Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - 1 Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
G o r i z 1 a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
L
Wi
Leto XI. - Štev. 23
Gorica - četrtek 4. junija 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
Človek in razodeta religija Štirje za zaprtimi vrati
Kakšne dolžnosti ima človek do razodete religije? Tu mislim posebno na izobraženca, ki živi v ambientu razodete religije, v ozračju krščanstva. Prva, povsem naravna njegova dolžnost je, da se za verske probleme zanima. Treba, da se prepriča
o	resničnosti temeljev naravne religije, ki so eksistenca osebnega Boga, posmrtno življenje in obveznost naravne nespremenljive moralne postave, ki temelji v nespremenljivem osebnem Bogu. Treba dalje, da se prepriča o verodostojnosti zgodovinskih virov, na katerih sloni krščanstvo in o resničnosti čudežnih pojavov, s katerimi se ta razodeta vera pred svetom legitimira. Treba končno, da spozna vsaj glavne verske resnice in da Boga časti s tistim kultom, ki ga on v svoji razodeti religiji zahteva.
Verska brezbrižnost ali verski indiferen-tizem, to je prava sramota za vsakega normalno razvitega človeka, posebno za izobraženca, še to bi ne bilo častno, če bi bil brezbrižen za probleme fizike, kemije, astronomije in čudovite modeme tehnike. Kaj šele, če se ne zmeni za dejstva, od katerih je v normalnem pogledu odvisno njegovo pozemeljsko življenje in povrh še njegova večnost! Verski brez-brižnež živi v megleni negotovosti o pomenu in smotru sedanjega življenja. Tako se bliža smrti, nevedoč, kaj je pravzaprav zadaj za tistim črnim zastorom. Mar je to še življenje izobraženega človeka? če bi mogel človek dvakrat umreti in bi tnogel po prvem ponesrečenem poskusu še enkrat revidirati svoj odnos do verskih problemov, bi še šlo; toda vemo, da ne umre nihče na poskušnjo, vsi umro definitivno. Samo zdaj je čas orientacije.
Nikdar se ne izgovarjaj, da je bilo toliko teh različnih ver in da vsaka trdi svoje ter da so prav zato vse skupaj enako vredne, oziroma nič vredne. Nečastno je za izobraženca, če ob različnosti mnenj, posebno v važnih vprašanjih, kar tako kapitulira, človek ima razum zato, da resnico išče in najde. Išči stvarno, nepristransko in ponižno, pa boš našel. Miti se ne tolaži s frazo poštenjakoviča, ieš pošteno življenje je najboljša vera. Če si namreč brezbrižen za vero in ne častiš Boga tako, kakor on veleva, ne živiš pošteno. Dolžnost slehernega je, da Boga ne samo v svoji notranjščini umsko Priznava, temveč da tudi njegove zapovedi praktično upošteva v zasebnem in socialnem življenju ter Bogu izkazuje tisti zasebni in javni kult, ki ga je on zahtevah —
To je naravna človekova dolžnost, pa tudi njegova naravna pravica. Nihče ga ne sme ovirati v njegovem zasebnem in lavnem verskem udejstvovanju, ne družinske vezi, ne službeno mesto, ne državna oblast. Ni dovolj, če država garantira svobodo verskega mišljenja, saj to svobodo itak vsi imamo; treba, da jamči Vsakemu državljanu svobodo verskega u-dejstvovanja, ne le zasebnega, ampak tudi lavnega, v govoru, v tisku, v javnem bogoslužju tako, da se državljan ne bo likdar bal posledic, če se je javno pokazal vernega.
Mar se vam ne zdi čudno, da se o tem sPloh razpravlja v dvajsetem tako demokratičnem stoletju, ko že do gneva ponavljajo, da so vsi državljani pred postavo enaki, neglcde na vero, na jezik, na raso *W! Res čudno, toda stoji žalostno dej-®tvo, da so danes milijonski narodi ovi-rani v svojem verskem udejstvovanju bolj kot
v nedemokratičnem srednjem veku ^ bolj kot v starih primitivnih državah.
v*ndar nas tolaži zavest, da je in bo ta Vi proti človekovi naravni pravici brezuspešen, kakor je vsak boj proti naravi upa na trajno zmago. l*a ko bi bil samo brezuspešen! Je pa *Udi državi sami skrajno škodljiv. Saj k od višje ali nižje versko-moralne ravni Pavijanov v glavnem odvisen obstanek ^iavne discipline in državne avtoritete. e odpade morala, jo nadomešča kruta pa le za omejen čas; reakcija in
naravi nima trajne zmage. Če se majejo versko-moralni	principi, se majejo tudi
vsi mednarodni odnosi, ki bi pač morali sloneti na pravici, na resnicoljubju in na odkritosrčnosti. Majejo se vse mednarodne pogodbe, ker manjka spoštovanje naravnega prava, ki veleva: pacta sunt ser-vanda, pogodbe se morajo držati. In tako živimo v dolgi hladni vojni, ki nam požira milijarde in kvari živce. —
Vse to nam	priča,	kakšen	zaklad	je
zdravo versko-moralno udejstvovanje narodov. Delajmo torej	vsi na	to, da	se
versko-moralna	raven	našega	naroda	in
sosedov dvigne, da bi mogli po letih mučne napetosti učakati leta mirnega, pravičnega in plodonosnega sožitja.
Msgr. JAKOB UKMAR
Štirje zunanji ministri, ki so zaradi Dullesove smrti prekinili za dva dni ženevsko konferenco ter šli na pogreb v Washington, so se v petek v skupnem letalu vrnili v Ženevo ter zopet začeli z delom. — Med poletom čez A-tlantski ocean so se Herter, Gro-miko, Lloyd in Murville sestali k zaupnemu sestanku, o katerem vemo le to, da je trajal uro in pol dolgo. To je bil prvi tajni sestanek štirih ministrov. Še pred odhodom iz Amerike pa jih je v svojem privatnem uradu sprejel predsednik Eisenhower ter jih pozval, naj v Ženevi dajo ven vso dobro voljo v prizadevanjih za dosego
Hruščev v Albaniji
Veliko zanimanje v svetu je vzbudil sovjetski obisk tiranskim veljakom. V preteklem tednu je sovj. predsednik v spremstvu vojaškega ministra Malinovskega obiskal razne kraje ter industrijska središča v deželi. V raznih govorih, ki jih je imel, je napadal zahodne države, zlasti Italijo in Grčijo, ker se za svojo obrambo mislita opremiti z modernim orožjem ne na svojo roko, ampak v okviru Atlantskega zavezništva. Pri tem je pozabil na raketna od-strelišča v svojih podložnicah, vzhodno-evropskih državah. — O-bregnil se je tudi ob uradni obisk kraljevske dvojice v Italiji, ker ga jezi namreč, da Grčija ne mara vzpostaviti normalnih diplomatskih odnosov s predstražo komunističnega imperija, Albanijo. Med njima je takorekoč pravno še vedno vojno stanje, ker nista še sklenili mirovne pogodbe, ker so albanski komunisti odkrito pomagali Markosu v državljanski vojni.
V	glavno mesto Albanije Tirano sta prispela tudi kitajski obrambni minister Peng Teh-huaj ter tajnik kom. partije Vzhodne Nemčije Otto Grotewohl.
Istočasno pa je Tito poslal v skandinavske države in na Dansko Kardelja, da vrne obisk tamkajšnjim državnikom, sam pa se je odpravil na potovanje po Srbiji, verjetno kot protiutež obisku Hru-ščeva v sosedni Albaniji.
Hruščev je iz Albanije napadel zadržanje zahodnjakov na ženevski konferenci, obenem pa je dejal, da je pripravljen iti tudi na
konec sveta, samo da pride do vrhunskega sestanka.
V	ponedeljek so podpisali v Tirani skupno sovjetsko-albansko izjavo. S to izjavo se obvezujeta obe podpisnici, da bosta čuvali v odnosu do Jugoslavije medsebojno spoštovanje in nevmešavanje v notranjo politiko. Poleg tega poziva Hruščev balkanske države, naj se združijo v zvezo, ki se bo odpovedala jedrskemu orožju, tako da bo Balkan postal otok miru.
Kako bodo v Beogradu sprejeli zadnji pomirjevalni korak Hrušče-va, se še ne ve.
27. maj v Berlinu
Dan, ko bi moral poteči sovjetski rok glede Berlina, je v bivši nemški prestolnici potekel mirno kot navaden dan. Promet med obema conama se je normalno in v miru vršil. Hruščev se je umaknil v zakotno Albanijo, njegov minister Gromiko pa je moral iti na pogreb Dullesa. Ali morda tudi na pogreb sovjetskega ultimata?
Zmaga belgijskih katoliških šol
Po sto letih hudih bojev belgijskih katoličanov za svobodne verske šole je belgijski parlament končno z veliko večino odobril zakon, kd določa sivobodo šolskega pouka. S tem zakonom so katoliške šole postale enakopravne državnim šolam in dobijo tudi pravico do državnih podpor. Borba zadnjih let za obstoj katoliških šol je bila posebno ostra in trda. — Pravična stvar torej zmaga, četudi so včasih potrebni dolgotrajni boji.
Pogreb John F. Dullesa
Ni
'Om sledita prej ali slej, ker boj proti
V	sredo 27. maja so v Washing-tonu položili k večnemu počitku od zavratne bolezni izmučene zemeljske ostanke bivšega zunanjega ameriškega ministra Dullesa, ki je umrl prejšnjo nedeljo. Pokopali so ga z istimi častmi in slovesnostmi kot narodne junake. Njegovo truplo sedaj počiva na vojaškem pokopališču v Arligtonu poleg ameriških vojakov, padlih v vojni za obrambo svoje domovine.
Pogreba se je udeležila ogromna množica ljudi ter visoko število pomembnih osebnosti iz domačega in tujega mednarodnega življenja. Poročajo, da tako veličastnega pogreba ni videla ameriška prestolnica že dolgo. Poleg petnajstih zunanjih ministrov in drugih visokih osebnosti so se pogreba u-deležili trije državni poglavarji. Eisenhower, Adenauer in Menzies (Avstralija) ter tajnik ZN Ham-
marskjoeld. Hruščev je na pogreb Dullesa, svojega glavnega političnega in idejnega nasprotnika, poslal samega Gromika, kateremu je iz Albanije telegrafsko sporočil, naj se nemudoma odpravi v Wa-shington. In tako se je zgodilo, da je Gromiko prav na 27. maja, datum, ob katerem je Hruščev soglasno z Gromikom grozil z vesoljnim potopom in ognjem in mečem Zahodu in v prvi vi'sti ZDA, pohlevno in v žalni obleki stopal za krsto krmarja zahodne politike ter križarja antikomunizma. Slučajno naključje?
Smrt Fosterja Dullesa je v svetu občuteno odjeknila. Tudi njegovi nasprotniki mu priznavajo vrline in poštenost ter značajnost v politiki. Tudi Mikojan in Hruščev mu nista mogla najti kaj neznačajnega, oba sta se o njem izrazila kot o velikem državniku.
vsaj minimalnega napredka, ki je potreben za sklicanje sestanka na najvišji ravni.
Kakor je bilo predvidevati, so se ministri sporazumeli, da bodo odslej imeli večino sej tajnih, na katerih pa ne bodo prisotni rtem-ški zastopniki. Tako si sedaj v Ženevi javne in tajne seje med zunanjimi ministri izmenoma sledijo. Prve se vršijo v glavni dvorani Palače Narodov, druge pa v privatnih rezidencah ministrov. — Zdi se, da so tajni sestanki bolj plodni in učinkoviti, kakor pa pred javno tribuno, kjer jih množica časnikarjev in drugih skrbno opazuje ter sledi vsakemu njihovemu gibu ali potezi. Vse kaže, da so odgovorni diplomatje načeli vprašanje Berlina, ki je zaenkrat najbolj kočljivo in potrebno nekega izhoda v kratkem času. Stališče obeh strani sta še vedno neiz-premenjeni: Zahodnjaki so pripravljeni spremeniti, oz. nadomestiti sedanje sporazume z drugimi, nikakor pa ne morejo zapustiti bivše nemške prestolnice, kakor zahtevajo Sovjeti. — Gromiko je dejal, da je Berlin postal nevaren sod poln smodnika samo zaradi prisotnosti zahodnih sil v mestu, medtem ko dejstva govore, da so tako stanje ustvarili prav Sovjeti, oz. Hruščev sam z znanim ultimatom, zaradi katerega so danes štirje ministri zbrani v Ženevi.
Vendar opazovalci pripominjajo, da čeprav si državniki po skoro treh tednih konference niso drug drugemu še nič popustili, je zmotno misliti, da je že vsakega upanja konec. Dejansko stanje je namreč drugačno; za ostrimi besedami, kritikami in napadi ter raznimi načelnimi izjavami se vendarle kažejo možnosti za omejen sporazum. Zahod namreč ne more oditi s konference, ne da bi kaj dosegel, kajti sovjetski ultimativni rok glede Berlina še vedno visi nad zahodnjaki kot Damoklejev meč. Čeprav so ga Sovjeti podaljšali za čas ženevske konference, ga znajo takoj uveljaviti, če bi se končala konferenca brez uspeha. Na drugi strani pa želi Hruščev za vsako ceno iti na vrhunski sestanek in prav gotovo razume, da bo za to moral plačati neko ceno. Na to karto tudi zahodnjaki igrajo v Ženevi pri pogajanjih z Gromikom. Toliko manj si na sovjetski strani ne žele neuspeha ženevskih pogajanjih, ker jih imajo v Moskvi samo za »nepotreben« uvod v konferenco najvišjih predstavnikov.— Zato je razumljivo, da bosta obe strani skušali priti do kakega kompromisa.
K temu je treba še pripomniti, da so pred kratkim na tajnih pogajanjih prekinjene konference o atomski sili dosegli večji napredek kot prej v dolgih mesecih razpravljanja. To dejstvo zna ugodno vplivati na Ženevske konference o Berlinu, Nemčiji ter evropski varnosti in razorožitvi.
PRED PREOKRETOM KONFERENCE
Po mnenju strokovnjakov prehajajo ženevska pogajanja v odločilno obdobje. Javne seje se vedno bolj umikajo pred tajnimi sestanki. Ker so ugotovili, da bo v sedanjih okoliščinah težko doseči sporazum o glavnih vprašanjih (nemška združitev ter razorožitev), bodo štirje ministri skušali omejiti razpravljanje na vprašanje Berlina, ki obe strani sili, ter
na vprašanje o prekinitvi atomskih poizkusov. Zato bo predvsem govora o Berlinu. — Glede drugih vprašanj (združitev Nemčije, mirovne pogodbe) je očitno, da na teh pogajanjih ne bodo bogvekaj sklenili, ampak jih prenesli na vrhunski sestanek med štirimi velikimi.
Spričo vsega tega je verjetno, da bo prišla Moskva v hipu, ko bo menila, da je zašla konferenca v slepo ulico, na dan s kakim novim načrtom, ki ga ima gotovo že pripravljenega in ki bi omogočil vsaj omejen uspeh konference, da bi lahko prišlo do sestanka najvišjih predstavnikov. Ta novi načrt bo skoro gotovo zadeval Berlin, ker je to edina točka v zapletenem nemškem vprašanju, glede katere si je mogoče predstavljati vsaj začasno rešitev. Pomisliti je tudi' treba, da bi bil vsaj minimalni sporazum o Berlinu važen, ker bi bil prvi, in bi preprečil, da bi Sovjeti povzročili kako krizo glede tega mesta, tudi če bi vrhunska konferenca ne rodila u-speha.
Jasno je sicer, da zaradi splošnega položaja v svetu nemška združitev trenutno ni možna, vendar pa Zahod ni pripravljen javno priznati pravnega obstoja Vzhodne Nemčije, tudi če upošteva obstoj dveh nemških držav. S tem nastaja položaj, ki je v nekaterih pogledih še bolj absurden kot glede Kitajske, namreč položaj, v katerem iz političnih razlogov ni mogoče pravno priznati stvarnosti, ki pa zaradi tega vseeno ostane stvarnost. Začasna rešitev berlinskega vprašanja, .ki bi vzpostavila stike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci — čeprav bi v prvih videli le »agente« Sovjetske zveze — bi lahko pomenila začetek počasnega razvoja, ki bi po eni strani dovoljeval neke vrste neuradne odnošaje med obema nemškima državama in bi skoro avtomatično vodil do zedinjenja, po drugi strani pa bi olajšal Zahodu pravno priznanje dejanskega stanja. Ti dve možnosti ostaneta odprti, dokler ne ugasne vsako upanje na sporazum. V nasprotnem primeru pa bi izbruhnila kriza glede Berlina in misel na kako pravno priznanje bi izgubila vsak pomen.
Astronavtski opici Able in Baker
Se vse bolj kakor kakršno koli filmsko zvezdnico so dne 30. maja v Washingtonu sprejeli obe astronavtski opici Able in Baker. Nad sto fotografov ju je nad 15 minut oblegalo, tako da sta opici potolkli vsa dosedanja fotografska prvenstva.
Opici so v četrtek 28. maja izstrelili na Floridi s Cape Canaverala 500 km visoko. Čez poldrugo uro so ju našli živi v morju 2.400 km daleč od točke izstrelitve, pri Malih Antilih. Znanstveniki so sporočili, da sta opici manj trpeli na svojem vse-mirskem poletu kakor pa pozneje na letalski vožnji z Antilskih otokov v Washing-ton. Dr. Donald Stullken, ki je prvi prišel do opic in ju rešil, je izjavil, da opici nista bili v slabem stanju kakor so predvidevali, pač pa silno jezni zaradi tega, kar se je z njima zgodilo. Opici — od katerih je ena že poginila — bodo sedaj preiskovali znanstveniki in zdravniki, da ugotovijo morebitne motnje zaradi njihovega vsemirskega poleta. Po smrti pa ju bodo še abducirali. To je prvi polet živega bitja v vsemi rje, ki se je zaključil s povratkom na zemljo, in znanstveniki smatrajo ta uspeh kot prvi korak k poletu človeka v vsemi r je.
NAS TEDEN V CERKVI
Naš teden v Cerkvi
14.6. nedelja, 4. pob.: sv. Pazilij Veliki, c. učenik
15.6. ponedeljek: sv. Vid, m.
16.6. torek: st’. Feliks in Fortunat, nmč.
17.6. sreda: sv. Adolf, škof
18.6. četrtek: sv. Efrem, c. učenik
19.6. petek: sv, Gervazij in Protazij, nmč.
20.6. sobota: sv. Silverij, papež, m.
*
SV. SILVERIJ rt 538), papež.
Mogočna vzhodnorimska cesarica Teodora v Carigradu je hotela, naj bi Silverij, kot papež, potrdil za carigrajskega patriarha krivoverca Antima. Silverij se je
odločno uprl. Cesarica je ukazala svojemu vojskovodji Belizarju, ki je stoloval v Rimu, naj papeša pošlje v pregnanstvo v Malo Azijo.
Cesar lustinijan je Silverija oprostil, toda kmalu ga je Belizar izgnal na otok Palmaria, kjer je umrl v pomanjkanju.
Škofu Amatorju je pisal: Hranim se s kruhom bridkosti in z vodo stiske; toda svoji dolšnosti (učiti in braniti pravo vero) se nisem izneveril in se tudi ne bom.«
V izgnanstvu živeči cerkveni predstojniki (škofje) imajo v tem mučeniškem, v izgnanstvu umrlem papežu svojega zavetnika in priprošnjika.
3. nedelja po BJnkošiih
Sv. maša nam to nedeljo nudi izredno lepe in zelo važne verske misli in nauke:
Vstopni spev je prelepa in ganljiva molitev. Spominja nas na naš življenjski položaj in nujno potrebo po Bogu: človek je slabič, ki vedno potrebuje Boga. Mi smo šibki, revni in slabotni. Venomer potrebujemo rešilno božjo milost in pomoč. Brez Boga smo vedno na tleh in brez moči. Od samega Stvarnika so navdihnjene nam namenjene besede: »Ozri se name in usmili se me, Gospod, kajti osamljen sem in ubog. Glej moje ponižanje in moje trpljenje in odpusti vse moje pregrehe, moj Bog. K Tebi, Gospod, povzdigujem svojo dušo; moj Bog, v Tebe upam, ne daj, da bi moral zardeti.« — Mašna molitev (prošnja) kliče nad nas božje usmiljenje, ki naj nas privede do večnih dobrin, to je v nebeško kraljestvo.
Posebno važnost ima berilo sv. Petra. Prvak apostolov nas opozarja na veliko resnico, katero mnogi pozabljajo, namreč, da nas vedno zalezuje hudi duh. Naš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Dejansko marsikoga ujame: nekatere z denarjem in bogastvom, druge z užitki in zabavami, tretje s častmi in pohlepom, četrte s hudobijo, ošabnostjo in moralno pokvarjenostjo. Skuša pa vse ljudi. Neprestano nastavlja pasti in skušnjave, neprestano skuša z grehom. Enkrat hoče vzeti vero, drugič zaupanje, tretjič ljubezen do Boga ali do bližnjega, četrtič spoštovanje in pokorščino, petič čistost in nedolžnost, šestič božje poštenje in strah božji. Vsem hoče ukrasti srečo, skaliti mir, vse zapeljati v greh, v upor proti Bogu, v sovraštvo do Boga in pognati v večno pogubo, v pekel. •— Zavedajmo se te velike resnice: zoper nas se bori hudi duh, ki je kakor rjoveč lev, močan in požrešen in smrtno nevaren. Ta naš glavni sovražnik nikoli ne spi in nikdar ne miruje. Vedno je na delu, podnevi in ponoči. Vedno znova išče žrtve. Gorje mu, kogar ujame! Tak je lahko izgubljen za vedno.
Evangelij nam pa nazorno prikazuje, razodeva in slika božjo žalost zaradi grehov in grešnikov in
hkrati neizmerno božje veselje nad grešniki, ki se spreobrnejo. Imejmo vedno pred očmi te resnice: 1. Bog nas ljubi, brezmejno ljubi,
ljubi kot najboljši oče, ljubi po božje, to je popolno; — 2. Bog ne mara greha, ker greh Boga žali, časti hudiča in pogublja ljudi; — 3. Bog želi in zahteva naše popolno spreobrnjenje in našo svetost, brezgrešno dušo in brezgrešno življenje. Za nebesa je namreč potrebna svetost. Samo svetost je pot do večne sreče! — 4. Bog rad odpusti in vse odpusti, ko vidi, da je človek resnično skesan; — 5. Bog komaj čaka in silno želi, da se grešniki spreobrnejo. In Bog se izredno veseli skesanih grešnikov. »Povem vam,« pravi Jezus, »da bo tako v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore.« Vedimo in pomnimo : naša sreča ni greh, ampak Bog. Naša sreča ni v grehu, ampak v Bogu. Zatorej ljubimo Boga in sovražimo greh !
življenja V-er
JZ,a tem otokom ni pristanov
Katoliškemu glasu ob desetletnici obstoja. Ne, vsem, ki so zaradi neizmernega upa zanj trpeli in zmagovali. Deset let...
Za tern otokom ni pristanov, ni.
V pobočje zabite kosti dreves se smejejo vstajenju.
Naenkrat dahne pomlad.
A onkraj otoka?
Nihče ne išče školjk, ker ni pristanov. Morje strmi s preglobokimi očmi, bolno: od strte ljubezni prvih Ljudi.
S sovraštvom otroka.
Skoz okno v mreži kradoma vprašujem. Sonce, od ognja slepo, drsi s tokovi. Veter noče vezi usmiljenja.
Crkni, ladja človeka!
Naselje naše nosi drog ob drogu.
V tihih ovinkih zorijo pomaranče.
Beli kljuni vise čez poštni urad.
A tam, tam, tam — zunaj?
Moj brat se vrača tod domov, ubogi.
Riž je pripravljen, in čaj, in riba.
Moje prazne, slane oči bledijo.
V obzorju vstane svetilnik.
VLADIMIR KOS
Japonska, 20. maja 1959.
Sv. oče pri procesiji Telesa v Rimu
sv. Rešnjega
Skoro po dveh stoletjih in pol je rimski papež prisostvoval procesiji sv. Rešnjega Telesa izven vatikanskega mesta.
Sv. oče Janez XXIII. se je na praznik sv. Rešnjega Telesa podal na trg pred Kolosejem, kjer je vernikom podelil blagoslov z Najsvetejšim in imel tudi lep priložnostni' govor. Sličen dogodek zasledimo le v daljnem letu 1724, ko je tedanji papež Benedikt XIII. nesel Najsvetejše po rimskih ulicah na praznik sv. Rešnjega Telesa. — Sv. oče je prispel pred Kolosej ob 19. uri. Pod Konštantinovim slavolokom je bil postavljen oltar, poleg pa oder za najvišje predstavnike cerkvene in svetne oblasti. Ko je procesija z Najsvetejšim dospela do Koloseja, so Najsvetejše postavili na pripravljeni oltar in po Tantum ergu je sv. oče podelil blagoslov tisoč-glavi množici. Med verniki je bilo tudi veliko število tujcev. Po blagoslovu je imel sv. oče kratek nagovor.
V petek, -na praznik Srca Jezusovega, se bo sv. oče skupaj s kardinali udeležil spravni uri češčenja sv. R. T. v baziliki sv.. Petra. Pobožnost bo zvečer ob 6. uri.
Novi cerkveni pokrajini v Afriki
Sveti oče je ustanovil v Afriki dve novi samostojni pokrajini, in sicer v Severni Rodeziji s sedežem v mestu Lusaka in v Nyasalandu s sedežem v mestu Blantvre. Omenjeni pokrajini se odslej ne smatrata več za misijonski pokrajini. V novi škofiji Lusaka deluje naš misijonar p. Radko Ru-dež, D. J. Vodijo jo poljski jezuiti.
Slovesnosti v Arsu
Prvega maja so se začele v Arsu v Franciji slovesnosti ob 100-letnici smrti svetega župnika Janeza Vianneya. Prisotnih je bilo mnogo vernikov in tudi velika skupina kanadskih romarjev, ki so bili na poti v Rim. Ob tisti priliki so v arški cerkvi kronali poseben kip Matere božje.
Zborovanje papeških misijonskih organizacij
V Rimu so zborovale papeške misijonske družbe, ki skrbijo za zbiranje sredstev za misijonsko delo. Kongregacija za šir-
jenje vere ima po svetu 700 misijonov. Preteklo leto se je nabralo za misijone 20 milijonov dolarjev, kar je znatno več kot leto prej. Vsota bo služila za kritje stroškov za vzdrževanje semenišč in drugih misijonskih ustanov. Na misijonskih področjih je trenutno 319 malih semenišč s 23 tisoč gojenci in 112 velikih semenišč s pet' tisoč gojenci. Potrebe misijonov so tako velike, da nabrana vsota nikakor ne zadostuje.
Zavod za zapoznele poklice
V Amsterdamu je frančiškanski pater Ophen organiziral prvi zavod za zapoznele poklice. Doslej so se priglasili prvi štirje kandidati, ki čez dan opravljajo svoje poklicno delo, zvečer pa v zavodu obiskujejo tečaje.
Pevski zbor p. VI. Kosa poje pri obredih velikega tedna. - Nepokrito dekle je še poganka.
PLES - 9. knjižica
Nobena izmed doslej objavljenih ktjjižic še menda ni vzbudila toliko zanimanja mladih ljudi, kot ga je vzbudila knjižica Ples. Seveda je najbolje, da jo vsi, ki mislijo o njej karkoli spregovoriti, najprej dobro in pazljivo preberejo. Potem pa naj sodijo starši, fantje in dekleta. Različni bodo sodili različno. A ko bodo prišli mladi v leta staršev in bodo govorili iz izkušenj, bodo delo odobravali, saj je poučno in pisano za današnji čas, ko mladina kar vse preveč dere na plese. Saj je kar nerodno človeku ob nedeljah popoldne vzdolž ob obali Barkovelj, Grljana in drugod, ko vidi, da že sredi popoldneva, pa celo še ob enih zjutraj mladi ljudje na prostem plešejo. Zapravljajo čas in denar. Mnogi pa tudi poštenje. Nihče nima ničesar proti pošteni in pametni zabavi. A da bi ves prosti čas morali žrtvovati in izgubiti prav na plesu, je pa naravnost neumno in največkrat tudi škodljivo. Zato pravilno zaključuje knjižica svoje razglabljanje o plesu takole:
»Morda kdo po vsem tem, kar je bilo o plesu povedanega, še premišljuje, ali bi ples pustil ali bi se ga vkljub temu udeleževal, le pazil bi bolj, ker je vsakomur vsaj to jasno, da je ples zelo nevarna zabava.
Takemu bi pomagal s sledečim nasvetom: Izberi si varnejšo pot! Saj boš priznal, da ni najpametnejši tisti deček, ki pleza na visoka drevesa prav do vrha, da se drevo šibi in mu preti nevarnost, da se bo polomilo in bo padel na tla in se pobil. Niso najboljši tisti šoferji, ki vozijo z največjo brzino, da neprestano spravljajo v nevarnost svoje in drugih življenje. Nihče tudi ne bo hvalil tistih turistov, ki slabo opremljeni plezajo po nevarnih skalah, da se lahko vsak trenutek ponesrečijo.
Ples pa je taka zabava, pri kateri neprestano izpostavljaš v nevarnost velike dobrine: svoje zdravje, čast, dobro ime, svoj značaj, čistost, svoje dostojanstvo, vso svojo bodočnost, ker je resnica, kar je zapisal sv. Avguštin, da je „ples strup, ki uničuje vsako krepost”.«
Katoliška glasba po indijskem radiu
Na željo katoliških poslušalcev indijskih radijskih programov je državna radijska postaja v Nevv Delhiju oddajala katoliško cerkveno glasbo.
V
Sirite »Katoliški glas"
Beograjski nadškof
Kot smo že poročali, se je mudil pretekle tedne v Rimu prevzvišeni g. beograjski nadškof dr. Josip Ujčič. Gre za tako zvani obisk »ad limina«, to se pravi za uradni obisk, ki ga mora vsak katoliški škof narediti Sveti Stolici vsakih pet let ter ob tej priliki poročati osebno svetemu očetu o zadevah svoje škofije. Nadškof Ujčič je mogel, kot smo že pisali, ta obisk izvršiti letos prvič po dvajsetih letih; vojni in povojni dogodki v Jugoslaviji mu namreč skozi dvajset zadnjih let niso dopuščali tega.
V Rimu je prevzvišeni obiskal vse važnejše papeške urade, predvsem pa seveda svetega očeta samega, ki mu je izkazal posebno čast tudi s tem, da ga je dvakrat sprejel v privatni avdienci. Ker prevzvišeni ves čas, odkar je kardinal Stepinac v jetništvu, vodi tudi posle predsednika konference jugoslovanskih škofov, si lahko mislimo, da se je na pristojnih mestih Svete Stolice — predvsem pa s svetim očetom samim — razgovarjal ne samo o zadevah svoje škofije, ampak da je bil obenem tudi tolmač dušnopastirskih skrbi celokupnega jug. episkopata.
Ob priliki tega obiska je del časopisja poročal o nekaki posebni, več ali manj politični misiji, ki naj bi si jo bil naložil, oziroma jo od drugih sprejel ter izvedel beograjski nadškof. Iz krogov ustaške emigracije pa so se širile celo vesti, kot da bi vladala med jugoslovanskimi škofi needinost glede ciljev in sredstev. Vse te »novice« in »vesti« so brez podlage. Izmišljene so, bodisi da so jih iznašli časnikarji, ki so bili brez vsakih objektivnih informacij, bodisi da jih je vrgla v svet slepa strast, ki hoče škodovati miru in sožitju med narodi Jugoslavije.
Sicer pa mi tudi v ostalem nismo nikdar imeli in tudi danes nimamo o ciljih, o delovanju in načrtih jugoslovanskih škofov ter njih voditeljev nobenih dvomov. Vsi brez razlike in vsak po svojem temperamentu so vedno dali vsemu svetu svetel zgled dušnopastir-ske gorečnosti, od vere razsvetljenega poguma, resnične krščanske ljubezni, globoke nesebičnosti in neupogljive zvestobe Sv. Stolici. Vemo, da vse drugačne govorice ne samo ne odgovarjajo resnici, ampak da škodujejo Cerkvi in sporazumu med Sveto Stolico in Jugoslavijo... če je ta sporazum sploh mogoč in od sedanjega režima v Jugoslaviji zaželen. Z vsemi ostalimi katoličani tudi vemo, da cerkvenopolitičnih sporazumov z državo ne more sklepati na cerkveni strani nihče drugi kot Sveta Stolica; naše zaupanje do Svete Stolice je tudi v tem primeru brezpogojno. Za prevzvišenega gospoda nadškofa beograjskega pa še posebej vemo, da je — kot blesteč jurist, globok in klen teolog ter v neštetih težkih preizkušnjah potrjeni dušni pastir — vedno s čvrsto in modro roko vodil svojo čredo po težkih potih, katere ji je odmerila božja Previdnost v zadnjih dvajsetih letih. Bil je v tem smislu tudi cenjen in poslušan bratski svetovalec vsem sobratom v episkopatu.
Še enkrat pozivamo torej bralce, da se ne puste zapeljati od govoric in intrig, ki prihajajo z desne in leve ali pa tudi od sicer dobronamernih, a slabo poučenih oseb, marveč da v bratski ljubezni do naših onstran meje po-dvoje in potroje svoje molitve zanje in za njih dušne pastirje. Uredništvo.
V	s KPD lasbe
bil
V	p ‘lani
naj a ok na lacut >lj i; lijev
ar j tsa. >van &ru; »m *ak; istjo n Ije-Ž sorji Stek Hom >sti, ki. : ■at s
2.
Katoliški škofje Jugoslavije
o krščanskem, zakonu in družini
16. Ni ga razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče pretrgati zavezo, ki veže moža in ženo, potem ko sta sklenila in izvršila krščanski zakon.
17. Čeprav bi se ugotovilo, da je žena nerodovitna, ne sme mož zapustiti nerodo vitne in se poročiti z rodovitno. Ko bi tako storil, bi bil kriv prešuštva. (Časti conn. AAS 1930)
18. Nerazveznost zakona je močna o-pora medsebojni zvestobi, tako da poročeno osebo odvrača od grešnih mikov, ki jo vlečejo v nezvestobo.
19. Nerazveznost zakona preprečuje tesnobni strah, da bi morda v primeru nesreče ali starosti enega izmed njiju utegnil drugi odstopiti od zakonske zaveze.
20. Namesto strahu se v zakramentalnem zakonu utrjuje stalni mir, zavarovano je dostojanstvo obeh strani in trajna medsebojna pomoč.
21. Nerazveznost zakona opominja obe strani, da se nista zavezali v zakon iz
gmotnih koristi ali le za dovoljevanje nizkotne pohote, marveč zato, da drug drugemu skrbita za višje in večne dobrine.
22. Z zakonsko trdnostjo je dobro poskrbljeno za varnost in vzgojo otrok. Ta traja dolgo vrsto let ter nalaga staršem težke in dolgotrajne skrbi in bremena; te bosta prenašala laže in vedreje, če zedinita svojo voljo in svoje sile v zavesti, da njuna zaveza traja do smrti.
To so razlogi, zakaj Cerkev ne more dovoliti razveze zakramentalne zakonske zveze. Največ, kar more v nekaterih primerih dovoliti, je ločitev skupnega življenja (od mize in postelje).
23. Ločitev zakramentalno sklenjenega zakona je veliko zlo, ker pomeni poseganje in vtikanje v božje pravice; vsako poseganje v božje pravice pa je za posameznega človeka greh, za vso človeško družbo pa nesreča.
24. Vedite, dragi verniki, da ločena žena ali ločeni mož ne moreta več skleniti novega zakramentalnega zakona, ker je Jezus Kristus slovesno povedal: »Kdor koli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje; in kdor se ločeno oženi, prešuštvuje.« (Mt 19,9)
25. Žalosten je položaj žene tam, kjer
je mogoča razveza zakona; po besedah papeža Leona XIII. so tam izpostavljene nevarnosti, da »bodo odslovljene, ko bodo zadostile moževi strasti.« (Leon XIII. v okrožnici Arcanum divinae sapientiae, 10. febr. 1880)
Božja zamisel zakona
26. Božje načrte o zakonu beremo že na prvi strani svetega pisma. Tu pravi Bog prastaršem: »Plodita se in množita ter napolnjujta zemljo!« (1 Mojz 1,28) To božjo zamisel izvršujejo krščanski zakonci v okviru zakramentalnega zakona.
Zakonska ljubezen je tako vzvišena, da mož »zapusti očeta in mater ter se drži svoje žene, in bosta eno telo.« (1 Mojz 2,24 in Mat 19,6) V takem zakonu krščanska zakonca sodelujeta s tistimi večnimi načrti, po katerih Bog upravlja svet in ohranjuje človeški rod.
27. Če se mož in žena zavedata, da s svojim zakonskim življenjem sodelujeta v vzvišenem božjem načrtu, po katerem Bog ohranjuje svet, potem je njuna medsebojna vdanost trdna in stalna, ker izhaja iz globokih virov resnic svete vere in ne sloni na majavem temelju kake čutne omame, ki se spreminja kakor luna.
Božji načrti, v katerih sodelujeta zakonca, so ti, da bi se zemlja napolnila z ljudmi; ti se bodo po življenju na zemlji preselili v večno domovino in napolnili nebesa. To zakon uresničuje tako, da Cerkvi in državi daje potomstvo.
Potomstvo
28. Potomstvo je prvotni namen za-kona in otroci so plemenito premoženjski ga zakoncem daje sam Bog: »Sinovi so dar od Gospoda...« (Ps 126,3) Blagor staršem, ki sprejmejo ta vzvišeni dar iz Gospodovih rok.
29. Krščanska zakonca bi morala mO' liti kakor pobožni Tobija v stari zavezi: »Ti veš, Gospod, da nisem vzel žene za pohoto, marveč iz ljubezni do potomstva, ki bo vekomaj slavilo Tebe.« (Tob 8,9)
30. Otroci so izvršitev zakonske zveze! ta se s skupnim zarodom utrjuje. V svo* jih otrocih gledajo starši nadaljevanje lastnega življenja. Otrok je podoba, od' svit očeta in matere, zato starši že po nf ravni postavi tako goreče ljubijo svoj6 otroke.	.
(Se nadaljuj*>
Koncert v Pevmi B f| LM "
V soboto 23. in v nedeljo 24. maja je KPD »Jože Abram« iz Pevme priredilo lasbeno-kulturni večer. Spored lega večera ! bil sestavljen iz petih delov.
V prvem delu je nastopil goriški oktet Fanika«. Odpel je tri pesmi, od katerih 1 najbolj ugajala »Nocoj, pa, oh, nocoj!« a oktet smo že večkrat slišali po radiu 1 na odru v dvorani Brezmadežne na acuti. Priznati moramo, da se čedalje alj izpopolnjuje in, če bo po tej poti na-aljeval, bo dosegel res zavidljive uspehe, ar je mogoče motilo, je bil solo prvega Sa. To se pa da lepo popraviti z izobli-•vanjem glasu.
brugi del je bil posvečen glasbenim kla-tom. Slišali smo g. prof. Gabrijela De-*aka, ki je znal z njemu lastno sposob-istjo pričarati in tolmačiti to, kar so veti mojstri glasbe vlili v svoja dela: ve-ije-žalost, trpljenje-upanje. Gospodu prošenju smo hvaležni za izreden kulturni iitek. Prav je, da je tudi svojim doma-tom pokazal košček tiste visoke umet-4ti, s katero imamo mi vsi malo dota. Naša želja je, da bi g. prof. še več-&t slišali v naši sredi.
Se bi bil večer popoln, ako ne bi zagle-li na odru, v okviru tretjega dela, tudi ' htači mladinski zbor. Ponos je sijal iz ladih oči, ko je g. dirigent dal zname-e za začetek. Mehki mladi glasovi so toj osvojili srca vseh prisotnih. Z obraza jim bral, da je njih pesem vzvišana 5'orica, ki najde pot tudi do najotožnej-srca. Mislim, da tolmačim mnenje di, ko želim mladinskemu zboru vztrajat in veselje do lepe slovenske pesmi, tjti oni so poklicani, da poneso v pri-“dnjost to, kar so jim starši zapustili,
fezen do doma in do domače pesmi, ki p toliko rodov tolažila in bodrila. Mor-bi kazalo pri prihodnjem mladinskem topu opustiti pretežke pesmi, kot n. pr. ite, ki o bile spremljane na klavar. Vse-fe>r hvala in čast zboru in dirigentu za tam in lepi nastop. Naj zaključim pobilo o mladinskem zboru z željo: Mla-'ha, tvoja naloga je, da gojiš slovensko isem povsod. Gojiti jo moraš v cerkvi, 'rtia in v šoli; skratka povsod in pokala boš svetu, da smo bogati!
In spet je napovedovalka stopila na oder napovedala, včasih s prešibkim glasom, *etek četrtega dela. Violinist g. Rudolf snravli je ob spremljavi prof. Devetaka ll8ral tri težje kose glasbenih mojstrov. Mija smo že večkrat imeli priliko poslu-M. To pot pa se nam je zdel čisto dru-^en. Schubertova Serenada je pripona, da smo Rudija kot violinista spo-ali še bolj. Dober, lep in hvalevreden je 1 njegov nastop, saj smo ob koncu njenega uvajanja zahtevali ponovitev zad-le skladbe. Klavir in violina v rokah ta-^ ljudi sta podprla naše upanje, da si 'tih nastopov želimo vedno več in več.
poglejmo še k petemu delu. Pevmski ^nni zbor je zbor zavidljivih uspehov. 2akaj? Ker mu je podlaga veselje in »rtvovalnost. Res je, da se včasih kva-f|la izvajanja viša in niža; to je pojav naših zborov. Pri tem nastopu je o-raven precej stalna, le tu pa tam so ^Utežni glasovi uhajali (soprani). To pa Malenkost, ako človek pomisli na zah-^Oost zapetih pesmi. Tri pesmi je zbor ^1 na sporedu, od katerih je najbolj ®ajala »Večerni ave«. To je zahtevna pe-^ a Pevmčani so ji bili kos. Čestitamo Ranemu zboru in mu želimo čedalje več-hspehov.
bi bilo prav, če bi se ne spomnili tudi
človeka, ki je pri tem imel največ dela in seveda največ truda. Vse pevmske točke je vodil mladi pevovodja France Valentinčič. Žrtvoval se je in trudil, a priznati moramo, da je njegov trud obrodil zaželene sadove. Drži pač rek: »Brez dela ni jela.«
In za zaključek poglejmo še med publiko. Videli smo predstavnike Zveze slov. kat. prosvete. Drugih poslušalcev je bilo oba večera nič koliko. Napolnili so obakrat dvorano. Priznati moramo, da je publika živo sledila izvajanju na odru, kar je najboljše spričevalo bodisi nastopajočim, kakor tudi publiki sami.
Naj dodam še to, in mislim, da tolmačim mnenje vseh prisotnih: Dobro bi bilo, ako bi SKPD iz Pevme ta program izvajalo tudi drugod. Trdno smo uverjeni, da so taki programi in tako, izvajanje prav gotovo Bogu v čast in narodu v ponos. V imenu vseh se zahvaljujem SKPD »Jože Abram« iz Pevme za bogati kulturni užitek. Dragi Pevmčani, po začrtani poti naprej!
Ivan Bolčina
Krik in bes (Lurlo e la furia) znanega ameriškega režiserja Martina Ritta je povzet po Faulknerjevem romanu. Znan je njegov film »Dolgo, vroče poletje«, ki je bil tudi povzet po istem avtorju.
V	družini Comson, ki živi v majhnem ameriškem mestu, je življenje težko zaradi odnosov med posameznimi člani družine. En sin je bebec in morajo venomer paziti nanj, drugi se predaja samo alkoholu in nič ne skrbi za hišo. Z njimi živi nečakinja Quentin, ki jo je mati takoj po rojstvu zapustila, samo da bi bila bolj prosta in da bi še naprej lahko živela svoje razuzdano življenje. Jason, čigar mati se je bila poročila z vdovcem Comsomom, mora skrbeti za vse in samo njegova je zasluga, da ne razpade hiša, ki je bila nekdaj najmogočnejša v mestecu. S Quen-tin je do skrajnosti strog, ker se boji, da bi zašla na slabo pot, kot je nekdaj storila njena mati, Caddy Comsom. Ozračje je v hiši neznosno. Jasonova mati nenehno go-
KULTURA
Mlada slikarja Kosič ia Cej razstavljata
Vedno nas je razveselila vsaka kulturna prireditev in vsak literarni pojav, kjer so se izkazale in uveljavile umetniške sposobnosti naših mladih ljudi. Toda še pose- . bej smo veseli sedaj ob priliki slikarske razstave Košiča in Ceja, ker to, čeprav je z umetniškega zrelišča še skromno uveljavljanje, predstavlja vendar za nas izreden dogodek, v kolikor sta iz naših vrst zrastla naša mlada slikarja. Zato smo hvaležni odboru Slov. kat. prosv. društva, ki se je zanimal in poskrbel, da je odkril in prikazal našemu goriškemu slovenskemu občinstvu ta dva mlada talenta.
Slikarja sta še mlada in oba amaterja-samouka. Andrej Košič ima šele 26 let in dela z očetom v trgovini čevljev, Jožef Cej pa je še študent na goriškem slovenskem učiteljišču. Eden in drugi sta člana Apai-ja (goriškega društva umetnikov) in sta se že večkrat udeležila raznih skupnih razstav v goriški provinci. Košič je tudi pred enim mesecom dosegel dober uspeh in lepo priznanje z osebno razstavo v »Caffe Teatro«.
Vsekakor oba slikarja prvič nastopata pred našo slovensko javnostjo. Košič razstavlja 17 olj, Cej pa 11 olj in 4 akvarele. Ob otvoritvi, ki je bila preteklo nedeljo v Marijinem domu na Placuti, je spregovoril tajnik Slov. kat. prosv. društva, ki je zbranemu občinstvu predstavil mlada slikarja in njihova razstavljena dela. Govornik je prikazal različno osebnost in značaj obeh umetnikov, ki se javlja ravno v razlikosti ustvarjalne sile in izraznega načina; poudaril je romantično pesniški značaj Košičevih del, Cejeva dela pa so izraz nemira in stalnega iskanja novega načina izražanja. Oba slikarja izkazujeta veliko nadarjenost in sposobnost in bosta dosegla še lepe uspehe.
S tem priznanjem in voščilom se je zaključila nedeljska otvoritev razstave, širšo in podrobnejšo oceno posameznih del bomo prinesli v prihddnji številki, po za-ključitvi razstave. Zaenkrat toplo priporočamo našim bralcem in prijateljem, da
obiščejo razstavo, ki bo odprta, samo do nedelje 7. t.Th., ter dajo tako našima mladima slikarjema zasluženo priznanje in pohvalo.
Literarne vaje, štev. 7, letnik X.
Dijaški literarni list Literarne vaje so s 7. številko zaključile svoj X. letnik. Lučka Komac zaključuje svojo celoletno povest Tako je moralo biti. Prav tako je zaključila svoje Spomine Metka Kacin. Ostalo prozo pa so prispevali. Sonja Ursini V belgijskih rudnikih, Igor Tuta Časnikar, Hadrijan Sancin Španija ob petih zvečer, Fe-dora Ferluga. Na cvetlični razstavi, Adri-jana Kralj Z avtomobilom po svetu, Marija Debaljuh Srce je pravičen sodnik, Ra-doš Možina Žefonov Marko, Ivan Klun Stric pripoveduje, X. Y. Cez dvajset let, Danica Radovič Vtisi z majniškega izleta in poslanica, ki velja za napotek mladim maturantom pred vpisom na univerzo. Med prozo je nekaj pesmi, Danice Radovič, La-bourdette in Dragice Širca. Na robu so kulturne novosti o Juriju Kozjaku, poročilo o filmih, kazalo X. letnika in sporočilo uredništva, ki razpisuje nagradno literarno tekmovanje za najboljšo povest za prihodnji letnik. Revija prinaša še sliko maturantov klasične in realne gimnazije ter nekaj lesorezov.
Ko prelistavamo X. letnik te žilave revije se nam nehote vsiljuje vprašanje, zakaj je zmožna življenja ta dijaška revija, dočim so povsod drugod tolike težave. Odgovor bo morda tale: vztrajnost profesorjev, ki vzpodbujajo dijake k literarnemu delu, in pa zavest in ponos dijakov, da imajo svoje glasilo, v katerega lahko pišejo in v katerem najdejo torišče svojega udejstvovanja. Preveč bi bilo zahtevati, da se morajo Literarne vaje iz leta v leto kvalitativno dvigati, kot je bilo nekoč slišati v neki kritiki nepoznavalca razmer. Treba je namreč vedeti, da so Literarne vaje glasilo srednješolcev, ki vanje največ pišejo. Če se med njimi najde res talent, ki z literarnim delom nadaljuje, se po maturi
drnja in se pritožuje, češ da se nobeden ne zmeni zanjo. Jason je trd z vsemi, zlasti s Guentin. Ta trpi in vedno kliče svojo mater, katere ni nikdar poznala. Ta se tudi vrne, a ne iz kake materinske ljubezni, temveč le zato, da ima zatočišče, kjer naj preživi ostala leta življenja. Guentin je razočarana nad vsem, razočarana je nad materjo, ki si jo je predstavljala drugačno. Zato skuša ubežati tistemu okolju, kjer je nobeden ne ljubi, nobeden ne razume. A na koncu spozna, kaj je vse Jason zanjo storil. Konec ni povsem jasen in si ga vsak lahko razlaga po svoje.
Martin Ritt se je zelo poglobil v svoje junake, preiskuje njih notranjost, išče-probleme, ki jih mučijo. V tem filmu so značaji bolje orisani kot v »Dolgem, vročem poletju«. Težo igre nosita Joan Woodward in Jul Brynner, ki ga tokrat prvič vidimo z lasmi. Oba sta zelo dovršeno podala svojo vlogo, on kot trd in odločen Jason, ona kot nemirna, vihrava Quentin. Poleg njiju je še cela vrsta drugih igralcev v večjih in manjših vlogah. Posebno se odlikujeta Caddy, Quentinova mati, in Ben, ubogi bebec, ki skozi ves film ne spregovori ene besede, zato pa mora priti toliko bolj do izraza mimika obraza.
Na splošno lahko rečemo, da je »Krik in bes« precej dober film, čeprav ni kaka posebna umetnina.
Zaradi nekaterih prizorov in dvogovorov je ta film primeren le za odrasle.
hotela posnemati tega velikega ljubitelja gor, o, koliko zadoščenja in sreče bi našla v mirnem gorskem svetu, vse več kot pa v puhlih zabavah, ki jim jih nudi moderni svet.
Stoletnica velikega plezalca Julija Kugyja
Goriški planinski club CAI se je spomnil stoletnice rojstva velikega ljubitelja gor Julija Kugyja. Ob tej priliki je tržaški planinec starega kova dr. Chersi, osebni prijatelj Julija Kugvja, imel v italijanskem bralnem krožku zanimivo predavanje s skioptičnimi slikami naših gora.
Slovenci smo obletnico tega našega znamenitega planinca prezrli in vendar je ljubil predvsem naše gore in ovekovečil njihov spomin.
Čisto slučajno se je začela njegova pot v višine. Znanstvenik tedanje dobe Tom-masini ga je prosil, če bi mu pomagal najti v Vzhodnih Julijskih Alpah neko zelo redko cvetico »scabiosa Trenta«. Dvajsetletni Kugv je z navdušenjem sprejel povabilo. Začela se je njegova pot z gore na goro. Čudežne rože ni našel, pač pa se je na teh prvih poteh na gore vnela njegova velika ljubezen zanje. Ta ljubezen ga ni več zapustila. Vzhodne in Zahodne Julijske Alpe niso imela zanj nobenih skrivnosti več. Začrtal je nešteto novih poti, ne sicer poti šeste stopnje, kajti za Kugvja bi bilo to onečaščenje gor, temveč naravnih poti, tistih, ki so jih pred njim prehodili gamsi.
Ko je spoznal vse skrivnosti Julijskih Alp, se je povzpel še na Zapadne. Monte Rosa, Cervino, Mont Blanc, Auguille du Midi, Grandes Jorasses, vse je dosegla njegova velika ljubezen do gor. Vendar so ostale za Kugyja vse življenje najdražje gore: Trenta s svojimi neštetimi skrivnostmi in lepotami, Triglav in njegova pogorja, na katerih je mladi Kugy začel svojo pot v sončne vičine.
Ko bi današnja mladina, v kateri je skoro zamrlo navdušenje za gorski svet,
poslovi od Literarnih vaj, ker pride v nov krog, v katerega Literarne vaje ne morejo posegati. Ugotavljamo pa, da so, se Literarne vaje v desetih letih tudi kvalitativno močno dvignile. Seveda vedno v mejah ravni srednješolcev, ki vanje pošiljajo svoje prispevke.
★ ZA DOBRO VOLJO *
Prvi v razredu
V	Moskvi je neki šolski inšpektor vprašal učiteljico, če je v njenem razredu kak izredno nadarjen učenec.
»Da,« je odgovorila učiteljica, »mali Ivan je v nadarjenosti za leto pred drugimi.« Poklicali so Ivana k tabli, da bi ga inšpektor izprašal.
»Kdo so trije naj večji izdajalci Sovjetske Unije?«
»Stalin.«
»Točno.«
»Malenkov.«
»Točno.«
»In Hruščev.«
»Imate prav,« se je inšpektor obrnil do učiteljice, »ta učenec je v resnici za eno leto pred drugimi.«
Radio Trst A
od 7. do 13. junija 1959 Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... — 14.40 Zbor iz Globasnice. — 17.00 Brez zamere, igra v 3 dej, napisal Luigi Pirandello; igra R.O. —
21.00 Pesniki in njih stvaritve (12) Srečko Kosovel. — 22.10 Mala antalogija slovenske vokalne glasbe.
Ponedeljek: 18.00 Radijska univerza -T. Penko: »Puščavska kokoška«. — 18.10 Koncert 'kvarteta Radio Trsta. — 19.00 Pisani balončki. — 20.30 Operetna fantazija. — 21.00 Puccini: Gianni Schicchi, opera v enem dejanju. — 22.00 Mala literarna oddaja. — 22.35 Beethoven: Sonata št. 8.
Torek: 18.00 E. Martinuzzi: »Raztrgani čeveljčki«. — 18.10 Simfonični koncert, ki ga vodita Samo Hubad in Jakob Cipci. Izvaja orkester Slovenske Filharmonije. —
21.00 B. Mihalič: »100-letnica smrti kneza Metternicha«. — 22.00 »Dunajsko kulturno pismo«, M. Javornik.
Sreda: 18.00 Radijska univerza - »Strokovna usmeritev kot družbeni činitelj«. — 18.30 Dalmatinske narodne pesmi. — 19.00 Zdravstvena oddaja - dr. M. Starc. — 21.00 Tri sestre, drama v 4 dej., napisal A. P. Čehov, igra R. O. vodi J. Peterlin.
četrtek: 12.55 Orkester Arturo Manto-vani. — 18.00 I. Cegnar: »Vremenski mo-žiček«. — 18.10 Haydn: Koncert v D duru.
— 19.00 M. Kržič: »Sodobna zaščita sirot«.
— 21.00 Ljubezen in molitev pri Indijancih.
— 22.00 »Osvaldo Ramous: Sodobna jugoslovanska poezija«, V. Beličič. — 22.15 Zborovska glasba Ubalda Vrabca. — 22.35 Bach: Suita št. 3 v C duru.
Petek: 18.00 Radij, univerza - Košir: »Gozd in prvi človek. — 18.10 Respighi: Rimski vodnjaki, simfonična pesnitev. —
19.00 Reklamni lepak, S. Martelanc. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu - urednik: F. Jeza. — 21.20 Slovenske ritmične popevke. — 22.15 Samospevi Petra Iljiča Čajkovskega. — 22.30 Komorni koncert Zagrebškega godalnega orkestra.
Sobota: 15.00 Gounold: Faust, balet iz opere. — 16.00 Novelist tedna - sestavlja M. Jevnikar. — 18.00 Oddaja za najmlajše - Žalost in veselje, radijska slikanica. Igra Radij, oder, vodi S. Oficija. — 19.00 Sestanek s poslušalkami - ureja Marjana Prepeluh. — 22.40 Zbor Ljubljanski zvon.
— 21.00 Polnoč z junakom, radijska igra.
arodne manjšine r Vzhodni Evropi
i
(Po »East Europe« prir. A.B.)
^ta 1957 je pisal časopis »Nepakarat«,
i ^ se njegovi bralci ne mučijo glede Mad->v v drugih deželah ter naj ne žele, k* moral biti vsak madžarsko govoreči lv«k tudi madžarski državljan, jktbed madžarske manjšine v Romuniji ' večina v Transilvaniji, v glavnem v '’t(>nomni deželi. Tu je 567.000 Madžarov
N roti 145.000 Romunov. Madžarski ko-
jMisti imajo v svojih rokah upravne or-(v ® ter socialne in kulturne organizacije.
4 jezika sta uradna jezika, šole so v Hvarskem jeziku. V mestu Cluj imajo '^ari svojo univerzo, dve knjižni za-
1	in dve madžarski državni gledališči.
Češkoslovaškem pa živi okrog 600.000 k • in to v glavnem na Slovaškem, na jj,^ 'n jugozahodu. Tu imajo veliko svo-n šol; —	....................
: 555 osnovnih, 119 srednjih šol in Bratislavi se tiska madžar-
!teliiŠčc; v
partijski dnevnik. Imajo tudi pred-n'ke v komunistični vladi. V Narodno
skupščino pa je bilo izvoljenih v 1. 1954 devet madžarskih poslancev. Eden izmed devetih podpredsednikov Slovaškega narodnega sveta je Madžar. V kulturnem o-ziru so združeni v veliki organizaciji s
33.000	člani.
Medsebojni madžarsko-slovaški odnosi niso ravno najboljši; zlasti hitro po vojni so bili slabi, to pa bodisi zaradi madžarskega zavezništva z nacisti, bodisi zaradi slovaške stoletne izkušnje z madžarskim gospostvom. Zanimivo je tudi, kar je leta 1958 izjavil prvi tajnik slovaške partije Karel Bacilek: »Buržujski nacionalizem je na pohodu ne samo med Slovaki, ampak vstaja tudi med madžarsko govorečimi državljani.«
BOLGARIJA IN MAKEDONSKO VPRAŠANJE
(V tem in naslednjih orisih bomo pregledali posamezne države iti v njih živeče narodne manjšine.)
le staro zgodovinsko vprašanje Makedonije je danes prej ko slej zopet na dnevnem redu ne samo balkanske, temveč sploh vzhodnoevropske politike v zvezi z Jugoslavijo. To se opaža zlasti v sedanji večletni dobi ponovne zaostritve odnosov med Titom in vzhodnimi sosedi. Bolgari
namreč obtožujejo jugoslovansko vlado sistematičnega zatiranja makedonskega naroda. V bistvu gre tu za teritorialne spore med Bolgarijo in Jugoslavijo. Bolgarija bi hotela zase makedonsko ozemlje, ki je danes v Jugoslaviji. Pri tem jo seveda podpira Sovjetska zveza iz politično-stra-teških interesov in tako je prešla stara zgodovinska večletna zdraha v sodobni politični boj.
Vsa zadeva se tiče tri sto tisoč bolgarskih Makedoncev ter milijona tri sto tisoč državljanov Ljudske republike Makedonije v Jugoslaviji. Oglejmo si na kratko teze posameznih tekmecev.
-	Bolgari trdijo, da Makedonci niso narodnostna, temveč le zemljepisna skupnost, ter da so bili Makedonci prvotno Bolgari, ki so se naselili v Makedoniji. Makedonski jezik je zanje le dialekt, ter trdijo, da so Jugoslovani vsilili umetni makedonski jezik za ondotno prebivalstvo. Svoje Makedonce imenujejo »bolgarske državljane makedonskega zemljepisnega porekla«. Po drugi strani sofijski režim podpira težnje jugoslovanskih Makedoncev za osamosvojitev od Titovega režima.
Jugoslovani pa priznavajo Makedonce kot posebno narodnost ter makedonski je-
zik kot samosvoj jezik (poleg slovenščine in srbohrvaščine). Beograjska vlada je za utrditev neodvisnosti Makedonije dovolila tudi ustanovitev makedonske narodne pravoslavne cerkve, ki je sicer pod nadzorstvom beograjskega patriarhata.
Tako vidimo, da je celoten spor ne samo narodnostnega značaja, temveč da ima danes predvsem politično obeležje.
V	Bolgariji živi precej številna turška manjšina, predvsem v južnem delu in na področju Rodopov. Razume se, da je največ Turkov muslimanov. Za osvetlitev verskega položaja med to manjšino je zanimiv članek, ki ga je objavilo partijsko glasilo »Rodopska Borba« 28. junija 1958, kjer med drugim beremo: »še vedno je mnogo komunistov, ki se podrejajo veri. Tak je primer bolgarske muslimanske vasi Gorni Juruci, v Ivailogradskem okraju, kjer ima partijska organizacija samo šest ali sedem članov. Ko človek govori s partijskim tajnikom, ima vtis, da je ta prepričan ateist, toda kmalu nato, ko liodža (muslimanski verski voditelj) kliče k molitvi, že teče v mošejo. Temu sledijo tudi ostali partijski člani, z izjemo enega komunista, ki se izogiba ostalih partijcev. Hodžu je tudi uspelo pritegniti 95 odstotkov članov DUPY (bolgarske komunistične
mladinske organizacije) v mošejo.«
V	šolskem oziru imajo Turki na razpolago 1152 državnih šol v turškem jeziku s 103.000 učenci. Tiskajo tudi precej svojih knjig. Jasno pa je, da je — kot v vseh komunističnih državah — vse prežeto z marksističnim duhom.
POLJSKA
Na Poljskem je več odločilnih faktorjev, ki lajšajo manjšinski problem v razmerju do sedanjega poljskega režima. Prvič i-mamo tu verski faktor: 90 odstotkov celotnega prebivalstva je rimsko-katoliške vere, in to tvori brez dvoma trdno podlago enotnosti. Drugič, veliko od predvojnih manjšin danes ne obstoji več. Nemci so bili deportirani; ljudje so končali v nacističnih taboriščih smrti. Tretjič, večina manjšin je sprejela vsaj zunanjo obliko »polonizacije« z namenom, da se izogne »repatriaciji« v ZSSR. Iz istih razlogov je mnogo pripadnikov teh manjšin zapustilo svoje rodne pokrajine — zaradi novih povojnih meja — in so se razpršili vsepovsod po deželi, vštevši zahodna o-zemlja. S tem pa so oslabili zgodovinsko vez s svojo domačo zemljo in tam preostalo manjšino.
(Nadaljevanje)
Zaključek šmarniških pobožnosti
Lepim šmarničnim pobožnostim smo tudi letos s težkim srcem dali slovo. Saj nas noben mesec v letu ne približa Mariji kakor prav majnik s svojimi lepimi šmarnicami. Za slovenske vernike so bili vsako jutro v stolni cerkvi lepi šmarnični govori.
Lepa je bila udeležba pri slovenskih šmarnicah v cerkvi sv. Ivana, kjer so poleg šmarničnega branja imeli vsak večer blagoslov s petimi litanijami. Posebno zaključek šmarnic je privabil v to cerkev veliko število slovenskih vernikov. Po zahvalni pesmi pred blagoslovom z Najsvetejšim se je vsa cerkev ponovno posvetila brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Po blagoslovu je sledil običajni ofer. Italijanski verniki pa so imeli šmarnične pobožnosti po vseh goriških cerkvah in udeležba je bila povsod večja kakor pri slovenskih. Njim so pridigali posebni poklicni pridigarji, ki so ves mesec posvetili samo temu apostolatu. Zakaj bi torej tudi mi bolj ne upoštevali dela in truda naših slovenskih šmamičnih pridigarjev, ki so poleg vsega drugega dela našli še čas za tako lepe majniške govore?
Nekaj veselih novic iz Sovodenj
Preteklo nedeljo, t. j. zadnji dan maja, smo imeli prvo sv. obhajilo. Petnajst naših otrok je z vidno pobožnostjo, v spremstvu svojih mamic, prvič pristopilo k angelski mizi. Nadvse lepa in ganljiva pobožnost je pritegnila večje število vernikov k evharističnemu Jezusu, kar je zelo lepo videti ob takih slovesnostih.
Ob veliki udeležbi vernikov smo slovesno zaključili majniško pobožnost in ob tej priliki posvetili našo župnijo in vse njene prebivalce brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Muhasto majsko vreme je dovolilo, da se je zvečer o mraku razvila skozi vas lepa procesija z lučkami h kapelici Matere božje. Med skupno molitvijo sv. rožnega venca je številna množica prepevala Marijine pesmi. Hiše, razen nekaj izjem, so bile okusno okrašene in razsvetljene. Nadvse lepo je bila ozaljšana kapelica, vsa čast pridnim častilcem Kraljice vesolja. Pobožnost je zaključil č. g. iz sosednjih Gaberij, ki je v kratkih, toda krepkih potezah orisal Marijo, ki križem sveta roma s svojim Sinom v naročju ter prosi in moleduje človeštvo, naj se podvrže sladkemu kraljevanju njenega Sina, ki edini more dati mir naši dobi, katera je postala zelo sovražna in nevarna vsemu, kar je krščanskega. Vse je bilo lepo in prav; le naših mož in mladeničev je bilo mnogo premalo...
Z občinske seje
V	mesecu maju je imel naš občinski svet zadnjo sejo dne 26. maja. Od številnih zadev, ki so o njih razpravljali, poročamo o nekaterih najvažnejših:
Določenih je bilo najprej 10 mož v odbor za določanje občinskih davkov. Prav tako je občinski svet določil tri pregledovalce računov in sicer Tomšiča Petra, Černiča Karla in Gulina Janka. Sprejeli so nadalje sklep, da se nakupi 1500 m gramoza in da se uredijo prostori za našo pošto, kajti Sovodnje bodo dobile lastno pošto. To zelo potrebujemo, saj je do Gorice dovolj daleč.
Posebna točka dnevnega reda je bilo tudi vprašanje vodovoda. Predvsem je bilo treba povišati občinski prispevek za ustanovo C.A.F.O. od 1 milijona na 2,5 milijona, kakor so storile že druge občine. Ta ustanova namreč skrbi za vodovode v vzhodni Furlaniji in zato tudi po naših vaseh. V zvezi z vprašanjem vodovoda se je razpravljalo tudi o napeljavi vode po vseh vaseh naše občine.. Država bo namreč prispevala za zgraditev vodovoda od Petovelj do Ušja in Gabrij ter na Vrh. Tostran Vipave pa mora občina sama na svoje stroške položiti cevi in skopati jarke. V ta namen bo morala najeti posojilo 25 milijonov, da se napelje voda po Sovodnjah, v Rupo in na Peč. — Ko bodo Občinarji imeli vodo po domovih, bodo gotovo zadovoljni, četudi bo treba nekaj časa odplačevati dolg.
Ker že govorimo o dolgu, povejmo še, da ima naša občina okrog 10 milijonov primanjkljaja iz prejšnjih letnih obračunov. Del tega (okrog 3 milijone) je krit z menicami, ostane ga pa še vedno 7 milijonov. Opoziciji se je tolik dolg za pretekla leta zdel le prehudo breme in se je zato, ko je šlo za odobritev posojila za kritje primanjkljaja za leto 1958, rajši glasovanja vzdržala.
*
Veselo, a tudi resno poteka naše življenje. Vendar resne skrbi rajši prepuščamo
družinskim očetom, ki smo jih zato izvolili, da se z resnimi zadevami pečajo.
Doberdob
Prvo obhajilo petnajstih otrok je zopet poživilo vero in ljubezen do Boga v družinah, zlasti pri samih prvoobhajancih. Vreme je bilo primerno tudi med procesijo sv. Rešnjega Telesa. — V večernih urah smo prisostvovali proslavi prvoobha-jancev; igrica »Dar luči« ponazoruje moč molitve nedolžnih prvoobhajancev za slepega dečka.
Obnovitev posvetitve Brezmadežnemu Srcu Marijinemu se je izvršila v nedeljo po večerni procesiji s kipom fatimske Marije. Procesijo je vodil preč. msgr. Srečko Gregorec, o posvetitvi pa govoril dr. Humar. Pred cerkvijo, na nalašč za to okrašenem odru, — v luči žarometov in raznobarvnih
sveč, obdana od duhovščine, strežnikov, belooblečenih deklet in deklic ter vernega domačega ljudstva, je Marija sprejela naše posvečenje, to je: odpoved slabemu in obljubo življenja po božji volji. Cerkveni zbor je ubrano zapel nekaj lepih Marijinih pesmi. Tudi hiše, koder se je vila procesija, so bile z redkimi izjemami kar lepo razsvetljene in okrašene. Bog daj in Marija, da bi se ljubezen do Matere božje vedno bolj širila in vse privedla k Jezusu!
Smrt
V	črnem vrhu nad Idrijo je preteklo soboto umrl posestnik Dominik Rudolf, oče lastnice znane trvdke lesa in gradbenega materiala v ulici Duca d’Aosta v našem mestu. Bil je vseskozi zaveden krščanski mož, ki je s svojo pokojno ženo vzgojil številno družino. Obilna udeležba pri pogrebu je pokazala, kako je bil mož cenjen.
Družini Rudolf-Zuljan in sorodnikom naše sožalje, rajnemu pa večno plačilo.
Šolska	prireditev
v nedeljo 7. junija ob 20.30 s ponovitvijo v nedeljo 14. junija
Vsi starši, ki ste kdaj imeli svoje otroke na naših srednjih šolah; vsi, ki jih imate sedaj; vsi, ki upate, da jih boste kdaj imeli, pridite polnoštevilno k zaključni šolski prireditvi vseh slovenskih srednjih šol, ki jo bodo dijaki tudi letos priredili kot že prejšnja leta.
Program je naslednji:
1. Pevske točke — zbor Strokovne šole zapoje 2 pesmi, zbor Nižje srednje šole 2, zbor Učiteljišča 2 in združeni zbori vseh treh šol 2 pesmi;
2. Igra: E. Tiran »Čudežne gosli«, mladinska igra v treh dejanjih.
Opomba:
Šole bodo letos najele dva avtobusa za nedeljo 7. junija. — Prvi bo krožil Jamlje ob 19h, Palkišče 19.15, Devetaki 19.20, Doberdob 19.35, Križišče Sv. Martin - Vrh 19.50, Rupa 20h, Gabrje 20.05, Sovodnje 20.10, v Gorico dospe ob 20.25 in po končani prireditvi nazaj v nasprotnem redu. — Drugi bo vozil skozi Podgoro ob 19.40, Bukovje 19.50, Števerjan 20h, Oslavje s postankom na tam. avtobusnih postajah, Pevma 20.20, Gorica 20.25 in nazaj v abratni smeri.
Tako bo za majhen strošek dana možnost vsakomur, da se prireditve udeleži.
Slovesno praznovanje sv. Rešnjega Telesa
Tržačani so z vso slovesnostjo obhajali praznik sv. Rešnjega Telesa v pričakovanju še drugih velikih verskih slovesnosti, ki bodo v bližnji bodočnosti v tržaškem mestu. Slovesna procesija sv. Rešnjega Telesa se je iz cerkve Novega sv. Antona razvila po tržaških ulicah in dosegla grič Sv. Justa, kjer je tržaški škof Santin pred blagoslovom z Najsvetejšim imel lep govor. Omenil je svoj obisk pri sv. očetu, kateremu je poročal o vseh zadevah tržaške škofije in o duhovnem življenju vernikov. Sv. oče se je živo zanimal za priprave, ki so v teku za sklicanje sinode v prihodnjem septembru. Tržaški škof je nato poročal sv. očetu o stanju 83 cerkva, ki so izročene njegovi skrbi in katere o-skrbuje 34 župnikov in 159 duhovnikov ter 78 redovnic. V tržaški škofiji deluje še osem moških verskih družb in 50 ženskih ter 13 dobrodelnih ustanov. Sv. oče je z zadovoljstvom sprejel te razveseljive vesti in naročil tržaškemu škofu, naj ponese tržaškim vernikom njegov posebni blagoslov..
Umrl je princ Windisch-Graetz
Na praznik sv. Rešnjega Telesa popoldne so Tržačani izkazali zadnjo čast umrlemu princu Hugu Vincencu Windisch-Graetzu. Pogrebne svečanosti je v bar-kovljanski cerkvi izvršil sam tržaški škof msgr. Santin ob asistenci msgr. Salvado-rija. Pogrebnim svečanostim je prisostvovalo število tržaškega in avstrijskega plemstva in veliko število ljudstva. Pokojni Windisch-Graetz izhaja iz zelo ugledne plemiške avstrijske družine in si je s svojo izredno dobroto in darežljivostjo pridobil simpatije tudi širših množic. Takoj po blagoslovitvi so truplo odpeljali v Rim, kjer ga bodo položili v družinsko grobnico v Vatikanu. — Grofje Windisch-Graetzi so imeli velika posestva tudi na Slovenskem, med drugim obširne gozdove na Snežniku.
Športno srečanje Prosečanov srečno končano
je isti govoril le slovensko. Tekma je bila prekinjena. Začeli so protesti občinskih svetov v Zgoniku in Dolini, pisanje časopisov in podobno. Posebna deputacija se je v tej zadevi oglasila tudi pri vladnem komisarju. Tekma se je nedeljo pozneje ponovila v splošno pomirjenje. Do tu vse prav.
K temu pa bi le povedali, da ni bilo na mestu, da se je prej vršila propaganda tudi z italijanskimi letalo, če je slovenska prireditev, naj bo tudi propaganda samo slovenska, da je ne bo mogel potem Piccolo izrabiti, kot jo je izrabil. Prav tako nismo odobravali vabila dolinskih fantov, ki so vabili na svoj praznik tudi z italijanskimi plakati. Na ta način bodo namreč kmalu zares zahtevali dvojezičnost tudi na Krasu. Čudimo pa se, da dolinski župan ni prav nič protestiral, ko je bila istega dne v Dolini živinska razstava in je bilo vse italijansko razen živine in razstavljal cev.
Ob zaključku pa še omenimo, da Novi list ne bi bil to, kar je, če ne bi posvetil proseškemu dogodku kar uvodnik, kjer je iz svojega bogatega besednjaka o nogometni tekmi in prepovedi slovenščine primešal v to zadevo še glasilo Ital. kat. akcije Vita Nuova, sv. Justa, krščansko demokracijo, cerkvene ustanove, slovenske katoličane, poslanca Bologno in še toliko drugega. Vse prav, da Novi list brani slovenstvo, a naj bo v tem tudi dosleden. Tu bi samo spomnili, kako se je hinavsko obregnil nedavno ob Vita Nuova, ko je ta tednik pisal proti slovenski listi naših a-kademikov. Imel pa ni nobene besede, čeprav ima obširen besednjak, proti Primorskemu dnevniku, ki je slovenski dnevnik in je vos čas pisal proti slovenski listi a-kademikov. Zakaj torej dvojna mera? Ali ni bolj žalostno, če po Slovencu udari Slovenec kot pa tujec?
Zakaj takrat ni posvetil vsaj druge strani svojega tednika in obračunal s Primorskim dnevnikom, kot rad obračunava z drugimi tedniki? Pa menda ni bil vmes kak ukaz!
Rojan
Prejšnji teden je vzbudil veliko ogorčenja med Slovenci poseg brigadirja, ki se je vmešal v napovedovalca športne tekme med mladimi in starimi na Proseku, ker
Kar malo težko smo se poslovili od meseca maja. Navadili smo se na večerno zbiranje k šmarnicam. Zaključek je bil lep, ko smo obnovili posvečenje brezma-
POZIV USMILJENIM SRCEM
Biti smo v štirih, oče, mati, sin in hči. Sin je moral zaradi brezposelnosti Avstralijo. Ostali smo v treh. Pred letom dni pa je nad nas treščila strahoti nesreča. Sedemnajstletna hčerka je lani junija pri kopanju skočila v plitvo vo in si zlomila hrbtenico. Skoraj leto je od tedaj, odkar naša draga Cvetka nepremična na postelji v tržaški glavni bolnišnici. Kar smo imeli, smo zanjo da toda sredstva delavske družine so skromna in so že pošla. Zato nam ne preosta drugega, kot obrniti se na velikodušnost Tržačanov, ki so v takih primerih že toB krat priskočili na pomoč.
Tržaški zdravniki, ki zdravijo našo Cvetko, so storili, kolikor je bilo v njiho) močeh, žal, brez večjega uspeha. Svetujejo pa nam, da bi jo poslali na zdravljen v Bologno. Zato se obračamo na vse Tržačane, da s svojimi bogatejšimi ali skrot nejšimi prispevki pomagajo naši dragi Cvetki ponovno v življenje.
Prepričani smo, da upi našega dragega otroka ne bodo zaman.
Oče in mati Peter in Josipina Ipat Trst - Lonjerska cesta,
iiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiMiiiiiimiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiNiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!
dežnemu Srcu Marijinemu. Naj nas Marija vodi in obvaruje vsega hudega.
*
Na predvečer praznika sv. Rešnjega Telesa je po hudem trpljenju zaspala za ved-nono gospa Roža Ferluga. Dočakala je 85 let. Na smrt se je zelo lepo pripravila. K zadnjemu počitku so jo pospremili številni prijatelji in znanci. Naj ji bo Gospod bogat plačnik! Sorodnikom izrekamo naše sožalje.
Istega dne smo pokopali tudi gospo Karlo Marušič. Smrt jo je rešila težkega trpljenja. Naj pri Bogu uživa večno srečo!
Zadnjega maja so prvič javno nastopili naši fantje z igro Anarhist. Dvorana je bila premajhna za vse gledalce. Fantje so se dobro odrezali in želi obilo priznanja. Zelja gledalcev je bila, naj bi prvemu nastopu sledil še kak drugi.
Sv. Ivan
Letošnji mesec maj smo obhajali z ne-
Sv. Križ
V	nedeljo 14. junija ob 17. uri bo v župni cerkvi v Skednju KONCERT MAJNIŠKIH PESMI ZDRUŽENIH PEVSKIH ZBOROV. Pojejo zbori iz Sv. Vincenca, z Opčin, iz Barkoveij, Rojana, Mačkoveij, Skednja ter dolinski fantje.
Govoril bo msgr. dr. Jakob Ukmar. Sledil bo takoj blagoslov z ljudskim petjem.
tako prepletena, da so ji gledalci z zal manjem sledili. Zanimivost igre je bi tudi v tem, da so vse letošnje naše pn obhajanke nastopile tudi kot prvoobl janke v igri.
Odkar je v novem razgledišču na naše lepem hribu sv. Primoža bronasti kip, te našega starodavnega svetnika, napravil oc vsako leto v prvi polovici junija, za prt m nik sv. Primoža, procesijo in pobožnost
hribu. Letos bomo imeli to procesijo v I Pi
J
J
delja 14. junija popoldne. Za letos smo dogovorili s Prosečani in Kontovelci,. napravimo to nedeljo na Sv. Primožu di skupen sestanek otrok iz vseh treh va Napovedane so razne tekme in igre, kar vsi naši otroci z nestrpnostjo čaka
Nikogar ne bomo zapodili, če pride k čl,
tisto nedeljo še iz kakšne druge vasi. svidenje torej na Sv. Primožu!
šč
ia
v
la:
bi
200 mrtvih pri železniški nesrd na Javi
koliko večjo slovesnostjo kot po navadi. Smamične govore je imel vsak večer preč. g. Vidmar, zato je bila tudi udeležba bolj obilna; tudi mladi ljudje so prihajali in moški so pošiljali svoje zastopnike. Imeli pa smo tudi precej gostov iz mesta. K nedeljski službi božji je prihajalo več vernikov, ob nedeljah in praznikih je prepeval pri prvi slovenski službi božji mešan zbor. Maj smo zaključili v nedeljo s posvetitvijo župnije brezmadežnemu Srcu Marijinemu; posvetilno molitev je molila vsa množica po obrazcih, 'ki jih je izdal Kat. glas. Pri litanijah z odpevi in zahvalni pesmi je prišlo do izraza mogočno ljudsko petje. Ce govoriš z ljudmi, ti bodo tudi moški izjavljali, da je bil letošnji maj v cerkvi, posebno zaključek, za verno slovensko prebivalstvo zelo lepo doživetje.
Pri strašni železniški nesreči, ki se pretekli teden pripetila na otoku Javi je neki vlak strmoglavil v prepad, je 1 po neuradnih podatkih 200 mrtvih, 125 1 di pa je hudo ranjenih in njihovo reše' nje izpod zveriženih železniških vozov zelo otežkočeno. Trupla rešujejo iz p< pada s helikopterji.
OBVESTILI
Najvažnejša novica je, da smo skupaj s Prosečani in Kontovelci začeli izdajati svoj župnijski časopis, ki nosi naslov »Naša vas«. Prva številka je izšla za Veliko noč, druga pa sredi maja pred Binkoštmi. Časopis ima štiri strani in ima prav zanimivo vsebino, ki se tiče izključno naših treh vasi. Priobčuje tudi obvestila, ki so vaščanom koristna v vsakdanjem življenju. V vseh treh vaseh je bil novi časopis sprejet prav ugodno in so ga vzele skoro vse družine. Prihodnja številka bo izšla jeseni.
Otroci naše osnovne šole so letos napravili izredno zanimiv majski izlet. Poromali so v Benetke, da si ogledajo to zanimivo
ROMARJEM K MARIJI - EINSIEDELl
1) Do 15. junija naj vsak romar dokonč poravna vse potne stroške. To se napb tam, kjer je romar vpisan. — 2) Prav ko do 15. junija naj vsak uredi vse 1 trebno za skupni potni list. Poročeni, potujejo sami, ne potrebujejo več »a1 di consenso«. Stroški za skupni potni l1 so 500 lir, kakor je bilo že objavljeno.
Romarsko knjižico dobite en teden p1 odhodom. Priprave za skupno letošl božjo pot lepo potekajo in bo vse dot1 urejeno. Vseh romarjev nas je 430.
Za romarsko vodstvo Fr. štoJ
d;
in
za
se
na
va
na
in
ga
kr
Pi
Na slovenski osnovni šoli v Dolini razstava ročnih del in risb v nedeljo 7 m. od 9. ure dalje do večera. — Isti bo, z začetkom ob 17h, zaključna šol: prireditev s sledečim sporedom: IZGUBLJENI RAJ - pravljična igra treh dejanjih; PAVLIHA IN POLICA" smešna enodejanka; pevske točke. — L bitelji šolske mladine in starši vi j ud1 vabljeni!
mesto in posebno še, da počastijo telo sv. papeža Pija X., ki je bilo za mesec dni izpostavljeno v baziliki sv. Marka. Železniška uprava je dala izletnikom za tja in nazaj rezerviran vagon, tako da so udobno potovali. V baziliki smo imeli pri lepem Marijinem oltarju svojo posebno sv. mašo. Nato smo se uvrstili v sprevod po cerkvi in srečno prišli do steklene krste s telesom sv. papeža, katerega smo prav od blizu videli. Ogledali smo si tudi doževo palačo in druge beneške zanimivosti. Popoldne pa smo obiskali Lido. Prekrasen in poučen izlet bo ostal našim otrokom še dolgo v spominu.
Kot pripravo na prvo sv. obhajilo so se naši otroci naučili prelepo igro v dveh dejanjih »Imelda«. Igra je prav lepo u~ spela. Po svoji ganljivi vsebini in po lepem igranju je tako vplivala na gledalce, da so mnogim prišle solze v oči. Pri igri smo z magnetofonom reproducirali celotno otroško mašo, ki je bila z igro samo
ROMANJE V LORETO. Apostolstvo d litve sporoča vsem slovenskim vernih iz Gorice in podeželja, da se bo vri v nedeljo in ponedeljek dne 5. in 6. ji4 t ' romanje v Loreto in Assisi. — Odhod Gorice točno ob 3h zjutraj s Travi^ Zbiranje na Travniku ob 2,30 zjutraj Vpisovanje pri g. fotografu Kleindie^ na Travniku, kjer boste izvedeli vse tančne podatke. — Pohitite z vpisovanj'
Cena L 3.300.
tej 1,8
DAROVI
Za Alojzijevišče: Pevski zbor dekl^ Marijine družbe iz Gorice v počastitev 5f mina pokojnego g. Dominika Rudolf Cmega Vrha 2.000 lir.
Za nov Marijin dom v Rojanu je d*
vala neka gospa iz Rojana 100.000 lit’ Bog ji stotero poplačaj!
Katoliški glas" v vsa^ slovensko družino I
oglasi'' .
Za vsak mm višine v širini enega stolP^j trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, v«4 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Tiska tiskarna Budin v Gorici
ro
re
sk
sle
ke
Pr
Zs
ot:
m
ga
<la
oč
Jia
kc
Ve
k
ko
ko
do
m
ve
tc
Jk
kr