66
I g o r  S a k s i d a
ČUTITI PESEM IN RAZMIŠLJATI  
O NJEJ? OBOJE.
Razvijanje bralne zmožnosti ob izbranih  
pesniških zbirkah za Cankarjevo tekmovanje1
Prispevek uvodoma izhaja iz podatkov o nepriljubljenosti poezije med mladimi bralci, nato 
predstavi možne odtujevalne učinke branja ter poti za njihovo preseganje. Zagovarja stali-
šče, da je treba preseči umetno in škodljivo nasprotje med glagoloma »misliti« in »čutiti« v 
povezavi s poezijo, ki jo je zato smiselno postavljati v družbeno-kulturni in širši kontekst. 
Osrednji del članka je namenjen mestu poezije v okviru Cankarjevega tekmovanja – petina 
tem se je navezovala na poezijo, kar je mogoče pojasniti z manjšo količino izdanih pes-
niških zbirk v primerjavi s pripovedništvom, še vedno pa je poezija na osrednjem vseslo-
venskem tekmovanju v bralni zmožnosti in zmožnosti razlagalnega oz. esejskega izražanja 
mnenja o prebranem bistveno opaznejša kot na splošni maturi iz slovenščine. V sklepnem 
delu prispevka so pojasnjene vsebinsko-slogovne poteze za tekmovanje izbranih vrhun-
skih pesniških zbirk; to so: Lila Prap: Živalske uspavanke, Anja Štefan: Drobtine iz mišje 
doline, Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč, Feri Lainšček: Ne, Vinko Möderndor-
fer: Romeo in Julija iz sosednje ulice in Miroslav Košuta: Božaj veter. 
The introductory part of the article proceeds from the data on unpopularity of poetry 
amongst young readers, presenting the possible alienating effects of reading, as well as 
ways to surpass these effects. It advocates the standpoint that the artificial and harmful 
contrast between the verbs »to think« and »to feel« - referring to poetry – should be sur-
passed, and that it makes sense to set poetry into a socio-cultural and wider context. The 
main part of the paper then focuses on the place of poetry within the Cankar competition; 
about one fifth of the topics referred to poetry, which is probably due to the lesser quantity 
of the published poetry collections as compared to prose. However, poetry in the main 
all-Slovene competition in reading competence and the competence of interpretative and 
essayistic opinion expressing is still far more noticeable than in the general graduation 
exam from the Slovene language. The concluding part of the article brings the thematic 
and stylistic elements for the competition of the selected top poetry collections, which are: 
Živalske uspavanke (Animal Lullabies) by Lila Prap, Drobtine iz mišje doline (Crumbs 
from the Mouse Valley) by Anja Štefan, Babica za lahko noč (Granny for Good Night) by 
Vinko Moderndorfer, Ne (No) by Feri Lainšček, Romeo in Julija iz sosednje ulice (Romeo 
 1 Daljši in uradni naslov tekmovanja je tekmovanje učencev in dijakov s področja sloven-
ščine za Cankarjevo priznanje, vendar zaradi uveljavljenosti besedne zveze uporabljam 
krajšo različico. Glej tudi: https://www.zrss.si/wp-content/uploads/2021/08/2021-08-
-12-Pravilnik-tekmovanje-slovenscina-2021.pdf
O K O B E S E D E 2022
67
Igor Saksida, Čutiti pesem in razmišljati o njej? Oboje.
and Juliet from the Neighbouring Street) by Vinko Moderndorfer and Božaj veter (Caress 
the Wind) by Miroslav Košuta.
Čutiti ali misliti? 
Ni nenavadno, da Perry Nodelman poglavje o poeziji v svoji knjigi Užitki mladinske 
književnosti zaključuje s podpoglavjem Zakaj mnogo ljudi ne mara poezije – in kaj 
ob tem storiti. Pri tem navaja starejšo raziskavo, ki jo je Linda Hall izvedla med 
otroki v Veliki Britaniji; ta razkriva, da »47 odstotkov učencev izven šole ne bere 
poezije, 36 odstotkov pa jih trdi, da poezijo sovražijo« (Hall, 1989: 5). Podobni, 
pesništvu (v šolski interpretaciji) vsekakor ne najbolj naklonjeni podatki se kažejo 
tudi v raziskavi o (ne)priljubljenosti slovenščine kot šolskega predmeta: tako učenci 
kot dijaki menijo, da »je pri pouku slovenščine najzanimivejša obravnava dramatike 
in proznih besedil. (…) Sodeč po mnenju vseh anketirancev, je na tretjem mestu 
pogovor o književnih osebah, na četrtem pa obravnava poezije.« (Brglez, 2008: 
21–22) Zvrstni književni interes določa tudi spol: »Posebno zanimiv je primer poe-
zije, kjer smo na eni strani izmerili statistično značilen upad zanimanja pri fantih, 
na drugi strani pa statistično značilen porast zanimanja pri dekletih.« (Prav tam: 23) 
Pomembna se zdijo tudi stališča srednje- in osnovnošolskih učiteljev slovenščine: 
»Po analizi odgovorov se je izkazalo, da se po mnenju učiteljev dijakom zdi najza-
nimivejše branje proze (branje novel, romanov, povesti ipd. ter pogovor o njih), nato 
pogovor o književnih osebah; dramatika in slovnica (slovnične vaje) sta približno 
enako zanimivi, sledi analiziranje neumetnostnih besedil, pisanje zapis nika, življe-
njepisa, opravičila, poročila ipd. ter prav na koncu obravnava poezije (branje pesmi 
in pogovor o njih).« (Prav tam: 43) Nič drugače ni v osnovni šoli: »Osnovnošolski 
učitelji ugotavljajo, da učence pri književnem pouku težje priteg nejo obravnava 
poe zije, literarne teorije ter vsa besedila starejših avtorjev, pri jezikovnem pouku pa 
predvsem obravnava skladnje in pravopisa ter tvorba ne umetnostnih besedil.« (Prav 
tam: 44) Bolj ali manj retorično je vprašanje, ali bi po dobrem desetletju ponovljena 
raziskava, predvsem zaradi razvijajočih se sodobnih tehnologij in časa, ki ga mladi 
preživijo na družbenih omrežjih, ter pouka na daljavo, dala drugačne rezultate, take, 
ki bi pokazali višjo priljubljenost pesništva v šoli in pri prostočasnem branju. Bolj 
smiselno je vprašanje, kaj bi se lahko spremenilo pri književnem pouku, da bi pe-
sništvo postalo za mlade relevantno – slednje se namreč izraža v aktualnosti besedil 
oz. njihovi povezanosti s temami, ki zanimajo mladega bralca: »Razprava v razredu 
naj bi praviloma razkrivala neposredno relevantnost besedila za učenčev družbeni 
svet in naj ne bi spodbujala odtujujočega branja brez povezave z učenčevim nepo-
srednim položajem (…).« (Grosman 1996: 459) Vrsta nesporazumov (tudi v didaktiki 
književnosti) – morda še posebej v povezavi s pesništvom – izhaja iz dileme, kaj so 
odtujevalni učinki branja. So to različne oblike (notranjega ali zunanjega) preverjanja 
znanja? Učenje pesmi na pamet, ki ni zadnja stopnja (ali sprotna dejavnost) šolske 
interpretacije, ampak je samo sebi namen? So to kakršna koli vprašanja, ki jih v 
razredu postavlja učitelj? Ali vprašanja za razvijanje bralnih strategij res kar sama po 
sebi motijo spontano doživljanje pesmi? Je končni cilj književnega pouka »le« užitek 
subjektivnega opomenjanja besedila (prim. Grosman, 2004) ali pa je pouk tudi vaja 
v razvijanju bralne zmožnosti, tj. zmožnosti pogovora med bralcem in besedilom 
in med bralci o besedilu? O tem piše P. Nodelman v sklepnem delu omenjenega 
68
Otrok in knjiga 115, 2022 | Oko besede 2022
podpoglavja, v katerem se med drugim ukvarja tudi z nesmiselnim izključevalnim 
nasprotjem med glagoloma »misliti« in »čutiti« v povezavi s pesništvom (kar bržkone 
velja tudi za književnost nasploh) ter s stališčem nekaterih, da je bistvo sprejemanja 
pesmi le občutje, ne pa tudi razumevanje: »Vendar brez razmišljanja – brez razprave 
o pesmih, brez pomoči, da bi jih znali razumeti in pri tem uživati, in s tem brez 
občutka za zapleteno pesniško ustvarjanje – otroci pogosto ne spoznajo veščin, 
zaradi katerih je odziv na poezijo prijeten. Razen če verjamemo, da ima poezija 
nenavadno in čarobno sposobnost samodejne komunikacije – jaz v to ne verjamem 
–, se moramo teh veščin naučiti.« Izvrsten primer tovrstne povezave zaznavanja in 
doživljanja razpoloženja ter spoznavanja književnega konteksta prinaša članek P. 
Svetine o pesmi Hrošču trgam nožice Karla Hynka, ob kateri je poleg značilnega 
temačnega vzdušja in spraševanja o razsežnostih (sadistične) otroške igre smiselno 
spoznavati tudi zunajliterarno snov, npr. avtorjevo bolezen in/ali družbeno repre-
sijo na Češkoslovaškem, kar Svetina nadgradi tudi z analizo družbene kritičnosti 
Snojeve fantastične pripovedi Avtomoto mravlje ter s subverzivnostjo nonsensne 
poetike Zajčeve Abecedarije. Pomenljiv je sklep članka: »Nedvomno je vsako branje 
poezije legitimno in tako tudi vsaka razlaga in vsako razumevanje, ki se naslanja na 
lastno doživljanje ali na sam tekst. Poznavanje biografskega, družbenega konteksta 
ali konteksta celotnega avtorjevega/avtoričinega opusa pa odstira bralcu dodatna 
razumevanja besedila.« (Svetina, 2013: 50)
Poezija in Cankarjevo tekmovanje
Poezija ni pogosto izbrana književna zvrst; od leta 2006, ko je tekmovanje doživelo 
vsebinsko prenovo, so bile njegove teme in zvrsti naslednje – v nekaterih tekmo-
valnih letih je posamezna književna zvrst prevladujoča, a se lahko povezuje tudi z 
drugo zvrstjo/vrsto (v letu 2022/2023 v najvišji tekmovalni skupini npr. pesništvo 
in roman):
tema književna zvrst
2007/2008: Drug svet in svet drugega pripovedništvo
2008/2009: Jaz v svetu, ki se spreminja pripovedništvo 
2009/2010: Dom tvoje, moje pesmi pesništvo
2010/2011: Nasmeh moje knjige pripovedništvo
2011/2012: Pisave prestolnice kulture pripovedništvo
2012/2013: Z besedami in med njimi pripovedništvo
2013/2014: V naročju besed pesništvo (oz. verzna fantastična pripoved T. 
Pavčka Juri Muri v Afriki, na poosnovnošolski 
stopnji tudi pripovedništvo v povezavi s poezijo)
2014/2015: Izročilo knjige pripovedništvo
2015/2016: Domovina med platnicami pripovedništvo (in verzna fantastična pripoved 
T. Pavčka Juri Muri po Sloveniji) 
2016/2017: Na odru domišljije in resničnosti dramatika
2017/2018: Čud(ež)ne besede nonsens, ironija, fantastika kot okvir: pripo-
vedništvo in Lila Prap: Živalske uspavanke
69
Igor Saksida, Čutiti pesem in razmišljati o njej? Oboje.
2018/2019: Dediščina identitet(e) pripovedništvo
2019/2020: Jaz, ti, mi vsi. Le pogumno, le za 
mano … (Anja Štefan) 
pripovedništvo
2020/2021: Slovenija – vse najboljše pripovedništvo
2021/2022: Vedre bližine med nami pripovedništvo in dramatika
2022/2023: Rime srca, ritmi sveta pesništvo, na poosnovnošolski stopnji tudi 
pripovedništvo v povezavi s poezijo 
Poezija je za Cankarjevo tekmovanje opazno manjkrat izbrana kot pripovedništvo in 
dramatika, a še vedno bistveno večkrat kot npr. na splošni maturi, kjer od začetka 
(1995) poezije sploh še ni bilo; oboje kažeta naslednja dva grafa:
0
2
4
6
8
10
12
14
pesništvo pripovedništvo dramatika
Književne zvrsti – Cankarjevo tekmovanje
0
5
10
15
20
25
pesništvo pripovedništvo 
(roman, povest, 
krajša zgodba)
dramatika
Književne zvrsti – matura
Manjšo zastopanost poezije (petina tem je povezana s poezijo, tj. 19 %) na Cankar-
jevem tekmovanju je mogoče pojasniti s količinskim razmerjem med pesniškimi 
in pripovednimi besedili, ki izidejo v Sloveniji – od vseh izdaj je poezije približno 
15 %.2 Pregled nagrad za mladinsko književno ustvarjalnost kaže izrazito prevlado 
pripovedništva – od knjig, ki so prejele nagrado večernica, je bila prav tako petina 
pesniških zbirk. Zelo nenavadna pa je odsotnost poezije na maturi – odklonilno 
stališče do možnosti esejskega pisanja o poeziji bržkone izhaja iz prepričanja, da 
je poezijo smiselno zgolj subjektivno občutiti, o njej pa ni mogoče (objektivno) 
razmišljati oz. napisati eseja. Tako stališče je za razvijanje bralne in pisne zmož-
nosti v povezavi s poezijo škodljivo, saj jo pojmuje kot predmet zasebnega oz. 
prostočasnega branja, pri katerem se glede na bralni namen in zgolj notranjo bralno 
motivacijo bralne strategije ne razvijajo preko pogovora o prebranem. Popolna sub-
jektivnost, prostočasnost oz. »nešolskost« branja poezije je v resnici pot v njeno 
 2 Za podatek se zahvaljujem prof. dr. Dragici Haramija. Objavljen je v prilogi, kjer je tudi po-
drobnejši pregled nominirancev za obe osrednji nagradi za mladinsko književnost (zadnjih pet 
let). 
70
Otrok in knjiga 115, 2022 | Oko besede 2022
marginalizacijo, saj pomanjkanje znanja o načinih, kako poezija preko specifičnih 
vsebinsko-slogovnih sredstev dosega svojo izpovedno moč in kako učinkuje na 
bralca, bralcu onemogoča tako uvid inovativnosti pesemskega sporočila glede na 
tradicijo (npr. medbesedilne vsebinsko-jezikovne igre v poeziji Andreja Rozmana 
Roze) kot tudi pot do sodobnih, praviloma kompleksnih pesniških sporočil. Najbolj 
izrazito se omenjeno izključevalno nasprotje med številnimi pozitivnimi predlogi 
za drugačen, bolj ustvarjalen in dialoški pristop k poeziji kaže v knjigi Zoprna 
lirika, v kateri avtor spregleda, da je opazovanje izrazno-pomenske inovativnosti 
možno le na ozadju zaznavanja, razumevanja in vrednotenja odstopa od pravil: 
ritma od metruma, svobodnega verza od klasičnega, mnogopomenskosti besed 
od ustaljenega besednega pomena. (Prim. Thalmayr, 2014) Zato nikakor ni nena-
vadno in še manj bralnomotivacijsko neprimerno ali celo škodljivo dejstvo, da je 
mednarodna matura od svojega začetka (torej nekaj desetletij) kot podlago za esej, 
pri katerem maturantke in maturanti dokažejo zmožnost razlage (razumevanja in 
vrednotenja) neznanega besedila, ponujala dve neznani besedili, od katerih je bilo 
prvo obvezno pesem, drugo pa katera koli druga književna vrsta (npr. kratka zgod-
ba, odlomek iz romana ali eseja ipd.) – tudi v prenovljenem sistemu ta del izpita 
lahko zajema neznana besedila iz katerega koli književnega žanra, ki je podlaga 
za predpisani seznam avtorjev (ne besedil); neznano besedilo je torej lahko tudi 
pesem, praviloma pa avtor ne sme biti s seznama, ki je podlaga za književni pouk 
(Language A, 2021). Zdi se, da bo tudi slovensko splošno maturo nujno približati 
kakovostnim modelom zunanjega preverjanja bralne in pisne zmožnosti, ki branja 
pesništva ne pojmujejo kot samozadostnega, prostočasnega in morda celo zgolj 
razvedrilnega početja. 
Kaj določa izbiro pesniških zbirk, ki so obvezno branje za Cankarjevo tekmo-
vanje? Najprej in predvsem njihova kakovost. Komisija poezije ne izbira po načelu 
preprostosti in popolne razumljivosti pesniškega jezika, ne zagovarja torej njene 
otročjosti, ki mladim ponuja bralno razumevanje že v prejšnji bralnorazvojni stopnji 
dojemljivih besedil ter okvirov varnih in predvidljivih pesniških vsebin in izrazov. 
To bi bilo v nasprotju s samim razvojem sodobne slovenske mladinske poezije, ki je 
vsaj od razcveta pesniškega modernizma mladim ponujala tudi nenavadne, abstrakt-
ne pojme in teme ter zavestno sledila formalni inovativnosti in presenečenju kot 
dvema načeloma učinka na mladega in odraslega bralca. Ob tem se velja navezati 
na Grafenauerjevo (1981: 5) branje Zajčeve Abecedarije, s katero je v mladinsko 
poezijo prinesel »ne samo novo doživljajsko in jezikovno izkustvo, ki je vznemir-
ljivo tako za otroke kot za odrasle, marveč je hkrati s tem – saj ni mogoče ločevati 
enega od drugega – vsemu temu dal tudi tisto predstavno izrazitost, v kateri se 
utemeljuje estetska veljavnost slehernega pesniškega sporočila.«
Letošnji nabor pesniških zbirk potrjuje zgoraj očrtana izhodišča izbire in branja 
mladinske poezije; temeljno vprašanje je, katere teme in formalne značilnosti zazna-
mujejo izbrane pesniške zbirke in katera bralna doživetja lahko, glede na dvojnost 
naslovnika vsakega kakovostnega mladinskega besedila, ponujajo mlademu in 
odraslemu bralcu. Pri tem je smiselno izhajati iz Nodelmanovih (prav tam: 20–21) 
pojasnil bralnih strategij oz. užitkov branja književnosti in jih povezati z literarno-
estetskim doživljanjem mladinske poezije. Ta svojega učinka na bralca ne dosega 
le s povezovanjem zvočnosti in podob, oblikovanosti besed in besednih zvez (rima, 
likovnost besedila, verzna oblika) ter z otroškim glasom oz. posebno perspektivo, 
ampak je kompleksnost bralnega doživetja povezana z naslednjim:
71
Igor Saksida, Čutiti pesem in razmišljati o njej? Oboje.
 – užitek zaznavanja besede in vzorcev, ki ga ustvarjajo,
 – užitek razpoloženja, ki ga ustvarja besedilo,
 – užitek uporabe znanja o književnosti in obvladovanja strategij razumevanja 
besedila,
 – užitek opazovanja vrzeli v lastnih bralnih strategijah z iskanjem poti, kako te 
vrzeli zapolniti (pesem kot presenečenje in književni problem),
 – užitek prikazovanja podob in idej,
 – užitek ponovitve sorodne bralne izkušnje in inovacije, ki jo spremlja,
 – užitek razumevanja strukture besedila,
 – užitek (kritične) identifikacije s pesemsko književno osebo,
 – užitek komentiranja ter vrednotenja stvarnega sveta,
 – užitek pogovora o prebranem z drugimi bralci. 
Katere bralne strategije lahko mladi in odrasli bralci razvijamo ob pesniških zbir-
kah, izbranih za Cankarjevo tekmovanje? 
Avtorska slikanica Živalske uspavanke je izbrana za tekmovalce v 1. razredu 
osnovne šole. Pesmi v tej slikanici ni mogoče brati neodvisno od ilustracij, saj 
gre za avtorsko slikanico, v kateri ilustracije vidno nadgrajujejo besedilo (prim. 
Nikolajeva, 2002). Kratke pesmi (uspavanke za posamezne živali) delujejo s svojo 
zvočnostjo, zvok pa je hkrati tudi nosilec raznovrstnih razpoloženj. V Uspavanki za 
čuke ali v Uspavanki za kače bi ponavljajoči se samoglasnih U in soglasnik S lahko 
delovala strašljivo, a tako emotivno podobo v prvi pesmi spremeni njen zaključek, 
v katerem je omenjen čas za vragolije, v drugi pa uporaba ljubkovalnice sssinek. 
Zvočno učinkovita, hkrati pa humorna, igriva, so tudi druga besedila: Uspavanka 
za piščance s ponavljajočim se zlogom pi, ki se v sklepu pesmi spremeni v napo-
ved molka, spanja. Kako torej zvočno igro v pesmi soustvarja tišina? Je smiselno 
tovrstno odprtost pesmi k tišini opazovati tudi v drugih uspavankah? Se mačje 
predenje v Mačji uspavanki prav tako spremeni v molk? Je naključje, da se vrsta 
uspavank konča prav s tripičjem? Posebej zanimiva je Pasja uspavanka, v kateri 
je poleg zvočne igre oz. onomatopoije (pasji jok) ter značilnega ločila na koncu 
opazno drugačno razpoloženje – občutek osamljenosti in žalosti pasjega mladiča. 
Napetost med razpoloženjskimi konvencijami uspavanke in besedilom samim iz-
raža Uspavanka za slone, v kateri se povezujeta posnemanje slonjega oglašanja in 
humorna nesreča, ki je posledica nonsensne povezave med slonom in zibelko, lirsko 
razpoloženje pa ustvarja Čričkova uspavanka. S tem pa razpoloženjska večplastnost 
slikanice še ni izčrpana: Uspavanka za ovčke se lahko navezuje na tradicijo slo-
venske ljudske naštevalne oz. krožne pesmi, v kateri bralni užitek povzroči prav 
ponavljanje vzorca. Najvišjo stopnjo formalne inovativnosti je opaziti v Uspavanki 
za ribe – tudi odrasli bralci se poglabljajo v to, kako brati oznake za nepoudarjene 
in poudarjene zloge, kako torej iz metrične sheme pričarati živi ritem branja v na 
prvi pogled sploh »neberljivi« pesmi. Že na besedilni ravni torej Živalske uspavanke 
ponujajo izvrstno, pestro bralno doživetje, ki se le še nadgradi z branjem ilustracij, 
kar je posebej poudarjeno tudi v didaktični interpretaciji slikanice (Haramija 2013). 
Za drugo- in tretješolce je bila izbrana večkrat nagrajena pesniška zbirka Anje 
Štefan z ilustracijami Alenke Sottler Drobtine iz mišje doline. Vsebinsko prostor-
nino te le na videz »drobne« knjige razkriva uvodna štirivrstičnica Pisar, v kateri 
je mišji svet ujet v drobne pesmice. Toda kakšen je mišji svet? Kaj lahko bralec 
v njem pričakuje? Zgolj svetle ali tudi temne motive, predvsem besedno igro ali 
72
Otrok in knjiga 115, 2022 | Oko besede 2022
tudi pesmi z izrazito vrednostnimi vprašanji? V zbirki je zaznavna celovitost 
sveta – pesmi prikazujejo najrazličnejše značajske poteze pesemskih junakov in 
s tem vzbujajo raznovrstna razpoloženja: razposajenost radovedne miške (Radič), 
igrivost, ki spominja na ljudsko izštevanko (Pleši, pleši, mala miška), naštevalnico 
(Pogum, Je miška, miška, miška nesla lešnik, Sir) ali krožno pesem, v kateri je 
prvi verz hkrati tudi zadnji, kar omogoča ponavljanje pesmi. V zbirki je zaslediti 
še skrivnostnost izročilnega pesemskega lika mišjega vrača (Čarovniška), ki s 
ponavljanjem besedne zveze cipr copr lahko deluje kot medbesedilna navezava na 
istovrstne nenavadne osebe v starejši (npr. Zajčevi ali Pavčkovi) mladinski poeziji. 
Ob nonsensih oz. komičnih tonih se da v zbirki zaslediti tudi prvine estetike grdega 
in celo tabujske vsebine – miška, ki je jedla grah, povzroča grmenje in beg drugih 
miši (Grah), pesem lahko tematizira minljivost ali smrt (Medenjak, Miš debela, 
miš ohola), lahko tudi bolezen, npr. alkoholizem (An ban) ali zapuščenost (Dom), 
ali se opredeljuje do potez sodobnega sveta, predvsem njegove nepravičnosti, ter 
nakazuje vero v spreminjanje družbe (Le pogumno, le za mano). Zato ni nenavadno, 
da sklepna pesem (Lahko noč) povzame tri temeljne tematske plasti zbirke; lirski 
subjekt vsem otročičkom želi zdravje, pamet in moč – vse troje se, poleg nonsensa 
in medbesedilne igre, kaže kot temeljni vrednotni tloris pesmi, »drobtin«, drobnih 
modrosti iz mišjega sveta, ki parabolično simbolizira človeškega. 
Bližje resničnemu svetu je pesniška zbirka Vinka Möderndorferja Babica za 
lahko noč, ki jo bodo brali četrto- in petošolci in ki vsebuje prikaze drobnih te-
žav (Mama se kar naprej jezi) in humornih pripetljajev v družinskem krogu, ki 
so povezani z iskanjem izgovora na nesrečo (Zelo poredna žlica), razmišljanjem 
o pomenu in učinku besede (Vprašanja) ali zmerljivke (Svinja), predvsem pa s 
portretiranjem babice kot pomembnega družinskega člana, ki skupaj z vnukom iz 
povsem vsakdanjih opravil lahko ustvari vznemirljiv, celo napet niz dogodkov (npr. 
Babica in piškoti). Babica se zdi vnuku nenavadna – njena naglušnost je zabavna, 
saj povzroča humorne nesporazume (Naša babica ni pozabljiva). Celotno zbirko 
zaznamuje izrazit otroški glas – babica je moja babica, ki zaspi med pripovedova-
njem pravljic (Babica za lahko noč), tako da družinsko motiviko in temo sobivanja 
otrok in odraslih izrazito zaznamujeta predvsem skupna igra in družinska varnost, a 
hkrati tudi svojevrstna otroškost in modrost odraslih, zaradi katerih se tudi konflikt 
lahko zlahka razreši (Kako babica vzgaja mamo in ata). Tematsko kompleksnost 
soustvarijo tudi teme zaljubljenosti (Kadar sta dva zaljubljena), neupoštevanja 
pravil (Cenetova prodajalna zelenjave), minljivosti in spomina (Strah) ter besedna 
igra (Internat in internet, Kako se imenuje juha), ki vključuje estetiko grdega z 
izbiro slogovno zaznamovanih, v otroški poeziji redkih besed (npr. lulati in kakati, 
Fini zaljubljenci). Poleg značilne vedrine torej pesniška zbirka bralcu ponuja bralne 
užitke na ravni doživljanja izmuzljivega pomena besed in premisleka o sporočilnosti 
zbirke: o medgeneracijskem predajanju igri ter pojmovanju otroškosti kot stanja 
duha, ki je podlaga za čudenje svetu in inovativnim jezikovnim možnostim – cikel 
Otročja luna prinaša posplošenje otroškosti, saj se tudi Luna obnaša kot otrok, ki v 
ciklu otroško sprašuje in pojasnjuje svoje otrokove pravice. Zbirka je prepoznavna 
po svojem prepričljivem humorju, temah in povezovanju generacij, kar je značilno 
tudi za nekatera druga avtorjeva dela (npr. Ime mi je Andrej); vse to je odlična 
priložnost za aktualizacijski pogovor pri bralnem dogodku, ki lahko poteka kot 
osebno, problemsko ali medbesedilno vrednotenje – Möderndorferjeva poezija je 
namreč lahko izhodišče za primerjavo s sorodnimi Pavčkovimi, Lainščkovimi ali 
73
Igor Saksida, Čutiti pesem in razmišljati o njej? Oboje.
Grafenauerjevimi pesmimi ter družinskimi pesmimi Bine Štampe Žmavc, povezati 
pa jo je mogoče tudi s tematsko in razpoloženjsko sorodnimi pripovednimi besedili. 
Dialog med pesnikom in svetom mladih je prepoznaven iz zbirke Ferija Lainščka 
Ne, namenjene tekmovalnemu branju šesto- in sedmošolcev. Zbirka svoj temeljni 
tematski namen izraža že z naslovom – najstniški lirski subjekt svoja uporniška 
doživljanja sveta izreka v praviloma kratkih pesmih z amfibraško dvostopično me-
trično shemo verza, pogosto je ponavljanje besedice ne, prav tako pa upor izražajo 
posamezni naslovi besedil (Brez veze, Nočem, Ni res, Ne maram). Mladostnik se 
upira pravilom (jutranje vstajanje, šola, obveznosti), hkrati ima težave z zaljublje-
nostjo in samopodobo (Ni res, Faca). Njegovo uporništvo se izraža na ravni izbire 
motivov (šola, učitelji, vrstniki) in predvsem jezika, saj pesnik zanikanje pravil 
poudarja z rabo slengovskih besed (npr. fajn, faca, sranje). Hkrati je zbirka sestav-
ljena premišljeno – uvodna pesem (Ne beri) o dvomu v smiselnost branja poezije, 
ki bi jo lahko izrekel najstnik, a še verjetneje pesnik, se preko osrednjega dela, v 
katerem je očrtan svet mladostnikovih običajnih težav in stisk, prevesi v razmišlja-
nje o samoti in ustvarjanju – sklepne pesmi bi znova lahko govoril bodisi najstnik 
bodisi pesnik. Razločevanje, a hkrati zbliževanje pesnika in najstnika v svojevrstni 
gesti oporekanja svetu je glavno tematsko jedro zbirke, ki ne zapade v nikakršen 
moralizem, saj nasveti za najstnika pač niso rešitev (Nasveti).
Najvišjo stopnjo tematske in razpoloženjske ter jezikovne in formalne inovativ-
nosti izraža pesniška zbirka Vinka Möderndorferja Romeo in Julija iz sosednje 
ulice, ki je namenjena branju osmo- in devetošolcev. Zbirka ni zahteven bralni 
izziv le zaradi besedilne kompleksnosti, ampak tudi zaradi odličnih ilustracij Ju-
reta Engelsbergerja, ki so praviloma nadgrajujoči likovni komentarji pesmi (npr. 
humorni likovni zapisi časa ljubezni ob sklepnem besedilu zbirke pesmi Najlepše 
so minule ljubezni). Podobno kot sodobna klasika najstniške mladinske poezije (npr. 
Tone Pavček: Majnice, fulaste pesmi) se zbirka osredotoča na ljubezen kot tematsko 
prešitje zbirke – ljubezen je prikazana kot nerodna, obotavljajoča se zaljubljenost, 
ki jo spremljata poljubljanje in nerodnost, a hkrati tudi kot (minljivo) čustvo, s 
katerim se povezujejo tišina in negotovost, ljubosumje in sreča, živčnost in doti-
ki, prepir in sramežljivost. Uvodna pesem (Kaj te briga) v drugoosebni glagolski 
obliki ljubezensko občutje posploši, saj nagovarja tako dekle kot fanta, ta prvina 
sloga se pojavi tudi v drugih besedilih, ob tem pa je lirski subjekt v posameznih 
pesmih, pomenljivo, tako fantovski (Tako to gre) kot dekliški (Zelo kompliciran 
fant). Prepričljivost sporočila za mlade bralce soustvarja še premišljena raba slenga 
( ful, blesavo, stari za likovni) in poigravanje s tujkami (Esemes pesem o tem, kako 
zelo te ljubim). V veder prikaz odraščanja in želje po bližini se kot dopolnjujoči 
kontrast vključujejo pesmi s problemskimi temami – razposajenost med poukom 
prekine vest o smrti begunca (Črni cvet), sklepne pesmi o ljubezni govorijo v po-
vezavi z minljivostjo. Sporočilno kompleksnost stopnjujeta še dve izraziti potezi; 
prva je medbesedilnost, ki se izraža že v naslovu (navezava na delo W. Shake-
speara) in se v nekaterih besedilih aktualizira v dialogu s sodobnim mladostniko-
vim svetom (Julija in Romeo se prebujata v julijsko jutro). Druga poteza je izrazit 
eksperiment s pesemsko formo: v zbirki je likovna pesem napisana tako, da ni le 
likovna »razlaga« sicer razumljivega besedila, ampak s preoblikovanjem pesmi v 
podobo namenoma ustvarja sporočilno nerazvidno »uganko«, ki jo mora bralec sam 
razvozlati s postavljanjem mej med besedami; branje poezije je torej hkrati napor 
in ustvarjalnost – do pesemskega sporočila se mora bralec, ki to želi, prebiti sam, 
74
Otrok in knjiga 115, 2022 | Oko besede 2022
samostojno prehoditi pot sestavljanja pomena, saj »(s)plošno sprejet opis branja kot 
procesa bralčevega tvorjenja pomena s pomočjo besedila opozarja na dejstvo, da 
je vse, kar nam ponuja potiskana stran, zgolj tiskarska barva, medtem ko pomen 
lahko nastaja le v bralčevi glavi« (Grosman, 2004: 12). Kot osrednja beseda zbirke 
bi tako lahko veljal simboličen koncept ogledala: poezija odseva drugo, nenavadno, 
in druge, je mozaik raznobarvnih sporočil in občutkov, v katerem dejavni (mladi) 
bralec med nizom besed oz. podob ugleda samega sebe – tako npr. v pesmi Tvoj 
svet: Odpri oči / in poglej okoli sebe. / Zato, / da vidiš druge / in druge / in druge. 
/ In zato bolje sebe. 
Mladinska poezija se ponuja tudi tekmovalcem na poosnovnošolski stopnji; v 1., 
2. in 3. letniku srednjega poklicnega izobraževanja bodo brali Košutove pesmi za 
mlade Božaj veter; izbira mladinske književnosti za to stopnjo ni nenavadna, saj so 
tekmovalci v tej skupini v preteklosti brali Lainščkove Mislice in njegovo pesniško 
zbirko Ne – dokaz več, da lahko bralci različnih starosti ob kakovostnem besedilu 
najdejo svoji razvojni stopnji primerne izzive ob branju in razpravljanju o prebranem. 
Najnovejša Košutova zbirka je, podobo kot Möderndorferjeva Romeo in Julija iz so-
sednje ulice, prepletena z ljubezensko tematiko in medbesedilnostjo, a navezovanje 
na izročilo je v Košutovi poeziji drugačno, saj je v njej možno zaznati navezavo na 
ljudsko nemladinsko pesništvo v preprostosti izraza, poglobljenosti tematike (gre za 
neke vrste zgoščene modrosti o življenju) ob hkratni minimalističnosti sloga, ki ga 
mestoma sicer dopolnjujejo kompleksnejše metafore (npr. korenine telesa in duha, 
ptičja krošnja do neba – Na kolenih v travi). Omenjeno tipološko sorodnost je ob 
njegovi starejši poeziji opazil že Taras Kermauner (1990: 12), ki je zapisal: »Kdor piše 
svoji naciji ali tistemu njenemu kosu, ki je odrezan in prisiljen živeti v tuji državi, 
ne more eksperimentirati z jezikom, saj bi bil kot elitist ali kot verbalni ekskluzivist 
ali kot ezoterist razumljiv le redkim. Nacionalno oblikujoči pesnik mora paziti na 
dostopnost sporočila poezije, celo na njeno ljudskost. In težnjo v nekakšno moder-
nejšo ljudskost zlahka zasledimo v Košutovi poeziji.« Medbesedilne navezave so 
vidne tudi v navajanju pravljičnih motivov (Prava pravljica), tematika ljubezni pa se 
prepleta še s temami minljivosti, pomena bralne izkušnje (Deveta briga) ter liričnega 
občutenja narave in sobivanja z njo v predanosti ljubezni (Košek rdečih češenj). Poleg 
medbesedilne igre in lirizma zbirko zaznamujejo še raba ženskega lirskega subjekta 
(Enkrat sem jutranja), humorne prvine (Štor je štor) in simbolika otroške duše kot 
poti v boljši svet (Ringaraja), ki jo je izpostavil tudi pesnik v pesniški zbirki Kriško 
kraške (2005): »Ko sem rasel in zrasel, pa sem spoznal, da gledam svet še zmeraj 
z neskaljenimi otroškimi očmi, da se je v meni potuhnil moj nekdanji jaz, ki mi 
razlaga podobe sveta po svoje. Takrat so mi rekli, da sem pesnik.«
Sklep
Poezija resda ne dosega pripovedništva, če je merilo zgolj število izbranih knjig, a 
to ne pomeni, da v svoji izraziti vsebinski in jezikovni kompleksnosti ni izjemen 
bralni izziv za mlade bralce od prvega razreda osnovne šole do srednješolcev. Še 
več: bralni izziv je (ali bi morala biti) tudi za odrasle bralce, predvsem mentorje 
branja, ki bi znali in zmogli s sodobnimi oblikami tesnega (šolskega) branja in 
primernimi postopki didaktične prognoze (Krakar Vogel 2014) mlade sogovornike 
motivirati za to, da so zmožni začutiti in razumeti magičnost pesemskih sporočil. 
75
Igor Saksida, Čutiti pesem in razmišljati o njej? Oboje.
Da pa je to sploh možno, je treba poezijo (pisati in) brati najprej povsem »odra-
slo«, brez vnaprejšnjega samoomejevanja, ki (ustvarjalni in) bralni postopek gradi 
na predpostavki, da se morajo ob poeziji bralci srečati z dobro znanim, varnim, 
naivno igrivim in ljubkim domišljijskim svetom. Bogata zgodovina interpretacije 
mladinskega pesništva kaže povsem drugo, bistveno bolj kakovostno mišljenjsko 
usmeritev: mladinska poezija, ki je po kakovosti primerna za mlade in odrasle 
bralce, je prostor iluzije, čudenja in presenečenja, je pot v neznano, kjer bralec šele 
na koncu in po miselnem naporu ugleda Zajčevo »rožo mogoto«. Ali še drugače, z 
besedami Bine Štampe Žmavc: »Otroški svet preprosto živim in diham in verjamem 
vanj. Prepričana sem, da je v njem naša edina priložnost. Nič smeti, ponaredkov, 
instantkov in cenenih simplifikacij. Simplifikacij, o katerih tako radi govorimo, 
kadar je beseda o otroški literaturi.«3
Navedenke
Alja Brglez (nosilka raziskave), 2008: Teza o (ne)priljubljenosti slovenščine kot obveznega 
šolskega predmeta v Sloveniji. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in 
kulturo. https://vdocuments.site/teza-o-nepriljubljenosti-slovenscine-kot-obveznega-solske-
ga-.html?page=4 (Dostop 18. 6. 2022.)
Niko Grafenauer, 1981: Ta roža je zate. Otrok in knjiga, 12. 
Meta Grosman, 1996: Književni pouk med preteklostjo in prihodnostjo. Sodobna pedago-
gika, 9–10.
Meta Grosman, 2004: Zagovor branja. Bralec in književnost v 21. stoletju. Ljubljana: Sophia 
(Beseda, 4). 
Linda Hall, 1989: Poetry for Life: A Practical Guide to Teaching Poetry in the Primary 
School. London: Cassell, 1989. 
Dragica Haramija, 2013: Pogovorimo se o pesmih. V: Lila Prap: Živalske uspavanke. Lju-
bljana: Mladinska knjiga (Knjiga pred nosom). 
Taras Kermauner: Miroslav Košuta. Glej: T. Kermauner: Poezija slovenskega zahoda. 
Maribor: Obzorja, 1990.
Boža Krakar Vogel, 2014: Bralna pismenost med teoretičnimi načeli in poučevalno prakso. 
Slovenščina v šoli. XVII (3–4).
Language A, 2021: https://holyheart.ca/wp-content/uploads/2019/06/English-A-Literature-
-Guide-first-assessment-2021.pdf (Dostop 29. 6. 2022.)
Maria Nikolajeva, 2002: The verbal and the visual. The picturebook as a medium. Glej: 
Roger D. Sell (ur.): Children’s literature as communication (str. 85–108). Amsterdam in 
Philadelphia, John Benjamins Publishing Company.
Perry Nodelman, 1996: The Pleasures of Children’s Literature. New York: Longman.
Peter Svetina, 2013: Hrošč je hrošč, hrošč ni hrošč: o branju poezije in o branju konteksta. 
Otrok in knjiga, 86. 
Andreas Thalmayr, 2014: Zoprna lirika. Prva pomoč za bralce v stresu. Prev. Emica An-
tončič, Maribor: Aristej.
 3 Bina Štampe Žmavc: Majhni in veliki žepi. Otrok in knjiga, 41, 1996, str. 69.
76
Otrok in knjiga 115, 2022 | Oko besede 2022
Priloga (Dragica Haramija)
Letno izide približno 600 izvirnih slovenskih del (vključno s ponatisi in otroško 
ustvarjalnostjo), od tega je približno 90 izdaj, ki sodijo v poezijo, to pomeni pri-
bližno 15 %.
Večernica in desetnica za zadnjih 5 let (poudarjeno so zabeleženi prejemniki 
nagrade; podčrtano poezija) – večernica se podeljuje z zamikom enega leta (npr. 
Molitvice s stopnic 2016 Drobtine iz mišje doline 2017), desetnica z zamikom do 3 
let (npr. Drobtine iz mišje doline 2019):
večernica desetnica
2017 Nataša Konc Lorenzutti: Avtobus 
ob treh.
Miha Mazzini: Zvezde vabijo.
Peter Svetina: Molitvice s 
stopnic.
Peter Svetina: Sosed pod stropom.
Bina Štampe Žmavc: Čarimatika.
Dekleva, Milan: Menjalnica sanj.
Grafenauer, Niko: Kraljice mačke.
Kodrič Filipić, Neli: Požar
Konc Lorenzutti, Nataša: Lica kot češnje.
Möderndorfer, Vinko: Kit na plaži.
Pavček, Saša: Zakaj je polje jezero?
Pregelj, Sebastijan: Deček Brin na domačem 
kolišču
Štampe Žmavc, Bina: Čarimatika.
Štefan, Anja: Sadje z naše ladje.
Vidmar, Janja: Prijatelja.
2018 Janja Bauer: Groznovilca in 
grozna zima
Miroslav Košuta: Ponikalnice
Maša Ogrizek: Gospa s klobukom
Anja Štefan: Drobtine iz mišje 
doline
Suzana Tratnik: Tombola ali 
življenje
Bauer, Jana: Groznovilca in divja zima.
Dekleva, Milan: Strahožer.
Kermauner, Aksinja: Žiga špaget je za 
punce magnet.
Kodrič Filipić, Neli: Povej mi po resnici.
Konc Lorenzutti, Nataša: Kdo je danes glavni.
Košuta, Miroslav: Ponikalnice.
Pregelj, Sebastijan: Do konca jezera in naprej.
Radovanovič, Vesna: Petelinček in kraljevska 
ptica.
Štefan, Anja: Bobek in zlate kokoši.
Tratnik, Suzana: Tombola ali življenje!.
2019 Andrej E. Skubic: Trio 
golaznikus 2: Babi nima več 
telefona
Igor Karlovšek: Preživetje
Feri Lainšček: Ne
Vinko Möderndorfer: Jaz sem 
Andrej
Janja Vidmar: Črna Vrana
Nataša Konc Lorenzutti: Nisem smrklja.
Gaja Kos: Grdavši in presenečenje. 
Nina Mav Hrovat: Miška želi prijatelja. 
Feri Lainšček: Ne. 
Vinko Möderndorfer: Jaz sem Andrej. 
Saša Pavček: Rumi in kapitan. 
Vesna Radovanovič: Petelinček prebudi upanje. 
Andrej Rozman Roza: Pesmi iz galerije
Anja Štefan: Drobtine iz mišje doline. 
Janja Vidmar: Črna vrana.
77
Igor Saksida, Čutiti pesem in razmišljati o njej? Oboje.
2020 Andrej Rozman Roza za 
pesniško zbirko Rimuzine in 
črkolazen
Boštjan Gorenc – Pižama: Si že 
kdaj pokusil luno? Igor Karlovšek: 
Pobeg.
Vinko Möderndorfer: Babica za 
lahko noč.
Peter Svetina: Timbuktu Timbuktu.
JANA BAUER: Ding dong zgodbe
CVETKA BEVC: Božiček v ušesu
JURE JAKOB: Tri vrane s platane: o živalih, 
otrocih in drevesih
GAJA KOS: Obisk
VESNA RADOVANOVIČ: Petelinček se 
zaljubi
ANDREJ E. SKUBIC: Babi nima več telefona
CVETKA SOKOLOV: Bo res vse v redu? 
BINA ŠTAMPE ŽMAVC: Kraljična onkraj 
ogledala: pravljičnih devet in ena za nasmeh
ANJA ŠTEFAN: Škratovske oči
JANI VIRK: Brez imena
2021 Gombač, Borut: Skrivnost lebdeče 
knjige
Gregorič Gorenc Barbara: 
Negotove pesmi
Pregelj, Sebastijan: Vrnitev
Semenič, Simona: Skrivno društvo 
KRVZ
Šinigoj, Damijan: Kjer veter spi
Gombač, Borut: Skrivnost lebdeče knjige
Konc Lorenzutti, Nataša: Gremo mi v tri 
krasne
Mav Hrovat, Nina: Posluh, jazbec gre!
Möderndorfer, Vinko: Babica za lahko noč
Ogrizek, Maša: Koko Dajsa v mestu
Petek Levokov, Milan: Lov ta templjarskim 
zakladom
Predin, Andrej: Vesoljčki
Šinigoj, Damijan: Kjer veter spi
Štefan, Anja: Imam zelene čeveljčke
Vidmar, Janja: Elvis Škorc, genialni štor
Poezija 
skupaj: 8 od 25 = 32 % 12 od 50 = 24 %