8 kakšnimi težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje) Ta pa, ne bodi len, odstopi to ovadbo mestno-deleghani sodniji, ki me je obsodila na 10 gld, Vkljub (emu, da me je dobro zsgovarjal (brezplaeno, hvala mu še danes!) dr. Janko Srnee v Mariboru. Že sem hotel odšteti to globo, ko mi blagi domoljub svetuje, da najse pritozim na okrožno sodišee. Zopet je brezplačno napravil rekurz, ki je imel uspeh. In tako sem po njegovi zaslugi in po svoji poznejši previdnosti še dandanes sodnijsko neomadeževan, čeravno sem se uradno in privatno (kot easnikar, kot agitator in kandidat pri volitvah) veekrat podal v nevarnost, da bi bil zdajpazdaj prišel v konflikt s kazenskim sodnikom. N. pr. v Ljutomeru sem deeka telesno kaznoval. Njegova sestra je rekla, da bo deeka peljala k zdravniku (nemskemu). V strahu pred njim sem poslal prej jaz slovenskega zdravnika na dom k dečku, ki ga je našel zdravega na trati. Ko me je mati v Krškem tožila, da sem na nedovoljen način kaznoval sina, ko me je o priliki obeinskih volitev propali županski kandidat zaradi razžaljenja tožil in ko me je ženska v posojilniikih zadevah hotela speljati na led; sem si vselej preskrbel zagovornika y osebi odličnega odvetnika in vselej se je izkazala moja nedolžnost. Za učiteljske, šolske in narodne praviee sem se potegoval pri raznih prilikah in na raznih krajih, n. pr. pri uradnih ueiteljskib skupsčinab, kjer sem rad ostentativno slovensko govoril, dočim si drugi ueitelji navadno niso upali, ker je nadzormik le nemško govoril. Posebno smo lahko odločno govorili pri raznih zborih in shodih ueiteljskih društev: ,,Ueiteljskega društva za slovenski Štajer" (s sedežem v Ljutomeru), nSlovenskega užiteljskega druitva" v Ljubljani, štaj. nLehrerbunda", itd. V štaj. deželni učiteljski skupŠ5ini 1. 1874. sem se odločno in neholiko tadi z uspehoin potegoval za praviee slovenskega jezika v ljudskih šolah, kar mi je — ker smo vedno ljutomerski uoitelji tudi v ,,Narod" pošiljali dopise zoper nemikutarske nadzornike — posebno zameril deželni šolski nadzornik Božek, rekši mi, da nisem ,,lojalen". Zaradi mojega narodnega delovanja so me nameravali v letih 1876—1878. službeno prestaviti nekam na nemški Štajer, n. pr. v Cmurek, zakaj najvišji gospod v deželi, e. kr. namestnik baron Kiibeek, je bil baje jezen name in se je nekoč v nekem kranjskem gradu izrazil: nDiesen Kerl muB ich von Luttenberg fortbringen". Prestavili me pa le niso; zakaj štajerski zakoni niso poznali takrat premeščenja iz službenih ozirov. Ko sem pa prostovoljno zapustil Ljutomer, je pa nadzornik Ranner, kakrien Kemee je sicer bil, obžaloval, da ne poueujem jaz v«S nemšeine, v katerem predmetu sem bil dosegel vselej lepe uspehe, ki jih je moral pri mojih naslednikih pogrešati. (Dalje.)