Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Grup po 7094
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7- Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 23.000
Letna inozemstvo	Lir	35.000
Letna Inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	f/l
""k
Leto XXXV. - Štev. 41 (1774)
Gorica - četrtek, 27. oktobra 1983 - Trst
Posamezna številka Lir 500
» ... j x  1.31.  i   -I-. ..nX CC "}A »• ..11-ni' 1-■ i-!tli Smešna tekma v jedrske! ohoroževmin
Konec preteklega tedna so bile po skoro skih in več SS-20 izstrelkov, ki so jih
vseh državah zahodne Evrope množične manifestacije za mir. Tako poročajo o mirovnih pohodih v zahodnonemških mestih (Hamburg 400.000, Bonn 350.000 udeležencev), v Londonu (100.000), v Parizu (10.000), na Dunaju (komaj 5.000), na Švedskem, v Belgiji in Španiji. Večina udeležencev je nastopila le zoper ameriške jedrske rakete, ki jih v zahodni Evropi sploh še ni, pustila pa je ob strani sovjetske SS-20, ki so že nekaj časa uperjene proti Zahodu. Moskva je lahko zadovoljna. Njena roka je s svojo propagando že uspešno posegla v zahodne demokracije.
Tudi v Rimu je italijanska levica v soboto 22. oktobra uprizorila hrupen mirovni pohod. Udeležencev naj bi bilo 400.000. Navzoči so v glavnem usmerili svoj protest zoper evrorakete, ki jih namerava poveljstvo NATO pakta kmalu začeti nameščati v odgovor na že obstoječe sovjetske rakete. Značilni so bili vzkliki »Ame-rikanci, pojdite domov!«, »Reagan krvnik«, »Boj se dela tako: proč z NATO in DC!«, »Vsa levica je tu, manjka le PSI«. Le kak transparent je boječe omenjal tudi Varšavski pakt kot »Od Sicilije do Skandinavije dol z NATO in Varšavskim paktom«. Le redke so bile tudi skupine, ki so se ustavile pred sovjetskim veleposlaništvom. Ena je napisala z rdečim barvilom: »Evo kri Poljakov, Afganistancev in vseh drugih žrtev sovjetskega imperializma«. Toda v glavnem se je vse usmerilo proti severnoameriški ambasadi. Manife-stanti so poleg Reagana zmerjali tudi Cra-xija. Sploh je bilo slišali obilo bogokletnih fraz in petja z umazanim besedilom.
MIR OGROŽA SOVJETSKA ZVEZA
Je res žalostno, da se toliki v Zahodni Evropi sprenevedajo in nočejo razumeti, kdo v Evropi dejansko ogroža mir. Tako so premnogi ravnali tudi v Hitlerjevih časih in pripomogli k izbruhu zadnje vojne.
Danes pa je Sovjetska zveza tista, ki hodi po Hitlerjevih stopinjah. Sovjetski imperializem postaja iz dneva v dan bolj nasilen in brezobziren. Svojih namenov, osvojiti si svet, niti ne skriva preveč. Za sedaj se poslužuje svojih zaveznikov in pomagačev, ki jih ima po celem svetu. To so razni Gedafiji, Fidel Castri, Jaru-zelski in toliko drugih. Pri nas v Italiji so to razni Cossutte in stalinisti Rdečih brigad in raznih »borcev za mir«. Vsi ti so odkriti ali prikriti zavezniki in pomagači sovjetskega imperializma. Ne vem, če so se udeleženci sobotnih manifestacij tega zavedali. Organizatorji pa so dobro vedeli, kaj hočejo. Saj je bil PCI glavni pobudnik tega pohoda.
SVOBODA PRED SOVJETSKIM IMPERIALIZMOM
Mir je gotovo velikanska dobrina in se moramo zanj zavzemati in boriti vsi pametni ljudje, toda poleg miru so še druge dobrine, med temi je tudi svoboda, svoboda pred diktaturami vseh vrst in barv, zlasti še svoboda pred sovjetskim imperializmom, ki se je izkazal kot morda najbolj krut in nečloveški v zgodovini.
Ta imperializem, oblečen v marksizem in socializem, si lasti pravico ne samo nad demokratičnimi svoboščinami državljanov, ampak nad celotnim človekom, nad njegovim življenjem in nad njegovo dušo. Tam moraš ne samo delati, kar ti ukaže partija, ampak tudi misliti in čutiti kakor ukazuje partija in njen Centralni komite.
Zaradi tega se čudim, da so v soboto manifestirali samo za mir zoper atomsko oboroževanje, nihče se pa ni spomnil, da bi manifestiral tudi za svobodo, za demokratične svoboščine, za spoštovanje človeka. In vendar je v zadnji vojni Evropa šla v boj za svobodo, zoper nacifašlstično diktaturo. Ali so vse tiste žrtve padle za to, da mlajše generacije, povojne generacije to svobodo zapravijo v novi sovjetsko-partijskl diktaturi? Nadvse žalostno bi bilo, če je to res.
NI VSAK MIR ŠE DOBER MIR
Zaradi tega opominjamo mlajše rodove v Evropi in na svetu, da tistih 300 sovjet-
Sovjeti usmerili na zahodno, to je na svobodno Evropo, ne ogroža samo miru, temveč prav tako svobodo nas vseh. Saj se Sovjeti ne bodo nič pomišljali izstreliti kakšen izstrelek nad Evropo, če bodo imeli to za koristno, kakor se niso pomišljali sestreliti korejsko potniško letalo. Kak izgovor se vedno najde.
Boj za mir mora zato biti tudi boj za svobodo, za človekove demokratične pravice, za človekovo dostojanstvo, to je za vse tiste pravice, ki jih Sovjeti najgloblje teptajo in dosledno zanikajo svojim državljanom. In z njimi vsi partijski režimi.
Francozi in Angleži so to razumeli in si zamislili svojo atomsko obrambo. Ostale države svobodne Evrope te obrambe nimajo. Izkušnja pa uči, da sama želja po miru ni zadostna obramba miru pred diktaturami. Angleški premier Chamberlain je v Miinchnu leta 1938 podpisal sramotno pogodbo s Hitlerjem in pristal na delitev Češkoslovaške gotovo v iskrenem prepričanju, da je s tem rešil mir v Evropi. Toda izkazalo se je, da je s tem samo povečal Hitlerju apetit. Brez kapitulacije Anglije in Francije v Miinchnu bi morda ne bilo druge svetovne vojne. Šibki namreč izziva močnejšega, posebno če je ta diktator.
BESEDE VODITELJEM DRŽAV IN LJUDSTEV
Vendar ne smemo biti pesimisti. Kar ne zmore človek, lahko zmore božja milost. Zato zaključujemo z besedami državnikom iz poslanice koncilskih očetov drugega vatikanskega cerkvenega zbora:
»Slovesno izjavljamo: spoštujemo vašo oblast in neodvisnost; spoštujemo vaše poslanstvo in priznavamo vaše pravične zakone. Vendar vam moramo povedati tole sveto resnico: Samo Bog je velik. Samo Bog je začetek in konec. Res je, vaša naloga je, da skrbite za red in mir med ljudmi na zemlji. Toda ne pozabite: Bog je Oče ljudi, Kristus njegov večni Sin, je prišel in nam razodel ter nas poučil, da smo vsi bratje med seboj. Bog je veliki vzrok reda In miru na zemlji, kajti On je tisti, ki vodi človeško zgodovino, ker more le On nagniti človeška srca, da se odpovedo zlim strastem, iz katerih izvirajo vojne in nesreče.«
Zaradi tega je Cerkev molila in moli za mir med narodi, ker bolj veruje v moč molitve kot v moč atomskih izstrelkov.
K. HUMAR
Težko je objektivno oceniti, koliko je danes jedrskega orožja po svetu. Sev. Amerika in Sovjetska zveza si nasprotnikove zaloge preštevata vsaka po svoje. Dejstvo je, da ima SZ več kot polovico svojih raket nameščenih v jaških, torej na trdnih tleh, ZDA pa komaj četrtino. Rakete, izstreljene s trdne podlage so navadno večje, imajo večjo rušilno moč, so bolj natančne in zato bolj učinkovite, ni jih pa moč skriti. Proti tem raketam je usmerjen trenutno severnoameriški propagandni stroj.
SZ s svoje strani pa prešteva jedrske konice, ki jih ima razpostavljene Zahod na svojih tleh, a pri tem previdno zamolči, da je moč teh raket zelo različna. Vendar, resnici na ljubo je treba povedati, da nima prav nobenega pomena razpravljati, katera od obeh velesil ima več ali manj jedrskega orožja, saj presega rušilna moč tega orožja milijonkrat moč atomske bombe, ki je padla na Hirošimo in lahko uniči velik del sveta ne enkrat, ampak večkrat. (Okrogla miza na 2. kanalu ital. televizije, na kateri so 14. junija letos sodelovali strokovnjaki za jedrsko orožje iz ZDA in vodilni politiki iz Zah. Evrope).
Naj v pojasnilo povemo, da ko je govora pri jedrskih raketah o mega in kilo tonah, pomeni »mega«, ki mu sledi enota, milijon enot, »kilo«, ki mu sledi enota, pa tisoč enot. Tako je za današnje razmere majhna bomba na Hirošimo (18 kilo ton) porušila devet desetin mesta na površini 12 kv. km., ubitih je bilo 80.000 ljudi, preostali pa so še leta kasneje umirali na posledicah hudih bolezni, zlasti
rakastih obolenj zaradi radioaktivnega žar-čenja in radioaktivnega prahu.
ZDA IN ZAHODNA EVROPA V ZAMUDI GLEDE JEDRSKEGA OROŽJA
Do današnjega napetega položaja med velesilama je prišlo zlasti zato, ker bi ZDA rade nadoknadile zamude v jedrskem oboroževanju, SZ pa zato, da bi ohranila svojo prednost, ki si jo je zadnja leta na tem področju priborila, o kateri pa tudi v Washingtonu niso vsi prepričani.
Pri vsem tem pa je prizadeta zlasti Zahodna Evropa, saj je SZ usmerila svoje najmodernejše rakete predvsem proti njej, medtem ko je na Zahodu trenutno nameščeno skromno jedrsko orožje obrambne organizacije NATO. Sicer bi premoč sovjetskih raket v zahodnoevropskih državah še ne povzročala zaskrbljenosti, če bi obstajala gotovost, da bodo ZDA v primeru spopada prižgale medcelinske rakete. Prav te gotovosti pa ni več, odkar lahko tudi sovjetske medcelinske rakete zadenejo vsa življenjsko važna središča v Sev. Ameriki. (Moskva ima več medcelinskih raket kot ZDA in tudi njihova rušilna moč je večja).
Vsem zahodnoevropskim vladam je jasno, da Washington ne bo stal ob strani, če bo prišlo do sovjetskega napada. Severnoameriške čete, ki so v sklopu Severnoatlantskega pakta nameščene v Zahodni Evropi, bodo takoj nastopile in ameriški vojak bo umiral za svobodo Evrope. Toda vse te vlade tudi vedo, da ZDA ne bodo tvegale medcelinskih raket dokler ne bo neposredno ogroženo njihovo državno ozemlje.
Craxi v Severni Ameriki
Priprave na evropske valitve
V	ponedeljek 24. oktobra je bil v Rimu sestanek manjšinskih strank v italijanski republiki, da se začnejo priprave na prihodnje volitve v evropski parlament. Na vabilo Union Valdotaine so se sestanka udeležile stranke Slovenska skupnost, Mo-vimento Friuli, okcitansko avtonomistično gibanje, Partito Sardo d’Azione. Sodelovali so tudi nekateri državni ter evropski parlamentarci. Prišlo bo kasneje do novih pobud, ki naj dejansko pripravijo nastop teh političnih sil na volitvah.
Od torka do sobote preteklega tedna se je mudil v ZDA italijanski ministrski predsednik Craxi ter imel tam številne razgovore. Najpomembnejše je bilo brez dvoma srečanje s predsednikom Reaganom. Pogovor je trajal več ur in je bil zelo prisrčen. Reagan je Craxija označil za močno osebnost, ki uspešno zastopa državo, katera sodi med najbolj tesne zaveznike Sev. Amerike.
Državnika sta bila v vseh zadevah skoraj soglasna: tako glede namestitve jedrskih izstrelkov, če v prihodnjih tednih ne pride do sporazuma s Sovjetsko zvezo kakor glede Libanona, Libije in Latinske Amerike. Libanon potrebuje splošno obnovo, pri kateri morata sodelovati tako Sev. Amerika kot Evropa. Libija je za Italijo pomembna, ker je gospodarska povezava med obema državama precej tesna; državam Latinske Amerike pa je treba pomagati, da se brez večjih pretresov rešijo diktatorskih režimov.
Precej časa je Craxi posvetil tudi gospodarskim problemom, s katerimi se Italija sooča. Zato se je sestal s severnoameriškim zakladnim ministrom Reganom, s predsednikom svetovne banke in direktorjem mednarodnega denarnega sklada. Craxija vznemirja visoka vrednost ame-
Strahoten atentat v Libanonu
Arabski fanaizem ne pozna meja. Njegove žrtve so v nedeljo 23. oktobra postali severnoameriški marinci in francoski padalci, ki nastopajo v mirovnih četah v Libanonu.
Dva terorista sta se s kamionoma, polnima razstreliva samomorilsko zaletela v poslopji, kjer so nastanjeni ameriški oz. francoski vojaki. Obe zgradbi sta bili do kraja razdejani. Američani so imeli strahotne izgube: samo mrtvih 210, Francozi manj: 38. Seveda število še ni dokončno. Za mnoge se še ne ve, kaj je z njimi in pod ruševinami so še neizkopana trupla.
Težko je reči, kdo naj bi bil pobudnik tega novega krvoprelitja. V ZDA se na-
gibajo k mnenju, da so to Homeinijevi pristaši, v Izraelu pa obtožujejo Sirijo.
Severnoameriški predsednik Reagan je izjavil, da s takimi sredstvi Amerikancev pač ne bodo pregnali iz Libanona in kaj se lahko pričakuje, če bi te vrste ljudje prišli na oblast. V Libanon je takoj prihitel francoski državni predsednik Mitte-rand, Craxi pa je sklical vlado, da oceni novi položaj, ki je nastal z atentatom.
Tudi sv. oče je v nedeljskem opoldanskem nagovoru omenil to zločinsko dejanje. »Gre za mlada življenja,« je dejal, »ki so bila na krut način uničena, ko so bila v službi miru.«
riškega dolarja. V zvezi s tem je Regan dejal, da njegova vlada ne namerava vrednosti dolarja umetno vzdrževati in da se bo zato dolar ustavil na nižjih vrednostih.
Na koncu svojega obiska se je Craxi ustavil še na sedežu Združenih narodov v New Yorku in obiskal glavnega tajnika OZN Perez de Cuellarja. Spremljal ga je zunanji minister Andreotti. Glavni tajnik OZN je pristal, da pošlje Italija skupaj z Grčijo svoje opazovalce za nadziranje premirja na pogorju Šuf v Libanonu.
★
■ Albanski nacionalisti so spet v Jugoslaviji opozorili nase. Tako je prišlo 14. oktobra v glavnem mestu Kosova Prištini do dveh močnih eksplozij. Prav tisti dan so na tamkajšnjem okrožnem sodišču sodili skupini ljudi, obtoženih sovražnega delovanja, skupina tujih časnikarjev pa je končavala svoj dvodnevni obisk na Kosovu. Eksploziji sta torej imeli politični značaj. Zanimivo pa je, da so oblasti novico o teh eksplozijah objavile šele čez štiri dni! V Beogradu pa je prišlo na nogometni tekmi med kluboma Prištino in Crveno zvezdo (zmagali so Prištinci s 3:1) do vzklikov »e-ho«, ki so začetnice imen albanskega voditelja Enverja Hoxhe. Seveda so ti izpadi srbsko javnost in organe za notranje zadeve močno vznemirili.
★
■ Na zadnjem ideološkem zasedanju poljske komunistične partije je bilo izrečenih več očitkov na račun »napadalnega klerikalizma« poljske Cerkve in poskusov, da se Cerkev polasti narodne kulture. Teoretik Miečislav Kanvat je dejal, da Cerkev ni apolitična. »Nasprotno! Ce škofje komentirajo in ocenjujejo gospodarske in politične probleme, to pomeni, da se ukvarjajo s politiko in da mora naša stran na to odgovoriti!« Oblasti so tudi uvedle preiskavo proti dvema duhovnikoma. Eden je Henryk Jankowski iz Gdanska, ki je duhovni voditelj in tesen prijatelj Lecha Walense. Obtožnica ga dolži širjenja sovražne propagande, protidržavnega delovanja in zlorabe verske službe.
NAMESTITEV NOVIH RAKET
Zato sklep NATO iz leta 1979, da namesti v Evropi nove jedrske rakete in sicer v ZR Nemčiji 108 Pershing II in 96 Cmise, v ostalih članicah pa samo Cruise izstrelke in sicer v Italiji 112, v Vel. Britaniji 160, v Belgiji 48 in na Nizozemskem 48, v celoti torej 108 Pershing II in 464 Cruise, če ne bo do konca leta prišlo do sporazuma na razorožitveni konferenci v Ženevi.
S tem pa se razmerje sil v Evropi popolnoma spremeni. Sovjetske rakete SS-20 lahko zadenejo vsako točko v Zahodni Evropi, ne morejo pa doseči ZDA, nasprotno pa bodo nove ameriške rakete, nameščene na Zahodu, usmerjene v srce Rusije.
Moskva zlasti nasprotuje namestitvi raket Pershing II v ZR Nemčiji, ker imajo izredno hitrost (dosežejo cilj v 10 minutah, medtem ko potrebujejo druge rakete za isto pot par ur) in je zato obramba proti njim skoro nemogoča. Te rakete so izrazito napadalno orožje in bodo sprožene ob prvem napadu, saj ZDA ne morejo tvegati, da jih nasprotnik uniči v skladiščih. Rakete Pershing II naj bi uničile sovjetske rakete v jaških, Cruise pa naj bi napadle sovražnikove strateške točke daleč za bojiščem v notranjosti SZ.
Te rakete naj bi tako nadomestile medcelinske rakete, ki so nameščene v ZDA. Kamen spotike za Moskvo je torej v tem: doslej so rakete NATO v Zahodni Evropi imele obrambni značaj, sedaj pa bodo usmerjene v napad.
MOSKVA NE BO NIKDAR ISKRENA
Toda, zakaj so Sovjeti sploh postavili toliko raket proti ostali Evropi? Gotovo ne zato, da bi jo zasedli, saj bi od razrušenega Zahoda ne imeli nobene koristi. Namestili so jih le zato, da bi zahodnoevropske države ustrahovali in javno mnenje prepričali, da je za prebivalstvo bolje, da nimaš strelovoda, če nočeš, da strela vanj udari. Z drugimi besedami: odstranite NATO jedrsko orožje, pa tudi jedrske vojne ne boste doživeli.
Zato je treba tudi vedeti, kaj se skriva za zadnjim predlogom sovjetskega voditelja Andropova, da je namreč pripravljen zmanjšati število raket, ki so usmerjene proti Evropi na 162, to je isto število kot jih imata Francija in Vel. Britanija skupaj, če ne bodo nameščene nove ameriške jedrske konice.
Sedaj ima SZ 250 raket SS-20 in okrog 450 raket SS-4 in SS-5. Te zadnje ne pomenijo dosti, ker so že zastarele, pač pa so nevarne SS-20. Francija ima 98 raket z eno jedrsko konico, od tega 18 raket, nameščenih v jaških na visoki planoti Albion in 80 raket, nameščenih na petih podmornicah, Anglija pa ima 64 raket s tremi konicami, ki so nameščene na štirih podmornicah.
Ni potrebno posebno dokazovati, da te podmornice, oborožene z jedrskimi izstrelki pač ne morejo braniti vse Zahodne Evrope in tudi niso nevarne Rusiji, medtem ko sovjetske rakete ogrožajo ves evropski Zahod in ga lahko zdrobijo v prah.
Zato so tisti, ki so v vrstah NATO bolj odločni kot drugi mnenja, da nima nobenega smisla razpravljati s tako zvitim sovražnikom kot je Moskva, ki bo storila vse, razen da sproži vojno, da ohrani pridobljene prednosti. Zato je nujno postaviti nove rakete. Le z njimi se bo dalo SZ držati na povodcu. Morda res, a za kakšno ceno?
Pri vsem tem pride do čudnega paradoksa: vsi se zavedajo, kakšne strašne posledice bi imela za človeštvo uporaba jedrskega orožja, a se vsi oborožujejo z njim, ker so prepričani, da je to edina strašilna sila, ki obe strani zadržuje, da se ne spopadeta. Prav zato, ker se zahodnoevropski državniki zavedajo, kaj jedrski spopad lahko prinese njihovemu prebivalstvu, so do namestitve novih raket zadržani in jo skušajo čim bolj odložiti, obenem pa se trudijo, da bi prišlo do sporazuma na razorožitveni konferenci v Ženevi.	V.	Š.
Svetniki - kažipot k Bogu
Ekumenski duhovnik je dosegel čust oltarju
Jezus Kristus nam je zapovedal: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče. In on sam je vzor krščanske popolnosti s svojim naukom in zgledom svojega življenja. Vse, kar je učil, spremlja in pojasnjuje njegov zgled, njegovo življenje. On je učitelj in vzor svetosti. Sam je svoje življenje postavil kot vzor, ki naj ga kristjani uresničujemo v svojem življenju, kot zgled, ki naj ga posnemamo. Iz tega sledi, da se človek posveti samo, če posnema Kristusa, če je prežet z njegovim naukom in zgledom.
KRISTUS — NAJVIŠJI VZOR
Posnemati Kristusa pomeni, videti v njem vzor v razmerju do Boga, do ljudi in do sveta, do greha in do križa. Cilj krščanskega življenja je pač ta, da kristjan vedno bolj upobodi v sebi Kristusa, da mu postane čim bolj podoben. Cilj krščanskega življenja je hoja za Kristusom. Zato pa vsakomur, naj bo mož ali žena, laik ali duhovnik, otrok ali starček, izobražen ali neizobražen, vsaki naravi u-streza Kristus kot vzornik in prijatelj.
Kristus je edina pot, ki vodi k Očetu. Kristus je najvišji vzor, po katerem naj kristjan oblikuje svoje življenje, in sicer v taki meri, da bo v njem isto mišljenje, kakor je v Kristusu, da bo živel Kristusovo življenje in bo imel njegovega duha.
VELIKA VLOGA BOŽJE MATERE
Toda Cerkev je ob vodstvu Svetega Duha in oprta na stoletne skušnje vedno učila, da ima pri oblikovanju takega notranjega kristjanovega življenja veliko vlogo Marija. Ona je namreč za Kristusom naj lepši in najpopolnejši vzor krščanske popolnosti. Spočeta brez izvirnega greha, prosta vsake poželjivosti, od vsega začetka napolnjena z milostjo, pod posebnim vodstvom Svetega Duha. Vse to ji je omogočilo, da je uresničila v svoji duši v edinstvenem obsegu Kristusovo svetost in je zgled nam vsem. To se pravi, da moramo tudi Marijo posnemati, prizadevati se za notranje Kristusovo mišljenje in delovanje.
Nikakor pa si ne smemo posnemanja Marije, kakor Kristusa, predstaljati kot mehanično ponavljanje njunega zunanjega življenja. Skromnega in preprostega zunanjega Marijinega življenja ne moremo povsem posnemati, ker so danes drugačne življenjske razmere in pogoji.
Skrb za svetost zahteva predvsem posnemanje Marijinega notranjega stanja, njene notranje usmeritve in njenega duhovnega razpoloženja, ki je značilno za njeno življenje. Kar moremo posnemati pri Mariji je zlasti njena predanost božji službi, svojemu poklicu, ponižnost In odpoved, s katero je služila Kristusu tudi takrat, ko je bila njena služba in njen poklic žrtvovanje, predvsem pa njena ljubezen, s katero je vse delala za Boga, popolna podreditev njene volje božji volji. To so prvine Marijine svetosti, ki jih moremo in moramo uresničevati tudi mi v svojem življenju.
Srečanje nu
Te dni ponovno obiskujemo pokopališča, ker verujemo v večno življenje. A kaj je to večno življenje? To se bo vprašal marsikdo, ki na spominski dan pokojnih morda edini krat v letu sliši to besedo v duhovnikovi pridigi ali molitvi.
Živeti ali umreti ni več človeška izbira. Po Kristusovi smrti in vstajenju je ostala samo ena možnost — živeti. Živeti v Bogu ali zunaj njega pa je izbira vsakega posameznega človeka. Vendar ni vseeno, kaj je kdo izbral. Večno življenje v Bogu je osrečujoče. Izbrisane bodo solze, spolnjene vse plemenite človekove želje.
Spomin vernih rajnih! Koliko milijonov in milijard ljudi je že umrlo. Ljudje vsak dan v tisočih umirajo in bodo še umirali. Če si se rodil, boš tudi umrl! Odprta noč in dan so groba vrata, pred smrtjo ne obvar’je koža gladka... Ti mrtvi so živi, govorijo, kličejo, naj se jih spominjamo. Koliko smo od njih prejeli! Po njihovih delih smo to, kar smo. Tega naj bi se 1. in 2. novembra posebej spominjali.
NAŠA LJUBEZEN DO RAJNIH
Kako jo kažemo? Morda z množico prižganih sveč in s tekmovanjem, kdo bo več dragih rož navlekel na grobove? Kakor da naj bi se tudi na grobovih kazalo, kdo je kdo, kdo se lahko bolj postavi in baha! Morda pa želimo s tem (vsaj podzavestno) prikriti svojo pomanjkljivo ljubezen do pokojnih. Za ostarele starše nismo imeli ne časa ne prostora v domu, ki so nam ga zapustili ali pomagali graditi. Naši bližnji so morda pred smrtjo Želeli, da bi jim duhovnik prinesel pomoč
SVETNIKI — NAJBOLJŠI BOŽJI OTROCI
Kako pa je s svetniki? So tudi oni naš vzor in smo jih zato dolžni posnemati? Gotovo so poleg Kristusa in Marije najlepši vzor svetosti prav svetniki. Ti so najpopolnejša božja podoba, najboljši božji otroci.
Skrivnost njihove svetosti obstoji v tem, da so znali pravilno gledati na svoje človeške slabosti, jih potrežljivo prenašali, se jim ne čudili in ne postali zaradi njih malodušni, marveč so se v globokem spoznanju svoje ničevosti in nebogljeno-nosti ter v nezaupanju vase dvignili kvišku do večjega zaupanja v brezmejno in vsemogočno božjo pomoč in dobrotljivost.
Tako so nam svetniki v našem življenju velika spodbuda, da zaradi svojih človeških slabosti ne postajamo malodušni, ampak da v zaupanju na božjo pomoč z vedrim optimizmom vztrajno delamo, da bi postali čimbolj popolni. Ko namreč zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo to, kar je božjega in gremo za Kristusom.
V CEM SO NAM SVETNIKI ZGLED?
Svetniki so nam zgled v njihovi veliki
ljubezni do Boga in do bližnjega. Iz ljubezni so opravljali vse svoje delo in se prizadevali, da bi bili kar najtesneje združeni z Bogom. In prav v tej ljubezni in stalni pripravljenosti delati to, kar Bog hoče in ne naša sebičnost in neurejenost, v tem jih moramo posnemati.
Vsekakor ima češčenje svetnikov velik pomen v našem duhovnem življenju. Zelo bo koristno za naše duhovno življenje, če spoznavamo njihovo življenje in jih posnemamo. Razumljivo, ne v zunanjih oblikah, zakaj oni so živeli v svojem času, pač pa jih moramo posnemati v predanosti, ljubezni in zaupanju v Boga. Oni so tudi naši priprošnjiki pri Bogu. Prav tako je zelo koristno, da se jim priporočamo za pomoč v našem duhovnem prizadevanju, saj so tudi oni šli skozi mnogotere notranje borbe in preizkušnje.
Mi si večkrat svetnike celo napačno predstavljamo kot neka izjemna bitja, ki jim je bilo svetništvo že kar usojeno ali določeno. Svetniki so si svetost dobesedno priborili. Pri vsem svojem prizadevanju pa so gradili na božji milosti. Zares so v življenju vzeli Kristusove besede sv. Pavlu: Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje. Razne slabosti in preskušnje so jim bile lestev, po kateri so se dvigali k Bogu. Drugi ljudje se po tej lestvi spuščajo mnogokrat navzdol v bednost greha, ali pa v svoji potrtosti in nejevolji obtičijo na istem mestu. Pri svetnikih je v njihovih najrazličnejših bojih bila odločilna vera in ljubezen do Boga. Njihovo zaupanje v božjo ljubezen se je prečiščevalo in spo-polnjevalo do junaške stopnje.
V zaupanju v njihovo priprošnjo in pomoč pojdimo tudi mi po isti poti!
L.Š.
pokopulišču
vere v odločilnih trenutkih, pa smo to željo preslišali ali premalo vzeli zares ali pa se celo bali, da bi duhovnik prestopil prag našega doma. Zunanji okras na grobovih ne more prikriti očitajoče vesti. Pomanjkljiva ljubezen nas te dni obtožuje bolj kakor kateri koli drugi dan v letu!
Naši dragi so umrli, toda njihova imena in dela so zapisana v knjigi življenja, ki je tudi knjiga pravičnosti. Vsakdo je v Bogu prejel plačilo. Videli pa bodo dan, ko smrti ne bo več, ko bo zmaga življenja popolna.
Preživimo te dni v spominu na tiste, ki so bili nekoč z nami in ki jim toliko dolgujemo. Ta spomin nam kristjanom prehaja v molitev in prošnjo. To naj bi nas še posebej povezalo z njimi, ki počivajo kjerkoli na zemlji. To bodi začetek nove povezanosti z njimi!
Življenje je odkrivanje križa; nad vsakim mrtvim stoji križ, pa naj rajni dviga k njemu pogled ali ne. Vsak mrtvi nas kliče. Rajni gledajo, česar nismo mogli gledati, ko so bili na zemlji kakor mi; eno bomo z mnogimi, ki jih v življenju nismo razumeli.
Upanje, da bo vsak rajni še naš brat, ne sme v nas zamreti. In ko ljubezen hrepeni kvišku k njim, se tudi navzdol izliva ljubezen. Rajni bodo z nami, ko se začne novo, morda težje leto, in bodo z nami v našem zadnjem letu — mi še slutimo ne, kakšna popolnost ljubezni hoče preko grobov prodirati k nam.
Zato verujemo v večno življenje.
1.8.
Smrt slovenskega duhovnika v Rimu
Iz Rima je prišla vest, da je v nedeljo 23. oktobra po daljšem hiranju umrl duhovnik France Dolinar. 28. aprila letos je spolnil 68 let. Rodil se je v Ljubljani v ugledni krščanski družini. Že v dijaških letih je bil navdušen Slovenec in nasprotnik beograjskega centralizma. Svojo versko in načelno formacijo je prejel v dijaški Katoliški akciji, ki jo je vodil prof. Tomec. To ideološko jasnost in zgrajenost je ohranil vse svoje življenje.
Po maturi je stopil v ljubljansko semenišče. V duhovnika ga je posvetil škof Rožman 3. julija 1938. Po posvečenju je odšel na izpopolnjevanje teologije v Rim. Profesor zgodovine na teološki fakulteti v Ljubljani dr. Josip Turk je želel, da postane njegov naslednik. Ob zlomu Italije se je za nekaj časa vrnil v Ljubljano, ob koncu vojne pa je spet šel v Rim. Stanoval je v francoskem kolegiju, kjer je bil tudi prof. Drago Butkovič. Z njim ga je od tedaj vezalo trdno prijateljstvo do smrti.
Na univerzi Gregoriani je študiral cerkveno zgodovino pri nemškem jezuitu p. Grisarju, ki ga je zelo cenil in vzpodbujal, naj se prijavi k doktoratu. Pok. Dolinar pa je imel vedno občutek, da še ne zna dovolj in tako je ostal brez tega naslova. Dolgo let je bil nameščen v vatikanskem arhivu. Bil je tudi kanonik lateranske bazilike v Rimu.
Kot publicist je s svojimi dognanimi sestavki sodeloval v zdomskem tisku, zlasti v zborniku »Vrednote«, v »Glasu Slovenske kulturne akcije« in v »Siju slovenske svobode«. Tudi v našem listu je večkrat kaj objavil. Zadnji njegov spis, ki nam ga je poslal je bil »Stoletnica slovanskega romanja v Rim«.
V	Gorico je rad zahajal, kjer je imel svoje zatočišče pri Abujevih. Pred letom dni je še imel v Katol. domu predavanje o kardinalu Missii, leto prej pa v Štever-janu o nadškofu Sedeju. Zadnje leto je vidno hiral; zadnjič je bil v Gorici v avgustu, da se nekoliko okrepi. A se je moral hitro vrniti v Rim. V zadnji bolezni ga je večkrat obiskal ljubljanski nadškof Šuštar, ki se ta mesec mudi na sinodi škofov v Rimu. On je tudi vodil pogrebne slovesnosti, ki so bile v torek 25. oktobra. Ni pa še znano, kje bo dokončno pokopan. Naj počiva spokojno in prejme plačilo za svojo veliko ljubezen do Cerkve in slovenskega naroda. Njegovim sestram in bratu v Argentini izrekamo iskreno sožalje.
-jk
■ Skupina italijanskih radikalov se je namenila iti v teh dneh demonstrirat za mir v Prago, pa so jih češkoslovaške oblasti že na meji zavrnile. Tri radikalce, ki so kot turisti prišli v Prago in začeli na trgu sv. Vaclava deliti letake s pozivom za mir so takoj aretirali. Kajti v vzhodni Evropi se za mir ne sme manifestirati. To se sme ob velikem odobravanju Moskve delati le na Zahodu.
■ V ledeno past v Čukotskem morju blizu Beringovega preliva, ki ločuje Azijo od Amerike je zašla skupina sovjetskih trgovskih ladij, namenjenih iz severnih pristanišč v Vladivostok. V ledu se je znašlo čez 70 ladij. Ena je potonila, 30 je močno poškodovanih, sedem pa jih je še vedno vkopanih v led, med njimi dva ledolomilca. Te ladje sedaj rešuje šest ledolomilcev, med njimi dva na jedrski pogon, nihče pa ne ve, kdaj bo reševanje končano. Sovjetski tisk preteče zastavlja vprašanje, kdo je kriv za to, kar se je zgodilo. »Pravda« kar jasno obtožuje razna ministrstva, ki vsako gleda le na svoje koristi, namesto da bi povezano delovala. »To je poučna lekcija za vse, ki so odgovorni za daljnovzhodno plovbo.«
■ Do krvavega državnega udara je prišlo na mali otoški državi Grenada v Karibskem morju (140 km severno od Venezuele), kjer je vojska ubila predsednika države Mauricea Bishopa, štiri njegove ministre in še drugih 11 ljudi, medtem ko je bilo ranjenih 48 oseb. Bishop je prišel na oblast pred štirimi leti z državnim udarom. Vodil je skrajno levičarsko gibanje »Nueva Joya« (Novi dragulj) in bil tesno povezan s Castrom na Kubi. Vendar je bil za nekatere znotraj stranke še premalo radikalen. Zgleda, da ga je dal zrušiti glavni ideolog stranke in podpredsednik vlade Bernard Coard, ki se je pri tem poslužil oboroženih sil. Grenada je neodvisna šele nekaj let in ima okrog 115.000 prebivalcev.
Bila sem tako srečna, da sem bila prisotna na trgu sv. Petra, ko je sv. oče Janez Pavel II. razglasil kapucinskega patra Leopolda Mandiča k svetnikom.
Ekumenski center iz Trsta in Gorice je za to priložnost organiziral ekumensko romanje v Rim. V soboto 15. oktobra zjutraj nas je avtobus odpeljal proti večnemu mestu. Zvečer smo bili že na cilju v pensionu »Max«, ki je last našega rojaka iz Gorice.
Drugo jutro, nedelja 16. oktobra 1983, nas je avtobus že zgodaj peljal na trg sv. Petra, da smo lahko zasedli naše prostore. Od tu smo lahko občudovali velik oltar z baldahinom, iz srednjega okna cerkve sv. Petra pa je visela velika slika novega svetnika.
Prostrani trg je bil poln ljudskih množic. Velike table z napisi so nam razodevale, odkod so romarji. Hrvatje, sonarodnjaki p. Mandiča, so prišli od blizu in daleč, lahko bi rekla iz celega sveta. Ze-
lo	številni so bili tudi sinovi in hčere sv. Frančiška. Res veličastno je učinkovala pisana množica ljudi v redovnih o-blekah in narodnih nošah.
Zaradi škofovske sinode in 25. obletnice škofovskega posvečenja sv. očeta je so-maševalo z njim veliko kardinalov in škofov celega sveta. Sv. oče je imel dolgo pridigo o novem svetniku. Poleg drugega mi je od govora ostala v spominu zlasti misel, kako si je svetnik znal najti pravo zaposlitev in da zaradi nekaterih telesnih pomanjkljivosti ni podlegel čutu manjvrednosti, ampak je znal dobro izraziti talente, katere je imel. Sprejel je težko delo spovedovanja. Posvetil se je prav v spovednici. Sv. oče ga je imenoval svetnika za naš čas za to leto odrešenja, saj je pripomogel k odpuščanju in spravi tolikim ljudem. Je tudi svetnik edinosti, saj je svoje življenje, kakor poročajo nekateri viri, daroval za edinost kristja-
MISIJONSKA prireditev v Trstu
»Odprite na stežaj vrata Kristusu!« ponavlja z zaskrbljenim srcem sv. oče Janez Pavel II. v pismu za Misijonsko nedeljo.
Te misli so se mi vsiljevale med igro v dveh delih »Lucija pripoveduje«, ki jo je na podlagi zgodovinskih podatkov napisala in režirala prof. Dina Slama v izvedbi Šentjakobskega mladinskega odra v nedeljo 23. oktobra v Marijinem domu v ul. Risorta 3.
V prvem delu smo najprej uživali nad sproščeno veselostjo treh fatimskih pastirčkov, ki so se lepo vživeli v značaje omenjenih otrok, saj je bila Lucija res pametna in razumna deklica, Franček zamišljen in redkobeseden, Jacinta pa živahna in nasmejana punčka, ki se je gledalcem takoj prikupila.
Na paši v pusti Irijski globeli je nenadna igra luči te otroke iznenadila in prestrašila. Ko se je nihanje svetlobnih žarkov umirilo, je od strani na oder zasijal širok pramen sinje svetlobe in od tam je prihajal glas prikazni (Marije), ki se je z otroki pogovarjala in jim naročala, naj molijo rožni vene. Ko je glas utihnil in pramen luči izginil, so otroci vstali vsi spremenjeni. Lucija je obema zabičala, da tega ne sme nihče zvedeti. Seveda sta obljubila, toda mala Jacinta je še isti dan vse povedala mami. S tem pa se je pričelo trpljenje za vse tri, najbolj pa za Lucijo.
V presledkih je pri odprtem odru stopil v ospredje povezovalec in pojasnil, kar se uprizoriti ne da. Otroci, čeprav zares otroci so polagoma postali apostoli molitve, premagovanja in žrtev, če smo v prvem delu igre sledili pastirčkom z nasmehom na ustnicah, smo se v drugem delu spremenili ter postali resni in tihi.
Na odru se je pojavila redovnica-Lucija, ki je svojo težko vlogo dovršeno odigrala, saj se je v vsaki besedi, kretnji in mimiki obraza jasno videlo, da igra z dušo. Včasih je kak stavek izgovorila morda nekoliko pretiho, toda v dvorani je vladala taka tišina, da se nihče ni oglasil z besedo »bolj glasno«. To je dokaz, s kakšnim zanimanjem smo sledili njenemu pripovedovanju v intervjuju z dr. X.
In zdaj, zakaj sem pričela članek z besedami sv. očeta »Odprite vrata...«? V razmišljanju je dozorela misel, naj bi ga. Dina tudi na drugih odrih mogla uprizoriti to, sicer kratko igro, a ljudem umljivo in obenem koristen pripomoček, da se od fatimskih pastirčkov naučimo »Odpreti vrata Kristusu« v svetem letu odrešenja.
nov, tako zelo odtujenih med seboj.
Polni zanosa in notranje sreče smo se vračali h kosilu in se popoldne vrnili, da si od blizu ogledamo cerkev sv. Petra. Molili smo na grobovih papežev ter s sv. Petrom izpovedali vero v Kristusa in njegovo Cerkev.
Kot ekumenski romarji smo drugo jutro obiskali baziliko sv. Klementa in ime-
li	na grobu sv. Cirila sv. mašo. Iz knjige o življenju svetih bratov smo spoznali svetost in ugled sv. Cirila, ki so ga mu izkazali Rimljani ob njegovem pogrebnem sprevodu.
Dana nam je bila tudi milost, da smo šli skozi sveta vrata v baziliki sv. Pavla ter doživeli vso lepoto veličastne bazilike po jutranji nevihti, ki jo je sonce obsijalo.
Po kosilu smo imeli srečanje v Slove-niku. Spotoma smo obiskali katakombe sv. Kalista, kjer smo občudovali ljubezen in požrtvovalnost prvih kristjanov do svojih pokojnih. Malo naprej pa smo se poklonili spominu žrtev nacizma v Ar-deatinskih jamah.
Domač sprejem v papeževem zavodu Slovenik nas je poživil, saj smo čutili, da imamo košček, doma tudi v Rimu. O delovanju zavoda nam je govoril msgr. dr. Jezernik in poudaril važnost in pomembnost navzočnosti Slovencev v središču krščanstva.
Veliko doživetij, notranjih in zunanjih nas je napolnjevalo in osrečevalo v rimskih dneh, toda vseeno smo se v torek 18. oktobra veseli podali na pot proti domu. Naš cilj pa je bila še Padova, kraj, kjer je deloval in umrl novi svetnik. Tu sem osebno najbolj začutila njegovo bližino. Ob lepem mašnem bogoslužju in božji besedi smo doživljali božje odrešenje, odpuščanje, dobroto in ljubezen, ki jo Bog daje po svojih svetnikih.
s. Suzana Masten
Kamenčki
Drobna vprašanja
V	Sloveniji obstaja Društvo slovenskih pisateljev. To društvo prireja vsako leto na gradu Štatenbergu srečanje pisateljev iz cele Jugoslavije; najbolj številni so seveda slovenski. Na to srečanje vabijo tudi zamejske pisatelje. Tako je bilo tudi letos. Tone Partljič piše o tem v »Naših razgledih« z dne 23. septembra takole:
»Svoja dela so brali najprej naši iz Italije, Ivanka Hergold, Marko Kravos iti Filibert Benedetič. Med počitnicami sem vse obiskal v Trstu in predlagal, da bi ustanovili podružnico slovenskih pisateljev na Tržaškem. Zlasti Filibert in predstavnik Slovenske kulturno gospodarske zveze sta me prepričevala, da za zdaj to ni mogoče, ker se pisatelji okrog Katoliškega glasa ne bodo hoteli družiti z njimi, oziroma da nekateri ne bodo hoteli sodelovati s Pahorjem in Rebulo in obratno... niti sam ne vem točno. Postalo je jasno, da so politično tako vsak na svojem bregu, da zaenkrat ni mogoče organizirati podružnice.«
K tem izvajanjem Toneta Partljiča nekaj drobnih vprašanj:
1. Kdo so ti »pisatelji okrog Katoliškega glasa«? Na uredništvu zanje ne vedo. Naj bi nam g. Benedetič pojasnil, koga misli.
2. Ali je kdo povabil Alojza Rebulo in Borisa Pahorja na srečanje pisateljev v Štatenbergu?
3. Zakaj je Tone Partljič stopil samo do nekaterih pisateljev v Trstu, do pisateljev, ki stoje na določenem bregu, in ni stopil še do onih na nasprotnem bregu, da bi videl, če so pripravljeni ustanoviti podružnico Društva slovenskih pisateljev na "ržaškem? Kaj bi morala imeti takšna podružnica najprej »žegen« SKGZ? Po italijansko bi rekli: »Non cade foglia che SGKZ non voglia.«
4. Od kod ve Filibert Benedetič, da bi pisatelji »z drugega brega« ne hoteli sodelovati v skupnem društvu slovenskih pisateljev, če bi to bilo res društvo pisateljev in ne društvo politikov?
Morda bo kdo na ta vprašanja odgovoril.
(r+r)
Malo semenišče v Vipavi
V	malem semenišču v Vipavi je letos 45 dijakov: 11 iz koprske škofije, 31 iz ljubljanske, eden iz mariborske ter dva jezuitska gojenca.
Koncertna sezona v Gorici
Kot že dolgo vrsto let bo tudi letos v našem mestu koncertna sezona. Na njej se bo zvrstilo šest umetniških skupin oz. solistov, ki bodo našemu občinstvu dali možnost vedno bližjega spoznavanja zlasti instrumentalne glasbe. Novost te sezone bo v tem, da ne bo več abonmajska. To pa predvsem zato, ker na žalost zlasti zadnja leta število abonentov ni doseglo zadostnega števila vpisov.
Posebnost goriških koncertov je tudi ta, da so porazdeljeni po raznih dvoranah. Tako bo tudi letos. Trije koncerti bodo v Kulturnem domu, dva v Attemsovi palači, eden pa v Katoliškem domu.
Prvi koncert bo 29. oktobra, ko bo nastopil v Kulturnem domu ansambel Ca-merata Slovenica. To je skupina raznih instrumentalnih solistov, ki bo predvajala zanimiv glasbeni program. Naslednji koncert bo meseca decembra; na njem bo nastopila mlada slovenska pianistka Ingrid Silič, ki se spopolnjuje na konservatoriju v Moskvi.
Meseca januarja (25.) bo v Kulturnem domu nastopil pevski zbor Consortium musicum iz Ljubljane, ki ga vodi dirigent Mirko Cuderman. To skupino v zamejstvu že dobro poznamo in se bo letos predstavila z izključno vokalnim programom. Konec februarja pa so v Attemsovi palači na sporedu tržaški violinist Črtomir Ši-škovič, ki je v Gorici že z uspehom nastopil. V začetku pomladi bo v Kulturnem domu na vrsti Komorni orkester RTV Ljubljana, ki ga vodi dirigent Marko Munih. Ansambel sodi med zelo dobre tovrstne instrumentalne komorne skupine. Sezono pa bo konec aprila zaključil Tiža-ški oktet, ki ga vodi Janko Ban. Ta koncert bo v dvorani Katoliškega doma.
Goriško koncertno sezono prireja kot navadno Glasbena matica v sodelovanju z Zvezo slov. katol. prosvete ter Zvezo slov. kult. društev. Prepričani smo, da je taka umetniška politika na Goriškem zelo dobra in da daje naši publiki predvsem možnosti za vsestransko spoznavanje predvsem slovenskega glasbenega sveta, tako po svojih programih, po skladateljih in njih delih kot po izvajalcih. Zato si lahko le želimo, da bi taka glasbena programa-cija v resnici naletela na lep odmev pri vseh nas! - ab
Polaganje vencev v Štandrežu
Na dan Vseh svetih, 1. novembra, bodo člani PD »Štandrež« in štandreški skavtje položili venca in sicer na pročelje doma »Anton Gregorčič« ob plošči, ki spominja na vojne žrtve in na domače pokopališče.
Prvo polaganje bo v torek zjutraj po prvi maši in bo združeno s programom, ki ga bo izvajal štandreški mladinski zbor. Na domačem pokopališču pa bo žalostin-ke odpel štandreški mešani zbor.
Sovodnje
Praznik krvodajalcev. Bil je v nedeljo 16. oktobra v tamkajšnjem kulturnem domu, prav tam, kjer je bil 2. oktobra 1977 ustanovni občni zbor krajevne sekcije krvodajalcev. Sekcija obsega pet vasi: Sovodnje, Vrh, Gabrje, Peč in Rupo. Ti pra-
zniki se prirejajo vsako leto v drugi vasi. Letos so prišle na vrsto spet Sovodnje, praznik pa je bil že šestič.
Kot običajno se je pričel s sv. mašo v sovodnejski cerkvi, ki jo je opravil domači župnik g. Marjan Komjanc. V pridigi je poudaril, da je darovanje krvi izraz medsebojne ljubezni in vzajemnosti ter zaželel, naj bi se vrste krvodajalcev pomnožile z novimi člani. Pri maši se je tudi molilo za tri umrle člane sovodenj ske sekcije: Borisa Černiča, Ivota Tomažiča in Rolanda Gariotta.
Po verskem obredu so krvodajalci ob spremstvu godbe na pihala iz Vileša, ki jih je že prej iz Kulturnega doma pospremila v cerkev odšli k spomeniku padlim, kjer je zastopstvo položilo vence ob enominutnem molku prisotnih.
Slavnostni govor je imel predsednik sekcije Branko Černič. Dejal je, da je namen takih praznikov predvsem pridobiti novih članov in krvodajalstvo čim bolj približati prebivalstvu. Na koncu svojega izvajanja je pozdravil predstavnike Rdečega križa iz Škofje Loke, ki je pobratena s sovodenjsko občino, kakor tudi tiste od Rdečega križa iz Ajdovščine, s katerim je odsek pred kratkim navezal stike. Zahvalil se je tudi sovodenjskemu nonetu na odziv in PD Sovodnje za prostor. Sledil je nastop noneta, ki je ubrano zapel nekaj pesmi.
Zanimivo je bilo poročilo tajnice odseka Marinke Batič. V šestih letih je število aktivnih članov naraslo na 92, v zadnjih dveh letih se je vključilo veliko mladih, samo letos do 1. oktobra je bilo 72 darovanj krvi.
Po poročilu je prišlo na vrsto podeljevanje priznanj. Značko za desetkratno darovanje so prejeli Ciril Černič, Andrej Fajt, Ludvik Devetak, Marjan Tomšič, Srečko Tomšič in kar je posebno razveseljivo dve ženski: Nela Tomšič in Ljubica Bukovic. Bronasto medaljo za dvajset-kratno darovanje je prejel predsednik odseka Branko Černič, srebrno značko za 35-kratno darovanje pa Stojan Makovec iz Štandreža.
Pozdrave, združene s spodbudnimi besedami so izrekli Ludvik Bernik iz Škofje Loke, Ernest Rojc iz Ajdovščine, predsednik združenja krvodajalskih sekcij iz gorjškega območja Egidio Bragagnoli ter sovodenj ski podžupan Vlado Klemše. Med številnimi delegacijami naj omenimo še predstavnike krvodajalcev iz Doberdoba.
Sledila je zakuska za člane in goste, ki je tudi po svoje prispevala k veselemu vzdušju ob zaključku praznika.
Remo Devetak
Srečanje petdesetletnikov. Tudi v naših vaseh in občinah je prišlo v navado, da se zberejo razni letniki in proslavijo svoja leta. Gotovo pa je najbolj pomembna proslavitev 50-letnice življenja, saj to pomeni kar pol stoletja.
V	sovodenj ski občini so se letošnji petdesetletniki zbrali v soboto 22. oktobra. Bilo jih je nad trideset. Z okoliških vasi jih je pripeljal v Sovodnje avtobus. Na Vrhu so pred odhodom položili venec pred spomenikom padlim, v domačo cerkev pa poslali šopek cvetic.
V	četrtek 20. oktobra je SKPD »Mirko Filej« v Gorici začelo letošnjo prosvetno sezono. Začelo jo je s posebno slavnostjo, ko je občinstvu predstavilo otroško pesniško zbirko Ljubke Šorlijeve »Veseli ringaraja«.
Večera so se udeležili vsi trije sooblikovalci zbirke, avtorica Ljubka Šorli, u-rednik Marjan Brecelj ter ilustrator Edi Žerjal. Uvodno besedo je imel predsednik društva Viktor Prašnik, zbirko pa je predstavila prof. Marija češčut. Njeno izvajanje je z recitacijami iz zbirke popestrila Jožica Zniderčič. Da je večer še bolje uspel, je poskrbel mladinski zbor iz Števerjana, ki je pod vodstvom Anke Černič zapel najprej pesem »Veseli ringaraja«, nato pa še dve skladbici. Tudi udeležba na večeru je bila kar dobra, četudi bi pričakovali kaj več mladih učiteljev.
Ker so pesmi Ljubke Šorlijeve zrastle v šoli in za šolo, v neposrednem stiku z otroki, bi si zbirko morali oskrbeti vsi učitelji slovenskih šol in vse knjižnice na naših šolah, ker najdejo v njej zelo primerne pesmi za vsako dobo šolskega leta,
V	Sovodnjah je bilo zbirno mesto v Kulturnem domu, od koder so slavljenci odšli v župno cerkev, kjer je opravil zahvalno mašo g. Marjan Komjanc. Nato so se podali k spomeniku padlim, kjer so z enominutnim molkom počastili spomin vseh tistih, ki so svoja življenja darovali za boljši jutri. Položili so tudi venec. Vse je pretresla vedno mila pesem »Gozdič je že zelen«, ki so jo skupno zapeli.
Po zakuski v gostilni pred občinskim poslopjem so se v avtobusu odpeljali prek meje pri Fernetičih v svetovno znano kobilarno Lipico. Zaradi urnika pa ni bilo moč ogledati si slavnih konj in njihovih hlevov. Tudi burja je neusmiljeno brila. Tako je bilo treba v točilnici počakati na kosilo, ki je bilo v hotelu »Mae-stoso«.
Ob petju in veselem razpoloženju so slavljenci nadaljevali pot proti Strunjanu in se ustavili ob stari cerkvici v zalivu sv. Simona. Nato so prišli v Portorož in si ogledali igralnico. Lahko so videli, kako igralci mrzlično pritiskajo na gumbe v pričakovanju, da se jim bo sreča nasmehnila. Tudi nekateri od naših jubilantov so poskusili svojo srečo.
Povratek je bil prek Trsta, večerja pa spet v domačem kraju v gostilni »pri Francetu«. Tu so se pridružili še drugi sorodniki, ki se izleta niso udeležili. Za veselo razpoloženje so poskrbeli mladi harmonikaši iz sovodenj ske občine. Večer se je zaključil s sklepom, da se slavljenci spet zbero vsaj leta 1988, ko bodo imeli 55 let.
Da je vse praznovanje tako lepo uspelo, gre v prvi vrsti zasluga Emilu Tomšiču, kateremu pa so bili v pomoč še nekateri drugi.	Remo	Devetak
od začetka pouka do počitnic, od pesmi za sv. Miklavža in pusta do materinskih proslav. Gre torej za pesmi, ki pridejo prav vsakemu čitelju. Poleg tega so zrastle med nami, iz našega primorskega okolja in naših razmer, usmerjene v vzgojo in zabavo otrok.
Po predstavitvi in recitacijah je sledil razgovor, v katerem je ga. Šorlijeva na vprašanja pojasnila, kako so njene pesmi nastajale, prav v šoli, ko je gledala otroke pred seboj. Marijan Brecelj je kot urednik zbirke razložil, zakaj je prišlo do zbirke. Pesmi Ljubke Šorlijeve so bile namreč raztresene po raznih koledarjih, raznih letnikih »Pastirčka« in drugod. Težko je bilo priti do njih; sedaj, ko so zbrane v knjigi, bodo lahko dostopne vsem, ki jim je mar dobra otroška pesem. Na koncu je še Edi Žerjal kot ilustrator zbirke povedal svoje: »Ni mi bilo težko izbrati motive za ilustracijo, saj so se v pesmih sami ponujali.«
Naj gre torej ta pesniška zbirka med naše učitelje in otroke, pa tudi v družine kot zelo primeren dar za otroke. - K. H.
Še o rdeči zvezdi
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
V	vašem tedniku z dne 6. oktobra 1983 smo v rubriki »Kamenčki« zasledili zanimiv članek z naslovom: Samozvanci ali poslani? V tem članku nas neznani avtor obtožuje, da smo ob obisku predsednika republike Pertinija v našem mestu pred županstvom dvignili transparent, ki naj bi povzročil »razburjenje med italijansko in slovensko demokratično javnostjo«.
Na poziv avtorja, da bi se ta zadeva razčistila, odgovarjamo z odprtim pismom v upanju, da ga objavite.
1. Opozarjamo vas, da se je korekten tekst transparenta glasil: »Slovenski dijaki Te pozdravljamo« in ne kot je bilo napisano: »Slovenski dijaki pozdravljajo predsednika«, kakor ste vi napačno objavili v vašem tedniku.
2. Rdeča zvezda na našem transparentu ni bila prav nič »pritaknjena«, ampak smo jo tja narisali zato, ker smo pozdrav napisali v beli, modri in rdeči barvi, ki z rdečo zvezdo sestavljajo slovensko povojno zastavo. To ste žal v vašem članku popolnoma prezrli.
3. Nasprotujemo žaljivemu namigovanju, da smo »rdeča mularija« pod vplivom kakega Tonija Negrija. Smo samo napredni slovenski dijaki. Z našim transparentom smo hoteli s slovenskimi besedami in v slovenskih barvah pozdraviti predsednika republike in tako dokazati javnosti, da smo Slovenci v Gorici aktivno prisotni. Niti od daleč pa nismo mislili, da bi to lahko v nekaterih slovenskih krogih povzročilo tako razburjenje, ki je po našem mnenju popolnoma neumestno in nesmiselno. Lepo pozdravljeni.
Napredni slovenski dijaki (Sledijo podpisi)
Opomba ured.:
Avtor omenjenih »Kamenčkov« ni neznan, ker s svojim psevdonimom sodeluje v »Kamenčkih« že vrsto let.
Barve slovenske zastave so izbrali slovenski rodoljubi že leta 1848. Gre za zastavo, ki ima belo, modro, rdečo barvo brez slehernega znaka. Če so med zadnjo vojno nekateri na slovensko zastavo zarisali še rdečo zvezdo, ni rečeno, da je zato takšna zastava »slovenska«, to je vseh Slovencev. Je zastava enega dela Slovencev in ne vseh, ker je vsi niso sprejeli, zvesti oni iz leta 1848. Glede pomena rdeče zvezde na slovenski zastavi ste lahko brali odlično razlago v Katoliškem glasu dne 20. oktobra.
Pravilno pa ste razumeli »žaljivo namigovanje o rdeči mulariji«. Niste pa predvideli reakcije, ki je zaradi rdeče zvezde na vašem transparentu nastala med slovensko in italijansko javnostjo. To je pokazalo tudi protestno pismo vaših kolegov, ki so se oglasili v Katoliškem glasu pred vami. Zato ponavljamo: Bila je gesta »mularije«, ki je kričava, a premalo razsodna. Če je bila ta gesta samo vaše delo, tem boljše.
Končno še to: Podpisujete se »napredni slovenski dijaki«. Naprednjaki so bili nekdanji liberalci in sokoli, ki so pa nosili zastavo brez rdeče zvezde kot vsi Slovenci. Kaj ste torej vi?
Deželni svet SSk
V	soboto 22. oktobra je v Nabrežini zasedal deželni svet Slovenske skupnosti. Najvišji organ stranke je pod predsedstvom Rafka Dolharja obravnaval vrsto aktualnih problemov slovenske manjšine v naši deželi. Poročilo o sestavi deželne večine in sodelovanju SSk v isti je imel deželni tajnik Andrej Bratuž.
Na dnevnem redu je bilo še več drugih vprašanj, o katerih sta poročala tako predsednik kot tajnik. Govora je bilo o koordinaciji dela izvoljenih predstavnikov ter o pripravi na evropske volitve, ki bodo spomladi prihodnje leto.
Seja deželnega sveta SSk je gotovo pokazala vedno večjo zavzetost za delo slovenske stranke ter za njeno prisotnost v vsakdanjem političnem življenju.
Zavod »J. Stefan«
Poklicni zavod za industrijo in obrt »J. Stefan« je še vedno v težavah. Kljub stavkam, obljubam, izjavam solidarnosti, protestom, delegacijam, srečanjem... oblasti še niso začele s preurejevalnimi deli, ki bi omogočila reden potek pouka na zavodu.
Zadeva je resna, ker grozi zaradi nerešenih problemov 120 dijakom nevarnost, da bodo ob koncu šolskega leta neocenjeni, če ne bodo opravili vsaj dveh tretjin predvidenega pouka v laboratoriju. Ti laboratoriji so namreč zaradi varnostnih ukrepov od začetka leta zaprti. V nevarnosti so tudi profesorji, ki poučujejo praktične vaje.
Koliko časa bo še to trajalo?
Zbor »Vesela pomlad« je zaključil »Primorske dneve«
Kot smo že poročali, je gostoval pri koroških Slovencih ob zaključku Primorskih dnevov tudi Mladinski pevski zbor »Vesela pomlad«. Mladi pevci so se na to gostovanje zavzeto pripravljali in nestrpno pričakovali dan odhoda na Koroško.
V	soboto 15. oktobra se jim je ta želja uresničila. V Celovcu sta pevce in njihove spremljevalce pričakala pred poslopjem Mohorjeve družbe predsednik Krščanske kulturne zveze dr. Janko Zerzer in tajnik Nužej Tolmajer, ki sta skupino pospremila na ogled Gosposvetskega polja, Gospe svete in Krnske gore. Ogledali so si tudi poslopje zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu.
Pod večer je imel zbor kratek nastop v celovški stolnici, kjer je celovška mirovna pobuda priredila srečanje narodov v okviru mirovnega tedna.
Vsi čutimo, kako je ta velika dobrina, ki ji pravimo MIR, danes že zelo ogrožena in se obenem zavedamo nesmisla oboroževalne tekme v svetu. Da se moramo strniti v boju za ohranitev miru, je bilo poudarjeno tudi na podobni prireditvi isti večer v celovškem Slomškovem domu. Tu so se srečali predstavniki treh narodnosti in treh kultur — avstrijske, italijanske in slovenske. MPZ »Ve-
Obiskali bomo pokopališče v Gonarsu
Zveza slov. katol. prosvete je dala pobudo za obisk pokopališča v Gonarsu v nedeljo 6. novembra popoldne ob 30. obletnici razpusta taborišča v Gonarsu. Pobudi so se pridružili tudi slovenski duhovniki. Zato bomo skupno obiskali Gonars v nedeljo 6. novembra. Ob 15. uri bo v župnijski cerkvi v Gonarsu koncelebrira-na maša za vse žrtve taborišč v zadnji vojni. Nato bo skupen obisk pokopališča in molitve na grobovih.
Pričakujemo, da bodo prišli v Gonars tudi naši pevci, da bodo skupno peli pri maši in na pokopališču. Iz Gorice bo ob 13.30 odpeljal s Travnika poseben avtobus, ki ga organizira slovenska župnija. Vpisovanje v zakristiji pri Sv. Ivanu.
Vabimo, da se temu obisku in molitvi za vse žrtve taborišč pridružijo tudi verniki s Tržaškega.
Novosti v Katoliški knjigarni v Gorici
Gačnik: Cerkvene pesmi za otroške zbore in Naša pesem, izvleček glasov. (Ko bi ljudje več peli, / bi se bolj radi imeli. / Boga bi več častili, J in srca dobrega bi bili. / Ker peti več ne znamo / in srce šlo nam je v omamo, / prosimo ljubega Boga, J naj prizanese nam gorja.)
Naslov knjigarne: Piazza Vittoria - Travnik 25, 34170 Gorizia-Gorica.
sela pomlad« je tu zastopal primorske Slovence.
Nedelja je bila posvečena izključno srečanju s koroškimi rojaki. Zbor je zjutraj sodeloval pri sv. maši v škocijanu, popoldne pa je bil gost Slovencev v Št. Primožu. V domačem kulturnem domu SPD »Danica« je imel zelo uspel koncert, ki je zapustil pri poslušalcih res najlepše vtise. Na prireditvi je nastopil tudi openski narodno-zabavni ansambel »Zvezde« s pevko Lucijo čač, ki si je s svojo glasbo utrl pot do srca slehernega poslušalca v dvorani. Sodeloval je tudi Tone Bedenčič, ki je s svojimi diapozitivi in čudovito glasbeno spremljavo prikazal košček zemlje, na katerem živijo, delajo in se borijo za svoje pravice primorski Slovenci.
V	pozdravnem nagovoru, ki ga je imel ob zaključku Primorskih dnevov dr. Janko Zerzer, je bila poudarjena potreba po trdnejši povezanosti in izmenjavi izkušenj med koroškimi in primorskimi Slovenci. Primorski dnevi so bili zelo uspešni. Zato so se organizatorji odločili, da priredijo podobne dneve prihodnje leto tu v našem zamejstvu.
Za povabilo in gostoljuben sprejem se je Krščansko kulturni zvezi in sopriredi-teljema SPD »Danica« in OPZ iz Škoci-jana zahvalila Majda Danev. Pozdravila je tudi pobudo, ki želi ustvariti most povezave med slovenskimi rojaki, ki žive izven meja matične domovine.
Kontovel
Po 33 letih duhovniške službe na Kon-tovelu se je od nas poslovil g. Rudi Bogateč in prevzel nove dolžnosti v dolinski fari.
Bil je torej več kot tri desetletja med nami in se moramo zato kot vaščani ob njegovem odhodu vsaj na kratko spomniti vsega, kar je za kontovelsko župnijo napravil.
Prišel je med nas v letu 1950, potem ko je g. Stanko Janežič bil s Kontovela premeščen v Mačkolje. Časi in razmere so bili težki, povojna politična vprašanja se še niso razjasnila, kar je gotovo težilo v tistem času tudi naše župnike. Toda g. Rudi Bogateč, Križan po rodu, se je kmalu privadil tedanjim razmeram, bil je velik prijatelj mladine, rad je obiskoval bolnike, vseskozi vzorno skrbel za kontovelsko cerkev in jo stalno prenavljal in popravljal. Zgradil je kot župnik tudi več znamenj (v čast sv. Jožefu, zavetniku delavcev, na čast Materi božji itd.).
Kontovelci mu dolgujemo mnogo, saj je poleg svoje duhovniške službe skrbel tudi za svoje župljane in marsikomu omogočil, da je prišel do službe oz. do primerne zaposlitve. V narodnostnih težavah je bil vedno premočrten, vedno ob strani zavednega slovenskega Kontovelca in seveda tudi socialno vselej občutljiv.
Ko se od njega po 33 letih poslavljamo, mu želimo v novem poklicnem poslanstvu veliko zadovoljstva in notranje sreče. Dolina je njegova tretja fara, saj je pred Kontovelom bil kaplan na Plavjah.
Mislim, da tolmačim čustva velike večine Kontovelcev, če se mu iskreno zahvalim za vse napore, ki jih je vložil v našo župnijo in za vse, kar je za to faro dobrega napravil.	Vaščan
Beseda bivšim in novim faranom
Štejem si v dolžnost in čast, da se iz srca zahvalim svojim bivšim kontovelskim faranom. 33 let sem med njimi prebival in doživel veliko sprememb, lepe in žalostne dneve. Kristus je 33 let živel, trpel je a tudi poznal vesele ure v krogu svojih prijateljev. Isto velja za duhovnika.
Zahvaljujem se vsem, ki so me podpirali z molitvijo, bili z menoj potrpežljivi, ki so me skušali razumeti in me podpirali v slabostih začenši od cerkovnikov, organistov, pevcev, starih ljudi do nedolžnih otrok. Zahvaljujem se za nepričakovano slovo zadnjega dne, ki mi je dalo razumeti, da duhovnik ni tujec v vasi, temveč vsem prijatelj.
Ta teden sem v Dolini doživel prav prisrčen sprejem od strani prijaznih in dobrih župljanov, od predstavnikov mladinskega krožka s predsednikom na čelu, pri sobotni maši, kjer so otroci korajžno peli in od strani župljanov s Prebenega in Dolinčanov pri nedeljski maši z lepim in ubranim petjem.
Pozdravljam prav iz srca svoje nove župljane, katerim želim biti oče, brat in prijatelj obenem kot predstavnik Jezusa Kristusa.
Rudi Bogateč, župnik
Nastop zbora „Soča“ iz Kanala
Pesem ni le prvobitna kretnja duha, sublimacija govorice. Petje je oseben dar in pomeni ponoven, vendar vselej enkraten poseg v tisočere akorde človekovih globin...
Občutki, ki so prevevali občinstvo ob nedeljskem koncertu v Katoliškem domu, so bili temu dejanska potrditev. Mešani pevski zbor »Soča« iz Kanala nam je nudil svež in razgiban repertoar skladb, saj je mimo polifonije in slovenske umetne pesmi posegel v zakladnico naših sodobnih in starejših skladateljev.
Gallusove skladbe Libertas, O homo, Quid sis so v svoji renesančni ubranosti zadobile prizvok prazničnega zmagoslavja. Svojstvene občutke je pričarala stvaritev romantika Brucknerja. Je pa Ukmarjeva »Skica na koncertu« izzvenela kot originalen poizkus sodobne umetne pesmi. Med iskanja novih interpretacijskih možnosti spadata tudi pesmi A. Srebotnjaka »Bori« in »Kraška jesen« ter »Veter« U. Vrabca. Slednje je zbor dinamično dokaj razgibal in poudaril poteze sodobnega umetniškega izražanja.
Izrazna razpoložljivost in vokalna barvitost sta pridobili na svežini ob podajanju narodnih skladb. »Oj Triglav« J. Aljaža, Nedvedova »Nazaj v planinski raj«, pa še K. Pahorja »Pa se sliš«, so kot kontrast polifonskemu izvajanju odjeknile s pristnostjo vonjav po domači prsti in človekovo elementarno navezanostjo na njeno prirodo in na njeno dobrohotno materinskost...
Pri Špehonjevi skladbi gre za trpko čustvovanje beneške matere ob poslednjem pozdravu detetu. Kot svež kontrast pa se ji postavlja Prelovčeva »Ženka mi v goste gre«, kjer se igrivo besedilo razbohoti v lahkoten ritem.
V svojem sporedu je zbor »Soča« nudil široko mesto prav narodnim stvaritvam. Med slednje je uvrstil še »Mladosti ni« F. Laharnarja, Kocjančičevo »Vabilo« in »Rožici« B. Ipavca ter Kogoj ego »Stoji mi polje«. Svojstveno vzdušje je s svojim resnobno igrivim nizanjem občutij pričarala V. Žganca »Pesmi iz Medjimurja«.
Ob sproščenem petju in dovtipih je v mali dvorani koncert prešel v spontano družabnost in medsebojno spoznavanje. Zlasti še zbor »L. Bratuž«, ki je bil gostitelj kanalskih pevcev, je potrdil željo po ponovnem umetniško prijateljskem snidenju. Drugič seveda v Kanalu!
Jožica Z.
Srečanje dveh kulturnih Zvez
V ponedeljek 17. oktobra so se v Katoliškem domu v Gorici srečali predstavniki Zveze slov. katol. prosvete in Zveze slov. kult. društev. Predsednik ZSKP Emil Valentinčič in tajnik ZSKD Rudi Pavšič sta uvodoma izrazila zadovoljstvo, da je
prišlo do srečanja med Zvezama, ki na Goriškem praktično oblikujeta prosvetno dejavnost in ki združujeta veliko število društev in zborov.
Po izmenjavi informacij o vodstvenih organih in o delovanju posameznih članic so predstavniki obeh Zvez poudarili potrebo po čim večjem sodelovanju, še zlasti v mestu, kjer je prireditvena dejavnost zelo živahna. Izražena je bila želja, da bi v bodočnosti prihajalo do redne izmenjave informacij o delovanju v enem in drugem kulturnem domu in tudi o pomembnejših prireditvah v okoliških vaseh.
Nadalje je bilo ugotovljeno, da se dosedanje oblike sodelovanja lepo in redno razvijajo, čeprav bi bilo treba kaj izboljšati in izpopolniti. Prisotni so zatem razpravljali o drugih možnostih sodelovanja, tako npr. med Zvezama in slovenskimi obmejnimi občinami, prav tako med društvi oz. Zvezami v celotnem zamejskem prostoru.
Ob zaključku so predstavniki ZSKP in ZSKD podčrtali koristnost podobnih srečanj, ki naj pripomorejo k boljšemu md-sebojnemu razumevanju in kvalitetnejšemu delovanju; bil je sprejet sklep, da se vodstvi Zvez ponovno srečata ob koncu letošnje sezone.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
DAROVI
N. N., Gorica: za Alojzijevišče, za cerkev sv. Ivana v Gorici, za Katoliški glas, za Zavod sv. Družine po 10.000 in za Našo pot 5.000 lir.
N. N., Rupa: za Katoliški glas 50.000 in za Zavod sv. Družine 50.000 lir.
V spomin na pok. Pavlo Legiša: Ema Urdih za kapelo v Cerovljah 15.000, za Katoliški glas 8.000, za lačne po svetu 7.000, za zbor Fantje izpod Grmade 15.000 lir.
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: katehet Cvetko Žbogar 50.000; prijatelj iz Doberdoba 70.000; Gabrijela Kakeš 50.000; prijatelji iz Doberdoba 50.000; Marchesan 5.000; Jazbec 5.000; N. N. 3.000; Nanca, Vera in Zdravko Caharija v spomin Matilde Caharija 30.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Porelli 200.000; Milka Gomizelj ob obletnici smrti sina in mame 100.000; N. N. 50.000; Stanislava Sosič 50.000; Giuliano Scherlavai ob krstu hčerke Cinzie 20.000; Emilija Hrovatin 20.000; Marta Malalan v spomin na Franca Sosič 15.000; Ana Jurca Sosič 10.000; N. N. 10.000; Nerina Kralj 10.000; T. M. 5.000; razni 10.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Marija Maver Markon 4.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
V nedeljo 30. oktobra ob 16. uri bo v Katoliškem domu v Gorici
MISIJONSKA PRIREDITEV
Nastopila bo mladina iz Rojana pod vodstvom režiserke Lučke Peterlin Susič z igro
»NAOCNIK IN NAOČALNIK«
Obenem z igro bo tudi bogat srečolov v prid misijonom. Pridite!	Vstop	prost.
33 Banca Agricola Goriziacr=g, 3 Kmečka banka Gorica—i
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorci|a ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51. TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
SLOVENSKI HOTEL
»B L E D«
v RIMU-ROMA Lastnik:
LEVSTIK VINKO
Hotel« BLED«
Via S. Croce in Gerusalemme 40
00185 ROMA
Tel. (06) 777102-7579941 Telex 620196
Opozorilo uredništva
Ker je prihodnji torek, praznik Vseh svetnikov, dela prost dan, bo treba del sestavkov za Katoliški glas staviti v tiskarni že v ponedeljek 31. oktobra. Zato prosimo dopisnike, zlasti s Tržaškega, da nam članke dostavijo že do ponedeljka opoldne.
OBVESTILA
Trinkov večer bo ta četrtek 27. oktobra ob 20.30 v Katoliškem domu. Prof. Tomaž Pavšič bo predaval o Ivanu Trinku, njegovem življenju in njegovi pesmi.
Prvi koncert glasbene sezone bo v soboto 29. t. m. v Kulturnem domu v Gorici ob 20.30. Nastopil bo ansambel Camerata Slovenica s programom izbrane klasične in druge glasbe. - Vabljeni!
Openski skavti in skavtinje priredijo v nedeljo 30. oktobra ob 18. uri na Opčinah v Finžgar j evem domu »Skavtski večer«. Na sporedu so diapozitivi, skeči in petje. Nastopi tudi ansambel »Rdeči nagelj«.
Narodna in študijska knjižnica v Trstu, odsek za zgodovino vabi na razstavo o ukinitvi slovenskih in hrvaških šol ob 60-letnici Gentilijeve reforme. Odprtje 31. oktobra ob 18. uri v Kulturnem domu v Trstu. Razstava ostane odprta do 20. novembra.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu
bo v ponedeljek 31. oktobra Pregljev večer ob stoletnici pisateljevega rojstva. Govorila bo prof. Lojzka Bratuž. Začetek ob 20,30.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine 50.000 lir.
Za slov. misijonarje na Madagaskarju:
Milka Goričan, Gorica 100.000 lir.
^Mb M h
Spored od 30. okt. do 5. nov. 1983 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 »Razbojnik Triška Sibirjak«. Radijska igra. 11.00 Melodije. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 12.30 Glasba brez meja. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Benečija '83. 10.10 G. Verdi: Nabucco. 11.30 Beležka. 12.00 Kralj (Atilij) v New Yorku; glasbeni potpuri. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 P. Zidar: »Oče naš«. 15.00 Šport. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Skupina »Gallus Con-sort« iz Trsta. 18.00 Pod Matajurjan. 18.30 Glasba Latinske Amerike.
Torek: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Promenadni koncert.
10.10 G. Verdi: Nabucco. 11.10 Mladinski oder: »Dobri lajnar«. 11.30 Beležka. 12.00 Ena bolha me grize; glasbeni potpuri.
14.10	Oddaja	za	pisani mladinski	svet.
15.00 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Violinist Č. šiškovič in pianist J. Šetinc. 18.00 M. Mahnič: »Igra o Kocbeku«.
Sreda: 8.10	Od	Milj do Devina.	10.10
Mozart: Rekviem v d-molu. 11.40 Beležka.
12.00	Človek,	kam hitiš? 13.20 Dekliški
zbor	Devin. 14.10	P. Zidar: »Oče	naš«.
16.00 »Ko trkam na nebesna vrata...« 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Orglar A. Klobučar. 18.00 Naključja med literaturo in fantastiko.
Četrtek: 8.30 Ansambla F. Miheliča in M. Kumra. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.10 Skladbe slov. tržaških avtorjev. 11.30 Beležka. 12.00 O slovenskih popevkah; glasbeni potpuri. 14.00 Otroški
kotiček: »To je pa laž!« 16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Mi in glasba. 18.00 Iz dnevnika Angela Kukanja. 18.00 Glasba Latinske Amerike.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Sestanek ob dvanajstih; glasbeni potpuri. 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 P. Zidar: »Oče naš«. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.25 Imena naših vasi. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.35 Imena naših vasi. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Glas od Rezije; glasbeni potpuri. 14.10 Otroški kotiček: »Za-kajček in Vseved«. 14.30 Naš dobri stari radio. 17.00 Kulturra kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Marija Petaros: »V Bregu nekoč in danes«.
DAROVI
Za cerkev na Banah: Zora Husu v spomina na Brunota Danielut 20.000 lir.
Za kapelo sv. L. Mandiča pri Domju: družina Dobrila, Log v dvojno zahvalo novemu svetniku 50.000; M. Kobal, Trst v spomin pokojnih 20.000; Julija Hrovat, Trst 10.000; N. N., Domjo 10.000; Sonja Štubelj, Trst 10.000; Marija Počkar, Trst 5.000; N. N., Trst 5.000; Ana Kanciani, Trst 2.500 lir.
Za gobavce na Madagaskarju: N. N., Gorica 100.000 lir.
Za misijone: Zmaga Martellaro namesto cvetja na grob Antonije Micheli 10.000.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: * trgovski 300 lir, osmrtnice 250 Ur, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
31-X-1983
SVETOVNI DAN VARČEVANJA
VARČEVANJE
OBRODI
KMEČKA BANKA GORICA KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. TRST