RESOLUCIJE Učitelj Mitja Grom je utemeljeval: Naš položaj je brezupen. Osnova, na kateri se je določevala plača pred desetletjem, je izpodmaknjena. Je osnova, ki ni osnova. Je osnova brez stvarnosti. Draginjske doklade so bile v času znosnejših cen višje od dobe bliskovitih akcij konjunkturistov, izkoriščevalcev in sodobno izvežbanih prekupčevalcev. Takrat so bile žene cenjene po sto petdeset dinarjev. a danes so zastonj, in otroci so se vrednotili enako, ko so danes vredni le še sto štirideset. (In to v dobi, ko se ubijajo žene in otroci.) Nadaljeval je: Najreakcionarnejši kapitalist je povišal svojemu delavstvu. Nekateri so povišali celo brez resolucij, stavk in kravalov. — Čas trdo trka na vrata. Kdor ima srce, ga spozna in delo uravnovesi & pravico. Kdor je slep in gluh, molči. Še je pisal. Čečkal je. Potem se je kruto zakrohotal. Vrgel je papir v zrak, skakal okoli njega, brcal ga z roko kvišku in se krohotal. Resnično, tako se smejejo brezumni, bolni in obupani. Ob neki priliki je rekel: »Ni vredno govora. Odrineš vode, kolikor si težak. A mi smo slama, ki plavamo po vodi. Obsodili so te. Komu je mar za tvoj jad?!« Nekomu je nasvetoval: »Postani vojni dobičkar. S tem vršiš zaslužno, plodonosno in obče koristno delo, tudi nekaj plasti sala okoli trebuha ti je zagotovljenega.« Prijatelj se je zdrznil: »A idealizem učitelja?« Takrat se je zresnil: »Pojdi k vragu, ne govori resno! Kdo danes misli razumno. Blazni, otroci in mrliči.« A vseeno je pisal resolucije. Pisal sebi, svoji ženi in otrokom, svojim tovarišem, javnosti in odličnikom. Nekajkrat jih je tudi prečital. Sam, če so vse pike v redu. da se ne bodo izgovarjali, da so pogrešno in pomanjkljivo sestavljene in da jih zato ne morejo vzeti v obzir. Bral jo je ženi, ker mu je očitala, da ji nrti lepših prividov, lažnivih fantazij ne predočuje — ona pa da hoče vsaj upanja, vere, besede o lepšem življenju, ako že ne more doživljati resnice. Bral je resolucije tovarišem, ker so bili prav taki reveži kakor on, in javnosti, da je imela o čem govoriti. Odličniki so pa odličniki in je pisal resolucije tudi zato, da so ga sprejemali oni z visokimi naslovi, s samodopadljivimi in izbranimi besedami. Zato se je naselil v njegovem srcu molk. A tišina je vpila in hujše od besed so bile oči, ki so videle resnico, strašnejša je bila obsodba, ki ji je bilo jasno spoznanje. In ko so uista jedla vsak dan dražji kruh, je rasla v srcu grenkost, zaradi otrok, ker je jedel kruh, ki ga ni bil zanje dovolj. Šel je po cestah domovine in domovina je bila lepša in krasnejša od breskvinih cvetov in slajša od dišečih gajev marelic in češenj. A domovina je terjala Ijubezen in žrtve, in Mitja ji je dal oboje in dal bi ji sleherno kapljo krvi, da ni videl krvosesov, ki so v senci pili kri brstju domovine — otrokom v zibelkah, onim ki so komaj klicali mamo, ter mladeničem in mladenkam, ki so šli rožnim zarjam življenja nasproti. Srd je golčal v njem: »Ob megli in v mlakah se rede bacili, in ob joku sirot, krvi in dimu se porajajo zajedavke. Ako takoj ne ukreneš najstrožjih varnostnih ukrepov, ako jih ne zatreš, ako ne kontumaciraš nosilce bakterij, nastane epidemija. V kratkem razdobju petindvajsetih let doživljam v drugič to epidemijo. Epidemijo krivice, nezadostnih varovalnih sredstev, revščino duše, slabost velikih, pomanjkanje in glad.« Šel je in se smejal. Tako se smejejo blazni, ki gledajo v daljave. Krasno, otožno se je smejal, skoraj jokal. »Še kart čakam,« je rekel, »in potem bo izpolnjena želja. Ne onim, ki nimajo — onim, ki imajo.« In strašno žal mu je bilo v pomladi okičene in bogate domovine, njenega cvetja in brstja. Klical je ljubezen in žrtve. veliki so pa zidali oltarje malikom in plesali okoli zlatega teleta. Pa ni moglo biti drugače, ker je denar težji od idealov, srca in duše. Čeprav je bil grenek v srcu, je pisal reso lucije in tiho — upal. Kaka bi mogel drugače, ko je videl lastni utrujeni obraz, revščino malih ter prospevajočo trgovino in smehljajoča lica veljakov. Še je pisal. Prosil in razlagal. Še vedno je upal. A potem je vsak dan čital: Dovoljeno je zvišanje cen veletrgovcu in veleposestniku gospodu Konjunkturistu Johannu iz Blatne mlake. Duje Budak.