Slovstviiie reči.
Tudi nekaj zastran doveršivnih glagolov.
Ni je menda posebnosti slovanskega jezika Mpiob, ki bi ga toliko ločila od družin znanih jezikov, kakor je razdeljenje njegovega glagola v doveršivni in ne-doveršivni glagol; ni je pa tudi posebnosti naše slo-venšine, ktera bi jo bolj odnašala od druzih slovanskih sester, kakor je dosedanja tu zagovarjana, tam spodbi-jana, drugim Slovanom čisto nerazumljiva raba doveriivnih glagolov, ki so jo „Novice" zdaj zopet vzele v misel. Vprašanje je ravno tako imenitno kakor težavno in torej vredno, da se dobro pretrese. Bodi tudi meni dopušeno povedati, kaj mislim od tega.
Vprašanje meri na to : ali se morejo v elovenšini glagoli doveršivni fverba perfectiva) devati v določni ali naznanivni naklon pravega sedanjega časa?
K temu bo gotovo treba vediti pomen pravega sedanjega č?sa. V sedanjem času si mislimo djanje {j\\\ etan), ki terpi ravno takrat, kadar govorimo od njega z glagolelii, to djanje naznanjajočim, ki terpi sedaj v odločenem delu časa, med njegovim začetkom in koncom, z eno besedo, mislimo si, da djanje terpi, da se godi, brez vsega ozira na njegov začetek, konec ali unpeh. Glagoli sedanjega čara, od kterega je tu govorjenje, dajejo odgovor na vprašanje: »kaj delaš? kako si?" in pristaviti se jim da vselej, kakor že njega ime kaže, besedica: „sedaj, ravno sedaj". Sedanji čas, kterega glagolu bi se ne mogla pristaviti beseda: ravno s e d a j, ni pravi sedanji čas, marveč neodločen čas s podobo sedanjega časa.
Za naznanovanje djanj, od kterih si mislimo, da terpe, to je, da se gode v odločenem času, ki ima začetek in konec, nam služijo nedoveršivni glagoli (verba imperfectiva seu durativa), in zato bo Slovencu najložeje spoznati: je li kak glagol nedoveršiven, če ga pridruži glagolu: ^začeti" ali wnehati", n. pr.: „začel je peti, — nehalo je grometi".
Zmota velika bi pa bila, misliti, da nedoveršivni glagoli naznsnjajo djanja, ki se večkrat gode, ki se ponavljajo. Sledeči primer naj nam to razjasni. Srečam človaka z opertauim žakljem, in ga poprašam: „Kam pa?" OJgovori mi: „Nesem v mlin" (to je, zdaj, kakor me vidiš, nesom). Nesti je tit terpeč, nedoveršiven glagol. Pritoževaje se pa zna reči: „jez, tako šibak, nosim v mlin; moj brat, močnejši od mene, pa doma oedi". Tukej imamo ponavljavni glagol nositi. To pa je res, da se nedoveršivni in ponavljavni glagoli dostikrat eden druzega nadomeslujejo.
Kaj pa je nasproti bistvo doveršivnih glagolov? Pri doveršivnih glagolih si mislimo, kakor že ime odkriva, da je začetek, prenehlej, konec ali uspeh kacega djanja opravljen, spolnjen, doveršen, brez vsega ozira na čas, v kterem bi se bil ta začetek ali konec itd. godil; kakor so n. pr. zapeti, zboleti, prevedriti se, o mlatiti, uloviti itd. Ker si pri doveršivnih glagolih mislimo samo doveršenost djanja, brez časa, v kterem bi se bila godila , spozna se najložeje doveršiven glagol s tem, da se skuša pritakniti stavku: Počakaj, da — n. pr.   počakaj,   da  se   umijem, oblečem itd.
Zopet bi pa bila zmota, misliti, da doveršivni glagoli kažejo enokratne djanja; če bi to bilo, reklo bi se jim verba singulativa, ne pa perfectiva. V primerih: ,,Vesel sem, da sem pšenico iznosil iz skednja", 55veliko sveta je obhodil, oblazil", so glagoli: iznosi ti, obhoditi, doveršivni, čeravno kažejo nekako večkratno djanje proti glagolom: iznesti, obiti.
Menim tedej, da, premišljivši dobro pomen sedanjega časa in bistvo doveršivnega glagola, moramo spoznati, da kakor je terpečemu  navskriž,   tako   tuli  doveršivni
—    282   —
glagol ne more stati v določnem naklona sedanjega časa* ker je on edino namenjen za terpeče djanja. Ne morem reči: ^(Sedaj) napolnim, temuč polnim, napol-nujem". Perfectio in d ur a ti o ste si nasproti kakor černo in belo.
Ali za volj tega naj nihče ne misli, da so doveršivni glagoli prišli v preklic. Dopovejmo si to reč. — Samo v določnem naklonu gori razloženega sedanjega časa mora vselej nedoveršivni glagol biti, v druzih naklonih in časik pa le takrat, kadar si terpeče, ne-dognano djanje mislimo. Doveršivni glagoli pa se smejo rabiti n. pr. v vseh, pregovorom podobnih stavkih, ali v kterih se dajo glagolom pristaviti besede: navadno« rado, lahko,— ravno tako v pripovedovavnem načinu itd. Prav je rečeno: n. pr. „majhen piskerc hitro skipi; človek veliko preterpi na svetu; jez lahko cele bukve na dan preberem" itd. Doveršivni glagoli utegnejo imeti obliko sedanjega časa, — ali to ni pravi sedanji čas.
(Konec   sledi.)
—   286   —
Slovstvine reči.
Tudi nekaj zastran doveršivnih glagolov.
(Konec.)
To pravilo, ktero smo posneli iz natore doveršiv-nega in nedoveršivnega glagola, pa prav za prav ni novo. Slovenske slovnice nas oče, kakor je znano, da dover-sivni glagoli nimajo priložaja (participija) sedanjega časa. Zdaj prosim: kak je vendar razloček v naši zadevi med priložajemin določnim naklonom sedanjega časa? Ali ni vsak določni naklon sedanjega časa le razkrojen priložaj tistega časa? wMeni delajoči dela, gredoči gre, spijoči spi, vpijoči v pusavi vpije" itd. Če tedaj slovenska slovnica ne terpi priložaja sedanjega časa od doveršivnih glagolov, ne more dosledno tudi
dopušati njih določnega naklona. Če pa smem reči n. pr.: ^današnje Novice p rineš 6, povabijo", zakaj bi jih ne smel imenovati prinesoče, povabijoče? Ali to ne velja, torej tudi ono ne bo deržalo, marveč bo treba govoriti: ^Novice so prinesle, Novice naznanjajo, vabijo".
Ako se v tretje oberoemo na slovenski narod, našli bomo, da se on v nezmerni večini glagolov tudi zares derži tega pravila. Samo nekoliko in v primeri k unim vendar le malo doveršivnih glagolov, ktere Slovenec zares zoper natoro jezika in navado družin Slavjanov rabi tudi v določnem naklonu sedanjega časa, kakor so, n. pr. priseči, povabiti, zahvaliti se, priporočiti se, zarotiti, poslati, prinesti, spo-vedati se, obljubiti, pozdraviti itd. Zaa biti, daje kak tuj vtok temu kriv; nekaj nas moti tudi pomen ponavljanja, ki se pritiska tem glagolom, če jima damo podobo nedoveršivnega glagola. Ali pri vseh teh glagolih pridemo zopet na pravo pot, kadar ž njimi odgovorimo na vprašanje: „kaj delaš?", ali kadar jim predložimo besedo: 3,sedaj, ravno sedaj". Vsakdo bo rekel (brez ozira na ponavljanje): „ravno prisegam (enkrat), vabim, pošiljam, hvalo dajem" itd. Ia vendar jo to pravi sedanji čas. Poglejmo v sledečem pogovora premembo glagolov: ^Siromak: povabim te na gostje. Bogatin: Kaj me vabiš, ker mi nimaš česa dati. Siromak: Jez te samo vabim, če hočeš priti". Tudi tu-kej ni nobenega sledu od ponavljanja.
Na zadnje je treba še omeniti, da imamo nekaj tacih glagolov, ki so po obliki doveršivni, po pomena pa nedoveršivni; n. pr.: poznati (znati), pomeniti (pomen imeti), utegniti (časimeti); tako tudi to zasluži, to znese, čeravno bi Hervat tu rekel: to za-služuje, to iznosi. Iz nosi ti je namreč Hervatom nedoveršivni glagol, če prav bi ga Slovenec Jemali za do-veršivnega imel.
Da na kratko povzamem, ta sostavek terdi: doveršivni glagoli v duhu slovanskega jezika nimajo določnega naklona sedanjega časa, in dokazuje to po natori doveršivnega glagola, po slovenski gramatiki, ktera preklicuje njih priložaje sedanjega časa, in po vcčioi tistih primerljejev, v kterih tudi Slovenec posnema pravila druzih, v tem edinih in stanovitnih Slovanov.
Kar se pa tiče staroslovenščine, na ktero omenjeni sostavek v „Novicah" opira svojo misel, bi prav bilo,da bi tudi gosp. dr. Miklošič spregovoril besedo zastrantega; le toliko zamorem jez opomniti, da pri staroslovenščini je treba na to paziti, v kterem času stoji glagol v ger-škem iz virniku, po kterem se staroslovenščina sužno ravna, in pa, da glagol „elatia jenedoveršiven    C —e.