Za poduk in kratek oas. Pismo slovenskega vojaka s Krete. Mladeniči naši so trdni ko hrast, Kot smreka v planini so ravni; A bolj še kot rast, jim srce je na čast, Rad 'ma jih naš cesar preslavni. Kadar je treba Slovencem kakšne pravice podelili, so Slovenci navadno zadnji med avstrijskimi narodi, ali pa celo ne pridejo na vrsto. Kadar pa je treba iti nad sovražnika, Slovence potisnejo v prve vrste. »Rad 'ma jih naš cesar preslavni«, pravi pesnik o naših mladeničih. Zakaj jih ima rad? Ker so mu hrabri, zanesljivi, zvesti vojaki. Pred slovenskimi vojaki se je celo odkril naš cesar! Saj so pa tudi slovenski fantje vedno stali v prvih vrstah sovražniku nasproti, junaško so odbijali sovražnikove napade ter branili s svojimi četudi že krvavečimi prsi vero in domovino, Ko so krogle žvižgalo krog junaških glav, mladeniči naši se niso zmenili zanje, klicali so sred bojnega viharja: Bog živi dom, Bog živi cesarja! Kako hrabro so se borili proti Nemcem pri Kraljevem Gradcu (leta 1866.), proti Lahom pri Kustoci (junija 1866) pod slavnim pred par leti umrlim nadvojvodo Albrehtom, pri Visu (julija 1866) pod admiralom Tegethoffom; proti Turkora v Bosni in Hercegovini pod slavnim Filipovičem! Tudi letos je pozval presvetli cesar nekaj naših slovenskih mladeničev pod svojo zastavo, ne sicer na vojsko, namreč, da skrbijo za red in mir na daljnem otoku Sredozemskega morja, na Kreti. Sigurno bo zanimalo marsikaterega slovenskega mladeniča, pa tudi stariše, kojih sinovi so tam doli, če tukaj priobčira pismo slovenskega vojaka na Kreti. Pismo je romalo ravno teden dnij s Krete v Kozje, a iz Kozjega v Brezovoc nič več kakor 16 dnij! Brezovec }e od Kozjega lc kake pol ure oddaljen! Pismo je ležalo na »slavni« kozjanski pošti. Pri nas natnreč mora vsakdo vedeti, da ima pismo na pošti, sicer čaka lahko tudi eno leto nanj. Naše žalostne postne razmere bom že o priliki ožigosal. Pismo se glasi: Kanea, dne 20. aprila 1897. Draga prijatelja! Dopustil mi je čas, da mi je mogoče pisati par besed. Radovedna bosta gotovo, kako se nam godi v tera tujem svetu med Turki in Grki. Draga moja prijatelja, daleč, daleč od Vaju sem se moral podati. Če premišljujem, kako široko je morje med nami in kje so še pa hribi in ravno polje, dozdeva se mi, da je neraogoče priti zopet v tisti blaženi domači kraj, kjer smo se zbirali nekdaj mi fantje. Žalostno je za nas vojake, ker moramo iti tako daleč se vojskovat. Naznanim Vama, da smo tukaj zdaj že močno zasedli otok, da Grk ne more nikakor no-ter, kakor če nas premaga. Naš cesar ima tukaj veliko vojnili ladij. Na vseh straneh otoka je straža. Grk ne more dobiti na nobeden način nič življenje (živeža), kar si je poprej preskrbel, to ima, zdaj mu je težko kaj dobiti. A miru si ne da, on hoče vdariti čez mejo, če zgubi ali dobi. Težko mu bo prili čez mejo, ker ima preslabo orožje, premalo vojakov in posebno mu primanjkuje denarja, kakor Vama je znano, če prebirata kaj časnike. Večkrat je že streljal na naše ladije, pa brezvspešno. Naša vojna ladija, »Tiger« imenovana, pa je prišla od druge strani, ustreli dvakrat na grško ladijo in naenkrat je le-ta obstala in ni mogla dalje, ali pa ni hotela, tega Vama ne vem povedali. Naznanim Vaina, da smo tukaj vojaki vseh cesarjev. Rusi, Francozi, Angleži, Italijani, Turki in našega avstrijskega 87. regimenta 2. bataljon. Vsake vrste vojaki so in vsi smo združeni pod enim glasora: >hura, hura!« Vsc za dora in za cesarja, Naš'ga Franca Jožefa, Mi damo blago in kri! Ne zamerita mi moje slabe pisave, kajti pečina mi služi za pisalno mizo. 0, kako me bo veselilo, če mi odpiše eden ali drugi. Na vse kraje sem že pisal, a ne dobim odgovora. Veseli mesec majnik se približuje za Vas Slovence, ko boste obhajali priljubljene »Šmarnice«, o kako me vleče k Mariji v domačo cerkvico! Srčen pozdrav od nas vojakov, ki smo na Kreti! Trije smo iz naše fare (Polje pri Kozjem); jaz, Vajdič Anton in Mihec. Z Bogom! Suiešnica. A.: »Kaj pa svinja na sosedovem dvorišču tako neznansko cvili?« — B.: »Ker jo koljejo; mar si naj zdaj vriska?«