en ali dva okraja (Metliko in Črnomelj) na slovensko-hrvaški meji. Po svojem proglasu se začasna Slovenska narodna vlada smatra za predstavnika slovenskega naroda in bo upravljala in organizirala deželo neodvisno od jugoslovanske vlade v Beogradu. Slovenska začasna vlada hoče sodelovati kar najtesneje z zavezniškimi oblastmi. Slovenska začasna vlada bo branila deželo pred jugoslovanskimi Titovimi četami, ki jih smatrajo za komunistične napadalce. Slovenske oborožene sile bodo nadaljevale z bojem proti jugoslovanskim Titovim četam. Poročilo je iz zasebnega vira. Večkrat je bilo ponovljeno z raznih strani na različne načine. Nimam možnosti ga kontrolirati in ne morem reči, ali je resnično ali ne. Zdi pa se nam seveda zelo verjetno. Vem, da je večina slovenskega naroda protikomunistična. Vem, da so se pripravili preprečiti jugoslovanskim komunističnim četam vdor v slovensko deželo. Vem, da ljudstvo v Sloveniji smatra notranji jugoslovanski politični položaj za nezabeljen in nemogoč. Za to so trije razlogi: krvava komunistična moritev nekomunističnih in prozavezniških ljudi med sovražno okupacijo; globok hrvaško-srbski spor, glede katerega trenutno ni praktične možnosti za zadovoljivo rešitev; in diktatura komunistične partije pod zastavo Titove beograjske vlade. V Sloveniji menijo, da Titova vlada dejansko predstavlja teroristično komunistično revolucionarno organizacijo, ki izkorišča svoj vladajoč položaj za sistematično postopno uvedbo komunističnega režima. Ti nameni slovenskega ljudstva so jasno razvidni iz vseh poročil, ki sem jih dobival zadnja tri leta. Zato menim, da bi bilo povsem naravno, da se je v tem odločilnem trenutku vzpostavil Slovenski narodni odbor, neodvisno od Titove vlade, slovenska uprava pod vodstvom začasne Slovenske narodne vlade, da obdrži mir in javno varnost v deželi, da s svojimi lastnimi močmi vzpostavi neodvisno narodno avtoriteto, ki jih bo predstavljala med zavezniškimi narodi in da zagotovi notranji demokratičen režim, ki bo zagotovil polno možnost za svobodno izražanje ljudske volje o bodoči usodi dežele. To je, kakor kaže, edina možna pot, da sc iz Slovenije izloči državljanska vojna, ki divja po srbski in hrvaški deželi v bojih in spopadih med Titovimi komunističnimi četami na eni ter nacionalisti in demokrati na drugi strani. Zato čutim dolžnost, da sporočim Zavezniškim oblastem zgornjo informacijo in dodam zahtevo: da zavezniške armade, ki se približujejo slovenski deželi, smatrajo slovenski demokratični Narodni odbor za predstavnika prijateljskega naroda in slovenske oborožene sile za vojaške enote zavezniškega naroda: da položaj in javno upravo, ki so jo slovenske narodne oblasti ustvarile, zavezniške sile ohranijo in podpro; da se z njimi vzpostavi kar najbolj možno tesno sodelovanje. Ves slovenski narod bi vroče pozdravil tudi predhodno Zavezniško Vojaško Vlado, ki bi se raztegnila na celotno slovensko ozemlje; da zavezniške sile vstopijo na slovensko ozemlje povsod: v slovenske dele Julijske Benečije, na vse ozemlje bivše jugoslovanske province dravske banovine in na slovenske dele Koroške; in da se Titovim jugoslovanskim četam ne dovoli podvzeti nobenih napadalnih akcij proti slovenskemu ozemlju in ljudstvu. Dr. Miha Krek, Rim, Via Paganini 24/3 Predstavnik Slovenske demokratske zveze (Ro še) Maks Loh IZHAJA V LIENZU (iNadaljevanje) D) Iz dnevnika suženjstva, ki ni bil nikoli pisan Jutro v ..poboljševalnem" taborišču za politične jetnike (Kontriks). Vse barake so že odprte. V vseh barakah gorijo električne luči. Ena baraka je posebno močno razsvetljena. To je kuhinja. Vse polno jetnikov tam blizu prazni polne kible z ekskrementi. Potem pa hitro v kuhinjo po vrelo vodo, da se kible dobro operejo. Jetniki za to nimajo nobenih priprav, ne cunj, ne krtač, oprati pa je treba dobro, da ne pride v taborišče epidemija. Ko je to opravljeno dežurni od barak dobijo balando (krompirjevo juho) in nekaj kruha in za vsako osebo 15 gr. sladkorja. Po zajtrku se postavijo vsi jetniki barake za barako v vrste po 5 ljudi pred zatvorni jambor (šranga). Tam morajo čakati, da pride vodja dnevnega dela s stražniki in pasjimi čuvaji s psi. Najprej vodja dnevnega dela začenja prebirati dolg pravilnik o dnevnem delu. Med drugim — en korak preveč na desno ali en korak preveč na levo se smatra kot poizkus bega in se kaznuje s smrtjo na mestu. Klepetanje s sojetniki je strogo prepovedano in še posebno klepetanje jetnikov iz strašnega osebja. Po dolgem čitanju pravilnika, morajo vsi jetniki na licu mesta sesti na tla. Sesti morajo na licu mesta: ali na sulic zemljo, ali v sneg, ali v blato, ali v lužo. Vsako prerivanje je stro- go prepovedano. Nato vodja dela kontrolira vse jetnike po kartoteki, ki jo ima vedno pri sebi. Vsak jetnik mora javiti: priimek in ime, številko zapornika, rojstni dan in leto, rojstni kraj, po katerem paragrafu in na kakšno kazen je bil obsojen, dan ko bo kazen prestal. Nato se razdeli orodje za delo, vsakemu vozu sc določi 8 jetnikov, vsi dobijo usnjene „komate“ s katerimi bodo vlekli vozove, namesto konj. Po vsej tej proceduri, vodja dela jetnike ponovno prešteje in šele potem se šranga dvigne. Stražniki začenjajo vpiti, psi zalajajo, biči pokajo in delovni odred odide v gozd na kraj mesta, ki je določen za delo: cca 1 in pol kilometra širok in 2 km dolg. Izven območja dela je 300 metrska „strelna cona“. Tam so stražniki in tam so gnezda s strojnimi puškami. Produkcija je točno predpisana. Producirati se mora določeni minimum. Popoldne ob določeni uri vodja dela udari po kosu starega železniškega tira, obešenega na drevesu. Prišla je ura, ko je treba hitro nakladati vozove z nasekanimi hlodi. Pozimi se vozovi globoko vdirajo v sneg, poleti pa v blato „tajge“. Nato začnejo stražniki vpiti, pasji krotilci ščuvajo pse, ki se grozeče približajo jetnikom in „hajd“ v taborišče. Pri vsakem vozu 8 mož. Vsi pripeti na „štango“ z usnjenim „komatom.“ Pleča jetnikov so od jermen vsa krvava. Pri vsakem koraku se noge globoko vdere j o v sneg ali v blago „tajge". Pozimi skozi dež' in sneg, proti vetru in burji, poleti roj komarjev nad glavami. Tako brez bencina in vprežne živine protikomunisti gradijo veliko jetnišnico za SOJU Z sovjetskih socialističnih republik. Oh, kako so že vsi trudni: Pljuča delajo kakor kompresor, srce črpa kri, kakor da bi bilo motorna črpalka. Ne gre več. Kaj narediti ? Vreči komat stran in zbežati skozi tajgo ? Pa saj so psi tu in stražniki imajo brzostrelke. Hudič, pa naj streljajo, bo vsaj za vedno konec. „Ho!a, kaj tako lezete kakor uši po mrtvem truplu 1 Hudiča, lenuhi, potegnite! Zaradi vas, fašističnih svinj smo mi tukaj, na koncu sveta in kakor vam tako tudi nam kaplja dež za vrat, vsi smo že premočeni!" Spet poje bič po plečih nesrečnih jetnikov, krotilci psov kolnejo in kličejo pse na »pripravljenost". In to dan na dan... Ko pridejo jetniki do taborišča so podobni dogorelim svečam. Kdaj bo padel stenj, kdaj bo plamen še enkrat zaplapolal in potem bo... konec! Samo še malo dima in nič več — — — Ko pridejo jetniki v svojo barako, je ta že polna dima. V peči gori zeleno vejevje. Obleke raztrgane in mokre, nimajo kaj za preobleči. Takšni kakor so, sc vležejo na lesene prične. Revmatizem, pljučnica, vnetje rebrne mrene, srčni infarkt? Saj je vse en drek! Utrujenost takšna, da večina ne more niti pojesti tisti kos kruha, ki so si ga prihranili za večerjo. Prekleti kašelj, noče in noče prenehati. Sredi sobe je „kibla“ za opravljanje človeških potreb. Krog kible je vse pomazano in mokro. Iz nje se dviga smrdeča para. Tudi iz ležišč se dviga para po potu. Okna sobe morajo biti „propisno“ popolnoma zaprta. In tu je treba zdržati do jutra. Živeti ali umreti ? Takrat se ti nesrečni jetniki spomnijo žen in otrok, ki so jih „tam“ pustili. »Zaradi matere, žene in otrok, ki smo jih ‘tam’ pustili m o farno živeti!“ Mnogi se pokrižajo z velikim pravoslavnim križem. Kašelj in zopet kašelj. Nihče ne ve kdaj in kako je prišel spanec. Krog kible je vse mokro od seča in zamazano od človeških ekskre-mentov. Okna zaprta — smrad je treba vzdržati do jutra. E) Maj 1945 ' Začetkom maja 1945 je Nemčija na vseh zapadnih frontah — tudi v Italiji — borbo ustavila. Kozaške edinice, ki so se borile na vzhodni fronti, so začetkom leta 1945 pomaknili na zapad. Precej teh edinic se je borilo v Jugoslaviji, nekaj tudi v Sloveniji. Osnovna edinica pod nemškim poveljstvom je bila organizirana od bivšega sovjetskega generala DOMANOVA, kateri so se pridružili oddelki iz Rusije, posebno iz Kavkaza, bivši nemšlti vojni ujetniki ruske narodnosti, ruski civilni delavci „Ostarbeiter-ji“, ki so jih vlačili Nemci deloma svojevoljno, ali tudi prisiljeno na zapad, civilisti, ki so se bali komunistov, končno ostanki čet generala Vlasova. Vsej tej pisani množici so se pridružili razni oddelki tatarske preteklosti, ki so govorili v 17 različnih jezikih. General Domanov je ukazal hiter umik ruskih edinic v gornjo dolino Drave, kjer je bila zaradi visokih gora možna boljša kontrola. Povsod tam, kjer se je ta armada premikala, je bilo polno slučajev težkih tatvin, vlomov, posilstev, celo požiganja posameznih kmečkih domačij, tako, da je postalo to stanje res nevzdržno. Spominjam se, da sc se domobranski poveljniki pritoževali čez tatarske edinice zlasti v okolici Grosuplja in Logatca. Čim so ti oddelki prišli v dolino gornje Drave, so se ti, tudi tako „divji“ ljudje kmalu umirili in niso več kazali na to, da so ostanki „Džin-giskanovih potomcev/* General Domanov je v Lienzu bival v hiši, v bližini katoliške farne cerkve in se je odločil, da preda vso to pisano armado angleški vojski, ki je tedaj zasedla Koroško in Tirolsko. General Domanov je naročil generalu Vasiljevu. da predajo čim prej izvede. Ta je šel s svojim adjutantom, poročnikom Nikolajem Nikolajevičem Krasnowom in eno tol mačico po imenu Rotova na angleški generalni štab in je brez vsake ovire predajo takoj dosegel. General Vasiljev je angleškemu generalu tudi povedal, da ruski štab ve, kakšen pravni položaj ima po mednarodnem pravu vojni ujetnik in prosil angleško komando, da s svoje strani ukrene, da se ne bo z Rusi postopalo po zakonu maščevanja tujih sil, ampak človečansko. Angleški general je tedaj izjavil, da angleške čete vedno izpolnjujejo svoje dolžnosti do ujetnikov in, da ne izvršujejo aktov maščevanja. Potrudil se bo, da bodo tudi Rusi našli svoj mir. Angleški general se je zadovoljno režal in je rusko delegacijo še povabil na malico (lunč). Način pogovora med obema strankama je bil tako prisrčen, da od navzočih nihče niti malo ni dvomil o poštenosti Angležev. Pri vseh ruskih pribežnikih je vladalo prepričanje, da so zadeli loterijo. Res da je Rusija ostala podjarmljena pod sovjetsko vlado, toda za pribežnike je bilo veliko boljše postati angleški ali amerikanski vojni ujetnik, kakor pa „Ostarbeiter“ v Nemčiji. Vladalo je prepričanje, da so za-padnjaki „gentlemeni“. Ruski begunci so želeli dobiti delo, zadostne dohodke, mirno življenje in tudi lastno zemljiško posest. Mirno življenje začetkom maja 1945 pa ni trajalo preveč dolgo. Kmalu so se raznesle vesti, da so bili „Vlasovci“ predani sovjetskim četam. To je bilo za vse slabo znamenje. General Domanov je večkrat sam osebno obiskoval angleški glavni štab. Ko je prihajal od takih razgovorov domov, je bil vedno slabe volje. Niti beseda mu ni šla preko ust in zdelo se je, da v svoji notranjosti skriva nekaj strašnega. Ruski štab je kar podzavestno čutil, da prihajajo črni črni oblaki in, da tega general Domanov ni upal povedati, pač pa, da premišljuje, kako bi se sam rešil. V smrtni nevarnosti je vsak egoist: „Ti moraš umreti danes, toda jaz hočem živeti še jutri." Vsi Rusi so vedeli, kaj jih čaka, če bodo izročeni Sovjetom. Nič čudnega, če so tudi premlevali in premišljevali, kaj storiti v tem primeru. Angležem se nikamor ni mudilo. iNiti niso zahtevali spiskov z osebnimi podatki novih ujetnikov. Ti so se lahko po mirni volji prosto gibali po vsej dravski dolini. „Predaja“ se je mirno in prepisno izvršila, Angleži so oficirjem celo dovolili, da so si pridržali nekaj orožja za osebno varnost. Sredi maja pa je naenkrat prišlo povelje, da morajo oficirji oddati vse orožje, tudi revolverje in vso municijo za osebno varnost. To je za ruske begunce prvi strel pred nevihto. Vse polno ljudi je bilo, ki so mirili, češ, da nikjer na svetu ujetniki niso oboroženi, toda zaupanje v angleško poštenost je bilo globoko zamajano. Poročnik Krasnovv je zbral v Lienzu vso svojo družino: tam so bili njegov oče Nikolaj, p. d. „Koljun“, polkovnik v gardnem ruskem polku, njegova mati, njegova žena Lili, njegov stric iSemjon, njegov stari oče ge- neral Peter Krasnovv, ataman Kozakov in njegova žena (t. j. njegova stara mati). 26. maja 1945 je nad to družino tudi prišla prva burja iz angleškega logorja. Prvi znak, da nekaj ni v redu: Ko je šel poročnik Krasnovv malo na sprehod, je nenadoma pritekel angleški podoficir in rekel v slabi nemščini in pokazal na poročnika Krasnovva: „Du kommen!" ,,Warum?“ Tedaj je podoficir razširil obe roki: „Befehl“ Poročnik Krasnovv je prosil svojo ženo, naj malo počaka in sledil sargentu v angleško komando. Tam je podoficir skušal nekaj razlagati nekemu angleškemu oficirju, ta pa sargenta ni hotel poslušati. Končno je prišel sargent k poročniku Krasnovvu: „Du frei!“ „Warum haben sie mieh hergefiirt?" „INiks verstehen." Poročnik Krasnovv je takoj odhitel in poiskal svojo ženo, ki je pa medtem doživela precejšen živčni pretres. Prosila je svojega moža, da naj nemudoma odloži uniformo in da naj vsa družina takoj odpotuje v Solno-grad ali Monakovo. Imeli so namreč veljavne jugoslovanske potne liste in noben izmed njih nikdar ni bil v sovjetski vojski. Poročnik Krasnovv je seveda smatral pod svojo čast, pobegniti brez vsakega utemeljenega povoda. Vsa družina Krasnovv vso noč ni prespala niti ene minute. Pogovarjali so se, kaj narediti, če se dogodki preokrenejo. In dogodki so se res že drugo jutro preokrenili. 27. maja je prišel na to ubogo rusko „gmajno“ oni strašni dan: Dies irae, dies illa... 'Zvečer 27. maja je angleški major Stone obiskal generala Domanova in ga prosil, da da povelje, da se morajo dne 28. maja po kosilu zbrati na posebnih zbornih mestih vsi ruski oficirji, „ker so povabljeni na konferenco s komandantom 8. angleške armade, armijskim generalom Aleksandrom." Adjutant generala Domanova, kapetan Butlerov, je prišel s Krasnovvom skupaj leta 1955 v Karagandi, ko se je Krasnovv pripravljal odpotovati v inozemstvo. Butlerov je zaupal Krasnovvu, da je Domanov tedaj vprašal majorja Stoneja, zakaj naj bi „vsi“ oficirji morali priti na konferenco, saj jih je bilo 2000! Tedaj je Stone vsak pomislek generala Domanova zavrnil z besedami: „2000. . . Transport, to je naša stvar!" Ko je šel Stone preko vrat ruske komandature je še dodal: „\Te recite oficirjem niti ene besede danes. Tudi jih ni treba pomirjati. Dajte komando o ‘konferenci’ jutri zjutraj. Kakšen oficir bi se morda toliko razburil, da ima čast govoriti s feldmaršalom, da ne bi mirno spal." Nato je Stone vojaško pozdravil in odšel. Pri pogovoru z angleškim majorjem Stonejem in generalom Doma-novom je bil navzoč le kapetan Butlerov. V noči od 27. na 28. maj ni šel v posteljo niti Domanov, niti Butlerov in nobeden ruski oficir, ki ga je do- segla ta nesrečna novica. Domanov je poslal posebnega ordonančnega oficirja do atamana Kozakov, upokojenega generala Petra Krasnowa, ki je tedaj že dopolnil 76 let življenja. V tem trenutku je bilo tudi konec spanja v vsem ruskem taborišču. Drugi dan, dne 28. maja 1945 ob 12.45 uri je odpeljal osebni avto iz glavnega trga v Lienzu. V njem je sedel general Krasnow. Sledil je drugi osebni avto, v katerem so se peljali general Domanov, kapetan Butlerov in še nek drug podrejeni častnik. Točno ob 13. uri je pripeljal pred angleško komandaturo nek velik omnibus, ki ga je vodil nek angleški častnik. V njem so sedeli vsi starejši in važnejši ruski oficirji, posebno iz ruskega štaba. V tem omnibusu se je vozil tudi poročnik Krasnovv, ki je skozi okno prosil svojo ženo, ki je bila vsa zaskrbljena, naj mu ob povratku pripravi palačinke iz šestih jajc. (Krasnow je moral čakati na te palačinke več kot 11 let...) Angleški oficir je z vljudno gesto in nasmeškom pozdravil dame, ki so se zbrale na ploščadi pred komandaturo in je avtobus odpeljal. Krasnow se je vprašal: „Zakaj so bile oči moje žene polne solz?“ To vendar ni bilo prvo slovo. Ko je bil ta veliki omnibus na glavni cesti, ki je vodila proti Zg. Dravogradu, so se valili iz vseh kotov in stranskih taborišč tovorni avtomobili z ruskimi oficirji. Na vsakem takem tovornem avtomobilu so bili angleški vojaki s strojnicami. .Pri nekem gozdičku, kjer je bilo v vrsti že 40 do 50 avtomobilov, so se vrinili za vsakim tretjim ali četrtim avtomobilom angleški lahki tanki ali motorizirani oklopni avtomobili, poleg tega je bila v hipu vsa cesta posejana z vozači motornih koles, ki so švigali od enega voza do drugega. ,/Kaj se dogaja, kaj se dogaja?" so se glasno vpraševali ruski oficirji. Angleški oficir, ki je vozil omnibus je končno rekel v zelo nevljudnemu tonu: „Nix ist los, bevvaffnete SS. treiben sich in den Waldern herum!“ ..Prosim vas, ne skakajte z vaših sedežev!" Angleški oficir je popolnoma izgubil nasmešek, ki ga je imel takrat, ko je pozdravil dame pred ploščadjo komandature. Obraz je grdo nakremžil in oficirji so šepetali: „Že začenjajo groziti." Atmosfera je postajala vedno težja. Vsem je bilo jasno: „Izdani smo!" Sedaj so tudi vedeli, zakaj ruski ..ujetniki" niso prišli za bodečo žico kakor (Nemci. Zato, ker je bilo že v naprej določeno, kaj s« bo z njimi zgodilo: Izročeni bodo sovjetskim četam. Ko je konvoj avtomobilov in tankov pripeljal v bližino mesta Spittal so vsi vozači motornih koles obkrožili avto, v katerem se je peljal general Domanov in grozeče držali svoje brzostrelke proti njemu. Kmalu so prišli na mesto starega logora, ki je verjetno služil Nemcem za ujetnike. Okrog njega je bilo postavljeno na majhno razdaljo vse oolnc angleških vojakov. Tudi je imelo taborišče znamenite stražne stolpe, ki so bili zasedeni po številnih stražah. Potem je prišlo povelje: ..Izstopiti!" Stražne osebje jih je potem pozvalo, da se javijo, če imajo mogoče kaj orožja Potem so morali iti v vrsto in vsakega posamič se je preiskovalo, če ima kaj orožja. Našli niso ničesar. Poročnik Krasnovv je na svoje veliko veselje takoj našel svojega starega očeta, očeta in strica. Stari oče je rekel: „...in vendar tega nisem nikdar pričakoval; sedaj pa ni treba napraviti panike. Kar je bilo za pričakovati, to se je zgodilo. Nato je dal stari oče svoje bele, on starosti posušene roke na ramena svojega vnuka: „Koljun, danes se bo vse razčistilo, ali ni tako?" Bolj piker je bil stric Semjon: „A to je pojedina na čast angleškega maršala ?“ Noben ruski oficir se ni dotaknil kakšne konzerve. Po tem jetnikom ni preostalo drugega kakor porazdeliti se po posameznih barakah. Kolja je pozno zvečer prišel v barako, kjer so bivali pripadniki družine Krasnovv, poleg njih pa še general Domanov, ki je prišel brez sape v barako zelo pozno zvečer. Potrgal si je epuletoške, čeprav ga je general Krasnovv prosil, naj tega ne stori. V joku se je dušil: ,yMoj dragi general, jutri nas bodo poslali v Judenburg in vsakega posameznega izročili sovjetski vojaški policiji." General Krasnovv je napravil par korakov v smeri Domanova. General, to bi bilo izdajstvo, ali ste to prav slišali?" „Da, sedaj pri večerji so mi to Angleži še enkrat povedali." iStric Semjon je prvi ..eksplodiral". „Kaj se pravi še enkrat povedali ? To se pravi, da ste bili o tem že davno informirani. Domanov, vi ste zločinec!" General Krasnovv se je nato obrnil do strica Semjona: „Ne izgubljaj živcev, če je glava odsekana se nihče več ne zmeni za lase!" ,JMi moramo takoj nekaj narediti. Mi moramo takoj napraviti prošnjo na angleškega kralja Jurija. Ne gre za moje ali vaše življenje, gre za življenje 2000 oficirjev, pravtako za življenje podofocirjev in vojakov." Stari general Krasnovv je sam sestavil prošnjo in kralja prosil, naj se ne postopa brez preiskave. Če je kdo kriv, naj ga nepristransko sodišče obsodi. To prošnjo so potem podpisali vsi oficirji ruskega štaba, ki so bili v tej zmešnjavi dosegljivi. ..Veličanstvo, to prošnjo sem na Vas naslovil v imenu Boga, v imenu pravice in v imenu človečanstva. .." Tako nekako je končal general Krasnovv.* Kapetan Butlerov je sklical iz stražnega poslopja oficirja angleške vojske in ga prosil, da naj se ta prošnja takoj dostavi njegovemu veličanstvu angleškemu kralju. Angleški oficir je papirje nekaj časa vrtel v svojih rokah, končno pa obljubil, da bo prošnjo dostavil v London, odn. v Ženevo. Dostavil je, da naj nihče ne misli, da bo ta prošnja imela kak uspeh. V nekaj urah bo dan in ni več časa, da bi se take komplicirana zadeva mogla urediti. Vso noč so krožili okrog taborišča angleški tanki. Iz strašnih stolpov pa so z žarometi osvetljevali barake in opazovali, ali kdo skuša uiti. Ko se je naredil dan, se je na hodniku barake, kjer so se nahajali jetniki družine Krasnovv, pojavil neki stari „carski“ emigrant in rekel: »General Krasnovv, ali vi ne bi takoj napravili seznam starih carskih emigrantov, ki so že davno tuji državljani ? Na ta način bi se doseglo, da se ovce oddelijo od kozlov in...“ Stari general Krasnovv je sedel pri edini mizi in se naslanjal na svojo palico, še s trepalnicami ni mignil. Carsk" emigrant je vrata tiho zaprl in izginil. Komaj se je sonce dvignilo, so ruski oficirji zapustili barake. Vojaški pravoslavni duhovnik je dvignil križ in pel različne psalme: „Gospod prosimo te, da v tvojem imenu nas rešiš. . . Gospod, poslušaj mojo molitev, tvoja ušesa naj slišijo moje besede... Glej, zločinci so nas napadli...*' Nato so še vsi zapeli „Oče naš.‘‘ V jutranjih žarkih se je blestel kovina-sti križ, oficirjem so se tresli prsti, ko so na kolenih klečali in s1' križali po grškem obredu. Molitev je pri mnogih prižgala iskrico upanja. Nekdo se je spomnil, da je soproga maršala Aleksandra Rusinja, drug je št vedno upal na mednarodno konvencijo o postopanju z vojnimi ujetniki... Medtem so angleški vojaki s stražnih stolpov opazovali, kaj se v taborišču dogaja. Porogljivo so se smejali in delali medklice. Teh seveda nihče ni razumel. Kar naenkrat so počasi vdirali tanki v sredo taborišča, za njim’ pa angleški vojaki, oboroženi z brzostrelkami in pendreki. Ruski oficirji so začeli vpiti: .^Streljajte, živi se ne bomo predali!" Medtem so se vrivali med ruske oficirje angleški tolmači, ki so govorili nekakšno poljsko-judovslrr> narečje: ..Gospodje oficirji morajo takoj na avtomobile, če ne bomo upo rabili silo!" In že so pendreki padali po glavah nesrečnežev. Duhovnik je nenadoma umolknil. Nek angleški vojak ga je udaril s pendrekom in križ mu je padel iz rok. Nato so angleški vojaki križ, znak usmiljenja in pravice, poteptali. „Kolja“ se je z vsemi silami trudil, da bi našel svojega starega očeta. Za hip ga je videl, za njim pa se je nekaj pogreznilo — vsako spoštovanje do armade in mornarice, ki ji je poveljeval angleški kralj. Ljudi so naganjali na tovornjake kakor živino: Spredaj panzer, za njim tovornjaki ali omnibusi in zopet panzer itd. dokler ni bil zadnji oficir naložen. Ob strani kot cowboyi številni angleški vojaki na motornih kolesih za pasom so imeli pištole in ročne granate in so spremljali svojo čredo v klavnico. Tokrat konvoj ni šel po glavni cesti. Prečkali so samo manjše vasi. Naenkrat so se bližali nekemu mestu. Kolja je bral Judenburg. Ruski oficirji so šepetali: „Sedaj je vse končano." Krasen dan s krasnim razgledom na centralni alpski sistem. Toda svojevrsten „izlet“. Izlet z verjetnim smrtnim izidom, katerega je organizirala kraljeva angleška armada. Karakteristika te armade je bila ta, da so se še med drugo svetovno vojno vse ruske in slovenske formcije (samo da niso bile nemške) smatrale kot zavezniške vojaške formacije. V dolini nad kamenitim mestom je tekla reka Mura. Konvoj je napravil stop. Na eni strani je bilo še življenje, na drugi strani je bila verjetna smrt. Na ruski strani mesta Judenburg je bila menda v obratu ena sama tovarna. Iz tovarniškega dimnika se je dim pošastno vlekel proti nebu in napravil velikanski vprašaj. .Kako je bilo nesrečnim ujetnikom pri srcu si lahko mislimo. Na angleški strani je ob mostu pri reki sedel mlad angleški vojak in prežvekoval jabolko. Na sovjetskem obrežju pa je že stal rusko-sovjetski stražnik. Konvoj nesrečnih ujetnikov je pred mostom čakal in čakal. Videti je bilo, da se ne mudi ne Angležem ne Rusom. Medtem so angleški vojaki napravili močne stražne vrste okrog vsakega kamiona ali avtobusa. Vsak beg je postal silno problematičen. Prav kmalu so se angleški vojaki po svoje razživeli: začeli so ponujati cigarete in tobak v zameno za zlate in srebrne predmete, zlasti pa za fotografske kamere. Mnogo angleških vojakov je obvladalo vsaj nekaj poljskih ali židovskih besedi. Hitro so pokazali svoje trgovske zmožnosti. Bili so silno stvarni... „Kdo je tako nespameten, da bo z zlatom natrpan vstopil v lastno grobnice ?" Nekateri angleški vojaki so Rusom s prsti pokazali kako jih bodo komunisti obesili. Angleži so hoteli reči: ,,Kaj še čakate, če imate interes pred smrtjo pokaditi še kakšen čik..“ Končno je bilo konec prekupčevanja. Angleži so uvideli, da so bili Rusi od te umazane igre tako živčno ubiti, da niso bili več sposobni za prekupčevanje. Prvi kamion naložen z ruskimi oficirji se je pognal v tek, da bi prečkal most. Sredi mosta je bilo opaziti neko prerivanje v kamionu. Neko truplo je letelo po zraku... „bumf“. Samo udarec na kamen sredi reke, potem pa vse tiho... Ko se je drugi kamion pognal v tek, so bili angleški vojaki preventivno že alarmirani. Nič ni pomagalo, spet je neko truplo visoko zaplavalo po zraku, „bumf“, votel udarec na kamen in spet vse tiho... Na omnibusu, kjer so Angleži prevažali med drugimi oficirje iz družine l sporazumom v Helsinkih so se uredile razmere v Evropi t prid Sovjetske zveze. Na Kubi pa je bila premagana diplomatska in gospodarska blokada ameriškega imperializma. V Afriki so se s komunistične zmago v Angoli močno utrdile pozicije »socializma" (beri: komunizma). Kapitalizem se nahaja povsod v krizi, ki je zajela kapitalistične dežele v enaki meri kot je bila leta 1930. Dva fašistična režima sta padla: v Grčiji in na Portugalskem. Tudi smrt španskega diktatorja Franca predstavlja velik udarec za svetovno reakcijo." Svet je sprejel sovjetsko geslo o mirni koeksistenci, kar pa Sovjete ne ovira, da ne bi podpirali osvobodilnih gibanj zasužnjenih narodov zoper kolonializem in ameriški imperializem kjerkoli na svetu. INa te besede je bilo v svobodnem svetu kaj malo odmeva. Sovjeti vztrajno zasledujejo svoj cilj, ki je: razširiti komunizem po vsem svetu in potem zavladati vsemu svetu. Tega niti ne skrivajo, ker vedo, da zapad-ni politiki nimajo nobenih velikih načrtov za prihodnost, ampak se ba-vijo z malenkostnimi domačimi političnimi problemi in nočejo videti nevarnosti, ki se vedno bolj približujejo svobodnemu svetu. Zoran Volja ljudstva ,je temelj veljavne oblasti. Ta volja mora biti izražena s poštenimi volitvami, ki se morajo opravljati občasno, ob splošni in enaki volilni pravici, is tajnim glasovanjem lili po enakovrednem postopku, ki zajamči svobodo glasovanja." Splošna deklaracija o človeških pravicah Komunistične sopotniške organizacije Komunisti ustanavljajo po vsem svetu množico organizacij, ki imajo tako nedolžne naslove, da iz njih ni mogoče spoznati, da so komunistične organizacije. Na čelo teh organizacij postavijo navadno nekomuniste, ugledne osebnosti; dejansko vodstvo (tajnike in blagajnike) pa imajo v rokah pravi komunisti. Takih organizacij je v vsaki državi mnogo. Mi pa si hočemo v tem članku ogledati samo velike mednarodne sopotniške organizacije, ki delajo po navodilih in v interesu komunistične centrale v Moskvi. 'Najvažnejše mednarodne sopotniške komunistične organizacije, ki stoje pod direktnim sovjetskim vodstvom, so: Svetovni mirovni svet, Svetovna sindikalna federacija, Svetovna federacija demokratične mladine in Mednarodna študentovska zveza. Zadnji dve organizaciji organizirata svetovne mladinske festivale, ki jih mladina — nevedoč, da gre pri teh festivalih za komunistično propagando — obiskuje v znatnem številu. Nadaljne važne sopotniške organizacije so: Mednarodna demokratična ženska federacija, Mednarodna sindikalna federacija učiteljev, Mednarodna zveza demokratičnih juristov, Svetovna federacija znanstvenikov, Mednarodna časnikarska organizacija, Mednarodna organizcija za radio in televizijo. Vse te organizacije, ki na zunaj poudarjajo demokracijo in se navdušujejo za človečanske pravice, so doživele precejšen udarec ob sovjetskem vdoru na češkoslovaško v letu 1968. Vsi tisti odborniki omenjenih organizacij, ki so kritizirali sovjetsko postopanje, so bili polagoma odstranjeni, in sedaj so te organizacije zopet trdno pod sovjetskim vodstvom. IPoleg zgoraj omenjenih stalnih organizacij, deluje polno organizacij za trenutno določene namene. Naj navedemo nekatere take mednarodne organizacije: Stokholmska konferenca o Vietnamu (ki je postala sedaj brezpredmetna), Solidarnostna organizacija z narodi Azije in Afrike, Pana-friška sindikalna organizacija, Stalni sindikalni kongres delavcev v latinski Ameriki. Kitajski komunisti se seveda s temi mednarodnimi organizacijami niso mogli zadovoljiti, zato so začeli ustanavljati svoje, ki se ne ravnajo po navodilih Moskve. Najvažnejši sta: Zveza afriških in azijskih časnikarjev in Stalni urad afriških in azijskih pisateljev. Značilno je to, da hoče Moskva sama voditi vse sopotniške organizacije in jih ne zaupa domačim komunističnim strankam. Kubanska komunistična stranka se ni pokazala za dovolj sposobno za vodstvo takih organizacij v .lužni Ameriki. Znana Solidarnostna latinskoamerikanska organizacija (Organizacion Latinoamericana de Solidaridad — kratice: OLAiS), vodena iz Havane, je zaradi svojih neuspehov in nerodnih prijemov v južnoameriški politiki, skoraj popolnoma prenehala z delom in je Moskva njene naloge poverila drugim organizacijam z nedolžnimi naslovi. K. H. SOLŽENICIN VPRAŠANJE IN ODGOVOR Na BBC Panorami je imel Solženicin razgovor, v katerem je povedal Angležem in sploh vsemu zahodnemu svetu nekaj bridkih resnic. Iz tega razgovora želimo (po klicu Triglava) navesti samo eno vprašanje in en odgovor pisatelja Solženicina. Vprašanje: Vi ste očitno sedaj bolj pesimistični kot pa ste bili tedaj, ko ste prišli na Zahod ? Odgovor: V petdesetih letih, po koncu vojne, je moja generacija dobesedno častila Zahod. Mi smo gledali na Zahod kot na sonce svobode, na trdnjavo duha, naš up in na našega zaveznika. Mi smo mislili, da se bomo težko osvobodili, toda da nam bo Zahod pomagal dvigniti se iz suženjstva. Postopoma je ta vera začela omahovati in zginjati. Bilo je kot da je Zahod ločeval svojo svobodo od naše usode, in še predno sem bil izgnan, sem močno dvomil v to, če je realistično čakati na pomoč od Zahoda. V tem se moje mnenje razlikuje od Saharovega. Saharov verjame, da je pomoč od Zahoda odločilno važna za našo osvoboditev, medtem, ko sem jaz mnenja, da mi lahko dosežemo svobodo samo, če se zanašamo na sebe. Ko sem prišel sem, so se moji dvomi — na žalost — hitro povečali. V teh dveh letih je Zahod postal mnogo bolj šibak v primeri z Vzhodom. Zahod je napravil toliko koncesij, da je sedaj praktično nemogoče, da bi se ponovila ona srdita kampanja, ki je omogočila, da sem prišel iz zapora. Iložmarin sameva Prekrasni vi majski večeri, na vas je ostal le spomin; odpluli v meglene ste dalje, ostal mi je le rožmarin. V dišeči grmiček sva srečo, teženje izlivala vse in v sladkem opoju gradila in sanjala sanje lepe. Potem je odnesel vršiček, ki dala sem ga za spomin; z njim v Rogu kočevskem počiva. Na oknu diši rožmarin. M. O. V SPOMIN t ING. MI LOSA V VASILJEVIČ V Buenos Airesu je umrl velik prijatelj Slovencev ing. Milosav Vasiljevič, srbski univerzitetni profesor, odličen protikomunist, publicist in pisec številnih razprav o komunizmu. Bil je izredno dober poznavalec marksizma in je imel številna predavanja o njem. V Buenos Airesu je izdal v španskem jeziku brošuro „E1 marxismo, su valor cientifico y ob jeti vos rea les“. To brošuro je na prošnjo uredništva Vestnika prevedel v slovenščino g. Radi voj Rigler in je izšla v Vestniku leta 1973. Nato je razprava izšla v posebnem ponatisu pod naslovom »Temelji marksizma." Ing. Vasiljevič se je rad družil s Slovenci, imel veliko spoštovanje za slovenske javne delavce in je rad pohvalil slovensko realno in trezno politiko ter dobro organiziranost Slovencev v zdomstvu. Pokojnika bomo ohranili v hvaležnem spominu. Pravični Bog pa naj mu nakloni zasluženo plačilo! + ALOJZIJA pEDEJ ID ne 7. septembra 1976 je umrla gospa Alojzija Sedej. Ni sicer nosila domobranske uniforme, pa vendarle zasluži, da se je spomni tudi naše glasilo protikomunističnih borcev. Rajna gospa je bila z vsem srcem na strani vernega slovenskega ljudstva in je po vseh svojih močeh pomagala protikomunističnim borcem in njihovim družinam. Rojena je bila 16. junija 1909 na Viču pri Ljubljani. Rastla je v organizaciji Orlic in se izoblikovala v verno in narodno zavedno dekle in ženo. Poročila se je z znanim javnim delavcem g. Lojzetom Sedejem, predsednikom Slovenskega doma v Carapachayu. Temu domu je tudi ona posvetila ogromno svojega časa in svojih sposobnosti. Bog ji daj večni ir in pokoj! rf IVAN GORIŠEK Dne 10. oktobra 1976 je umrl naš zvesti član Ivan Gorišek, rojen v Vojniku. V mladih letih je bil član orlovske in nato fantovske organizacije, pozneje se je aktivno udejstvoval tudi v Slovenski ljudski stranki. Nemci so ga izselili v Srbijo, iz katere je kmalu prišel v Ljubljano. Bil je odločen protikomunist in pogumno širil protikomunistično propagando med ljudmi in tudi sicer pomagal borcem za Vero in svobodo. Leta 1948 je emi-griral v Argentino, kjer se je tudi živahno udejstvoval v slovenskem javnem življenju, posebno na verskem področju. Bog naj mu nakloni večno plačilo za vse, kar je napravil dobrega v korist ljudem in v večjo čast božjo! t ALOJZIJ OBLAK Dne 30. septembra 1976 je zatisnil oči vzoren mož Alojzij Oblak, rojen 3. maja 1920 v vasi Planina v župniji šent Jošt. Med vojno so ga Nemci mobilizirali in je padel v angleško ujetništvo. Po vojni se kot prepričan protikomunist ni hotel vrniti v domovino, ampak je nekaj časa ostal v Angliji, nato se je preselil v Argentino. Dva brata so mu doma ubili komunisti, tretji je umrl od lakote v italijanskem koncentracijskem taborišču. V Argentini je krepko delal v raznih društvih: v Zedinjeni Sloveniji, Katoliški akciji, Slovenski krščanski demokraciji, najbolj pa pri Slovenskem društvu Pristava. Redno se je udeleževal slovenskih prireditev, bil naročnik slovenskega časopisja. Ponovno je izjavil, da silno rad prebira Vestnik. Naj v miru počiva! t LJUBO BERLOT 'Dne 22. novembra 1976 je v 54. letu starosti umrl zaveden in zvest član BSPB v Argentini Ljubo Berlot. Pil je vse svoje življenje odločen protikomunist. Po končani vojni se je naselil v Argentini, kjer je sodeloval v raznih organizacijah, zlasti v Slomškovem domu. Rad je obiskoval borčevske prireditve in tudi ostale slovenske prireditve. Zapušča gospo Martino roj. Maček, sina Petra in mater gospo Amalijo. Pogreb je bil iz Slomškovega doma na pokopališče v Villegas. Naj v miru počiva! HOV E KHJifiE ŠE O ZBORNIKU SVOBODNE .SLOVENIJE 1973—1975 O Zborniku Svobodne Slovenije 1973-1975 smo že poročali. Pa je njegova vsebina tako bogata, da se nam zdi prav, da naše bralce opozorimo še na nekatere sestavke v tej izredni knjigi, ki gotovo pomeni vrh slovenskega zdomskega kulturnega dela. Mirno lahko rečemo, da tudi v domovini ni izšlo ničesar, kar bi se dalo primerjati s tem Zbornikom. Za zgodovino druge svetovne vojne in komunistične revolucije v naši domovini so izredno važni dokumenti iz angleškega tajnega državnega arhiva, ki so sedaj dostopni javnosti, in pa dokumenti iz zapuščine dr. Miho Kreka. O teh dokumentih poročamo na drugem mestu in bomo še poročali v prihodnjih številkah Vestnika. Danes želimo posebej omeniti poglavje z naslovom „Ob 30-letnici.“ Uvodni članek je govor Miloša Stareta na proslavi narodnega praznika 29. oktober v Slovenski hiši v Buenos Airesu leta 1975, v katerem je prika- zano zlasti politično delo slovenske demokratične emigracije. 1’oleg pogleda na opravljeno delo so postavljene tudi zahteve za prihodnost. Sledi članek Slovenska gospodarska podjetnost v Argentini" (F. U.), ki na zgovoren način prikaže sposobnost, pridnost in podjetnost slovenskega človeka v Argentini, kar pa velja gotovo tudi za druge dežele, kjer so se naselili Slovenci. — Tudi članek „Kako je nastala slovenska skupnost v Mendozi" (It. Hirschegger) je tipična slika slovenske emigracije. Približno tako kot v Mendozi so nastajale slovenske skupnosti tudi drugod. — Pregled zborovske dejavnosti v Argentini dokazuje ljubezen Slovencev do petja. Prav bi bilo, da bi se objavil podoben pregled tudi za druge kontinente. — V članku „Zdomska likovna umetnost" (F. P.) je podan pregled najvidnejših likovnikov v zdomstvu (France Gorše, Bara Remec, France Ahčin, Milan Volovšek, Ivan Bukovec, Božidar Kramolc, Andrej Makek, Aleksa Ivanc, Metka Žirovnik, Franc Papež, Tone Kržišnik). Posebno pohvalo zasluži edinstvena razprava dr. Tineta Debeljaka ..Trideset let zdomske emigracijske književnosti" (56 strani). Presenečen mora človek obstati pred tem silnim delom, ki so ga opravili slovenski besedni umetniki v emigraciji. Debeljak je v tej odlični rapravi, ki dokazuje njegovo veliko razgledanost v vprašanjih slovenske kulture, zbral imena in dela slovenskih emigracijskih pesnikov, pisateljev, publicistov, politikov, znanstvenikov, nabožnih, gospodarskih in dr. piscev. Pove, kdo je šel v begunstvo. Nato obdela begunsko kjiževnost v taboriščih, v zamejstvu, v evropskem zdomstvu, za oceani (Južna in Severna Amerika in Avstralija). In vse to ogromno delo, ki ga je opravila slovenska politična emigracija je danes doma ignorirano, označeno kot izdajalsko. Toda prepričani smo lahke, da bo objektivni literarni zgodovinar v prihodnosti drugače sodil o tem delu. — Ta Debeljakov pregled bi moral prebrati prav vsak Slovenec, zlasti pa še naša študirajoča mladina. Kot uredniki Zbornika so nevedeni: Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Pavel Fajdiga, Slavimir Batagelj, Tone Mizerit in Danica Kanalc-Petriček. R. Smersu HUENNERMANN: VINCENCIJ '\\ V EPSKI Baragovo misijonišče v Argentini je nedavno izdalo prevod znanega življenjepisnega romana ..Vincencij Paveljski, oče ubogih", ki ga je napisal nemški pisatelj Wilhelm Hunermann. Omenjeni pisatelj je napisal več živ-Ijenjepisnih romanov, v katerih je orisal vrsto velikih osebnosti, večinoma svetnikov ali kandidatov za kanonizacijo. Ti romani so napisani na temelju zgodovinskih dejstev, vendar ne znanstveno suhoparno, ampak živo, tako, da človek ne more odložiti knjige, dokler ne pride do njenega konca. izredno bogato in nenavadno življenje Vincencija Pavelskega je bilo še prav posebno primerno za obdelavo v obliki romana. Saj se je ta svet- nik iz preprostega gaskonjskega pastirčka povzpel do kraljičinega milo-ščinarja in svetovalca, izvrševal je najrazličnejše, pogosto zelo odgovorne služe v Franciji, doživljal prave avanture, ko je bil npr. zajet od morskih roparjev na ladji in prodan v Afriko kot suženj, ko je delal pri nekem arabskem alkimistu, ko se je dal vkleniti v verige namesto bolnega jetnika itd. Toda največje njegovo delo pa je bila obnova Cerkve v Franciji ter njegova neizmerna ljubezen do revežev, jetnikov, bolnikov, sirot, najdenčkov, starčkov, onemoglih in lačnih. To je bilo tisto delo, ki mu je prineslo svetniško čast in ki je vzbudilo po vsem svetu vrsto idealnih sodelavcev, ki so posvetili svoje življenje ljudem, ki so potrebni usmiljenja, pomoči in luči vere. Če kdaj, so nam zlasti danes potrebni vzgledi velikih mož, ki so podarili svoje življenje Bogu in človeštvu, čeprav je od Vineencijeve smrti minulo že tristo let, je prikaz njegovega življenja tako aktualen, kot da bi šlo za človeka XX. stoletja. Omeniti je potrebno tudi izredno lep prevod (ime prevajalca ni navedeno), ki bo naši mladini odkril ne samo veličino svetnika, ampak tudi lepoto slovenskega jezika. R. Smersu IS rali smo: Zakaj komunistična olilzest ne mara Ivana Cankarja Ste se že kdaj vprašali, zakaj moraš na Žale, to je na pokopališče, ali pa se povzpeti na Rožnik, če hočeš videti kak spomin na Ivana Cankarja v Ljubljani ? Temu možu Ljubljana ni še postavila spomenika, čeprav jo je opeval kot še nihče drug pred njim ali za njim. Od njegove smrti do danes je preteklo skoro 50 let, slovenska prestolnica se pa ni še opogumila, da bi mu postavila kje v mestu primeren spomenik. V tem času so se zvrstili vsakovrstni režimi in vlade: Anton Korošec, Nikola Pašič, general Živkovič, kralj Aleksander, minister iMarušič in iPucelj, iStojadinovič in Cvetkovič in še kdo. Fo vojni je prišla ..ljudska oblast1', ki trdno sedi v sedlu že 30 let. Vodili so jo Boris Kidrič, Boris Kraigher, Stane Kavčič, sedaj pa vedrijo v Ljubljani Franc Šetinc, Andrej Marinc in drugi. Na ljubljanskem magistratu so se v 50 letih zvrstili številni župani in občinski predsedniki. Ali glej, še nikomur ni padlo v glavo, da bi postavil v beli Ljubljani Ivanu Cankarju spomenik. Ima ga v Clevelandu, nima ga v slovenski prestolnici. Po zadnji vojni so postavili nešteto spomenikov širom po Sloveniji in tudi v Ljubljani sami, Ivanu Cankarju ga še niso. Ali ga bodo ? Močno dvomim, da bi ga kdaj postavila katera koli oblast v Ljubljani in sicer iz preprostega razloga, ker je Ivan Cankar bil zmeraj skregan z oblastjo in oblast z njim. To drži tudi po njegovi smrti. Vemo, da Cankar ni maral cerkvenih oblasti in te niso marale njega. Kako naj bi ga, ko pa so župniki tako pogosto tarča njegove satire in kritike! A tudi civilne oblasti ga niso marale. Ivan Hribar, tedanji ljubljanski župan, ni dovolil, da bi dan Cankarjevega pogreba bil dan žalosti za vse mesto. Nič čudnega; tudi Hribar je bil del oblasti, ki ji Cankar ni prizanašal. Politiki, uradniki, gospodarstveniki, torej voditelji naroda ali „go-spoda‘‘ so mu bili koristolovci, sebičneži, hinavci, kratko farizeji in filistri. Al je bil zaradi tega Cankar anarhist? Nikakor. Bil je človek, ki je v mladosti občutil socialno krivico in zapostavljanje od strani gospode. Zato je vedel, kako to boli. Bil je pa tudi resnicoljuben in odkritosrčen. Zato ni trpel laži in hinavščine. Ljubil je slovenskega človeka. Zato je želel, naj bi imel dobre in poštene voditelje, naj bi imel pravične gospodarje. Prepričan je bil, da bo svojemu ljudstvu, svoji domovini najbolj izkazal svojo ljubezen, če bo odkrival njene grehe, da se poboljša. Zaradi tega Cankarjeva družbena kritika nima destruktivnega namena, ni pozival k nasilnemu uporu, ampak k poboljšanju. V tem oziru je podoben prerokom stare zaveze. N"iso poznali usmiljenja z napakami ljudstva, zlasti ne njegovih voditeljev, grozili so mu s kaznimi, a v srcu so svoje ljudstvo ljubili in z njim trpeli v nesreči. Cankar je zato mogel zapisati: ..Resnično, domovina, nisem te ljubil kot cmerav otrok, ki se drži matere za krilo tudi te nisem ljubil kot solznomehkobni vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznavanjem; videl sem te vso v nadlogah in v grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in bridkosti; zato sem z žalostjo in srdom ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat više od tvojih trubadurjev" (Bela krizantema). Toda oblast je ljubila in ljubi trubadurje, ki ji kadijo v lice sladke dišave. Zmeraj je bilo tako in je tudi danes s slovensko ljudsko oblastjo, oziroma s partijo. Tudi ta ima rajši solznomehkobne vzdihovalce, kakor pa može, ki govorijo resnico. Želi si hvale in ne kritike, hinavskega poveličevanja in ne stvarne presoje. Tudi danes gorje tistemu, ki kaže na domovino v nadlogah in grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in bridkosti. Tudi danes si zasluži očitek: ,,'Ne ljubiš domovine! Njen nezvest sin si!“ In ljuba domovina mu zapre vrata, če ga ne pošlje v arest. V tem je pisatelj danes na slabšem kot je bil Ivan Cankar. K. H. — Katoliški glas jSRAMOTNO PISANJE LJUBLJANSKEGA ČASOPISA V ljubljanskem ,,Delu“ (7. avg. 176) je neki Bogdan 'Novak priobčil tako nizkotno in sramotno pisanje, kakršno v civiliziranem svetu ni v navadi. V članku ,;Pogled v efeško sonce“ piše med drugim tudi tole: „V bližini tega mesta (Efeza), pripoveduje legenda, da je živela tudi Marija po Kristusovi smrti. Baje je tja prišla z .Janezom, apostolom, ki ga pa apostolstvo ni prav nič motilo, da ne bi živel v isti hiši z Marijo, ki je morala biti tedaj v najboljših letih." To nizkotno in blasfemično namigovanje mora užaliti vsakega kristjana, kateremu so Marija in apostoli svete osebe. Užaliti pa mora tudi vsakega kulturnega človeka, ki ceni in spoštuje tisto, kar je drugim sveto. Sedaj pa poglejmo, kakšno objektivno vrednost ima tista Novakova pripomba o Marijinih ..najboljših letih." Dokazano je, da je Janez do leta 49 po Kr. živel v Palestini, da je šel v Efez šele po tem letu. Tedaj pa je imela Marija najmanj 65 let. Dalje pa je tudi dokazano, da je Janez gotovo živel v Efezu samo zadnje desetletje prvega stoletja. Če je bila Marija takrat še živa (kar pa ni verjetno), je imela okoli 106 let, Janez pa okrog 80. In to so za Novaka ..najboljša leta." Ali ne zasluži tak človek ime — „packa“? KAJ JE PROTIKOMUNIZEM? Protikomunizem je dolžnost svobodoljubnih ljudi, da z vsemi silami preprečujejo širjenje komunistične oblasti, je boj zoper komunistično tiranje. Kajti komunizem je svetovnonazorski režim načrtnega zatiranja narodov v korist majhne gornje plasti ljudstva. Svojo oblast je, kjer mu jo je uspelo doseči, utrdil z uničevanjem ljudi in s krutostjo. Mnogo milijonov podložnikov je pobil. Za demokrate bi moral biti protikomunizem nekaj samoumevnega. A v Franciji so se povezali s komunisti. Italijanski socialisti puščajo tamkajšnjim komunistom prosto pot do oblasti. V zvezni republiki Nemčiji so-so d el uje s komunisti na tisoče socialnih demokratov, npr. na visokih šolah. Za Zahod je življenjsko važno, da demokratične stranke spet uredijo svoje razmerje do politično-moralne nujnosti aktivnega protikomunizma, ki se svojega imena ne bo sramoval. Po ..Frankfurter Algemeine Zeitung" (17. avg. 1976) Nekoristno življenje je predokus smrti. Goethe PISMA UREDNIŠTVU BESEDE J N DEJANJA VVashington, 27. oktobra 1976 Uredništvu Vestnika Dragi prijatelji! Zaradi točnosti bi bilo primerno popraviti ali vsaj dopolniti kratko notico, objavljeno v štev. 7-9 (1976) Vestnika pod naslovom BESEDE IN DEJANJA (str. 126). Ustava, katere 42. člen govori o jeziku v vojski, je iz leta 1963. Ustavne spremembe (amandmaji), vključene v ustavo iz leta 1971, določajo, da se v vojski uporablja en jezik narodov Jugoslavije, v njenih delih pa jeziki narodov in narodnosti (Amandman štev. 41, točka 4). Nova ustava iz leta 1974 v členu 243 določa isto. Ustava torej pušča to vprašanje odprto, v praksi pa je jezik srbo-hrvaški v poveljevanju. V administraciji se uveljavljajo narodni jeziki. S pozdravi, dr. Jože Velikonja 1. r. University of Washington Seatle, Washington 98195 O D (1 O V O It „<)rlo