808
Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
Dane Zajc
GLEDAL SEM     Gledal sem kamnito knjigo sledov.
Na sivih razpokanih straneh ni bilo tvoje pisave, človek.
Bila je samo tenka pisava ptičjih nog.
Drobne steze, ki prihajajo in odhajajo.
Neslišne poti mravelj, izdolbene od milijonov nog.
Ribe in školjke
in tisoči brezimnih živalic so zapisali svojo pisavo
v kamnito knjigo sledov.
Samo tvoje pisave nisem našel, človek.
Kot da te nikoli ni bilo.
O dolga pot iz teme k luči.
Kje si zapisana. V katero stran življenja si vtisnjena.
Na katero stran neba so naslikane oči,
ki so te prehodile.
Sonce bi potemnelo v pisanih zibelkah jutra,
ko bi zagledalo tiste oči na večerni strani.
Zvezde bi se razpršile kot preplašene iskre po dimniku noči
pred pepelnatim pogoriščem oči, ki so iskale luč.
809
Dane Zaje
DRUGA    Živali vemo, kako je z vami. 2e dolgo. POTOHODČEVA    Prišle smo k vašemu votlinskemu ognju, PESEM     ja bi vas tolažile v nesreči, ki vas je zadela in vas spremenila v bolna bitja.
Kadar se zleknemo k vašim nogam,
da bi pomirile bolezen, ki razsaja v vas,
ko nas božate,
izmikamo svoj pogled,
ker se bojimo razdejanja,
ki ima ognjišče v vaših očeh.
In ko vas najdemo crknjene.
Mnogo vaših mrhovin na polju, pod drevjem
in med kamni vaših votlin,
ko vas zavrti mučilno kolo vaše bolezni,
se vas najponosnejše med nami ne dotaknemo,
ker se bojimo z blaznostjo okuženega mesa.
Ker kdo bo potlej nosil izročilo Zemlje in prebivanja. Sklenjenega kroga prihoda in odhoda. Kdo tulil svoje sozvočje v svetila vesolja.
Preskočili ste obzidje, kjer se začne puščava,
kamor vam ne moremo slediti.
Gledamo, kako se oddaljujejo vaše poskakujoče sence norcev
v vidovem plesu mraza.
Sami boste. Okrog vas bo praznina, iz katere počasi sesa in použiva zrak ledeni ogenj iz vaših črepinj.
810                                              Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
TIHI ŠKRBETAVEC    Vso noč gladi tihi škrbetavec s šesterimi nogami belo kost.
Belo kost, zakopano v pepelu,
struži s črnimi nogami,
nežnejšimi od puha,
tihi stražnik
z nečitljivim namenom
v pikčastih očeh.
Vso noč na čelu kosti.
S premišljenim ritmom
tipa po čelu,
zakopanem v pepelu brezčasja.
Kaj hoče.
Kaj prinaša.
S tujo mislijo,
ki jo misli šestero ritmičnih nog.
Mogoče ga je nori stvarnik položil z dvema prstoma na čelo, na svetlo čelo kosti. Opravi to delo zame. Opravi to tiho delo. Dobro in neslišno ga opravi, ker jaz grem na drugo zvezdo ustvarjat novo stvarstvo norosti.
Vso noč gladi s šesterimi nogami belo kost tihi škrbetavec.
In kadar odkrhne z nje lusko, se zamajejo lestenci galaksij: tako se blazni stvarnik veseli svojega dela.