„DOM IN SVET5' 1892, štev. 3.                                       141
Češko  slovstvo.
Poleg »Českeho Lidu« bode izhajala tudi knjižnica, katera bode prinašala večje razprave. Prvi zvezek te knjižnice je že izšel: »Skfitek v lidovem podani staročeskem«. Sepsal dr. Cenek Zibrt. Velika 8°. Str. 44. Gena 36 kr. — Tu nam pripoveduje znani pisatelj, kar se je ohranilo pri starih Cehih o domačih bogovih, kateri se zovejo v staročeških spomenikih: »skfitek, diblik, šotek in hospodafiček«. Spomin na te domače duhove se je ohranil skoro pri vseh narodih; to so mali možički, kateri prinašajo ljudem večkrat srečo in uganjajo vsakovrstne šale in burke. Sem spada tudi domača kača (had hospodafiček in nad s korunkou), o kateri misli narod, da prinaša v hišo blagoslov in srečo, in joj onemu, kateri bi jo ubil.
Ne morem, da ne omenim tudi prezanimive knjige, katera je izšla pri Šimačku v Pragi, a zove se: »Nakres slovanskeho bajeslovi«, napsal dr. Hanuš Machal. Velika 8°. Str. 224. Cena 2 gld. 20 kr. — Dasi se je pisalo že mnogo o slovanskem bajeslovju, vendar ne vem knjige, v kateri bi bilo vse to tako razmerno kratko, natančno in jasno preiskano, kakor v tej knjigi. Kar se ve o slovanskem bajeslovju. vse je zbrano tukaj iz raznih slovanskih virov. Težavno delo! 0 stvarjenju sveta in človeka (seveda po slovanskih nazorih), o slovanskih bogovih, o solncu, mesecu in zvezdah, o zračnih prikaznih, o usodi, o domačih bogovih, o vilah in rusalkah, o divjih in povodnih bitjih, o ognju, hudobcih, o čarovnicah, morah, volkodlakih in vampirjih in pa o raznih slovesnostih: o vsem tem čitaš v knjigi. Pisatelj je tvarino, kolikor se je dalo, preiskal strokovnjaško. Tudi o nas Slovencih je povedal marsikaj zanimivega, rabil je največ Pajkove črtice in »Kres«. Le to mi ne ugaja, da se pisatelj v celem delu tako ogiblje hrvaškega imena. Mislimo, da so v znanstvu Hrvatom že mnogi delali krivico. Zakaj bi jih ne priznali kot posebnega naroda in se ogibali imena, ki je tako opravičeno, kakor srbsko? Mi zagovarjamo jedinost, kjer moremo, a nikjer ne resnici v škodo.                                                   —b.
»Museum«. List bohoslovcu češko-morav-skych. Ročnik XXV. Leto 1890—91. Pofadatel (urednik) Jakub Prochazka. — Ta list, o katerem želim nekoliko izpregovoriti, neznan je večini cenjenih čitateljev. Tudi ni čudno, ker »Museum« je prav skromen list. Njegov urednik ni proslavljen učenjak ali pisatelj, ne prinaša učenih spisov, niti romanov po duhu našega časa, v listu tudi ne najdeš imen čeških velikanov na slovstvenem polju.
Iz tihega zidovja brnskega semenišča zahaja v druga češka semenišča, a v zunanjem svetu ima malo znancev. Ker pa »Dom in Svet« rad poroča o slovstvenem delovanju bratovskih narodov slovanskih, naj zved6 njegovi čitatelji, kako se mladi češki bogoslovci pripravljajo, da bodo mogli danes ali jutri uspešneje delovati za blagor svojega naroda. Pred vsem pa želim na to opozoriti naše slovenske bogoslovce, da
bi jih, kolikor je mogoče, posnemali in  stopili ž njimi v ožjo ddtiko.
Češki bogoslovci imajo po vseh semeniščih svoja književna društva, v katerih imajo predavanja (pfednaškv). slavnostne večere z dekla-macijami. govori in petjem; vzdržuje se knjižnica in čitalnica.
Vsa ta društva pa stoje med seboj v zvezi in imajo svoje središče v Brnu ter na skupne stroške izdavajo list »Museum«. Najboljši spisi, ki se čitajo v raznih društvih, pošiljajo se v Brno in se tiskajo v listu; tako so v njem zastopana več ali manj vsa društva.
Razven tega so v listu kratka poročila o društvih, ki so v zvezi češkomoravskih bogo-slovcev.
Lanski zvezki imajo več dopisov iz Prage, iz Budejevic, iz Olomuca, iz Litorneric, Kraljevega Gradca in — celo iz Zagreba. Zagrebški »Sbor duhovne mladeži« je bil nekdaj v posebni zvezi s Cehi. Prvi češki pisatelji, Jan Kollar, Hanka, Jelinek, Tfebizsk^, Čech i. dr. so dopisovali ž njim in mu pošiljali knjige. Pa minuli so tisti časi, ko se je učil vsak člen »Sbora« poleg materinskega še drugega slovanskega jezika. Današnja mladina se bolj zanima za prazno politikovanje, kakor za resno in koristno učenje. Lani je »Sbor« stopil vendar le v zvezo s češkimi bogoslovci po nekem udu, ki pozna dobro češki jezik in češko slovstvo.
Za šolsko leto 1890/91 so izšle tri številke, katere obsegajo 176 stranij. V vsaki številki so daljše ali krajše pesmi, med katerimi se posebno odlikujejo »Sv. Nikefor«, »Ztraceny raj« (Fr. Leubner) in »Alumnovv pisnč« (H. Podlesak). Drugi spisi so večinoma modro- in bogoslovni, kakor: »O naturalizmu a realizmu«, kjer pisatelj govori o razliki med naturalizmom in realizmom, določuje v glavnih potezah bistvo prvega in drugega ter omenja njiju glavne zastopnike. Iz tega sestavka se vidi, da pisatelj dobro pozna novejše francosko in rusko slovstvo. V članku »O positivizmu« se razlagajo glavna načela pozitivizma, govori se obširneje o njegovem začetniku Avgustu Comte-u in njegovem modrovanju. Dalje so spisi: »Kapitola o vašnich« (strastih), »O neodvisle ethice«, »Liberalismus ve vedč« itd. Iz slovstvene zgodovine imamo članek »Frederi Mistral, slavny basnik pro-vencalsky« iz peresa Sigismunda Bouške. Ta članek je posebno poučen in zanimiv. Pisatelj govori najprej o preporodu proven^alske književnosti v novejšem času, potem nam podaje življenjepis genijalnega provencalskega pesnika Mistrala in naposled govori o njegovem najvažnejšem delu »Mireče«. Z veseljem smo brali, da pisatelj sam želi prevesti to izvrstno delo na češki jezik in mnoge kosce iz M. nam res podaje v lastnem češkem prevodu. Ta članek je po naših mislih najboljši izmed vseh poučnih spisov lanskega »Museum-a«. Med drugim je v 1. številki tudi pridiga na praznik nedolžnih otročičev (»Kazani na den sv. Mladatek«), a v 3. številki dva življenjepisa: »Eliška Myslikovna z Chudenic«, »Dr. Josef Chmeliček« in kratka črtica o Danteju. Kar se tiče notranje vrednosti
142
Slovstvo.
teh člankov, ponavljamo besede »Vlasti« o lanskem »Museum-u«: »Ti članki so poskusi, a dobri poskusi. Kdo bode od mladega bogoslovca tirjal temeljito, vsestransko dovršeno in učeno razpravo? To so le vaje, katere vodijo k popolnosti.« Kajpada je ta vsebina nekoliko jednolična. Pogrešamo člankov iz slovanske, posebej slovanske cerkvene zgodovine, zlasti pa še priro-doslovnih; predlanskim (če se ne motimo) bil je vsaj jeden članek prirodosloven in sicer o darvinizmu. Vsakdo ve, kako važna znanost je dandanes prirodoslovje, zatorej se mladim in nadarjenim mladeničem ne more dovolj priporočiti, naj se uče (vsaj nekoliko) prirodoslovja. Res je, da bogoslovec nima mnogo prilike za to, kar mu ostaja časa od bogoslovja, mora ga porabiti za druge nauke, kateri so več ali manj v zvezi ž njegovim poklicem. Vendar bi se v velikem številu bogoslovcev lahko dobili vsaj nekateri prijatelji prirodoznanstva.
Temu listu ni namen in mu tudi ne more biti, da vzgaja same učenjake, ampak dobre pisatelje, zatorej ne umevamo, zakaj se pisatelji z uredništvom vred niso ozirali malo bolj na leposlovje. Prav na tem polju se mlad pisatelj lahko izuri v jeziku in si razvije svojo nadarjenost. Kaj hasni vedno samo tožiti o brezbož-nosti in pokvarjenosti modernih pisateljev, ako se narodu nič boljšega ne da v roke! Pokazati treba dejansko, ne samo z vpitjem in tarnanjem, da tudi na krščanski podlagi more cvesti leposlovje; a za to treba vaje. Dobro bi torej bilo, da bi »Museum« določil dostojno mesto tudi kaki dobri povesti. Tako bi se izobrazil v serae-niških zidovih marsikak dober pisatelj, ki bi pozneje podajal zdrave dušne hrane svojemu narodu.
Naposled častitamo češkim bogoslovcem, da so v tako lepi zlogi, da goje dejansko ljubezen do cerkve in naroda, in zato jim želimo najboljših uspehov. Slovenskim bogoslovcem pa priporočamo, naj si naroče »Museum« in naj pomislijo, v čem so jim Cehi  morebiti  vzgled.
—  To je gotovo, da so dandanes potrebe, katerim mora ustrezati duhovnik, mnogo številnejše in nujnejše, kakor so bile nekdaj. Tudi so deloma drugačne. In za to treba primerne priprave.                                                —F—.
»Ottuv Slovnik Naučny<, o katerem sem poročal v št. 8.1. L, dospel je do konca lanskega leta do 11. snopiča petega dela. Vseh je izšlo dotlej 98 snopiče v. »Ottuv Slovnik Naučny« ali illustrovana enciklopedija vednostij vseh strok se ne peča prav nič s strankarstvom, ampak hoče biti prava zakladnica potrebnih naukov za češki narod. V njem nahajamo najnovejše pojave in napredke v vseh vednostih, opazujemo h krati neumorno marljivost uredništva in njegovih učenih sotrudnikov, da bi delo dospelo do popolnosti in tekmovalo z deli drugih narodov.
»Stary dluh.« od Koldy Malinskeho. Ceska salonni bibl. št. 74. V Pragi, založil J. Otto 1. 1891.
—  »Stary dluh« je zgodovinski roman, kakorš-nega so na češkem kulturnem polju gojili Pro-kop Chocholoušek in Jos. K. Tyl,  posebno   pa
zadnji čas pokojni duhovnik Vaclav Beneš Tre-bizsky. K sedanjim pisateljem te vrste prištevamo Alojzija Jiraska, Zikmunda Vinterja in Kolda Malinskega. Omenjeni novelisti in romanopisci nabirajo pridno zgodovinske snovi za svoja dela po prašnih arhivih in knjižnicah in pregledujejo stare pergamene.
Pa ne samo snov, ampak tudi obliko za pesniška dela povzemajo iz poprejšnjih stoletij. To dokazuje povestna trilogija »Stary dluh«. »Stary dluh« nas spominja zgodovinskega zloga XVII in XVIII. stoletja; tu je polno latinizmov in arhaizmov. Pesniška slika je pretkana z zgodovinskimi novicami, popisi in dogodki. Zgodovina je torej v tej trilogiji poglavitna stvar, poezija le postranska. Tako je v povestih »Pater Amos«, »Premijant«, »Štedry večer patera Adama a Nativitate Domini«, ki so vzete iz časov Slan-skih častitih redovnikov pijaristov koncem XVII. in XVIII. stoletja.
Samostansko življenje med golimi zidovi, njega vesela in žalostna stran, stare latinske šole s premijanti, spletke mestne gospode, dobro češko srce pod ostro haljo in jednake slike iz poprejšnjih stoletij zanimajo in uče čitatelja.
»Dejiny umeni vytvarnych« od Karla B. Madla. (Prim. »Dom in Svet« 1891. str. 381.) Pisatelj razlaga zgodovino assyrske tvorne umetelnosti (v snopičih 6—8). Nekoliko preobširno popisuje palačo Sargonovo v Chorsabadu (Hor-zabadu). Tako n. pr. popisuje notranjo napravo: dvorane, tempeljne, mostove, grobe, gradivo, zid in okraske, oboke, razsvetljavo, stebre, dekorativno plastiko, relieve, kralja in vojsko, trojno vrsto relievov, človeško postavo, izraz in telesno gibčnost, slikanje brez perspektive, živali, leva, čudne postave, tehniko barv (polvchromijo), glvptiko, slikarstvo, emajlovano dekoracijo, izdelovanje kovine, lesa, tkanje, vezenje itd. Iz vsega tega je razvidno, kako natančno in znanstveno je to delo.                             Fr. L—r.
Druga slovstva.
Archiv fiir slavische Philologie von
V. Jagic«. XIV. zvezka sešitek je izšel meseca vinotoka 1. 1. Vsebina mu je raznovrstna. A. Briickner nadaljuje svoje »Bohmische Studien« (strani 1 — 45). M. Speranskij popisuje odlomek komentovanega psaltera, povedavši najprej v uvodu nekaj besed v obče o psalteru, n. pr. da je izmed vseh svetopisemskih knjig najbolj razširjen. C. Jiriček priobčuje o igrah v stari Srbiji za despota Jurija Brankoviča v Prištini 1. 1435. Imenovani pisatelj nam tudi naznanja, da^ se beseda »stanjanin« ne najde samo v carja Štefana Dušana zakoniku, ampak tudi v aktih du-brovškega sodišča. Dr. J. Aranza je razložil Ba-rakovicevo besedo »jarula« ter pravi, da je, kakor tudi dubrovška »arla« iz latinske besede »areola« in pomeni »ein kleines erhohtes Blumenbeet oder den viereckigen holzernen Blumenkasten« (str. 78). Imenovani dr. J. Aranza pripoveduje (str. 78—82), odkod so južno-slovenske (slovanske) naselbine v južni Italiji,   kjer v okraju