PRIKAZI IN OCENE PODOBA ZNANOSTI V ZAVESTI DRUŽBE SENS ET PLACE DES CONNAISSANCES DANS LA SOCIÉTÉ CNRS, PariS 1986, 287 str. (T. 1.) Znanost, ali natančneje rečeno znano- sti so stalen predmet in tema najrazlič- nejših bolj ali manj teoretskih refleksij in bolj ali manj poglobljenih analiz in interpretacij. Pahljača pristopov k pro- blemom in problematiki znanosti je sko- raj nepregledna in sega od strogo anali- tično-epistemoloških in omejujočih se na posamična vprašanja notranje strukture znanstvenih teorij pa do socioekonomskih analiz »praktičnih« učinkov in nasledkov sodobnih znanosti, tj. tehnološko-indu- strijskih realizacij znanstvenih dosežkov in spoznanj ter njihove »vloge« v življe- nju in razvoju sodobnih družb. Kolikor je teh različnih pristopov k vprašanjem znanosti, malodane je toliko tudi različ- nih definicij, opredelitev oz. pojmovanj znanosti, ki na eni strani seveda izhaja- jo iz osnovnih teoretskih, filozofskih, idejnih, etičnih in ne nazadnje političnih stališč in nazorov, na drugi pa jih bolj ali manj vzvratno določa in korigira (od- visno od stopnje začetne odprtosti poj- mov) tudi sama vsebina znanstvenih ved- nosti, katero ravno poskušajo artikulirati in vpeti v širši teoretski ali socialni kon- tekst. Ne glede na raznovrstnost in raz- ličnost teh gledišč, pristopov in pogledov pa sta danes vsekakor že očitni dve te- meljni dejstvi, ki ju morajo upoštevati (in tudi ju upoštevajo — seveda spet v različni meri) vse sodobne interpretacije: 1. da ni več mogoče govoriti o Znanosti (v ednini in z veliko začetnico) in 2. da ni več mogoče govoriti o avtonomnosti in nevtralnosti te znanosti. Zagotovo pot do spoznanja teh dveh povezanih dejstev ni bila ne kratka in ne lahka. Mitično po- dobo ali predstavo o znanosti kot popol- noma čistem, nevtralnem, objektivnem vedenju, ki nastopa kot zbir enotnega in nepretrganega toka kumulativne rasti objektivnih resnic in spoznanj, je namreč tako rekoč sistematično gradila evropska kultura od renesanse naprej zlasti skozi filozofijo. Znanost je tako postajala vse bolj tista forma družbene racionalnosti, ki je v zgodovini pridobivala čedalje več- jo avtoriteto in avtonomnost, na neki na- čin je postajala dejavnik in porok na- predka hkrati in bila v nekaterih obdob- jih povzdignjena tako rekoč skorajda na raven divinitete, ki ji pritiče posebna re- ligija (scientizem) in pripadajoče sveče- ništvo.1 Tu nikakor ne mislimo, da so bili ti časi nekaj zgodovinsko preteklega, ne- kaj daljnega. Nasprotno, reminiscence te idolatrije znanosti so še vedno žive. Ena od posebnih in značilnih oblik čaščenja avtoritete znanosti, ki se skozi otipljive, družbeno validirane oblike specializacije in ekspertize udejanja v specifični formi skrajno dehumaniziranega oz. dekulturi- ziranega tehnokratskega, odločanja in tehnokratske vizije obvladovanja politič- nega prostora, je vera v moč znanosti kot Vec o tem v : Pierre Thuiller, Les savoirs ventriloques, Seuil, Paris 1983 in J.-M. Lévy- Leblond, L'esprit du sel, Fayard, Paris 1981. 13» 196 Vestnih: IMS, 1988/2 odrešilno silo človeštva. Morali so se zgo- diti čisto konkretni in za človeštvo usod- ni dogodki, da se je ta vera v vsemogoč- nost znanosti zamajala in se začela tudi v širših plasteh sodobnih družb umikati bolj ali manj zmernemu skepticizmu in zavestnemu razmisleku o pomenu znan- stvene dejavnosti v življenju sodobne družbe. Podoba znanosti se v zavesti družbe zdaj ne gradi več po nekem idealnem modelu popolne racionalnosti in inteli- gibilnosti, ki je odmaknjen od realnega družbenega dogajanja in ki se prek in- stitucij poučevanja prenaša kot sklenjena celota v avtoritarno dogmo transformira- nih obrazcev in zakonov. Znanosti oz. znanostim je dokončno priznana narava človeške konstrukcije, historično pogo- jene institucije, ki sodi v celoto drugih človekovih institucij. Znanost je samo ena izmed družbenih praks, resda v mno- gih pogledih specifična, samo ena izmed produktivnih dejavnosti, ki ponuja eno izmed oblik vedenja in vednosti. Kot taka je vpeta v kompleksno celoto druž- benih relacij, ki odsevajo tako v njeni notranji organizaciji kot tudi v njenih aplikacijah. Kot taka je znanost (so zna- nosti) daleč od tega, da bi bila (tudi če bi njeni neposredni akterji to hoteli) avtonomna in nevtralna. In kot taka je, končno, kot pravi Pierre Thuiller, »v na- sprotju z reputacijo, ki ji jo ustvarjajo nekateri .racionalisti', dejavnost, ki je v zelo veliki meri prežeta z imaginacijo, tako da se lahko celo vprašamo, ali lahko znanstveno imaginarno z vso svojo opra- vo špekulacij, analogij, simbolov in fan- tazem sploh še kaj zavida carstvu umet- nosti«.2 Seveda vsa ta spoznanja in po- gledi na kompleksnost položaja znanosti v življenju in kulturi družb niso popol- noma novi; večinoma gre le za to, da so bili dolgo časa bolj ali manj izrinjeni iz obče, pa tudi čisto konkretne zavesti ti- stih, ki so se ukvarjali s problemi zna- nosti in njihovega zgodovinskega razvoja. Da se je mit o nevtralnosti in avto- nomnosti znanosti dokončno zrušil, pri- 1 Pierre Thuiller, op. cit., str. 8. čaj o tudi prispevki v zborniku Sens et place des connaissances dans la société,3 ki ga je izdala skupina raziskovalcev francoskega Nacionalnega centra za znan- stveno raziskovanje (CNRS). Pri tem je zanimivo in značilno prav to, da so v se- riji predavanj in pogovorov poskusili združiti ne samo med seboz dokaj hetero- gene teme in vprašanja, marveč tudi po- vezati v ustvarjalen dialog znanstvenike in raziskovalce z najrazličnejših podro- čij, ki segajo tako rekoč od fizike pa do zgodovine. V tem zborniku je tako vidno, da je dialog med sicer raznorodnimi usmeritvami in problematikami možen, pa tudi, da se vsi zavedajo pomena po- vezovanja strogo epistemološke proble- matike posameznih znanosti s sociološki- mi in političnimi aspekti statusa znano- sti v družbenem življenju. Takšno pove- zovanje seveda ne bi bilo možno oz. bi ostalo sterilno, če ne bi bila že v tradi- ciji francoske epistemologije vpisana nuj- nost historičnega aspekta, če ne bi ta epi- stemologija že sama teoretsko percipira- la konkretne historične pogojenosti pro- dukcije znanstvenih spoznanj in znan- stvenih vednosti. Urednik zbornika François Bailly v kratkem uvodu takole predstavi njegovo osnovno temo oz. misel, ki je služila kot izhodišče za večino prispevkov: »Družba, ki hoče preživeti in se razvijati in ki se želi, za nameček, tudi zavedati same sebe in obvladovati svoje lastno funkcionira- nje, se ne more izogniti zastaviti vpra- šanja o razmerju, ki ga vzdržuje s spo- znanjem. Spoznanjem, glede na katero upravičuje samo sebe, s spoznanji, ki jih producira, s spoznanji, do katerih bi se rada dokopala.« (Str. 5.) Ne gre torej samo za način njihove produkcije, za nji- hovo tehnično in vsakršno drugačno upo- rabo, marveč in predvsem za smisel, ki jim ga pripisuje in za mesto, ki jim ga v ' Pričujoči prikaz se za zdaj omejuje samo na prvi zvezek zbornika, ki je sicer izšel v treh zvezkih in zajel predavanja in disku- sije, ki so tekle v regionalnem centru CNRS v Meudon-Bellevue, dva semestra v letu 1984; in en semester v letu 1985. Sama izdaja zvezkov je potem sledila v približno pol- letnih časovnih razmakih od začetka leta 1986 pa do konca leta 1987. Prikazi in ocene 197 svoji lastni difuzni predstavi podeljuje. Gre za mesto, ki ga znanstveno spoznanje zavzema v predstavi lastne orientirano- sti in organiziranosti družbe, v projektih njenega razvoja in vizijah preobrazbe, ki zajemajo oz. slonijo na samoobvlado- vanju in avtonomiji družbenih akterjev in njihove celote. Za takšno perspektivo pa ni pomembno samo to, da dobijo državljani, posamezniki in kolektivi ma- ksimum informacij in da se jim kar naj- bolj omogoči dostop do elementov, ki so podlaga za izbiro in odločanje, marveč da se tudi tistim, ki zaradi delitve dela opravljajo v tem pogledu visoko speciali- zirane naloge, omogoči, da razmišljajo o kolektivnem smislu svojega dela, da do- jamejo družbeno vpetost svoje dejavno- sti in da lahko to vpetost postavijo tudi pod vprašaj, če hoče kakšen parcialni center družbene moči posredno ali ne- posredno speljati njihovo dejavnost proč ali proti usmeritvi, začrtani in deklari- rani v celotni družbi. Znanstveni delav- ci, ki dobro poznajo tehnično izrabo spo- znanj in ki se bolj ali manj zavedajo tudi kulturnih, političnih in ekonomskih učin- kov svojega dela, pa ne poznajo dovolj filozofskih in ideoloških predpostavk, na katerih temelji njihova dejavnost, in ni- majo dovolj priložnosti, da bi razmišljali o njih in o implicitnih razmerjih, ki jih bolj ali manj zavestno vzdržujejo z druž- beno celoto. Znanstveniki, ki jih še kako zadevajo in prizadevajo vsa dogajanja v družbi, tudi tista, ki se zdijo oddaljena od njihovih problemov, morajo, kakor misli Bailly, postati zavestnejši akterji svoje objektivne vloge, epistemološka vprašanja pa morajo sestavljati del nji- hovega naravnega intelektualnega obzor- ja. Naloga epistemologov pri tem je, da pomagajo spodbujati refleksijo in omo- gočajo navezovati dialog. Zbornik se začenja s prispevkom francoskega fizika Jean-Marca Levy-Le- blonda z naslovom »Iskanje in razisko- vanje« (Cherche et recherche) in podna- slovom »O modernosti znanosti«. Levy- Leblond, ki je francoski publiki znan po svojih kritičnih razmišljanjih o kultur- nih in političnih razsežnostih mesta in vloge znanosti v sodobni družbi,4 se lo- teva vprašanja modernosti s kritičnim pogledom na njeno »bližnjo« preteklost in skuša pri tem preseči zgolj epistemo- loško sodbo in interpretacijo zgodovin- skega razvoja. Levy-Leblond vzame za primer »lastno« znanost, t j . fiziko, in se vpraša, kako je mogoče fiziki, ki naj bi temeljila na epistemološkem prelomu v letih 1900—1910 (torej v času formiranja relativistične in kvantne fizike), po tri- četrt stoletja še vedno dajati predznak modernosti. Prvič, ugotavlja Levy-Le- blond, je z epistemološkega vidika sporna že datacija historično-epistemološkega preloma v začetek 20. stol., če vemo, da so temeljni koncepti, kot so npr. pojem polja, pojem invariantnosti, uporaba sta- tistične metode itd., nastali v letih 1860 do 1870 in da se je sredi prejšnjega sto- letja začela radikalno spreminjati tudi naša predstava prostora, časa in materije. Vsekakor, meni Levy-Leblond, je bil raz- voj fizike v konceptualnem pa tudi pe- dagoškem pogledu znatno intenzivnejši v zadnjih petdesetih letih minulega stoletja kot pa v prvi polovici našega, kar je mo- goče empirično ugotoviti, če pregledamo fizikalne priročnike. Ce torej vzamemo vse to v obzir, je najmanj, kar lahko ugo- tovimo, meni Levy-Leblond, to, da pojem modernosti sam na sebi nima nobene evi- dentnosti. Ustavimo se za trenutek ob prvem aspektu modernosti, to je epistemolo- škem. Levy-Leblondu glede evidentnosti tega pojma seveda lahko pritrdimo, spor- ne pa se nam zdijo njegove historično- epistemološke sodbe, saj očitno slonijo na docela arbitrarni epistemološki teoriji. Če se namreč opremo na Bachelardovo epi- stemologijo, potem je jasno, da episte- mološkega preloma ne moremo datirati preprosto z nastankom posameznega kon- cepta, temveč le s trenutkom, ko kaka teorija vse koncepte, tj. nove in stare, poveže v koherentno zgradbo, v kateri vsi, tako tisti »novi« kot tudi oni »malo manj novi«, dobijo zares novo koncep- Ta razmišl janja so zbrana v že omenjeni knjigi L'esprit de sel, bil pa je tudi so- urednik zbornika (Auto) critique de la sci- ence (Seuil, Paris 1975) in je od leta 1973 naprej tudi urednik zbirke »Science ouver- te« (Odprta znanost) pri pariški založbi Seuil, ki jo odlikuje izjemno kvaliteten in aktualen izbor. 198 Vestnih: IMS, 1988/2 tualno vsebino in epistemološki status. Bachelard je dal lep zgled tega dogaja- nja v delu Philosophie du non, v kate- rem je analiziral konceptualni razvoj fi- zikalnega pojma mase. Nekaj podobnega bi se dalo storiti tudi s pojmom polja, pri čemer bi se jasno pokazalo, da je tudi ta pojem, ki ga je Faraday uvedel v fi- ziko 1845 leta, prestal v naslednjih deset- letjih temeljito epistemološko predelavo, ki je doživela vrhunec z zlomom mehani- cističnega pojasnitvenega modela na pre- lomu stoletja. Še strožje bi lahko episte- mološko opisali to zgodovinsko dogaja- nje s pojmovnim aparatom, ki so ga na podlagi Bachelardove epistemologije raz- vili F. Regnault, M. Pêcheux in M. Fi- chant. Intenzivno dogajanje v zadnjih ne- kaj desetletjih minulega stoletja, o kate- rem govori Lâvy-Leblond, bi lahko opi- sali kot serijo epistemoloških prelomov in predelav, ki napovedujejo skorajšnji epi- stemološki rez (coupure épistémologique), kot historično nepovratno točko (point du non-retour) začetka oz. moment konstitu- cije nove znanosti, nove znanstvene teo- rije.5 Samega pojma modernosti pa s te- mi epistemološkimi detajli in distinkci- jami seveda ne moremo nič bolj natanč- no opredeliti, saj gre pri tem, kot ugo- tavlja tudi Lévy-Leblond, navsezadnje zgolj za etiketo, ki se bolj ali manj pri- lega vsebini. S tega vidika — za episte- mološko problematiko namreč — potem- takem ni prav nič važno, ali bomo fiziko, ki je svoj novi epistemološki status ven- darle dobila z relativnostno in kvantno teorijo, tudi stoletje pozneje še imenovali moderna. Drugi, neepistemološki oz. nekoncep- tualni aspekt modernosti, ki pa po Lévy- Leblondu ima svoj konkretni smisel, bi lahko opredelili kot socialno-praktični aspekt. S tega vidika je modernost zna- nosti rezultat spremembe v njeni praksi, njeno bistvo je v prehodu iz obrtniškega načina organizacije in dela v industrij- ski. Ta sprememba v načinu ali, bolje, organizaciji dela ima tako svoje pozitivne kot tudi negativne učinke. Če so se z in- stitucionalizacijo znanosti zelo povečale njene »zmogljivosti«, se je s tem obenem povečala tudi njena specializacija in z 5 Cf. M. Fichant, M. Pêcheux, Sur l'histoire des sciences, Maspero, Paris 1973, str. 8—12. njo povezana parcializacija, drobljenje znanosti. Rekompozicija znanstvenih ved- nosti v celoto, ki bi omogočala tudi nad- zor nad koherentnostjo znanstvenega ve- denja, je postala problematična. Bolj ko je znanstveno vedenje razpršeno in raz- drobljeno, bolj je kot tako tudi krhko in podvrženo npr. škodljivim učinkom mode, ki usmerja pozornost in zanimanje ne- strokovne in strokovne javnosti na zelo ozka, t. i. »prodorna« področja in s tem dobesedno pušča ob strani in celo zavira raziskovalno dejavnost vrste drugih pred- metnih področij in celih znanstvenih dis- ciplin ali panog. Drugo vprašanje, ki se postavlja pri tem, zadeva tradicijo, ven- dar ne v smislu ohranjanja nekakšnih starih ali celo zastarelih pojmovanj, tem- več v smislu povezovanja, integriranja znanosti v občo kulturo družbe. Kultura namreč tu ne pomeni nič drugega kot most, ki povezuje preteklost s prihod- nostjo. Vsako pretirano poudarjanje mo- dernosti pomeni v tem primeru podiranje tega mostu, to pa je navsezadnje siro- mašenje tistega, čemur pravimo prav znanstvena kultura. Ta zajema in mora zajemati poznavanje zgodovine vsake znanosti. Zgodovinska rast znanstvenih vednosti ni kumulativna. Ne gre torej za to, da bi npr. fiziki leta 1980 vedeli več kot njihovi predhodniki pred stoletjem, meni Lévy-Leblond, temveč za to, da ve- do to »drugače«. Ali povedano drugače: »Veliko je tega, kar vemo, kar znamo spoznati, kar znamo narediti, česar oni niso vedeli. Toda veliko je tudi tistega, kar so vedeli oni in mi ne vemo več. In tako naše pridobivanje znanja vedno spremlja neka izguba.« (Str. 13.) Samo zavest o nujnosti in potrebi integriranja hkratne historične in epistemološke re- fleksije v znanstveno kulturo lahko to izgubo zmanjša na najmanjšo mero in obenem omogoči uzreti kompleksnost re- lacij, v katere je ujeta znanstvena dejav- nost, s tem pa tudi odpreti možnost druž- benega nadzora nad tistim in vpliva na to, čemur pravimo politika znanstvenega raziskovanja. V prispevku z naslovom »Modilizacija psi in znanstvena pretenzija« (Modélisa- tion psy et prétention scientifique) Félix Guattari v bistvu načenja stari problem razlikovanja med humanističnimi in Prikazi in ocene 199 družbenimi vedami na eni strani ter na- ravoslovnimi vedami na drugi, s tem da problem zameji na področje vede o psi- hičnem, tj . na področje psihologije, in obenem zastavi vprašanje na nekonven- cionalen in netradicionalen način. Tako Guattari ne začne najprej naštevati raz- logov, zaradi katerih psihološke vede (še) niso znanosti (po vzoru naravoslovnih ved), ali ugotavljati dejstev, zaradi ka- terih nikoli ne bodo mogle privzeti para- digme naravoslovnih ved, marveč se vprašuje po izvoru in naravi znanstve- nih pretenzij v t. i. »območju psi«. Iz- hodišče za odgovor na zastavljeno vpra- šanje najde v delitvi korpusa človekovih vednosti na teoretske in znanstvene dis- cipline. Zakaj discipline ali stroke in ne znanosti ali vede? Preprosto zato, zatrju- je Guattari, ker zajema pojem disciplina v svojem dragocenem semantičnem ozad- ju tako specializirano notranje hierarhi- zirano družbeno skupino, poklic, izobraz- bo kot urejen skupek specifičnih vedno- sti oz. znanj z lastnimi oblikami njihove zgodovinske in družbene transmisije. Na prvi pogled je videti, da Guatteri v svo- jem razločevanju med teoretskimi in znanstvenimi strokami pravzaprav pod drugim imenom ponavlja staro distinkci- jo med humanističnimi in naravoslovni- mi vedami, pri čemer naj bi bila za sled- nje značilne pojmovna eksaktnost in stro- gost, zelo natančna metodologija ter vi- soka stopnja formalizacije oz. matemati- zacije teorije, za prve pa, ravno narobe, bolj ali manj nejasni in arbitrarni pojmi, neelaborirana in nenatančna metodologi- ja in razmeroma nizka stopnja formali- zacije. Toda Guattarijeva distinkcija se možnosti takšnega očitka izogne s trdit- vijo ali tezo, »da lahko, da pravzaprav morajo eksistirati teoretske discipline — korpus strukturiranih, organiziranih ozi- roma celo aksiomatiziranih izjav — ki pa vendarle niso znanstvene« (str. 41). Kako je torej z modelizacijo, tj. z raz- vijanjem in oblikovanjem spoznavnih modelov v območju psihičnega, in kaj je z epistemološko paradigmo te modeliza- cije? Z odgovorom na drugi del vpraša- nja, ki ga da Guattari, je seveda odgo- vorjeno tudi na prvi del: epistemološka paradigma, ki dominira v območju psi- hičnega, je paradigma eksaktne, naravo- slovne znanosti in ves teoretski korpus ved o psihičnem, vse njegove eksperi- mentalne in pedagoške prakse posnema- jo spoznavne modele teh znanosti, da bi v kar največji meri zadostile znanstve- nim pretenzijam. Guattari loči tri moda- litete instituiranja razmerja med območ- jem psi in znanstveno referenco, znotraj katerih se giblje (ali se je v določenem zgodovinskem obdobju gibala) večina ved o psihičnem, od različnih vej psihologije pa do različnih psihiatričnih in psiho- analitskih praks. Prvi način ali prvo pot vzpostavljanja znanstvene reference ime- nuje Guattari »asketska pot«: bistvo tega načina je, da se postavimo v pozicijo, ki si jo zamišljamo kot pozicijo znanstve- nika eksaktnih naravoslovnih ved. V ozadju tega načina je bilo konec 19. stol. živo prepričanje, da je območje psi eno zadnjih, ki ga bodo zavzele matematizi- rane znanosti, in da je treba le fiksirati dovolj ostro in ozko opredeljene in ome- jene predmete in nanje aplicirati znan- stveno metodo, da bi tako postopoma osvojili prostor za vzpostavitev znanstve- nih temeljev v območju psi. Guattari na- vaja kot zgled Fechnerjevo psihofiziko, omenja pa, da je ta scientistična tenden- ca, ki se zdaj opira na sistemske teorije, še vedno živa in precej množična v okvi- ru t. i. družinske terapije zlasti v ZDA. Drugi način je po Guattariju pot »hi- sterične identifikacije«. Pri tem ne gre več za postopno osvajanje terena v pre- pričanju, da nam bo trdna Arhimedova točka slej ko prej omogočila pogled na celoto, če ne že njenega zaobjetja, temveč gre za gib, s katerim se globalno afirmi- ramo kot znanost. Temu sledi, kot pravi Guattari, »nekakšen slepilni manever na- sproti samemu sebi in okolici, da bi si prisvojili celoto, denimo, vedenjskih rav- nanj učenjaka nekega znanstvenega kor- pusa in da bi ravnali, kot da je zdaj de- jansko neko območje psi pod nadzorom znanstvenih referenc, kot sta na primer kemija, fizika itd.« (str. 43) Najbolj zna- čilen zgled te poti je po Guattarijevem mnenju Freudova psihoanaliza, ki je pri- vzela nekatere Fechnerjeve in Helm- holtzove fizikalistične poglede, se oprla na elemente, ki jih je ekstrahirala iz nevrologije, biologije, termodinamike, jih 200 Vestnih: IMS, 1988/2 inkorporirala in se začela vesti, kot da premore enako znanstveno konsistenco. Tretja pot je t. i. »podprtje«. To je srednja pot in po Guattarijevem prepri- čanju v mnogočem zdajšnji način vzpo- stavljanja znanstvenosti v vedah o psi- hičnem. Bistvo tega načina je, da si za to, da bi lahko izkoristili avtoriteto in prestiž znanosti, delno ali v celoti izpo- sodimo znanstvene metode — npr. stati- stično metodo, metodo matematičnega za- pisa — ali pa se globalno opremo na kor- pus kake znanstvene discipline. Tudi tu služi Guattariju za zgled psihoanaliza. Jasno je, da se to prizadevanje za »po- znanstvenje« območja psi ni moglo doga- jati brez reakcij in odporov, ki pa so pri- hajali večinoma s strani filozofije. Guat- tari omenja Bergsona in zlasti fenome- nologijo, saj je zlasti ta ostro nastopila proti takemu načinu znanstvene modeli- zacije območja psi, češ da s sabo nujno pripelje redukcionizem, poenostavljanje in univerzalizacijo. Iz Guattarijevih po- gledov je očitno, da sprejema fenomeno- loško kritiko in poudarja primordialnost doživljajskega sveta kot tistega prasveta, iz katerega je prestop v sfero znanstve- nosti sploh šele mogoč. Ta svet pa je svet ireduktibilne subjektivnosti, je arhi- egološko urejen svet, ki ga ni mogoče ujeti v okvire (znanstvene) modelizacije, kajti zanj veljajo procesi singularizacije in avtoorganizacije, procesi, v katerih se subjekt konstituira kot neka entiteta, ki ni zvedljiva na serijo in ki je ni mogoče zajeti v analitični vzorec. Ni torej mogoče sprejeti nobenega od treh modusov identifikacije znanstvene reference v območju psi, marveč je, rav- no nasprotno, treba jasno doumeti in spraviti v zavest spoznanje, da se je do- mena znanosti kot takšna organizirala in radikalno etablirala v nasprotju s tistim, kar je bistvo območja psi. »To pomeni,« piše Guattari, »da lahko teoretske disci- pline, discipline kartografiranja tistega, kar so psihična dejstva, ,pojasnjujejo', da so lahko avtentične samo toliko, kolikor se — na radikalno antagonističen način — vzpostavljajo proti znanstvenim meto- dologijam.« (Str. 50.) K procesom v ob- močju psihičnega, katerih bistvo so ravno singularizacija, konstitucija in formira- nje subjekta, torej ni možen znanstveni pristop, marveč pristop, ki zahteva for- miranje z askezo in angažmajem, to pa pomeni radikalno odpoved znanstvenemu duhu; pomeni privzeti določen smisel od- govornosti in etičnosti, odgovornosti, ki jo Guattari imenuje politična, mikropoli- tična, socialna. S tem se Guattarijevo raz- mišljanje približa tistemu teoretskemu prostoru, katerega politične razsežnosti je kot mikrofiziko moči oz. oblasti tako na- tančno analiziral Michel Foucault. Pri sestavku Edgarja Morina z naslo- vom »Spoznavanje znanstvenega spozna- vanja in podoba znanosti v družbi« se ne bomo ustavljali, saj je zgolj nekakšna bi- lanca zdaj že popolnoma populariziranih dognanj anglosaških analitičnih filozofij znanosti, ki jih označujejo imena Pop- perja, Kuhna, Lakatosa, Feyerabenda itd. Zato se mimo Morinovega sestavka napo- timo k prispevku Isabelle Stengers z na- slovom »Zgodovina znanosti in kako jo uporabljati« (L'histoire des sciences et comment s'en servir). Avtorica se loteva teme, ki je že dolgo časa predmet disku- sij v filozofiji in teoriji znanosti. V okvi- ru francoske tradicije je bil problem zgo- dovine znanosti predmet najglobljega in najstrožjega premisleka v epistemologiji (od G. Bachelarda in Canguilhema pa vse do Foucaulta in Althusserjeve šole), v okviru anglosaške filozofske tradicije pa je postal izborna tema zlasti po objavi Kuhnove Strukture znanstvenih revolucij. Videti je, da se razmišljanja in pogledi I. Stengers gibljejo bliže tradiciji fran- coske epistemologije, čeprav tudi ni mo- goče reči, da ostajajo strogo v njenih okvirih. Stengersova začne svoj prispe- vek s kratko navedbo klasičnih dilem in nasprotij, ob katera nujno zadene sle- herno razmišljanje o problemu zgodovine znanosti: kje so meje zgodovine znano- sti? ali sodi v zgodovino znanosti tudi zgodovina znanstvenih institucij, zgodo- vina znanstvenih instrumentov ipd.? ali so materialni predmet zgodovine znanosti zgolj znanstvena poročila in objavljeni rezultati ali pa tudi drugi bolj indivi- dualni (literarni) dosežki znanstvenikov (npr. tipa Newtonovih alkemističnih spi- sov)? ali je zgodovina znanosti zgolj zgo- dovina racionalnosti ali pa je tudi zgodo- vina vsega tistega, kar je zunaj racional- nosti, pred njo, poleg nje ali za njo; ali Prikazi in ocene 201 je zgodovina znanosti zgodovina nepre- trganega napredka ali pa morda tudi zgodovina »stranpoti«, »zablod«, »zmot«, »zastojev«, »ovir« itd.? ali je prava zgo- dovina znanosti interna zgodovina znan- stvene resnice ali morda tista, ki razvoj znanosti in njihove dosežke gleda skozi optiko eksternih socialnih in ekonomskih razmerij, znotraj katerih se znanost raz- vija? Stengersova vseh teh opozicij, ki bi se, če bi jih natančno proučili, nemalo- krat izkazale za navidezna, umetna na- sprotja, niti ne razčlenjuje niti ne razre- šuje, marveč ugotavlja, da gre pri zgo- dovini znanosti, ali bi vsaj moralo iti, za odločitev o mejah njenega predmeta. Od- ločitev zato, ker odgovor na vprašanje, kaj je znanost, ni dan že vnaprej, mar- več je ravno »stil zgodovine znanosti, stil argumentiranja, ki ga zgodovinar za- hteva za to, da pojasni in opiše znan- stveno, sam na sebi neki zastavek odgo- vora na vprašanje ,kaj je znanost?'« (str. 120). Zgodovino znanosti torej vselej vodi neki interes ali je, kar je isto, pisana z natančno določenih stališč, to pa ima za končno posledico tudi očitno kontroverz- na sklepanja in razlage ob nekaterih ključnih, prelomnih dogodkih in imenih v zgodovini znanosti (najbolj znan zgled je Galilei). V nasprotju z občim prepri- čanjem (občim bržkone vsaj med samimi zgodovinarji) Stengersova v tem ne vidi nič slabega, marveč ravno nasprotno: produkt zainteresirane zgodovine je inte- resantna zgodovina, ali kot pravi sama: ». . . za običajne zgodovinarje znanosti je vrednost kakega zgodovinskega dela zla- sti funkcija ravnodušnosti (detachement) zgodovinarja, njegove objektivnosti, na- čina, kako skuša ne projicirati lastnih vprašanj na zgodovino preteklega, torej distance, ki jo vzpostavlja. Moj vtis pa je, da pridejo zgodovinarji, ki jih lahko ime- nujemo »ravnodušni«, do detajliranih opi- sov in pogledov, ki so dosti bolj profe- sionalni v smislu poklica, ki zahteva eru- dicijo, natančnost itd., toda neskončno manj zanimivi od tistih, ki jih žene neka teza in ki bodo šli v zgodovino znanosti iskat snov zanjo.« (Str. 121.) Zgodovina, ki jo vodi neki interes, ki jo usmerja ne- ko pereče, vodilno vprašanje, torej ne ostaja preprosto pri natančnosti rekon- strukcije, marveč poskuša videti izvir- nost pozicije kakega znanstvenika ali šole v odnosu do drugih znanstvenikov. Tako daje zainteresirana zgodovina znanosti, ki je interesantna v instruktivnem smislu besede, v primerjavi z običajno eruditiv- no zgodovino, ki natančno zasleduje kro- nologijo dejstev in s tem ponuja snov za zgodovinarje znanosti, snov za mišljenje. Samo takšna zgodovina ali, morda bolje rečeno, takšen zgodovinski stil riše zgo- dovino znanosti, kakršna dejansko je, z vsemi njenimi izgubami, izbirami in spo- ri, meni Stengersova. Pri tem pa se odpre vprašanje funkcionalnosti zgodovine zna- nosti, katero zajema več aspektov. Naj- prej in predvsem je tu tisti vidik funk- cionalnosti, ki izhaja iz pozicije samega znanstvenika in ki od njega zahteva na eni strani, da si pojasni oz. najde lastno pozicijo v polju znanstvenega vedenja, in na drugi, da skozi zgodovino lastne zna- nosti racionalizira svoj interes, da bi lah- ko prikazal objektivno nujnost znanstve- ne dejavnosti in njeno zakoreninjenost v zgodovinskem napredovanju spoznanja. Temu vidiku je soroden tisti vidik, ki v zgodovini znanosti vidi zgolj sredstvo utemeljevanja odločilnosti določenega na- predka, ki torej služi zgolj utemeljevanju evidence. Stengersova je prepričana, da tako ra- zumljena funkcionalnost zgodovine zna- nosti pravzaprav razveljavlja zgodovino kot zgodovino in dela iz nje zgolj neko diagnostiko napredka. Ali to pomeni, da zgodovina znanosti sama na sebi nima druge namembnosti kot to, da je orodje ali strateško orožje? Ne, ugotavlja Sten- gersova, poleg t. i. pedagoške funkcional- nosti, v kateri pa vse preveč prevladuje eruditivna zgodovina nad t. i. interesant- no zgodovino znanosti, obstaja še funk- cionalnost z vidika kulture. Stengersova se na koncu svojega prispevka zavzema za to, da se znanost motri kot del kulture oz. kot kulturno dejavnost človeka, to pa po- meni, da je treba v zgodovini znanosti bolj kot dognane znanstvene resnice in spoznanja iskati in poudarjati izvirnost in inovativnost, da je treba znanost doje- mati bolj kot področje vprašanj, proble- mov, težav in ovir kakor pa kot do kraja racionalno, v sebi sklenjeno oz. zaprto polje doseženih znanstvenih vednosti in rezultatov. 202 Vestnih: IMS, 1988/2 Z razpravo Jean-Pierra Dupuya »Lo- gike avtoorganizacije v družbenih vedah: spoznanje in sprevid« (Logiques de l'auto- organisation dans les sciences sociales: connaissance et méconnaissance) se od problemov zgodovine znanosti selimo k epistemološkim problemom družbenih ved, natančneje k vprašanju migracije in kroženja metafor, konceptov in modelov med t. i. »trdimi« in »mehkimi« znanost- mi. Kot že naslov pove, zanimajo avtorja predvsem teorije avtoorganizacije in z njimi povezani pojmi, ki so po njegovem mnenju v ospredju zlasti v sodobnih na- ravoslovnih vedah in znanostih o življe- nju, pa tudi v teoretičnih problemih v zvezi z umetno inteligenco. Gre za kon- cepte kompleksnosti, reda, nereda, mor- fogeneze, evolucije, avtonomije, ki jih sodobne znanosti teoretsko razvijajo in razdeljujejo ter poskušajo z njimi misliti in eksplicirati procese, ki uhajajo eno- stavni deterministični logiki linearne, tranzitivne in ekspresivne vzročnosti na eni strani, pa tudi globalnejšemu modelu strukturalne determinacije na drugi stra- ni. Dupuy ugotavlja, da so ti koncepti očitno dobili domovinsko pravico prav v osrčju naravoslovnih znanosti, tako da zdaj omogočajo, da postavljamo proble- me morfogeneze, evolucije in avtonomije v okviru mehanicizma (resda razširjene- ga in obogatenega) in da obenem pro- blem prehoda od enostavnega h kom- pleksnemu, od nediferenciranega k dife- renciranemu, od nereda k redu ne doje- mamo več kot neko nasebno protislovje, ki ga lahko pojasni samo neko parateo- retsko, izkrivljeno mišljenje. Seveda pa je Dupuyu jasno, da ni mogoč nikakršen li- nearni prenos teh teorij in konceptov, ki obetajo razrešiti veliko vprašanj v sodob- nih znanostih o naravi in življenju, v teorijo družbenega prav zaradi narave družbenega dejstva. Misel o družbenem se namreč ne sme ustaviti samo na fe- nomenalni ravni dejstva obnašanja (kot pri naravnih fenomenih), marveč mora upoštevati tudi dejstvo vrednote in dej- stvo zavesti, ki sta nerazdružljivo pove- zana oz. vpeta v dejanskost družbenega in jo s tem delata za neko totaliteto. Rav- no to dejstvo pozabljajo mnogi moderni aplikativni modeli npr. prostorsko-časov- nega razvoja mest, ki slonijo na uporabi modela disipativnih struktur, ipd. Če to- rej enostaven transfer pojmov ni možen ali pa je lahko celo škodljiv, se je treba po Dupuyu vprašati: »Ali v mišljenju družbenega ni konceptov in modelov oz. temu mišljenju lastne tradicije, ki bi nastala iz nuje razreševanja problemov, ki so formalno analogni tistim, ki sem jih tu označil z besedama kompleksnost in avtonomija? Potemtakem bi bila ko- ristnost novih idej v znanostih o naravi in življenju v tem, da bi pomagale hu- manističnim in družbenim vedam, da bi se zavedale potencialnosti tistih modelov in konceptov, ki so jim lastni.« (Str. 151.) Ravno koncepta avtonomije in kompleks- nosti, ki ju združuje teorija avtoorgani- zacije, pa sta pojma, ki v misli o družbe- nem že obstajata, le da nista dominantna, marveč dominirana epistemološka para- digma. Dominantna paradigma je po Du- puyu namreč strukturalizem, ki pa misel o družbenem sili v neko oscilacijo med dojetjem družbenega kot produkta ko- lektivne volje in dojetjem družbene- ga kot aktualizacijo neke (predeksistent- ne) strukture, kar ustreza temeljni ekvi- vokciji, ki zadeva naravo simbolnega, tj. dvema nasprotujočima si definicijama simbolnega. Če hočejo družbene vede uiti kletki strukturalizma,« pravi Dupuy, »je treba misliti družbeno v okvirih avto- organizacije, se pravi v okvirih procesov, ki delno uhajajo volji, zavesti ljudi in ki se, na drugi strani, ne reducirajo na bra- nje neke že obstoječe strukture.« (Str. 153.) Toda ti modeli avtoorganizacije, kompleksnosti, avtonomije v misli o družbenem takoj sprožijo neko epistemo- loško vprašanje, ki se kot tako v naravo- slovnih vedah sploh ne postavlja in ki izhaja iz temeljne hipoteze, da se procesi odvijajo toliko, kolikor akterji ne razu* mejo, kaj se dogaja. »Obstaja torej te- meljni sprevid akterjev, ki je nujen po- goj teh avtoorganiziranih procesov v družbenem.« (Str. 154.) Epistemološko vprašanje, ki se pri tem zastavlja, za- deva torej problem spoznanja tega spre- vida, tj. problem učinka tega spoznanja: ali spoznanje sprevida zadošča za odpra- vo sprevida in, drugič, ali spoznanje spre- vida onemogoči proces totalizacije? Me- sto v družbenem, to je namreč v tem sprevidu zamegljeno, je za akterje druž- Prikazi in ocene 203 benega eksogena točka, na kateri je sim- bolizirana družbena enotnost in celovi- tost (npr. sveto, družbena moč oz. oblast), in je endogena le za teoretike družbene- ga. Dupuy v nadaljevanju na zgledih Freudove teorije panike iz Množične psi- hologije in analize jaza in Bourdieujeve kritike Lévi-Straussove kritike Maussa podrobno ilustrira svojo trditev, da »spre- vid ni manko spoznanja, marveč insti- tucija, ki implicira spoznanje, ki ga je treba prikriti« (str. 163), da torej ni spo- znanje sprevida tisto, ki je nezdružljivo s totalizacijo, marveč je to njegovo ekspli- citiranje, njegovo razvitje, njegovo javno prikazovanje. Svoj prispevek sklene s kratkim pre- gledom nasledkov teorije avtoorganizaci- je za moderno politično filozofijo in očit- no je, da se zavzema za liberalne teorije Adama Smitha in F. von Hayeka. Naslednji prispevek Philippa Roque- pla »Misliti tehniko« (Penser la techni- que) razgrinja pretežno sociološke pogle- de na problem razmerja družba—tehnika. Pri tem ostaja avtor bolj pri goli des- kripciji relacij in se ob sicer dokaj aktu- alni temi ne spušča v globljo analizo im- plikacij hitrega razvoja sodobnih tehno- logij z vidika njihovega usmerjanja in obvladovanja, pa tudi z vidika praktičnih učinkov na samo strukturo podobne družbe. Nedvomno je zanimivejši prispevek znanega francoskega medievista Jacque- sa Le Goffa, ki na primeru imaginarija srednjeveške fevdalne družbe pojasnjuje »Kaj je to zgodovina imaginarnega?« (Qu'est-ce que l'histoire de l'imaginaire?), kot se glasi tudi naslov njegove teme. Odkar je zlasti francoska zgodovinska šola Analov načela in, lahko rečemo, tudi »odkrila« ali »izumila« celo vrsto novih tem, področij in predmetov zgodovinskega raziskovanja, ne da bi se pri tem odpove- dala projektu globalne, totalne zgodovine, je ena od teh postalo tudi imaginarno ali imaginarij neke zgodovinske družbe. Vključitev nove teme v območje zgodo- vine oz. zgodovinske znanosti pa seveda ni poljubna in samoumevna, saj je treba prej razjasniti oz. odgovoriti vsaj na dve vprašanji: prvo zadeva pojasnitev načel- nega teoretskega razloga vključitve no- vega objekta, drugo pa je epistemološke narave in se nanaša na epistemični sta- tus tega zgodovinskega predmeta v raz- merju do drugih mejnih in stičnih pred- metov in območij. Na prvo vprašanje od- govarja Le Goff s kritiko tako imeno- vane problematike infrastruktura/super- struktura, ki pa ni bila značilna samo za zgodovinarje marksistične usmeritve. Le Goffu se zdi ideja, po kateri obstaja naj- prej določeno število temeljnih dogajanj, ki naj bi bila najpogosteje ekonomske narave in potem epifenomeni mentalnega ali ideološkega značaja, ne samo teoret- sko revna, marveč tudi hromeča. Na- sprotno: »Dobro poznavanje struktur zgo- dovinskih družb in njihovega funkcioni- ranja privede do spoznanja, da se reali- tete, ki jih zapopademo, in načini, po ka- terih jih lahko najbolje analiziramo, ka- žejo drugače: realno in imaginarno sta pomešana. Imaginarno je zvrst realnosti kot druge; družbena realnost, ki je pro- dukt in zastavek zgodovine«. (Str. 219.) Če je cilj zgodovinopisja še vedno glo- balna ali totalna zgodovina, potem po- meni vključitev območja imaginarnega v horizont zgodovinskega raziskovanja na- predek, saj omogoča odkrivati neraziska- na polja v družbenih in političnih zgo- dovinskih bojih, na področju kulture in ideologije. »Ko proučujemo območje ima- ginarnega,« piše Le Goff, »obenem bolje vidimo, iz česa je narejena zgodovina (narejena pa je tako iz podob in sanj kot iz tistega, kar imenujemo realitete).« (Str. 221.) Imaginarno torej še zdaleč ni, vsekakor pa ne več, marginalen pojav v zgodovinskem dogajanju, marveč je kon- stitutiven in značilen del zgodovinske strukture družb, kar je Le Goff na nekem drugem mestu6 izrazil takole: »Če bi radi poskusili razumeti, kako deluje kakšna družba in — to je naloga, ob kateri se zgodovinar vselej izpostavi — kako se spreminja in se transformira, si moramo ogledati imaginarij.« Ta imaginarij ali imaginarno določene družbe, ki sicer daje vtis docela amorfnega skupka iracional- nih podob in predstav, pa vendarle vse- buje neko logiko, preko katere je prav- zaprav sploh dosegljiv racionalnim me- todam. Za drugačen srednji vek, Studia humani- tatis, Ljubl jana 1981, str. 17. 204 Vestnih: IMS, 1988/2 Ker je zgodovinsko imaginarno po Le Goffu širši (in zato tudi bolj nejasen) po- jem, kot je v novi zgodovini že uveljav- ljeni pojem mentalitete, ga skuša natanč- neje opredeliti in s tem tudi epistemolo- ško umestiti v razmerju do dveh bližnjih, če že ne sorodnih pojmov, tj. do ideolo- škega in simbolnega. Bistveno določilo imaginarnega je, da se izraža v podobah: [ni imaginarnega brez podob, pa naj bodo to realne, konkretne podobe, ki jih predstavljajo figurativna dela, ali pa naj gre za govorico metafor ali pri indivi- dualnih psihologijah za podobe, ki jih najdemo le — kadar hočemo izraziti ti- sto, kar imamo v glavi — če smo ravno prisiljeni zateči se k podobam« (str. 225). Predmet zgodovine imaginarnega je torej mišljenje s podobami. V nasprotju z imaginarnim ima ideo- loško oporo v pojmih, v konceptih in se navezuje na neki sistem razlage sveta. Zanj je torej značilna težnja k sistema- tičnosti in urejenosti v nasprotju z ima- ginarnim in metalitetami, za katere je značilna določena nekoherentnost in tež- nja k neredu. Tretji pojem v tej mreži je simbol- no. Čeprav obstaja določena sorodnost ali podobnost z imaginarnim, če stvari zelo poenostavimo, meni Le Goff, tj. da se oba nanašata na mentalne realitete, pa je za simbolno vendarle bistveno to, da na- potuje na neki skriti sistem, o katerem se misli, da je prava, resnična realnost, si- cer prikrita, a notranje urejena. Preostane še en pojem, utopično, o katerem Le Goff misli, da bi ga bilo mo- goče spraviti v zvezo z imaginarnim, ki pa ga od tega vendarle ločuje ravno nje- gova u-topičnost (v izvirnem pomenu be- sede). Za imaginarno je po Le Goffu značilna prav vezanost na neko mesto, neka lokalizacija. V drugem delu svojega prispevka nato Le Goff razgrne pred nami nekaj prime- rov ali zgledov iz bogate palete imagi- narnega, značilnih za srednji vek, ki pa jih je moč odkriti tudi v poznejših zgo- dovinskih razdobjih. Zadnji sestavek v zborniku ima na- slov »Znastvena retorika: kaj je to moč argumenta?« (La rhétorique scientifique : qu'est-ce que la force d'un argument?) Bruno Latour, avtor prispevka niza v njem razmišljanja v podkrepitev svoji trditvi, da je znanost politika z drugimi sredstvi. Ne ukvarja se torej z vpraša- njem argumentacije, v ožjem pomenu be- sede, z argumentacijo znotraj znanosti, marveč ga zanima vprašanje argumenta- cije v njeni politični razsežnosti, oziroma natančneje, moč znanstvene argumentaci- je navzven, v družbenem prostoru. La- tour namreč ugotavlja, da znanost raz- polaga s superiornimi sredstvi mobilizi- ranja retorike in to ji zagotavlja v raz- merju sil določeno premoč, ki se navse- zadnje kaže v političnem prostoru, v opi- ranju politike na argumente znanosti in tehnologije oz. v dejstvu, da se politika predstavlja kot govornik, glasnik znano- sti. Dogaja se torej zamenjava »šibke« avtoritete »šibke« politične retorike z »močno« avtoriteto »močne« znanstvene retorike, oziroma povedano drugače, znanstvena argumentacija kontinuirano prehaja v območje politične argumenta- cije. Iz Latourovega razmišljanja sledi, da ima to dogajanje v vsakem primeru globoke (ne samo pozitivne) implikacije za življenje družbe. V omenjenem konti- nuumu se namreč skriva tudi nevarnost izrabe zgolj velike argumentativne moči znanstvene retorike kot take, pri čemer se sama pozitivna vsebina znanstvenih izjav pušča ob strani ali celo prikriva. Zato se Latour zavzema za epistemolo- gijo ali sociologijo znanosti, ki slednje ne bi ločevala in izolirala od družbe, marveč bi v svoj teoretski horizont privzela spo- znanje o omenjenem kontinuumu z vsemi nasledki, ki izhajajo iz tega. * Kaj bi lahko na koncu rekli o celoti tega zbornika? Avtorji seveda v razme- roma kratkih prispevkih niso mogli po- dati enciklopedične podobe stanja posa- meznih ved, lahko pa so ponazorili neka- tere aktualne probleme in teme in opo- zorili na odprta teoretska vprašanja. Morda bi lahko kot skupno točko, kljub vsej različnosti pristopov in pogledov, ki jih je videti v objavljenih prispevkih, označili spoznanje, da je za preučevanje in celovito pojasnjevanje dogajanja v so- dobnih znanostih nujna določena kon- vergenca epistemološke in sociološke teo-