Ljubazen do držai/e in Lubezen do domovine. (Premišljevarije hribovskega državljana ob severni aieji). Zdaj, ko miriije tcžko telesno delo, se mi kmctje včasih malo dalje pomudinio pri raznih političnih in gospodarskih pog-ovorih. Najbolj zanimivo so je razgovarjati s sosedi o raši jugoslovanski državi. Meja te države ieie miuio nas — tam doli pod mojim gozdom ?;o žc postavljeni iisli risjniki — in mi gledamo vsak dan preko mejo, kjer še bivajo na.ši bratje — sorcdniki, soscdje — Siovenei. Zvedeli smo, da so Slovencc povsod ob meji pristrigli — kakor da bi iic marali vseh v ncrvi državi. Moj sosod ima sorodnike blizu Lipnicc, bučao in drugo seme je predcloval v olje tudi taai — živahno se jc razvijal trgovinski proinct s severnimi sosedi — viao jc našlo tam dovolj odjcmalcev, odkar pa je mcja sredi nas, preži financar na vsako vžigalico \}\ ;;osp€darski stiki so bili aiahoma pretrgani. Razni davki ia takse so dosegli nezmagljivo višiao. Knjft ne more prav nič prodati, in če hoče prodati, mu že zr.ižavajo «"§«e pod vrcdinost čcš, da je diaar poskočil. Trgovci sc držc starih, visokih cen kakor klešč ko>:e, k kmet bi naj delal vedno v svojo izgubo. Ncki moj sosed jc pripcljal v mesto nekaj drv, prodati jih je moral pod ccno. Še toliko ni dobil, da bi mu bila vožnja plačana. Zadnjič sem bil pri občinski seji. Ncka tvrdka nani je poslala na ogled sliko kialjice Marije in malega pre•;tolonaslcdnika. Spodaj je bilo besedilo v cirilici, ki je i>ri nas nihčc ae zna čitati. Če je bilo prej nemško, smo ^aj čilati znali ia razumeli sjiio tudi — zdaj imamo ^rbsko pisavo vsepovsod: pri vojaških zadevah, na pošti, pri orožništvu itd., lako, da navadnemu kmctu ni ireba o vseb tch rečeh nič vedeti. I^ri proračuaski seji kraj. šolskega svela scm videl, koliko Lzdamo za šolo vsako lcto. Država nam nič ne da za vzdržcvanje solo. a za lo iaia vse druge pravice. Pošiljajo nam mcd nas^ ki smo katoličaai, učitelje naj•¦ slabše kakovosti, za kar imamo Iz zadnjih let dovolj. dokazov. So scdtij poznam take, ki so prej trobili v rog neaiškularijc, da se jt> razlegalo dalcč okrog po aaših hril)ib in dolinah — o nekaterih izgubljenih siroraakih, ki so že ;-apusli}.i naše krajc z najslabšimi spoaiini, pa sp]«h i'.c govorim. Zdi sc, da so se začele zadnje čase te razmcTf nekoliko beijšati. Nikakor se mi nc dopade, da se otroci mučijo s cirilico in sribščino. Po mojem nmenju je to popolnoir.a nepotrebno znto, ker smo v državi S, H in Slovcrcev, torej je za Slaveace državni jezik slovcaski. če pride aaš fant ined južnc l)ratc, se v par mcscik f rivadi hi-vaščiae. Zadnji čas sso se šple zaČele udejslvovali z upiizoritvaroi raznih mladinskih iger. Ker sem se že ,1 nckdaj zaniiual za take reči, wj scdaj rad greai k takim prirediivain. Spiošao imajo lakc rcči aamen, da utrdijo zvozo med šoio in domom, da povzdigujejo izobrazbo ia ulrjujejo ljubezen do domoviae — hočein rcči do države. — Nekje se ini je taka šolska igra zdcla poaesrečcaa, kcr je učitelj kot igralec na odru vmešaval med pravo bcsediio svoje libcralne kktvice, kar gotovo ai vzgojevalro vplivalo »a učence. Učilelji si rcs prizadevajo, da aaučijo otroke domoljubnih dekliimacij, pesmi itd., pa tudi ljubtzen do države gre «skozi želodcc«. Dokler bodo otrcci doma slišali očete prcklinjati zopcr kvivičatia neznosne davkc, dokler bodo otroci lačai iu slabo obicčeni, vsied nczaosaib gospodarskih razmer, se bo prav malo Ijubezni do državc držalo ajihovega srca. Ljiibezea do uaše Ijube domovinc se v aaših srcih ni vkoreninjena, ker saio dozdaj aii Sloveaci moli v Beogradu lako viado, ki je bila nam aiačcha, ae pa laati. Mi Slovenci iaiamo auiogo domoljubaib pesaii. «Doraovina mili kraj«, «Bodi zdrava domoviaa, mili raoj sSovenski kraj«, «Bcscda sladka domoviaa, ae prideš vcč ini iz spoomiiia« itd. Istiaa jc, da ljubimo svojo slovensko pesem, slovenski jezili — slovensko viace — slovt-nske-liribe in doline — —, do te domovine klije v naših srcih prava ljubezca. Ko Ijubimo svoj aarod, aisaio tako ozkosrčni, da bi ae ljubili tudi svojih slovaaskili bralov — zlasti tistih, ki prebivajo z nami v slovanski državi. Naše navdušcnje za Jugoslavijo je bilo velikansko lela 1918. Meseca decembra sc nas je zbralo na tisoče v Marilvpru — okoli N'arodnega doma — in ie ena misel nas je povzdigovala: rešeai smn ncmštva, stopilo smo v lastao, slovaasJio državo. Zdaj ai nikjer več tistega navdušenja — saj smo Sloveaci tekom par let izgubili tolikanj samoslojaosti. Samo eno pravico še lmamo, ki se glasi po acaiški: Maul haltea und weiter aieaen. Prej sužaji Neaiccv, zdaj blapci Beograda. Prej bi bili atoaili v nemškeui morju, zdaj bomo pa v velesrbskeai — v slovaijisk^m. — in Bpga še naj zahvalipip, da nas jc doletda ta sreča, Nam, počasae pameti ljudcm se pa zdi, da je obsojeacu, ki ga čaka smrt, nazadnje «klobasa'/ če ga bodo.'6besili ali ustrelili. «Hin« je «hin« — si bo misH!, čo ne tako, pa drugače — — ia tak revcž še Lma pravico, da sl zažf ii pred smrtjo kaj boljšega . . . Tako razmišljujeaio aii, hriboyski kaietje svoj žalostai stan in se nič ne čudiipo, če ljubezen ia prvotao aavdušeaje za ujf diajeaje v naših srcih pojcmata. — Kadar bo naša država postala res tudi aaša domovina, kadar bodo stali v krogu caakopravao Srb, Hrvat in Slo venec kot trije bratje. tedaj se bomo počntili med južnimi brati kakor doma — ia tedaj še k bo aaša država res tudi raša d<irnrrviaa — tedaj bn prišel tudi z Nemci in Italijani obračun zaradi nasilstva aad aašira aarodom. Ljubozen do države se ae da umetno aaučiti, tcmveč iira korcnine v medsebojai pravičn-f>sti in bratski vzajomnosti.