LETNIK XVII., ST. 45 (816) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 6. DECEMBRA 2012 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Andrej Čemic Fantastičen dan za Pahorja Politika v Sloveniji doživlja zelo radikalne spremembe. Predvsem pa zelo radikalne spremembe doživlja način sprejemanja politike pri slovenskih državljanih. Zmaga Boruta Pahorja v nedeljskem drugem krogu ni bila presenetljiva, tudi razmerje med zmagovitim Pahorjem in poraženim Turkom je bilo po presenetljivih rezultatih v prvem krogu tokrat dokaj lahko napovedati. Nezadovoljstvo nad celotno politiko Slovenci so dejansko izbrali tistega kandidata, ki si je kljub slabi popotnici donedavne izkušnje v vlogi predsednika vlade uspel izboriti status najbolj nestrankarskega kandidata oziroma tistega kandidata, ki je najmanj vezan na neformalne centre oblasti. To bi lahko izluščili iz nedavnega pestrega političnega dogajanja v Sloveniji: in v to dogajanje seveda ne spadajo samo volitve, ampak tudi demonstracije proti širše zaznamovani politiki pod geslom "Gotof si"! To je sicer svojevrstni paradoks slovenske politike. Borut Pahor je bil med tremi političnimi kandidati tisti, ki je imel v slovenski politiki daleč najdaljšo kilometrino in je tudi najdlje nastopal na vidnih pozicijah in institucionalnih funkcijah: predsednik SD je postal že leta 1996, od takrat pa nastopil funkcije predsednika DZ, evroposlanca in predsednika vlade. Na prvi pogled bi moral biti prav Pahor tisti, ki bi moral biti med tremi najbolj izrazita tarča protipolitičnih manifestacij. Ampak ne, zgodilo se je ravno nasprotno. Da ne bo pomote, nihče na nobenem protestnem shodu ni koval Pahorja v zvezde. Pahorju pa je uspelo še pred izbruhom manifestacij prikazati se kot samosvoj kandidat, ki je sicer jasno opredeljen levičar, a se hkrati ograjuje od zgodovinske in postkomunistične slovenske levice. Njegova vlada je, upoštevajoč, da je delovala v najslabšem možnem trenutku, bila po mnogih ocenah "najslabša" izvršna veja oblasti, kar smo jih doslej imeli. A to Pahorju ni škodovalo, ker je geslo "Gotof si"! pouličnih demonstracij vse od Maribora do Ljubljane, od Novega mesta do Nove Gorice, pa tudi od Kopra do Kranja, vso politiko poenotilo pod skupni imenovalec absolutnega zla. Pahorjeva slaba vlada ni bila torej za demonstrante nič slabša od vseh drugih vlad in od vseh drugih mestnih oblasti. Opekli so se tudi tisti politiki, ki so hoteli iz demonstracij iztržiti nekaj političnih točk: ljubljanski župan Jankovič je bil takrat, ko je med prvo ljubljansko demonstracijo prišel na Kongresni trg, deležen glasnega neodobravanja in precejšnjih žvižgov. Če je bilo protivladno vzdušje sredi Ljubljane zelo pričakovano (prestolnica je namreč "zgodovinsko" levičarska oziroma pro-tijanševska), pa je bilo težje pričakovati vzklike proti ljubljanskemu šerifu: a zadnji pobeg sina Jureta na Čiper je sodu izbil dno. Slo je sicer za najbolj "nedolžno" od dosedanjih Juretovih potez (o sumljivih transakcijah in nevrnjenih posojilih smo v preteklih mesecih že veliko slišali), a je hkrati šlo še za en imeniten dokaz, kako Jankovič pojmuje pravno državo in njene institucije: ko so mu v napoto, se jim skuša izogibati. Turk si je jamo izkopal sam Desnica je pred volitvami izražala dokajšnjo zaskrbljenost nad dejstvom, da bodo demonstracije skušali zajahati predsednik Turk in t. i. strici iz ozadja: in to se je dejansko tudi zgodilo. Želenega učinka pa dosedanji predsednik ni dosegel. Množične demonstracije v vseh večjih mestih so na volitve sicer vplivale: na volišče je tokrat prišlo le 40 odstotkov volivcev, kar je za slovensko demokracijo prava katastrofa. Niso pa demonstracije prinesle preobrata, na katerega je upal Turkov štab. /str. 13 liHMimi:! Peter Močnik o uplinjevalniku Gre za resnično bombo sredi gosto naseljenega območja Pred nedavnim je v tržaški javnosti "počila bomba", ki je za zdaj šele politične, družbene in naravovarstvene narave: kar vsekakor ni malo! Zadeva okrog uplinjevalnika se je v zadnjih tednih tako hudo razpletla, da postaja udejanjanje zloglasnega načrta vse bolj možno. Prav zato se množijo manifestacije zoper graditelja, podjetje Gas Natural. V tej bitki se s skupnimi močmi borijo naravovarstvene organizacije in krajevne javne ustanove: nasprotnika oziroma prava sovražnika-izdajalca je skupna fronta spoznala v rimski vladi, točneje v ministru za gospodarski razvoj Corradu Passeri, ki trmoglavo zatrjuje strateški pomen uplinjevalnika, in v deželni upravi. Deželni organ, to je Deželna storitvena komisija, je prižgala zeleno luč načrtu: in to na sporen način. Težko pa bo deželni predsednik Renzo Ton-do odigral pilatovsko vlogo, saj se glede na protest, ki je bil prejšnji teden pod neurjem na Velikem trgu pred občinsko palačo, v kateri je na povabilo občinskega sveta sam deželni predsednik razpredal svoje recepte - resnici na ljubo dokaj šibke - za premostitev gospodarske krize v FJK, jasno izpričuje očitno nasprotovanje deželni vladi. Pravni okvir problema nam je v pogovoru predstavil pokrajinski tajnik SSk odv. Peter Močnik, ki zadevo spremlja tudi kot pravni zastopnik Republike Slovenije in drugih osebkov. Goriški občinski svetnik Walter Bandelj o problemu merjascev, ki ogrožajo vasi v predmestju Ali je bil nedavni razplet glede pristojnih oblasti za dovoljenje v zvezi z gradnjo uplinjevalnika nepričakovana? Po pravici povedano, nas je celotna zadeva našla nepripravljene, saj nismo znali pravočasno raz- 9 brati potrebnih znakov... Vse se namreč vleče že leto dni. Začelo se je s silo in aroganco podjetja Terna, ki je vdiralo na slovenska posestva, in to s pomočjo dežele, ki je ojačitev trase elektrovoda od Tržiča do centrale v Padričah svoj čas avtorizirala: posluževali so se sil javnega reda, da bi nemoteno opravljali svoje posle. Podjetje se je izgovarjalo, da ni bilo mogoče speljati elektrovoda pod zemljo: dejansko je ta trasa že sodila v skupek infrastrukturnih služnosti za obratovanje uplinjevalnika v Žavljah, za obratovje potrebuje 25 megavatov energije. Danes namreč nameravajo zgraditi novo traso elektrovoda od Padrič do Žavelj. Zanimivo je, da tokrat podjetje Terna predlaga vzemljitev novega odseka! Menim, da je bil ta predlog izrečen zato, da bi se podjetje prikupilo prebivalcem in lastnikom prizadetih območij. Najbrž bodo ponujali tudi bajne odškodnine za razlaščanje parcel, pod katerimi naj bi speljali traso. Te parcele bodo dejansko izgubile svojo vrednost. Hudo je tudi dejstvo, da so pristojni uradi občin, kjer vlada leva sredina, zanemarili pomemben signal. Podjetje Gas Natural je že meseca aprila vložilo na prefekturo prošnjo za dovoljenje, da bi na zasebnih parcelah izvajala potrebne ekspertize za speljavo trase elektrovoda. Prefektura je prošnjo zavrnila, ker je presodila, da ni nobene strukture, ki bi bila predmet javne koristi. Od aprila do danes je podjetje lobiralo, da je končno prišlo do dovoljenja. Sklep ministra Passera z dne 7. novembra, da gre za načrt javne koristi, je zadevo navsezadnje sprostil, se pravi, da so parcele lahko postale predmet razlastitve. /str. 3 IgorGregori PODPRI ,N°V' GLAS To lahko storiš tudi s podporno naročnino, ti znaša 100 evrov. Foto Kroma Pogovor Predsednica upravnega sveta SSG Maja Lapornik je spregovorila o stanju gledališke hiše in o nedavnih polemikah Trpko vprašanje Je mladina v brezizhodni ulici? Svet slovenskih organizacij o uplinjevalniku Prednost imajo občani in krajevne javne uprave Gospodarska kriza je huda, ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Recesiji ni še videti konca, čeprav italijanski premier Monti pravi, da vidi lučko na koncu temnega predora. Nemška premierka pa Novega glasa do SCGVEmila Komela, od Primorskega dnevnika do Glasbene matice, vse je v nekakšnem alarmnem stanju, in to povsem objektivno in razumljivo. Kako bomo iz te krize izšli vsi govori o še nadaljnjem kriznem obdobju, ki naj bi trajalo še vsaj pet let. Kriza usodno prizadeva predvsem mlajše generacije, posebej tiste, ki so končali univerzitetne študije, a so še vedno v pričakovanju prve stalne zaposlitve. Kriza je prizadela tudi nas Slovence v deželi Furlaniji Julijski krajini, in to je občutiti predvsem pri naših slovenskih ustanovah oz. pri uslužbencih na le-teh. Od skupaj, ne morem predvidevati. Osebno si v svojstvu tudi predsednika Sveta slovenskih organizacij na moč prizadevam, da ne bi iz te krize izšli potolčeni do kraja, da bi se ji znali zoperstaviti, da bi ohranili tiste državne oz. deželne finančne prispevke, ki smo jih bili deležni doslej. Upam, da nam bo to uspelo, to govorim seveda za vso našo narodno skupnost. A meni se ob tem poraja nič ko- liko vprašanj, ker mi je skrb za usodo, za normalno življenje mladih rodov, za njih brezskrbni jutrišnji dan zares stalno pri srcu. Spomin mi gre ob tem na otroška leta (takoj po vojni), ko smo bili dobesedno lačni kruha. Vojna je za seboj pustila eno samo razdejanje in revščino, veliko revščino. Hodili smo po poljih, njivah in gruntih in iskali še tako majhne sadeže, samo da smo kaj dali v lačna otroška usta. In staršem smo z vsemi šibkimi močmi pomagali doma, na polju, na gruntu v upanju, da bo vsaj kaj za pod zob v poznem poletju, v jesenskih sivih dneh. V vinogradih smo zobali grozdje, še preden je dozorelo, kopali krompir in hren, hlastali za divjimi sadeži, od robidnic do gozdnih sadežev, samo da smo kaj dali v usta. Danes so vinogradi, mislim na one pod Kontovelom, žalostno zapuščeni, mlade roke jih ne obdelujejo več. Skoro ves predel od Nabrežine do Proseka in Kontove-la, pa vse tja dol do Barko-velj, je žal neobdelan, zapuščen in sadeži v njem ne-pobrani. En sam skromen nasvet bi dal mladim, ki danes tako težko dobijo službo: bi se splačalo pomisliti tudi na vrnitev na zemljo, na rodno zemljo, na našo zemljo? Kaj pa če bi ona, tehnično moderno obdelana, nam znala dati to, kar si želimo, kar moramo imeti: košček zagotovljenega kruha? Zemlja je vselej znala biti radodarna. Morda ne bi bilo napak, da bi mladi tudi nanjo vsaj malo pomislili. Morda jih ne bo razočarala, vsaj upam, da ne. Drago Štoka Ob predsedniških volitvah v Sloveniji Čestitke Borutu Pahorju Predsednik SSO Drago Štoka je čestital Borutu Pahorju Ob zmagi Boruta Pahorja v drugem krogu predsedniških volitev je predsednik SSO Drago Štoka pisno čestital novemu predsedniku Republike Slovenije. V svojem dopisu je predsednik SSO izrekel čestitke in voščila za "uspešno in plodno delo za dobrobit slovenskega naroda, slovenske države, njene demokracije in civilne družbe". Štoka je poudaril, da so "časi izredno zahtevni, in kot ste sami poudarjali v volilni kampanji in v Vašem sinočnjem nagovoru, sta sedaj pomembni treznost in enotnost za izhod iz krize in za povrnitev upanja in zaupanja vseh občank in občanov Republike Slovenije in izven nje". V svojem pismu je Štoka podčrtal tudi pomen, ki ga ima predsednik Republike Slovenije za Slovence, ki živijo izven meja matične domovine. "Prepričan sem, da boste posvetili vse svoje energije ne samo slovenskim državljanom v Republiki Sloveniji, ampak obenem vsem slovenskim rojakinjam in rojakom, ki živimo v zamejstvu in po vsem svetu", je poudaril Štoka. Pri tem pa je še dodal: "Svojo pozornost do tega dela Slovencev izven matičnih meja ste v svojem preteklem odgovornem delovanju vedno znali izkazovati in prepričan sem, da boste znali to uspešno udejanjati tudi na najvišji državni funkciji, ki jo boste opravljali v naslednjih petih letih. V zvezi s tem naj poudarim še, da so nam ideali, kot so dialog, spoštovanje drugačno mislečih, dobro sosedstvo z drugimi državami, vsem skupni. To velja še posebej za Slovence, ki živimo v italijanski republiki in ki nam je uveljavljanje členov zaščitnega zakona ter duha mednarodnih pogodb še posebej pri srcu". Čestitke Borutu Pahorju sta poslala tudi deželna predsednica SSk Fulvia Premolin in deželni tajnik SSk Damijan Terpin P / V imenu Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji, Vam izrekava iskrene čestitke za zmago na predsedniških volitvah in Vam voščiva obilo dobrega dela ter uspehov pri opravljanju pristojnosti najvišje državne funkcije. Prepričana sva, da je Vaša dolgoletna politična izkušnja odlična podlaga za čim bolj povezovalno vlogo, ki jo slovenska družba in država še posebno potrebujeta v današnjih časih. Hudo gospodarsko in socialno krizo bo potrebno namreč premagati skupaj, v sodelovanju različno-mislečih in s skupnim ciljem dviga slovenske časti v Evropi. Čestitkam za volilno zmago in voščilom za uspešno delo pridružujeva še misel, ki zadeva Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsi, ki živimo izven meja Republike Slovenije, se čutimo in smo del slovenskega naroda. Stanje naše matične države nam je pri srcu, saj tudi od nje prejemamo pomembno pomoč za ohranjanje naših narodnih, jezikovnih in kulturnih korenin. Vloga Predsednika Republike je pomembna tudi za vse nas in prepričana sva, da boste to znali uspešno opravljati, saj ste v prejšnjih letih, kot evropski poslanec in predsednik vlade, znali vedno izkazati slovenskim rojakom v zamejstvu in po svetu primerno pozornost in konkretno pomoč. Predsednik Borut Pahor na Sveti Gori z gvardijanom p. Bogdanom Knavsom (foto br. Ambrož Požun) Ob tej priložnosti Vas želimo tudi povabiti na osrednji trenutek naše stranke, na vsakoletni novoletni sprejem, ki bo letos 18. januarja v Gorici, v Palači At-tems-Petzenstein. Zelo bi bili počaščeni Vaše prisotnosti. Nadvse uspešno delo in prav prisrčen pozdrav! Svet slovenskih organizacij je zelo zaskrbljen zaradi poteka upravnega postopka, ki zadeva morebitno izgradnjo plinskega uplinjevalnika pri Žavljah. Tako pomembni posegi ne morejo kar tako mimo mnenja in volje občanov, območja in javnih uprav. Zato je nedopustno ravnanje pristojnih deželnih uradov, ki tega niso upoštevali in na zelo sporen način izdali okoljsko mnenje ter začeli postopek razlaščanja. Ta poteka ravno po kraškem ozemlju in bo spet oškodoval slovensko narodno manjšino, ki tam prebiva. Ponovno je treba še podčrtati, da sploh ni bil upoštevan člen 21 zaščitnega zakona 38/01, ki predvideva spoštovanje zgodovinskih in kulturnih posebnosti ter duha mednarodnih sporazumov. Svet slovenskih organizacij upošteva energetsko vprašanje, ki je ključnega pomena za gospodarski in družbeni razvoj. Ni pa sprejemljivo, da se energetska strategija vodi na koži prebivalstva in njegovega zdravja ter proti volji krajevnih uprav in zdravstvenega podjetja. Obvezno pa bi bilo treba upoštevati mnenje, ki ga je dala Republika Slovenija, saj bo imela izgradnja uplinjevalnika pomemben zemeljski in morski okoljski vpliv tudi čez mejo. Svet slovenskih organizacij je ogorčen, ker se taki posegi obravnavajo na prednosten način, medtem ko za razvoj območja, gospodarstva in kmetijstva na Krasu prihaja do nemogoče odločbe in zamud, ki hudo otežujejo avtohtono prebivalstvo in negativno prizadevajo okoljsko ter turistično vrednost kraškega področja. To predstavlja nedopustno razliko, ki si jo sodobne državne in deželne ustanove ne smejo privoščiti. Svet slovenskih organizacij podpira protestne pobude, ki bodo stekle v teh dneh, in se jim pridružuje. Lastne članice vabi, da se udeležijo srečanja, ki ga organizira stranka Slovenska skupnost v četrtek, 6. decembra. Minuli teden se je delegacija Vsedržavne italijanske zveze katoliških tednikov FISC na povabilo evropskega poslanca Antonia Candana mudila na dvodnevnem obisku evropskih najvišjih organov v Bruslju. V delegaaji, ki jo je vodil predsednik Zveze FISC Francesco Zanotti, so bili poleg kolegov iz Emilije ter Toskane tudi trije odgovorni uredniki katoliških tednikov iz Furlanije Julijske krajine, in sicer Mauro Un-garo za goriški Voce Isontina, Roberto Pensa za videmski tednik Vita Cattolica ter Jurij Paljk za naš Novi glas. Evropski poslanec Antonio Candan, ki sicer pripada v Evropskem parlamentu skupini Evropske ljudske stranke, se je na srečanju zavzel za tesnejšo povezavo s krajevno stvarnostjo, pokazal je izjemno poznavanje razmer pri nas in v Sloveniji, podčrtal odlično sodelovanje s "tistimi evropskimi posland, ki delajo", med njimi naštel vrsto slovenskih ter južnotirolske, predvsem pa poudaril dejstvo, da se še posebej v Italiji premalo ve o za vsakdanje življenje izjemno pomembnih odločitvah v Bruslju. Povejmo na glas Bodo rojstva povezala obe Gorici? Ko bi se prepustili prijetni vznesenosti, bi rekli, kako čudovita in kar čarobna je napoved, naj bi se bolnišnici v Gorici in Šempetru dogovorili za delovanje skupne porodnišnice. Bodoče matere iz Gorice bodo lahko rodile onstran nekdanje meje in obratno, bodoče matere iz bližnjega slovenskega prostora se bodo lahko zatekle rodit tostran nekdanje meje. Vse skupaj se je pričelo z deželnim izračunom zdravstvenega sistema, po katerem mora biti v določeni porodnišnici vsaj tisoč rojstev letno, medtem ko jih Gorica beleži le okrog 350, kar bi pomenilo pošiljanje porodnic v Tržič ali celo Palmanovo. In ker predstavlja večja razdalja za porod zagotovo večjo stopnjo tveganja in v skrajnih primerih tudi ogrozitev zdravja ali življenja matere in otroka, je vzniknila iz pozabe misel, da bi se veljalo povezati z bližnjo Novo Gorico oziroma bolnišnico v Šempetru. Kot rečeno, razlog za to prepoznanje ni bila nekakšna čarobna vznesenost, po kateri je rojstvo nekaj svetega, nekaj svetega za mater, očeta in otroka, zaradi česar je nujno do največje možne mere predvsem za materin otroka primerno poskrbeti. Če bi bila vznesenost vsemogočni dejavnik, bi do sodelovanja med bolnišnicama obeh Goric prišlo že zdavnaj. Koliko prizadevanj je bilo pred leti vloženih v takšno sodelovanje, kjer se je s staro goriško bolnišnico tik ob meji ponujal stik s Šempetrom dobesedno na dlani, pa do njega vseeno ni prišlo. Pokazalo se je, da je evropski duh sodelovanja komaj dobro v po- vojih, bolj ideja kot pa resnična pripravljenost na sodelovanje. Zato je tedaj prevladala stara miselnost, da meja še vedno je, čeprav je odpravljena, da je na eni strani en prostor in na drugi strani drug, k čemur velja slej ko prej prišteti zgodovinske zamere, ki vselej uničujejo pametne zamisli v sedanjosti. Na delu so bili predvsem odpori določenega dela Gorice, šušljalo pa se je, da zaradi tega tudi del slovenske strani ni kazal za povezovanje bolnišnic kakšnega posebnega navdušenja. In kar močni zadržki obstajajo še vedno, saj je pred nedavnim II Piccolo zbral izjave bodočih mamic na Goriškem, ki so vse po vrsti zatrjevale, kako se počutijo nelagodno ob misli, da bi morale roditi na drugi strani meje. Vsekakor je potrebno mnenje porodnic resno upoštevati, o tem ni nobenega dvoma, toda zamisel o skupni porodnišnici obeh Goric je gotovo izjemna in za tukajšnji prostor enkratno spodbudna. Na ta način bi močneje kot doslej zaživela misel o koristnosti povezovalnega sodelovanja in sprožila izrazitejše skupne načrte tudi na drugih ravneh. Ne da bi bilo to smiselno le v luči Evrope, bilo bi še kako smiselno za obmejni prostor, v katerem živita in se stikata Gorica in Nova Gorica. Lahko je torej skupna porodnišnica res pričetek novega obdobja, na vsak način prijetnejšega in dejavno ustvarjalnejšega. Lahko da res, če le ne bomo dopustili, da nas spet zagrnejo sence še vedno ne mrtve preteklosti. Janez Povše S1. strani Gre za resnično bombo ••• POGOVOR Walter Bandelj Merjascev je enostavno preveč! i- Prefektura je svoje prvotno stališče vsekakor posredovala občinam Milje, Dolina in Trst, tržaški pokrajini in deželi. Razen na deželi ima levosredinska koalicija v vseh ostalih naštetih javnih upravah večino, nikomur pa ni padlo na misel, da bi o namerah GasNatural opozoril javnost. To je primer velike površnosti. Težko bi si bili mislili, da bo t. i. tehnična vlada tako nespoštljivo ravnala z našim območjem. Dejansko pa se vede slabše kot prejšnja vlada! Minister za gospodarski razvoj Corrado Passe-ra je gladko pristal na pritiske lobija italijanskega združenja indu-strijcev, ki z novim predsednikom na čelu podpirajo interese podjetnikov zlasti s severovzhoda države. S tega vidika omenjenim osebkom gradnja uplinjevalnika prija, saj upajo, da jim bo ta načrt zagotavljal koristenje cenene električne sile. Uplinjevalnik je tako postal spot italijanske energetske politike, češ da bo država (celo Evropa) s tem alternativnim objektom za novčenje energije postala manj odvisna od ruskih energetskih virov. Ali ta izgovor sploh drži? Glede na celotno državno ozemlje tovrsten objekt lahko služi kjerkoli. Ni nujno, da je po vsej sili nameščen pri nas. Tudi logično ni, saj se je predsednik slovenske vlade Janez Janša dogovoril s Putinom, da bo plinovod Južni tok segal do Trbiža in še dlje. Če je res, da se za gradnjo uplinjevalnika ogrevajo podjetniki iz Veneta in Turlanije, lahko strukturo namestijo v Benetkah ali v pristanišču Porto Nogaro. Še več: zaradi zahtevnosti uplinje-valnega postopka je te strukture bolje namestiti daleč od obljudenih področij. Pošteno si povejmo: glavni problem celotne zadeve je splošna nevarnost uplinjevalnika, ki lahko bodisi v primeru okvare bodisi v primeru atentata zlahka opustoši Trst in Koper. Gre za dejansko bombo sredi gosto naseljenega območja, ki je že posejano z industrijskimi obrati. To je nezanemarljiva postavka, saj Evropska unija postavlja gradnjo teh struktur pod presojo t. i. normative Seveso, ki je načrt žaveljskega uplinjevalnika sploh ne upošteva. Prav zato je vedenje dežele še toliko bolj sporno. Deželni funkcionar Pietro Giust, ki je prevzel vajeti sestanka deželne storitvene komisije, ki je prižgala zeleno luč načrtu, je iz zapisnika seje sproti izločal vse odlomke, v katerih sta občina Trst in tržaška pokrajina izražala o uplinjevalniku negativno mnenje. S sodnega vidika je zato- rej problemov več. Funkcionar izloča posamezne dele stališč pokrajine in občine, češ da sta javni ustanovi izrazili svoja mnenja v zvezi s področji, za katera nista pristojni. Njune pripombe, opombe in opazke se zato ne morejo upoštevati: se pa mora upoštevati stališče dežele, ki se glede teh pomislekov omenjenih javnih ustanovni izrekla. Ali zato, ker jih ni presodila za pomembne? Ne. Preprosto zato, ker je imela ukaz, naj se postopek čim prej reši! Tudi objava razlastitev v zvezi z gradnjo elektrovoda v nam odročnih dnevnikih La Stampa in Messaggero Veneto je dokaj zgovorna: to potezo je zahtevalo podjetje Gas Natural, graditelj uplinjevalnika. Privatni investitor namreč narekuje tempo javnim upravam, ne pa obratno, kot bi se po zdravi pameti spodobilo. Očitno so pristojni španskega podjetja navajeni južnoameriških birokracij, s katerimi lahko počenjajo, kar hočejo. Dejansko je naša dežela dokazala, da je tudi pri nas marsikaj mogoče... Vsemu temu je potrebno prišteti še pomanjkljivo italijansko zakonodajo, na podlagi katere se tudi nepopolna in pomanjkljiva mnenja sprejemajo za pozitivna. Še to: pri omenjenem omizju, ki je bilo namenjeno soočenju krajevnih uprav, je sedelo tudi šest predstavnikov podjetja Gas Natural. Zapisnik poroča, da so se ti možje na koncu seje pohvalno izrazili o deželi za opravljeno delo! Ali se da s sodnega vidika postopek zaustaviti? Naslednji korak je sprožitev postopka na upravnem sodišču. Upravno sodišče vLaziu že tri leta pestuje prve pritožbe v zvezi s tem. Sicer sem tudi do tega koraka dokaj skeptičen, saj znano je, da kar roma v Rim, težko najde rešitev v kratkem času. Če se upravno sodišče vLaziu ne izreče o začasnem ukrepu zaustavitve postopka, postopek napreduje, pa naj bodo zoper njega kazenske ovadbe ali upravne pritožbe. Ker pa se v tem primeru ne upoštevajo evropski predpisi za varnost, niti predpisa, ki ga je Evropska komisija določila glede istočasne odobritve in dogradnje uplinjevalnika in plinovoda (o plinovodu doslej ni še duha ne sluha), kaj šele določil o varnosti in prosti plovbi koprskega pristanišča, se sprašujem, kako je sploh mogoče, da je italijanski zunanji minister Terzi na Brdu izjavil, da je to notranja zadeva države Italije. Zadevo je potrebno zato čim prej uokviriti v neko širšo mednarodno perspektivo. Kaj lahko v tem vidiku naredi Slovenija? RS ima že leto dni pripravljeno tožbo na evropskem sodišču v Luksemburgu zaradi kršitve evropske zakonodaje v mednarodnih odnosih znotraj EU. Nastopil je čas, da naša matična domovina sproži ta postopek. Na aroganco dveh pomembnih ministrov italijanske vlade mora odreagirati diplomacija. Na podlagi odgovorov, se zdite dokaj črnogledi. Ne smemo obupati. Poiskati moramo način, da se sproži postopek v Rimu in da čim prej pride priziv na dnevni red. Načeloma marca se lahko zadeva že obravnava. Ne smemo pozabiti, da bodo v istem obdobju tudi volitve. Zaskrbljen pa sem zaradi molka vseh tržaških parlam en tarcev levosredinske in desnosredinske opcije. S svojo tišino dejansko podpirajo to izbiro. Antonione, Menia, Rosato, Blažinova niso pri vladi posegli s takojšnjimi parlamentarnimi vprašanji in zahtevali od vlade zaustavitev postopka. Računam sicer, da se bo slovenska vlada končno zavedela kočljivega posega v ozemlje manjšine. Poglavitno je tudi dejstvo, da se ti posegi dotikajo območja, ki je podvrženo omejitvenim normativom Natura 2.000. Zgovorno je, da dežela po toliko letih še ni izdala izvršilnih norm za ta zavarovana območja: mislim, da tega ni storila zato, da lahko po teh območjih nemoteno posegajo osebki, ki jim dežela izdaja dovoljenje. To bo še dodatno oškodovalo naše tržaške kmete v brk zaščitni zakonodaji, ki glede urbanistične ureditve predpisuje jasne norme. Italija se je kratkomalo izkazala za potuhnjeno državo pred industrijskimi mogotci, ki nanjo pritiskajo. Recimo, da bi sodišče razveljavilo dovoljenje, uplinjevalnik pa bi že obratoval, bi se tudi pri nas ponovila zgodba iz Taran-ta. Vrsto let deluje tam struktura, ki letno povzroča na stotine rakastih obolenj in prav zato jo je sodstvo zaplenilo: vlada pa je na podlagi dekretov zadevo 'sanirala'... Omenili ste državne volitve. Kako pa bo ta afera učinkovala na deželne volitve, ki so prav tako prihodnje leto? Globoko mora učinkovati! Tudi na ravni deželnega sveta pričakujem skupen nastop vseh predstavnikov leve sredine. Na face-booku berem posamezna stališča, ni pa nobene skupne akcije v tem smislu, razen apelov Igorja Gabrovca in Igorja Kocijančiča. Ta položaj vnaša kar nekaj težav v volilno kampanjo Debore Ser-racchiani, saj ji predsednik deželne uprave Tondo očita, da sta svojčas Illy in Cosolini načrt uplinjevalnika podpirala. Dejansko je to res. Naj zato Serracchia-nijeva jasno in glasno pove svoje stališče in ali ta načrt sodi v njen volilni program ali ne. Že spet je na področju tržaške pokrajine govor o razlastitvah. Kje naj bi se te zaradi gradnje elektrovoda izvajale? V glavnem na Padričah in v Ric-manjih. Od Domja dalje se itak začenja področje, ki je v javni lasti (Pristaniška ustanova, Ezitin druge). Naši ljudje so se zaradi tega že aktivirali. SSkprireja v četrtek, 6. decembra, ob 20.30 informativno srečanje v Gropadi, da bi seznanili prizadete občane. Walter Bandelj, doma iz Podgore, ima - tako ali drugače - že deset let opraviti z merjasci, ki na poseben način ogrožajo severno in severozahodno predmestje Gorice. Kot predsednik krajevne skupnosti Podgora prej, nato pa kot goriški občinski svetnik še vedno spremlja problem, ki mu še zdaleč ni videti ustrezne rešitve. Že več let opozarjaš predstavnike krajevnih uprav na težave, ki jih povzročajo merjasci... Vse se je začelo pred skoraj desetimi leti. Spomladi 2004 smo z Mirkom Špacapanom, ki je tedaj bil v deželnem svetu, pripravili odredbo glede merjascev. Ni bilo lahko, ker se je tedaj vPodgo-ri prvič pojavil problem. Različni uradi sploh niso vedeli, kako se v takih primerih postopa. Tudi zato je šlo na dolgo. Tedaj je bil v Podgori predviden odstrel devetih merjascev letno, danes jih je 27. Krajevno lovsko okrožje kljub vsemu ne odstreli niti 75% omenjenega števila, zato ne more vložiti prošnje na deželo, da bi v naslednjem letu povečala odstrel. VPevmi, Štmavru in na Oslavju, pa tudi všteverja-nu in Ločniku so lovci bolj dejavni, zato lahko računajo vsako leto na odstrel večjega števila merjascev. Problem divjih prašičev smo v našem koncu že skušali rešiti na več načinov, med drugim s posebnim razpršilom, ki zavrača divje živali; stvar se ni obnesla zaradi stroškov, pa tudi zato, ker je mehanizem treba redno vzdrževati. V Podgori je glavni problem ta, da se divje živali bližajo hišam, parku, športnemu igrišču, prihajajo na dvorišča. Zato je v Podgori problem gotovo hujši kot v drugih vaseh. Po omenjeni odredbi se je zadeva malce umirila, nato se je spet pojavila. To se dogaja ciklično. V zadnjem letu in pol je problem na Goriškem spet zelo občuten. Si se kdaj "srečal" z merjascem? Da, bilo je poleti 2003. Na prometni znak o križišču s prednostno cesto sem nato narisal merjasca in tako dvignil malo prahu... Prav ta dogodek je sprožil problem, zaradi katerega je prišlo - tudi po zaslugi Mirka Špacapana - do odredbe. Prejšnji ponedeljek si bil prisoten na srečanju s podpredsednico pokrajinske uprave Maro Čemic, ki je povedala, da od leta 2004 dalje število divjih živali letno narašča za 14%. Kot sem že omenil, se je število merjascev, za katere je predviden odstrel, samo v Podgori v zadnjih osmih letih potrojilo. Samo v goriški občini naj bi jih bilo, če se ne motim, okrog 500. Zanimiv je podatek o Sloveniji, ki je izšel s srečanja: leta 1970 je bilo odstreljenih 470 ščetinarjev, lani pa kar 7.500! V Sloveniji je odstrel možen skozi vse leto, v Italiji pa le od srede maja do srede januarja; samice pa samo en mesec. Na istem srečanju so bili prisotni predstavnih prefekture, občine, deželnega urada za lov, redarjev, gozdne straže, kmetijskih združenj in lovcev. Kakšno je bilo vzdušje med temi različnimi sogovorniki? Bilo nas je res veliko, niso prišli vsi do besede. Rad bi izpostavil dva problema. Razumem skrb kmetijskih združenj, saj se kmetje, še predvsem v teh kriz- nih letih, ne morejo ukvarjati z električnimi pastirji in drugimi pripomočki, s katerimi se lahko zabranijo pred divjadjo. To pomeni delo, čas in velike stroške. Če predstavijo prošnjo za pokrajinski prispevek, dobijo kvečjemu od 5 do 10% celotnega zneska! Tudi zaradi tega ne izgubljajo časa s prošnjami... Drug problem je varnost v krajih bliže mestu, zlasti tam, kjer so otroci. Odredbo potrebujemo prav zato, ker se živali pojavljajo blizu hiš. Razumem tudi, da v različnih krajih, npr. v Brdih ali na Krasu, živijo različne divje živali in zato tudi ne moremo posploševati. Poudaril pa bi rad, da nisem za odstrel vseh merjascev, kot morda kdo misli; dejstvo, da jih je danes veliko več kot pred petnajstimi leti, pa je konkreten problem, mimo katerega ne moremo. Nekateri pravijo, da se moramo prilagoditi... Kdor npr. živi všteverjanu, se morda lahko tudi navadi na prisotnost teh živali in se jim prilagodi; v mestu, kjer se tudi že pojavljajo, pa je drugače. Danes jih je enostavno preveč. Gre za problem varnosti oseb, pa tudi na cesti, saj vse pogosteje prihaja do nesreč. Osebno sem proti cestnim znakom, ki opozarjajo na prisotnost merjasca: če ga namreč na takem področju zbijem z avtomobilom, sem sam kriv in moram še plačati globo. Znano je, da jim nekateri ljudje nosijo hrano... Leta 2006 je bilo z županovo uredbo določena kazen za tiste, ki dajejo krmo merjascem. Žal ni zadostnega nadzora in niti izvajanja uredbe. Problem je, da nekdo redno - vsak večer - prinaša v Pevmski park hrano za divjad. V okolici Podgore imamo postojanke za lovce, pa tudi take, kjer poseben aparat deli hrano, tako da se merjasci navadijo hoditi tja in ne prihajajo v dolino. Na tak način jih držimo izven vasi. Tisti, ki jim dajejo jesti, pa tako ovirajo naše delo. Sicer pa je Podgora dolga vas; problem merjascev je hujši v njenem južnem delu, od pokopališča do železnice in do športne dvorane Palabigot. Zdi se, da največjo škodo trpijo zlasti kmetje v predmestju in števerjanski vinogradniki. Iz pogovora z nekaterimi sem imel občutek, da vedno manj zaupajo v javno upravo, češ da ni zmožna rešiti problema... Nezaupanje v upravitelje je že kronično... Je res, da marsikaj ni bilo storjeno, je pa tudi res, da so problemi različni. Varstveniki so zelo napadalni, zato je težko spreminjati zakone. Če v Sloveniji lovci lahko streljajo celo leto, se merjasci pač preselijo tja, kjer ne streljajo, k nam. Nimajo prepustnice... O spremembi zakona bi morala razpravljati komisija, v kateri so tudi varstveniki, ki imajo svojo moč. Lovci so pač prostovoljci in jih zato nihče ne more prisiliti, naj več streljajo. Če pa niso dovolj učinkoviti, bi jaz kar predlagal komisarsko upravo v lovskih družinah, da se zadeva uredi na primeren način. Poznam veliko kmetov; nekateri so jasno izrazili svoje nelagodje, mnogi pa molčijo. Saj me poznajo: naj se mi javijo, naj pišejo v časopise, naj opozarjajo politike! Zveza Coldiretti je nedavno imela v Dolenjah zahvalno nedeljo, na kateri je bil deželni odbornik za kmetijstvo Clau-dio Violino: to bi bila odlična priložnost, ki bi jo lahko izkoristili. O tem problemu pa ni nihče črhnil niti besedice. Kot predsednik krajevne skupnosti si lahko naredil kaj več? To je bila pomembnejša vloga, bil sem bolj blizu ljudem in sem jih povezoval z občinsko upravo. Bil sem funkcionar javne uprave in kot tak sem lahko nastopal. Na take in podobne težave sem lahko opozarjal z večjo težo. Podgora ima srečo, da si vsaj občinski svetnik. Ja, čeprav imam tako vsekakor manjšo vlogo... Se v občinskem svetu sploh govori o problemu merjascev? Niti ne, ker gre za širši problem, ki je pokrajinskega značaja. Misliš, da bi izjemni odstrel določenega števila merjascev lahko bil odločilen? To smo že poskusili. Mislim, da bi izjemni odstrel rešil problem za približno dve leti. To je torej le začasen ukrep. Najboljša rešitev je po mojem mnenju sprememba deželnega zakona. Druge poti ne vidim. V nekaterih krajih, npr. v Avstriji, imajo posebne podvoze, namenjene prehodu divjih živali. S hrano jih kaj kmalu naučijo, da cesto prečkajo spodaj. Kaj takega bi v Italiji ne bilo mogoče! V Avstriji imajo drugačno kulturo... Problem merjascev je občuten tudi na Tržaškem. Seveda, še zlasti v zadnjih 4-5 letih. In vendar deželna vlada ne ukrepa. Zakaj pa je tako, mi ni povsem znano. Mara Čemic je povedala, da bi morala deželna uprava začeti izvajati deželni načrt za gospodarjenje z divjadjo, a da tega ne stori. To pa je politični problem, je dejala. Kaj to po tvojem pomeni? Dežela bi morala sklicati omizje, kjer bi se obravnaval zakon. Očitno ni tako lahko. Deželni svetniki so pogosto načenjali vprašanje, in vendar... DD 6. decembra 2012 Kristjani in družba NOVI GLAS Pokoncilske spremembe v Cerkvi O upepeljevanju umrlih Z e brž na začetku naj povem, kako se zavedam, da se s tem, kar bom napisal, marsikdo ne bo strinjal, kakor je to zagotovo veljalo tudi ob tistem zapisu o ne obsodbi komunizma na 2. vatikanskem koncilu, a so to vendarle stvari, ki jih je treba povedati in v tej smeri razmišljati. To, da gredo takšna in podobna razmišljanja nekoliko proti toku, je zame dovolj velik razlog, da jih pišem. To sem želel napraviti že kar nekaj časa, a je sedaj, ko obhajamo petdesetletnico pričetka zadnjega koncila, najlepša priložnost. Dejstvo je, da so se po njem zgodile mnoge spremembe. Vse seveda ne takoj, ampak sčasoma, tudi zato, ker so bile nekatere zadeve še vedno prepovedane, dokler ni v letu mojega rojstva krščanska različnost, kar je postalo celo naslov knjige Enza Bianchija, ki jo dobimo tudi v slovenskem prevodu. Pa poglejmo, kaj je o praksi upepeljevanja dejal švicarski katoliški filozof Romano Amerio (1905-1997), ki je preučil spremembe, ki so se v katoliški Cerkvi zgodile v 20. stoletju, zlasti po koncilu, a ostaja pozabljen - najbrž zato, ker njegovo razmišljanje marsikomu v Cerkvi ni všeč, ker se ne sklada z vsemi shemami, ki so nam jih predložili, mi pa smo jih malce preveč nekritično sprejeli. Takole pravi Amerio: "Če je nesmrtnost duše dogma vseh religij, pa je vstajenje teles ekskluzivna dogma krščanstva in od vseh našemu razumu najteže razumljiva, saj je povsem zadeva vere, prvi in zadnji od pa- Prva adventna nedelja pri sv. Ivanu v Gorici Uprimo svoj pogled navzgor Na prvo adventno nedeljo, 2. decembra, je bilo v Slovenskem pastoralnem središču sv. Ivana v Gorici posebno praznično. Jutranje svete maše se je udeležilo lepo število družin in otrok; dan prej je okrog 40 mladih pod vodstvom katehistinj in pomočnikov, ki so skrbno pripravili vse potrebno, izdelalo približno 60 adventnih venčkov skupaj s starši. Otroci, ki obiskujejo nauk v pripravi na prejem zakramentov, so v nedeljo po maši bili zraven, ko je g. Alessio Stasi blagoslovil venčke, ki so jih nato lahko ponesli domov. V homiliji je g. Alessio pokomen- tiral nedeljska berila in poudaril, da pogosto težko verjamemo, da bi iz naših življenj lahko izšlo še kaj dobrega in lepega, da bi se še znali spremeniti v bolje. Naša srca so morda zakrknjena in utrujena, je dejal. Apostol Pavel pa nas našim očetom, ko pride naš Gospod Jezus. Srce je torej pripravljeno na prihod Odrešenika in "večni Jeruzalem je lahko srce vsakogar izmed nas. Tisto srce, ki je poklicano, da ga v adventu očistimo in pripravimo na veliki roti, naj pustimo, da bi Gospod utrdil naša srca, da bomo neoporečni v svetosti pred Bogom in prihod". Ni to "zemeljski Jeruzalem, zidan iz kamna, ki bo pokončan, ko se bodo zemeljske sile majale; ni to udobje naših domov ne puhlost I naših vsakdanjih skrbi, ne dvoličnost, ne stremljenje * po ugledu, pohlepu, denarju, ne razvajenost". Ni to pogled, uprt v tisti zemeljski Jeruzalem, kjer ima vsaka stvar svojo ceno, kjer si z denarjem lahko kupiš, karkoli si poželiš, "kjer se vije neskončno cest, kjer dan za dnem v mrzlični sili drvimo, ne da bi sami vedeli, odkod, kam in zakaj". Svoj pogled moramo upreti navzgor, je dejal mašnik v svoji adventni pridigi, kakor veli Jezus, ko pravi: "Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje"! Vzravnajmo se torej v tem svetem času, resnično se postavimo pokonci in "glejmo z iskrenostjo in pogumom v svoja srca, tudi v tiste temine, ki jih neradi gledamo, v temine, ki so v nas in jih najmanj poznamo". Vzemimo resno ta sveti čas in očistimo svoje srce, tisti Foto DPD • i i • pravi jeruzalemski tempelj, edini, ki lahko vredno sprejme Odrešenika, ki prihaja, je še zaželel g. Alessio. ŠTANDREŽ 1 Ob praznovanju zavetnika sv. Andreja ap. V svežino mladih glasov odet koncert nabožne glasbe nost, temnejši zvoki moških glasov in angelsko mili zven violine. Vokalna skupina Sozvočja je v program uvrstila še dve skladbi poznorenesančnih avtorjev, Jesu! Rex admirabilis Giovan-nija Pierluigija da Palestrina (1525/6-1594), Duo Seraphim Tomasa Luisa de Victoria (1548-1611) in melodijo z romantičnim odmevom Die Nacht Franza Schuberta (1797-1828), čigar spevnost zmeraj prevzame po-slušalčevo dušo. Mladi pevci so se poklonili 85-letnemu skladatelju Pavletu Merkuju (1927) z njegovo priredbo ljudske Starčič je zgoda ustu’. Posegli pa so tudi po dveh stilno zelo različnih skladbah goriškega skladatelja Patricka Quaggiata (1983), in sicer po melanholično romantični melodiji Tiha žalost in po dinamični, rockovsko ritmični pesmi Hallelujah; namesto ob tolkalih, kot predvideva izvirnik, so jo izvedli ob spremljavi klavirja, pri katerem je bil seveda Anže Vrabec. Toplemu in dolgotrajnemu ploskanju kar lepega števila poslušalcev so se pevci oddolžili še z dodatkoma, lepo spokojno pesmijo, polno čustvenega doživljanja, Večerni ave Antona Foersterja in s ponovitvijo razgibane Hallelujah. Goste je pozdravil župnik Bolčina in poudaril, kako ti mladi pevci ustvarjalno uporabljajo svoj prosti čas, in pristavil, da je ta koncert v "sozvočju" z letom vere, saj nam nabožna glasba pomaga pri poglabljanju verskih resnic. IK (1983) izšel nov Zakonik cerkvenega prava. Ena od takšnih reči je upepeljevanje umrlih, število katerih je v zahodni Evropi že preseglo število tistih, ki jih pokopavamo v krsti - sam sem ravno danes popoldne, preden to pišem (ponedeljek, 3. decembra) imel žarni pogreb. Zadeva je tudi v cerkvenih krogih postalo nekaj običajnega, vsakdanjega - nihče v tej smeri več kaj posebnega ne reče. Pa saj niti ne more, ko pa kanon št. 1176 zadevo "liberalizira", ko pravi, da Cerkev živo priporoča, da se ohrani pobožna navada pokopavanja teles umrlih, da pa po drugi strani ne prepoveduje upepelitve, če razlogi zanjo niso proti krščanskemu (ne katoliškemu) nauku. Nove norme se skladajo z iniciativo papeža Pavla VI. Ta je v tistem pokoncilskem zanosu, ki je včasih bil prav uničevalno naravnan - staro je treba zavreči, podreti, uničiti, se mu odpovedati, v korist novega. Tako smo v katoliški Cerkvi prelomili še eno starodavno izročilo, ki je veljalo od samih začetkov krščanstva. Skoraj nekakšno pravilo je bilo odpreti se svetu, kar je velikokrat pomenilo tudi sprejetje tistega, kar je veljalo za druge, ne pa tudi za katoličane. Danes, zanimivo, želimo povedati, v čem je radoksov. Prav v nobenem verovanju, razen v krščanstvu, ne najdemo jasno napisano, da bi nekega dne telesa vstala in si ponovno privzela svojo celotno identiteto človeške osebe, v 'v-sej polnosti'. To je seveda ena od ključnih točk katoliškega sistema, Cerkev pa je zažiganju teles vselej nasprotovala prav zato, da bi ohranila to vero v vstajenje teles. Ob smrti človeka ni več, vendar pa je telo, ki je bilo človek in ki ob koncu časov spet bo človek, vredno vsega spoštovanja in skrbi". Švicarski teolog nadaljuje: "Starodavna in nikdar opuščena navada pokopavanja mrtvih izhaja iz evangeljske in pavlinske ideje o semenu, ki je zakopano v zemljo, in o telesu, ki ga vsejejo kot razpadljivo, vstane pa kot nesmrtno (1 Kor 15,42). Pri pokopavanju so kristjani predvsem posnemali Kristusov pokop. Cerkev je seveda vselej vedela, kako tudi tista spremenitev v prah, ki se zgodi pri upepelitvi, ne prejudicira tega, da vstala telesa spet postanejo človeške osebe, vendar pa verstvo, v katerem je vse znamenje, ni moglo zanikati, kako je zažig trupla protiznamenje vstajenja. /str. 14 Andrej Vončina Adventni ropot Ljudje smo občutljiva bitja Kot vsako leto mi je tudi letos prišla voščit praznike predstavnica slovenske Karitas. V prijetnem večernem kramljanju je prišlo tako daleč, da bi ji najraje zabrusil darilo v glavo in jo vrgel skozi vrata. Vnel se je prepir ob komentarju o varni hiši za ženske. V šali sem ji povedal tisti bosanski rek, ki je viden v delih Iva An driča in ga marsikateri bralec sploh ne zazna. Glasi se: "Človek mora žensko in konja udariti vsak tretji dan"! Seveda je gospa povzdignila glas, da pač ne razumem nič, ker nisem poročen, da sploh ne vem, kaj vse morajo ženske danes pretrpeti, da nimam pojma, kaj je moška sebičnost, da vsega tega sploh ne bom razumel, ker sem zaprisežen stric ... Tega naštevanja je bilo kar za celo uro. V tem času sem skuhal še eno kavo, ona pa je kar naprej "ropotala". Ko se je umirila, sem zelo obzirno, mogoče z malo prenežnim glasom nadaljeval: "Veš, vse lepo in prav, nasilje je nasilje, ali naj človek res nabunka vsak tretji dan žensko kot konja, ne vem, ker nisem z Balkana, vem pa eno, da še nisem slišal za varno hišo za moške". Zopet je počilo. Naštela mi je vse moške egoistične vrline, kot se jih je v šoli naučila, o ženskih pa ni govorila... Ko je konča- la, sem nadaljeval: "Nikoli nisem zagovarjal nasilja in ga ne bom. Ni pa nasilje, če mogoče mož povzdigne glas, ker je žena kupila torbico 'od marke', zanjo odštela celo plačo, drugo pa je ni zanimalo, ker pač ona mora biti 'od marke', ker hoče biti' in'! Prav tako ni na-silje - ker ga počenja zopet ona -, če otrok ne prinese domov samih odličnih ocen in je zato karan. To lahko opažamo tudi pri naših šolarjih, ki so iz 'in' družin". Sploh ne bi zašel v to debato, če ne bi v zadnjem času opazil neke bolestne hibe med nekaterimi predstavnicami nežnega spola. Sladka predzakonska ljubezen se v drugem, če ne že v prvem letu zakona razdre. Moža kratko malo vrže na cesto in si prisvoji stano- vanje ali ga deli še z otrokom, če ga ima, ali pa z novim prijateljem. Seveda so tu tudi pravni predpisi, vendar kateri moški bo živel s takšno kvazi ženo pod isto streho? Sicer pa; kaj bo delal pod isto streho, če ga je že zakonita žena brcnila na cesto? To so poroke iz nekega interesa, ki jih zapažamo pri ženskah žal v večji meri kot pri moških. Tako je marsikaterega fanta podzavestno strah in si ne upa narediti tistega pomembnega koraka, da bi zaživel skupno družinsko življenje. Vse preveč je tovrstnih goljufij, ki imajo za interes samo grabež po nekem imetju, in tu so žal moški v podrejenem položaju, ker jih tudi zakonodaja ne ščiti. Edino, kar jim ostane, je, da se zopet vrnejo domov, če sploh imajo kam priti! Da o odnosu, ki ga takšne ženske imajo do bivših zakonskih mož glede otroka, ne govorim. Bosanski pregovor je pač bosanski pregovor in se z njim ne strinjam, kot tudi dobro vem, da smo ljudje sila občutljiva bitja in ta občutljivost nas spremlja celo življenje. Zavedam pa se, da mogoče starejši le premalo opozarjamo mlajše tudi na tisto dimenzijo življenja, ki se imenuje človekova duhovnost. Ta pa je za skupno življenjsko pot dveh zelo pomembna. Vsak človek je enkraten v Božjih očeh, zato ga nihče nima pravice oropati njegovega dostojanstva. Ob Jezusovem učlovečenju je Bog postal eden izmed nas in nas vedno znova nagovarja, še posebej z vestjo, in kliče k polnosti življenja. Ambrož Kodelja V vsakoletno bogato, več dni trajajoče praznovanje sv. Andreja ap., ki so ga tudi letos priredili štan-dreška župnija, PD Štandrež in sKultura 2001, je spadal tudi koncert sakralne glasbe, ki ga je v petek, 30. novembra 2012, izoblikovala Vokalna skupina Sozvočja. Po praznični sv. maši, ki jo je na sam godovni dan štan- dreškega zavetnika sv. Andreja ap. daroval domači župnik, dekan Karel Bolčina, in katere so se udeležili tudi štandreški šest-desetletniki - prav na ta dan so načrte. Fantom bo gotovo uspelo prodreti v same glasbene vrhove, saj ni težko ugotoviti, da imajo pevski talent, njihov dirigent pa kaže poleg tega močan temperament, ki se bo v času gotovo še okrepil. Kot piše na priložnostni zgibanki, so vokalno tehniko izpopolnjevali pri znani zborovodji Mateji Černič, sodelujejo tudi s pianistom Anžetom Vrabcem in imajo v gosteh razne soliste. Preden so polno zazveneli njihovi glasovi, je na koru na orgle zaigral svojo skladbo Passer benedictus Anže Vrabec (1989) in z njo pokazal, da mu je ta kraljica glasbil kar domača, kljub mladim letom. Nato je iz violine Nine Klaut ob orgelski spremljavi zazvenela Sonata za violino v D-duru Georga Friedricha Handla (1685-1759). Strune violine so se oglasile še pri pesmi Ave Maria Aneja Černeta (1994). Skladba, ki jo je Černe posvetil skupini, je bila krstno izvedena. V njej se, kot je dejala povezovalka Damjana Srednik, prepletata arhaičnost in sodob- praznovali namreč okroglo obletnico svojega življenja -, je pred oltar lepe štandreške cerkve s poslikavami Toneta Kralja stopilo šest mladih pevcev s komaj osemnajstletnim pevovodjem Anejem Černetom. Mlade fante druži velika ljubezen do petja, ki se očitno zrcali tudi pri izbiri repertoarja, ki gre od renesančne klasike do sodobnih gla- sbenih okusov. Rosna mlada moška pevska skupina, ki jo sestavljajo pevci z raznih koncev Goriške, je nastala šele pred pol leta, a že kaže svoje ambiciozne Kristi ani in družba 6. decembra 2012 Ob smrti duhovnega očeta 1.1931 Terčel jeva pesnitev v poklon nadškofu Sedeju Pred 81 leti je na vigilijo prve adventne nedelje, ki v cerkvenem letu sledi nedelji Kristusa Kralja, pred Pilatom obsojenega v smrt, bil je 28. november 1931, v Gorici umrl nadškof Sedej. Osebno zelo globoko zadnji poti na Sveto Goro v četrtek, 3.12.1931. Pesniška pripoved se konča s pretresljivo prošnjo Metropolitu že v Božji navzočnosti, naj prosi za narod, da vere in upanja ne izgubi. Pesnik natančno spremlja resni- Fijfcfcp Terčelj: ZADNJI ILIRSKI METROPOLIT, (v spomin nsdškofu Sedeju); 1.) Poslednje meditnoijs. Jesenjski dan. V solnčni Gorici je umiralo solnoe za Brdi. Grozdje je bilo obrano,le listi rumeni so čakali smrti na utrujeni trti. V mestu je vrelo živi jenj e .Odsekan? veja je želela priti spet k deblu.Dežela je vrela, molče je hitela n? semenj za praznik svetnika Andreja. Po cerkvah so zopet viseli višnjevi prti, adventni znanilci so klicali ljudstvo k pokori in mu govorili o sodbi poslednji in smrti. Advent! Res,dvojni advent v gorički deželi. Od hribov cerkljanskih tja dol do Devina , od Nanpsa, kral j s. Vipavske,do zadnje vasice v Brdih, kjer sreba slovenska kri tožna furlanska nižina je tlelo v stotisočih upanje na Rešenika, da rešil bi suženjskih spon Slovenca - trpin?.. Pod gradom/ lo mogoče, da so mu obljubili zvestobo in zavezo, da bodo kot družina skrbeli za človeka, ki rabi bližnjega in se le po bližnjem bliža Bogu. Prav ob tej priložnosti, v Stični namreč, je bila ta mogočna pesnitev, ki jo lahko imamo za višek Terčeljevega pesniškega ustvarjanja, prvič javno predstavljena. Ponedeljski Slovenec, 30.11.1936, pod naslovom "Spominu nadškofa dr. F. B. Sedeja" poroča o slovesnosti v Stični na izseljensko nedeljo, 29.11.1936, ob peti obletnici nadškofove smrti pred tam zbranimi cerkvenimi dostojanstveniki in odličniki naroda, pred primorskimi emigranti, dijaško in akademsko mladino. Prišli so s posebnim vlakom. V Stično, ker je nadškof Sedej z bogoslovci med prvo svetovno vojno ob umiku iz Gorice zaradi bojev na je tragedijo nadškofa Sedeja doživel duhovnik in pesnik Filip Terčelj in mu ob smrti iz neposredne bližine in povezanosti posvetil mogočno pesem z naslovom "Zadnji ilirski metropolit. V spomin nadškofu Sedeju", ki je objavljena na straneh od 74 do 78 male knjižice z naslovom Dr. Frančišek Borgija Sedej, ki jo je napisal in leta 1971 v samozaložbi v Zagrebu izdal nadškofov nečak, odvetnik dr. Josip Sedej. Gre za zelo dragoceno biografsko delo, ki nazorno govori ne le o tej veliki duhovni in kulturni osebnosti naše Goriške, ampak tudi o osebnih odnosih, ki sta jih sorodnika vzdrževala. Vsebinsko govori o Sedejevih zadnjih dneh, o njegovem umiranju in smrti ter o nadškofovi čne dogodke. Pri Terčelju ni do nerazpoznavnosti deformirane resnice, ni muhe iz slona ne levjega ugriza iz komarjevega pika. (Gl. Novi glas, št. 24, 28.6.2012: "Na obisku kardinala Sodana v Sloveniji - Sprava je mogoča in je naša dolžnost") Terčelj eva pesem o Metropolitu je pripoved, slavospev in program, program po človeških močeh in omejenostih uresničen v "Sedejevi družini" ob smrti duhovnega očeta za duhovne sinove in otroke, ki so očeta pokopali na Sveti Gori in se mu šli ob peti obletnici smrti manifestativno poklonit v Stično, ker v rodni Goriški to ni bi- •m m M ' F. ■ i v Soški fronti našel zavetje v tamkajšnjem samostanu. Slavolok pred samostanom "nadškofu Sedeju v spomin in belim menihom v hvaležnost", slovesnost s sveto mašo v cerkvi, odkritje spomenika levo ob oltarju, slavnostno akademijo, ki je sledila v samostanski dvorani, vse je pripravila in postavila "Sedejeva družina". Po maši zadušnici, ki jo je daroval upokojeni nadškof Jeglič ob somaševanju opata in velikega števila duhovnikov in med katero je imel ljubljanski škof, dr. Gregorij Rožman, "izklesan govor" v slavo pred petimi leti pokojnega goriškega metropolita, Sedeja" in po odkritju spominske plošče in herme nadškofa Sedeja, umetniško delo iz domačega kamna kiparja Borisa Kalina iz Solkana, je goriška mladina k spomeniku položila žaro svetogorske zemlje s Sedejevega groba in šopek goriških nageljnov ter vodila molitev očenaša za svojega nadškofa, vanjo se je vključila vsa cerkev. Po tem je na govorniški pod ob spomeniku stopil pisatelj F. S. Finžgar in ob svetopisemski podobi o preroku Natanu in kralju Davidu razvil misel o razklanem slovenskem narodu s poudarkom, da obstaja tudi za majhne narode pravica do življenja, ker je to večni Božji zakon. Opat dr. Kost-elec je nato osvetlil Sedejev lik pobožnega, za Cerkev in narod zavzetega, vdanega moža med njegovim bivanjem v Stični. Maši je sledila bogata akademija s solističnimi pevskimi in zborovskimi točkami ter nagovorom. Posebno mesto pa je imela Terčelje-va Trilogija o Metropolitu, ki jo je dovršeno podal akademik A. Roger, "motiv vreden tragedije, spesnjen v dobrih gladkih verzih ter podan po zelo spretnem recitatorju, ki je pokazal, da je recitirane besede očitno res doživel in je na občinstvo naredil globok vtis", kot je zapisal poročevalec. Odkritje Terčeljevega tipko-pis-nega originala pesmi v arhivu Josipa Sedeja je spet dogodek zase, ta tipkopis nam namreč pomaga razjasniti nekatere verze v knjižni objavi. Dobila pa sem ga po spletu okoliščin iz rok gospe Marije Sedej (1928) poročene H CRpJtoio .UeirunctttftUO di tinrlrU 6 prorourlumeijfa,' addoloralfi di {NlftCCipare Mile l.i>ro EccclKMtfe i Vivjcovl Sliltraganci, n! Kc»Crfii'Uba(!m| Cspttoll di TrUjstC, di (Ja-fjodislriu, dl P*roii2ti. £:lla ddITpiscupiu. I funerali auImijiI avrannu luotro Gtova-H. 3 Dkcoibre p. v., ulic ure Pcr desidmn del vouemlo EjsUoJo la sua wJiur sari »epnHn a Mvote Snuto. Iticmudiimi 11 lil urim tmdiiti il uflpigi Iti Cim r rit: ML m ČŠV-, » m kr e 393!. Il CAplIulo M«lropolflano. Faksimile osmrtnice kot primerjava s pesniško pripovedjo Vir: iz arhiva Josipa Sedeja in iz rok Marije Sedej Menart Metropolitski kapitelj v Gorici v globoki žalosti sporoča vsem Ekscelencam škofom sufraganom, prečastitemu kapitlju Trsta, Kopra, Poreča, Pule, Ljubljane, Ogleja in Celovca, častitemu kleru, vsem vernikom goriške nadškofije in vsem oblastem, civilnim in vojaškim, pokrajin Gorica, Videm in Trst novico o smrti njegove ekscelence velespoštovanega in prečastitega monsinjorja Frančiška Borgia Sedeja naslovnega nadškofa Egina, od marca 1906 do 31. oktobra 1931 princa nadškofa in goriškega metropolita. Svetal vzgled čednosti, njegova Ekscelenca Monsinjor Sedej, je svetniško izdihnil s poljubom Gospoda, opremljen z vsemi zakramenti, danes, 28. novembra, ob 15 uri. Truplo častitega Pastirja bo izpostavljeno 30. nov., 1. in 2. dec. v škofovi kapeli. Slovesen pokop bo v četrtek, 3. dec. od 9 ure. Na željo častitega Rajnika bo truplo pokopano na Sveti gori. Njegovo blagoslovljeno dušo priporočamo škofom, kleru in vernikom v molitev. Gorica, 28.11.1931. Metropolitski kapitelj. Menart, ki živi v Ljubljani. Terčeljev tipko-pisni original trilogije Metropolitu, ki ga objavljamo, nosi datum Ljubljana 2.1.1937, natipkan je na tankem rjavem listu starega formata 21 x 34 z datiranim Terčelj evim pripisom. S tem tipkopisom smo dobili potrdilo, da je pesnik "Trilogijo" hotel prav tako: imel je dovolj časa, da je vse preveril in pretehtal, tu ni napake, razen kake zgubljene nehotene pomote. Podpis v drugem rokopisu ostaja neznanka, verjetno gre pripis in podpis nekoga s sredniško vlogo, dalo bi se, recimo, prebrati (Stef) ano Tonkli. Najden aprila 2012 tudi s posredovanjem Marije Sedej Menart v zapuščini Josipa Sedeja, nadškofovega nečaka in nečaka štever-janskega župnika Cirila Sedeja, nadškofovega brata, ki ju hrani. (Več o pesnitvi si preberite v Koledarju GMD 2013 na strani 102.) Goriški nadškof dr. Frančišek Borgia Sedej, sin preproste slovenske matere in kmečkega očeta s cerkljanskih hribov doma, je s svojim narodnoobrambnim antifašističnim likom primerljiv liku svetniškega miinsterskega škofa Clemensa Au-gusta von Galena, (Svetniki, MK 199, 115), ki je, iz ljubezni do Boga in ljudi, v ponos nemškega naroda in človeštva, tvegal življenje v boju proti nacističnemu nacionalsocializmu, a ga je preživel. Tu se začenja čisto druga različna zgodba: Galen je že leta 1946 bil imenovan za kardinala (!), a je neposredno po tem umrl za slepičem. 10 let pozneje, 1956, pa so Nemci začeli postopek njegove beatifikacije in pri tem jim je tudi uspelo. Kaj pa mi in naša zavest in naša prizadevanja!?! Tri svetniške žrtve fašizma imamo na Goriškem, našega nadškofa Sedeja, našega skladatelja in zborovodja Lojzeta Bratuža in našega duhovnika in pesnika Terčelja - "naši" so ga leta 1946 ubili - danes se njegove svetniške veličine, mučeniške žrtve trojnega totalitarnega nasilja, fašizma, nacizma in komunizma, Slovenci v svoji 'omejenosti' in 'plahosti' sramežljivo otresamo. Stopimo korak naprej, Slovenci, z dvignjeno glavo in se potrudimo, da vesoljni Cerkvi pokažemo rubine krajevne Cerkve, naše svetnike, ki so kot tudi največji umetniki del identitete našega naroda in človeštva, in naj se jih nobeden ne brani ne sramuje. Marija Pegan esehehei Župan Matej Arčon in p. David Šrumpf (foto DPD) jsetletnega sodelovanja še rastejo, da so prostori Kostanjevice s svojimi znamenitostmi odprti javnosti, šolam in turistom. Marjanu Breclju se je zahvalil za posebno skrb tudi v naj težj ih časih, po drugi vojni, ko je skrbel, da knjižnica ni propadla; zahvalo je izrekel še drugim sodelavcem, tudi tistim, ki spodbujajo in urejujejo projekt. Zupan Arčon je zagotovil svojo podporo še pri nadaljnjih korakih, saj se zaveda, da je promocija kn- vedno se kaj dogaja, ljudje so vedno jižnice in Kostanjevice obenem tudi dobrodošli", je sklenil p. David, promocija Nove Gorice. "Na Več informacij na portalu www. Kostanjevici je vedno zanimivo, samostan-kostanjevica. si. / DD ^iolanA literatvra, ad atCOfl'ra°a“-Vndc Mofiiovitic*,Ruttnic*. polome*, B«m.c*&Luaric*linpva:iCum PAmauca & Croatica cognatio, tacilc deprchenditur. prAEMittvntvr ms omni, tKI, ,ibtlU.I,qmt , Cj,ilic.m6ch,,UtL (im, c-m hu Ruttmnm & A{,n0. viticam Orthographum (ontinentes, j f ADAMI BOHORUh. KPHMAt^LKdn: Tri CriOTMJTHXOiji: FOrd •