Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2007 isbn 978–961–6519–21–2 $ Paul Claudel Sto izrekov za pahljače Prevod in spremna beseda Gorazd Kocijančič Ljubljana 2018 Elektronska knjižna zbirka $ e–35 Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Paul Claudel Sto izrekov za pahljače Prevod in spremna beseda Gorazd Kocijančič Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2018 Elektronska izdaja e–35 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=297057792 ISBN 978-961-7011-62-3 (pdf) Paul Claudel Sto izrekov za pahljače – 5 – – 6 – Ti me imenuješ Vrtnica pravi Vrtnica toda če bi vedel moje pravo ime bi se osula takoj V bele potonike srcu ni barve ampak spomin na barvo ni vonja ampak spomin na von j Glicinije Nikoli ne bo dovolj rož da bi nam pre prečile razumeti ta trden vozel k ač – 7 – – 8 – Glicinije Objeta s Cedra svojimi tisočerimi rokami na telesu pogrebnega kol osa hidra življenja pleza in se zahvaljuje Smrti Jizô zapira oči na kot človek svojem opoldan piedestalu ki zapira oči ker je preveč luči Uboga krhka molitev kot kamen uravnovešen na glavi Jizâ – 9 – – 10 – Kot s pomočjo tkalec svoj čarobne palice zedinjam sončni žarek z nitjo dežja O Žaba skoči tzuki sama v ribnik in tam visoko na nebu se zasmeji tako močno da si mora obrisati kotiček očesa s svilenim robčkom Kup na Jizôjevi glavi kamenja zadnji mali kamenček naj ne bo slepcu naročeno da ga postavi – 11 – – 12 – Noč približaj svoje lice temu budu iz kamna in občuti kako je bil dan žgoč Dan je bil žgoč in zdaj se pr ibližaj občuti toplega boga Pr svoje uho in ibližaj občuti kako na dnu božjih prsi ljubezen ugaša dolgo – 13 – – 14 – Ni glicinija Bog pravi ta ki me ne more zvezati to je trta in grozdje Potonika in ta rdečina v nas ki je pred mislijo To noč je deževalo vino Vem, ni sredstva, da bi se preprečilo vrtnicam govoriti – 15 – – 16 – To noč v svoji postelji vidim, da moja roka meče sen co na zid Luna je vzšla Ta se nca ki mi jo prinaša luna k ot nesnovno črnilo Prišel sem s konca sveta da bi zvedel kaj od vrtnice se skriva na dnu belih potonik Hasedere – 17 – – 18 – Rdečina Kri ki pronica v meso in duh ki pronica v dušo Samo vrtnica je dovolj krhka da izraža Večnost Neka ki je rožnata manj barva kot dihanje – 19 – – 20 – Vonj da ga začutiš je treba zapreti oč i M i zapiramo oči in Vrtnica pravi To sem jaz Popotnik ! približaj se in zadihaj končno ta von j ki ozdravlja od vsakega gibanja – 21 – – 22 – Vrtnica ni drugo kot oblika trenutek čisto visoko tistega kar srce čisto nizko imenuje svoje užitke Mi s pet odpiramo oči in vrtnica je i zginila mi smo vse v dihnili Pahljača Od besede pesnika ostaja le D ih – 23 – – 24 – Vrtnica Na koralnem mostu sem šel mimo nečesa kar ne dovoljuje povratk a Vrtnica tako močno rdeča da umaže dušo kot vino Potonika tako bela kot je kri rdeča – 25 – – 26 – Sneg po vsej zemlji razprostira za sneg preprogo snežno Skozi dolga horizontalna slap vila zelena in rožnata igra na flavt o Z srebrne zvokom flavte se meša flavta iz stekl a – 27 – – 28 – Manj rdečina škrlata kot z vok zlata Samotni Za moja usta ta popotnik pest kreše in za moje oči čisto tam visoko na vrhu gore ta lisa snega Tretja ura popoldan Kako v ušesu še to vam ostro pomladansko govoriti flavto o ki mi napolnjuje usta jeseni z vodo – 29 – – 30 – Oko pod črto že razvozljava drugo črto Za nazobčano črto gora ne neha doneti temačni grom Preden naredi fotografijo nas prvi ploh vse dežele blisk zajec na svojem družinskem oltarju prižiga košček kadil a – 31 – – 32 – Ka kot ta verz dil ki ga pišem o na p ol pepel in na pol d im Od kadil a ostaja le še di m od dima ostaja le še von j V na zapuščenem gozdu grobu bela svetilka – 33 – – 34 – življenje je tako lepo da je treba tu postaviti ne koga ki bo od jutra do večera sposoben O ne se premaknit i Jizô Položite mu na glavo dva kamenčka ne bo ju mogel premaknit i Noč v naročju noči slepec ki si želi s p ati – 35 – – 36 – Mamica s hitrimi koraki dvigne zmaja vendar mu otrok z a njo z odprtimi usti daje leteti ne ki me branijo moji pravi vrtnica trnji to je moj von j Prihuljen gospod Maček pri z napol priprtimi vrču očmi reče : Ne maram ribe – 37 – – 38 – Ko sem je ta mali otrok na v mojih rokah kolenih zadosti težak da mi preprečuje da bi se dvignil Dve roki in bucika za med zobmi glavo ona gleda postrani Pozdravljam Gospoda Svojega Otroka – 39 – – 40 – Rdeča kot zamisel kamelija bleščeča in hladna Sončni žarek v snežnem metežu Pisana rdeče lice kamelija kmetice ki se vidi skozi sneg – 41 – – 42 – Spoti kajoč se skušam na svojih ujeti lesenih prvi kosem snega sandalih Na mrtvi luni je živ zajček ! Nič več pesnik navdiha ribari brez trnka v čaši sakeja – 43 – – 44 – Z dvema dviga prstoma čašo sakeja in njegove ustnice se odpirajo malo po malo Stari čuti pesnik malo po malo verz ki ga prevzema kot kihanje Na sem prišel vrh gledat gore manj morje kot ponehanje vsega – 45 – – 46 – Ob Nantaj svitu k Širanu sproži veliko zlato puščico Kaže se bog v megli pomešan z zlatimi k oščki V pomešana s megli srebrnimi bleščicami senca svečenice ki potresa škropilnik z zvonč ki in sejalnik z zvok i – 47 – – 48 – Svečenica Sonca sedi na skledici tehtnice Da bi Sonce častili nam je Bog na razpolago dal Luno Prvi ki jih je poznala zemlja bogovi so sodili v vrsto kmečkih bogov pasje ali zajčje glave s platnenimi delovnimi oblekami in veli kimi slamnatimi čevlji – 49 – – 50 – Z ene Vzhajajoče Sonce strani z druge pa jezera prihaja Kača s sedmerimi glavami Pozdravljam v Gospodu Svojem Otroku Gospode prednike svojega moža V središču Velike Planote Vrtnic Prvi Cesar posluša Cesarstvo – 51 – – 52 – Hitro solza ki prečka sončni žarek mimo je Cesar Puščavnik posluša Cesarstvo Kaj če bi se slap nenadoma ustavil? Med tem kar se začenja in tem kar se končuje je oko pesnika zaznalo to ne zaznatno to čko kjer nekaj bode – 53 – – 54 – Paravan Vse se začenja vse stremi k najvišjemu zlatu Vsa narava izhaja iz zlata dviga se iz svoje kopeli večnosti na koncu palice pred oltarjem Kvanon tega žarišča ki je meja med pepelom in dišavo – 55 – – 56 – Ohranil bom ta lepi dan pod vodami nespremenljivega laka Pahljača Pesmi na pisane na d ihu Konec V megli avgusta med tisoči kačjih pastirjev trije beli metulji – 57 – – 58 – Kdor ne gleda azaleje ne bo slišal hudournika Kukavica določi kraj kjer nis mo Na enem pomlad ki izmed koncev se začenja tega zasleduje na drugi konec odseka jesen kroga ki se tudi začenja – 59 – – 60 – Jadra majhne ladje katere tovor je nekaj zlogov Pahljača ta polkrožni trak je obzorje in točka trikotnika je oko Držim v roki Leto le meni je prepuščeno da z enim samim udarcem razprem veličastno dvanajst palic – 61 – – 62 – Pahljača v roki p esnika ki ureja naravo kot mornarjev sekstant izračunava nebo Jesen je tudi nekaj, kar se začenja Pogovor pahljače s paravanom – 63 – – 64 – Pahljača Zajemam zrak v izmišljeni dežel i Ne na belem krilu tri ampak nekaj belih d črne besede robtin pognanih proti vam s krilom nevidni m V ta zadržanost zimi kristala trenutek in glej vse znova odide naenkrat kot steklo ki se razbije na tisoč drobcev – 65 – – 66 – Irisi so me prišli iskat da bi do vrat Tokija me privedli kot do vrsta mladih sém kmetic med trs tjem vzdolž poln ega jarka Irisi nedoločno na cesti kot k metice, ki hodijo na semenj rumena čreda od časa do časa po ne vem k oliko modrih čredah Poslušam hudournik ki strmoglavlja proti svojemu izviru – 67 – – 68 – Blago iz katerega je svet toliko časa že služi kako je to čudno da v njem ni luknje Toliko različnih in stvari ko zaprem oči slišim samo šu m hudournika Potok pred kramljam naenkrat mano z in vsemi trenutki za njegovega mano življenja – 69 – – 70 – Misel proti misli lice proti licu V gozda največji tako kot v misli globini starega pesnika se je izreklo zlo zlata V negibni črnini zelenja rjovenje škrlata – 71 – – 72 – Med dnevom in še ni nočjo danes ampak včeraj Pst! če bomo delali hrup se bo čas začel znova Pogajam se s smrtjo tehtam njene predloge – 73 – – 74 – Lep jesenski dan je kot videnje Pravice Okno ob vzhajanju sonca ki se o dpira v belo meg lo deže la žerjavice in og nja Cedra Herkul in in Hidra g v licinija vrtu Hesperid – 75 – – 76 – Steber velikanski in čist ki se takoj i zmika v naročju črnega listja Kvanona v Hasejevem svetišču od katerega se vidijo le zlate noge Cedra Ječim ob vznožju nedostopnega stolpa Pesem k i se kotali na vse strani na papirju in se ne mo re umiriti kot k aplja vode na lotus ovem listu – 77 – – 78 – V pesmi je potrebno takšno število ki preprečuje štetje Opeklina zaradi te bolečine v ki skuša meni zaman znova postati beseda Vse okrog pesmi druge majhne pesmi na pol rojene iz katerih je prišel le pridevnik ali velika z ačetnica – 79 – – 80 – Sredi potonike črna čebela ki vdene in potegne ven z naslado naj višje želo svoje ga steznika Ta ki umira od čebela ljubezni sredi vrtnice če se je d otakneš kakšen p ik ! Nobeno število ampak nedeljiv vonj. – 81 – – 82 – Črnilo sok duha in kri misli Naj sapa pahljače razprši besede in naj pusti prehod le temu kar se dotika Po vseh okrog Tokia cestah so se Irisi odpravili na pot da bi šli pogledat Cesarja – 83 – – 84 – Fudži Angel Japonske je znova oblekel svoj koretelj iz perja Fudži na neizmerni višini kot Božji prestol napreduje proti nam nošen na morju oblakov Fudži visoko nad gorami se ka že ves sneg v zaledenelem nebu medtem ko se desno in levo in spodaj v velikanskih zvitkih umika olimpijska snov – 85 – – 86 – Štiri Barva in zjutraj luč sonce in luna se mešajo kot voda z vinom Štiri Semenje noči zvečer Luna na nebu povečuje malo po malo svojo svetlobo Pod od enega konca nogami zemlje do drugega Lune pot spanja – 87 – – 88 – Razumi to besedo na uho svoje duše ki odmeva le ker je ponehala Poslušam na uho glas nekoga ki govori z zaprtimi očmi Guba Voda ki se je dotika misel – 89 – – 90 – Vstani dovolj zgodaj da boš zbral teh nekaj drobtinic s skrivnostne gostije noči Nemim ribam sem zmrvil teh nekaj besed brez hrupa Da bi dal rižu njegov okus košček kisle repe – 91 – – 92 – Osoljena suha sliva preustvarja riž Ta rumeni kot in mešanica beli ognja in cvet luči Japonska kot dolgi Koto je scela vzdrhtela pod prstom Vzhajajočega Sonca – 93 – – 94 – Izdolbi ta vrt kot čašo kjer boš okusil napoj vse te aromatične pokrajine Ljubezen To in žgočo kadilo točko je nasledil nepremagljivi vonj Z opeko sem se skušal ubraniti kresnice – 95 – – 96 – Dihal sem pokrajino in zdaj zadržujem dih da bi jo narisal Ozdravljen morja prinašam votivni dar sidro vse zarjavelo in poraščeno s školjkami Otoki okrog mene kot ti kosi plute ki zadržujejo mrežo Ujeta je Luna – 97 – – 98 – Naša duša se še ni naučila umetnosti biti gluha na usodno trobljo Plešem po svetu in udarjam zemljo pod mojimi koraki z nogo menjaje donečo in nemo Ples pomladi vedno bolj hiter kolikor bolj stvari rastejo in se m nožijo – 99 – – 100 – Črnilo Veselje črnega soka Črnilo je zgolj zgoščeno zlato Reka Ko slikam pod slišim listi šum zlata – 101 – – 102 – Narava v veličastnih verzih oblikuje besedilo vzvišeno in boleče Drevo podobno mesa grozoviti češnji z rožnatimi poganjki in strupeno vijoličastimi popki Hlap znova zedinja vso zlata pokrajino v kopeli neznanske staro davnosti novo veselje in večni sija j – 103 – – 104 – Šum vode na vodi senca lista na drugem listu Dež malo po malo postaja sneg blato malo po malo postaja zlato V skodeli iz zemlje pijem požirek soka – 105 – – 106 – Po me predstavijo sta dolgem ri češnji kot potovanju uničenega starca čigar blagoslov mi je bil nepogrešljiv Svetišče Nekaj se dogaja v senci in nenadoma se plamen zasveti v srebrnem zrcalu Odhod Ka pljica vode na konici te šivanke pripravljena za zedinjenje z morjem trepeta omahuje – 107 – – 108 – Na deski sredi riževih polj prečkam reko hitro in nemirno Spomin meša se z že modri m dimo m Kjota Bor Daleč morje od vsakega človeškega pogleda deževalo se morje je ukvarja s tem da oblega kapljico vode – 109 – – 110 – Deževalo je sončni žarek jezero odseva bor ves odet v kaplje vode Pahljača je prostor sam ki se guba in použiva to negibno kot veter hitro ptic o Na vodi rjavi in nemirni račkin puh – 111 – – 112 – Ne Ne zvon na dnu mene samega je zanihal med četverno steno Da Da z oltarja med drevjem se dviga di m žrtve Glasnik prihaja z dvema kriloma – 113 – – 114 – Oko mokre uho besede katerih skrita občutljivost ima za sredo kapljo vode Jesen Nad bistrim in živim potokom šop rumenih krizantem Nauči se da je zlato lahko sladko kot mleko – 115 – – 116 – Kaplja čuti vode da se vse morje ukvarja s tem da jo moleduje Vrtnica je zasajena v zemlji in krizantema je gojena v megli Izlij čisto vino in umsko zlato – 117 – – 118 – Med temi vekami ki se odpirajo dve kaplji vode naenkrat Bog trenutek je našel to kapljo vode na dnu moje duše Ogledalo Svetišče Šinto ki se odpira daje videti kapljo vode v svojih globinah – 119 – – 120 – Če me hočejo ločiti od Japonske naj se to zgodi z zlatim prahom – 121 – Paul Claudel Sto izrekov za pahljače – 122 – – 123 – – 124 – – 125 – – 126 – – 127 – – 128 – Sto izrekov za pahljače Predgovor* Ni mogoče, da bi pesnik živel nekaj časa na Kitajskem in Japonskem, ne da bi razmišljal, kako bi lahko tekmoval z vso to opravo, ki tamkaj spremlja izraz misli: najprej tuš za kitajsko črnilo, črno kot naša notranja noč; drgneš ga, vlažiš z malo vode na paleti iz skrilavca — in skledica za barve sprejme čarobni sok. Ti, slikar ideje — potrebno ni nič več, kot da pomočiš v skledico ta lahki, nekako zračni čopič, ki prek členkov naših prstov v našem temelju komunicira z vzplamtenjem pesmi. Nekaj premišljenih potez, tako gotovih, kot so poteze in-sekta, ki z dolgim vrtalnikom skozi lubje paralizira nevidni plen — samo poskrbi za to, da boš dobro zavihal rokav, in da sapa, neprevidno zajeta v tvojo nosnico, ne bo ovirala izdihovanja duha – in že je tukaj nekaj besed, rešenih oklepa sintakse in združenih prek beline zgolj s svojo hkratnostjo: izrek, ustvarjen iz odnosov. Napisan na čem? Na primer na še žarečem trebuhu te lončenine, ki so jo za nas ravnokar vzeli iz peči? Ali – še bolje – na tem krilu, ki je pahljača, vsa pripravljena razširiti pihljaj. Sprejmi v uho svojega srca to nemo besedo, ki jo pošilja sapa, prihajajoča iz roke. Sto izrekov za pahljačo. Gre za zbirko teh pesmi, ki so danes, po šestnaj-stih letih, pripravljene vzleteti pod naše francosko nebo — za pesmi, ki sem jih nekoč na Japonskem, v iskanju njihove sence, predrzno skušal pomešati z obrednim rojem haikujev. Kdo bi mi dovolil upreti se skušnjavi kaligrafije, ki jo tam doli srečuješ povsod? Gotovo ne ta čopič, ki že vibrira ob najbolj sproščenem členku moje roke, tudi ne darovani papir, ki šelesti kot svila — napet kot struna pod vio-linskim lokom, nežen kot megla. Ali nisem tudi sam strokovnjak za črko? In * Predgovor izdaje v skladu s faksimilno izdajo objavljamo na mestu pogovora, saj prvotno ni bil del zbirke. V izdaji Claudelovih zbranih pesniških del je postavljen na začetek knjige. – 129 – kar zadeva zahodno črko, kakršna se v toku naše misli vključuje v besede in črke — ali v njeni potezi, ki jo povezuje z njenimi sosedami, ni nekaj tako polnega duše in neovrgljivega kot v kitajskem znaku? Črka se naenkrat vtisne v misel in jo predstavlja kot nekaj objavljenega, negibnega v ustrezanju grafični konstelaciji, ki jo priklicuje okrog sebe. Toda črka je v svoji analizi in prenosu na horizontalno črto imaginarnega pojma obenem lik in gibanje, nekakšen semantični stroj. Črka O je — odvisno od povezave z drugimi alfabetskimi po-tezami — lahko sonce, luna, kolo, škripec, odprta usta, jezero, luknja, otok, nič- la — funkcija vsega tega. Črka I je lahko polje, iztegnjen kazalec, drevo, steber, zatrditev osebe in edinosti. M je morje, gora ( montagne), roka ( main), mera, duša, istovetnost. In če z vsemi temi odprtinami in dodanimi zapahi oblikuje-mo besedo — kateri ideogram je bolj popoln od srca ( coeur), očesa ( oeil), sestre ( soeur), istega ( même), sebe ( soi), sanj ( rêve), noge ( pied), strehe ( toit) itd.? Beseda (kar pomeni — to, kar dosežemo z gibanjem) je množica, ki jo dobimo z za-porednostjo. V tej zaustavitvi beline, ki jo omejuje, še vedno vibrira, še vedno žarči drža roke, ki jo je zarisala. Navzoč si ob tem elanu, ki je spojil prstane te verige. Greš v smeri od leve na desno, in roka, neutrudno, vrstico za vrstico, znova začenja isto potovanje. Pesnik gre v smer svojega bralca, potem se vrne k sebi, in kot pero v črnilniku začenja svojo pot. Le papir je gladek, črke, vse nagnjene naprej, ustvarjajo nekakšno pobočje, ki vleče za seboj, in pesnik kmalu ne le ne nadzoruje svoje jezdne živali – divjega peresa med svojimi prsti —, ampak se ukvarja zgolj s ciljem in ne s sledovi, ki jih njegov dir pušča za seboj. Toda če pero nadomesti s čopičem, se spremeni vse. Nagnjeno vprego treh prstov in sloga nadomesti vertikalna pozornost. Na mesto stalnega ubesedo-vanja stopi analiza črke za črko. Beseda, počasi narisana in navpična za oko, sprosti popoln pomen različnih učinkovitosti, ki jih strdi (in ali ne ustvari prav v tej besedi, ki sem jo zapisal, črnilo v očesu bralca sijaj trojne kaplje?). Pesnik ni več le avtor, temveč kot slikar tudi opazovalec in kritik svojega dela, kolikor pač vidi sebe, kako se postopoma udejanja. Njegovo ustvarjanje se uresničuje pred njegovimi očmi, v počasnem gibanju. Ima čas. Čemu poslej zunanja in – 130 – mehanična prisila papirja in prozodije? Pustimo vsaki besedi, najsi bo nareje-na iz ene ali več besednih prvin, vsaki besedni postavitvi, prostor — čas — nujen za njeno polno zvočnost, pustimo ji razširjanje v belini. Naj vsaka grafična skupina ali posamičen znak v prostoru, ki mu je dan, svobodno zavzame pri-meren položaj, ki mu gre v razmerju do drugih skupin. Nadomestimo ravno črto s svobodno razposajenostjo v naročju druge razsežnosti! In ker je misel sama tista, ki utrjuje sukcesivne prvine besede z nekakšnim odbojem, zakaj ne bi — ko je to potrebno — zadržali razrešitve črnega umskega strdka s prera- čunanim razmakom in podaljšali vztrajanja klica, ki ga artikulira? Sama pesem se vpisuje v dva vzporedna stolpiča, rob pa je prihranjen za to, kar bi lahko imenovali naslov, korenina ali vzklik. Brangues, 25. junij 1941 – 131 – Paul Claudel Sto izrekov za pahljače – 132 – Gorazd Kocijančič Krvavitev pomena Paulu Claudelu (1868—1955), francoskemu pesniku, dramatiku in mislecu, za življenja ni manjkalo občudovalcev, priznanj in časti. Leta 1946 je bil sprejet v francosko Akademijo in tako postal »nesmrten«; njegov obsežni opus je kmalu dobil status klasike — dobrih deset let po njegovi smrti so njegova zbrana dela že izšla v prestižni zbirki »Pléiade«. In vendar to ni trajalo prav dolgo. Transit gloria mundi. Claudelova pesniška besedila — najbolj znana lahko v slovenščini beremo v obsežnem izboru s ko-mentarjem in spremno študijo, ki ga je pripravil Marko Marinčič 1 — so za sodo-ben okus precej zastarela. Pri tem ne mislim le na pesmi ali cikluse, ki se jim antologije na široko ognejo, npr. na divje militaristično–nacionalistične vojne pesmi ( Poèmes de guerre) ali na verze, ki jih je pesnik (zlo)rabil za obračunava-nje s svojimi sodobniki. Tudi ni problem le v tem, da je v velikem delu pesmi Claudel odločen glasnik krščanstva ali bolje rečeno (francoskega) katolicizma in da zatorej njegova poezija nagovarja predvsem tisto skupino bralstva — v Evropi vedno bolj maloštevilno, Bogu bodi potoženo —, ki vsaj v osnovi lahko podoživlja njegova navdušenja in strahove, njegove intuicije in ekstaze. Težava je v samem pesniškem jeziku, v katerega je Claudel izlival svoje izkušnje in svoje oznanjevanje, svojo vero in — zelo redko — svoj dvom. Mnogi bralci namreč jezik himnične poezije, po kateri je pesnik zaslovel, občutijo kot prepoln, nasičen,2 kot oropan praznin, ki za bralski okus druge polovice dvajsetega stoletja in za- čenjajočega se milenija — kot prazni glinasti vrč v znani Heideggerjevi paraboli — nekako sotvorijo sámo pesniškost pesniškega. Zato danes med klasiki lažje na-stopa Thomas Stearns Eliot, ki je vsaj tako odločen krščanski angažma kot Claudel izrazil v jeziku paradoksa in elizije, na videz nenadzorovane podobe in drzne 1 P. Claudel: Sejalec Božje mere. Izbrano pesniško delo, prev. in spremna beseda M. Marinčič, Ljubljana 1993 (Knjižnica Kondor 264); starejše revijalne objave prevodov nekaterih Claudelovih pesmi pop-isuje B. Zupan v bibliografiji k prevodu pesnikovih izbranih dram : P. Claudel, Marijino oznanjenje. V prelomu poldneva. Zamenjava, Celje 1993, str. 401—402. – 133 – abstrakcije, medtem ko nam Claudelova eksplicitnost — tako v njegovih odah kot v upesnjevanjih velikih liturgičnih ciklusov — deluje retorično. Toda Claudelov opus je obsežen. Njegova obsežnost ni le v impozantnem obsegu strani njegovih zbranih del, ampak v metamorfozi njegove poetike, ki nima jasno zarisanih mej. Spornost Claudelove poezije se ne skriva le v pogledu — zlasti nekatoliškega — bralca, ampak se v njej sami diskretno naseljuje notranji spor, zaradi katerega izginjajo tako jasno in glasno proklamirane ločnice. V tej poeziji nas čakajo presenečenja, ki lahko naše predstave postavijo na glavo ali vsaj korenito modificirajo. To razpiranje je — razumljivo in pomenljivo — povezano z vrhom Claudelove pesniške poti. Izginjanje vsake doktrinarnosti in z njo povezane gostobesedno-sti ima povsem fizično, zemeljsko osnovo. Zgodi se v času, ko je bil pesnik kot francoski veleposlanik prestavljen v oddaljeno deželo, na Japonsko — ni bil le soočen z bogastvom neke povsem drugačne kulture in duhovnosti, ampak ga je izkušena pristnost in globina te drugačnosti očitno povsem očarala. Claudelovo deklarativno ortodoksno zavračanje vsega nekrščanskega se je zmehčalo, ko je začel obiskovati templje in vrtove, bil navzoč ob ritualnem pitju čaja, odkrival japonsko gledališče — in zlasti ko je začel resno prebirati budistične in taoistične, tako filozofske kot pesniške tekste … Pesniku je postajalo jasno, da »nadna-ravno na Japonskem nikakor ni nekaj drugega od narave, temveč je dobesedno nad–narava, območje višje pristnosti, kjer je golo dejstvo preneseno v območje pomenjenja. Nad–naravno ne nasprotuje zakonom, ampak poudarja njihovo skrivnost.«3 Šigin Taiši, »pesnik ambasador«, kakor so Claudela imenovali v deželi vzhaja-jočega sonca, se ni posvetil le prevajanju japonskih haikujev in kmečkih pesmi, ampak je tvegal pričujočo zbirko, Sto izrekov za pahljače, ki po mnenju nekaterih poznavalcev pomeni vrh njegovega ustvarjanja.4 2 Prim. M. Marinčič, nav. d., str. 293—297. 3 Pogled na japonsko dušo ( Un regard sur l’âme japonaise), v: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Pariz 1965 ( Bibliothèque de la Pléiade), str. 1126—27. 4 Prim. npr. S. Fumet, v: Oeuvre poétique, izd. S. Fumet in J. Petit, Pariz 1957 ( Bibliothèque de la Pléiade), str. XXXIX. – 134 – Napisal jo je med junijem 1926 in januarjem 1927, ob koncu svojega bivanja v Tokiu. Izdal jo je trikrat, v treh različicah, vedno v zelo nizki nakladi. Najprej so 25. oktobra 1926 izšli le štirje izreki o štirih letnih časih v 200 izvodih pod naslovom Souffle des Quatre souffles ( Sapa štirih sap); druga izdaja je bila pod naslovom Cent phrases pour éventails ( Sto izrekov za pahljače) v 240 izvodih objavljena še isto leto. Njen japonski naslov Hyaku sen čô pomeni »Zbirka (ali zvezek) stotih pahljač«. Tretja, dokončna edicija, ki jo reproducira tudi naša, je izšla leta 1927 v Tokiu, potem ko je Claudel, ki je bil imenovan za ambasadorja v Združenih državah, Japonsko že zapustil. Knjiga — zvezana iz treh pol papirja formata 19×10 cm in shranjena v raz-košni varovalni škatli — litografsko reproducira Claudelov avtograf in japonske pismenke, ki sta jih izbrala domača umetnika Jamanouči in Jošie, naslikal pa kaligraf Ikuma Arišima. Rokopis, ki je nadomestil tipografijo, za zbirko ni nekaj zunanjega, ampak izraža Claudelovo težnjo, da bi zapisani »znak z drama-tizacijo kaligrafske sledi izgubil svoj arbitrarni in kolektivni značaj ter postal mesto dejavnega deleženja, kjer se ‚rečeno‘ ( dit) in ‚rekanje‘ ( dire) združita, kjer bi individualno ‚rekanje‘, povezano z določenimi okoliščinami, s svojo energijo in strastjo ponovno napolnilo ‚rečeno‘, ki ga je kultura že bolj ali manj nevtra-lizirala«.5 Ob Stotih izrekih za pahljačo, zbirki, ki je »obenem moderna in starodavna, za-hodna in vzhodna, hibridna in čista, hieratična in silovito intimna«,6 odkrivamo nepričakovan obraz Claudelove poezije. Pesnik je odkril skrivnost praznine, o kateri govori v svojem predavanju o filozofiji knjige: »Belina dejansko za pesem ni le nujnost, ki bi ji bila vsiljena od zunaj. Je sam pogoj njenega obstoja, njenega življenja in dihanja. Verz je črta, ki se ustavi, ne zato, ker bi prišla do snovne meje ali bi ji manjkal prostor, temveč zato, ker je njena notranja šifra dovršena in njena krepost dopolnjena.«7 Ob branju čutimo pesnikovo novo sproščenost. 5 M. Truffet: Edition critique et commentée de CENT PHRASES POUR ÉVENTAILS de Paul Claudel, Pariz 1985, str. 30. 6 A. Harvey in I. Watson, Introduction, v: A Hundred Movements for a Fan, London 1992, s. p. 7 La philosophie du livre, v: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Paris 1965 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 77. Poleg tega besedila je za teoretsko artikulacijo Claudelove »orientalske« poetike – 135 – Občudujemo lahko prekinitev z retoriko prepolnega verza in ekonomizacijo pesniškega izraza. Jezik ni več instrumentaliziran za določen pomen, ampak postane transparenten v igrivosti »»totalne poetike«.8 Metrika je povsem pri-lagojena melodiji jezika in lomi vse konvencije francoskega verza.9 S to sproščenostjo pesniškega izraza se druži — in ji podeljuje dodatno vzne-mirljivost — likovna inovativnost in eksperimentalni žar, ki ga sicer pri Claudelu nismo vajeni. Pesnik se pri tem navezuje na eksperimente svojega učitelja Mallarméja, ki je v svojem delu Met kock nikdar ne bo odpravil naključja ( Un coup de dés jamais n’abolira le hasard) prostor jezika razprl za zunajjezikovno figura-tivnost, vendar črpa tudi iz raznih tradicij mističnega razumevanja pisave 10 in svojo vizualno poetiko izkorišča za poizkus preseganja brezpotij sodobne poezije. Prelomljenost jezika vse do ravni fizične sledi ni več – kot pri Mallarméju — sled nihilizma, odsotnosti, ki se skuša artikulirati, praznine trajno izgublje-nega smisla, ampak ravno nasprotno sled skrivnostne polnosti, upanja, misterija.11 Novost besede — ki za pesnika tudi sicer ni le »formula predmeta, ampak podoba mene samega, kolikor me ta predmet oblikuje«12 — v Stotih izrekih za pahljače ne zadostuje več, ampak se same besede začnejo lomiti v zloge in črke. Pomenskost je privedena v bližino telesnosti, prostora izoblikovanja, čutno za-znavne podobe, ki spremeni noetični pomen. Črke — zablodele črke, ki bežijo od svoje besede, se od nje odmikajo horizontalno ali se spuščajo vertikalno — niso treba pritegniti Starca na gori Omi ( Le veillard sur le mont Omi) iz leta 1924 in Premišljevanja in trditve o francoskem verzu ( Réflexions et propositions sur le vers français), besedilo, nastalo na Japonskem leta 1926. 8 M. Truffet, nav. d. , str. 54. 9 »Glasba jezika … je preveč delikatna in zapletena reč, da bi se zadovoljila s tako rudimentarnim in barbarskim postopkom, kot je preprosto štetje« (P. Claudel: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Pariz 1965, str. 5 in 34). 10 Prim. La philosophie du livre, nav. d., str. 91, kjer se pesnik poleg japonske tradicije sklicuje na Upanišade, kabalo in arabsko mistiko pisave. 11 Tako Claudel na temeljni ravni odgovarja na »dramo poezije 19. stoletja, ki — ločena od Boga — naj-deva le realno odsotnost« ( Opombe o Mallarméju [Notes sur Mallarmé] , januar 1913, v: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Pariz 1965, str. 514). 12 Art poétique, v: Oeuvre poétique, izd. S. Fumet in J. Petit, Pariz 1957 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 179. – 136 – več zgolj konvencionalni nosilci glasu, ampak bralca s skrivnostjo svoje podobe vodijo v skrivnost sveta. Vendar se pesnik s to potujitvijo ni odpovedal svoji najgloblji duhovni izkuš- nji. Budistično razumevanje »nadnaravnega« misterija narave mu je podarilo nov izraz krščanske dialektike vidnega in nevidnega, mesa in Duha, resnobe in lahkotnosti, trenutka in večnosti. Formalni eksperiment v tujem je pripeljal do najlastnejšega prav v trenutku, ko je v jeziku nastopila — s pesnikovimi natanč- nimi besedami — »krvavitev vključenega pomena [ hémorragie du sens inclus]«.13 Morda nam lahko bralska izkušnja tega krvavečega logosa pomaga znova odkriti pomen Claudelovega celotnega opusa. Besed, ki bodo ostale ne glede na premene okusov in literarnih mod, saj jih navsezadnje posvečuje želja, ki jo je pesnik v molitveni apostrofi Marije leta 1942 — istega leta, ko je Sto izrekov za pahljače izšlo v Franciji — ob spominu na svoje prvo mistično izkustvo in spre-obrnjenje ubesedil takole: Naj Ti priznam: če drugega bi nagovorila, verjetno enako dobro, da, pri moji veri, enako dobro bi storila. Ves ta papir, ki nakopičil sem ga za seboj — da, imam nad čim jokati se in čemu se smejati. In kako bi se uprl, če bi obsodili me, naj ga berem znova. O ko bi midva mogla se takole pogoditi: če Ti bi privolila, da vse, kar naredil sem, napisal, zate bi bilo kot nič. In da jaz bi stopil v prisotnost Tvojo, nedotaknjen blaženo in prazen. 25. december 1886 14 13 Réflexions et propositions sur le vers français, v: Œuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Paris 1965 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 9. 14 Œuvre poétique, izd. S. Fumet in J. Petit, Pariz 1957 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 772—73; moj prevod. Prim. prevod celotne pesmi v M. Marinčič, nav. d., str. 212—214. – 137 – Paul Claudel Sto izrekov za pahljače – 138 – Prevod ideogramov* Stran 6 Stran 12 Hana = roža Botan = potonika Natsu = poletje Moroi = krhka Yoru = noč Iro = barva Iro = barva Iki = sapa Nioi = vonj Atsui = vročina Hotoke = Buda Fuji = glicinija Stran 20 Hebi = kača Kiku = poslušati Meimoku = zapreti oči Kan = čutiti Stran 8 Ware = jaz Aru = biti Fuji = glicinija Stran 14 Kashiwa = hrast Budô = grozdje Tabibito = popotnik Jizô = Ksitigarbha, tj. usmi- Shinku = povsem rdeče ljeni zaščitnik potnikov in Stran 22 otrok. Sake = vino Hana = roža Ame = dež Yorokobi = užitek Ishi = kamen Hana = roža Inori = molitev Stran 16 Kieru = izginiti Kage = senca Stran 10 Tsuki = luna Ôgi = pahljača Ame = dež Iki = sapa; veter Kage = senca Ori = tkati; tkanje Sumi = črnilo Stran 24 Tsuki = luna Hase = tempelj Hase Shu = škrlaten; rdeč Kaeru = žaba Hashi = most Ishi = kamen Stran 18 Hana = roža Mekura = slepec Chi = kri Sake = vino Tamashii = duša Kôhaku = rdeče in belo * Opiral sem se na prevod ideogramov v M. Truffet, Édition critique et commentée de Cent phrases pour éventails de Paul Claudel, Pariz 1985, ki je delo orientalistke Kaiko Kosugi. Moje prečrkovanje in prevod je prijazno pregledala in popravila dr. Chikako Shigemori Bučar, ki se ji zahvaljujem za nesebično pomoč. – 139 – Stran 26 Stran 34 Stran 42 Yuki = sneg Hito = nekdo, človek Hatsuyuki = prva snežinka Kago = košara Todomaru = ostajati Tsuki = luna Taki = kaskada Sekibutsu = Buda, izklesan Usagi = zajec Fue = flavta iz kamna Kyô = navdih; zanimanje; Shô = flavta Mekura = slepec navdušenost Gin = srebro Yami = mrak Tei (ali: todomaru) = usta- viti (se) Stran 28 Stran 36 Kin = zlato Tako = zmaj (igrača) Stran 44 Suzu = zvonček Sakamori = banket; pogosti- Toge = trnje tev s sakejem Rô = ogon; gomila; hrib Nioi = vonj Yuki = sneg Kyô = navdih Neko = mačka Shi (ali: itaru) = doseči; priti Haru = pomlad Sakana = riba Subete = vse Stran 30 Stran 38 Tomaru = prenehati Kôsaku = križati se; preple- Ko = otrok tati se Ude = roke Stran 46 Kin = zlato Yama = gora Kushi = glavnik Mae = pred Kaminari = grom Kan = držati med zobmi Moya = megla Usagi = zajec Uyamau = spoštovati Kin = zlato Tsuka = grobna gomila Ko = otrok Maku = sejati Stran 32 Stran 40 Suzu = zvonček Shi = verz Tsubaki = kamelija Kemuri = dim Raku (ali: ochiru) = pasti Stran 48 Miko = svečenica Kô = kadilo Honoo (ali: en) = plamen; Kôro = kadilnica (kô = kadi- ogenj Tsuki = luna lo; ro = posoda za kadilo) Yuki = sneg Inori = molitev shin (ali: atarashii) = nov Shu = rdeče; koralasto Kami = bog Haka = grobnica Shiro = belo Nô = kmet; poljedelstvo – 140 – Stran 50 Token ( ali: hototogisu) = Stran 66 Hi = sonce kukavica Shôbu = iris Hebi = kača Haru = pomlad Hana = roža Fuso = oče; stari oče; prednik Aki = jesen Musume = mladenka Sôkoku: vsa dežela Stran 60 Kei = hudournik Minamoto = izvir Stran 52 Shi = pesem Fune = ladja Namida = solza Stran 68 Hi = sonce Ôgi = pahljača Nuno = snov Omote = obraz (pomen se- Yo = svet Taki = kaskada stavljene pismenke Senmen Tomaru = ustaviti se = papir za pahljačo) Chô (ali: kiku) = poslušati; slišati Sasu = pičiti Ogi = pahljača Mizu = voda Moku = tišina Go (ali: kataru) = beseda; govoriti; pripovedovati Kan = krožiti; obračati; pr- Stran 54 stan Shaku = žareč Stran 62 Mizu = voda Kin = zlato Ogi = pahljača Stran 70 Hai = pepel Ten = nebo I = zamisel Nioi = vonj (*) Kaligraf je verjetno zamešal ideograme Shûshi = zamišljena jesen Hoo = lice tega in naslednjega haikuja. Ogi = pahljača Kin = zlato Dan = pogovor; pripovedo- Mori = gozd Hara = planota; polje vati Uku = plavati na Shu = škrlat; rdeč Sakebi = krik Stran 56 Stran 64 Kaze = veter Reijitsu = lep dan Stran 72 Maboroshi = fantom; iluzi- Kon = danes Ôgi = pahljača ja; videnje Myô = jutri Shi = pesem; verz Ku = beseda Moku = tišina Tonbo = kačji pastir Tsubasa = krilo Toki = čas Stran 58 Fuyu = zima Shi = smrt Chiru = padati; razpršiti se Tsutsuji = azaleja Hakari = tehtnica – 141 – Stran 74 Ogi = pahljača Stran 90 Aki = jesen Kaze = veter (pomen besede Yoru = noč Sukashi = prosojnost Senpû, sestavljene iz obeh En = praznovanje; banket pismenk = pihljaj pahljače) Mado = okno Sakana = riba Moya = megla Gei (ali: mukaeru) = spre- Go = beseda jeti; iskati Sugi = cedra Kome = riž Tei = cesar Fuji = glicinija Kabu = repa Stran 76 Stran 84 Stran 92 Fuji = gora Fuji; edini Kin = zlato Ume = sliva Ashi = noga Fugaku = gora Fuji Kome = riž Kashiwa = hrast Fushi = gora Fuji; nesmrten Hikari = luč Tô = stolp Honoo = plamen; ogenj Stran 86 Renge = lotus Naru = šumeti Tsuki = luna Koto = vrsta harfe s tremi Stran 78 Shin (ali: ashita) = jutro; zora strunami Ku = pesem; beseda; izrek San = šteti Yoru = večer, noč Stran 94 Ha (ali: maku) = sejati Niwa = vrt Nen = ožganost Tsubo = vaza Tsû = bolečina Nemuri = spanec Michi = pot Honoo = plamen; ogenj Shôshi = kratka pesem Nioi = vonj Stran 80 Stran 88 Hiuchi = kremen Go = beseda Hana = roža Mushi = muha; insekt Tomaru = prenehati Hachi = čebela Mekura = slep Stran 96 Hachi = čebela Kataru = govoriti; pismenko Suu = dihati Nemuru = spati se lahko bere tudi kot go = Kei = pokrajina Kazu = število beseda Hônô = darovati (božan- Nioi = vonj Omoi = zamisel stvu) Stran 82 Nami = val; guba Ami = mreža Chi = kri Tsuki = luna Kuro = črno – 142 – Stran 98 Stran 106 Stran 114 Tsuno = rog Tabi = potovanje Mimi = uho Rei = duša Sakura = češnja Me = oko Kan (ali: yorokobi) = veselje; Yashiro = svetišče Aki = jesen sreča Kagami = zrcalo Kiku = krizantema Mai = ples Suiteki = kaplja vode Kin = zlato Haru = pomlad Chichi (ali nyû) = mleko Mai = ples Stran 108 Aki = jesen Stran 116 Stran 100 Hara = polje Umi = morje Kotobuki = veselje Bô (ali nozomu) = želeti; Kemuri = dim Sumi = črnilo prositi Miyako = Kyôto; mesto Sumi = črnilo Kiku = krizantema Matsu = bor Kin = zlato Moya = megla Umi = morje Kin = zlato Kin = zlato Yami = mrak Stran 110 Sei = duh Mizu = voda Stran 102 Mizu (znak ponovitve) = Stran 118 Shôka = hvalnica voda Manako (ali me) = oko Mizu = voda Rô (ali oi) = star Ôgi = pahljača Sakura = češnja Tori = ptica Mizu = voda Rei = duša Inishie = straodavnost Kamo = raca Kei = pokrajina Hane = puh Kami = bog Kagami = zrcalo Stran 104 Stran 112 Ha = list Ina (ali hi) = ne Stran 120 Ha (znamenje ponovitve) Kane = zvonec Betsuri = ločitev = list Kôen = dim kadila Ame = dež Tsukai = glasnik Yuki = sneg Tsubasa = krilo Tsuchi = zemlja Wan = skodela; latvica – 143 – Paul Claudel Sto izrekov za pahljače – 122 – Document Outline Paul Claude lSto izrekov za pahljače Predgovor Gorazd Kocijančič Krvavitev pomena Prevod ideogramov