Jože Kastelic I Tolmun
Slišim nemo dno vode. V mrežo kalne sence gre riba bela skoz tolmun. Vrba v globokost visi.
Kaj si ti, oblak, zašel, v mir pripodil svoj odsev in visoke jate ptic! Rad tolmun bi samoval.
Rada noč vanj privesla. Jadro črno sred srca mi razpenja noč tedaj, vozi me v ta tihi kraj.
France Balantič I Zasuta usta
rVekje pokopališče je na hribu — brez križev, rož, grobovi sami, in prek razpadlega zidu rumena trta, ki išče luč z ugaslimi rokami.
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Jo j, lep je molk s prstjo zasutih ust!