D O M I N S V E T
LETNIK 42	V LJUBLJANI, 15. NOVEMBRA 1929	ŠTEVILKA 9
TINE KOS: DELAVSKI PAR. 1929
je bila mrtvili lic, ko je duša drugod. Ni jih poznala samo z očmi, z lastnimi občutki jih je imela, ki so ji tudi vbrizgavali zdravilne eliksirje, da ubijejo kri in zavežejo vse zunanje čute, oči in sluh, vonj in okus in tip, vse te divje zvodnike naše po proklet-stvu za greh prvega očeta in prvo slo . . .
»Psyche!« je vzdihnil bolnik v drugo.
Kakor je bila vajena, je tedaj potegnila usmiljenka bolniku z roko preko čela. Pa se je dogodilo prečudno: pod njenim božajočim dotikom je krinka brez oči in duše splah-nila. Obličje se je razvezalo, gube so igrale, barva je dehnila iz polti. Zornik se je prebudil, se nasmehnil in povedal tiho, srečno in mirno:
»Sestra Majela, videl sem mater!«
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ 9. Ubita Psyche
Psyche!«
Zornik je zaklical iz sna. Beseda, ki se je čudno mrtva in trudna opotekla z njegovih ustnic in padla žalostno, kakor usehel list v tihi somrak belih sten, je vzdramila usmiljenko Majelo kraj okna, kjer je bila togo zastrmela v sivi ovoj prvega mraku. Zdaj se je mirno okrenila in približala bolniku. Sklonila se mu je čez obraz, ki je ležal pred njo prazen, žalosten, ubit in top kakor voščena krinka. Usmiljenka se ni ne ustrašila ne začudila: vajena
Brez vsakega začudenja je usmiljenka prikimala. On pa je povedal še bolj mirno, še bolj verno in prepričano:
»Pristna je. Tako sladko je trpna. Kakor ljubica vsa bolna od ljubezni in poljubov.«
Usmiljenka se je stresla v tajni grozi pre-mražena. Trdo, hripavo je rekla:
»Moliva zanjo!«
»Čemu?« je vprašal zmedeno. »Saj je vendar srečna!«
Za trenutje je iskal izgubljeno, kakor da ugiba, redovnici v bledo, mrzlo lice.
»Pa moliva, govoriva o njej,« se je nato nekam opravičeval in dobrikal.
Mrtvo je potegnila križ čez čelo, ustnice in nedrje. Beseda ji je trpko padla v prostor . . .
»Psycha brez duše, lutka!« je zabolelo Zor-nika in jo je zametoval. Pa se je tisti trenutek sesedla ob njegovi postelji, zastokala težko in ginila . . .
Obudil je bil Psychi dušo in jo — ubil. . .
Tako je dopolnil pesnik France Zornik svojega življenja pot in namen. Kar se je še poslej telesno z njim godilo, ni ne važno ne novo. Umrl je. Za kolapsom ali angino pectoris, zdravniki so vedeli. Kar je javnost izvedela, je bilo bolj legendi podobno. Po pripovedovanju Majelinih družic so posneli katoliški časopisi, da je bil Zornik v sveti noči pri polnočnici. Potem je dolgo pisal. Zjutraj pa so ga našli mrtvega. Slonel je trd v svojem stolu za mizo. Glavo je bil vrgel navzgor proti sliki Zveličarja na križu. Roke so mu bile krčevito razprte. Po vsej kretnji, kakor ga je bil zalotil zadnji srčni krč, je sli -čil človeku, ki je čudežno dospel k izvoru Življenja, Poti in Resnice. »Ljudje, ki jim gre verjeti,« so pisali listi, »nam zatrjujejo kot očividci, da je rajni pesnik izdahnil v taki legi, ki je neprisiljeno obujala vtis, da se je smrtni krč Zveličarja na križu stigma-tiziral v bolnikovo zadnjo kretnjo. Pesnik, ki je po božjem usmiljenju našel po dolgih blodnjah jasno pot k svojemu pravemu Izvoru in Namenu, umrl, obležal je pri delu, blagoslovljen z vidnim znamenjem serafske-ga žiga iz rok mistične Lepote in Dobrote.«
Prav ta legendarična poročila so povzročila, da se je razšla književna družba »Misel«. Drziko se je posmehoval naturalist Kre-gar pri žalni seji, da družba koti nove svet-
nike in konvertite, jih časti in nato še spise redovniških ljudi nagraja. Žalil je spričo slovesnega trenutka vse, teatraliko Sajetovo in profesorstvo Cvetrežnikovo, Zlatopera in celo Globočnika, ki ni bil ves trezen, zato pa bolno pietističen, ker mu je ležal slučajno zopet otrok bolan za — škrlatinko. Le nekaj tednov po tem notranjem razsulu je »Misel« tudi gospodarsko prenehala. Požareljevega spisa, ki so ga bili nagradili, niso tiskali. Izgubil se je in Globočnik je javno sumničil Zlatopera, da ga je »založil«, kakor je bil že nekajkrat i dotlej podobno naredil.
Slovensko občinstvo je mrtvega pesnika pokopalo po domače pietetno z govori in venci, s članki in podlistki, z vsem kn jiževnim žargonom ničemurne hijenade in »tulečih grobov«, s samoljubjem svete povprečnosti, kako da je lepo in prav, ko imamo spet enega novega moža v grobu in da je ugasnil »genij«, zamolknil, da bo poslej še ena, častna simbolna edinica v analih domače pro-svete, ki grobove kiti, imena leksikografira in le dokler živiš, tebe in njega skoz Ljubljano na Golgato biča in goni in po ja in podi...
Za epilog Zornikovemu pogrebnemu slavju je tiste dni mistificiral zamikaren podlistkar brez slovstvenega imena vso slovensko slovstveno zadrugo. Pod naslovom »U bita Psyche. O poročilo mrtvega pesnika«, je priobčil sledeče:
»Umetnik hočeš biti, Homer in Shakespeare? Si li zdrav kot zemlja in dober kot luč?«
»Pesnika pa vendar imamo: arhitekt Plečnik mu je ime.«
»Sicer pa smo leksikon. Bukve rodu slovenskega: Ahacelj se je rodil, Alešovec se je rodil, Benkovič se je rodil... O moj Bog! Koliko nas je in nobeni plaščarji, kakor je Alešovec edini, nismo. V Biografskem in vzporedno sčasoma v Ilustriranem bomo tudi na vrsto prišli. Zaslužni smo pač: rodili s m o se.. .«
»Pred mojimi usihajočimi očmi mrtve zarje vstajajo: o kolikrat jih nisem užil? Nad prve moje sive lase ugasla poletja se zgrinjajo: o kajkrat jih nisem imel? Ob starem in praznem srcu srebrne noči se sipa jo v molk: o kje sem jih mudil? Zavržena bla-godat nebes mi tuli v dušo in vest: nisi me
hotel za dar, zavrgel si! Za človeško čenčo in za žargon sem uho mašil govorici vseh solne in zvezda, srce zaprl sanji iz ros in rož, duši prepovedal toplo bridkost iz mraköv in mesečin, preklel stoteri pev, odo jasnin, diti-ramb valov in sladki scherzando mladega srca . . . Svoji puhlici sem živel, puhlica mi bo plačilo: rodil sem se...«
»Ne iščimo več! Lepota je namreč Psyche. In Psyche ne živi. Umre, ko se spočne . . .« — Tako mistifikacija. Za resnično zadnjo, za pravo Zornikovo labudnico Slovenci tedaj niso izvedeli.
LADJEDELNICE
(Odlomek) MAGAJNA BOGOMIR
Skozi presledek med obema zavesama je zasijal žarek in padel tik pred njega na mizo. »Simona, žarek kaže sedmo uro.« Opazoval je v traku svetlobe množico drobnih telesec, ki so potovala po rumenkasti stezici in se gubila izven nje v mrak. Rahel nasmeh se mu je razplel na obraz. »Mnogo izmed nas jih je, ki niso zvesti in potujejo iz luči v temo.« Prislonil je dlani k žarku in zažvižgal bojno popevko vanj. Drobci v svetlobi so se zavrteli v divjem plesu. Od dlani do dlani so begali, nekateri so tonili v ozadje, drugi so se poganjali v zlatih črtah le naprej po svetlobi. Grum se je zasmejal glasno. »Da bi bili vsi kot Ro-jina ali Mihajlovič!«
»Mudi se. Preveč si dobre volje danes,« je odgovorila Simona. »Ne čutiš, kako je razbeljeno ozračje in da soparica mori duha.« Sedela je na tleh in zavi jala knjige med perilo. Zavoje je polagala v zaboj. »Daj mi rokopis z mize!«
»Kaj bi ne bil dobre volje, predraga, ko jih je že toliko, ki ljubijo našega dičnega Salomona in prisegajo, da je dobro, ker je ukazal enako vsem in je prepovedal bogatim kakor gladnim krasti kruh s stojnic in je za-povedal bogatim kakor ubogim prirejati razkošna slavja in si bogatiti duše iz zakladov umetnosti. Mihajlovič pa bo stal, da veš, kot neupogljiv hrast ali pa prežal kot morski orel s svojim vražjim pogledom. Smejal se je, ko sem mu stisnil roko v slovo. In naj bi tudi njemu stiskali palce med vrata in trgali nohte iz prstov, vdal ne bi se nikoli, kot se
TINE KOS: MLATIČ. 1928
ni vdal Rojina. Ni rastel zastonj na kame-nitih bregovih divjih dalmatinskih zalivov in zorel v mornarja duha. »Gradil bom ladjo naprej,« mi je zaklical, ko sem odhajal, »ognjenih src bodo pirat je na njej. Iz ognjenih src bodo palili grmade in sij kresov bo pordečil vso krajino. Zvest nam bo in čuval, dokler se ne vrneva. Si izročila Silvi njegov pozdrav?«
»Sem. Videla bi še rada njega in tebe, a sem ji odsvetovala. Povedala sem ji, da je Marinis že izsledil okraj, kjer stanujeva in da hlini ljubavnika, ki se mi hoče približati. Hvala Bogu, da še ne ve za hišo. Silva se odpelje zvečer v Genovo in jutri, ko bova midva že skozi gozdove, z ladjo naprej. Izredno dobro si ponaredil krstnico in je niso prepoznali niti na kvesturi niti na ameriškem konzulatu. Ko bi Herta vedela, ko je odposlala iz Bostona tvoji sestri krstnico in denar, da ji bo skoraj rešila življenje s tem!« Silvi je težko. Preveč ljubi Mihajloviča in naju dva. »Le na vas bom mislila med vožnjo in onkraj morja,« mi je rekla. Pravila je, kako si ji od zgodnje mladosti nadomestoval očeta
259
17*
in mater, K ako bo s tem otrokom v hrupu daljnega mesta, saj ima komaj šestnajst let! Jokala je. Rekla sem ji: »Ni dovoljeno sedaj, da je brat sestri brat, mož ženi mož, oče in mati otrokom oče in mati. Nam, ki nam je zarja ljubezni za vzor, je usojeno, da begamo kot zločinci iz kraja v kraj in sanjarimo o lepem, ki bo kdo ve kedaj dodeljeno drugim.«
»Že najinemu otroku, Simona!«
Nasmehnila se je. Ozrl se je nežno na njeno telo. Vstala je in se stisnila v mračni kot. Mali, s čipkami okrašeni predpasnik, je silil visoko. Položila je dlan na srce. Dobre oči, ki jih je tako poznal bolni Marijček in vsi drugi stanovalci te hiše, so zagorele naenkrat v nekakem svetem siju. Bližal se ji je kot v velikem spoštovanju. Pred njo je pokleknil na tla in molčal. Iskal je besede in ni našel nič. Nekaj silno lepega bi ji bil rad povedal. Žalost mu je legala v črne zenice. Morda je v podzavesti zaslutil, da sta zadnjikrat skupaj. Kot nekak prikaz, kot sveti angel, je stala noseča žena pred njim. Klečal je pred njo on, Grum, ki ni še upognil kolena pred nobenim človekom in niti pred njo ne dosedaj. Simona mu je položila dlani na glavo. Čudna bridkost mu je zaplavala v dušo. »Simona, mati si, človek s človekom v sebi. Kako rad bi ii dal lepo posteljo, da bi v njej pričakovala otrokovega rojstva. Lahko bi ti jo dal. Vabili so me. Poklonil bi se jim in potem bi imela le svilene odeje za postel jo. Tako sem ti dal le strah in nemir za vsako uro, a ti si razumela, da bi ti svila napolnila misli z vonjem po mrhovini. Težka bo noco j najina pot skozi gozdove. Za vsakim kamc-nom in za vsakim drevesom bo prežala smrt. Čuj. Simona, pred teboj bom stopal in ubi jal sence in če se ti utrudi telo, ga bom naložil v naročje. Grenko nama bo le to. da morava bežati in bodo brat je in sestre toliko dni brez očeta in matere. Simona, kako si lepa meni in vsem, ki te poznajo in l jubi jo.«
Vstal je in stopil k oknu ter razgrnil zavese. Glavo mu je naslonila na ramo in gledala sta:
Po gričku pod njima in po ravnici — Trst — razprostrt ob morju, zagrizen v doline, plezajoč na kvišku — Trst — ogromno živo bitje, zajedavec, ki se je zažrl v pokrajino in laja v široko s t morja — Trst — zver, ki po-maka gobec v jezero solz in pije. pije ne-utešeno — Trst — kakor ga je gledal Boris Grum nekoč . . .
Trst — odet v zlato južnega solnca — obsijan od pajčolanastih svilenih odsevov morja in zarij — Trst — z godbami, po katerih potujejo dekleta lahno kot enodnevnice — Trst mladih src, živih slik, pesmi in ljubezni — Trst — kakor ga je živela Simona v prvi mladosti. . .
Trst — le mestece med mesti tega sveta, košček žaloigre v žaloigri sveta — seme med semeni sveta, up med upi in borba med borbami — Trst — od katerega se jima ob slovesu trga duša — Trst — kakor sta ga gledala ta večer, je ležal pred njima.
Kot žive zlate luči so krožili od solnca obsijani galebi nad strehami. . .
V dalji so prepevale sirene .. .
Na bregovih so živele ladjedelnice . . .
In ljudje, ki so gradili jadra v samem sebi. . .
Za vriskajoči polet preko novih morij . . .
Simona se je privila k možu. Gladil ji je roko in strmel v daljo. V njegovem širokem pogledu so se zrcalile solze. Njegovo veliko delo je ležalo skoraj brez uspeha pod njim, razen tistega jDrav majhnega, radi katerega so ga blagoslavljali premnogi.
»Glej na ulico,« je zašepetala Simona.
Globoko pod njima je koracalo po strmi, iz kamnitnih stopnic sestavljeni ulici, nago dete. Vsa ulica je bila potopljena v mrak. le tam pri vrhu je poševno padal skozi presledek hiš solnčni žar in čudovito lepo obarval nekaj stopnic. Otrok je strmel v mavrične barve nad seboj. Premagoval je stopnico za stopnico, se pristavil v utrujenosti za trenutek in plezal spet naprej in naprej. Težka, bledolasa vodenična glava mu je omahnila na ramo. LTsteca je imel odprta. Oči so merile razdaljo. Kakor polip se je upogibalo nago telesce na hrbtu. Napihnjeni trebuh se je zadeval ob stopnice in slabotne rahitične ročice so grabile za robove pred sebo j. Žar pri vrhu je gorel in vabil kot pravljica. Otrok je zavreščal z nenavadnim glasom in se silil v reber. Iz beznice »Pri zvezdi« so se odprla vrata in na ulico je stopila ženska. Boris in Simona sta se spogledala. »Lona in njen sin,« je vzkliknila Simona. »Od kdaj je tukaj?«
Lona je stekla za otrokom. Roko je držala stegnjeno pred se, kakor da hoče zagrabiti brž. Dvignila je dete za nogi. Otrok je zavreščal zopet, kakor da mu hočejo ugrabiti nekaj silno lepega in umolknil naenkrat v grozi, ko je zagledal mater. Glavica mu je
topo ob visela proti tlom. Ženski se je spačil obraz. Začela je biti s pestjo v malo telesce, ki je pri vsakem udarcu zanihalo v zraku. Fantek je krilil obupno s skrivenčenimi udi in zapiral in odpiral usta, da bi lovil sapo.
»Lona!« je zaklical Boris. Ozrla se je kvišku in na spačeni obraz se je razlila rdečica. \ naslednjem trenutku se je nasmejala, stisnila dete pod pazduho in zbežala nazaj v bez-nico. Žar vrh stopnic je gasnil. S studom sta se odmaknila od okna in sedla na zaboj.
»In če bi bile le zarje na svetu, bo na njih še mnogo umazanih lis. Stoletja jih ne bodo izčistila in kamen za kamenom bodo morali brusiti, da bo mogoče sestaviti čisto podobo iz njih,« je rekla Simona.
Glum je strmel v vrata in mislil na nekaj.
»Zakaj se je Lona naselila v ta okraj?«
»Ne boj se je, saj v noči pobegneva,« je odgovorila Simona, vendar ji je obledelo lice. »Daj mi malo vode. Omotico čutim.« »Izpij rajši kozarec vina!«
Natočil je čašo in jo nežno nastavil k n jenim ustnicam.
Pila je in ga opazovala neprestano.
»Ko si ležal nocoj poleg mene, sem ti gledala v obraz. Spal si pokojno kot otrok. Lase sem stisnila k tvojemu licu in zaživela čudne misli. Moja duša je bila bel galeb, ki plava nekje visoko nad morjem. Ti pa sediš sam v čolnu in se boriš ves sam s širokim brezup jem morja. Z veslom biješ smrti v lice in radi samote te je strah, ker misliš, da si sam. Radi brezupja ti omaguje roka. Tvoj beli smeh plava nad vodami in ne slutiš duše Simone nad seboj. Rada, tako rada bi ti pomagala, a ti ne veruješ, da je duša umrle Simone vsa živa nad teboj, da je živa ljubezen in živa molitev, dasi ni nikjer več telesa. V svoje dlani lovim tvoj beli smeh in ga prerajam v žarek, ki kaže tvojemu veslu pot, namesto da bi se spremenil v zmagujočo pesem smrti. Razdivjano pustinjo spreminjam v sinje polje, polno lepote, polno miru in na vse strani so odprte poti tvojemu čolnu. Poti osvajaš, ti moj krasotec, in vsa obzorja so v tvoji lasti. O da bi v tistih urah imel ti mojo dušo, luč Simone in svetil samemu sebi.«
Ovila mu je roki krog vratu in ga stisnila k sebi in mu šepetala v oči: »Ubogi, ubogi moj, človek gleda naprej in kar vidi, je včasih strahotno bridko. Ne obupaj, če ti bodo maličili telo. Boris, ako umrjem, vedi, da bom vsa živa pri tebi in ti blagoslavljala pot.«
TINE KOS: Z DELA. 1929
»Simona, kaj ti je,« je zaklical. Spačeni Lonin obraz se ti je za jedel v dušo. Saj bova bežala nocoj in ko se vrneva, bo samo lepa najina pot.«
Nasmejala se je trudno. Telo se ji je pričelo tresti. Iz čela ji je silil znoj. Zagrabil je njeni roki, ki sta trepetali plašno pred neznanim strahom. Iztrgala mu jih je in mu pričela božati lica. Trepetajoče so ji bile kretnje in oči so lesketale v grozi. Stisnila se je tesno k njemu in ga poljubljala na ustnice, na oči, na čelo. Telo se ji je treslo neprestano.
»Simona, Simona, kaj ti je?«
»Ali ne čutiš? Dete se oglaša. Tesno mu je v meni.«
Prebledel je. »Ne moreva preko meje. Beživa k Mihajloviču. Poklical bom babico.«
»Morava preko meje, Boris, in naj porodim v gozdu.«
»Ne moreš, izkrvaviš mi na poti.«
Nekdo je udaril s pestjo na vrata. Glas je zapel zamolklo v vse štiri stene. »Saj res ne,« se je trudno nasmejala Simona.
»Prišli so. V beznici so bili. Rekla sem ti, da je Lona špijonka. Silva more bežati, a
nama lie sme biti to usojeno, čuj, Boris, ne sme biti usojeno. Poljubi me še enkrat!«
Udarec na vrata se je ponovil. »Vstopite! je zaklical Grum in stopil ves mrk v sredino sobe. Hrupno so «se odprla vrata in vstopil je Marinis s tremi četaši. Drobne oči so v liipu preletele mali prostor. Zadovol jno se je muzal krog širokih ust.
»Prihajam po naročilu kvesture.«
»Poznam Vas, detektiv Marinis! Ko pridete drugič, trkajte spodobne je! Preveč star je Vaš način, da bi z ropotom preplašili žrtev. Koliko ste plačali Loni, da Vam je pokazala hišo?«
Marinis se je ugriznil v ustnice in ukazal četašem, naj preiščejo sobo. Stopili so k Simoni, ki je vstala z zaboja in pričeli premetavati vsebino. Rokopis so izročili detektivu. Ta ga je položil v aktovko. »Dolg čas Vam ne bo ob njem,« je siknil Grum. Eden izmed četašev je našel srajčko, ki jo je stkala Simona za svojega še nerojenega otroka, se ozrl na njo in se zakrohotal. Boris je stisnil pest in hotel udariti. Roko mu je pridržala Simona.
»Umazancu ne smeš zameriti ničesar,« je rekla glasno. Marinis se je razburil in udaril s pestjo po mizi. »Ni časa, da bi igrali komedije. Kje imate seznam članov?«
Boris ga je opazoval z zbadljivim nasmehom.
»Vas je tudi na to opozorila Lona? Povejte ji, da je seznam članov in druge zapiske odpeljal naš vrli Rojina mirno vaših budnih oči zdavnaj preko meje; bili so v sadre-nem kipu lepe in modre božiče Minerve, kajti da bi jih zapekli v kruh, ni bilo varno več.«
»Odprte karte so najmodernejši sistem,« se je zasmejal Marinis in pomignil četašu, ki je pristopil h Gramu in mu pričel vklepati zapestji. »Upam, da imate toliko plemenitosti, da ne boste vklepali tudi noseče žene,« je rekel potem, ko je slišal, kaj je ukazal detektiv tudi drugemu četašu. »Ne bojte se, povoje imamo tudi v zaporih,« je odgovoril Marinis. Simona, sedaj popolnoma mirna, se je nasmejala tiho in dvignila roki. Njen pogled je poln žalosti počival na moževem obrazu. »Roke niso duša, Boris!«
V Adrijo je tonilo solnce. Rdeča obla se je razlezla v morje. Simonin obraz je gorel v prekrasni barvi ljubezni, v barvi porajajočih se zarij. Mimo okna je šinil galeb in
plaval, plaval proti morju, v zarje je tonil in gorel iz dalje kot rdeča zvezda. »Glej, še vedno je obsijan od solnca,« je rekla in dvignila vklenjeni roki proti nebu. in v okove same je zasvetila zarja.
Skoraj vsa hiša se je zbrala na temnem hodniku. Gospodarica je vzklikala preplašeno, delavci in delavke so strmeli v vrata. V očeh je lesketal pritajen ogenj, a nihče se ni upal govoriti glasno. Nekaj kot težke sanje je ležalo v mraku nad to trumo.
»Danes tebi, jutri meni,« se je oglasil neki mož, ki je slonel v kotu. Nihče mu ni odgovoril.
Odprla so se vrata in četaši so privedli oba vklenjenca na hodnik.
Simona se je ozrla v ljudi. Vsi so sklonili glave kot v pozdrav. Bolni Marijček, ki ga je tolikokrat negovala, je glasno zajokal. Glas je odmeval kot strah po hodniku. Mali je kazal s prstom na četaše in kričal v nerazumljivem jeziku in vendar so razumeli vsi. Prsti so se stisnili v pesti, a roke so le obvisele proti tlom.
»Naprej,« je razburjeno ukazal Marinis. Simona se je spotaknila ob stopnici in udarila s kolenom ob rob. »Prosim Vas, bolj počasi,« je rekla četašu in ga pogledala v oči. Zbegal se je in jo hotel prijeti pod pazduho. Umaknila je komolec. Odšli so po krožnih stopnicah navzdol. »Sima, Sima,« je jokal Marijček za njimi.
»Da bi le sestra ne zvedela, kako je z nama. Ostala bi tukaj,« je pošepetal Boris ženi, ko so stopili na ulico. Ni odgovorila. V prsih jo je stisnilo tesno. V sence ji je udarjala kri. V mislih je zvonilo nekaj kot daljni glas: Sima — Sima —. Omotičnost ji je objemala dušo: Sima — Sima —. »Kdo kliče. Marijček ali dete pod srcem? Prisluškovala je. Glas je valoval kot na žalostni godbi, kot tiha pesem daljnih krajev, kot petje slavca ob potoku, ki se izliva v morje: Sima — Sima —. »Kdo kliče?«
»Ladri, ladri,« je zaorilo čez ulico. Kričala je gruča otrok. S prstom so kazali na oba. Boris je pogledal ženo in bridkost mu je zasijala v očeh. Ulica je puhtela v soparici. Nekaj težkega je ležalo med hišami. Ljudje so zvedavo zrli skozi okna. Prešli so ulico stopnic in se bližali spodnjemu mestu. Promet je postajal živahnejši. Ljudje so se ustavljali po hodnikih in množica oči je
visela na Simoninem telesu. »Sposi,« »Una madre,« »Povera!« — Nihče se ni smejal.
Koncem širokega trga je z a lesketalo morje. Gorele so svetiljke na bregovih in pobliska-vale v vodah. Kot žive vešče so se majale pred njeno dušo in se maličile v strahotne spačke.
Stisnila je roko na srce, zadihala težko in se pristavila. »Sima, Sima . . .«
»Hitro preko teh ulic,« je zavpil Marinis, ko je videl široke gruče po hodniku. Premaknila je nogo, a postala je naenkrat težka, kot da se je vsa kri iz telesa izlila vanjo. Okna so strahotno gorela iz hiš proti nji, kot da je v vsaki sobi ogenj. »Boris, Boris!«
»Prokleto,« je zaklel Marinis. »Simu-lantka!« Ulica pred njo je šinila naenkrat v ogromnem loku v mračino neba. Množica se je zgrnila k njej kot truma senc. Vse okrog nje so plesale oči po zraku. »Simona, žena!« Sesedla se je na cesto. Z vklenjenimi rokami je udarila ob tlak in nogi sta se ji zvili k telesu. Prsti so grabili po tleh. Čez telo so valovali krči. Oči so se omotile v bolečini. Kot v megli je videla Borisa, kako kleči ob njej. »Joj!« Suh in rezek glas se je opotekel po ulici. Marinis se je zbegal in vpil na če-taše. »Rodila bo,« so vzkliknili ljudje in se strnili v tesni krog krog nje. »Odklenite ji okove, brezsrčnež! Ranila si bo roki. Kri ji teče izpod njih.«
Z vklenjenimi rokami je božal Boris ženi lice. Ni spregovoril besede. Brezmejna jeza mu je gorela v zenicah. Marinis je zakričal četašu, naj teče po voz. Simona se je gubi 1 a v daljni svet, poln pekočih bolečin, ki so ji kot sulice prebadale trup, se zaganjale v ude. Gasnila jih je moževa božajoča dlan. Hotela se je okleniti njenih prstov. Njeno zapestje je podrsalo ob njegovo. Ujel, vkle-nil ji je prste med svoje in jih pritegnil na prsi. Novi tok, nova moč je zakipela v njo. Stegnila je nogi.
Znoj ji je lil iz čela. Brisal ga ji je z rokavom. V blaženi polblaznosti se je nasmejala. Oči so iskale v oči. Kot dete se je zazdela sebi, kot otročiček v rokah silnega moža.
V dušo je zaplaval mir. lep in tili kot molitev. Na usta ji je šepetal besede. »Simona, imej pogum, ti zlata mala Simona!«
Z dlanmi ji je podprl glavo in počivala je v njih kot tisti večer ob Timavi. »Simona, imej pogum!«
TINE KOS: KOMPOZICIJA
Po tlaku je priropotal voz. Duh po bencinu se je razlezel okrog.
»Denite jo notri,« je zaklical Marinis.
»Saj hodim lahko,« je zašepetala Simona. Četvero rok jo je dvignilo in potisnilo skozi ozka vrata. Ozrla se je še za hip proti njemu. Neskončna ljubezen je gorela v njegovih očeh. Hotel je za njo. Detektiv ga je zagrabil za suknjič. Četaš je zaprl vrata in sedel k njej. Voz je zdirjal po cesti. Tonila je v nezavest.
»Izvolite ukazati naprej,« je velel Boris.
Detektiv ni odgovoril. Množica se je razkropila kot v grozi.
Grurn je dvignil glavo in stopal med četa-šema.
Obraz mu je sijal v belem lepem siju. Novo posvečenje se je razlilo vanj. V večerni luči je bil obris njegovega obraza kot obris obličja angela-borca. Ko so zavili zopet navzgor proti zaporom pod Svetim Justom, so odmevali njegovi koraki enako mirno trdo med visokimi hišami ozkih samotnih ulic.
NA PRELOMU
FRANCE SEI JAK 5.
Rafael je priporočil ženo Cili. »Saj se nič ne bo zgodilo.« Kupil je povratni vozni listek, ostalo mu je nekaj drobiža. V vlaku se je še enkrat prepričal, če ima osebno izkaznico s seboj . . . Gledal je skozi okna. Polja, polja. . . Posušena in obrana stebla koruze, murve ob robovih njiv. Sadni vrtovi. Razvaline po vojni poškodovanih, nepozidanih hiš. Gozd in grmovje, skale, skale . . . Drzni takt železnih koles. Soča se je razširila čez ves prod, v jesenskem deževju vse zablatila. Razdrt most... Vojaška pokopališča z belimi kamni. »Zakaj so umrli ti ljudje?« Ob progi je stala cerkev, zvonovi so klen-kali. Tovarne . . . Nato Kras. Vlak je tolkel, kakor da si sproti dela pot skozi zaseke. Devin. Morje. . . Oko se ni moglo nazreti širokih voda. Lebana je ta pogled vsega prevzel in opijanil. Vrnil mu je pogum in veselje. Spomnil se je na sina, niti za hip ni podvomil v svoj uspeh. Zazdelo se mu je celo, da ni prišel radi drugega, kakor da vidi mor je.
V divjem mestnem vrvenju se je zopet streznil. Izginilo je morje, med hišami je občutil omotico. Vse sivo, prašno, ropotajoče, sovražno. Bil je žejen. Preštel je drobiž. Iznova ga je stisnil v klešče dvom, da ne bo ničesar opravil. Hotel je potolažiti svojo vest. Hitel je, da se čimprej prepriča, ali je sin doma. Morda je zbolel, morda je umrl medtem. . . Prevzelo ga je. S tresočimi se nogami je stopil v vežo A'isoke, rjave hiše. Obstal je pred vratarjem, ki je čevljaril v lesenem zaboju in gledal iznad očal.
»Ali ne stanuje v tej hiši neki Leban . . . namreč moj sin?«
»Tretje 11 ad s t r o p j e.«
Leban je hotel še nekaj vprašati, čevljarju se je mudilo nabijati podplate. Odšel je. Občutil je omotičnost, utrujenost. Tri nadstropja; zdelo se mu je, da leze v babilonski stolp. Zazrl se je v tablico iz medi: »Deodato Leban«. Začudil se je. Božidar Leban? Ali ni prišel prav? In si je razložil Božidar — Deodato. Ni mogel verjeti. Grenek nasmeh mu je spreletel ustnice. Nekaj gnusnega mu je vznemirjalo srce. Hotel se je obrniti na
mestu in oditi. Premislil je. Saj on ga ne more soditi . . . Ali se ni tudi on vpisal? Pozvonil je.
Na pragu se je prikazala majhna, belopolta, debelušna ženska. Njene oči so ga premerile od prašnih nog do redkih, sivih las na vrhu glave. Hotela je vprašati: »Kaj želite?« Prehitel jo je.
»Božidar Leban? Njegov oče sem . . . namreč oče Božidara Lebana . . . Deodato? Če je to on . . . rad bi nekaj besed . . .«
Njegove besede so bile tako plašne, tako zmešane, da ga ženska ni razumela. Stopila je za pol koraka bliže, ga premerila še enkrat in sklopila eno oko.
»Kaj? Kaj?« ga je vpraševala italijanski.
Rafael Leban se je zmedel še bolj. Ali je naredil kako neumnost? Drobno je mendral z nogama in izbral italijanske besede:
»Božidar Leban ... če je doma . . . Jaz sem njegov oče . . .«
»Ob eni uri . . .«
Ženska je zaprla vrata. Leban je stal in gledal v okence iz medi, ki se je svetlo oziralo vanj. Torej je razumela: Božidar — njegov sin . . . Zakaj mu je zaprla vrata, če ga je razumela? Očetu? Ni mu dala roke: »jaz sem njegova žena. Sedite!« Ponudila bi mu kozarec vode, bil je žejen. Mogoče, da je bila to služkinja . . . Treba bo čakati do ene. Deodato! Moj Bog, Deodato! Kdo ga je krstil na to ime? Skozi vrata je slišal klic otroka: »Mama, mama!« Vnuk! Bila je ona . . .
S težkimi koraki je odšel po stopnicah. Stopil je na ulico in zablodi 1 po pločniku. Kam naj se dene? Izložbe ga niso zanimale. Vse mračno, grdo . . . Hodil je po ulicah pol ure, zdelo se mu je, da hodi pol večnosti. Iznova je preštel drobiž. Stopil je v kavarno, naročil pijačo in gledal skozi okno. Valovi ljudi so hiteli mimo. Vpraševal se je: »Kam vsi ti 1 jnde tako hitijo?« Zdaj zdaj mu je stalo pred očrni: Deodato. In iznova ljudje: vsak izmed teh ljudi ima svoje opravke, denar, bolečino in skrbi.
Poldan . . . Mladež je šla iz šole. Smejala se je razposajena, obstajala ob izložbah, pred reklamami kino-gledališč. Pomladilo se mu je srce. ko jih je zagledal; nasmehnil se je. Veseli spomini iz šole, sami veseli, vse grenkobe je bil pozabil, razen zadnjega . . . Na ulice so se usipavali nameščenci iz trgovin, tovarniški delavci, uradniki in strojepiske. Vrvenja ni bilo konca . . . Ena ura . . .
Leban se je dvignil. Želel je, da najde sina na cesti ali na stopnicah. Ni ga našel. R java hiša, visoke stopnice. Tablica iz medi: Deodato Leban. Za hip si je vroče želel, da bi za temi vrati ne našel sina. »Oprostite, pomota!« Pozvonil je.
Odprla je ista ženska kot predpoldnem. Le bele avbice ni imela na laseh, ki so bili nažgani v valovite črte. Vprašala je, kakor da se več ne spominja: »Kaj želite?«
»Božidar . . . Dejali ste prej, da ob eni uri . . . Njegov oče . . . tako recite . . .«
Gospa ga je pogledala razprto, odprla polovico vrat in se ozrla.
»Dato! Tu je že v drugič nekdo, ki pravi, da je tvoj oče.«
Božidar je stal na drugem koncu temnega, ozkega hodnika. Oče je videl, kako se ga je večji otrok oklenil okrog nog, drugega je imel v naročju. Da, bil je on! Ista postava, rdečkasti lasje, neopredeljivi pogled. Stal je okamenel in gledal naravnost vanj, ki je bil nepremičen ko soha. Rafael se je nasmehnil in hotel stopiti bliže: »Darko! Ne poznaš me več? Pozdrav od matere!« Sin ga je prehitel. Iztegnil je bil glavo, oči so mu za-blisknile.
»Kakšen oče! Zapri vrata, Irma! Zapri vrata!«
Vrata so se zaprla, ključ je zarožljal. Deodato! Božidar ga je on imenoval in bi nazadnje ne zameril, če je spremenil ime. Poročil se je z Italijanko — kako bi mogel ukazovati njegovemu srcu! Gospa Cila ima bolnega Napolitanca za moža, a se radi ljubezni ne pritožuje. In če bi tudi govoril z njim v tujem jeziku, bi ga sicer bolelo, a bi mu bil za besedo »padre« stokrat hvaležen. Tako ga je bil zatajil,kakor da ga nikoli ni bilo Stal je na mestu in pozabil, po kaj je prišel. Ni mn bilo za denar, kakor da ga nikoli ni pričakoval ne potreboval. Če bi odprl sin vrata in ga poklical: »Oče!« — bi mu dejal: »Ne po denar, po to besedo sem prišel.« Tako pa je zvenelo kot udarci kladiva po glavi . »Ma che padre! Irma, chiudi la porta!« Strahotno je plesalo pred njim, vse pomešano: Deodato, nezaupna Irma, »chiudi la porta«, rožljanje ključa. Bilo mu je jasno, stokrat jasno, tisočkrat jasno: zavrgel je rod in jezik, očeta in mater. Žgoča resnica, ki jo je doživel in spoznal v največjem trpljenju, ga je rezala v dušo. Tega sina je on vzgojil. Prišlo mu je, da bi bil jokal, a je nenadoma
vse potlačil vase. V njegovi duši se je rodil srd do sina, ki se je sam izločil iz rodu, zatrl čuvstvo do roditelja. Zgrabil bi ga za vrat in butal njegovo glavo ob steno, da bi škropila kri. . .
Udaril je s pestjo po vratih, da je zabobnelo: »Prekleti! Prekleti! Sramuj se v dno duše, prekleti!« Občutil je, da bo padel na tla; moral se je osloniti na zid. V stanovanju je bilo vse tiho, kakor izumrlo. V hipu je zbral moči, se odtrgal, šel po stopnicah oropan vsega, žalosten in razsrjen, palica je pela: »Prekleti, prekleti...« In še kolesa vlaka: »Prekleti, prekleti...« Kri v sencih: »Prekleti . . .«
6.
Leban se je vrnil domov. S filozofsko mirnostjo je gledal na svojo bolečino. S smehljajem je stopil do žene, ki je menila, da bere dobro vest na njegovem obrazu. V prvem hipu. Nato je opazila v njegovih očeh vihar in se preplašila.
»Kako je z Bo Žid arom?«
Rafael je mislil, da je po poti že vse prebolel. Zdajci je nenadoma planilo v drugič iz njega. Povedal je v dveh besedah, vrgel klobuk v kot in za njim palico. Stisnil je pesti in hodil vzdihovaje po sobi, kakor da mu hoče raznesti prsi.
Žena je strme gledala. Ko je razumela besede, ni razumela dejanja. Končno se ji je zazdelo, da je razumela tudi dejanje, tedaj se je pomračila. Obraz se ji je krčevito stisnil, solza ni bilo. Obrnila je obraz k zidu. To je bilo možu ljubo. Zdajci ni bilo treba gledati njenih oči, odgovarjati na njena vprašanja.
Rezi je poslušala moževo mirno hojo. Iz kota v kot. Pobral je palico in klobuk, oboje je položil na stolico. Še njegova težka sapa je bila slišna. Odšel je in dolgo hodil po svoji sobi. Slišala je šumenje papirja. »Kaj vedno urejuje, kaj neprestano zažiga na ognju?« Nekdo je potrkal. Roman je prinesel liste. Besed ni razumela.
Roman je bil tistega dne ves prepadel. Darovana stotaka ga nista nič več tako veselila. Počutil se je slabšega. Rafael ga je tolažil, da je krivo vreme. Da, vreme! In je vprašal Roman Rafaela, če je dobil sina. Dobil, kajpada! Denar mu vrne naslednjega dne. »Že prav. Iznova bom moral iti v bolnico.« Nehote, kakor da ga preganja zla
misel, se je izvilo iz Lebana: »Ali je vredno živeti?« To vprašanje ni bilo namenjeno tujcu, Rafael se je vprašal sam. Oni se je zamajal. Globoko, podzavestno je že mislil na to. Tresel se je pred nečem, imel je solzo v očeh. Nikoli bi ne bil tega razodel živemu človeku, zdaj je zinil:
»Gospod učitelj, tudi jaz tako mislim, ni pravice . . . Kri sem prelil. . . Ali veste, kaj je to? Bil sem v prvih vrstah, na cesti in pri delu, vedno tik za zastavo. Nekoč so me socialisti hoteli pobiti: Jzdajavec!' Vidim, da je na zemlji prostor le za zdrave, močne. Zdravi lahko korakajo za zastavo, pojo, bolni ne morejo . . . Kaj sta dva stotaka proti temu! Zopet sem bolan. V bolnico in zopet domov . . . Okužil sem ženo, okužil bom še otroke. Umrli bomo po vrsti . . . Prav govorite: ali je vredno živeti?« Požrl je slino, kakor da ga govor neizmerno črpa, nato je nadaljeval: »Skrite imam neke praške. Veronal. Trije so za smrt dovolj, imam jih šest... Že stokrat sem sklenil, nisem imel moči. Zato je treba imeti moči, poguma . . . gospod Leban . . .«
Prenehal je razburjen, z rdečico v obrazu, roke so mu mahale. Besede so bruhale iz njega. Zdajci se je šele zavedal, da je sploh govoril. Rafael je stal s široko razprtimi očmi pred njim, objel bi ga bil kot brata ali sina in ga privil na prsi. Ali sta enako mislila, enako trpela? Roman se je splašil. Imel je občutek, da je v svoji odkritosti storil greh.
»Oprostite, gospod Leban! Naj bo, kakor da ni bilo izgovorjeno . . . Meša se mi. Naj bo pozabljeno . . . gospod . . .«
Rafael mu je segel v roko. Gledal je, kako je izginil skozi vrata in odšel po stopnicah. Slišal je klic: »Ata, ata!« Veronal! Vraga, ta človek ima otroke . . . Zamahnil je z roko. Kaj to njemu mari! Kaj ga zanima življenje drugega, smrt drugega, usoda drugega!
Stal je ob oknu kuhinje in strmel na dvorišče. Ob mizi sta sedela dva molčeča pivca. Mislil je nase, mislil je na Romana. Videl ga je, kako je šel čez dvorišče. Visok, a upognjen» kakor da težko nese breme življenja. Ali se je odločil?
Upokojenec je stopil na stopnice: »Gospa Cila!«
Ta je prišla iz kuhinje in brisala roke v ruto, ki ji je visela od pasa. Suha, bleda; njene oči so zrle vprašujoče.
»Le besedico, gospa,« je pošepetal. »Vaš mož skriva veronal. Da si kaj ne naredi.«
Ženska ni vedela, kaj je veronal. Prestrašena je tlesknila z rokama in vzkliknila:
»Moj Bog, kaj pa je to?!«
»Veronal je — zdravilo, a je tudi strup . . . Oprostite ...«
Po tem dogodku je postal Rafael silno nemiren. Nesel je ženi večerjo in jo postavil na stolico. Še je imela obraz obrnjen k steni. Odšel je. V kuhinji je prisluškoval, kaj se godi spodaj. Otroški jok, govor moža in žene, nato je bilo vse tiho . . .
Ni vedel, kdaj je zaspal. Moralo je biti zelo pozno .. . Zjutraj je bila njegova glava težja kakor poprej. Tiščalo ga je v sencih. Zdelo se mu je, da ga spočeta misel z muko razganja in se ne more poroditi.
Žena ga je gledala brez nejevolje v očeh. Občutil je, kako je nasproti nji trd, krivičen. »Klada brez duše«, jo je imenoval v mislih; skoraj mrzil jo je. Želja, da bi oba umrla, se je iznova z večjo silo porodila v njem. Da bi se je otresel, je letel iz sobe, iz kuhinje .. .
Na stopnicah je videl Romana. Bil je pravkar namenjen k njemu; stal je obrnjen proti ženi, ki se je šibila objokana na pragu. »Bruhnil bom kri,« ji je grozil. Romanove trde, očitajoče oči so premerile Lebana:
»Vi ste povedali moji ženi tisto o vero-nalu.«
Upokojenec je stal in gledal. Oskrunil je bil zaupanje prijatelja. Tajnost, ki je človek nikomur ne razodene, je izdal. Romanov pogled je bil uničujoč, Rafael je bil obsojenec.
»Jaz se v Vaše stvari ne vtikam, gospod Leban . . .«
Obrnil se je in odšel po stopnicah. Rafael je gledal za njim. Zdelo se mu je, da je zbrod.il 11 jegovo dušo, ki se je skalila in se ne bo več učistila. . . Stopil je v kuhinjo. Hotel je bil nekam iti, ni vedel, kam. Pred njegovimi očmi je plesalo njegovo oslepar-jeno življenje. O11 nima pravice posegati v življenje drugih, a s kakšno pravico smejo drugi posegati v njegovo življenje. Ali nima po tolikih letih dela pravico do brezskrbnega življenja, do lastne hišice, do osebne svobode, do materinega jezika, do sina in žene? Na prelomu dveh dob je vse izginilo v prepad in se ne prikaže nikoli več . . .
Objela ga je taka bolest, cla je planil kvišku . . . Nastal je mrak. Prižgal je luč. Begal je po kuhinji. Nečesa je iskal. Kaj? Oglje... Nasul ga je v pločevinasto skledo. Posodo z ogljem je držal pred seboj: ali je že sklenjeno? Ali je že dokončan zadnji boj? Kdo ima pravico posegati v njegovo življenje? Nima biblije, da bi pogledal vanjo? Toda . . . Ali ni Bog neskončno moder in usmiljen?
Vztrepetal je. Ali skuša Boga? Če dvomi, je že grešil. Zdaj ni več časa za to. Na ozki brvi se ni mogoče obrniti. Treba je dalje . . . »Hladnega razuma!« si je klical. Zaprl se je v sobo, da je laže mislil.
Hotel je pregledati še enkrat vse papirje. Da bi po smrti ne mislili, da je bil tako . . . Ne, tega ne! Škoda, da nima več trobojnice; naj vidijo, kakšen je bil! Imel je hladnejše račune . . . Naslednjega jutra mu izplačajo pokojnino ... Zadnjo . . . Dvojna najemnina .. . ena najemnina in pol. Lahko bi vprašali: »Zakaj ena najemnina in pol?« Tega ne sme povedati. Torej dve! Nato: mesnica, čevljar, Romanovo posojilo, pek, mleko . . . Štel je na prste, računal v mislih . . . Prižgal je luč, vzel svinčnik in papir in pisal. Dolgovi plačani do stotinke, ostanek: dve cigari, porcija gnjati, steklenica boljšega vina. . . Tega si je že dolgo želel. Še razbojnikom dajo na zadnjo uro, česar požele.
Na poseben listič je zapisal: »Ne dolgu jem niti stotinke. Iz skupička za ropotijo v stanovanju naju pokopljite in nama po možnosti postavite skromen spomenik. Sina m treba obveščati o smrti. Če sem koga žalil, ga prosim odpuščanja, tako odpuščam tudi jaz vsakomur, ki mi je ka j slabega storil, kakor naj mi bo Bog milosti ji v.«
Besedo spomenik je pozneje prečrtal. Ostalemu se je nasmehnil. . . Zaspal je, ko so petelini že peli. Sanjal je, da je kadil cigaro, ki mu je užgala posteljo; gorel je v plamenih. Prebudil se je: solnce je že sijalo nanj.
Naglo je vstal in se napravil. Neznano se mu je mudilo. Preden so odprli banko, je hodil po ulici. Denar je zgrabil krčevito. Hodil je v mrzlici, bal se je, da do večera vsega ne opravi. Žena mu je prigovarjala: »Plačaj dolgove!« Odgovarjal je mehansko: »Že prav.« Gospa Cila je dejala: »Saj se ni tako mudilo.« Čevljar je prav tako menil: »Saj ne boste še umrli.« Imel je občutek,
TINE KOS: PASTIRICA. 1927
kakor da se tega dne vsi ljudje branijo denarja in se čudijo, da jim plačuje. Popoldne so visele po ulicah zastave za praznik naslednjega dne. Reda vajeni Leban je pomislil, če dela prav, da na predvečer slavnosti. . .
Približal se je večer. Rafael je bil ves v omotici. Ko je šel zadnjikrat domov, se je ustavil na stopnicah, da bi poklical Romana in ga prosil odpuščanja. Premislil se je . . . Ves čas se ni hotel ustaviti, da bi ga ne prevzele drugačne misli. V sobi je položil vsako stvar na svoje mesto. Pobrisal je celo prah.
V mraku se je začel tresti. Ali je omahoval v duši? Ali se je upiralo telo pred tistim, kar ima priti? Sedel je v mraku, roke so mu visele ob telesu, glava mu je klonila na prsi. Z vso silo se je *premagal in se pognal kvišku. Vzel je gnjat, odprl steklenico vina. Vse skupaj je odnesel k ženi na ponočno omarico. Ni pozabil cigar ne vžigalic.
Primaknil je stolico k postelji in sedel. Posilil je humor, kakor da je sedel za ženi-tovanjsko mizo. Žena se je začudila smehu, gnjati in vinu.
»Kaj pa je to?«
Razlagal ji je v smehu kakor otroku. »To je gnjat, to je vino, to je kruh in to so cigare. Vzemi gnjati! Čakaj, da ti nalijem.«
Rezi se je čudila. Odkod to? Dejala je: »Danes se čutim slabšo. Če bo tako... bi poslali jutri po duhovnika . ..«
Rafaela je strahovito zadelo, v hipu mu je ugasnil smeh. »Jutri po duhovnika?« Nekaj žgočega je planilo v njegovo zavest. Ali si bo nakopal krivdo na svojo dušo? Naglo ko sršena je odgnal to misel.
»Ti! jej! Šibka si! To bo minilo.«
Rezi ni vedela, če bo mogla jesti, le njene oči so hlastno požirale. Bilo je ob rdečkasti svetlobi luči tega večera tako lepo v sobi, da ji je igralo srce. Dvignila se je na postelji. Vzela je gnjati in kruha. Pila je vino. Tudi mož je jedel in pil. Zdajci se mu je zdela njegova žena lepa in ljubka. Ne na-gledal bi se je. Nečesa mu je bilo žal. . . Odganjal je misli ...
»Ali si plačal dolgove?«
»Do stotinke.«
»Koliko je ostalo?«
Leban je pomislil. Ni si hotel z lažjo ob-teževati vesti.
»Vse imava pred seboj.«
Žena je trudno pomislila: »ln kaj to pomeni ?«
»Kaj to pomeni?« se je prestrašil njenih oči. »Še enkrat v življenju smeva biti vesela. Ne?«
»Da, smeva,« je dejala in se nasmehnila kakor iz notranjega zadovoljstva. Ali je bilo nekaj drugega za tem smehom? Nenadoma je položila gnjat in kruh na krožnik. »Ne morem več.« Roko je pritisnila na čelo. »Joj, kako sem omotena!«
»Lezi,« ji je prigovarjal Rafael in ji pomagal. »Odpočij si, nato boš zopet jedla.«
Nekaj milobnega je trepetalo na ženinem obrazu. Nekaj takega kot tedaj, ko je prvič ležala v moževem naročju. To je bilo že davnaj. Rafael je imel občutek, da se je radi nečesa strahotno pregrešil zoper njo. Padel bi bil na kolena'. .. ni bilo mogoče. Njene oči so ga gledale venomer.
»Če ti ni ostalo denarja, kako bova živela?«
Ni ji bilo treba odgovoriti. Njene oči so gledale samo za hip, nato se je pomračilo vse. Pogledala je v strop. Obrnila je obraz v steno. Zdelo se je, da se ne bo ozrla nikoli več. Izginil je tisti trenutek lepote, ki bi bil Rafaela skoraj zapeljal, da bi bil povedal
vse ... Zdajci je mladost zatonila, praznik je ugasnil, nastopila je vsakdanjost, žena je bila taka kot prej.
Ugasnil je luč. V temi je gorel konec cigare kot luč lokomotive. Na dvorišču so kričali pivci, na kegljišču so krogle udarjale druga ob drugo. Iz daljave se je slišal ropot voz. Skozi šum krčme in ceste je prodiral otroški jok.
Stopil je v kuhinjo. Na ognjišču je tlel ogenj, žerjavica je strmela vanj s stoterimi, žarečimi očmi. Zašel je v labirint, iz katerega ni našel izhoda. Iskal je poti, ni je bilo. Mogoče je bilo iti samo naprej, čez prepade . . . Nasul je žerjavice v dno sklede. Nanjo je vrgel oglja. Pokleknil je in pihal vanj, da je začelo prasketati. .. Iznova je stal, iznova mislil. . . Kadar stoji človek na poševni ploskvi, drsi navzdol, samo navzdol. Ali ni na tiho želel, da bi kdo vstopil? Ni ga bilo . . .
Pokril je skledo z vrečevino, da bi ne bila vidna žareča svetloba. Žena je bila obrnjena proti zidu. Postavil je oglje pod posteljo, vrečo je vrgel v kot. Zaprl je okno še tesneje in izpil kozarec vina. Postiljal si je na tleh. Žena ga ni vprašala, čemu ta večer ne spi v drugi sobi. Kaj bi ji odgovoril? Posluhnil je . . . Njeno težko, neenakomerno dihanje je slišal. Iznova se je zamajal, zašibile so se mu noge. Stopil je v svojo sobo in položil listič na mizo: »Ne zapuščam niti stotinke dolga ...« Vrnil se je in legel. Prižgal si je cigaro . ..
Rafael si je bil zamislil vse to enostavneje, drugače. Mislil je, da bo legel pijan od vina, omaml jen od sitosti in močne cigare, zaspal in se ne bo prebudil več. A zdaj je bil buden, buden, buden. Pokadil je cigaro do konca, prižgal drugo, spanca ni hotelo biti... Prisluškoval je šumu od zunaj, svoji ženi, tlečemu ognju, svojim mislim . . . Na dvorišču vedno isti prepir igravcev, na postelji vedno ista težka sapa žene. Izpod postelje se je slišalo prasketanje oglja. Čisto rahlo, a razločno. . . Žena posluša, vprašala bo, kaj to pomeni? Ali je morda spoznala in molči, molči. . . Strahotne misli so ga mučile. Od hipa do hipa bolj je bil uverjen, da bo smrt nastopila pri popolni zavesti in treznosti. Slišal bo njene stopinje, čutil bo objem njenih prstov na vratu in se jasno zavedal, da ga davi... Iz svoje šibkosti se je prestrašil, tega ni maral. Zaspati,
«
da. . . a tako, da bi čutil. .. Morda niti umrl ne bo, ker leži na tleh . ,. umrla bo žena na postelji. Zaslišal je ženin vzdih, odmel je v njegovi duši ko jek. Postal je budnejši. Ali ne pošepetavajo ženine ustnice? Moli... Če žena spregovori, se bo odločilo . ..
»Rezi!«
Žena se je zganila; njen glas je bil komaj slišen.
»Kaj je?«
»Ali moliš? Prosim te, moli za dušo! Tudi za mojo.«
Rezi je obstala obrnjena s pogledom pol v strop, a pol v steno kot okamenela. Vonj po oglju je udaril Rafaelu v nosnice. Nato vonj po vinu in cigari. Bilo je, kakor da je nenadoma vse utihnilo in prenehalo živeti. Le žena je živela in on je živel. Ona dva. ki bi morala umreti. In se je vprašal, če je njen gospodar in njen sodnik; če ima pravico, da razpolaga z njeno dušo in z njenim telesom. Zasmilila se mu je. Ostanek cigare je vrgel po tleh. Oprl se je na komolce. V zraku je ležalo nekaj težkega. Kaj? Prestrašil se je. Ali je žena že za vedno okamenela, on pa je živ, živ? Hotel jo je poklicati. Ni mogel. Kaj — če se ne bo oglasila? Tedaj je zaslišal njen glas, ki je prišel kakor odrešenje iz globokega razmišljanja in do-znanja, trdo kakor kladivo, a vendar božajoče.
»Rafael, čemu počenjaš to? Pojdi v svojo sobo! Saj je zadosti ... da jaz . . . umrem . . .«
Mirno, z ljubeznijo in rahlim očitkom so bile izgovorjene te besede. Tako govori človek, ki nima ničesar več reči. ki je pretrpel vse, se izkopal iz sovraštva, minljivega v vseodpuščajočo ljubezen. Rafael je bil ob teh besedah okamenel, strt, v dnu svoje duše je blaznel. Rczika je videla do dna, globoke je kot do dna. Za vsako njegovo misel je vedela, za slednji njegov korak. Ni bilo mogoče več tajiti, zdaj je bilo mogoče samo priznati.
»Rezi!« je zapiskal njegov glas. »Re-e-zi!«
»Rafael!« je dahnila ona komaj slišno. »Kaj sem ti storila?« Bil je jok v n jenem onemoglem glasu.
Mož je planil kvišku. Z enim sunkom je odprl vrata v sosednjo sobo, z drugim sunkom okno. Zrak je v valovih planil pod strop. Na oglje je vlil vode, da je zašumelo. Omahnil je k postelji in pokleknil. Lovil je
Rezine roke, ki so nepremične ležale na odeji.
»Re-e-zi, moja Rezi!«
A ona mehko, slabotno: »Saj bi bila umrla .. . kljub temu . . . Tebi pa ni treba . . . ti lahko živiš .. .«
»Mislil sem, da ne morem več živeti. Hudič me je zmotil. Božidar . . . Romano . . . in zadnji dnevi... Rezi, poglej me! Ali ti je slabo? Kaj ti je?«
Bil je skrušen do dna; zdajci bi bil za kazen rad umrl najgroznejše smrti, da bi opral svojo krivdo, dokazal svoje kesanje. Žena ni obrnila obraza k zidu.
»Teži me v prsih . . . glava me boli. .. Daj mi vode!«
Dal ji je vina. Pila je. Ostanek je zlila po odeji. Zgrudila se je na blazino in težko dihala. »Odpri okno!« je prosila.
»Okno je odprto,« je stokal Rafael in se oklepal njenih rok . . .
Nista slišala, da je bil medtem nastal na dvorišču nemir in šum. Rezki glas avtomobila zelenega križa je bil obupno odmel med hišami in se ustavil ob kegljišču. Nekaj kratkih povelj in pomirjajočih glasov, jok otroka . . .
»Gospod Leban... Leban!«
Nekdo je klical z dvorišča. Rafael je skočil k oknu. Gospa Cila je stala ob vozu in gledala kvišku. »Bruhnil je kri,« je povedala z jokajočim glasom. Tedaj se je ozrl tudi Roman, ki so ga pravkar peljali v voz: »Zbogom, gospod Leban! Živeli bomo, dokler bo mogoče . . . Bolje je tako . . . Pridite me obiskat.« Zdravnik je zabičeval bolniku: »Ne govoriti, ne govoriti!« Pene krvi so mu stale na ustnicah. Potisnili so ga v voz. Presunljiv brlizg. Avto je odpeljal z dvorišča.
Leban je pomislil: »Če bi me klicali, a jaz bi bil že mrtev . . . Bol je je tako. Živeli bomo, dokler.. .« Prisluhnil je toku ulice, utripom življenja. Objela ga je hvaležnost, da še živi. veselje in moč.
»Rafael! Rafael!«
Žena ga je klicala z zadnjimi močmi.
»Rezi, Rezi!«
Nagnil se je iznova nad njo . . .
Ko se je dvignil, je bilo že nastalo prvo jutro, oči so bile izplakane, sveča dogorela. Rezi se mu ni oglasila več. Gledala je s pol odprtimi očmi, mirna, mirna, kakor da prisluškuje prebiljajočemn se jutru, šumenju življenja.
PROSVETNI DEL
TINE KOS: AVTOPORTRET. 1927
KIPAR TINE KOS
RAJ KO LOŽ AR
Motto: Was wir begehren von der Zukunft fernen: daß Brot und Arbeit uns gerüstet stell 11; daß unsre Kinder in der Schule lernen, daß unsre Greise nicht mehr betteln gelin.
1.
Vprašanje, ali proletarska umetnost je ali ni, leži principielno tam, kjer ono, pri nas zadnji čas zopet »aktualno« (?) vprašanje, ali katoliška umetnost je ali ni. In samo teoretična glava, ki absorbirana od dialektike lastnega mišljenja ne vidi konkretnih dejstev in vrednot, rešuje poslednje s krilatico »ali kristjan ali umetnik« (v resnici diletantska rešitev), kakor odgovarja na prvo s krilatico »ali marksist ali umetnik« (Vidmar, LZ, 1929, 490). V resnici in življenjski praktiki je pa stvar taka, da imenovani krilatici upravičeno spremenimo ter rečemo »tudi kristjan tudi umetnik« in »tudi marksist tudi umetnik«, s čimer pridobimo vse drugačno podlago za presojanje umetnostnih kvalitet. Vse namreč zavisi od individualne empirično dane vrednote in nič od teorije, ter od tega, kam polagamo poudarek v sledečih besedah Martina Raschkeja (po Kurtu Kläberju v Die Literarische Welt, 1929, 28), katere se nanašajo na problem proletarske poezije. Te besede so: »Wo ein Arbeiter (čitaj tudi: ein Katholik!) dichtet, lassen sich seine Verse und sein Rhythmus in jede Dichtung einreihen.«
Ako v tej formulaciji poudarjamo pojem »dichtet«, tedaj nas ne smeta bloditi katolik in delavec, če pa nam gre v prvi ^rsti za ta dva, bi bilo dobro, da damo umetnosti mir. In govoreč v našem slučaju o katoliški umetnosti, bi zato in dokler se gremo umetnostne kritike, pač moral i govoriti le o umetnosti, kar bi si Vidmar že lahko zapomnil, odnosno bi že sploh moral vedeti, če ne bi namreč kljub temu, da je svoboden kritik, na vsa ta vprašanja in na kritiko samo gledal tako tipično slovensko skozi provineijonalne očali nekakšne umetnostno-uradniške morale.
Te vrste naj pa mimogrede poslužijo tudi kot odgovor onim od »domaČega ognjišča«, po katerih mnenju je slabost, ako človek trdi, cla katoliške umetnosti ni. Po moji sodbi je namreč danes ni, res pa je, da več kot svoje sodbe ne morem imeti. In da se povrnem k vprašanju proletarske umetnosti, moram reči, da tudi nečesa takega ne poznam, ker je ni, s čimer pa ne izključujem možnosti, da bosta kdaj kesneje, recimo v dobah sublimatnega katolištva in proletarstva, nastopili obe v evidentni, izdelani in nedvoumni obliki kot je n. pr. krščanska umetnost že v srednjem veku in bizantinskem kulturnem krogu.
II.
Proletarske umetnosti zaenkrat še ni in nemogoče je pritrditi kriterijem za njeno agnosciranje, katere navaja v sicer duhovitem članku o tem vprašanju Riihle-Gerstelova (ibd.). Zdi se namreč, da ne morejo biti specifičen simptom proletarske umetnosti vidiki, pod katerih streho bi lahko spravili vsa novostrujarstva tega sveta, vse tako zvane »mlade generacije«. Da ne morejo biti zaradi tega, ker hoče proletarska umetnost biti v bistvu in celoti nov pojav, nova forma, radi česar določevanje njenih simptomov niso mačje solze, in to posebno zato ne, ker teh simptomov še ni.
Za motto članka sem postavil str of o, ki jo je vsako leto prvega maja nosil portal dunajskega magistrata. Socialističnega magistrata seveda, kar naj nas pa tu ne moti, dasi se pri specialistih že razlikujeta socialistično in proletarsko. Je to proletarska lirika, nedvomno najboljša šola, klasični mojstri, akademija. Novega na njej ni nič. Če si prestavimo notranjo formo te pesmi v slikarstvo, dobimo pravo meščansko literaturno -slikarstvo kova Klingerjevega, ki ga na Slovenskem zastopa zelo dobro Fran Tratnik. V bistvu taka umetnost zelo malo pove, a zato nas odškoduje po zunanjem sijaju in patosu. Verz je dinamičen, barva simbolična, na delu so vsi registri, da nam vbijejo v glavo praznoto notranjih idej, ritem teh produktov se da zelo dobro primerjati z dimom tovarniških dimnikov na tako zvani proletarski grafiki, kateri se gnan od vetra sproti spreminja v simbole vihrajočih zastav delavskih mas. Verzi z dunajskega portala mi prihajajo na misel zlasti
ob tako zvanih veličastnih prilikah in dasi je njih notranji obraz nonsens, se da ž njimi vendar dobro marširati in težko biti brez godbe. V tej zvezi ni nezanimivo dejstvo, da gre cela vrsta nemških delavskih pesmi po napevih starih patriarhalnih nacionalnih koračnic (Rühle-Gerstel ibd.), kjer so si izposodile klišej. Verzi z rdečega magistrata bi bili vzorec proletarske poezije 1929, ki zaenkrat še ne sodi v umetnost, ki pa nas bo pri presojanju te lirike, dasi je starejši in bodo temu ugovarjali, le redkokdaj pustil na cedilu: razredno pobarvan romantično-patriarhaličen sentiment. Če se primerja funkcija takih poetov funkciji olepševalnih društev, je to popolnoma točno; prava delavska lirika — anonimna ali ne-anonimna — spada že danes pod rubriko umetnost in jo ta tudi reklamira zase, ker ima pač Trockij prav, da je škodljivo, rusko literaturo sedanjosti cenzurirati z vidika proletarske umetnosti in da je slabo delo slabo delo, dobro pa dobro.
Trdijo, da nastaja proletarska umetnost zlasti na dveh področjih modernega kulturnega dela, in sicer v novi arhitekturi na eni in v novem filmu na drugi strani. Pod novo arhitekturo imamo razumeti predvsem delavske komunalne in naselbinske zgradbe velikih mest ter industrijskih centrov, pod filmom pa film ruske sovjetske produkcije.
Proletarskost nove arhitekture se veže zlasti s pojmoma nova smotrnost in nova stvarnost in kolikor prihajajo te pridobitve modernega arhitekturnega mišljenja v prid proletarskim masam, dasi ne kot vzrok, ampak kot posledica, temu tudi ni ugovarjati. Pravilno je, da bivaj delavec v dostojni in higienski arhitekturi in ne več v umazanih, prej smetiščem kot stanovanjem podobnih zgradbah. Zdi se pa z vso upravičenostjo, da bist venost kakega pojava ne prihaja iz nekih apo-steriornih form porabe, nego iz njegove apriorne forme, ideje, potrebe. In če premotrimo omenjeno arhitekturo s tega vidika, ali ni zagonetno dejstvo, da je nastopila šele pred dobrim desetletjem, to je ob času, ko so završala po Evropi gesla novega realizma? Kaj pa je bilo vendar z bedo delavskih stanovanj pred tem časom? Ali je postala akuten in proletarski problem res šele tedaj, ko so socialistične stranke zavzele glavne komunalne uprave Evrope in ni bila morda že pred tem dovolj velika naloga za ono ogromno mrežo socialističnih organizacij, ki bi bile zmožne, iz svojih več kot zadostnih sredstev ustvariti zares proletarsko, iz konkretne socialne potrebe izvirajoče in njej služeče arhitekturno delo? Ali ni morda s tega vidika naša Rožna dolina za sto odstotkov čistejša proletarska naselbinska arhitektura nego vsa kasarn-ska gradnja recimo dunajske občine, katera temelji vendar na elementih — da se tako izrazim — kapitalističnih arhitekturnih vzorcev? Umetnost, stavbna umetnost, posebno še proletarska stavbna umetnost pa ne izvira iz železobetona, jekla in stekla ter mašinoidnih oblik, temveč »žal hvala-bogu iz notranje nujnosti« (Haas) in potreb človeštva.
Nič manj kapitalistične, recte buržuazne niso podlage tako zvane proletarske filmske umetnosti, ki jo danes zastopa ruska produkcija. Willy Haas
TINE KOS: PODOBA ANTONA SELIŠtCARJA. 192S
je nekje duhovito zanaliziral sredstva likovnega izraza v filmu »Mati« ter prišel do zaključka, da je to prava pristna impresionistična precioznost. »Revolucionarna sovjetska umetnost gor ali dol: tako je že stari Degas postavljal svoje baletke.« Kjer pa ta film ne operira z impresionizmom, se poslužuje pravih »ekspresionizmov« in »novih realizmov«, izposojenih pri slikarstvu, naravnost iskanih in apartnih. Apartnih prav v tistem zmi-slu, katerega tako vneto pobija v vsej arhitekturni zgodovini Adolf Behne (Neues Wohnen — neues Bauen), imenujoč ga »nesmrtni vitez«. Toda ali se ni v tega gospoda tudi skril duh pristne umetnosti in prave vrednosti dela, duh, katerega socialistične organizacije delavskim množicam tako nerade privoščijo, če pa, tedaj vselej le v obliki lepo etiketiranih in s proletarskimi emblemi opremljenih doz?
Ta izvajanja naj ne pokažejo samo, kako bi bilo obravnavati vprašanja proletarske, katoliške etc. umetnosti, temveč tudi, kakšen notranji nonsens so te domnevane umetnosti v resnici. Samo pristaška enostranost ter interesi odgovarjajočih nosilcev spravljajo taka temata na dan in samo teoretična atletika o njih z vso krvavo resnostjo debatira. Ljudje s takimi naočniki pa pogosto ne vidijo najenostavnejših in najotipljivejših taktičnih vrednot in tako bo že imel oni prav, ki dvomi, recimo v nasprotju s Kreftom, nad »proletarščino« Maleševe grafike, ter oni, ki dvomi nad umetnostno
meritoriiostjo Vidmar j eve kritike. Teh zaletelosti varuje pač samo resnica, da je dobro delo dobro delo, slabo pa slabo.
III.
Lepa terakotna plastika lineta Kosa, katero prinašamo danes med reprodukcijami tega umetnika, nazvana Delavski par, ni zastonj v bistvu le reliefna skupina dveh glav. Vse, kar bi bil Kos temu zasnutku dodal telesnosti v kvantitativnem zmislu, bi bilo v škodo umetnostnemu, čisto človeškemu pomenu tega dela. Ravuo po tej kvantitativno popolni zasnovi, po do konca izpisani koncepciji take proletarske plastike šepa n. pr. tudi reproducirana skupina Z dela, šepa Težak, šepa Mlatič, šepa skupina Pri delu in šepa Delavec, ki še stoji v kiparjevem ateljeju. Ob vseh teh primerih se ne morem znebiti vtisa, da je Kos član takšnih socialnih olepševalnih društev in da opravlja v njih funkcije, ki bi jih z mirno vestjo in sebi v korist lahko odložil. V bistvu je vendar resničnost proletarskega življenja kruto nesenti-mentalna in nič drugačna ne bi smela biti njej odgovarjajoča »umetnost«. Za Kosa, čigar umetnost se ne pričenja v rudniku, nego pri njem doma, pomeni to, da vsa kvantiteta proletarskih emblemov ne odtehta kvalitete poetične vsebine recimo Delavskega para, katera se tu kot na drugih sorodnih delih (Portret Seliškarja, Vasovanje, Kompozicija, Dekliški akt, Zamišljena) javlja v obliki nekega izredno občutenega, naravnost tonič-nega razpoloženja, štimunge.
Kako je vendar linija forme na Delavskem paru, na A asovanju, na Dekliškem aktu itd. melanholična! Ali ne boli njena nemoč, da bi se sprostila svoje lastne sklenjenosti, svoje vselej k isti točki povračujoče se poti? Kako je vendar vse gibanje ujeto samo vase in preslabotno, da bi razdrlo ploskev tega krogoteka ter ušlo v prostor. Ali ni. kot poje Seliškar:
— To pa še pesem ni! To je samo šumenje, rahlo šumenje, okoli vaših src napeljanih transmisij —?
In v to melanholijo forme melanholija razpoloženja. Zraven čudovito nežnega obličja delavčeve žene — sani 6 zakrijte si na sliki njegovo, da vidite grško lepoto te glave — je delavčevo kot zamolkel in trpek ton, ki podslikava melodijo otožno-mračno in čim lepše sije obraz žene, tem bolj boli po izrazu moža ustvarjeno občutje. V očeh samih pa se je celo, se zdi, ugnezdilo trpljenje, ki ne bo minilo.
V teh delili je sentiment, katerega je poetično izoblikoval impresionizem in katerega najdemo v likovni umetnosti zlasti v Lehmbruckovi grafiki (Vasovanje me pa spominja Steinlenovega lista Ah, j'ai ete si malheureuse avec un). Kos pa ga ne pripelje vselej do onih intenzivno čistih oblik, kot ga je 11. pr. na omenjenem Delavskem paru, Vasovanju, Portretih Seliškarja in sebe, nego ostavlja duhovni karakter svojih figur pogosto v nekih praznih in gluhih ravninah.
On je danes naš najplodovitejši kipar, večina njegovih del pa je terakotna in mavčna plastika
majhnih mer, katere sicer odgovarjajo materialu, a ki so tudi simptom naše nerazvite kiparske kulture. Ta plastika je v svojem bistvu osnutkarstvo ter mala umetnost in bi upravičeno eksistirala poleg kamenite skulpture kot to, kar je, nikdar pa ne bi smela biti absoluten primer kiparskega dela niti pri posamezniku niti pri celoti in to v takšni meri, v kakršni je danes pri nas. Iz teh žalostnih dejstev človek navsezadnje celo razume, če si kipar sredi ordinarnega mavčnega miljeja privošči neestetizem muzejev mavčnih odlitkov ter kipe bronsira in polira, kar sicer Kos v prihodnje lahko opusti. Seveda bo zaradi tega mavec še naprej to in ne marmor, ker imata glavno besedo pač naročnik in denar.
Formalni tip Kosove in poslednje Goršetove skulpture je internacionalen in ker so internacio-nalizmi do neke meje tudi manirizmi, ne najdemo zlasti pri Kosu za marsikaj zadostnih umetniških razlogov. Vprašanje provenience tipov je v takih dobah zato jako nesmotrno in odločilna more biti samo individualna intenziteta in zaključenost po-edinca v razmerju do stilskega pojava manirizem. V tem zmislu pa odnaša prvenstvo Gorše.
Saj rokodelstvo razume Kos izvrstno in ni dvoma, da je to ne samo siguren, nego tudi simpatičen in iskren fundament njegove plastike. Ponekod, recimo na Delavskem paru, je ta skromni delovni, to se pravi v vrednotah kiparskega rokodelstva izživljajoči se značaj naravnost važen in originalen koeficient celotnega učinka. Edina vsebina dela pa ta v svojem bistvu le obrtna in bolj estet-sko-pedagoška nego umetniška poteza vendar ne more biti in na njen račun gre toliko in toliko slabosti Kosovega ustvarjanja. Poglejte podobar-sko vsiljivi način gub na skupini Z dela, na Majdi in Mlatiču, prav tako vsiljiv kot prozaičen; poglejte mrtvo tipiko obrazov, ki so obdelani prej z ravnilom in šestilom in šele potem s fantazijo, in poglejte poedine telesne forme (nos, oko, obrvi), ki nele da se na celi vrsti del povračajo v isti obliki, nego ki za njimi tudi tiči svojevrstna resničnost — resničnost orodja. Ali ni Kos v svoja dela natrpal silno množino tehničnih bravur, ki ostajajo umetniško brez vsake vrednosti? Oči njegovih figur so dosledno stroka kovinskega delavca, pokrivala slična čeladam (brez ozira na to, da bi lahko predstavljala resnične klobuke!), robovi oblek prave metaloidne stvari, obraz Pastirice mojstrsko delo toreuta — tako tehnično eksaktno in brez fantazije leže metalna zrkla v duplinah, obrvi nad njimi simetrično kot tolčeno ali lito delo in lasje pristno kot členi nekega metalnega nastavka ali recimo kot polži antičnih fibul. Iz takih surovih, po obrtni delavnici zaudarjajočih tendenc izvira tudi ono bronsiranje in poliranje in kar hočem z vsem tem poudariti in Kosu položiti na srce, je sledeče: Da ta metaloidnost ni ona stvariteljska prvina slik Franceta Kralja in da tudi ni razumljiva iz modelnega, osnutkarskega značaja te plastike, ki bi se, odnosno se bo ulila v bron, nego da bi tudi ulita, odnosno izvršena v kovini, kamor edino sodi, bila manj umetnost, nego razkazovanje tehničnih znanj, ker je nastanku večine dosedanje Kosove produkcije kumovala
meja dela in ne neomejenost umetniške fantazije. To je ono, kar me spričo tipskega in v glavnem od Čehov prevzetega internacionalizma njegove plastike, v kateri se sicer nahaja toliko odličnih detajlov (nekje se namreč umetnost in rokodelstvo vendar srečujeta), navdaja s skepso in kar mi pojasnjuje, zakaj ta prevzeti manirizem pri njem največkrat ne predstavlja niti nivoja ter zakaj mu poedina dela v celoti nečejo in nečejo funkci-jonirati.
V bistvu vendar je in ostane umetnost, biti zvest naravi in ne stilom, materialu in ne tehnikam, zlasti pa sebi in ne drugim. Morda je sicer odveč, če kritik o tem govori, gotovo pa ni odveč, ako naši umetniki tako ustvarjajo.
JOŽE PLEČNIK NA HRADČANIH*
FRANCE STELE
Z ustanovitvi jo češkoslovaške republike je stopil starodavni kraljevski grad na Hradčanih v Pragi pred novo dobo sijajnega razvoja: bil je proglašen za sedež prezidenta republike in s tem postal zopet pravo srce ne le češkoslovaške države, ampak še prav posebej češkoslovaškega naroda. S to odločitvijo pa so stopile pred češko sedanjost tudi posebne naloge, kajti deloma že zanemarjenemu, posebno pa za sodobno življenje nepraktičnemu in za svojo reprezentativno vlogo ne zadostujočemu ogromnemu kompleksu monu-mentalnih in utilitarnih zgradb, trgov in vrtov je bilo treba dati tako obliko, ki bo v vseh označenih smereh odgovarjala svojemu namenu. Važnosti tega problema so se v polni meri tudi zavedali. Uprava gradu je bila poverjena prezidentovi pisarni in s tem tudi vsa odgovornost za podjetje. Prvi prezident republike, Tomaž G. Masaryk sam, se je energično zavzel za vprašanje in lahko rečemo, da vse delo od prvih začetkov do danes vodi njegova osebna avtoriteta. Za arhitekta, ki mu je poveril veliko nalogo, da preuredi in opremi nekdanji kraljevski grad v sodoben reprezentativni sedež vrhovne državne avtoritete, pa si je izbral takratnega profesorja arhitekture na šoli za umetno obrt v Pragi Jožeta Plečnika.
Problem, ki je stal pred upravo gradu in še prav posebej pred izbranim arhitektom, nikakor ni bil vsakdanji; mirno lahko rečemo, da je bil
" Za podrobno orientacijo opozarjam na monu-mentalno publikacijo Novosti) Pražskeho H r a d u a L a n. Vydala k 10. vyroci stavebni sprava Pražskeho Hradu. Češka grafiokä Unie, Praha, 1928. — Mnogo slik, ki lahko služijo v ilustracijo našega članka, je priobčil Dom in svet v letu 1927., 1928. in 1929. — Najboljše o Plečnikovem delu na Hradčanih je napisal češki arhitekt Pavel Jana k v listu Volne Smery, 1. XXVI. (1928), str. 97 si. (J o s e f Plečnik v P r a z e.) — Vse potrebne zgodovinske, po-ložajne, kažipotne informacije glede sodobnih Hrad-čan pa dobiš v knjižici Dr. J. Morävek, Die Prager Burg, Praha, »Orbis«, 1929.
TINE KOS: MAJDA. 1927
naravnost sekularen in nedvomno eden največjih, a tudi najkočljivejših arhitekturnih problemov sodobnosti. Seve, dal bi se omejiti, razkosati na reševanje posameznih, dnevno se porajajočih vprašanj, toda s tem bi bil postal pač eden tistih običajnih problemov, ki jih sproti rešuje vsakdanjost po svojem vsakodnevno se men ja jočem okusil ter krpa in dostavlja brez pogleda v bodočnost. Naročnik in arhitekt sta si bila v tem slučaju edina v prepričanju, da ugled samozavestnega, pravkar osvobojenega naroda zahteva od njih dela trajne vrednosti; za vsako delo pa je treba predvsem jasnega spoznanja bistva in obsega naloge. To pa zopet more poroditi le velikopotezen, daleč v bodočnost zamišljen okvirni program. Tako je bilo vprašanje preureditve praškega gradu od samega začetka postavljeno na tisto široko, dalekovidno podlago, ki je ustvarjala v baročni dobi arhitekturna veledela, katerim se je naša sodobnost samo čudila, mislila pa je, da nima več tiste energije, iz katere bi mogla kaj podobnega poroditi.
Tako pojmovano pa je arhitekturno vprašanje praškega gradu silno komplicirano, kajti treba je bilo združiti veliki okvirni program, ki naj even-tuelno služi za podlago delu cele generacije, z rešitvijo neposrednih nalog ter s soglasitvijo tega programa z drugimi, deloma že začetimi, deloma pa z absolutno gotovostjo pričakovanimi nalogami ter predvsem tudi s sodobnimi zahtevami varstva
spomenikov, ki se ravno v Pragi nenavadno živahno pojavljajo.
Hradčani so namreč resnična akropola češkega naroda in njegove zgodovine. Vedelo se je, da segajo spomeniške korenike Hradčan prav do zibeli češke zgodovine v sedanji češki domovini, prav do tja, ko odpovedujejo zgodovinski viri in le še legenda in pravljica posredujeta gluhe skrivnostne vesti o postanku države in njeni prvi zgodovini. Partenon češkega naroda, katedrala sv. Vida, pa se je že od desetletij sem dograjevala in bistveno izpreminjala osrčje Hradčan posebno v njih impozantni zunanji obliki. Tako je bil sodobni program vezan na ozire do ohranitve starih in novih, že obstoječih in šele nastajajočih vrednot ter na ozire do tudi med delom pričakovanih odkritij, in vse njegovo dosedanje izvrševanje se godi ob neprestanem trenju z označenimi načeli, dejstvi in celo nepričakovanimi novimi odkritji.
Plečnikov okvirni načrt, zasnovan na desetletja, je obsegal predvsem dve nalogi: Prva in najbližja je bila preurediti obstoječo palačo v privatno in reprezentativno bivališče predsednika republike; v bivališče, ki bo odgovarjalo potrebam sodobnega človeka po udobnosti in higieni, pa bo obenem opremljeno z vsem razkošjem državne rezidence. To je zahtevalo predvsem preureditev in izpopolnitev dohodov in dovozov in ureditev dvorišč. Druga, širša naloga pa je nalagala dolžnost, ustvariti gradu estetski milje z ureditvijo obkroža jočih ga vrtov ter spojiti v estetsko enoto grad in vso k njemu spadajočo okolico z zanemarjenimi ali neizrabljenimi naravnimi in umetnimi momenti.
V obeh smereh je bil zarisan osnovni načrt in v obeh se je delo kmalu po utemeljitvi rezidence pričelo, v obeh smereh pa se ta osnovni načrt neprestano prilagaja, dozoreva v zvezi z izvršenim in s konkretnim vsakokratnim položajem, posebno pa z razvojem estetskega računa v mojstrovi glavi. Lahko mirno rečemo, da to, kar se na Hradčanih izvrši, izraste vselej iz vseh predpogojev tal, na katerih nastaja, in iz neprestane borbe arhitekta z danim problemom, pa tudi iz najglobljih, najbolj preizkušenih korenin estetskega sveta, ki v njem živi njegov duh.
Po desetih letih dela je danes lep kos onega v prvotni zasnovi spočetega programa že izvršen. Prednost so dobili seve oni deli, ki so neposredno praktično važni, tako predvsem prezidentovo stanovanje in njegovi oficielni prostori, dohodi in dovozi k njim ter dvorišča v gradu. Tako je dovršeno prvo dvorišče in nov dovoz, vodeč skozi trakt med prvim in drugim dvoriščem in ob drugem dvorišču do nove pritlične vhodne veže v traktu med drugim in tretjim dvoriščem. Dovršeno je novo stopnišče od tod k prezidentovemu stanovanju in prezidentovo stanovanje z oficiel-nimi prostori vred ter drugi dohodi k njim. Blizu do vršit ve pa se nahajajo: nova vhodna veža z drugega dvorišča k stopniščem, vodečim k velikim dvoranam severnega trakta gradu, tretje dvorišče in stopnišče, ki bo vodilo iz tretjega dvorišča k vrtovom na okopih. Od drugega dela programa je dovršen tako zvani »rajski vrt« s
svojim nadaljevanjem vrtovi na okopih in alpinu-mom pod njimi, urejen je dalje vinograd v gornjem jelen jem jarku, v delu pa je velika razgledna cesta na levem bregu spodnjega jelenjega jarka, restavrira se Belvedere, celota pa začenja že jasno kazati obrise svojega bodočega lica.
Potnik, ki pride na grad od Male strani praške, najrajši po tako zvanih novih grajskih stopnicah od cerkve sv. Miklavža, se sreča s Plečnikovim delom najprej vrh stopnic, kjer je kratka baročno občutena kamenita ograja, v nekdanjem zobča-stem trdnjavskem zidu iz opeke pa nov, s kam-nitnim stebrom deljen dvojen, z močno mrežo zaprt portal, skozi katerega je lep pogled na velike stopnice, ki vodijo navzdol in na rajski vrt sam. Na prvem, tristrano zaprtem grajskem dvorišču opazi najprej monumentalen tlak iz velikih granitnih plošč in v ozadju dvorišča, ob Matijevih vratih, dva po 25 m visoka ostro zavr-šena droga za zastave iz dreves, posekanih v gozdovih češkomoravskega hribovja. Takoj pri vhodu na dvorišče, desno, stopi v malo vežo, kjer je Plečnik postavil leseno klop, krasilno fontano z levjo glavo in nekdaj z baročno mrežo zaprto odprtino, obrnjeno proti mestu, pokril z enotno ploskvijo stekla in tako odprl nemoten lep pogled na Prago. V desnem oglu prvega dvorišča je predrt dovoz mimo drugega dvorišča do veže v traktu med drugim in tretjim dvoriščem, ki je na obe strani zasteklena. Tlakovan je z mikavno sestavljeno opeko. Veža, ki vodi k stopnišču, je ena najlepših novotvorb Plečnikovih. Obokana je z okvirnim obokom, ki dovaja vrhnjo osvetljavo, in obogačena s stebri. Svedrasto se navzgor vijoče stopnice imajo stene in zaključni obok iz surove, vestno fugirane opeke, odprtine napram dvorišču so flankirane od stebrov. Središče prezidentovega stanovanja tvori tako zvani impluvij z veliko ka-menito vazo v sredini in vazami iz ruske carske manufakture ob straneh. Nepozaben je vtis pogleda iz obednice v ta impluvij in preko njega na hodnik. Tem bolj še pri večerni razsvetljavi. V prezidentovem privatnem stanovanju in njemu služečih reprezentativnih prostorih je Plečnik porabil večinoma staro, iz začetka in 1. polovice J9. stoletja izhajajoče pohištvo in temu prilagodil svoje, kjer ga je dodal, kakor v mali posvetovalnici, v prezidentovi knjižnici, v damskem salonu in v velikem družabnem salonu, katerega nasproti oknom se nahajajočo steno je opremil z vrsto temnih lesenih stebrov. V damskem salonu je sestavil slovaške narodne vezenine v učinkovite skupine, s katerimi je pokril stene, v knjižnici je pokril stene z odprtimi omarami in ustvaril res intimen, a obenem učinkovit knjižnični prostor, drugod je samo sestavil staro pohištvo s par slikami ali v odličnih prostorih pokril stene z dragocenimi gobelini. Le še dva prostora sta čisto svojevrstna: obakrat gre za težko porabne prehodne prostore ali estetsko komaj porabne prostorne kline — dvorana s harfo in garderoba. Dvorana s harfo je praktično neporaben prehoden prostor, ki je dobil svoje življenje s samotno, v sredo postavljeno zlato harfo, vse stene pa so bile pokrite z zlatom; tako je iz neporabnega prostora nastala
poleg iinpluvija najučinkovitejša razpoloženjska prostornina. Garderoba, ki predstavlja praktično naravnost neporaben prostorni klin, je vsa pokrita z enostavnim gladkim deskovim obojem naravne svetle barve, na vrhu pa stojijo pozlačene manirirano rezljane glavice, ki delajo iz tega prostora eno največjih presenečenj prezidentove-ga stanovanja. Novo je ustvarjena tudi cela vrsta vrat, ki učinkujejo v prvi vrsti s svojo monumen-talno enostavnostjo in plemenitostjo materiala, na prekladi pa Plečnik rad namešča za sklep kako plastiko, ki v enostavnem okviru tem močneje in bogateje učinkuje. Ko človek preide te prostore, se je prepričal, kako arhitekt, ki je imel možnost iznova ustvariti, kar bi poželel, zadržuje prirojeno nagnjenje po novem in se njegova fantazija razbohoti le tam, kjer je neobhodno potrebno ustvariti jačje poudarke ali središča, vedno v dopolnilo in naravni poudarek obstoječega.
Veža pred stopnišči k dvoranam severnega trakta gradu, ki je nastala z odstranitvijo notranje nemonumentalne porabne arhitekture, je dobila svojo monumentalno obliko s tremi nadstropji granitnih stebrišč in s stropom, obitim z bakreno pločevino.
Tretje dvorišče, ki se pravkar dovršuje, pome-nja enega izmed osnovnih zamislov arhitektovih glede lica novih Hradčan. Kakor marsikaj je tudi to dvorišče izvedeno v ostrem nasprotju z javnim in to celo z zelo vplivnim javnim mnenjem češke prestolnice. Bil je to doslej obsežen, tradicionalno in v duhu srednjeveške romantike srednjeevropskih mest neraven trg na jugu od katedrale svetega Vida in pred njo, obrobljen na južni strani z velikopotezno baročno palačno fronto. V temeljih tega trga so našli skoro v celem obsegu dragocene arheološke ostanke iz staročeške in romanske dobe, temelje cerkva, ostanke okopov prve utrjene naselbine na Hradčanih in nebroj drugih zgodovinsko in narodno dragocenih odkritij. Problem je bil, kako te najdbe ohraniti in jih napraviti trajno in lahko dostopne, na drugi strani pa dati trgu trajno estetsko lice, ki ga kot najvažnejši grajski trg tudi zasluži. Šlo je za to ali naj se ohrani tradicionalna romantika valovitih tal, ki so padale od proštije in cerkve k palači na jugu, ali seči po radikalni rešitvi in dati trgu novo lice. Z dviganjem tal v etapah bi se bilo dalo izpeljati tudi prvo. Plečnik se je končno odločil za radikalno rešitev in dobil zanjo tudi odobritev. Nastane naj pri starem arhitektonskem okviru nov svečan trg, nekak tekmec trga sv. Marka v Benetkah, s tem, da se vsa tla speljejo na enotno višino in se ves trg pokrije z monumentalnim kamenitim tlakom. Pri tem izravnavanju se je na južni strani dobil pod novim tlakom zadosten z železobetonskimi konstrukcijami pokrit prostor za arheološke ostanke prejšnjih dob, na drugi pa so na južni strani ladje katedrale se nahajajoče izkopine Spitihnevove cerkve prišle nad nivo novega tlaka. Tudi proštija in cerkev sv. Vida sta nekam prirasli iz tal, vendar se je ta vtis ob cerkvi omilil z nizko stavbo po Plečnikovem načrtu, zamreženo napram dvorišču, tako da je omogočen pogled na ostanke izkopane cerkve.
iN a nasprotni strani pa se je del palače s svojim podstavkom občutno pogreznil v tla, tako da so napram prejšnji sliki nujno nastale neke spremembe, proti katerim se bori del praškega javnega mnenja. Za tlak, ki je organiziran podobno tlaku Kongresnega trga v Ljubljani, se bo porabilo okoli 7000 m2 granita iz cele Češke. Razen že omenjene pritlične obrambne stavbe nad Spi-tihnevovo cerkvijo, ki maskira nerodni kot med proštijo in stolnico, je bila na novem podstavku nanovo postavljena slavna bronasta soha sv. Jurija ter na oglu proštije okrog 18 m visoki monolit iz mrakotinskega granita, katerega vrh še ni defi-nitivno določen. V jugovzhodnem kotu dvorišča pa se stavi monumentalen vhod na stopnišče, ki bo vodilo s trga na vrt na okopih. Vhod bodo tvorili štirje granitni slop i, ki bodo nosili dva rezljana trama, na njih pa bo ležala kot šotorna strešna ploha bakrena plošča. Ogromni trg bo tako dobil pri starem okviru popolnoma nov značaj svečane odličnosti in bo sam po sebi postal paradno središče tako cerkvenih kakor državniških Hradčan.
Monumentalno vez med tako preurejenim gradom in vrtovi za njim na južnem pobočju bodo tvorile že omenjene stopnice, ki bodo pod južnim traktom vodile v več etapah navzdol na okope. Te stopnice so neke vrste vrstnik stopnišča v palači Trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani; razlikujejo pa se močno po dimenzijah in materialu. Vse stene so iz belkaste opoke, katere struktura in ubiti lesk spominjata na najlepše lesove.
Ozemlje praškega gradu pokriva s svojimi stavbami in vrtovi dva vzporedna hrbta, ki ju loči globoki »jelenji jarek« in dosedaj veže ob kraljevskem gradu tako zvani »prašni most«. Nad Malo Strano na južni strani gradu in ž njim zvezanih drugih palač in poslopij se nahajata tako zvani »rajski vrt« in »vrt na okopih«. Na drugem hrbtu zavzema velik del »kraljevski vrt« z znanim prelepim Belvederom, na zgornjem koncu pa je »vinograd«. Celotni načrt ureditve teh vrtnih kompleksov obsega med drugim zvezo med obema deloma z velikim mostom preko spodnjega »je-lenjega jarka«. Pri že urejenem vrtnem kompleksu je šlo za to, da se odpre doslej po trdnjavskem ozidju zaprti prekrasni pogled na Prago, posebej še na čudovito, iz globine Male Strane rastočo konturo stolpa in kupole cerkve sv. Miklavža. Tudi pri ureditvi vrtov onega hrbta igrajo taki momenti veliko vlogo, tako je bila arhitektonski fiksirana krasna razgledna točka v »vinogradu«, po levem bregu spodnjega jelenjega jarka pa se že stavi velika razgledna cesta, ki naj predvsem odkrije lepote pogledov na severno stran grajskih stavb, dalje pa tudi na Prago. Tako vidimo povsod, kako modernega arhitekta mikajo pri ureditvi vrtnih kompleksov široke nezastrte perspektive v obkrožujočo pokrajino. Kakor se tu vrtni svet pred gledalčevimi očmi preliva v obkrožujoči ga svet, tako tudi pri arhitekturnih rešitvah arhitekta mika to zlivanje enega v drugo, odpiranje in ustvarjanje določnih perspektiv (impluvij, tretje dvorišče) in je le iz te želje razumljiva odstranitev baročne mreže, ki je zapirala vežo ob prvem dvorišču proti mestu in nje nadomestitev
275
18*
z veliko enotno stekleno ploskvijo, ki sega do tal in ustvarja vtis, da stopaš naravnost ven in se svobodno lahko naužiješ lepega razgleda, ki se vsiljuje v prostor in vabi, da ga ne prezreš.
Arhitektura služi v veliki meri temu glavnemu namenu. Ž njo so fiksirane, poudarjene in oboga-čene one točke, ki se kot razgledne posebno odlikujejo. Ona pogosto tudi vokvirja in estetski dopolnjuje razgled, kakor posebno na okopih nepozabni pogled na cerkev sv. Miklavža na Mali Strani, ona pogosto ne določa samo točke razgleda, ampak tudi njegovo smer, kakor pri Mati je vi altani. Arhitektura dalje sama pogosto ustvarja smeri in počitke pogledom in postaja deloma sama sebi namen, kakor pri igrivem monolitu na Moravski bastiji.
Na drugi strani pa ne služi arhitektura v vrtu samem samo strogi učinkoviti delitvi ploskev, ampak v prav veliki meri tudi obogatitvi, poudarku ali celo estetski razlagi naravnih momentov samih, kakor n. pr. velike stopnice ali monolitna skleda v rajskem vrtu.
Skoro popolnoma dovršeni so doslej vrtovi na okopih in rajski vrt. Ti nam tudi najbolje odkrivajo Plečnika kot Istvaritelja velikopoteznih ureditev. Ako stopimo pri opisanem stopnišču, ki vodi iz tretjega dvorišča na okope, na vrt, zade-liemo prav na eno glavnih točk teh vrtov, na razgled proti sv. Miklavžu; ako se obrnemo na levo, nas kmalu zamika na skrajni levici Moravska bastija s svojim klicajem — monolitom, na desno pa nas pritegnejo monumentalne ploskve rajskega vrta z neprekosljivo monumentalnimi stopnicami. Pri celotnih pregledih preko teh vrtov kakor pri posameznih učinkovitih odsekih sodelujejo vselej harmonično trije elementi: 1. Osnovni, ki ga tvorijo sedaj monumentalno, sedaj smotrno prehodno razdeljene in s kamnitnimi okviri energično ograjene ploskve trave, s posameznimi deloma slikovito razrastlimi drevesi, ki še ugodneje učinkujejo jeseni ali pozimi, ko jim odpade listje. Velika poševno proti vrtu nagnjena ploskev, ki zaključuje vrt tam, kjer nove grajske stopnice dosežejo grad, je vsa izpremenjena v monumentalne stopnice, vodeče do enega izmed vhodov na vrt. Blizu vrha je pred ostrim kotom, v katerem se tu lomi monumentalno visoka grajska stena, v stopnicah pripravljen podstavek za neki arhitektonski poudarek. Prvotno so tu nameravali postaviti granitni monolit, ki zdaj stoji na tretjem dvorišču. Drug zelo simpatičen načrt je bil, postaviti tu spomenik padlim češkim legionarjem v obliki tradicionalnega stebra z večno lučjo. Ta steber, čigar vrh bi krasil po kiparju Štursi modelirani češki lev, bi dosegal višino grajske stene in bi čudovito mogočno učinkoval. Pred stopnicami se razprostira največja travnata ploskev celega vrta, ogromna zelena preproga, obdana s težkim kamnitnim okvirom, na njeni sredi pa »granitno morje« — največja monolitna vaza iz mrakotinskega granita, ki osredotočuje vse poglede nase in posebno mogočno učinkuje pred ozadjem opisanih stopnic. V ostalem delu vrta krasijo in oživljajo posamezne dele: velika miza iz diorita, nov vodnjak z baročnim kipom Samso-
na, spomenik Slavate i. dr. — 2. Velike važnosti sta za vrt oba okvirna elementa: Na severni strani monumentalna, v raznih smereh lomljena in zelo živahno se izpreminjajača kulisa grajskih sten, na južni pa na mestu bivšega trdnjavskega obzidja ustvarjena nova omejitev vrtov. Severno omejitev je arhitekt porabil v vsi njeni tradicionalni monumentalnosti; mestoma se odstranjajo nemonumentalne utilitarne pristavbe novejših dob, tako posebno ob vladislavski dvorani, da se dobi pogled na monumentalne zidine srednjeveških in vladislavskih delov gradu, pri čemer se marsikak učinkovit del starejših arhitektur šele na novo odkriva. Le semintje je sodobni arhitekt pritlični del nekoliko priredil ali obogatil, tako posebno s par vazami, z masivno balustrado, ki zakriva vhode v kletne prostore pod stopnicami, dalje z južno stranjo že večkrat omenjenega mo-numentalnega stopnišča, ki vodi na vrt iz tretjega dvorišča in na tej strani učinkuje s svojimi deloma drznimi konstruktivnimi elementi, končno pa najbolj ob zavodu za plemkinje, kjer je v bližini bastije iz dobe Premisla Otokarja II. postavil stebriščno kolonado Bellevue in jo arhitektonski zvezal s steno pritličja poslopja, kateremu je pri-zidana. — Podlaga za južno omejitev vrta mu je dalo mrko zobčasto trdnjavsko ozidje, ki je od srede 19. stoletja dalje zapiralo vrt proti mestu, z bivšimi bastijami in prehodi. Nesporno dobra vodilna misel za ureditev te strani, ki pa prvotno ni našla zadostnega razumevanja pri praškem javnem mnenju, je bila, odpreti prost pogled na Prago in ga z arhitektonskimi elementi nove ogra-ditve vrtnega ozemlja obogatiti, slikovito dopolniti, podstaviti in razdeliti. Kljub odporu zagrizenih prijateljev starine je ozidje v največjem delu padlo in novi razgled ni samo opravičil arhitektove radikalnosti, ampak mu ravno radi tega dejansko prinesel največ hvale.
Staro ozidje je Plečnik obdržal samo na črti od gradu, kjer ga dosežejo nove grajske stopnice, do tako zvane Mat i je ve vrtne altane. Prodrl pa ga je vrhu stopnic z žc omenjenim dvodelnim por-talom, ki omogočuje učinkovit pogled na velike stopnice in rajski vrt. Pri Matijevi altani je ustvaril razgledno teraso, vhod k nji pa je okrasil s kipom Dobrega pastirja kiparja J. Kalvode. Nato je ohranil še del ozidja in njegov konec monumentaliziral z odprtim, slikovito nad strmim bregom ležečim paviljonom na osmih stebrih, od njega pa je izpeljal po robu pot k veliki pol-krožni, nizko ograjeni terasi, ob strani katere stoji kamnitna piramida. S terase je čudovit pogled na Prago; še mikavnejši pa je ta pogled iz ozadja vrta preko terase na cerkev sv. Miklavža. Ograja terase neizrečeno srečno obroblja pogled, piramida pa z občutnim kontrastom svojih strogih statičnih oblik še prav posebej poudarja čudovito igrivo lahkoto, s katero se baročna gmota kupole in zvonika iz globokega dna gromadi pod nebo. Tudi dva bivša prehoda skozi ozidje je Plečnik izrabil kot počivališča, odnosno razgledišča in stopnišča, vodeča na breg pod zidom, kjer se nahaja intimen alpinum. Arhitektonski je porabil surovo zidov je iz opeke, v enem slučaju ga obo-
gatil z odprtinami s kamnitno preklado in ličnimi srednjimi stebri, v drugem pa s stebriščno per-golo. Dosedaj dovršeni del vrtov zaključuje tako zvana Moravska bastija z masivno ograjo in za svojo visokost iglasto vitkim monolitom z dekorativnim jonskim kapitelom in kovinsko kroglo na vrhu.
Besedni opis ni zmožen niti približno zajeti velikosti koncepta, ki diha iz te vrtne celote. Bolj kakor njegova vprav baročna veličina in mogočnost, ki je posebno izražena v »rajskem vrtu«, se v besedni zaporednosti naštevanja motivov zrcali bogata dekorativnost, pesniška oživljenost in mogoče tudi enotno zajeta, a pri tem igrivo razno-lična oblikovnost. Kdor si bo vzel radi ponazoritve v pomoč slike, ki smo jih prinašali zadnja leta v našem listu, bo vsaj iz nekaterih doslutil tudi tisto široko, daleč preko posameznega motiva se-gajočo osnovno koncepcijo teh vrtov, dajočo jim tako nevsakdanje, odlično, prav visokoaristokrat-sko lice.
V Plečnikovem razvoju in njegovem življenjskem delu zavzema koncept za ureditev praškega gradu in to, kar se je od tega koncepta v prvem desetletju češkoslovaške republike izvršilo, važno mesto. Zrel mož z več ko dvajsetletno teoretično in praktično pripravo, mož, ki se je bližal svojemu petdesetemu letu. je prevzel to veliko nalogo: mislimo, da ne pretiravamo, če rečemo, da eno največjih arhitekturnih nalog sedanjosti. Hradčani s svojim ozemljem predstavljajo vendar kar celo in to precejšnje mesto z odličnimi stavbami, trgi, komunikacijami in vrtovi. Redko postane stvaritve željen duh tako neomejen gospodar take naloge kakor je to usoda naklonila Plečniku pod pokroviteljstvom uvidevne avtoritete prvega prezidenta čsl. republike. Imeti na razpolago v našem času redko razpoložljiva sredstva in tako rekoč neomejeno zaupanje, da kar bo ustvaril, bo dobro, bi bilo marsikoga speljalo v izkušnjavo in bi se začel izživljati v razkošju materiala in bogastvu prikupnih oblik. Kakor smo tekom opisa večkrat poudarili, je Plečnik razkošje omejil na minimum, svojo fantazijo brzdal povsod, kjer je zadel na tradicionalne vrednote in se jim n. pr. v prezi-dentovem stanovanju podredil do skrajnosti. Kjer pa je čutil potrebo po jačjih arhitektonskih efektih posebno z ozirom na najvišji državni položaj hiše, kateri služi, tam je njegova fantazija zaigrala z vsemi sredstvi, s katerimi razpolaga. Ker je njegova najgloblja narava skoro asketsko konstruktivno arhitektonska, se tudi tu izraža redno s strogo konstruktivnimi oblikami, stebri, prekladami, balustradnimi ali masivnimi pregradami ter okončitvami, izvirajočimi neposredno iz konstruktivne ideje motiva. Kvaliteta materiala, njegova prirodna in umetno oblikovana estetika, predvsem pa do skrajnosti korektna in vestna obdelava, so glavni elementi, s katerimi deluje. Redko velik brezhiben kos plemenitega materiala mu je več vreden kot vsa umetnost kompliciranih sestav in obdelav. Ta material postavlja v njegovi kubični oblikovnosti kot monolite (v Lanih celo kot ne-
obdelano redko lepo in izredno veliko trsko), oblikuje ga v orjaške vaze in se veseli njegovega leska, njegove brezhibne čiste strukture in enakomerne jedrnatosti. Če prime za les (prim, njegove na videz nestatične, linearno igračkaste oblike pohištva!), ga oblikuje s tako suvereno svobodo, da ga more zavidati najboljši mizar, in če gre končno za to, da, kakor pravimo, iz nič ustvari nekaj, zopet dokaže, da si je svest tega, kar hoče. Med taka dejanja, izvirajoča samo iz globokih spoznanj položaja, spada otvoritev razgleda na Prago iz vrtov.
Motil bi se, kdor bi mislil, da to delo raste iz čiste bujne fantazije brez težav in borb, posebno še brez notranjih borb stvaritelja z materialom in položajem. Kdor vidi nevsiljivost ali samozavestno veljavnost dovršenih del, mogoče ne verjame lahko, da je vse to plod neprestanega študija, neprestanega prilagojevanja položaju in počasne rasti med izvrševanjem danega dela. Arhitektura zahteva prav tako kakor vsaka druga panoga umetnosti neprestano nego, požrtvovalno ljubezen in detajlno izdelavo. Tudi ona še ni dozorela z dovršitvijo tako zvanega načrta, ampak res dozori šele takrat, ko je mojstrovo oko s samozavestnim zadovoljstvom objelo pravkar dograjeno delo. Celotni hradčanski koncept, princip, na katerem sloni, je res deset let star in ga arhitekt zasleduje z žilavo energijo od početka naprej. V podrobnostih pa se razvija in oblikuje, kakor se iz zrna, ki oklepa že vso poznejšo zakonitost v zarodku, razvija rastlina do bujnega cvetu ali impozant-nega drevesa.
Delo na Hradčanih je os vseh Plečnikovih snovanj po vojni. To je v tej njegovi življenjski in delovni dobi pravi življenjski posel njegov, ki obvlada več ali manj vse njegovo delovanje v tem času. Pozabiti ne smemo, da on v tej dobi živi in deluje z enako vnemo na dveh daleč ločenih mestih, v Pragi in Ljubljani. Ko je zasnoval svoj hradčanski koncept in pričel z njegovo izvršitvijo, ga je domovina izmamila iz sicer najbolj bratskega osredja pod svoj rodni krov. Njegovo delo se je medtem tudi doma globoko ukoreninilo in zanimivo je opazovati, kako ljubljanski načrti rasto iz praških osnov, kako ljubljanski načrti rešujejo dele šele v prvi zamisli spočetih praških problemov in kako končno ljubljanska izvršena dela praktično in tehnično oblikujejo praške načrte, pa tudi narobe. Praški mobilijar je predpogoj za mobilijar v palači Zbornice za TOI, njeno stopnišče pa tehnični in estetski predpogoj za večkrat omenjeno stopnišče, ki vodi iz tretjega dvorišča na vrt na okopih v Pragi. Ko je zmagal nad praškim javnim mnenjem s posrečenim odkritjem neizrabljenega razgleda iz okopov na Prago, je takoj na to samozavestno odkril takrat še skeptičnim Ljubljančanom z ureditvijo Cojzove ceste pogled na križevniško Ljubljano. Da da očesu oporišče na nravno nelepo preko Ljubljanice padajoči, oko v globino vabeči ploskvi, je porabil na kritičnem mestu motiv piramide iz Prage. Tlak na Kongresnem trgu je bil preizkušnja za praško tretje dvorišče. Še ne dovršeni praški monolit in steber Ilirije se zopet po svoje
vežeta, kakor se na drugi strani veže šišenska cerkev s še večjim osnutkom cerkve Srca Jezusovega na Vinohradih v Pragi in bodo estetske in tehnične skušnje ljubljanske Vzajemne zavarovalnice služile pri izvrševanju tega projekta. Še več: celotni hradčanski projekt in njegove skušnje se vežejo končno s projektom za estetsko regulacijo Ljubljane, ki ga je letos priobčil naš list.
Tako se stalno logično in nadvse plodovito vežeta, podpirata in dopolnjujeta Plečnikova povojna delavnost v Pragi in Ljubljani. Kdor bo hotel pravilno oceniti eno in drugo, bo moral dobro poznati obe.
Izza Hradčan vstaja vizija nove estetsko izgrajene Ljubljane. Pot, ki jo gradbena uprava našega mesta že par let z večjo ali manjšo energijo zasleduje, je nedvomno prava in po potresu prvič resnično estetsko plodonosna.
Po povedanem je torej znanje z načrtom za Hradčane in tam izvršenimi deli aktualno za nas. Res je sicer, da umetniška osebnost, ki daje življenje enemu kakor drugemu projektu, na različnem materialu lahko marsikaj preuredi in ga napravi tako podajnega svoji umetniški ideji, da je mogoče, da z izvestnim nasiljem lahko uresniči isto idejo v dveh na videz različnih materialih ali položajih. Vendar pa nas dejstvo, da se udej-stvujejo isti umetniški principi v Ljubljani kakor na Hradčanih, nagiba k mnenju, da obstojajo med obema oblikovanima objektoma vsaj neke splošne osnovne podobnosti, vsaj neki sorodni predpogoji. Ako nekoliko primerjamo tipološko stran obeh arhitekturnih ali bolje rečeno naselbinskih, mestnih organizmov, Hradčan in Ljubljane, se prepričamo, da so podobnosti več ko navidezne in da uporaba sorodnih rešitev, arhitektonskih motivov in elementov raste iz logike položajev tukaj in tam.
Ako pogledamo na Hradčane in na Ljubljano s stališča sodobne znanosti o značaju mestnih selišč in njih tipih1, vidimo, da gre obakrat v osnovi za tip tako zvanega »organsko razvitega se-lišča«, ki je kot posledica večstoletnega življenja
1 Glede tipologije opozarjam na knjigo Paul Zucker: Entwicklung des Stadtbildes. — Die Stadt als Form. München-Berlin, Drei-Masken-Verlag, 1929; — glede zgodovinskega in arhitektonskega razvoja pa na A. E. Brinckinann : Stadtbau-k u n s t. Geschichtliche Querschnitte und neuzeitliche Ziele v Burger-Brinckmann: Handbuch der Kunstwissenschaft, Berlin-Neubabelsberg, Athenaion, 1920. — V glavnem gre za dva osnovna tipa, tip iz predpogojev tal koniponiranega mesta (Br. pravi »gewachsene Stadt«, Z. pa »organisch entwickelte St.«) ter tip premišljeno ustanovljenega mesta (Br. »angelegte St.«, Z. »tektonisch gegründete St.«), Slovensko bi mogoče smeli kratko reči »prirodni tip« in »zasnovani tip«; mi pa bomo radi večje jasnosti rabili Zuckrova izraza »organsko razvito« in »tektonsko utemeljeno mesto«. Prvi tip obsega predvsem mesta srednjeveškega postanka, drugi pa antična in renesansko-baročna kakor sploh vsa po enotnem načrtu zgrajena mesta.
prešlo v sodobnost z deloma motenimi, zabrisanimi ali zanemarjenimi estetskimi elementi, katerim je treba pomagati do novega izraza, iz dediščine mnogih generacij ustvariti praktično in estetsko za sodobnost aktualne vrednote.
Značilno tako za Ljubljano kot za Hradčane je, da je pri obeh prvotna »naravna« podlaga in zasnova tako močna, da kljub temu, da sta oba preživela večstoletno dobo smotrne gojitve njunemu ravno nasprotnega principa mestne arhitekture, ona še danes prevladuje in stopa na prvi plan pozornosti, če ju tipološko opredeljujemo ali estetsko ocenjujemo. Na Hradčanih so se v dobi baroka udejstvovale prav jake imperialistične stvariteljske volje, ki so preobrazile v novem zmislu vsa važnejša poslopja razen katedrale, jim dala danes značilno veliko sklenjeno obliko, ki odločuje tako v monumentalni zunanjosti nad Malo Strano, kakor v takrat dozidanih delih ob prvem in drugem dvorišču, pa tudi na tretjem z izjemo katedrale. Kljub temu pa je tako v zunanjem vtisu Hradčan, kakor v njih notranji razporeditvi še vedno merodajen in skoro nič zabrisan srednjeveški tip naravno, iz predpogojev položaja izrastlega selišča. Še več: v estetskem oziru je baročna velikopotezna monumentalnost tej osnovi dodala novih bistvenih vrednot, katerih ena je posebno neprekošeno lepi diadem monu-mentalno enotno urezanih stavb na južni strani, izza katerega raste srce Hradčan, sv. Vid. Važno za naše razmotrivanje je, da kljub temu, da je barok starim dodal bistveno važne nove dele in skoro vse drugo preobrazil primerno svojemu principu, Hradčan ne moremo šteti v drugo tipološko skupino, ki je v nasprotju s srednjim vekom značilna tako za antično kakor za baročno mestno graditeljstvo. Kljub preureditvi v tektonsko premišljenem enotnem zmislu so Hradčani še danes tipična iz naravnih predpogojev položaja iz-rastla naselbina, katere estetsko stran sicer baročni element podpira, determinira jo pa še vedno srednjeveški.
V Ljubljani v baročni dobi ni bilo imperialističnih volj, ki bi se bile s takrat sodobnim velikim monumentalnim merilom lotile radikalne preosnove obstoječega, kakor se je to zgodilo po volji energičnih, v arhitekturno preosnovo svoje prestolice zagrizenih nadškofov v XVII. in XVIII. stoletju v Salzburgu, kjer so podrli cele mestne dele, da so mogli uveljaviti svojo voljo po preureditvi svoje prestolice v novem tektonsko zasnovanem zmislu. Kljub temu pa je tudi Ljubljana temeljito izpremenila lice svojih ulic in trgov, ker so, četudi brez globljega enotnega načrta, hiše spremenile svoje fasade v novem duhu in se druga za drugo polagoma podredile osnovnemu baročnemu principu enotne sklenjene stene in velike višino izravnavajoče perspektivistične črte, tako da je Ljubljana, ne da bi bila preuredila iz srednjeveških predpogojev naravne rasti iz danega položaja nastali sestav kristalov in njih skupin, vendar doživela skoro popolno preobrazitev v svojem notranjem licu. V zunanjem pa ta sprememba ni igrala prevelike vloge, ker je za razvoj Ljubljane do najnovejše dobe tipično, da so se
odstranjeni kristali v mozaiku celote nadomeščali z novimi, ki so dajali ritmu navpičnih poudarkov nad osnovno horizontalo približno iste .jačine kakor so jih imeli odstranjeni. Tako je tudi Ljubljana kljub navidezni temeljiti spremembi v baročni in novejši dobi obdržala značaj iz naravnih predpogojev izrastlega selišča z vsemi estetskimi posledicami za učinek svoje notranjščine in zu-nanjščine.
Kljub ti osnovni podobnosti pa je vendar med Ljubljano in Hradčani važna razlika v sedanji notranji razvrstitvi objektov. Na praškem gradu je barok vsaj v novem delu uveljavil princip pravilno oblikovanih trgov in tako s svojim bistvom posegel globlje v tradicionalno celoto, četudi je samo dodal svoje, ni je pa globlje preosnoval. Ako s te strani pogledamo Ljubljano, barok v njeni notranjščini ni nikjer bistveno posegel v njeno tradicionalno tektoniko in celo tam, kjer je na videz delovala njegova stvari tel jska volja, da ustvari velik pravilen trg, Kongresni, nas topografska zgodovina tega dela mesta prepriča, da gre za logično posledico iz tradicionalnih predpogojev. Estetskih elementov tega nekam naravno nastalega največjega ljubljanskega trga se pa barok sploh ni dotaknil razen z nunsko cerkvijo in prav za prav še danes niso izgrajeni. Če izvzamemo to za sodobno Ljubljano izredno važno točko, pa ima naše mesto svojstven značaj notranje razdelitve, ki je nastal kot posledica njegovega stoletnega naravnega razvoja: magistrala starega mesta je iz geografskih predpogojev naravno nastala komunikacijska črta od frančiškanskih vrat do karlovških vrat, ki je obenem estetska magistrala starega mesta, vsa druga komunikacijska členitev pa se javlja po razmeroma ozkih, pogosto vijugastih ulicah in razmeroma gosto nasejanih malih trgih, križiščih ali stikališčih, katerih oblika je slučajna in skoro redno nepravilna.
Teh dejstev se moramo zavedati, če hočemo pravilno presoditi Plečnikove načrte za arhitektonsko estetsko ureditev Ljubljane in Hradčan. Predvsem pa se moramo zavedati, kaj prinaša Plečnik kot arhitektonsko stvariteljska osebnost. Vsa njegova tradicija ga usposablja za reševanje takih problemov, katerim je njegov učitelj Otto Wagner, ustva-ritelj dunajske mestne železnice z vsemi njenimi mestno arhitektonskimi posledicami za t. zv. Gürtel in druge dele Dunaja, ustvaritelj Steinhof a in priznan teoretik sodobnega stavbarstva mest, posvečal prvovrstno pažnjo. PI. je ob mnogih prilikah pokazal zanimanje in razumevanje za te probleme tudi v Pragi, kjer je pred desetimi leti posegel s svojimi osnutki v debato o rešitvi važnega regulacijskega vprašanja t. zv. Letne. Pred hradčanske in ljubljanske probleme je prišel z že popolnoma ustaljenim nazorom tudi glede gradnje in estetike mest. Ako bi hoteli njegovo nagnjenje tipološko opredeliti, potem ni dvoma, da imamo v njem človeka, ki po vsem svojem osnovnem arhitektonskem teženju pripada tipu tektonske gradnje mest, kar je logična posledica njegovega spoštovanja do antike, reda, jasnosti in solidnega, strogo determiniranega dela. Toda kakor
011 ostane tudi takrat, kadar porablja antične elemente ali forme, predvsem suverena osebnost, ki vsekdar ustvarja sodobne arhitekture in ne antičnih, ker je poleg tektonika predvsem sodobno socialno in umetniško čuteč človek, tako on tudi kot graditelj ali urejevalec mest ni nikdar tektouik za vsako ceno, ampak predvsem tudi arhitekt-poet, ki prisluškuje vsakemu utripu položaja, sledi za njegovimi estetsko plodnimi možnostmi in tako kljub svoji tektonski osnovi ustvarja iz predpogojev zemlje in položaja ter se tako prilagaja onemu drugemu tipu, ki je, kakor smo videli, še vedno estetsko merodajen za Hradčane in Ljubljano.
Položaj je torej tak, da Plečnik, načelni tekto-nik, ustvarja v miljeju, kjer odločuje iz naravnih predpogojev položaja nastali tip. Njegova gibka fantazija, ki neposredno reagira na latentne estetske možnosti, pa dela njegov princip skrajno prilagodljiv in uporaben, tako da ga občudujemo, kako dosledno se uveljavlja na hradčanskih okopih in v Ljubljani na črti od sv. Jakoba do Zvezde. A najtežji konflikt je doslej prišel na tretjem hradčanskem dvorišču, kjer se je končno odločil, da zadosti posebno tudi arheološkim ozirom, za strogo izvedbo tektonskega principa brez kompromisa. To dvorišče je nedvomno zanj najobčutljivejši poskusni kamen in ko bo enkrat v vseh detajlih izgrajeno, verjetno tudi eden osnovnih dokumentov njegovega ustvarjanja.
Paul Zucker izvaja v zadnjem poglavju svojega zgoraj navedenega aktualnega dela o razvoju mestne oblike, kako nas začenja v novejši dobi zanimati mestno selišče kot arhitektonsko plastičen pojav v pokrajini in v zvezi ž njo in kako upoštevanje tega elementa za naše estetsko doživljanje raste, odkar sta nam avto in kolo zopet neposredno odkrila plastiko terena ter še prav posebno, odkar nam je zrakoplov odkril tudi tretjo dimenzijo, pogled z višine, ki nam je bil doslej le deloma dostopen.
S te moderne perspektive gledano pa dobiva Plečnikovo delo za nas še večjo vrednost, ker je estetska okrnjenost, pomanjkljivost ali celo nezmožnost v mestni mreži, ki nam jo odkriva pogled iz tretje dimenzije, še bolj občutna kot pri normalnem stališču.
Zavest važnosti estetskega problema Ljubljane, ki sem jo poskusil vzbuditi s pričujočo študijo, pa je velikega pomena za pravilno pojmovanje estetskega problema naše domovine sploh, če hočemo ohraniti njeno privlačnost za popotnika-tujca, in za domačina, ki se iz tujine vrača pod rodni krov.
NOVA SLOVENSKA OPERA
STANKO VURNIK
Doslej sem v prejšnjih dveh številkah »Doma in sveta« popisal v kratkem dvoje na našem ljubljanskem opernem odru že izvajanih domačih oper. namreč Kogojeve »Črne maske« in pa Osterčev sketch »Iz komične opere«. Poleg teh dveh del šteje naša najnovejša operna litera-
tura še dvoje del, namreč Matije Bravničarja tri-dejanko »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« in pa Osterčevo drugo opero »Krog s kredo«. Ti dve deli še nista prišli na operni oder in ju je zato težje mogoče presojati, ker še nista doživeli izvedbe, krvi in življenja ter sta mi bili na razpolago le v rokopisnih partiturah, nemih notah. Seveda si zato pridržim končno sodbo o njih za čas po izvedbi, za sedaj pa le par opazk o njih, da bo slika našega modernega opernega dela vsaj kolikortoliko zaokrožena in celotna.
3. Matija Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Avtor je bil rojen leta 1895. v Tolminu, je sedaj član ljubljanskega opernega orkestra in je kot skladatelj samouk. Zložil je doslej več solospevov s klavirjem in nekaj klavirskih in drugih manjših instrumentalnih skladb, v katerih se je pokazal pretežno za lirika poznoimpresionistične smeri.
Cankarjevo »Pohujšanje«, ena največjih slovenskih dram, ga je vleklo in par let sem je delal na partituri. Še to sezono nam je opera obljubila premiero tega dela, ki je sedaj dovršeno.
Bravničar je izšel iz impresionistične harmonike in koloristike in se v tej operi bliža taboru »čistih« glasbenikov. Takoj začetek partiture nas pouči o tem, kaj skladatelj hoče:
Allegro strepitoso ( J = 76)

— L---Z-------
fff.
itd.
bd t. i i d« L •• 1 d* 'L i I g. '0	-rg

V tem odlomku gre za oni najčutnejši, naturalistični poltonski sistem, ki se je oprostil durmol-skega nasilja, reda stare harmonije in tonalitete. Za nobeno linijo ne gre, ampak samo za kolori-stični doživljaj s polja akordičnega sveta. Prvotni disonanci gornjih glasov sledi kromatična osti-natna figura srednjih glasov, nad katero se vzboči (v pihalih) glissando samih disonanc, prepojen eksotične čutne dražljivosti, ostali veliki orkester s klavirjem vred pa tej pasaži daje »barvno« ozadje. Oni, nekam »geometrični« red ostinatov, tvor jen ja akordov, ona čista akordika, ki ni vezana na nobeno melodijo, priča, da tu ne gre za čuvstvo ali sliko ali misel, nego za čisti čutno-estetski efekt. V glavnem že ta odlomek označi značaj Bravničarjeve glasbe.
Ni pa Bravničar dosledno »atonalen« in ljubi nonski akord in malo dekadentno-mehkužni zvočni svet, recimo puccinijanske barve okrog »Tripti-hona«, kar kažeta, postavim, nastopna koščka, ki spominjata na danes že izvožena pota harmonike pozne romantike:
III. dej.
i
m.


. • t ?


u ž
4f=n
ali:
-JrSr-f f'
~s--:!
a
s__o__:
-«i"

• t

Wfm i
\t-

3= ß

+- i— —H -+ TT—K -+tl—(•
Sät -r
-#r-0— 0 — L-• 0
JL»
itd.

-0.....0
ß P ß
! ! I.
-0-
-ß-d
-0--1— - 0-
ß
ß
Naj povem, da v vsej partituri nisem našel niti ene »linije«, ki bi služila, recimo, »izrazu«, ki bi imela vsaj formalno tematičen pomen, kaj šele, da bi se hotela plesti v kako »formo«. Te glasbe je sama bujna akordika, same lise, drobci, kalice, ki se vedno iznova in iznova improvizirajo, sami melodični »atomi«, ki v prerezu glasbenega telesa zopet z drugimi sestavljajo dražljivo zvočno situacijo. Gre za oni čutni svet radikalnega naturalizma, ki je svoje lastne zgoljČutnosti vesel, ker je pisan, draži, vonja, je recimo za ta ali oni okus »opojen«, se naslaja v mehkužju pod dialogi brez misli in duše in boža uho:
I. dej

BggUj
Kakor tej glasbi ni za tonalni, harinonski red in »dogmo«, tako ji tudi ni za kakršnokoli tradicijsko kompozicionalno rednost ali vezanost. V tem oziru gre za povsem prosto improvizacijo od začetka do konca — torej v vseli formalnih ozirili za absolutni naturalistični princip: tonski svet je tu orodje absolutne samovolje in ni vezan na nobeno zunanjo dogmo in pravilo. Morem reči, da ta glasba ne pozna ne »harmonije«, ne »kontrapunkta«, ne »kompozicije«.
Ta glasba hoče v prvi vrsti čutno »zveneti«, v drugi vrsti pa je dramatski aparat, ki na čisto-glasben način (primeri v prejšnji številki citat iz Kreneka!) podčrtava zunanje intenzitete teksta v Cankarjevi drami: spremlja dejanje na odru z naraščanji, padanji, poudarki, včasih »slika« itd. Primeri slikanje orkestra, ki »odpre duri na stežaj«, dramatski podčrtano vzhičenje ob »postiljanju postelje v paradižu« :
Peter:

4

Od - pri
va
to - rej


L I-»*- -#----
=t=-

>

m
-#- -ß-
=P=P=
da
n
na ste - žaj,
po-

*
=91:


ste
1 ji - va
si

mf
cresccnOo
r__
\zz
V . F ■	" t	ß --1--		: t t *
f~-------MM				-----1—
po
stelj
F,
v pa - ra
^ g g pS-g- p» «	--
di - žu!
i
crescend',
ir
v



Primeri dalje glasbenodramatsko opremo nastopnega kratkega prepira med županom in županjo:
Župan:	Županja:
A

m
Pravijo, da je le-pa! Kdo pravi?
=zt=t=t=F=trt2»=J_— 3fct=t=at:
t r iT	r
ali pa naslednji primer, kjer v orkestru groteskno odmeva silna radovednost vprašu jočih:
I. dej. Županja:
Vsi:

i
Kaj je bi - lo v ok-nu? Kaj je bi-lo?
u \tl\__ I	—!
__L_J£____v
---

r
tr


uffrett. e molto rubato
Včasih so posamezne situacije drame nakazane v orkestru kot enota s ponavljanjem iste harmo-
nije ali z vpleteno kratko, ponavljajočo se motiviko, včasih gre za dražijiv ostinato:
Zlodej:

kar
on
nir
4
«5F

4
-0- V

ki je po navadi triolni motiv, ki vibrira ta ali oni dvozvok, »barvo«.
Iz gornjih primerov si bravec lahko ustvari pojem o petju nad orkestrom, ki je čista dekla-macija, govor brez vsega patosa, prenesen v note. Razmerje med petjem in spremljavo spada torej v čistoglasbeno vrsto, to je, glasba je drami zgolj čuten okvir, dramo je Bravničar opremil z barvnimi lisami, ne da bi jo z glasbo kakorkoli »interpretiral«, jo »tolmačil«, z njo »čuvstvoval«, zavzel do nje »stališče«.
S tem sem menda povedal vse. Gre za tvor čistega čutnega naturalizma tako v tonskem sistemu, tonaliteti, harmoniki, glasbenem telesu, kompoziciji, pevskem delu, razmerju med petjem in orkestrom, pa tudi v instrumentaciji, ki je, kakor si po vsem tem bravec lahko misli, preračunjena na »rafiniran koloristični efekt« in se poslužuje palete velikega orkestra, v katerem gre za barvite kombinacije instrumentov.
To je stilna faza, ki je logičen zaključek impresionizma. Za njo je prišla linearna čistoglasbena faza in poslej dobiva v razvoju ta lineariteta izrazen značaj. S tem naj bo Bravničar označen v primeri s Kogojem in Ostercem in sodobnimi smermi.
Kakšen efekt bo imela ta glasba, v kateri se fantaziji razmeroma malo nudi, na opernem odru, je preuranjeno reči. Vprašam pa se, zakaj naj bi bil tako in tako usmerjen komponist vzel za snov ravno Cankarjevo, tako zelo miselno dramo? In: kaj je ta drama s to takšno glasbo, z golim barvnim okvirjem, pridobila? Tu najdem umetniško nedoslednost, ki povzroča estetsko nasprotje — vendar naj dalje o tem sodi kritika po uprizoritvi.
4. Slavko Osterc : Krog s kredo
O Oster če vi glasbi sem na tem mestu že poprej razpravljal, zatorej naj se tu ne spuščam več v podrobnosti, ampak naj se omejim le na par besed.
Klabundova genijiva drama »Krog s kredo« je imela na ljubljanskem dramskem odru velik uspeh. Zato se je je menda lotil Osterc. Zakaj se je lotil tako zelo romantične snovi, ko je bil poprej ubral že čisto drugo pot, iz umetnostnega
stališča ne morem razumeti. Deloma pa razumem, zakaj je izbral za čuvstveno in psihološko dramo — harmoničen aparat, deloma simetrične kompo-zicionalne tvore, včasih celo ariozne oblike, včasih celo čuvstva in patosa prepojeno melodijo, ali sentimenta polno harmonijo. Zdi se kakor nedoslednost vse to, kakor recidiva. Primeri melodijo:
I. dej.
Deklica v kletki:
ra - nil in ne bo ga več na - za j!
ali motiv žalne glasbe deklic v čajnici:
Andante.
fl.



---
ali vodilni motiv (!) Haitang:
Haitanur:
Ork.:



x-0-----
I-me mi je Haitang
E§ize
^ztWjütz: -^ r-
<3
V ostalem pa tudi to delo ni brez nekega napredka. Osterc se vrača k diatoniki, celo k arhaičnim skalam, često jemlje za orkester motive petju, kar pomeni naslon na petje in njega izraz itd.
Podrobno oceno si pridržujem za čas po uprizoritvi.
Kakor sem skušal popisati in stilno analizirati slovensko najnovejšo operno produkcijo, se ta giblje v krogu poimpresionizma in je v Ostercu in deloma v Bravničarju dosegla že čistoglasbeni stadij. V tem krogu je Osterčeva lineariteta »Iz komične opere« naprednejša od Bravničarjeve akordike. Podobno tak je tudi v povprečnem prerezu stil sodobne evropske glasbe, v kolikor ta ne teži v novi idealizem. Vidimo torej, da vladajo v glasbi pri nas skoro podobne razmere kakor v upodabljajoči umetnosti, ki pa je le tupatam malo naprednejša. Literatura pa po naprednosti za obema znatno zaostaja.
Tok časa vendar počasi ubira pot iz materializ-ma in senzualizma v novo, bolj idealizmu in duhovnosti naklonjeno smer in mislim, da bi tudi slovenska umetnost morala pomagati nekoč novi miselnosti do prodora!
NOVE KNIIGE
SLOVENSKO SLOVSTVO
D a m i 1 o Go r li n š e k : Žalostna ljubezen. Pesmi. Založila in tiskala Ptujska tiskarna. Ptuj, 1929. — Gorinšek ni poet, to mu moram ob »Žalostni ljubezni« povedati naravnost in brezobzirno. Pohvalil sem že pri njem nedvomno darovi tost in prirojeni čut za nastroj, ki sta se razodela iz nekaterih njegovih mladinskih pesmic, dasi je tudi tam mogla marsikdaj ostrejša sodba odpasti le z ozirom na splošno kakovost slovenskega mladinskega slovstva. Kritika resda nikdar ne izoblikuje pesnikov, tega si ne more laskati, to tudi ni njen posel, ustvarjajoči duhovi rastejo iz svoje notranje zakonitosti in moči. Toda quod licet Jovi... In gotovo bi Gorinšku nekoliko skromnosti, oziroma samokritike me škodilo, a on menda prav radi tega suvereno prezira vsak nasvet in noče poslušati razen sebe nikogar. Zato je tudi njegova »Žalostna ljubezen« še bolj žalostno spričevalo zanj kot pesnika. Vsebina: jaz in moja ljubica ali žalostna ljubezen. In čeprav je ta svet lahko sulbjektivno bolesten in celo lep, objektivno je grd, banalen in nepomemben. To življenje ni nikdar doživljeno močno in svetlo, nikjer mi dvignjeno v občečlovešiko in prikazano umetniško. Kako je vendar nezrel, nesodoben in neslovenski takle subjektivizem, narcisizem, pesimizem, sentimentalizem. Zaboga, dajte nam no že enkrat mir s solzavostjo! — In oblika? Posnemanje pesniške dikcije davnih pesnikov, Jenka, Gregorčiča, tudi Župančiča in še koga izmed »epigonistov«. In čeprav je avtor tu in tam gladek in cingljajoč verzi-fikator, vse to v bistvu vendar le ni nič drugega kot golo — poetično žaganje. Na kratko, vsa zbiirka je taka, da se more sodba o njej glasiti edinole — križ kraž!	Fr. Vodnik
Dr. M. Murko: Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami. Separatiii odtis iz »Etnologa«, III, glasnika Etnografskega muzeja v Ljubljani. Ljubljana, 1929. — Zadnji predsednik bivšega Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi, profesor dr. Matija Murko, je v letošnjem III. letniku »Etnologa« opisal zgodovino nabiranja glasbenega folklorja po omenjenem odboru.
Delniška družba Universal Edition na Dunaju je okrog leta 1904. sprožila misel, da bi se izdale avstrijske narodne pesmi v zbirki »Das Volkslied in Oesterreich«. Misel je osvojilo dunajsko prosvetno ministrstvo in vzelo iniciativo v svoje roke ter osnovalo osrednji odbor in njegove podružnice v vseh pokrajinah bivše Avstrije. Prvi predsednik slovenskega odbora, ki je bil imenovan leta 1905., je bil vseučilišiki profesor dr. Karel Štrekelj, po smrti tega mu je sledil avtor predmetnega referata. Do po vojni je odbor nabral blizu 12.000 pesmi, zbirko pa je leta 1927. prevzel ljubljanski etnografski muzej. Odbor se je razšel. Dr. Murko podrobno popisuje delo odbora in nabiranje in podaja smernice za nadaljnje delo: dovršiti nabiranje po vsej Sloveniji ter material urediti in izdati.
Prav, da se je knjižica izdala. Je kronika, pobuda in navodilo.	S. V.
SRBSKO-HRVATSKO SLOVSTVO
Jeronimska knjižnica, last hrvaškega društva sv. Jeronima v Zagrebu, je izdala leta 1927. za enajststo-letnico rojstva sv. Cirila kot svojo 237. knjigo dr. Veli m i r a Deželica ml. roman iz 9. stoletja: Sofiju odabra; leto pozneje, 1928, pa je ista knjižmica dala na svetlo za 60 letnico, kar društvo obstoja, kot svojo 257. publikacijo liistega dr. Vel i mir a Deželica m 1. roman iz 4. in 5. stoletja po Kr. »Sedam puta uda-rani«. To je v tekstu ilustriral VI. Kirin.
Nam Slovencem je popisal dr. Grivec življenje in delovanje sv. Cirila in Metoda v poljudnoznanstveni obliki, Hrvatom pa je podaril dr. Deželic življenjepis Konstantina-Cirila v leposlovni obliki, v obliki povesti ali romana, kakor pisatelj sam imenuje to svoje delo. Ni pa to roman v dosedanjem pomenu besede, kakor ga šola še danes uči in tolmači, je namreč brez običajnega zapletka in razpletka, brez igre in protiigre; je dolga vrsta slik in prizorov iz življenja Cirilovega prav od deške dobe pa do smrti, vise skrbno izdelano po legendah in zgodovini, a pripovedovano in razšiilrjeno z (bujno fantazijo in v prekrasnem, narodnem slogu. V zadregi sem, kateri sliki, kateremu prizoru naj prisodim prvo mesto. Toliko pa rečeni: ko pisatelj privede Konstantina-Cirila preko Soluna, Carigrada in Moravske slednjič potujočega v Rim tudi med naše prednike, mu gledamo na podlagi tega leposlovnega dela v dušo tako globoko, kakor nam tega pogleda ne more pričarati nobena znanstvena knjiga: kaj je ta bledi mož, ki je pravkar dospel s svojimi učenci s severa v naše kraje, v šestintridesetih letih vise doživel! Že kot deček, še v Solunu, si je izbral modrost (Sofijo!) za nevesto, ini ga veselila krutost in sirovost lova s sokoli; v starcu Milu, Slovencu iz solunske okolice, služečem v očetni hiši kot vrtnar, je že zgodaj vzljubil Slovene; že kot deček v Solunu je temu starcu prevajal cele strani iz grških knjig v slovanski jezik; kot mlad filozof in teolog je duhovito branil kult ikon; izvojeval je težko odpoved srca, zvedevši od logoteta Teoktista, da tiho trpi zaradi njega deklica Mirjam; propalost dvora carja Mihaela III. Pijanca se ga ni doteknila; ostavil je vse tisto razkošje, ves tisti sijaj in prišel med barbare — Slovene...
Bizantinska zgodovina nam je izza šolskih let malone neznana; tu nam Deželic nazorno slika nesrečni značaj mladega Mihaela III. Kakšen razloček med njim in mladim Konstantinom-Cirilom! Tudi to potezo vidimo na Cirilu, ki jo je šele dr. Grivec iz virov dokazal, vdanost Rimu. Dr. D. je uporabil vse znanstvene izsledke in ugotovitve; kot dokaz naj navedem le, da tudi pri njem Ciril imenuje papeža — apostolika.
Nekaterim prizorom je dal pisatelj naravnost simboličen, proroški zmisel. Tako n. pr. prizoru str. 152 nasi.: nekje v Sloveniji so pod hrastom, od naroda zvanim Hrek, zbrani okrog obeh blagovestnikov vsi njuni/ učenci, Gorazd, Klement, Naum, mladeniči dz Moravske, Panonci, iz države Koceljeve, hrvatski ban Domagoj z izibrano četo mladcev; vsa ta družba se pogovarja o usodi južnih Slovenov, zlasti Bulgarov. Kdo ne bi tu nehote mislil na tista zgodovinska zborovanja slovenskih in hrvatskih akademikov na Svetem Joštu, zbranih okrog Janeza Kreka! Saj se jih je udeleževal tudi pisatelj dr. Deželic.

Z isto tehniko, a nekoliko manj posrečeno, je zgrajen drugi hagiografski roman o sv. Hieronimu. Naslov je vzet iz Hieronimove poslanice na prijatelja Ino-cencija. o mučenici Principiji, sedemkrat z mečem udarjeni. Tudi Hieronim je prejel mnogo udarcev v življenju. Kakor prej Girila vidimo tudi tu Hieroni-ma zaporedoma v raznih mestih v razgovoru z raznimi sodobniki: najprej v gornjeitalskem mestu Ver-celi (1. 370.), kjer prav takrat mučijo Principijo, nato (1.372.) v rojstnem mestecu Stridonu (kje je stalo, pisatelj ne odloči, ker je še do danes neizvestno, da M v Medjimurju, na meji med Dalmacijo in Pano-nijo?), kjer živi še oče, sestra in mlajši brat Pavlini-jan; zatem ga spremljamo v kalcidijsko puščavo, na vzhodu Sirije (v letih 375—378); cerkveni zbor ga želi imeti v Rimu dn tu ga vidimo v letih 382—385 v iskrenem občevanju s papežem in pesnikom Damazom, odločilnem za prevajalsko delavnost Hieronimovo; kot najjasnejša glava vsega takratnega duhovništva bi bil ob smrti Damazovi (384) imel zasesti stol sv. Petra, toda — zadale so mu udarec grde spletke; vrne se na vzhod, to pot v Betlehem, kjer ga zadnjič vidimo (v povesti) v 1.410 (umrl je 1.420). Pisatelj je predelal ogromno snov, da mi zdaj tega najslavnejšega Dalmatinca v plastični podobi gledamo kot največjega učenjaka, ponižnega asketa', nravstvenega kritika, organizatorja ženskih samostanov, pisatelja poslanic, občudovalca antike, zlasti Vergilija, ter končno slavnega prevajavca sv. pisma. Nekoliko manj posrečeno je to delo po mojih mislih zato, ker nam pisatelj svojega junaka prvič predstavi že v zreli dobi tridesetih let, in pa, ker snov sama — učenja-kovo življenje in delovanje — ni dovoljevala toliko poleta pesnikovi fantaziji. Je pa v povesti mnogo krasnih mest; najlepša je slika samostanskega življenja svetih žen pod vodstvom matrone Marcele na Aventinu v Rimu.
Kakor iz povedanega razvidimo, išče Deželič novih potov v tehniki romana. Naj kdo sodi o tej tehnikii (ibrez zapletka in razpletka, brez običajne fabule) karkoli, priznati pa moramo, da dobimo — kakor sem že omenil — po tem potu globok vpogled v duši obeli teh svetih mož, — Pri nas je na ta način, menim, zgradil dr. Ivan Pregelj roman o »Šmoncrii« Simonu Jenku.	Dbv.
Dr. Josip Čelar: Umetnost Vladimira Nazora. Str. 96. Naklada piščeva. Šibenik, 1928. — »Kritiki imajo nazore«, je zbadljivo zapisal Oton Župančič ob istem času, ko je tudi Vladimir Nazor stopal pred hrvatsko občinstvo. Župančič se obrača proti kritikom, ki presojajo novo delo po starih pravilih o lepoti in morali, ali ki proti novemu življenjskemu občutju in novi oblikovni volji postavljajo svoje subjektivno občutje, prikrojeno po starem življenju iin njegovem umetniškem izrazu. Oboje je normativna estetika, prva razumsko topoglava z videzom objektivnosti, druga iz zastarelega življenjskega občutja in subjektivna. V relativistični dobi, ko je drugod cvetel historicizem, je bil tudi pri nas prvi zagon v subjektivni smerti, kritika je začela razumevati novi čas in njegove imanentne oblike. To je bila doba psihologi-ziranja, ko so v umetnini iskali predvsem duševnost umetnika, tki so jo določili iz časa, kraja An osebnega temperamenta in poudarjali predvsem organičnost
razvoja. Novejlša literarna veda je preložila težišče od umetnikove osebnosti na umetnino in izraz njenega doživetja dn poskuša najti pot do absolutnega vrednotenja, ker hoče cela doba zreti v čas, ko bo vladala sproščena duševnost in bodo zasijale absolutne vrednote.
Dr. Jos. Čelar je opustil vso biografijo pesnika in kronologijo del, ne zvemo niti, da je bil Nazor rojen 1876. na otoku Braču, da je dovršil 1898. vseučilišče v Gradcu in služboval kot profesor po Dalmaciji in Istri, kjer je doživel na lastne oči trpljenje in usodo svojega naroda, in tudi ne, da je pisal svoja dela v dobi, ko sta se dvignila iz evropskega naturalizma impresionizem in simbolizem, katerih prvi skuša pogoditi vizualni vtis pojavov, drugi pa njihovo notranjo idejo. Dokaj obširna razprava vsebuje poleg mnogih samoumevnosti in nepotrebnega ponavljanja dober vsebinskoestetskii pogled, ki je deloma empiričen, še bolj pa logično spekulativen s smotrom, da se približa absolutnim vrednotam. Boleha pa na neurejenosti in nepreglednosti snovi in na nemoči, da prelije občutje vsebine v razumske pojme; večinoma obstaja pri občutju, katero analizira v osnovne elemente iin kaže njihov odnos do nečesa splošno priznanega, tako n. pr. življenjsko, patriotsko ali religiozno občutje pomeri na empirično priznanem ali apriorno jasnem. Dobro ve, da je najboljše v poeziji izven razumskih formul nedostopno navadnemu racionalizmu, a to mu še ne daje pravice, da ostaja samo pri dolgoveznem urejevanju pesnikovega hotenja in občutja brez ostrejših 'poudarkov, ki bi zbrali žarke v skupnem žarišču; povzpne se le do splošnosti, kadar hoče to razmetano snov približati razumu.
Dr. Čelar tudi noče izginiti pred pesnikom v objektivni karakteristiki, kar je najvišja pohvala histo-rika, on uveljavlja svoje nazore, ki se odtegujejo preskušnji, pa hočejo zato zreti v absolutnost. »Umetnost ima večne zakone in bistvene elemente, ki so od večnosti določeni. Moremo jih le izslediti in napraviti zavestne, ne pa spremeniti, da bi bili odvisni od naše volje, kakor tudi umetnik le objasnjuje in spreminja v zavestno, kar je od davna j nosil v selbi.« Nazor mu to mnenje deloma potrjuje. »Tudi on prisluškuje nezavestni prirodi in se utaplja v nezavestni svet svojega instinkta, ko išče svoj pravi glas po svoji duši, ki ga sile življenja duše. Svet pojavov je noč, sijaj solnca so sanje, v katerih se javlja nezavestni svet.« O. Watzel je. poudaril, da je v takih slučajih tudi nasprotni pol opravičen, poleg poezije iiiz nezavestne svetovne volje, je enakovredna poezija zavestne, individualne volje. — »Prava poezija je dinamična, sili umetnika, da gre v življenje, odkriva novo resnico in odpira nove horizonte.« V ta predal pa noče iti Nazorjeva poezija, »ki je v pretežnem delu statičnega značaja, ki često le opisuje in prikazuje slike in se rada giblje v fiktivnem svetu.« Dr. Čelar je dobro pokazal pesniško vizijo, ki je nekaj takega kot Bergsonova intuicija, kakor je v teoretičnih opombah še več misli iz L'evolution creatrice. Glavni nazor, »najmočnejša je umetnost, kjer vidimo globoko osebnost pesnika«, pa rine pisca k psihološkemu motrenju osebnosti, dasi je očividno sklenil ostati pri vrednotenju duševne vsebine. Da ga niso mogli dolgo definirati (tega tudi dr. Čelar ni dovolj uvidevno storil), pa ne more šteti pesniku v greh, ta očitek
mora nasloviti na nemoč in razvado kritike, ki hoče znano razložiti iz neznanega. Če se že doživljaj pesnitve odmika logičnemu do jet ju in označbi kakor vsako posebno občutje, koliko manj se more osebnost pesnika izčrpno označiti z racionalno formulo.
Nemška znanost skuša za poenostavljenje in orientacijo najti splošno človeške tipe osebnosti, ki niso produkt časa in kraja in veljajo po tipičnem razmerju do sveta za vse čase. Tri tipe uveljavljajo Dilthey, Müller Freienfells Rutz, Nohl, začel pa je že Schiller, ki je določil naivni in sentimentalni tip, realista in idealista; pozneje je romantika ločila antični in romantični tip in nato Nietzsche apolinični in dionizični tip. Samo za ljubavno poezijo vzporedi dr. Čelar Milana Begoviča z Nazorjem kot realista in idealista, naivni in sentimentalni tip Schillerjev. »Begovičeva poezija je senzualna, polna akcije prikazuje realne momente, lahko prehaja k novim vtisom, Nazor pa se vglalblja v posamezna občutja in ostaja dolgo pri njih, poezija je izraz hrepenenja in sanjava. Begovič je nad svojim čuvstvom, Nazor se v njem izgublja.« V začetku pa navaja tri tipe po razmerju osebnosti do življenja, ki se ne strinjajo popolnoma z nemškimi. 1. senzualist, tip globokega občutja; II. idealist, ki se rajši umakne slabim stranem življenja, da živi v lepih iluzijah; III. idealist volje, ki se ne uklanja življenju, ampak pije tudi njegov strup, da življenje občuti v vsej velikosti in strahoti. »Nazor je tip idealista, ki se rajši umakne življenju, da živi v lepili iluzijah. Tudi kot pesnik ni osvojen od realnega življenja, ampak pogosto ustvarja idealni duhovni svet lepote, v katerem zavzame njegova poezija značaj slovanskega mističnega hrepenenja po nečem nejasno opredeljenem, to je instiktiv.no stremljenje, da se umaknemo življenju, kot ga je ustvarila zapadnoevropska civilizacija. Večinoma prevladuje optimizem, ne utaplja se v skrajno bedo kot Dos to-jevskij ali v grozote kot Hoffmann ali Poet« (te šteje menda v III. tip).
Dr. Čelar ju je glavni kriterij vsebine življenjska realnost, dokler ta odmeva v poeziji Nazora; približuje se jii včasih s preciznostjo, včasih z veliko gostobesed-nostjo in prav nepotrebno psihološko razlago pesnikovega hotenja in čuvstvovanja. Zato je o delu te poezije, ki korenini v realnosti in ima svoj vrh v epu Medved Brundo, izrekel dokaj sprejemljivo sodbo; bolj od,rok mu je druga plast iz imaginativnega sveta, katere vrh je solnčna pravljica Utva Zlatokrila. Razlaga jo iz dobe pred vojsko, ko so hoteli (Krleža) vzibuditi v narodu optimistično razpoloženje. Očita ji, tla inas ne gane, ker iluzija ne dobi realnega sveta tuge in radosti. Tukaj ne more biti merilo realni svet, ampak to, kar je pesnik hotel povedati, ali nas je prepričevalno zanesel v svet svojega duha. Realni svet je kriterij tedaj, kadar pesnik priznava naravno realnost (to je v naturalizmu, realizmu, impresionizmu in simbolizmu). V Utvi pa so simboli za neke sile in napore človeškega duha, ki nosi jo znake pravljičnega oblikovanja naravnih sil, simbolizem prehaja v ekspresionizem, na kar opozarja tudi močna lirična plast v epu. Kakor se prirodne sile ne menijo za realni svet in za prakso človeške volje, tako se tudi ustvarjajoči duh ne meni za znane oblike resničnosti, ker hoče seči s čuvstvom in fantazi jo v neznano. V Utvi je izraz vere, ki prestavlja gore, vere v zmago
duha in sreče. Če dr. Čelar zavrača Utvo, da je umetniško nedognano delo, da je brez neposrednosti, da je osnova rezoniranje ne občutje, da je nenaravno, ker poudarja skrajno optimistično noto, skratka z izrazi za znano realnost, še ni segel v duhovni svet Utve. V realnosti ni idealov, ideali so le v duhovnem svetu in so zato, da verujemo vanje. V razpravi pisatelj odpira včasih poglede v neko pesimistično ab-solutnost, da je vse skupaj vendarle propadanje v smrt, zato tudi ne more verovati v zmago duha in se vživeti v ono plast Nazor j eve poezije, katere vrh je Utva Zlatokrila.
škoda, da pisatelj ni analiziral konsekventno tudi formalnih vrednot, da bi prišel do bistva simboličnega in ekspresionističnega sloga, v katerih se razodeva oblikovna volja časa. Ostal je le pri začetkih in se ni povzpel do enotne sinteze, kakor je tudni motrenje tipične osebnosti šele začetek individualnosti, ki živi v oblikah časa.
Kljub nedostatkom je razprava zanimiva in spodbudna.	Dr. J. Š.
Albert Haler: Gunduličev Osman. S estet-skoga gledišta. Str. 91. Geza Kon. Beograd, 1929. — Koliko je v Osmanu prave, resnične poezije? Je li Gundulič vse te osebe svojega epa: Osmana, Kruino-slavo, Sokolico, Ljubico, Kalinko ... notranje doživel, občutil? Odgovor se zdaj glasi: Žal, ne. Retorika še ni poezija; sočutje s trpljenjem južnih Slovanov, pro-poved visokih etičnih misli (o minljivosti slave, sreče itd.) še ni poezija; primerja je Tassov ep Gerusalem-me l ibera ta, ki je bil Gunduliču vzor, z Osmanom, pride kritik Haler do zaključka: epizode v Tassovem epu so poezija, Gunduličeve pa me. Gundulič hlini pesniško občutje, nadomešča ga z retorično preoblo-ženost jo. Pesinik je hotel deloma — tako vidi A. H. — peti v duhu renesančnega paganizma (po zgledu Tassovem), a stal je preveč pod vplivom katoliške (A. H. pravi: jezuitske) protireformacije; zato se mu ni posrečilo, da bi oibe ti duhovni struji združil, in odtod tisti dualizem v njegovem epu, ki ga je doslej videl edini Armin Pavič, za katerim pa niso šli poznejši literarni kritiki.	Dbv.
POLJSKO SLOVSTVO
Literarna debata ob Miekiewiezu
Upadek romantizma se zdi najbistvenejša oznaka novejše poljske duševnosti. Če bi »romantizem« prav površno tolmačili kot najvišji potencial slovansko-vzhodne duševnosti, bi mogli reči, da danes prevladuje na Poljskem zapadno-civiilizacijska orientacija, kar ni nič čudnega v deželi, kjer so gesla demokracije dozorela stoprv v času socialne revolucije, v narodu, ki ga Julij Kaden-Bandrowsiki, največji sodobni poljski pisatelj, imenuje — Rimljane vzhoda. A čeprav skušajo nekdanji poljski pristaši pozitivizma tolmačiti metamorfozo poljske sodobnosti s potezami spo-vračajočega se ideala, se zdi, da smemo vendarle z večjo upravičenostjo označiti zorenje sodobnega poljskega duha kot sintezo romantizma in naturalizma. (Prim. »Mickiewicz v luči novejše kritike«, SI., 1929, št. 1.)
Primer, ki novo preorientaaijo novejšega pokole-nja nadvse jasno označuje, nam nudi literarna debata. ki se je vnela v teku zadnjega leta ob Mickie-
wiezu, osrednjem pesnik u-pr e rok u poljskega naroda. To je pravda novega rodu za Mickiewicza — in zase, zakaj jasno je, da je iz nje razvidno predvsem zorenje novega časa. Mickiewicz in mi — tako je naslovljen uvod, ki ga je napisal Boy-Želenski k pesnikovim zbranim spisom, ki so v oktobru preteklega leta pričeli izhajati v založbi »Bibljoteka arcydziel literatury« v Varšavi (Bodue-na 1).
Pisateljev uvod-atak je v bistvu izjava proti dosedanjim vidikom, obenem pa neizprosna zahteva po novi orientaciji in po novih odnosih do pesnika. Ta »svoj nemir« je obrnil Boy-Želenski proti šolski kritiki, proti »prokletstvu didaktizma, ki leži nad namii«, zlasti pa še proti poljskemu zgodovinskemu pojmovanju, ki ga nazivlje »hagiografijo Poljske«. To je imelo, trdi, za posledico tudi, da je poljska literarna zgodovina namesto da bi bila predstavila Mickiewicza kot »živega človeka« — napravila iz njega »bronasti kip«. Svojo zahtevo po reviziji strne Boy-Zelenski v besede:
»So tedaj znamenja na nebu in na zemlji, da je morebiti treba obnoviti naše odnose do našega največjega pesnika, do največjega izmed čudes poljskega življenja.
Treba je odrešiti od laži življenje Mickiewicza, preiskati na novo njegove skrite kamrice in to nikakor ne pod geslom ,krepitve src' in lažnivega posve-čevanja naroda, ampak pod geslom same čiste resnice.«
To je zadostovalo, da so se oglasili protesti od vseh strani, navidezno v obrambo Mickiewicza, v resnici pa se je v njih razodel še enkrat duh davnine, »duh brona«, proti kateremu se je obrnil v imenu novejše poljske kritike njen najizrazitejši idejni predstavitelj, klicar »živili ljudi« — B o y - Ž e 1 e n s k i. Ti protesti v imenu pietizma so bili izraz ogorčenja nad »cinikom« in so kulminirali v vprašanju: »Ali nam Mickiewicz ima ostati bronasti kip?« Pod tem naslovom je namreč priobčil konservativni »Glos Narodiu« tak »protest« in je na vprašanje odgovoril trdilno z motivacijo, češ, da poljska mladina potrebuje — ideala! Pa če bi bilo tudi vse res, kar trdi Boy, cinik je, ker jim ruši narodno legendo... Podobno so protestirali i drugi: Z. Dobički (»V takem predgovoru — namreč k zbranim spisom! — bi moral rajši ostati kot bronast kip, po starem«), J. Lechoh, sourednik revije »Pamietnik Warszawski«, kateremu je moral B. poslati »popravek«, K. Irzykowski (»preveč modro, preveč revolucionarno«). In še drugi... Ne čudimo se, da je bil spričo vsega tega Boy radostno presenečen, ko se je pisatelj-starec Czeslaw Jankowski, Litvanec iz Vilna, izrekel na njegovi strani: »Tako bo po naših mislih, in to morda že v razmeroma kratkem času, izgledal Mickiewicz v pojmovanju in kultu našega povojnega pokoleinja.«
Na to polemiko iz pietizma je Boy odgovoril s polemiko, ki jo je naslonil na argumente resnice in jo podprl z iznajdljivostjo kritičnega temperamenta: in tako je nastala kot odgovor vsem napadom in kot zagovor njegovega uvoda vrsta »mdickiewiczevskih« člankov: Bronarji, V livarni brona, zgodovina enega dokumenta, Tajne dnevnika Zofje Szymanowske, Ksavera Deybel in Sfinga towianizma. (»Literarne vesti«, 1. VI., ištev. 21, 22, 23, 24 in 25.)
Ti članki so dopolnilo njegovemu uvodu, so konkretni material za pesnikov življenjepis — v sinte-tično-novem, ne mehanistično-starem zmislu —, so polemična gesta genijalnega kritika, ki ume ne samo zbrati ogromen material, marveč ga tudi duhovito uporabiti v literarno-kritične, biografske, psihološke, ideološke in estetske svrhe. Obenem so ti članki dokazilni material za upravičenost zahtevane revizije in neusmiljena ter strašna sodba nad preteklostjo. To je resnično volja, osvoboditi se od narodno-vzgojne didaktike in dvigniti se na višine literarnega gledanja na svet literature, na pesnike, njihovo* življenje in delo. »Ta življenja,« pravi Boy, »so najzanimivejši roman, najveličastnejša drama — drama duha —, a v to svriho se je treba dokopati do bistva te drame, ne pa prirejati iz nje gradeče ,večere pod lipo'.«
Ni mi mogoče v tem okviru zasledovati vseh izvajanj teh esejev, saj so v veliki meri korektura in široko dopolnilo dosedanje pesnikove biografije. Važno pa se mii zdi, navesti nekatere posameznosti, ki pričajo, na ikako trihlih tleh neredko stoji vse delo dosedanje poljske literarne zgodovine, ko govori o Mickiewiczu in njegovi dobi. »Treba je bilo iz Mickiewicza napraviti svetnika«, se je izkazalo' ob tej priliki. Mimogrede bodi omenjeno, da so radii tega ponižali namenoma po zakonu razmerja svetlobe in sence pesnikovega »rivala« — Slowackega. In to tistega Slowackega, ki ga je na neki towianistični »seji« Mickiewicz radi tega, ker je njegovemu »duhu Aleksandra I., cesarja Rusije« — »zoperstavil duha Štefana Batorija, sovražnika Moskalov« — tako-le izti-ral: »Pašol vom duräk!« Po pravici torej ugotavlja Boy, da pot kritika, kii mora iskati edinole resnico, ne sme in ne more sotvpasti s potjo ofacialnih fraz narodnega kulta. Med podrobnimi vzroki, ki so vedli do usodne zablode, navaja predvsem dejstvo, da je bil glavni dosedanji biograf pesnikovega življenja — njegov sin Vladislav. Temu pa je bil oče njegova religija. In na podlagi dokumentov, ne samo korespondence, prihaja Boy do najtežje obtožbe iin obsodbe: ne ugotavlja le svojevoljne interpretacije, marveč tudi naravnost — potvarjanje in uničevanje dokumentov. »Jaz in domovina sva eno«, je napisal Mickiewicz. »In tako je veda o njem in vera vanj postala sestavni del patriotizma,« pravi Boy. In še: »Dom Vladislava Mickiewicza, njegova delavnica je bila prej kovačnica religije Mickiewicza, kot vede o njem.« Livarna brona! Hagiografija — in povrhu še dejanska cenzura v obliki uničevanja listin in dokumentov. (Znano je n. pr. tudi, da je literarni historik »stare šole« St. Tarnowski zaklinjal pesnikovega sina v Parizu, naj uniči vse dokumente, ki se tičejo očetovega delovanja iz dobe »Tribune Narodov«.) In tu se je Boy na široko razpisal O' »zgodovini enega dokumenta« — dnevnika Zofije Szymanowske, sestre žene Adama Mickiewicza, ki je dolgo vrsto let prebivala v njihovem domu v Parizu. Iz odlomkov, ki so ohranjeni, ni samo razvidno, da je izginil večji del dnevnika — dokazano pa je, da ga je imel v posesti pesnikov sin, ko se mu ga je po strastnem prizadevanju posrečilo dobiti v roke —, marveč je že iz njih mogoče sklepati na marsikaj, kar potrjujejo tudi razna pisma, ki jih Boy priobčuje. Zlasti! se zdi, da ne le Mickiewicz sam v dobi towianizma, marveč
predvsem tudi tu skrivnostni pokret potrebuje nove razlage. Spretno opozarja Boy na vlogo žensk v tem pokretu in mimo nauka zahteva poznanje živih ljudi, oseb in življenja. Namesto »stebrov duha« si obeta Boy, vsej poljski literarno-zgodovinski tradiciji v brik, pokazati rajši vse kaj bolj »človeškega, prečlo-veškega«. Pri tem opozarja na nedvomno vlogo erotiz-ma v tem inisticističnem pokretu, pni katerem se mu zdi poudarjanje skladnosti s katolicizmom dvomljive vrednosti. Zanimivo je zlasti, da je i v towianizmu i v življenju Mickiewicza igrala pomembno vlogo ženska, imenovana »knežnja Izraelska« — Ksavera Deybel, ki ji je Boy posvetil cel članek. Pri tem glasno opozarja na to, da o tej ženski, ki je dolgo vrsto let živela v pobližju Mickiewicza na njegovem domu, o tej ženski, ki Boya »sedaj ,preganja' iz malone vsakega pisanega dokumenta« — nii ničesar zapisanega v štiri debele zvezke obsegajoči, dose d a j največji biografiji Adama Mickiewicza, ki jo je napisal njegov sin. Ona sin, ki je nekomu pisal, da »nobene podrobnosti, vredne, da se izroči potomcem(!), ne zatre« v tej svoji biografiji. Boy v zvezi z vlogo te demonične ženske postave židovskega porekla ne pokazuje le na osebno življenje Mickiewicza, tudi ne samo na razmerje, kii je vezalo pesnika s Towianslkim in sploh pokretom, ampak tudi na tisti »judaizem«, ki so ga na Mickiewiczu ugotavljali že sodobniki, n. pr. Bogdan Zaleski (v pismu Goszczynskemu): «Mesii janizem Mickiewicza je drug (sc. kot naš narodni); to je naravnost apoteoza juda-izima...« Vpliv demona Ksavere Deybel? In proni-cavi psiholog ugiba še, ali ni predvsem široka etična svoboda, ki jo je učil towianizem, češ, da nič v človeški naturi ni slabega, pritegovala tega religioznega človeka, ki je želel živeti v skladu s svojo vestjo — obenem pa odoleiti svojemu 'hrepenenju po sreči. »Am Anfang war das Geschlecht«, je začel svojo- črno mašo Przybyszewski. Toda, to so, meni Boy, že tajne tiste sedem ur trajajoče spovedi Adama Mickiewicza, pri kateri je po pričevanju Krasinskega »tulil tako, da ga je bilo slišati po vsem poslopju«. Toda problema towianizma Poljaki niso rešili iz istega vzroka: apoteoze bronastega ideala. Saj je bil vendar s tem pokretom v zvezi On, narodni svetnik — Mickiewiicz! Legenda-ideal pa vedno zahteva najvišjo mero svetosti, neporušljivo popolnost in harmonijo. Tudi Boy si ne laska, da je »sfingi towianizma« odgrnil njen temni obraz. »Rajši,« pravi, »istavljam vprašanja, kakor pa se jih drznem reševati.«
Toda — spustil se je pa vendarle v tenrno goščo problemov. Kajti tudi on sam je »problem«. A reči smem, da »problem Boya«, idejnega naslednika St. Brzozowskega, ki je v obdobju moderne, v času »nage duše«, tega skrajnega simbola poljskega ro-mantizma, propovedoval povrat v življenje — postaja danes na Poljskem problem in oznaka pokolenja.
Naj zaključim s sodbo, ki sem jo izrekel ob njegovem epohalnem uvodu: V tem svojem spoznanju in zahtevi revizije pomeni Boy-Želenski gotovo ne samo potrdilo tega, da ima vsaka doba svoje lastno, edinstveno vrednotenje, tudi zgodovinsko, ampak je obenem tudi izraz nove, iz epohe tradicionalizma v epoho s od 01 b nega, ustvarja j o č e g a a k t i v i z m a stopajoče Polj-s k e.	France Vodnik
KRONIKA
HENRI BERGSON
(Ob sedemdesetletnici)
Henri Bergson se je rodil 1859. leta v Parizu in je spisal svoja glavna dela v letih 1889—1907, ko je bil profesor filozofije na College de France. Ta najvažnejša dela so Neposredna dejstva zavesti, pozn. Čas in prostost (1889), Materija in spomin (1896), Smeh (1900), Uvod v metafiziko (1903), Ustvarjajoči razvoj (1907). Lani je dobil Nobelovo nagrado za literaturo in letos praznuje 70 letnico. Po svojih delih je Bergson postal eden najvažnejših tvoriteljev evropske du-ševnosti v dobi, ki se je jela odvračati od materializ-ma in začela gledati v nove horizonte. Dvignil je umetniško intuicijo, ono zmožnost, s katero tudi umetnik dojema realnost in življenje, do znanosti in tako zopet združil znanost in umetnost, kakor je to stoiil že v dobi romantike Schelling. Intuicija, kateri stoji ob strani presenetljivo dosledna in jasna logika, se obrača od učenjalštva, gubecega se pod težo nagroma-denih pojmov; intuicija spaja izsledke pozitivnih znanosti z včutenjem v življenje in tako se intuitivnemu človeku Bergsonu vse razreši v preprosto razlago. Podkupljiva preprostost in jasnost, ki najtežje probleme približa v pravo očesno razdaljo in zbere ne-broj žarkov v enotnem žarišču, daje Bergsonovim spisom značaj umetniškega dela. Ker je prepričevalno odklonil mehanični naturalizem in Kantov idealizem, ki se izživlja mnogokrat v racionalistični dediščini 18. stoletja, v pojmih in simbolih, mu je bleda zavist malih učenjakov jela očitati neoriginalnost in plagi-jatstvo, a ni segla do njegove slave. Takim malim nasprotnikom je dal že naprej krepko brco, ko je v L'evolution creatrice, 1907, ugotovil, da so vsi iznaj-diitelji in mojstri delali z intuicijo, epigoni in učenci z analizo.
Po Bergsonu se je razum razvil iz neke večje zmožnosti, ki ni bila neposredno koristna za naše dejanje. Takrat sta bila razum in instinkt združena, pozneje pa sta se razcepila, toda tako, da je ob robu instinkta pri živalih nekoliko razuma in ob robu razuma pri človeku še nekaj instinkta, ki je zdaj čut v razvoju v trajnosti.
Evolucija človeka ni bila najbolj srečna. Razum se je tvoril po zahtevah prakse in se je razvil v mišljenje, ki je ustvarjeno za koristno dejanje, filozofija ga je pa prenesla v špekulacijo, kjer mora biti -ne-interesira.no mišljenje. Ker hoče delovati na materijo stvari, si izdeluje umetna orodja in išče trdna oporišča. Le volja je ostala zvesta razvoju v trajnosti, razum pa je zunaj časa in si je stvori! po obliki negibnih teles negibne pojme kot priročno obliko za konkretnost. Pojmi niso slike, le simboli so, dajo le praktično spoznanje glede koristi, le senco resnice, ker določajo novi predmet z ozirom na poznano, izražajo le stanje, ne pa razvoj v času. Človek je rojen kot rokodelec, zato dela razum s tem, kar je bilo in kar bi se moglo ponoviti. Radi tega platonizem tudi noče iznajti za nov predmet novega pojma, ampak ga obleče v staro obleko, ker išče od predmeta idejo, ki že ek si stir a. Razum daje le zunanje spoznanje oblike in relacije, obrnjen je vedno nazaj, ker so njegove oblike pojmi iz preteklosti. Njegova moč je, da vpliva na materijo, uide mu pa tekoča realnost in
življenje; zato čuti vedno neugodje, ko pride med žive predmete. Mehanizem (luč zadaj) in finalizem (luč spredaj), vidika človeškega dela, sta prava njegova nazora. — Ker je človek vajen misliti gibljivo s pomočjo negibnega, se ne prestavi v enoten proces, ampak na cilj. Gibanje rekonstruira s posnetki momentov in ga spremeni v intervale. Toda gibanje ne sestoji iz nepremiičnosti, to je le razumska, matematična resničnost, kinematografični način mišljenja, kakor so ga imeli že Eleati. Zeno je mislil, da puščica v vsakem trenutku na točki stoji, toda to je le razumska prevara, puščica ne stoji; ampak gre skozi točko. Tudi Aristoteles se je zanimal le za končne točke, za trde pojime. Antična znanost je statična, išče trde pojme, misli, da gibanje sestoji iz momentov, da je nastajanje oslabijenje negibnega, moderna znanost pa je dinamična, išče že od Galileja naprej zakone, ki veljajo za vsak trenutek gibanja. Vse je proces, in gibanje je tudi tam, kjer čuti vidijo negibnost.
Intelekt daje le relativno zunanje, spoznanje, absolutno, notranje spoznanje daje le intuicija, rob okoli razuma s čutom o razvoju v času, ki je razredčen ostanek instinkta. Razum je na materijo, instinkt je na življenje usmerjena zavest; bil bi največja duševna zmožnost, če se ne bi spremenil v dejanje, ampak v jasno zavest. Instinkt je neka simpatija, videnje v daljavo, uporablja organična orodja, telesne ude, da vpliva na materijo in je vedno gotov uspeha. (Na primer hromi lna osa pograbi gosenico od znotraj z instinktom, ne od zunaj s čuti, da jo le ohromi in ohrani živo za zarod.) Človeku pa je dana intuicija, da se z domišljijo in občutjem neposredno uglobi v gibljivo realnost; le tako včutenje daje in-diividuelne poglede. Intuicija se v trdih pojmih zgubi; zato je treba vedno novega kontakta z realnostjo. Razum je praktično, intuicija je neinteresirano spoznanje in zahteva vedno nove gibljive pojme, ki se prilagodijo bežnim oblikam intuicije. Toda ni sinteza, ampak le vzgon za pot, ki ga naj telo preteče, kakor pero v uri. Ko zbereš v literaturi dokumente, se z voljo prestaviš v srce predmeta, da dobiš pogon, ki žene duha po poti, ob kateri najde vse, kar je zbral. Ko v metafiziki zbereš skušnje pozitivnih ved, se ti v intuiciji raztope prehitre ideje z neskončno analizo samega sebe, kajti analiza je le tedaj kaj vredna, če je dekla intuicije.
Življenje je gibanje s tendenco učinkovanja na materijo, ki je ugasla zavest. Prvotna zagonska moč, ki se je razdelila v zavest in nezavest, prešinja telesa, se deli na vrste in ne gubi na moči1. Razvoj je brez cilja, vedno iznajdljiv in gre v nedoločenih smereh. Preračunljivo je le uničenje, ne pa nastajanje, zato organične oblike ne moremo naprej videti, le razložiti jo moremo. Zavest se je zopet razcepila v instinkt in intelekt, instinkt je usmerjen na življenje, intelekt na materijo. Vendar je živalska zavest avtomatična, človeška pa iznajdljiva, zato človek premaga avto-matizem in gre v prostost. V človeku je zavest intelekt, ki gre v smeri materije; biti bi morala tudi intuicija, ki gre v smeri življenja, zato čuti z inte-lektom le stanje, nastajanje čuti nejasno. Iz praktičnih ozirov čutimo od nastajanja stanje, od trajnosti le momente in tako živimo v prevari, da se da živo misliti s pomočjo otrplega. Samostalnik, pridevnik, glagol izražajo le negibna stanja in okorelost. Za
ekonomijo prakse je to dobro, a pomanjkljivost občutimo, če prenesemo to postopanje v špekulacijo, ki je brezinteinesna. Taka je bila filozofija Eleatov, racionalizma, idealizma in materializma.
Te misli delujejo v vseh Bergsonovih delih, zlasti v Metafiziki in Ustvarjajočem razvoju. V prvih dveh knjigah je pa predvsem dokazal svobodno bistvo človeškega duha. Proti determinizmu je ugotovil, da sta motiv in dejanje fazi dveh zaporednih trenutkov, ki se svobodno razvijata; elementi duha gredo iz faze v fazo nepreračunljivo in spontano. Proti materializinm pa je postavil čisto novo teorijo zaznave in spomina. Možgani niso fotografska plošča zaznav in spominov, ampak le središče živčnega mehanizma, s katerim <lnli obvlada materijo. Duh sprejema zaznave materije in jih vrača materiji v obliki svobodnega gibanja.
Znamenita je razprava o smehu, ker je tu segel s svojo intuicijo v najgloblje probleme estetike in poetike. Vsa resnost človeka izvira iz človekove prostosti. Komika kaže neprostost povprečnega človeka, tragika neprostost globokih duš. Komično je mehanizem življenja, kjer pričakujemo gibljivost duha, zato prikazuje komika fizično naturo človeka, kjer gre za duševno, avtomatizem namesto živega, ponavljanje namesto enkratne individualnosti narave, skratka uga-šujočega duha ali materialnost namesto gibčnega življenja. V komediji so situacije poljubne, vedno je isti človek, le v različnih položajih, v drami in tragediji pa so dogodki integralni del oseb.
Umetnost je podaljšek narave in življenja, torej ustvarjanje, kakor tudi umetnik sebe neprenehoma ustvarja z boljšim premislekom. Talent se ustvarja pod vplivom dela in delo se ustvarja ž njim. Tudi v umetnosti je zakolebna moč življenja v dotiku z materijo. — Če bi resničnost neposredno' zadela naše čute in zavest, bi bila umetnost nepotrebna, ker bi bili vsi umetniki in bi stali v soglasju z naravo. Toda med nami in zavestjo je koprena, ki je samo umetniku prozorna. Življenje gledamo le po odnosu do naših potreb, sprejemamo le koristne vtise, drugi ostajajo temni in nejasni. Pri stvareh ne vidimo individualnosti, ampak le etiketo, ki olajša praktično spoznanje im poenostavljenje. — Jezik je to tendenco še povečal, ker besede izražajo le vrste, le banalno stran stvari, ne značilne. Tudi pri občutjih izrazimo le brezosebno stran, ki je za vse ljudi ista. Besede nas drže v splošnih simbolih, ker nam je dejanje važnejše.
Umetnik pa ima čutom in zavestt prirojeno prostost duše, tla se oprosti1 konvencionalnega in priučenega in zaznava neodvisno od delavnega življenja neskaljeno bistvo stvari. Tako realizira razodetje narave, ki je najvišja volja umetnosti. Smoter umetnosti je, da odstrani praktične simbole konvencionalnega posplošen ja, ki nam realnost zagrinjajo. Čistejše gledanje resničnosti se oprosti koristnega in praktičnega. Umetnost je prelom z družbo in povratek k preprosti naravi, kjer individualnost ni prekrita ali zadušena.
Že Tolstoj je skušal dognati konvencionalno laž v znanosti in življenju, da bi prišel do pravega bistva stvari. Lenin je prišel do prepričanja, da je pravo spoznanje bistva stvari nemogoče, ker se giblje v pojmih politično gospodarskega reda buržuazije. Toda Bergsonu za čisto spoznanje ni treba revolucije, ampak intuicije, kot jo vidimo pri umetnikih in kakor je bil umetnik tudi sam.	Dr. J. š.
DOM IN SVET 1929. PRILOGA 8.
FRANCE KRALJ: PRI VAŠKEM VODNJAKU
PREJELI SMO V OCENO
Zvonimir Gregor: Poezije. Samozaložba. Kranj, 1927.
Ročenka Slovanskeho üstavu. Sv. I. Za rok
1928.	Praha, 1929. (Ustav Slov. inst. — Poročila. — Zgodovina in razvoj slovanske knjižnice. — Slovanski arhivi v Pragi. — Organizacija Slovan, instituta. — Člani SI. inst.)
Heinrich Federer: Ein Büchlein für seine Freunde. Herder & Co. Freiburg i. Br., 1929. (Reklamna knjižica za Federer je ve spise in Pa-storjevo Zgodovino papežev.)
Fran Zwitter: Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Inavguralna dizertacija. S podporo komisarja oblastne samouprave Ljubljanske oblasti založila Leonova' družba. Str. 76. V Ljubljani,
1929.
Ante Dukič: Pogledi na život i svijet. Str. 70. Zagreb, MCMXXIX.
F. M. Dostojevskij: Selo Stepančikovo in njegovi prebivalci. Humorističen roman. Poslovenil VI. Levstik. Tiskovna zadruga, Prevodna knjižnica 12. Ljubljana, 1929.
F. Sturm: Grammaire frangaise ä l'usage des classes superieures des ecoles secondaries. Tiskovna zadruga. Ljubljana, 1929. (Obsega celokupno gradivo, spadajoče v jezikovni sestav, od glaso-slovja ter izreke preko oblikoslovja in skladnje do besedotvorja s sinonimiko, homonimiko in antonimiko vred. Dodaje bistveno o merosloju. Vsi francoski naslovi in mnogi zgledi so tolmačeni po slovensko in srbohrvatsko.)
Etnološka biblioteka. Uredjuje prof. Vladimir Tkalčic. Izd. Hrv. Narodni Etnografski Muzej, Zagreb:
Zv. 2. Dr. Mirko Kus-Nikolajev: Rasli jeta kod seljaka. Zagreb, 1928. (Pregled zgodov. razvoja svetil pri hrv. kmetu v teku 19. stol.)
Zv. 5. Dr. Mirko Kus-Nikolajev: O podrijeklu licitarskog srca. Zagreb, 1928. (Motiv je prišel na Hrvatsko s kultom presv. Srca Jezusovega v dobi protireformacije. Oblika in tehnika sta sorodni južnonemški in sosednjim.)
Zv. 4. Marijan Markovac: Ograde. Zagreb, 1929. (Tehnika in tehnična terminologija ograj v Slavoniji.)
Zv. 5. VI. Tkalčic: Seljačko cilimarstvo u Jugoslaviji. Zagreb, 1929. (Bogato ilustrirana pregledna študija o tehniki, motivih, dimenzijah in estetiki jugosl. kmečkih preprog.)
Zv. 6. Mirko Kus-Nikolajev: Ekspre-sionizam u seljačkoj umjetnosti. Zagreb, 1929. (Pisatelj analizira ljudsko umetnost kot doživljaj in smatra ornament za izrazilo kolektivnega umetniškega zmisla, ki je lasten celotni etniški skupini. Kmečka umetnost je po njem odmev neoli-tične umetnosti, ki se izraža v geometrično-imagi-nativnem slogu. O zanimivi vsebini bi bilo treba obširneje spregovoriti in vzporediti ž njo rezultate raziskavanj o značaju ljudske umetnosti, ki sta jih ugotovila za češko-slovaški krog umetnostna zgodovinarja A. Matejček in Zv. Wirth v posebni
knjigi povodom kongresa slovanskih etnologov v Pragi.)
Zv. 7. Mirko Kus-Nikolajev: Hrvatski seljački barok. (Ponatis iz Etnologa III. — Zanimivo v zvezi z zv. 6.)
Danilo Gorinšek: Žalostna ljubezen. Ptujska tiskarna. Ptuj, 1929.
Clara Siebert: Frau und Volk. Beiträge zu Zeitfragen von Maria Rigel, Klara Philipp, Dr. Maria Schwarz, Franziska Hornung, Elisabeth Stoffel, Clara Siebert. Herder & Co. Freiburg i. Br., 1929. (Namen knjige: pospeševati razvoj krščanske državljanske zavesti. Članke spremlja obsežno statistično gradivo.)
Louis Frederic Rouquette: Der Geist über den Einöden. Pioniere im Norden Kanadas. Ins Deutsche übertragen von Stefanie Neumann. Herder & Co., Freiburg i. Br., 1929. (Tiho junaštvo misijonarjev na sneženem severu. Živahno pripovedovanje. Uvodno pismo kardinala van Ros-suma.)
PeterDörfler: Abenteuer des Peter Farde. Roman. Herder & Co., Freiburg i. Br., 1929. (Dogaja se na Sredozemskem morju, v puščavah severne Afrike, v pragozdih srednje Afrike, na Kongu in na Tihem oceanu. Pustolovščine neprostovoljnega pustolovca, opisane s priznano živahnostjo in privlačnostjo.)
Laurenz Kiesgen: Der Esel Nasso und seine Abenteuer. Prosto po originalu grofice Se-gur. Herder & Co., Freiburg i. Br., 1929. (Knjiga za deco, opremljena s 55 lesorezi. Zabavno, poučno čtivo.)
HeinrichMohr: Geschichte eines deutschen Jugend patrons. Der selige Ritter Bernhard. Herder & Co., Freiburg i. Br., 1929. (Kratka biografija viteza Bernharda [f 1458], patrona badenske mladine.)
Dr. Bernhard V illinger: Die Arktis Neft! Mit Hundeschlitten und Kamera durch Spitzbergen und Grönland. Herder & Co., Freiburg i. Br., 1929. (51 slik in 5 karte. Izšlo v zbirki Fremdland - Fremdvolk, ki jo izdaja dr. Jos. Schmid. Pisatelj je znan skijist in ustvaritelj gorskih filmov. S Fridtjofom Nansenom je povabljen na veliko Zeppelinsko arktično ekspedi-cijo 1. 1950. — Popisuje svoje doživljaje v polarnem svetu, končno o kulturi in življenju Eskimov vzhodne Grönlandije.)
R. Maister: Kitica mojih. Maribor, 1929.
Frau und Volk. Beiträge zu Zeitfragen von Maria Rigel, Klara Philipp, Dr. Maria Schwarz, Franziska Hornung, Elisabeth Stoffel, Clara Siebert. 8°, 125. Herder & Co., Freiburg i. Br. (Vsebina: Žena v narodnem občestvu; gospodinja in narod; ženski poklic in narod; narod in šola; dekle in narodno občestvo; žensko hotenje in ženska skrb. Posebno originalna je oblika zadnjega prispevka; vsi članki pa pričajo o cilju katoliške žene: da se narod in država razvijata po božjih zakonih.)
Die Jugend grosser Frauen. Zusammengestellt von Dr. Konstantin Holl. 11. Aufl., 8°,
VI + 299. Freiburg i. Br., 1929. (Popis mladosti 27 izrednih žen, različnih po narodnosti, stanu in poklicu, ki jih pa združuje resno stremljenje po etični višini življenja, ki jo tudi dosežejo s pomočjo sredstev, ki jih nudi vera. Ob koncu vsake kratke biografije podatki o bolj obširnih življenjepisih.)
Dr. Jože Rus: Napoleon ob Soči. »Luč«, Ljubljana, 1929. (Vsebina: Napoleonova pot po slovenskih tleh. — Adrija—Soča in Napoleon. — Ilirske dežele v luči statistike.)
M i č u n M. Pavičevič: Kralj-Nikolin portret. Iz memoarov, pisanih 1916. Zagreb, 1929.
Reinmichl : Zagorski zvonovi. Povest. Pre-vela Vera Pirčeva. — Matija Slavič: Na Sina j. Oboje Ljudska knjižnica, 52. zv. Jugoslovanske knjigarne, Ljubljana, 1929.
I. F. Lupiš -Vukič i Ambrož S t r i ž ; č : Priručnik za iseljenike sa podukom u španjol-skom jeziku. Jugosl. iseljeničko udruženje. Split, 1929.
R g r. Em. L i 1 e k : Charakteristik der kroatischen Verschwörer Petar Zrinski, Fr. Frankopan und der Katarina Zrinska in Lichte der historischen Wahrheit. Celje, 1929.
Odmevi. Literarno-kulturna revija. I. Jesen. Urednik Radivoj Peterlin-Petruška. Ljubljana, 1929.
Zakon o srednjih šolah. Zbirka zakonov, XXXIV. snop. Tiskovna zadruga. Ljubljana, 1929.
Erich Maria Remarque: Na zapadu niši a novo. Roman, sa nemačkog preveo dr. J. S. Marič, Nolit. Beograd, 1929.
Andre Baillon: O jednoj Mariji. Preveo sa francuskoga Branko Filipovič. Nolit. Beograd, 1929.
Upton Sinclair: Metropola. Preveo Bogdan Bilbija. Nolit. Beograd, 1929.
Mladost. Ilustrovani časopis za omladinu. Mesečnik. I. 1. Zagreb, Trg kralja Tomislava 20.
Misao. List orlovskog preporoda. Zagreb, Peja-čevičev trg. 15. I.
S I a v o j Dimnik: Ročni šolski zemljevid Dravske banovine in obmejnega slovenskega ozemlja. Učiteljski dom. Maribor, 1929.
Glasnik Skopskog naučnog društva. Knj. V. Odeljenje društvenih nauka 2. Ur. R. M. Gruič. Skoplje, 1929. (Iz vsebine: B. Saria in R. Egger o izkopavanjih v Stobih. — U. Okunjev: Crkva sv. Gjorgja u Starom Nagoričinu. — E. Anjičkov: Ma-niheji in Bogomili. — R. M. Gruič: Drvorez sv. Spasa in sv. Bogorodice u Skopi ju. — M. Kos: O natpisu cara Samuela. — E. Šnevajs (Schneeweis): Samrtni običaji kod Srba i Hrvata. — Fr. Mesesnel: Kako da se sačuva i obnovi crkva sv. Pantelejmona iz 12. veka kod sela Nerezi?)