Peter Skuhala 
Povesti, črtice in nekatere pesmi.
Spisal po muropoljskem narečju
Peter Skuhala, duhovnik nem. vit. reda, upokojeni župnik velikonedeljski v Ljutomeru.
1910.
Samozaložba. — Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
Ekscelenci
knezoškofu Dr. Mihaelu Napotnik
za novo leto.
Vsemogočni, vedno radodarni, daj v ljubezni svojej, toli žarni, da Prezvišenemu Ekscelenci, slave večne pletejo se venci!
Nadpastirju daj še mnogo srečnih let, Blagoslovi voljno vsaki njihov sled!
Mnogočastitemu gospodu dekanu
Martinu Jurkovič
v spomin odlikovanja s Franc Jožefovim redom.
V dalnih letih kmečki sin, v glavi, v srcu poln vrlin, hodil iz te hiši je v šolo pisat vadit se.
Hitro so zapazili, ki v bližini so bili: s tega fanta bode kaj, oče, le ga v šolo daj!
Fantek dobro se uči, vedno je med prvimi.
Hitro so v gimnaziji, leta, dnevi minili.
Bogoslovec je postal, se po redu je ravnal, za to so ga ljubili, višji mu naklonjeni.
Mladi je postal kaplan, Bogu s srca ves udan, je pomagal ovčice, po livadi pasti se.
Tudi to je minilo, šlo za faro Petrovsko, kam so škof poslali ga čilega za župnika.
Spet je prišel sem, pozvan od škofljstva kot dekan;
v tistih hišah kak nekdaj, hodi velki gospon zdaj.
Višji tu je zdaj pastir, široka mu dana tir, si zaslug nabirati, si veljavo širiti.
Je veljave več in več prišlo do cesarja v Beč; car mu drago poplati, zlati križec podeli.
Kdo vrline bi naštel, če pri prvej bi začel? jih na prsih viteški kaže križ FrancjoževskL
S tem pozdravljam viteza, ljubi Bog pa naj mu da: Zdravih no veselih let naj še dvakrat po deset!
Milko Bogdan.
I.
»Dober den van Bog daj sosid!“ »Eš jih (viš, vidiš jih) — te ste vi Košnik?“ „Bog nan ga daj!“
»Friša sen malo k van voj s (v ves).“
»Dobro, dobro!“
»Paščita se pa, paščita (hitita), kak da bi ziitra šla v Verži na sejen.“
»Ja vešte, možak, morema se, driigi šibje v zimi sekajo, midva pa ga pokama zaj v jakopajnšeaki (juli) zaj, dere j’ naj bol vroče. Pa kaj si čemo, je pač ne driigači, voda nan je zadevala (klubovala), voda (Mura). Skos (vedno) je prihajala, te pa smo ne mogli prek striige, vešte te pa smo zaostali s totin delon. Pa naj bo, kak je, tak je, negda de še tudi toto delo dokunčano, či ne Minka ?“
»Mislin, samo ka le vudri, le vudri Ivan, preči (precik = precej) še ga je!“
»Te pa le! ma vidla, keri de večkrat neso v oslico, ti al’ jas? Viš, Minka, moj ktip se že pa podira, tvojega pa šej’ malo!“
»Dere sen ga glih zaj odnesla, le ti se pašči, ka me dojdeš! jas sen že večkrat čdnesla kak ti.“
»Če le čen, te hitro odzaja pustim“
»Te pa le, ne špajsaj se samo!“
»Čiiješ, Ivan, ziitra paj’ Anino, materno go-•dovno, nekšo veselje, bi jin le mogla skazatil*
»Gren rib lovit, pa je. Uni, ki tak ribe štimajo, do veseli, če de kakša sreča/
— 6 —
„Sosid, ite si hitro domu po kržak, pa p0‘ kanjer (torbo), do tečas, pa še se jas pripravin te pa ma šla. Tak ali tak že dugo nesen kržaka v rokah mejo, zapstunj pa jin itak ribičije nen plačivo."
„Ste že tti? dobro dobro, zapa ali hodma, Bogi ne milo (na milo1 = n božjem imenu)!“
Oba sta bla vajena ribiča, znala sta za prilične kraje kak jager za zavca. Hitro sta postavila dve platnici,2 s kržaki pa sta odišla vsak na svoj kraj: Ivan se je prepelo v ladji prek struge, na z jegnjedjon gosto zarašeni otok, Košnik pa so ostali bluzi platnic, na totoj strani struge.
Zdigavala sta kržake preči dugo, pa zgrabila ne sta nobena ribe. Tiidi v platnicah ne blo ribjega znamenja; malo sta pomrmrala, te pa sta si zebrala druge prostore za se, pa za platnice, Ivan na otoki, Košnik natikraj (na tem kraju) struge.
Za pa je bila vekša sreča. Košnik so samo metali ribe na siiho. Bile so večinoma belice, ki
1 Kakor se na Kranjskem rabi „poreden“ (naš panonski „nemaren“, v drugem pomenu, tako naš „nemilo“. Kdor je „po redu“ vender ni „nemaren“, „nemilo“ tudi ni „na milo11, pa se vender v tem pomenu rabi.
2 Panonci so se od pamtiveka posluževali pri ribičiji sledečih priprav:
a) Vlak = mreža, znana že od apostolskih časov.
b) Platnica, kaj prilična priprava. Misli si podolgovati sod, od znotra z lesenimi obroči, ki je spredej odvečen, nazaj pa je čim dalje, tim ožji, dokler ne konča v špičasti kot, ki je privezan na močen kol. V ta sod je do polovice vtkan drugi, tako, da je vhod s prvim enako velki, nazaj pa je opet vedno večji, in konča v tako prostorno luknjo, ki je privezana za kol, ka skoz njo lahko smukne vsaka riba v prvega, iz kterega ne more več. Spredej se ga drži, ob vsaki strani precej dolga perutnica (plat, platnica) podobna razteg-nenemu platnu, na koncu natkana na kol, ki se ž njo zabije
— 7 —
so brščas v nepretrganoj vrsti plavale dol proti' Mitri. Malogda se ribič nameri na tako vrsto rib, dere (kadar) pa se nameri, je lehko veseli.
Tildi Ivana je sreča ne zapustila. Nastavjo se j’ tan bliizi, ge se strtiga stčče v pravo, bistro pa globoko Miiro. Od kraja (od začetka) je nalovjo več lepih ščuk, pa še drugih rib, potli (potem) pa j’ ne prišla nobena več na križak.
Ivan je ravno namenjo prek struge nazaj, pa van zavara (zagleda), ka nekaj čudnega (posebnega, čemu se je čudo vati) plava proti jemi. Nebo (ni bil} štor, ne grm. »Kaj pač more to biti“ si je mislo, pa je počako dokič (dokler) ne tijan ta dunjega (celo do njega) priplavalo, te pa je to s kržakom k sebi potegno. Bij o (bil) je smoloj zaleti korpec. Hitro ga zdigne na siiho, pa odpre. Kak se je Ivan začiidjo dere je zavaro, ka v korpeci malo,, pa grubo (lepo) dete slatko spi! Na vodi je hladna sapa, to pa človeki dobro dene, te pa van je ali lehko spalč.
v dno. Platnica se nastavi: kot se zabije s kolom v dnor potem se perutnice raztegnejo vsaka v nasprotno stran, in s koli zabijejo, kakor kot. Po perutnicah se torej pripravi široki vhod, lahko zaseže več rib ob enem, in jih v sebe privabi.
c)	Beden, je platnici precej podoben, toda je po celem enako širok, in na obeh straneh odvečen, na obeh straneh ima peruti, od obeh strani sta vtkana druga z luknjo. Nastavlja se kakor platnica, samo da imajo ribe vhod, od obeh strani.
d)	Bednjič, podoben bednju, toda manjši, in brez perut. Priveže se na sredi zgorej, na priličen drog, in spusti v vodo.
e)	Križak, ljudstvo tudi pravi: kržak.
f)	Sak.
Platnica, beden in bednjič, imajo pred drugimifpripra-vami to prednost, da jih postaviš pa lahko odideš, riba pa, če se ktera vlovi, te počaka.
— 8 —
Ivan si je korpec, pa še driigo lepo v ladjo -spravjo, te pa se je odpelo nazaj prek striige.
Še bo je (bilje) na sredi struge, pa že Košnik kričijo: „Maš kaj rib?" „M6n, mon, pašekakše!" „No ve jas tudi nesem prazen, samo ka se paščima ka še zdignema platnice, viš ka de (bode) skoro večer
„Ldnčošova škaika1 ge pa si toti korpec doba?
„Dol po strugi je priplavo, v jen pa mali sum, le poglednite ga sosid!"
„Oj šentaj ga, kakši grub čehek!"
„Je je, samo ka bi mi skoro v Miiro vujšo, te pa ga brščas (znabiti) nebi nišče rešjo. Voda je veka, 2 po sredi Miire bi plavo, pa nigi (nikjer) žive duše, moja ladja pa je preslaba za takse požrake (valove), mrači pa se že skoro."
„Sosid, za pa te ali hitro nad platnice, ka nama nede prekesno (prepozno) hodilo !“
V prvoj klapusne sum, v driigoj se meče veka glavatica (Laehsforelle) ščuke, pa še nekaj drii-gih rib.
„Lončošova škaika, gnes pa gnes! ka ne Ivan ?“
No,'nekaj jih odama, ove pa do za godovno“.
„Čiite, za pa (zdaj pa) le duimi, dete se joče, venda (vemda) je že lačno!"
Zmetno sta nosila, samoka takša nošja pre (baje) ribiča veseli.
1 Košnikov prigovor, kterega je rabil skorej pri vsakem drugem stavku.
2 Kadar po deževju reka naraste, se pravi: „Miira“ ali .samo „voda“ je velka.
9 —
„Toto dete je pač Bog Polanci navlaš posla, k e nema svoje dice“ si je zadi stari mrmra. Ivan pa ga ne posliišo, hitro je stopo proti dumi, dete se jemi je mililo (smililo).
Duma paj’ Minka tudi, ne rok križom držala (počivala). Toto odvečarko (po poldne) je oplela v gredah mak, šalato, pa dišeče rožice, svinj an je nabrala drača, kravan trave nakosila, zmetala (ski-dala) svinj an pa kravan, živini lepo nastlala, podojila, naštel popravila, poglednola na sedalo (počitek za kokoši) če so se (vse) kokoši, s kokoton vred, se lepo pri studenci vmujla, pa skiihala tečno večerjo. Večkrat je poglednola po ogračaki (zagrajen kraj za živino) če bi že Ivan šo durmi. Na zadjo si je sela na prag, začela moliti pa dremati, zato paj’ nanjč (niti) ne čiila, dere je Ivan stopjo na podstenje pod domači kap. Itak (vender) se je hitro predramila, pa ga pitala (prašala) „če blaj’ kakša sreča “.
»Pa že, le pogledni, kaj nama je pošlo Bog!“ »Križ božji, dete!“
»Samo ka (toda) lačno, skuhaj mu mleka!“ 1 »Mati, midva pa hodma tečas na nahiž (podstrešje) po zibačo, v keroj sen se negda tudi jas zibo D
Minkaj’ prnesla belo žtipo, mati pa Ivan, pa sta ravno dete preselila v zibačo, na mehki vajnkiš (blazinco).
Narahč ga zdigne Minka iz zibače na svojo naročje, sede za mizo, si dene dete na levo roko, s pravoj ga prekriža, te pa ga krmi, tak liibez-nivo, ka sta se mati pa Ivan nekak (sumljivo, v
1 Na murskem polju še sedaj mnogi pravijo »bela žfipa“ vender že prevladuje izraz „mleko“.
— 10 —
dobrem pomenu) poglednola. Dere (kadar) ga je nakrmila, ga je skopala, pa v tople plniee povila. Za paj’ (zdaj pa je) vajnkiš malo popravila, no dete djala v zibačo. Dete se joj je nasmjalo, Minka pa si je zbrisala solzo. Sela si je za peč na klop, zibačo k sebi potegnola, pa začela zibati — prvokrat.
Do tečas paj’ Ivan preisko korpec. Najšo paj’ ne driigo nič. kak snažne plniee, pa gospocki gvantec. Tč blo te ali nekšno gospocko dete, ali Bog zn 6 kero, da je nikšega ceglca (schedula, v Središču pravijo: „cedula“) ne blo v korpeci.
„0 ti frlajdiga (vlačuga) ti, kak je vtipala čeheka preš ceglca v Mitro spustiti, ka nanjč ne vemo, ali je krščeno ali ne!“
„Minka Minka, ne guči tak! Što (kdo) zno-kak je to prišlo ? V zdajnen časi, ki Tiirki tekokrat pridejo, se kaj takšega pač lehko pripeti. Ztitra iden k gospodi tehonti, uni so vttčeni pa vrli (dober) gospod, jas bon jin vse lepo razložjo, uni pa do (bodo) mi že dali navtika, kaj naj včinimo (storimo) z diteton.“
Dete je slatko zaspalo, ovi so se navečerjali, zmolili, pa tiidi šli počivat. Ivan pa mati sta hitro zadrifnola (zadremala), Minka pa ne, una je mela dete na skrbi. če sej’ le genolo, je zibačo potočila.
Driigi den sta se mati pa Ivan rano odpravila z dumi. Mati so šli za godovnč k svetoj meši, Ivan paj’ mejo še, farovi opraviti. Gospod tehont so ga tiho poslušali, te pa so rekli: „Polanec, to se more gospocki povedati, ka do pozvedavali ddkod, pa kero je toto dete“.
Resen je gospocka potli (potem) enčas pozve-davala, pa samo tak na oberlajnc (površno). Nevarni
— 11 —
časi so bili, pa hiidi, no nemirni, te pa se je kakšo takšo dete, keregaj’ štela mati pred Tiirki rešiti, gešte (kdekoli) najšlo, derej’ bla mati že v turških rokah.
Gospod tebont so poslali Ivani glas, naj k jin pride. Polanec je prišo, uni pa so mu rekli: „Viš je Ivan, gospocka ne mogla nič zezvedeti od totega diteta, te pa si ga ti vzemi, ve nemaš svoje dice! Da pa ne vemo, če je krščeno ali ne, pa ga pošli k krsti, te mo (bomo) ga tak krstili: „če si ne krščen, te krstimo v imeni Boga očeta, no Sina, no sv. Diiha. Amen“.
Ves veseli je prišo Ivan dumii. Hitro so kumo (botro) naprosili. Gospod tehont so dete sami krstili, pa ime so mu tildi uni dali. Vešte toto dete blo je le tak snažno, ka si gaj’ človek skoro ne mogo zadosti nagledati, te pa so ga krstili za „Milka“, zato pa, ka bi Polanca vsegdar spotilo (spomnilo) na kakšni način gaj’ dobjo, so jemi dali priimek: „Bogdan“.
Dobre vole je prnesla kuma od krsta: »Milka Bogdana". Minka gaj’ vesela sprijela, ga k sebi pritisnola, ktišnola, nakrmila, pa djala v zibačo spat. Potli paj’ prnesla praženih rib, kere je Ivan ravno tan nalovjo, ge je Milka z vode potegno, pa en pint (bokal) vina na mizo.
Za leto dni paj’ mela (porodila) tildi Minka lepo malo pučico (deklico). Drgoč so naprosili kumo, ki jin je prnesla »Zaliko" od krsta. V enen leti se je te ali pri Polančovih družina pomnožila za dve diiši.
Polanec je ne bijo bogat, bijo pa je pčšten, delaven, no zadovolen s ten, kaj mu je Bog dd. Mejo je pet plugov njiv, nekaj travnikov, malo-
12 —
viin z vesi, na malen breščeki, pa snažno hižico. V ovinki so stali hlevovje, pred hlevmi pa ogračak, nasajen z jablanami, pred hižoj je bijo preči (precej) prostoren dvor. Na sredi dvora je stala veka senčnata tepka, pod tepkoj miza, za mizoj pa klop. Proti jtigi pred hižoj so meli grede (vrt). V lep en zavetji so bile tote grede. Hiža je resen stala na samen, samo ka (vender) tak, kaj’ mrzel sever ne mogo do jih. Sunce se je opiralo v steno, vročina pa se je odbijala na grede. Vešte, te pa je sneg na totih gredah, prle dol odišo (skopnel) kak na drugih. Indi še blaj’ zemla zmrznjena, til pa so že lehko kopali.
S totin delon paj’ mela Minka resen veko veselje. Rdeči robec si je zavezala nazaj (nazaj za zatilnik), rokave na rokavcih (ženska srajca) si je podstikala do laktov, podpasala si je s pojasom (pas)1 belo jajnko z domačega tenkega platna, grable na pravoj rami, motiko pa v levoj roki, tak je šla šentana 2 Minka v grede na delo.
Mati pa Minka sta kopali, Ivan paj’ vozjo v toligah (šajtrge = Schiebtruhe) gnoj. Včasi so šli mati v hižo k deci gledat, dotičas paj’ Minka z motikoj griidje potukla pa z grablami poravnala gredo.
Dere (kadar) s6 ble grede k redi (pripravljene) je Minka iz nahiža prnesla ’se fele (različno) semenja, no ga posejala. Posejala je šalato, lobodo, (špinačo) pa druge reči, pa tak pametno, ka blo ne pregosto, pa ne pre redko.
1 Znabiti: „po jaz = po sebi = circum se“.
2 S tem izrazom se Panonee kakej stvari malo začudi, pa v dobrem pomenu.
— 13 —
Pa tildi rože je Minka rada mela. Po priličnih prostorih so rasli ščipki \ beli pa seri, z jako dišečimi, vekimi ktikmastimi (gibatimi, gelullte Bliite. Nektere kokoši imajo na glavi ktikmo, temu podobna je cvetlica, ki ne cvete prosto. Morda zato „kiik-masti cvet") cveti, ki še so pred tridjestimi letami, po čelen miirsken poli širili svojo lepo dišavo. Cveli so v gredah pa v saken ploti.
Na sprčtltje (v spomladi) je Minka z vinjakon (na koncu pripognen nož) odrezala suhe veje na ščipkih, pa tildi tiste, kere s6 ble pre duge2 je podrezala.
Kre (kraj) ceste je nasadila: Rdeče, žute pa rdečožutopisane tolpike, po robeh je mela nasajene klince s, proste pa kiikmaste, rdeče, bele no pisane, po koteh so cvele bele, rdeče, pa modre lelje. Bele lelje je posebno štimala (čislala), da je jeno korenje za veko vraštvo, če se kumi kaj gnoji. Rože je Minka posadila po ’seh grčdah, samo ka tak čedno (pametno) ka neblo na poti, ne šalati ne želji, pa nobenemi za hrano potrebnemo zelinji. Resen se je včasi (kedaj) prikazo kakši drač med rožami na
1 Sčipek, kako lepa slovenska beseda! Ali te ne ščipne ali včekne, če neprevidno primež za njega ? K čemu torej nemčizem „gatroža" ali pa prestava : „ vrtnica" ? Ščipek je pravi narodni izraz.
2 čudno ! Panonec rabi svoj „ii“ pa le čisti: p. krtih.
V besedah ki se pišejo s. „ol“ izgovarja „u“ p. dugi, sunce,.
tako tudi v tujkah: huckati, cuker, cukati, i. t. d. Po nekterih krajih, pa ne na murskem polju, resen pravijo tudi „ctiker“ jaz pa pišem v pristnem muropoljskem narečju.
8 Klinec = nagic. Zakaj nemčizen? Ali nima naš panonski izraz veče pravice književni pisavi, ko pa ima za svojim cvetom podobo: Gewttrznagerl, ki jih kupujemo, in imenujemo „Klinci“?
— 14 —
priliko: Modriš1 pa hitro je pod jenimi rokami premi no, pa ležo na cesti. Lepo je blo, jako lepo v Minkinih gredah!
Gdašte (kda koli) je kera gospodinja, dere je mimo šla, malo postala, vrgla svoje oči po gredah, pa malo jalna zamrmrala: „Ti Minka ti!“
Minka paj’ tildi bila, žena, gospodinja, no mati, ka joj je bijo redek par.
Una je razmiia netiti srčno zakonsko lilbezen: Če (ako) blo Ivana ne duma, je večkrat poglednola, če že gre. Hitro si je roke vmujla, če blo potrebno, pa snašno obrisala, te pa je stopila na prag, pa se Ivani lepo nasmijala. Včasi je prišo Ivan turoven dumii, najrajši te, (tedaj, takrat) če bla sila za ribe, paj’ neblo2 sreče. Te pa bla Minka potrpežliva, počakala je vugodnega hipa, te še le je povzela besedo, pa ga liibeznivo tolažila, potli (potem) paj’ prnesla dobre skiihe na mizo.
Večkrat je s nažnoj capoj pobrisala sklednjak nad mizoj,3 omare, ladice (Skrinje), klopi, štampete (postele) no driige reči po hiži, te paj’ bežala viin, pa s cape stepla prah. ’Sako soboto je po-mujla ’se po hiži: mizo, klopi, stole, nogače pri štampetih, pa še driigo kaj takšega.
’Sako jesen pa na sprotltje je z jilavicoj viži (v hiši) zmazala tla, pa od zviina pa od znotra hižo belo poštrihala. Za podmet ali parto (Sockel) si je kupila ’se fele farbe, pa ga snažno poštrofala.
1 Po celem murskem polju se pravi: „Modriš“ ne „Pla-vica“, zakaj opet ta nemčizem ?
2 Take in enake besede muropoljci skup izgovorijo primeri: gdašte neblo. To že kaže naglas.
3 Po starih hišah še se sedaj nahaja sklednjak nad mizoj-
— 15 -
Podstcnje je zmela ’saki den, po hleveh je ne visila pavočina, Pavoki so bežali pred jenoj metloj, za jiini pa pavočina. Pri živini (goveda) je rastepeno krmo lepo pobrala, pa z grablami naštel popravila. Po eelen hrami se j’ od daleč vidio, ka v jen Minka gospodinji.
Milki je ne bila una mati, pa gaj’ ravno tak rada mehi kak Zaliko. Oblačila je oba po svojem stani snažno. Tegaj’ ne trpela, ka bi hodila rasče-sana pa zamazana. Prekrižala je vsegdar dete, prle kak gaj’ vzela iz zibače v svojo naročje k jiižini. Če je odišla z diimi, gaj’ poškropila žcgnanoj vodoj, no ga priporočila ajngeli varibi. Dere pa sta že nekaj odrasla jedva (ta dva. Jedva je, pravi Panonee) je viičila križ delati, pa rokice k molitvi vkup držati (sklepati), kazala jima je kipe (kip, pravi Panonee temu kar je naslikano, kar je iz lesa ali pa iz kamna z dolbo izklesano, temu pravi: „podoba“) na steni, pa pravila od Bogeca, ki so goreh v nebesah. Če pa sta bla gda (kedaj) malo bodikaj (nemaren — poreden) jedva je vsegdar kašti-gala (castigare) pa ne preveč pa ne premalo. Šen-kala (opustila) jimajenigdar nič ne. Te pa ne blo treba, dostikrat šibe s štampeta vlačiti, hitro od začetka sta se navčila lepega beganja.
Pač srečen moš keri ma takšo ženo, srečna hiža v keroj živi taksa gospodinja, najsrečnejša pa so deca, ki majo tak vrlo matere.
Ivan tildi ne je rok križom držo, rad je delo, pa skrbjo za svojo drttžino. Nekaj je neso (pri našal) griint, nekaj pa ribičija. Gospoda je štimala ribe, te pa je je lehko odo. Tak je Ivan, skrbjo za svoje, če ravno bogastva ne je bilo pri hiži, pa lačen le nihče ne šo spat.
— 16 —
Vište v toto pošteno hižo je prišo Milko Bogdan. Cehek paj’ lepo raso, pa pameten je bijo, pa rad je bogo, te pa so ga vsi radi meli.
II.
Dere bo (bil) Milko seden let star je začejo v školo hoditi. Te pa van ne b’lo teko škol, kak den denešnji. Redki so znali malo šteti pa pisati. Ivan je tudi ne hodjo v školo, samo ka so ga oča duma navčili za silo šteti, pisati pa račiiniti. Uni so služili pri grofi, ki so bli pri Soldatih neki višiši, toti so jin napravili liište ka so tudi uni stopili vjihov raga-ment. Tan so gratali kaprol. Nekaj so se že duma pri grofi navčili, nekaj pa pri soldakih, te pa so tildi svojega sina Ivana viičili. Ivan pa je viičijo svojo deco, keko je pač mogo pa zno, potli pa jedva je v školo pošlo.
Bila je v Lotmerki ena mala kuča, geje „lerar“ viičijo, ena škola pa je bila na Cveni v enoj vesi bliizi Lotmerka, tam paj’ deco podvtičuvo školnik „Gutpogodil“. Te (takrat) še seje nihče ne skrbjo ne za vtik, ne za hrame ge bi se podvtičevalo. Kak je bilo, tak je bilo. Da je bila v tisten časi tildi na Cveni škola, se je le primerilo.
Prišo je od nekod, en bol gospocki človik, pa je osto na Cveni. Dugo je bijo pri soldakih, pa vrli je mogo biti, da bo je „kfeltbebl“. Dostikrat je bijo v boji proti Turkom Ednok je nekšemi viši-šemi rešjo živlenje, te pa je od cesara vleko nekaj prenes, pa zlato mataljo je nosjo na svojoj suknji. Bijo je dugega pa mozalega života, imo (imel) je dugi šinjak (vrat) pa podiigavo počrnelo lice. Pod
— 17 —
noson je nosjo dnge mostače, pod čelon pa so mu žarele svetle črne oči.
Keri je naletjo (se po naklučbi seziti) mi jega prvokrat, se gaj’ nekak lečo (v koga bojati, se ga zogibati) pa hitro je spozno, kaj’ to jako vrli človek. Sovražjo un ne nikoga, posebno rad paj’ mejo Slovence. Z možaki sej’ rad pogovarjo pa pri krožici slatkega lotmeržana sej’ ž jimi veselijo. Popevali so lepe slovenske popevke,1 pa kaj kaj dobrega, jin je razložjo.
V žejo je v pamet (opazil) ka je liistvo malo podviičeno, te paj’ obečo ka de deco zapstunj (zastonj) podvičiivo. Resen so .,možaki" (občinski odborniki)2 eno hišo za školo k redi napravili (pripravile) no, tak se je te ali začela škola na Oveni.
Od kraja (od začetka) je blo samo petnajst školarov, potli pa že trijesti. Med totimi je sedjo Milko Bogdan. Gutpogodil se je triidjo kelko j’ blo mogoče, ka bo (je bil) dober viičenik. Školo je držo (podučeval) štiri viire na den. Prvo vtiro je vtičijo katekizmus, potli paj’ vtičijo šteti, pisati pa ra-čtiniti. V četrtek ne blo škole.
* Pred kakimi petdesetimi leti še prosto ljudstvo na murskem polju ni poznalo „pesmi“ ampak samo „popevkou. „Po - pev - ka“, to je pesem na vižo, ali pesem „po-pevu“. Čudno da smo ohranili „napev“ za melodijo, ko „napevka“ nimamo, „popevka“ pa imamo. Pozneje je ljudstvo začelo razločevati med „pesmijo“ in „popevko“. Popevko so imenovali tiste, kere so popevali, pesmi pa one, kterih melodije so jim bile neznane. Sedaj že prevladuje „pesem‘‘, le stari še pojejo popevke.
8	če je šlo za kaj važnega p. za meje, se je reklo: „pozovte, možake v kiip, naj uni napravijo", in to se bili občinski odborniki.
— 18 —
Za pa (zdaj pa) malo poslušajmo, kak so mu deca odgovarjali:
»Franček! keko je Bogov?"
»Trije."
»Ti spahija ti, tri so božje pršune."
»Tunek pove ti, keko je Bogov!"
»Samo eden Bog je."
»Giitpogodil."
»Pavel pove nan šest resnic!"
»Prva ne kradni."
»Ti spaka ti, Micika pove nan ti šest resnic!"
»Prva da je en Bog, driiga — Že dobro, giit-pogodil."
To bon ziitra (jutri) še edndk spitavo (spra-čeval) pa še deset božjih zapovedi, pa seden svetih sakramentov.
»Polonka, kaj bon vas ziitra spitavo ?“
»Deset svetih sakramentov/
»Oj da te nevola! Marinka pove ti!"
»Kaj bi povedala?"
»Kaj bon vas ziitra spitavo."
»Tega še neven."
»Ti lotrija, pa van nesen ravno povedo?"
»Drži šako (pest)!"
»Aaas —“
„ Prav se ti zgodi, zakapa (zakaj pa) nemaš paško! “
»Milko pove ti kaj bomo ziitra meli!"
»Gospod viičenik, ziitra te (bote) nas spita vali vse to kaj gnes (denes), pa še deset božjih zapovedi, pa seden svetih sakramentov "
»Tak je, giitpogodil!"
Za pa so se začeli Čehi na glas smijati, »Rodič, zakaj se smejete?" »Da toti pravi —“
19
„Vido, kaj si reko?“
„Ve (saj) sen nič ne reko. Rodič laže.“
»Je reko je,“ so se začeli Čehi (fanti) dreti (kričati).
„Te (tedaj) pa pove, kaj si reko!“
»Neš (neboš)‘?“ pa poči leskovica po hrpti, ka sej’ skadilo.
,,Milko pove ti, kaj je reko!“
»Reko je, ka ste vi „ Giitpogodil. “
»Ti si odkritosrčen pajbek (fantek jrali;)/
»Tak more biti, giitpogodil/
Odzda (odzdaj) je osto viičenik »GutpogodiD vse svoje žive dni.
No, tildi zaj še je nevola z malimi začetniki, ka (kaj) pa še le te (takrat) ’Vači paj’ Giitpogodil za tisti čas, deco zadosti navčjo. Znali so pisati, šteti pa račtiniti, pri katekizmusi pa so pomagali tildi mešniki, te pa še je bole šlo.
Na kunci leta so meli prifingo. Prišli so poslušat gospodje mešniki, pa posvetni, stariši, pa še driigi liidje. Pri takšoj prifingi so ednok gospod navtičitel pitali Milka: »Keko je tisti človik star, ki je, keko je, te pa še ednok teko, pa še jemi majnka šeštnajst let, kajene sto let star?“ Si (vsi) so gledali. Milko pa j’ enčas mislo potli pa j’ na glas povedo: »tisti človik je star dvanoštirdeset let, kajti dvanoštirdeset pa dvanoštirdeset je štirnoosen-deset pa šestnajst je sto.“
»Giitpogodil! “
Dere je spitavanje henjalo, so gospod tehont premje davali. Z lepih rdečih knig so zvali tiste, keri so se najbol vtičili, pa so dali sakemi ene knige. To blo veselje! Školari so dobili lepe rdeče, plave, ali pa zelene knige, te pa so se drtigo leto še rajši vtičili.
2*
— 20 -
Ljiidje so bli radi, ka je Giitpogodil jihovo deco tak lepo vtičijo, te pa so mu možaki obečali zbireo (bernjo) „Pšenico, žito (rš) pa predivo.
Eno leto kesneje je začela ttidi Žalika v školo hoditi. Joj ne šlo tak v glavo kak Milki, poznalo pa se je le, ka je dete vrlih staršov. Nekaj sej’ že duma navščila, te pa bo (je bd) v školi lehek račun (jo je lahko stalo). Vučila sej’ rada, oča pa Milko pa še sta joj pomagala, te paj’ tildi una prnesla sako leto premjo dumu.
V školi je Milko zvedjo, ka se Žalika piše: Polanec, te pa je oče pito, kak je to? Polanec mu je povedo vse. Od potli pa bo pajbek, tihi no tu-roven. Ves zamišlen je opravlo svojo delo. Dere se je ge na tihen joko, gaj’ Žalika vsegdar tolažila. Pa vse nič ne pomagalo. Jako nemiren je pošto te, dere so staro Boštjanko pokopali. „Lehko so moj oča pa mati že ttidi vmrli, jas pa najnč ne ven, ge (kje) so pokopani“ je pravjo Žaliki.
„Če sta mrtva, lehko tildi pri nas za jedva Boga moliš/ mu je pravila Žalika, „če pa sta živa še lehko gda v ktip pridete. Brščaš (znabiti) so te tvoja mati za tč v Muro djali, ka bi te pred Ttirki rešili, če jin že sami neso mogli vujti, tak smo si mi že večkrat gučali. Potolaži se ali, ve te vsi radi mamo!“
„Odzda (odzdaj) je Milko za sagurno vervo, ka so mati v tiirskoj sužnosti, pa si je naprevzejo, ka de jih rešjo dere de veki. Siroče je mislilo, kak jemi je velevala dečinja liibezen. Včasi (tu in tam) pa sej’ resen zgodilo, kaj’ keri v odrašenih letah tisto dosegno, kaj si je v dečinjih v glavo zbijo (sklenil).
4'
— 21 -
Dere bo Milko dvanajst let star, ne je več v školo hodjo, dumaj’ pomago delati, keko je mogo. Rad je delo vse, najvekšo veselje paj’ kazo do ribi-čije. Do vode j’ mejo takšo korajžo, ka sej’ včasi predaleč viipo (upal), te pa sej’ pošteno napjo, doklč ga Ivan ne potegno na stibo.
Pa (opet) sta v Mitri ribe lovila, Milko bo že se-denajst let star. Bilo je vjeseni kvatmega tjedna. Na-edndk se začuje kunjski bobot. Še nesta prav znala od kerega kraja pride, pa se že prikaže kakših dvajsti turških konjenikov. Ivan je sto za grmom, paj’ hitro smtikno v vodo, jega neso zavarali (zagledali). Milka pa popadne močen Turk, pa si ga dene pred sebe na kunja. „Oča, oča!“ kriči Milko, Turk paj’ jaho v skoke za drugimi.
HI.
Že večkrat so Ttirki divjali po slovensken Štajarsken, pa tak gntisno še v lotmeršken kraji neso spočinjali nikdar. Starše Itidi so poklali vesi no posamezne hrame so požgali, pa pokrali do česa so prišli. Še vpekli naj bo hujdobe sram za to, kaj so vganjali spoštenimi ženami no diklinami! S sablami so malo deco sekali kak šibje, veče pa gnali s soboj, in jih za janičare odgajali. Liidi kerih ne so mogli ntieati so na kole natikali, ka so cvilili od bolečin. Celi falati (kosi) mesa, rassekanih starih možakov, so ležali po cestah. Tak so spočinjali, kak da bi vsi vragovje z pekla vujšli.
Dere so se mesarskega klanja že naveličali, so se eni obrnoli nazaj na turško, soboj so gnali, pajbe pa dikline, kere so nalovili pa pelali po-kradjene reči. Driiga polovica Turkov, pa sej’
— 22 —
raspršila po slovenskih krajih, ka še več hudega skunčajo.
Med totimi ki so šli dumu, je bijo Milko. Dere so tirali, ga je Turk zdigno k sebi na kunja, ovači (sicer) pa je mogo hoditi kre kunja peš, privezan za sedlo. Že na večih krajih bo ranjeni, telko-krat je sirota opo. Pri Legradi ga je zavaro čen-govič beg, ravno mu je z viist pa z nosa tekla krv. Zdigno gaj’ k sebi na kunja, ka mu je ne trebalo več hoditi peš.
Pri potoki Onavici so zgrabili Tiirke, Srbi pa Hrvati. Posekali so jih telko, ka je le redki vujšo. Med temi je bijo čengovič, ki je z Milkon srečno pri tiro dumii.
Čengovič je sliižjo med janičari tiirškemi cesari ali sultani, celih šestnajst let. Mejo je lepo okroglo lice, male mostače, pa preči veko pa močno postavo. V boji je spravlo kak lev. Sovražnik mu je ne lehko prišo do živega. Za to pa so ga višiši radi meli. V boji s6 bli radi poleg jega. Dosta takših bi že bilč v krtovoj deželi, če jin nebi Čengovič živlenje rešjo. Te pa je skos (vedno) šo na više (avanziral). Negda je v boji sam sultan nanjega paško mejo. Strašno dobro (superlativ) se mu je vidlo (zdelo) kak so kapale glave pod Čengovičovoj sabloj, zato pa ga je napravjo (povzdignil) za bega (grofa) pa mu je do veki griint bliizi mesta Travnik.
Na Štajarskem je bijo Čengovič trikrat v boji. Takak zadjokrat pri Belgradi na Milka, je prvokrat naletjo v Radgoni na Golobovo Miciko, grubo go-spocko diklino. Sidela je tak meni nič tebi nič (brez skrbi), na klopi pred hižoj. Tiirk prijaše jo pograbi no odnese na svojen kunji kak jastreb golobico.
Te (takrat) so Tiirki polovili dve jezeri kristjanov, samih mladih pajbarov no puc (deklin), kere so vlekli s soboj v sužnost, Micike Čengovič ne piistjo driigin, som jo je držo na kunji. Micika se je tak nemilo jokala, ka bi omeščala trdi kamen, Turk pa joj pravi: »Nemaj plakati dragica moja, ja ču te vbogatiti!“
Pri Savi so Ttirke pograbili štajarski, krajnski, pa koroški Slovenci. Mrski so je naklestili. Malo je ostalo živih. Ene so postrelali, druge sablami posekali, ali pa zbbtami (tudi batinami) potukli, ovi pa so se v Savi potopili. Tli so jin Slovenci vzeli vse, kaj so soboj gnali, nesli ali pelali. Til blaj’ tildi Golobova Micika rešena. Prišla j’ dumii pa ne soma. Mela (porodila) je malega čeheka, keremi so pri krsti dali ime Stanislav. Gdakodi je Micika poglednola svojo dete, je strepetala. Venda (znabiti) si je zmislila na odtirnest nesmilenega Tiirka, ali pa se je bojala prihodnosti.
Minulo je leto dni, pa sej’ razneso glas, ka sd Turki na Vogrsken. Vsi so se prestrašili, najbolj Micika. Bojala sej’ za se, pa za dete. Starši so jo nagovarjali, naj se odpela v Jeruzalem, bliizi Lotmerka, ge so meli veke gorice, pa lepi gospocki hram. Bojali so se, da si Tiirk pride drgoč po jo. Mioika ne je rada šla z dumi, milili so se joj stariši pa dete, kerega ne je mogla soboj vzeti, lehko bi naletela na Tiirke, ki bi ga v jenen naročji zaklali, jo pa tak ali tak, soboj odtirali. Preš matere, pa de dete duma vajčalo (jokalo) pa (opet) de v nevarnosti. Te paj’ dala splesti, preči veki korpec, pa ga s smolej zalijati, od znotra pa odzviina. „če se de dete jokalo, pa de nevarnost bliizi, ga v totem korpeci v Mitro sptiste, pa dente pismo
— 24 —
kjemi, če ga što reši, ka de zno odkod, pa kero je!“ Tak je Mieika oči pa materi naročila, se glasno zajokala, pa odpelala.
Mati sej’ odpelala, dete pa je vojčalo, kaj’ po mesti hrum letjo. Dim na Vogrskem ge so Turki požigali, sej’ že namali vidjo, nevarnost je bla bliizi, te pa so dete v korpeci poslali za Micikoj. V korpec so djali snažne plenice pa detečji gvantec. Dekli Polonki, keroj so dete zročili, so naročili: „Idi skoz (vedno) po grmovji kre Miire, tan te nede nihče tak hitro zavaro. Če pa bi le kakša nevarnost prišla., te pa deni dete s korpeeon v Muro, pa toto pismo k jemi položi!“
Dekla je prišla do Veržeja. V hladnoj senci si je namenola malo spočinoti, pa je zazglednola dva Tiirka, ki sta v skoke jahala. Za pa se je vešte tak prestrašila, kaj’ več sama za se ne znala, to še sej’ spotila, kaj dete, ki je lepo spalo skor-pecon spustila v vodo. Potli (potem) sej’ skrivala kre Miire dva dni, te še le je prišla vsa lačna pa zmSntrana dttmu. Hitro je povedala, kaj se je zgodilo. „Pa si djala pismo v korpec ?“ ,, Jezus Marija na to sem pozabila, vešte gospa, da sen se preveč strašila.11
Višite! toto dete je Polanec potegno z Miire. Preš nevarnosti gaj’ prneso dumu, da te (takrat) po lotmeršken poli Tiirki neso divjali. Nekaj malo Turkov se je prikazalo kre Miire, pa ne tan, ge bo un. Med totimi pa van je bij o Čengovič beg, ki ne je mogo pozabiti Golobove Micike. Noč no den je mislo na jo, pa trdno skleno, da jo more dobiti nazaj. Kak lepo se mu je žela spunila! Z Vogrskega je vzejo kakih štirdeset korajžnih janičarov na Štajarsko. Prek od Veržeja v Dokležovji, so jih
-p
— 25 —
vrli Verženci pa Prekmarci (prekmurci, vogrski Slovenci) nekaj poklali, druge pa raspršili. Ravno te, dere sej’ Micika v Jeruzalem pelala je čengovič pri gorjoj Moti (vas med Ljutomerem in Radgono) s kakimi štirnajstimi soldaki Miiro preplavo. Jahali so proti Radgoni, pojdoč pa so srečali zaželjeno Golobico. Za pa srečno Jeruzalem, starši pa dete 1
Deu pred vekoj mešoj (velka Gospojnica) je Čengovič prijaho na svojo grajščino. Da mu hlapci dostojno čast skažejo, so se mu do tal priklanjali. Kunja je izročjo k predjemi hlapci, un paj’ gno Miciko v grad, notri v tiste hiže, kerej’ do za jo (dal) nezgriintano lepo nacirati. V najlepšoj hiži obstoji pred joj, pa joj reče: „Zaira, to bo odzda tvojo ime, Zaira, poslušaj kaj ti pravi čengovič beg! Kak sen te zagledno prvokrat sen naednčk reko: Toto, ali pa nobene driige za ženo! Globoko v srci me je peklo, ka mi je prvokrat spodletelo. Noč no den sen mislo na te. Alah hkerim, Bog je velik, no Muhamed j egov prerok, sen zdihavo, no prosjo, ka bi te dobjo nazaj. Viš (vidiš) zaj si til, nič se ne boj, pri meni bo se ti dobro godilo! Prisegnen pri preroki Muhamedi, ka te srčno liibin. Bogati Tiirki so mi že ponujali svojo hčeri za žene, pa jih nečen, jas čen samo tebe Zaira. Pri Alahi, Bogi vsegamočnemi te prosin, me me rada, pa pozabi na svoj dtim! “
„Baštine (pač ti ne, negacja, kere Panonec rabi, kadar se čudi, kak se more kaj takege terjati) tebe pa rada meti ? — Kak pa ge nebi ! Ti tolovaj, ti tat!“ Zdrjo si me edino dete, z naročja mojih staršov kak jastreb golobico. Kelko žalosti sijin napravjo! Malo dete se mi joče duma, jas pa jočen til (tukaj) no tebe bi mogla še rada meti?“
— 26 —
»Zaira, ti maš malo dete?“
»Še se vtipaš pitati?? (prašati?)“
»Alah il Alah! zakaj ga nesi s sobaj vzela?“ »Ka bi mi ga na rokah prehodno?“
„ Zaira, s ten si me zadela, kak da bi mi noš v srce porinola.“
Tak je reko, te paj’ bledi odišo.
Za jin pa stopi pred Zairo, lepa mlada deklina, oblečena, kak da bi bila racoprana. Globoko se joj nakluni, pa lepo pozdravi.
Štela (hotela) joj je kilšnoti roko, una pa jo posilne od sebe: »Spred oči, mi ti turška frlajdiga!"
»Zaira, jas sen ne frlajdiga, jas sen ne vlačuga. Cengovič mej’ ktipjo za svetle zlate, ka bi van stregla, pa van delala kratek čas. Žalostni ste, pa potalažite se, ne da se preinačiti! Jezero sužnov na Turškem joče, van pa de se dobro godilo. Sužni morejo žmetno delati, hlapci pa jih bijejo, kak vnemar (nemo) živino. Dve leti sen bila tildi jas tak nesrečna. Enok me je hlapec po glavi tak nesmileno vudro, ka sen vktip opala. Le poglednite Zaira, ve (saj) še se mi den denešni pozna! Ktipjo mej’ drugi Turk, ke bo z menoj bol smileni, od totega pa me je ktipjo Cengovič za vas da sen jas tildi Slovenka".
„ Resen še sen zaj sužen, nesmin durmi, pa taksi sužen kak drugi, nesen več. Sužen je Tiirki kak živinče, slobodno ga zakole, za to jemi nihče nič ne reče. Večkrat sta moš pa žena pri enen Turki. Ttirk zakole ženo, pa jo brcne žjive-strašno! Večkrat oda brata, sestra pa ostane—grenka ločitev!"
»Zaira! nama se nede tak godilo, pa molive, vsakši den pobožno Boga, ka naj tildi tega reši! “
»Vi ste ali Slovenka?"
27 —
„Jah (da).“ „Pa Zaira je brščas (znabiti) ne vašo pravo ime ?“
„Neh“ (negacja, ne — nehaj, hrvački „naj") „Toto ime mi je Ttirk zmislo. Jas pa sen Golobova Micika iz Radgone."
„Se vaši starši živijo?"
„če ne so od žalosti vmrli, še živijo." „Kera pa ste te vi ?“
„Jaz sem Škrjančova Pavlina z Babinec, bliizi Lotmerka."
„Z nekim Škrjancem smo si pri goricah mejaši."
„Jas sen hči tistega Škrjanca. Pred nekimi letami, so me Tiirki z diimi odgnali, me silili v turško vero, pa naše vere sen ne zatajila. Frančiškan pater Dominek, mi na tihen delijo svete sakramente. Toti gospod, po turšken oblečeni, skrivoma kristjane obiskujejo."
Sedenajst let po toten guči je čengovič prigno Milka na svoj dum. Tega pajbara sej’ čengovič na skrivnem nekak veselijo. Pozove ga k sebi pa liibeznivo pita: „Kak se pišeš?"
„Milko Bogdan, gospod."
„Ge si duma?"
„Gospod, jas nemam duma. Jaz ne ven ne za svojega oče, neti za matere, mene so v enem kor-peci iz Miire potegnolr"
„Što pa tej’ gor skopo (z redil)?"
„Ivan Polanec, ribič na Moti, bliizi Lotmerka na Štajerskem"
Znoš, pisati, šteti pa račiiniti?"
„Zn6n gospod."
„Zapiši nekaj na toti papir!"
- 28 -
Milko zapiše: „Z Bogon moji dobrotniki, več -se ne vidimo!“
„ Ali se ti mili vaš kraj ?“
Milko ga nemilo pogledne, pa si zbriše dve debeli sozi.
»Ibrahim 1“ zezove Cengovič. »Ženi totega pajba v kuhinjo, pripravi jemi zdravo kopel, nahrani ga, pa preobleči po našoj šegi!“
Zaira pa Pavlina sta se rovno od domovine pogovarjale, pa stopi Cengovič vižo (v hišo zgovori se »fižo“ ali pa „fujžo“).
»Zaira si si že premislila? Boš moja žena?“ »Postanite kristjan, pa vas vzemen!“
»Lilba diisa, ve zn&š, ka jas tega nemren vči-niti; Tiirki bi me zaklali pa požrli mojo lepo premoženje/1
»Te pa si le tote misli zglave zbite!“
»Še eno! Prigno sen s Štajarskega jako lepega dečka. Po poti gaj’ grdo mantro en bodikaj (hudoben) soldak. Krv mu je tekla z vtist dere sen ga zavaro. Ti si me prosila, pa sen resen še več kristjanov rešjo, totega pa sen ne mogo, te pa sen ga zdigno na svojega kunja, ka ga je leži stalo. Dečko se mi je priktipjo. Zna lepo pisati, dobro računiti, pa šteti. Piše se Milko Bogdan, svojih staršov ne pozna, najšli so ga v Miiri, v enem korpeci. Star je sedenajst let v lici pa je ves takši kak si ti Zaira. Odzdaj bo un tvoj sluga, Hasana sen pošlo na marof. Si zadovolna?“ Tak je Cengovič reko, pa odišo.
Driigi den stopi Milko pred Zairo. Raven kak sveča je sto pred joj, bijo je lepega zdravega života, lica skoro ženskega, Zairinemu podobnega. Vse to je Zairo tak presiinolo, ka joj je postala momica
— 29 —
(omotica). Dugo je ne najšla nobene besede. Krez-enčas še le, ga je začela spitavati:
„ Dečko odkod si?“
„Liiba gospa, to sam Bog ve, da sen malo dete, v korpeci po Mitri priplavo; Skopali (zredili) so me na Moti blttzi Lotmerka, pri Polončovih.“
„Paj’ ne bilo nobenega pisma poleg tebe v korpeci ?“
„Neh, samo plnice, pa ditečji gvantec so najšli pri meni.“
To noč je Milko malo spo. Rano je stano, poklekno poleg štampeta pa moljo. Zaira je tiidi ne mogla spati, po glavi joj je hodjo (mislilaje) Milko pa korpec. „Bog zn6, Bog znb“ — je zdi-havala. Šla je k dečki, še nekaj bi rada pitala.
Milko je tega ne vpamet žejo. Moljo je : „Oča nebeški, smili se me sirote! Matere iščen, svojo zlato matere bi rad najšo. Vsegamogočen si moj Bog' neskončno smilen pa dobrotliv. Pripusti liibi Jezus, da jih najden, če so ge na TtirškenP
Zaira je ne mogla duže poslušati, odišlaj’ v svojo hižo, pa se razjokala.
V toten hipi stopijo vižo, pater Dominek, ki so prišli tolažit naših znancov. „ Pohvalen bodi Jezus Kristus!“ ponižno pozdravijo.
„Na vekomaj, amen, Bog je hvale vreden!11 odzdravi Zaira.
„Pa ste tak zajokani Zaira?11
^Duhovni oča, pa (opet) smo dobili enega sužna naše krvi.11
„ Slovenca ?“
„Jah. Z našega kraja.“
„Duhovni oča, če ste vi tiidi Slovenec?11
— 30 —
„Kak pate. Na svet sen priša, pri Rautarovih na Kamenščaki v lotmerškoj fari. V tote kraje pa sen priša, za volo Boga, pa za volo bližnega."
„Ali slobodno malo s paj baron gučin?"
„ Zakaj pa ne, Gospod?"
„Pavlina!“
„Sen že til." „Vi ste gospod? To me pač veseli." „Zezovi pa Milka, gospod bi radi žjin gučali!" Ves žalosten je prišo dečko.
Gospod so ga naraho za roko prijeli, ga pitali, „od kod je", ,,kak je prišo Tiirkon v roke" pa še več drugega.
Za ten, so zmolili sveti rožnkranc, potli pa so jin gospod krščajnski naviik razlagali, soje spovedali, pa obhajali. Skakšoj pobožnostjoj so razgrnoli svojo oblačilo, pod kerin so nosili, Presveto rešno telo, kristjanon v tolažbo! Po sveten obhajili so jin napravili kratko predgo, so molili lovretansko litanije, pa še nekaj za prijatele sovražnike no dobrotnike, posebno za Cengoviča bega.
Sveta božja sliižba je minola, Milko no Pavlina sta odišla, ttidi gospod so se odpravlali, pa Zaira jih je naprosila, ka še so ostali. Dala jin je prinesti hrane no pijače, ka so se pokrepčali. V ten (med tem) pa jin je razložila vso svojo živlenje.
„Vište za pa je Milko til. Bog znb če je ne to tisto — mojo dete! Pa kak se čen previžati (prepričati)? Ce bi dobila tisti korpec do mojih rok, bi lehko šlo, pa ravno to, se ne more zgoditi. To mene žalosti."
Gospod en čas nekaj premišltijejo, te pa rečejo: „Ja zakapa to nebi bilo mogoče ? Ce še je korpec, ga gvišno dobite. Jas sam bon ša pujega, vi pa molte, ka me Bog na poti obvarje!"
— 31 —
Vse to je čiijo Čengovič, ke je po tiirski šegi, za skritimi dverami posliišo. Odišo je v svojo hižo, pa se od veselja razjoko.
Drtigi den pride Čengovič k Zairi pa joj pravi: »Van pre (kak pravijo) nekši vaš mešnik službo božjo opravlajo.
»Tega van ne branin, samo ka se more skrivoma goditi. Če bi Tiirki zvedli, vas ’se (vse) po-kolejo. To de zaj leži, ki je Hasan, toti hiidi Turk na marofi." To joj je povedo, te pa je odišo, pošteno, kak vsigdar.
Duhovni gospod, še so neke kristjani obiskali, te pa so se odpravili na Štajarsko. Že so hodili preči dugo, pa sta prijahala dva moška za jimi."
»Kamo, brace?"
»Ja idem po svojem piitu."
»E brace i mi hodimo po svojem, pak idimo skupa!"
»Dirjata vidva, a ja nejmam konja".
»Pa kaj za to, Čengovič ima konje, pak si izposodimo jednoga."
čengovič je pošlo na skrivnen dva zvesta hlapca za patron, ka bi mu na marofi dala konja, pa do Save pot posodila. Gospodi je beg že trikrat živlenje rešjo, pa še ga je štejo zaj, vsake nesreče ob var vati.
Možaka sta jih do broda srečno sprevodila. Na oven kraji broda so gospod tiirško oblačilo piistili pri brodari na shrambi, dale pa so potovali v frančiškanski hali
Dugo so hodili, pa na poti dosti nepovolnega skušali, na zadjo (konečno) pa so le prišli v Lot-merk. V farofi so popitali za svoje ludi na Kamen-ščaki, no (ter) so zvedli, ka še jihov brat Marko
— 32 —
živi, ki je na domovini ožejeni. Sli so kjemi, pa ostali pri jen celili štirnajst dni. Ve še bi duže ostali, pa mttdilo se j in je, te pa sta si žalostna segnola v roke (slovo vzela), uni pa so šli na Moto. Tan so poiskali Polančove, so jin povedali, ge je Milko, pa kak se jemi godi. Pitali so jih, če še majo tisti korpec v keren je po Mitri priplavo. „M6mo še ga mbmo gospnd idi da ga Minka prinesi! samo to še nan je ostalo od vrlega dečka.
„ Sreča ka še mate korpec, zaj bo brščas Milko najšo svojo matere. Ge pa je vaša Žalika? Kekokrat pravi Milko od nje, kak ga je tolažila!*
„Pri Cvenskoj grofici sliiži, uni so naša veka dobrotnica. Zapstuj (zastonj) so nan, poleg svojega grada, dali preči pola. Tan bomo si zaj novo hižo postavili, da nan tii grozi Miira. Bluzi že teče, dere pa de pa veka voda, bi nan jo lehko podkopala.*
„Pošlite po Zaliko! Milko bi žalosten bija, če mu nebi zna od je kaj povedati.*
Žalika je v enoj diiški pribejžala dumu. Mati,, oča, no hči, so šteli se na tenko od Milka pozve-diti. Sto pozdravov so jemi poslali.
Gospod pa so si korpec nateknoli na levo roko, pa so šli Bogi nemilo (v božjem imenu) proti Radgoni. Ob petih popoldne so potrkali na Golobove dveri. „Hvaljen bodi Jezus Kristus!* so pozdravili, gospo, ki so pri mizi sideli, „prnesa sen van pozdravlenje od vaše Micike, ki živi tan dol na Tiiršken.*
„Jezus Marija* zakričijo gospa, pa v ktip opadnejo (omedlejeje).
Z^pa so prišli stari Golob. Jin so tudi gospod tak povedali. Uni pa so jin kiišnoli roko, na kero sta opale dve debeli sozi. Dotečas so gospa že k
— 33 —
sebi prišli, te pa blo spitavanja, ka blo ne kunca ne kraja.
»Kaj pa nosite v toten korpeci gospod
..Ka ga ne poznate gospa?“
»Ež ga no! Pogledni da ga Anton! To ti je tisti korpec v keren je pred sedenajstimi letami, naša dekla Polonka, Stanislava v Mitro spustila?
»Za-kaj pa te neste kakšega pisma djali k diteti, ka bi se znalo kero je?“
»Ve gaj’ dekla mela s sobon, pa kaj, da sej’ Turkov tak prestrašila, kaj’ pozabila na to.“
»če še živi naš Stanislav ?“
»Tisti, ki je po Mitri priplavo še živi pa ga nemajo za Stanislava, zovejo ga: Milko Bogdan/
»Gospod, ste ga ne s seboj vzeli‘?“
»Le malo potrpte gospa, jaz bon van vse poredi povedal“
»Vašega Stanislava je potegna z Mitre Ivan Polanec, ribič na Moti bltizi Lotmerka, no ga je lepo gorskopa/
»Napreži Jakop, pa se hitro pelaj pujega!“
»Le po malen gospa! Stanislav je na Ttiršken. Lani v jeseni so ga Tiirki pri Mitri zgrabili, pa so. šli žjin."
»Ttidi Stanislava?“ so vsi nednok zakričali.
»Jah, tiidi Stanislava, samo ka potrpte, ve bon van vse poveda.“
»Le vse nan povete gospod!“ reče Polonka, ki je ravno vižo prišla.
»Vaš Stanislav je ravno pri tisten Tiirki, kak Micika. Zairi, tak je vašoj Miciki tari ime, je Milko za hlapca.
»Kak hitro je Micika zvedla, odkod je deček, pa kak je ta priša, se joj zdi kaj’ to j eno dete,
3
— 34 —
ali kak se če tega previžati? če bi korpec dobila do rok bi že šlo, je pravila, te pa sen ali jas ša punjega.“
„Čiidmo se nad previdnost) oj božjoj! Vište, mati, sin, pa oča vsi živijo pod enoj strehoj 1“
„ Cengovič se piše tisti Turk pri keren živi vaša Micika, vrli je pa bogat, bogat. Micika pri jen teko vala, ka se tildi jegovin sužnon dobro godi. Nešterni (nekteri) nebi najnč več (niti) šteli dumniti. Meni je dovoljo, ka jegovin zužnon na tihen svete sakramente delin.“
„Pa še je Micika naše vere?“
„Pa še kak vrla je, pa pobožna! ve joj tega, tiidi beg ne brani. Un je rad kaj’ pri jen. Pravi, ka bi moga kunca vzeti, če bi ga vtegnola zapustiti. Ctijte le vsi za jega molimo, Bog znb, kaj še lehko pride!“
Za tjcden dni so starček Golobove zapustili. Trebaj’ blo misliti na Zairo.
Doklič (dokler) so gospod hodili za korpecon, sej’ pri Čengoviči kaj zgodilo. Beg je mogo na boj. V boji mu je sovražnik, zaseko nevarno rano.
Za jegovo živlenje so se ’si bojali. Pa kaj bi nebi, ke je tak lepo skrbjo za je. Za to pa so molili za jega, pa mu stregli noč no den. Dugo je trpelo, doklič sej’ ne teko zgego (okreval) kaj’ hodjo po bernicah (berglah). Za paj’ v gradi ogen nasto, ki je napravjo veko škodo. Pri ten pa sej’ Zaira tak prehladila, ka so se joj pltiča viiž-gale. Malo šej’ trebalo, ka je neso zakopali.
Dugo sej’ ne mogla z betega skopati (okrevati), trpelaj’ tiidi duševne bolečine. Rojilo joj je po glavi: Kak je kaj duma: Ali še živita oča pa mati,
— 35 —
kak se godi frančiškani, kaj je s korpecon, no kaj bo te z Milkon. Vsa besna že, je čakala na gospoda. Takak Pobijeva matije hddla sakši den skos lijo (lino) gledat, če bi že ge šli (kje šli).
Od potli, (od te dobe) ka so odišli oča Dominek po korpec, je minulo ravno leto dni, no viizmeni svetki so bli bliizi.
Bilo je na veko soboto, Zaira naroči Milki, pripraviti kaj bojšega za vuzem.1 Pri j ego vih poslih za vuzmene svetke, se s Pavlinoj v priklti srečata. „Pa tak pobit Milko ?“ ga una nagovori. „Kaj nebi bijo turoven dušica, če si mislim kak je tote svetke duma luštno. Kakšne ceremunje (obrede) opravlajo mešniki v cirkvi, se pelajo po vesih žegnovat, paj-bari strelajo, kurijo viizmenice (krese) stari pa mladi, puce pa Čehi, vsi vkttp pojejo veselo Alelujo! Tli pa najnč (niti) žegna (velikonočno jagnje) nemo jeli.“
»Milko/ zezove Zaira, »Milko!11
„čujen, čiijen (slišim) sen že til Kaj zapovejo ?“
„Si za ziitra se k redi napravjo?“
»Vsej1 k redi (pripravleno) Zaira/ „Dobro, dobro! Cii nehče trka odpri da!“ »Oča pa mati vas dajo lepo pozdraviti.11
„Eš jih no, te ste vi pater Dominek? Skoro vas nebi spoznala, ta ste se premenili. Ste pa po poti dosta pretrpeli!“
»Milko zezovi še Pavlino!“
»Sete si duhovni oča! Pozdravlenje ste mi prnesli? Še živijo moj oča pa mati?“
1 Viizem pride od glagola »vzeti1* meso vzeti, ki ga
celi post neso vzeli, ki ga celi post neso jemali, ali jedli. Temu nasproti jo „pust“ ker so pustu meso jesti »pustili** Miklošič. Primeri „delapust“.
3*
— 36 —
„Živa sta še oba, tiidi zdrava sta, ali žalostna, ka vas nega duma. Jaz sen jima vse lepo poveda, kak se kaj, van godi. To je jedva nekaj potolažilo/
Til so van nekaj z duma poslali. Zmetno sen nosa, pa prnesa sen le."
Zaira strepeče, pa vzeme korpec. Vse je spravila žjega, praznega nese k okni. Obrača pregleduje ga, te pa pritisne nadni (na dnu) na pero malega pre-dola. Veka (pokrivalo) odskoči, notri pa blo pet zlatov, pa mali ceglc (cedilla = sehedula).
,, Jezus Marija!" —več ne mogla reči, od pre-vekega veselja joj je beseda zabegnola. Poglednola je Milka, zakrila lice, pa začela na glas jokati.
.,Presrečna mati veselja plaka", rečejo na pol glasno frančiškan, pa ovima (onima) namignejo, da je ne dramita (motita).
Milko pobero korpec, ki je Zairi z rok opo, ga malo pogledne, pa zakriči: „Zaira to je tisti korpec, v keren sen jas po Miiri priplavo. “
Zaj se je Zaira ne mogla več zdržati, skočila je k Milki, ga krčovito pritisnola na svoje srce, pa zakričala: „Moj sin, moj Stanislav!"
Milko je začejo na veko gledati, čiidi se, pogledne frančiškana pa Pavlino, — ne ve kaj se godi.
S trepetajočin glason mu rečejo: ,,Veseli se Milko! Zaj si dosegno, kaj si si še, mali dečko naprevzejo: To so tvoja mati — zaj si jih najšo — Zaira so tvoja mati."
..Resen? O moja zlata, zlata moja mati!"
Nobeno oko je ne blo siiho. Starček pa Pavlina sta odišla, pustila sta matere pa sina, ka plavata v morji, neizrekljivega veselja.
Vse to je tiidi Čengovič za svojimi dvermi čiijo, tildi jega je presiinulo, tiidi un se je razjoko.
— 37
Milko pa Zaira sta bla dugo sama. Kaj vse bi mela povedati; pa reč jima je zabegnola samo oči, pa srce je gučalo. Dere se jima je prvo veselje nekaj poleglo, sta zezvala gospoda pa Pavlino.
Zaj še le so poglednoli, kaj še blo v korpeci, zaj še le je preštela Zaira očetovo pismo, no jin razkrila skrivnost, kak je korpec spoznala.
Nadni bo vpleteni mali predolček. V toti pre-dolček je djala Mieika pet zlato v, v pomoč tistemi, keri bi Stanislava rešjo, pa cegle, na keren je blo zapisano: »Mieika Golobova iz Radgone, svojemi sineki Stanislavi".
Korpec bo resen ves smoloj zalijani, pa predol je le nekaj više sto (stal) zato pa se je Mieika čudila, ka je nihče ne na to prišo.
Naši znanci še na Turskem neso nikdar tak veseli bili, kak letošje viizmene svetke. Bili so pri-skrbleni za diišo pa telo. Na viizen so kušali tudi Golobovega jeruzalemčana.
čengovič pa bo ne tak veseli kak uni. Rad je bi jo, kaj’ zvedjo, kero dete je Milko, teško pa mu je to djalo, ka mu tega nesmi povedati. Obino (objel) bi ga, pa bi mu reko: »Stanislav, ti si moj sin, vidiš keko premoženja man, vse to boš ti herbo". Samo kaj’ moga tiho biti. I n je turske, Zaira pa katolške vere, te pa je nemre zeti za ženo, jega pa ne za sina. Tak je un trpjo celo leto.
Prišli so drgoč vuzmeni svetki. Kak inda (drugekrati) so jih frančiškan obiskali tudi letos,
Po svetkih jih pozove čengovič k sebi, »Čujte gospod!" jin reče „Vi znote kak mi stojimo (v kaki zvezi smo), zato bi rad Zairo pa Milka srečne na-pravjo, pa nam vera brani. Kak mislite vi, meni nič v glavo ne padne?"
— 38 —
„Pošlite jedva dumu!“
„To je žmetna reč.“
„Če le čete, van ne bo teško. Vište! Zaj se je začelo polsko delo. Celi vaš grunt leži bliizi Save. Odpelajte se žjimi ta! Tan okoli mate vi več pri-jatelov, pa znancov, obiščite ednok enega, drgoč driigega, v enoj noči pa, dere vas nede duma, uni preminejo kak kafra/
„Tak bo šlo. Bog plati duhovni oča!“
Za mesec dni, je naših znancov ne bilo več na Turškem Eno (neko) noč so sfrčali v ladji prek Save, tan so se prezoblekli v turški gvant, pa so si vzeli soboj za spomin.
Cengovič jih je ne odpiistjo s praznimi rokami, te pa so si kupili kočijo, pa dva lepa, močna črnka. Milko je foro (vodil) ka blo veselje.
Ravno na finkošte so se pripelali v Radgono. Pred Golobovoj hižoj obstoji vsa prašnata kočija. S kočije sta stopile dve gospocki ženski, ne prestari pa ne premladi, za jima pa mladi lepi dečko. Mieikaj’ bežala vižo. — „Ge sta moj liibi oča pa mati? Jas vaša Micika sen prišla dumu. „Naša Micika!“ — pa so že skočili si trije v kiip, no se obinjavali, pa se držali kak klešči. V joči se je čtilo kucanje, pa: „Mati, Micika, oča!“ več pa od veselja neso mogli pregučati.
Hlapec Jakob, je spravjo kočijo na dvor, kunja pa v stalo, te pa je tildi Milko prišo vižo. Micika skoči kjemi, ga pela pred oče pa matere rekši: „To je mojo dete, to je moj Stanislav/
Tečas pa sta nosila dekla pa hlapec male la-dfce (skrinjice) s kočije, pa kaj so pač popotniki meli na vozi.
— 39 —
Na ladicah blo zapisano kerega kera je: »Golo-bovoj Miciki," »Stanislavi jenemi sini,“ Mickinin štaršon/ »Pavlini Škrjančovoj“. V sakoj ladfčki blo pismo, zlata, srebra, pa še drugih mit (daril).
V pismi na starše je blo zapisano: »Liibi starši! Pred dvajstimi leti sen van napravjo veko žalost, zaj pa vas lepo prosim, odpuste mi to! Odpuste mi zaj, ke van pošlen nazaj, Miciko pa vnuka, kerega vači (drugače) lehko (znabiti) nebi nikdar vidli! Negda van, zaj sen napravjo takšno žalost samemi sebi. Vi se veselite, jas žalostin, vi se smejete, jas solzin.	Čengovič beg.“
* * *
Nekaj dni šej’ Pavlina ostala pri Golobovih, te pa jin je dala slovo, tildi una bi že rada vidla svoje Uidi. Pa ona j’ duma ne najšla takšega veselja kak Micika. Mati pa oča sta že pomrla, zad-jemi brati, ki bo diima oženjeni, pa je prišla ravni) prav na sprevod. Bijo je vdovec, dece je ne mejo, te pa je una griint prekzela. Peneze je mela, a po gospoeken blaj’ tiidi navajena, pa si je zazidala grad, pa se oženila. Lehko je to tisti grad, kerega so v Babincih kruci porušili, znabiti bla to tista gospa, ki je lotmeršken varaši šenkala preči veki log: »Babji ložič“. Ime je ravno nedostojno, venda (menda) so ga primislili tisti, ki so bili jalni, ka je ta »baba“ Lotmeržanon teko šenkala, če so ravno meli vsega zadosti.
Za leto dni je pa (opet) pri drdrala ena lepa kočija pred Golobov hram. Stopila sta: duhovni starček, pa en posvetni gospod: Čengovič pa pater Dominek.
Dere je Zaira odišla, je čengovič nigi (nikjer) več mira ne mogo najti.
— 40 —
Prišli so duhovni gospod kjemi, nemilo se jin je pritožjo kak se za Zairo žalosti. Razodejo jin je svojo življenje, povedo ka je potiireeni kristjan, da je duma pri svetoj Trojici v Slovenskih goricah, piše pa se po domačen: Marko Markovič.
»Turki so me odegnali dvanajst let starega čehaka, že vekšega pajbara, so me vteknoli med janičari. Tu sen si zasltižjo veko čast pa bogastvo Pa kaj mi pomaga vse to, da pa nigi več mira nemren najti."
»Notri v srce se mi milite, Čengovič mogočni beg. Mir bi radi, pa pri Muhamedi ga nete najšli. Kristus gospod je reka: „Mir van bodi!“ Sprimite drgoč jegovo vero, pa te najšli mir!“
čengovič se je spreobrne, 6do vso svojo premoženje, pa odišo s patron na Štajarsko.
Kak pa nači (kak pa drugači) ka se je Micika močno prestrašila, dere je Čengoviča zaglednola, pa pater so jo hitro zezvali v drugo hižo. Tli so joj vse povedali, te pa je vesela stopila pred bega, mu-segnola v roko, pa rekla: »Bodi nam srčno poz-dravleni. Marko Markovič!“ (pozdravljena Marija, še zdaj molijo stari Panonci).
Par dni za ten, sta Micika pa Markovič skle-nola zaroke. Rada pa bi, ka bi si tildi Stanislav nevesto poisko, ve bi bilo lepo pa nekaj redkega, če bi oča, mati pa sin, naednok šli k zdavanji (k poroki).
»Mati“, reče Stanislav, »jas bi se rad oženje, pa unti (saj) mi tiste nete pustili vzeti, kero bi ja (jas) rad.“
„Ja kero pa bi te ali rad?“
»Mati! Zaliko.“
— 41
,,Pa si jo vzemi, ve je vrla, snažna pa pametna diklina, bogastva pa ne niicaš!“
Za tri tjedne so v Radgonskoj cirkvi, seri starček frančiškan, zdavali: Čengoviča bega pa Zairo. Milka Bogdana pa Polončovo Zaliko
T6 blo gostiivanje! Pozvali so: Skorjančovo Pavlino zjenin možon. Ivana Polanca žjegovoj vrloj Minkoj, pa še dosta, dosta driigib so pdzvali. Tildi dvanajst igrcov1 so si gorvzeli, ka so jin lepo igrali.
Ka bi gostiivajnščakon vekšo veselje napravili, so se driigi večer, Zaira, Pavlina, Cengovič pa Milko, skrivoma preoblekli v gizdavi tiirški gvant. Dere so bli gosttivajnščaki že prav dobre vole, se naedndk odprejo dveri, notri pa stopijo bogato oblečeni Tiirki pa Turkinje. Jihovo oblačilo, pošito z zlaton pa srebron, se je pri Iliči tak blisketalo, ka je oči jemalo. Duhovni oča pa vzdignejo krožico pa rečejo: „Što bi zgriinto kak kaj Bog s človekoti namerava! Vište kak so bli toti štirje razkropleni po sveti, pa je je tak lepo v kiip sprava! Liibi Bog je pa smileni, pa ysegamogočen.“
„Bog nan poživi Čengoviča bega, jegovo nevesto Zairo, no jeno negdajno postrežnico Pavlino! Naj živi tiidi Polončova Žalika, pa jeni Ženih Milko Bogdan!“
Igrei so zaigrali tuš.
„GutpogodiI“ se tildi zadi z glasi, ki je negda Milka vilčija.
1 Takrat so še Panonci igrcom gotovo pravili: „D(idleši“ ker še sedaj rabijo ta izraz, pa bolje v šali p. kakim peškim igrcom „s harmoniko in flauto“, ali v slučaju nepovoljnosti p. pa nete igrali dudleši zakaj pa ste til ! Izraz „diidleši, pa nam kaže, ka so naši pradedi rabili „dude“.
— 42 —
Mak, slovenska trobojnica.
Na murskem polju še prebivalci čislajo mak, pa se ne pečajo več žnjim tako, kakor so se naši davni prednamci. Kako so čislali naši prednamci mak, nam priča beseda „makoter“, ki znači valeku podoben del stope, ki kaplje v votlino, v kterej se nahaja tvarina, ki se ima phati, ali po starem »treti “ zato „mako-ter“. Gotovo so sejali mnogo maka, ker so ga v stopah trli. Znabiti so ravno radi maka stope znajdli, ker je glavni del stope „makoter“ z makom v taki tesni zvezi.
Na murskem polju se še nahajajo rodbinska imena »Makoter “, ki so gotovo tudi z makom v zvezi. Znabiti so bili možje, ki so se s tem pečali, ka so trli mak, ime jim je ostalo in postalo rodbinsko, kakor Korošec, Kranjc, Horvat, Turk, Nemec itd. Da so bili Makotri možje, ki so mak trli, bi lahko pričalo dejstvo, da so se še za mojih otročjih let tuji možje ponujali za ta posel, toda niso več trli maka, ampak so phali deteljične pleve.
Pred kakimi petdesetimi leti so še murski po-lanci čislali makove povitice. Mak se je ophal na melo, v mleku na gosto skuhal, zabelil in na haj-dinsko testo pomazal. Testo se je zavilo v debelo klobaso, ta pa se je povila v okroglo povitico. Odtod nemški izraz „Potitzen“ in kranjska „potica“. Tudi makove žganjke so tako zabelavali. To so bili gotovo zadnji ostanki makovih jedil, ktere so naši prednamci v različnih tvarinah in oblikah vživali. Prekmurski Slovenci še sedaj v mnogih močnatih jedilih rabijo mak, a sami ga ne sejejo, kupujejo ga od murskih polancev.
— 43 —
Dokler mak raste, se imenuje celo bedro mak, pospravljen pa samo seme, ravno kakor pšenica.
Mak ima krasen veliki cvet. Iz istega semena cvete belo, modro in rudeče. V tem cvetu je nekaj divnega, čarovnega. Zdi se ti, da je v njem naslikana vsa lepota in poezija murskega polja. Ako se približaš postati ali ogonu cvetočega maka, obstojiš in občuduješ naravno krasoto, bele, modre in rudeče barve. Pač pravcata naturna trobojnica slovenskega naroda. Prvaki so se morda nekdaj trudili najti primerne barve za našo trobojnico, Stvarnik pa nam jih je na cvetočem maku divno načrtal.
Mak cvete samo nekaj dni, potem razpadne krasen cvet in pokažejo se makove glavice, polne mleka — opium — v njih se razvija seme.
Velika kača v ljutomerskih šumah.
Šume: Babji ložič, ali kakor ljudstvo pravi, Babji rožič, Ciprpajn in Log, prvi dve lastnina Iju-tomerškega trga, slednja last italjanskih grofov, se držijo skupaj in ležijo ne daleč od Ljutomera proti vzhodu.
Babji ložič je darovala ljutomerskemu trgu neka gospa, ki je živela v Babinskem gradu. Da je v Babineih stal nekdaj grad nam povejo stare listine, v katerih se bere: „Herrschaft Maleg, mit den Amtern, Oberluttenberg, Zwein und Wagenhof.“
Nekdaj so v nemščini izgovarjali „b“ za „v“, „v“ pa za „b“ na primer: Babning so izgovarjali Vabnig, Boreče Vorecen, Brezje Vresje. Žalibog so popačili na tak način množino lastnih imen za vedno.
— 44 —
Tako Vesiag celo Visiag namesto Bezjak ali Veleč namesto Belec. Bral sem nekdaj v krstni knjigi: Wawitseh, akoravno ljudstvo izgovarja Babič. „V“ so zgovarjali za „b“, na primer: bos, Bosser, bohin, namesto was, Wasser, wohin.
Tako je prišlo w, v Wagenhof in Wagendorf, drugo pa je in samovoljno popačeno. Pravilno bi se glasilo: Babendorf in Babenhof, kakor Babnik in Babič. Babji ložič ima torej svoje ime od Babinci, ne pa odtod, ker je to šumo podarila gospa, kakor nekateri trdijo. Bilo bi pač nehvaležno ime za tak dar. Novejši pišejo: Babji ložič, od log, ljudstvo pa je stoletja in še zdaj izgovarja: Babji rožič. Znabiti zato, ker je šuma po svoji legi podobna rogu. Sedaj je mladoles.
Ciprpajn, druga šuma, ima tudi svoje ime, kakor sem čital, če se prav spominjam, od svojega nekdanjega lastnika. Večidel pa je mladoles. le malo prvotnega, debelega hrastja še stoji.
Log je izkrčen. Na njega mestu leži rodovitno polje. Le cvenske njive in travniki, ki so kraj nekdanjega loga, in še imenujejo ^Podlogom", nas spominjajo na šumo, ki se je imenovala „Log“.
V teh šumah živi za naše kraje velikanska kača. Le redkokedaj se prikaže, zato je še malo znana. Naslednje vrste naj pojasnijo stvar.
Za časa, ko se je začela prikazovati, je stalo po teh šumah debelo hrastje in vladala je po njih blagodejna, temna in hladna senca.
Leta 1857, bil sem dvanajst let star, so me poslali oče v Ljutomer, da ponesem pismo na pošto. Takrat je bila pošta nasproti sedajne lekarne v hramu gospoda Ružiča. Mož je prišel iz Primorskega
— 45 —
v Ljutomer. Bil je vračnik na glasu, šaljivec in dobra duša. »Vragovič idi rajši v krčmo, pa si kiipi govajnske žUpe pa „masl“ vina, ka se pokrepčaš, ve si šibka kak šiba na vodi“ je čestokrat rekel, kadar mu je hotela kaka reva plačati njegov trud. Slednja leta svojega življenja se je vozil s svojimi konji k bolnikom, pa ni računil ničesar. Pri njem torej je bila pošta. Oskrboval jo je samo eden gospod. Bil je suh in dolg, ter je nosil pod nosom sere brke. Zabaval se je s svojimi ptiči, katere je plašil po hiši. Večkrat me je nagovarjal, naj mu prinesem mlade slavčeke ali penice. Dobiš „zeksar“ mi je rekel, ter me podučeval, kje gnezdijo in kako se spozna, kateri je „on“ ali „ona“. Pomnim še samo od škorcev, da ima mladi samec črno piko na jeziku.
Na pismo skrbno zamotano v beli robec, sem pazil, kak na svojo oko, pa ponosen sem bil, ponosen, ker sem nosil pismo z dvajsetimi „rajnški“. A hitro sem pozabil ta ponos. V Babjem ložiču sem došel možaka, ki je nesel v ručah na hrbtu vrečo moke od mlina ob Muri. Brzih nog ga prihitim. Kakih dvajset korakov pred njim sein se vstrašil tako, da v trenutju nisem mogel z mesta, počasi pa sem nehote začel nazaj korakati. Smrtno bled nisem mogel spregovoriti. Kakor jaz popred možaka, se je sedaj izognil on mene. Ne vem, kako to, da ni opazil, da me obdaja smrten strah. Kmalo je začel korakati tudi on nazaj. Bled kakor stena ko je prišel do mene, spregovoriti pa ni mogel. Precej dolgo sva stala nema in gledala nepremično po poti, kjer je ležala po poti, zavita okoli hrasta, velika kača. Bila je nekaj debelejša od četrtliterske steklenice. Ni bila torej posebno debela, a dolga je
— 46 —
bila in odurna, bova pa sedaj, mi je bil znan,
Ko se zaveva, pravi možak, kaj po poti ne moreva naprej ? Kraj torej svetujem, pojdiva skozi šumo
na vrati, tako se kače zogneva in prideva zopet na pot, onkraj kače. Storila sva tako. Kača še je vedno ležala kakor poprej. „čujte“, pravim, „nihče nama ne bo verjel, da sva videla tako grozno kačo. Ubijva jo, da se ljudje tega prepričajo 1“ Strgala sva torej primačo ob brvi in jo nesla oba težko in s strahom proti kači. »Le po hrptu jo vdariva“, sem ga opominjal, „če ji hrbet stereva, nama ne uide več/ Ko bi pa midva zapazila, da je kača kraj poti lazila naravnost proti nam, bi nama pač vsa srčnost zlezla v pete. Hvala Bogu, da tega nisva opazila poprej, kakor še le tedaj, ko se je samo laket dolgo gibalo ravno vštrič naju, kjer je kača lazila v luknjo. Vdarila sva po repu s primačo, a zadela nisva. In to je bila sreča. Kaj, ko bi jo zadela, jo razkačila in bi ona togotna zlezla iz luknje nazaj ?
Sedemnajst let pozneje sem bil kaplan pri Sv. Miklavžu blizo Ljutomera. To mi pravi nekega dne možak, da je naletel Marko Novak iz Stročje vesi v Logi na strahovito veliko kačo. Ležala je po dolgem na plotu, ki je branil kraj ceste mla-doles. Na pol mrtev je Marko prisopihal domu in trdil, da je videl kačo ropotačo. S puškami so jo potem zasledovali pa je niso našli. Tu pa tam so naleteli kako ležišče, na katerem je, kakor so menili, zvita ležala. Še pred nekimi meseci so se o tem pogovarjali moji težaki, na to pa mi je potrdil vse to Markov pastirk. Tako mi je pripovedaval tudi Stajnko, ki je kačo takrat s puško iskal in še živi Marko pa je žs davno mrtev. To je bil korenjak!
— 47 —
Redki njegovo starosti so znali pisati in brati, on pa je spisal celo knjigo o čebeloreji.
V stročji vesi ste dve naselbini Italijanov. Med njihovim poljem teče potok Ščavnica, čez Ščavnico drži most v Log. V vodi pri tem mostu so videli imenovano kačo pred par leti Italjani. Tega posestva oskrbnik, g. De Senibus, ki mi je to povedal, mi je ob enem pokazal, kako debela je bila. Sklonil je prsti na roki tako, da sta se palca dotikala s konci in drugi prst ravno tako. Toraj je bila že jako debela. V teku petintridesetih let so jo poza-mezni videli le trikrat. Mora biti torej zelo boječa, da se tako ogiblje človeka. Ali je strupena? Kdo to ve ? Hudobna pa ni, ker še ni napadla nikogar. Če pa je kdo zopet naleti, naj to naznani 1
Martin Kovačič posestnik na spodnjem Krapju, mi je pravil, ko je to čital, da so vidli pred menoj to kačo Gregorinčič po domače Skalič iz Cvena v zagrajskem logu (mladoles) tam kak Marko Novak in za njim jo je videl Kovačič sam, v tej bližini.
Skalič je pribežal pol mrtev domu, Kovačič pa je skoraj omedlel.
Kak se je Roza znosila.1
„ Dobro jiitro vrla kiiharea! Gospod logar van pošlejo nekaj za kiihnjo: Tri šnefe, dva fazana, pa štiri reče. Dve sta pre postni, pa ve to vi bole poznate kak mi. Zavce tildi majo, če van je po voli, van je pošlejo, če ne, bodo je 6dali.“
1 Zmaščevala.
— 48 —
»Enega naj le pošlejo! V sredo bomo na Strmci brali, gospod baron Zadravec pridejo, uni pa zavca kaj štimajo. Pa kaj še čen ? No ja, pajbek1 sen te štela pitati, če si se nan že kaj privadjo?“
»Oh Micika! neman brata ne sestre, mati pa oča sta mi Vmrla, kak me to boli! Se bol pa me žalosti to, ka zaj nesen več student, to, ki me je najbol veselilo. “
Ravno je zgovorjo zadje besede, pa so prišli grofica (grofinja) Jakobina. Snažen dečko se jin gospocki nakluni, pa liibcznivo kiišne roko.
Grofica postojijo, gledajo ga, kak da bi na nekaj posebnega mislili, pa ga priliidno popitajo: »Keri si ti ?“
„Peter Striigar se pišen, prežlahtna gospa grofica, sliižin pri njihoven logari gospodi Gnezdic reče Petrek glasno, se nakloni, poliibi roko, pa odide.
»Toti dečko se mi pač dopadne“, rečejo grofica, „kak lepo se zna un zadržati!“
»Micika zezovte mi gospoda frboltara!"
»O žlahtna, včasi, včasi (hitro, hitro).“
Kumaj pride Micika nazaj, pa priliika (pogleda, pride) Roza, ki grofici streže. Po svojoj navadi, bi si rada malo želodec popravila.
»Ste vidli mladega Striigara, ki je ravno odcot (odtod) odišo?“ pita Rozo kfiharca. ..Kak deno je šikan ti dečko, zadržati se zna, kak da bi bijo kakši grofovski sin.“
»Srečala ga sen, pa ve ga jas tak dobro poznan“, je nekak nerada Roza na to povedala.
»Vi ga poznate ?“
1 Grška beseda »pajs, pajdos“. „Paj“, kličejo fanta na murskem polju kakor Grki:
— 49 —
„Ve je Strtigarov sin, ki je za logara pri baroni Zadravci, moja sestra pa tan služi/
„Po kaj to je priša? Skoči hitro za jin, da pozven/
„Kaj to (kaj neki) Roza zno od totega paj-beka? Kak je strepetala, kak je deno (vender) prebledela! Čakaj, čakaj, bon ti že prišla na sled!“
Tak blo v kiihnji, pred grofico pa stopi frboltar, pa ponižno pravi:
,,Poslali so po me, prežlahtna —/
n Sen. Rada bi znala što je mladi pajbar: Peter Strugar? Šikan (lep) je, pa lepega zadržanja11.
„Un je sin Antonu Strtigara, ki ba (je bil) za jagra pri gospodi baroni Zadravci, žlahtna/
„Že pred večimi leti, je un toto službo doba, pa se ožena. Za ženo si je vzeja Škrobarovo Nežiko vrlo deklino. Se malo ptičico, so jo starši dali v Lotmerk k nekoj gospej, ka je tan v školo hodla,' pa ka se je malo gospockemi privčila (priučila). Potli (potem) so jo dali v Marprug, k gospodi profesori Globetki, svojemi znanci. Jegova gospa jo je navščila kiihati, šivati, pa gospockega zadržanja. Strugar si ba (je bil) malo s profesorom v rodi. Včasi (tdpatam) jih je v Marprugi obiska, te pa sej’ z Nežikoj spozna, pa sta postala mož pa žena/
„Živela sta v lepen božjen miri. Mela sta troje dece: Petreka, pa dve pučici. Onedvi sta na leginih vmrli, osta jima je samo Petrek. Mati jemi je pred desetimi letami vmrla, letos pa jemi je vmrja oča/
,, Dečko se je v Marprugi škola. Tretjo dijaško (latinsko) školo je letos tak dobro naprava, ka je doba prvo premjo/
— 50 -
„Naš jager Gnezda, ba prijatel Striigarov, te paj’ jegova sina k sebi vzeja, da pa svoje dice nema, bo ga za svojega vzeja, to mi je poveda večera."
„Veseli me, ka se je Gnezda dečka smiljo, to je resen, lepo od jega, pa duma ga ne sme po-držati, Petrek more nazaj v školo! To jemi povete! Srečno!“
Zapaj’ (sedaj pa) grofico pograbila taksa, žalost, daj’ ne za dopovedati. Vsi zamišleni so hodili po hiži. Hodili so, pa (opet) so obstali, globoko zdehnoli, pa si z belin robcon zbrisali oči.
„Tildi jas sen mela sina: Petreka! Vmrjo mi je. Pa toti Striigarov — na las mu je podoben." Pa so grofica globoko zdehnoli.
Počasi so grofica svojo žalost potišali, te pa so napisali pismo na prvega gospoda marpruških dijaških škol.
Pozvonijo.
Roza stopi vižo, se ponižno nakloni — „Jihova žela, žlahtna gospa?"
„Pošlite to pismo na pošto 1 Pismo je silno, gre se za Strtigarovega sina. Staršov nema več. pomrli so mu, Gnezda pa gaj’ vzejo iz škole. Tega jas ne trpin, un se mora dale školati!“
„Kaj van pa je Roza, bledi ste kak stena?"
„Mili (vsmili) se mi siromaček."
„Ali ga poznate?"
„Že večkrat sem ga pri lorgari vidla, žlahtna."
„Roza na pošto ali!"
„Kak želijo žlahtna" — pa odide.
„Verjen ka de ga Gnesda pogrešo, jas pa ne odhenjan. Nekša skrivna moč me k temi sili. Naj gre! Vsi mo (bomo) ga podpirali."
— 51 —
Gnezda pa jegova žena sta se Petreki že privadila, un pa jima. Ltibjo jedva je, kak lastne starše. Bij o je vrli, pohleven, pa razumen (pameten) dečko. Pomago je logari v kanclniji. V tem so ga oča že nekaj duma podviičili, driigo pa sej’ od Gnezda navčjo. Preš skrbi je logar svoje dužnosti lehko sponiivo, ve (saj) blo duma, v kanclniji vsegdar vse vredi. Zato pa mu je dečko priraso na srce (ga je ljubil).
S puško na rami, pride logar nekega večera dumu. »Ge so mati?"
»Naednok do večerjo prnesli," reče Petrek.
V tisten hipi se prikaže Dorica, pozdravi moža, postavi tečne skiihe na mizo, pa še biži po polč vina, ka se večerja bole vleže.
Logar se večerje najnč (niti) ne dotekne, ves zamišleni sedi pri mizi.
»Jakob pa ti ne diši večerja? pa sem navlaš skuhala to, kaj ti je inda (drugekrati) najbol dišalo. Brščas si ba ge na bratvi, pa si se naja mastnega purana."
»Nesen ba (bil) na bratvi, pa ziitra gren pred grofico."
»Križ božji! kaj se ti je pripetilo?"
»Nič. Petreka bi nama radi z rok strgali, pa v Marprug poslali."
»Da pa ga tak radi mojo."
Ravno zato pa čejo (hočejo) ka bi se škola".
Petrek se je navečerjo, jima želejo »lepo lehko noč" pa odišo počivat. Opravjo je večerno molitev, pa se vlego v postelo. Spanja paj’ ne bilo. Mislo je na Marprug.
Ostala dva, sta sidela tiho za mizoj. Dorica je poznala svojega moža. Dere (kadar) mu je kaj
4*
— 52 -
po glavi rojilo, ga je pri miri pustila, vači (drugače je v njen skipilo (jezen postal).
„Neh,' tega jas ne privolin", začne Jakob. „Kumaj sma (sva) dobila nekšo pomoč, pa nama jo že z rok trgajo. Če se jemi treba školati ? Ali se nemre s ten preživeti, kaj ma (bova) mu zapustila ?“
Dorica paj’ mislila drtigači. Una bi rada študenta mela, ve je lepo, dere šikani študent v jesen dumu pride, pa kakša čast če se zeškola pa postane gospod! Povedala paj’jemi tega ne, le tišala ga je: „Piisti Jakob to, pusti, ve de že nekak! Deni si nekaj v tista! Celi den nisi nič toplega ja — še zbeteža nama boš."
„Nič mi ne diši. Petreka pa ne dam, pa ga ne dam, Petrek je moj. Tak, zapa spat!"
Driigi den potrka Gnezda.
„Vi ste Jakob, kaj pa bi radi ?“
„Prežlahtna grofica, za Petreka sem priša presit."
rDobro, dobro ! ve sen mu že obečala svojo pomoč."
„ Pomoči prosit nesen priša, prežlahtna, rad bi ga duma podrža, za to jih prosin. Vidijo! privada sem se mu že. Dečko je razumen, če uni privolijo, je lehho za menoj logar, pa naj na podpora na stare dni."
„Kaj pa mislite Jakob! Preveka škoda bi bila za dečka, ki ’ma tak dobro glavo, če bi ga po-držali duma. Ali vama nede še leži na pomoč, če postane gospod?"
' Nehaj = ne.
— 53 —
»V Marprug sen že pisala. Dere pride pismo, si bomo še bol na tenko pogučali. Tečas (do tega časa) do (bodo) moj gospod že tildi duma, še uni do se veselili našega študenta.1*
„Tak moj Itibi Jakob, zapa ite po svojen posli, pa Rozi naročte, naj z dečkom pride k meni!“
Ves nemiren pride logar dumu.
»No, kaj si dosegna** ga pita žena.
»Nič. Ve znoš, kaj so takši. Prinesi mi kanjer (torbo) pa nekaj v njen, ka se nen posta (postil)!“
»Že gren.“ Vesela je Dorica spravlala krtih no meso v kanjer, ve se je jena vola spunila: Študenta do meli.
Za Doroj stopi Roza vižo. »Dober den! pa ste tak nekši nemirni gospod logar. Ge pa je mladi Strugar ?*
»Vi nesrečna ste krivi, ravno vi, nihče driigi*1.
»Jezus Marija 1 zakriči Roza, pa se zgrudi na tla.
»Za božjo volo, kaj to pomeni?“ pravi vsa prestrašena Dora, ki je prnesla kanjer.
»Kaj bi to spitavala, biikni (ze silo vliti) joj v lice mrzle vode, pa de včasi oči opdrla!**
Vodaj’ resen pomagala. Roza se po malen skobaca (polagoma vstajati) pa odide preš vsake besede.
»Dora, Dora! Do tega šmenca se mi nič dobrega ne zdi. Jo nekaj peče. Nekaj skrivnega jo veže na našega dečka.“
»Za Petreka je pitala, jas pa malo čemeren odgovorin: »Vi, vi, nesrečna ste krivi!“ paj’ že butnnla na tla. K sreči sen hitro priskoča, vači bi z glavoj priletela na mizni vogel, pa bi šla rakon ftičkat.**
— 54 -
»Ne tak na glas! Baba ma bodikaj (hudoben) jezik, pa pri grofici dosta vala."
» Ravno za to pa more dečko z dumi."
»Jakob, to te nori, grofica tak čejo (hočejo). Pohvalili so tebe, ka se ti je čehek (fantek) smiljo, pa v šolo more, so rekli."
»Meni se do te Roze tiidi nič dobrega ne vidi. Gda kodi začiije ime našega dečka, strepeče, pa nekšna mamična postane. Tak se je joj zgodilo v kiihnji, pri grofici pa bi skoro omedlela, dere ba (bil) od jega guč.“
»Na to babo mo (bomo) mogli paško meti," reče logar, vzeme puško s klina, zezove psa, pa se napoti v šumo. »Resen Dora, pove Rozi naj gre s Petron k grofici, jas sen pozaba na to. Z Bogon!"
Pismo z Marpruga je prišlo. Gospod direktor pišejo, da naj Strugar le pride. Profesor Globetka do ga podviičili kaj je zamiidja, te pa de vse vredi.
»Petrek, Petrek, kak boš veseli!"
»Še eno pismo?"
»Pa resen. Baronka Petrina mi piše".
»Žlahtna grofica!
Nekaj dni pred smrtijoj mi je Striigarova žena tak pravila: Žlahtna gospa, znano jin je, ka sen pred desetimi leti mela hudi legar. Te bla pri vas Raza, z diteton grofa Posavca. Dete blo tiste starosti kak mojo. Dere sen se malo z betega skopala, Roze ne blo več pri vas, jas pa do svojega deteta nesen čutila nobene liibezni več. Liicko (tuje) dete se mi je zdelo. Navade svojega deteta, ki sen jih dobro poznala, ne sen več zavarala (zapazila) pri njen, pač pa sen mu zavarala znamenje med pleči,
— 55 —
tega mojo dete ne melo, zato pa sen vso liibezen do jega zgiibila.“
„Tega svojemi moži nesen povedala. Sama sen trpela, doklič ne sen od žalosti vlegla."
To mi je Striigarka na smrtnoj posteli razodela. Tega te (takrat) nesen v poštev jemala, pač pa Van poven zdaj, po smrti jenega moža.
Še držijo grofica vsa zamišlena pismo v rokah, pa potrka — no grof sami stopijo vižo.
»Pozdravlena Jakobina!"
„0 Ivan moj, da si mi prišo zdrav!11
„Ali si tiidi ti zdrava Jakobina? Ste na poli opravili ?“
»Jesensko delo na poli no v goricah smo opravili, tudi zdrava sen hvala Bogi."
»Pozdrave sen ti prneso Jakobina. Soside sen obisko, vsi te liibeznivo pozdravlajo.11
»Premje ste davali za kobile na miirsken poli. Kak je kaj bilo ?“
»Ve smo po drugih krajih tiidi hodili, pa najlepše kobile so pač na miirsken poli. Cesarica Marija Terezija je tan priskrbela angleško ploho, čes toto ploho pač kujnske plohe nega. Kujn zahrže, zdigne glavo, poeepeče s kopiton, pa se ti postavi kak da bi ga sam cesar jaho.11
„Letos je dobjo prvo premjo, dvajsti zlatov, Škrobar Matjaš.“
.,Škrobar praviš Ivan? Ne šej’ dugo, ka si je naš logar vzejo Petra Striigara za svojega. Jegov oča je bijo logar pri baroni Zadravci, letos je vmrjo, jegova žena paj’ že pred desetimi leti vmrla. pisala se je Škrobar. Znabiti sta si bla kaj v rodi s totin, ki je prvo premjo dobjo. Oh Ivan, toti dečko!“
— 56 -
„Kaj je s ten dečkon? Zakaj si tak bleda gratala ?“
„ Spominja me na našega Petreka, na las mu je podoben.“
„Da namaj’ vmrjo je bila božja vola. Pota-laži se Jakobina1“
„Ivan preste toto pismo!“
„Viš — Nežo je norilo, to pa je jo spravilo pod griido, še tebi se lehko tak zgodi, če si tega z glave ne stepeš.“
,,Dečko bo (je bil) študent. Letos je v tretjoj dijaškoj školi dobjo prvo premjo, Gnezda pa gaj’ duma podržo. Nebi bila škoda, za takšo dobro glavo? Zato pa sen mu zapovedala, ka ga more dati nazaj v školo. Tildi pomoč sen jemi oblubila.“
„Prav si storila! Mi pomoremo jemi, Bog pa de (bode) nan.“
Za tri dni je kočjaš odpelo dijaka 1 v Marprug.
Kelko je mladi Strugar zamiidjo je hitro do-stavjo, te pa sej' z driigimi viičijo ka blo veselje.
Jesen sej’ bližala. Vsi so se mladega dijaka že veselili, najbol pa Dorica, ki je že kumaj čakala, ka bi mu v roke segnola (si roke podati).
Nekega popoldne pridrdra kočija, iz kočije pa skoči šikani student. Naednok (naenkrat) bla Dorica pri njen. Smijala se je, obinola ga je, pobrala jegove reči, pa gizdavo krenjega šla vižo. Na pragi ga čaka logar, ves veseli mu segne v roko. „Da si le priša, to je lepo!“
Tildi grof no grofica sta stala pri okni. Na-merek je naneso (povzročil) ka seje Strugar ogledno
* Od pamtiveka so na murskem polju pravili: „8 črne škole dijaki."
proti gradi. Pozdravjo jedva je, celo po gospocken se jima je priklunjo. Grofica so si začeli brisati oči, pa tildi grofi neblo vse eno. Spotila sta se na svojega sina
Drugi den obišče Strugar grofa no grofico. Pokazo jima je šolsko skažingo. Bijo je med štir-desetimi driigi.
Kak sta žjin zadovolna, sta pokazala s ten, ka so mu grofica zlato vitro pa lanček Vteknoli v žep.
Odzda (odzdaj) so ga grof s soboj jemali na pole, v gorice, pa na jah. Tildi jahati sej’ Peter vtičijo. Saki (vsaki) den bo v gradi pri obedi. Navadjo se je grofovskega zadržanja.
Vesela jesen je hitro pri kunci. Kočjaš drgoč zapela študenta v Marprug. Peter je ne mejo liibe matere, ki bi mu navezala v culico klobas, mesa no pšeničaka, mu skrivoma kakšo petico stisnola v roko, ga obinola v slovo, se malo razjokala, mu davala lepih naviikov na pot, pa jegovi dobrotniki so jeno liibezen popunoma nadomestili.
Leto za leton je minulo. Strugar se je lepo vtičijo. V sakoj školi je dobjo premjo. Z Marpruga so ga poslali v Beč, ge se je vtičijo vračiti. Pošto je doktor.
Preteklo je nekaj let. Gnezda pa jegova žena sta se po domačen pogovarjala. Guč se je tildi na jedvinega študenta naneso. „Vidi se mi,“ pravi Jakob, „kak da bi lani Strtigara v Marprug zapelali, za pa (zdaj pa) je že tak imeniten doktor, čas pa le hitro inine!“
„Če še ti je zaj (sedaj) žo, ka si ga mogo školati prifrnkne mu (zbadati) Dorica.
— 58 —
„Hodi mi! ve si se ti tildi cmihala (jokala) dere je z dumi ša.“
„Pa že ne —- ve paj’ (pa je) je ne nič lepšega, kak en mladi, fajn zbiksani šttident.“
„Čii, čil, nehče trka!1
V enoj sopi skoči grofova kiiharca vižo.
„Jakob, Dorika, strašno! Rozaj’ na smrtnoj posteli. Hitro, hitro po vašega gospoda ! Vsi jih želijo, posebno pa še jih Roza z diiškoj k sebi vleče (zelo želno pričakuj e).“
„Pa ste jo že dali spovedati ?“ pita Dorika.
„Včeraj’ bila spovedana?1
„Pa bi lehko včasi po našega gospoda poslali!“
„Preveka sila je bila, do vašega gospoda pa je le predaleč.14
„Pa gren, ka nede prekesno.11
Gnezda se je odpelo, žena je ostala sama duma. Že dugo je ne vidla gospoda doktora, zato pa se jih je veselila. Rada bi že pa žjimi gučala.
Kaj to md Roza z našim gospodon. Večkrat mi je že pravila: ,,Pred smrtjoj še moren z vašin gospodon gučati11. Pa kaj bon si s ten glavo tria, rajši skuhan gospodi tečne jiižine, mi nede dugi čas, pa leži se včakan.
Gospod doktor so se pripelali, Roza pa je že omedlevala. Dugo so se trudili, dokič (dokler) je ne odprla oči, pa začela gučati.
Prve jene besede so bile: „Gospod žinento sen čakala na vas. Močno sen se bojala, da vmerjen prle kak vi pridete. Sma sama?“
„Sama sma, Roza.“
»Gospod doktor! meni se bliža zadnja vitra. Velko skrivnost van moren razodeti, ki mi dela že
— 59 —
teko let strašni nemir. Vi neste Strugar Preštete toto pismo, pa te (bodete) zvedli vse! “
»Žlahtni gospod grofič!
Pred trijestimi letmi sen spoznala logara Antona Striigara. V jega sen se zatelebila (zaljubila). Moja sestra, ki bla je pri baroni Zadravci v službi mu je povedala, da bi ga jas rada vzela za moža. Un paj’ ne mara za me, vzeja si je za ženo Škrobarovo Nežiko’ To pa je mene tak svadilo ka sen sklenola nad jin se znositi (zmaščevati) kak že koli.“
„Grofica Jakobina, pa Nežika sta porodili sednodvajstega junja. Obe na en den, obe pajbeke, pa oba so krstili za Petra. “
„Za kake tri mesce po porodi, so se pri nas legini prikazali. Naši so se bojali za svojo dete, zato so ga poslali z menoj k baroni Zadravci, btirnajst dni sen bla tan, pa je Nežika vlegla. Hapjo (popadniti) se je hudi legar. Mešalo se joj je v glavi, da je sama zase ne znala “
»Doklič še bla Nežika zdrava sen večkrat k joj prišla. Varvala sen jeno dete, to liibeznivo dete se mi je hitro privčilo (privadilo), rado me je melo, pa našemi je blo tak podobno, ka sta se samo po gvantci spoznala."
„Zaj je prilika/ mi je v glavo palo, „ka se znosin nad Striigaron. Zamejala sen joj dete. Dekle nesta mela, Nežiki se je mešalo, mož ba malogda duma, zato pa tega nihče ni v pamet vzeja. Še leži sej’ moja hudobija zagrnola, da sen Nežiki jas sama stregla. Samo to še me je malo skrbelo, ka je naš grofič na hrpti znamenje- ima (imel) pa mislila si sen: Ve de Nežika tak ali tak vmrla, če pa tiidi ostane, tega nede za varala."
— 60
»Pri nas so legini minuli, prišla sen z diteton dumu, pa — z liickin (tujim)."
»Za nekaj let je toto dete vmrlo. Oh tobla žalost! Pa kaj nebi — edino deto!"
»Od potli (od tedaj) nesen najšla več pokoja. Vest mej! nezrečno pekla. Vse sen štela povedati, pa sen se bojala za dobro službo, pa kaštige sen se lecala. Zaj pa, bluzi smrti, van vse odkritosrčno razodenem"
»Vzemte to zlato svetinjo! Vaša kuma baronka Petrina Zadravec, so van jo, po krsti, za spomin, na šinjak (vrat) obesili. Zapisano je jeno pa vašo ime, tudi den no leto vašega krsta."
»Še eno van razodenen, p6 čen vas bodo naj-leži spoznali. Vi ’mate znamenje na hrpri. Za to ne ve nihče drugi kak jas, pa babica, ki še živi."
Strugar se strosi po čelen životi: »Roza!" medlo zezove.
»Naj mi odpustijo žlahtni grofič!“
»Pa je to resnica!"
»V kratken bon stala pred svojin nebeškin sodnikon, v jegoven in pri jegoven imeni van pri-segnen, da sen resnico zapisala."
»Veka grešnica sen. Dosti sen prestala, dugo sen se pokorila. Trdno se zanašan, da mi je Ribi Bog moj greh odpusta, odpuste mi tiidi vi pre-žlahtni! Grof in grofica — ah vsi mi odpuste!"
To s6 ble jene zadnje besede. — Vmrla je.
Grof no grofica sta želno čakala na doktora.
»No kak je?" jih pitajo grofica, dere se prikažejo.
»Prestala je."
»Roza mrtva?"

— 61 —
„Mrtva žlahtna gospa. Jene zadnje besede so bile: Grof no grofica — ah vsi, vsi mi odpuste!"
Mamičen si vsedejo vračnik Prša jin kipijo, krči se jin lice, žile trepečejo, zdignejo se, pa se zgrtidijo grofici v naročje. Polagoma jih zaptišča mamica (omotica), Itibeznivo poglednejo grofico, padnejo na kolna, pa nemilo zezovejo: „ Mati, moja zlata mati!"
Grofica štejejo pismo. Doktor poliibijo grofi roko, pa jokajoči pravijo: „Oča, ah moj Hibi, Itibi oča! “
Grof zanemijo (strmijo) gledajo na 'gospo, pa (opet) pogledajo doktora. Ne vejo kaj bi rekli, ne vejo kaj se godi.
Grofica izročijo pismo grofi, vračnika obinejo, jin pogledajo v oči — rja, to so oči mojega Petra. Sin moj, reči mi „mati“, že dugo nesen čtila te slatke besede!"
Grofi so stopile skoze v oči, obe roki so steg-noli no rasprostrli proti doktori — Peter, moj sin Peter — položi svojo glavo na očino srce!"
Štela
Koga bi si vzela Graba (lepa) Micika, Kerega bi mela Rada iz srca?
To mi razodeni, Dekle samo meni, Jas ti dobro čen, Jas ti dobro čen (hočem).
je visoko.
Šribara bon vzela
Striček, grobega (lepega), Rada bon ga mela, Rada iz srca.
Kmeta ne bi štela (hotela), Dosti bi trpela, Zato ga črtin, Zato ga črtin.
— 62 —
Pa je priša šribar K zapisavanji.
Sneha bla školibar
Figo Micki.
Kaj z lesenoj kučoj, Kaj bi s kmečkoj pucoj; Naj na pašo gre, Naj na pašo gre!
Zapa si v sramoti Micka gizdava, Vsakemi si k špoti, Kori te pozna. Štela si visoko, Pala si globoko; Prav se ti zgodi Prav se ti zgodi!
Le ostani duma, Duma zbiraj si, Zbiraj si preš šuma, Ki so kmetički!
Pliig no brano mate, Vidiš, to je za te, S ten se preživi, S ten se preživi!
V Goricah.
„No Arni, bota ali prišla, kak sma si v nedeli zgučala?“
„Boma, pa ve de vaša tiidi šla, kane Balaš ?“
„Rajši bi bija, če bi duma ostala, da naša Minka pač nemre jezika za zobmi držati pa lepše je le, če baba nese culico, kak pa moški.“
„Le paščita se! V gorico je preči daleč, dnevi so kratki, po noči pa itak nebi radi hodili. Arni pa flakšo (pločasta, precej velika lesena posoda za vino) ne pozabi!“
Balaš Ptičel, pa Arni Kiipec, sta bla primožna kmeta, vsaki v driigoj vesi. Balaš je ima sina, Arni pa hčer Ajnčiko. Oba sta bla že godna za ženitev. Kiipec je mejo edino hčer, Ptičel pa je ima šest
63 —
.1/
tleče. Najstarši ba Franček, totega bi rad sprava k Kiipčuvin za zeta.
Že večkrat je Balaš Kupci ponuja svojega, sina, pa Arni je tega ne rad čtija, mislo sije: Guči se lehko, kaj pa mu češ soboj dati, ke maš puno dece? Gnes pa je šteja Balaš temi do kunca priti, zato paj’dva v gorice pozva, rekši pri sladkoj kap-lici de stari že mehek posta.
»No, sta k redi?" (pripravljena) zezove Arni, »midva srna že tii“.
»Dobro, dobro, le hota vižo (v hišo) pa si malo seta, naša de v časi nekaj v ciilo vteknola!"
»Balaš, krznato kapo na viihe, vtini sever piše!“
»Si si prnesa flakšo Arni?"
»Ne sen pozabjo na flakšo, pa tega ravno nebi trebalo, ve še mi ttidi nekaj pijače gleštamo."
»Nič ne škodi, drgoč pan si jas pri vas na-toča. Za pa ali hodmo!"
Celi pot so meli teko guča, ka so najnč ne znali, gda so prišli v gorice.
»Minka pa Neža, vidvi ita gor vižo, pa v železno peč zakiirta, midva Arni pa stopima v pivnico! Tak, tii, na toti klin obesi svojo flakšo! Za pa ma kušala letošnjega. Pi Arni, ve se letošnji da piti! Takšega že dugo nesmo naprošali, hvala Bogi, ki nan ga je da! Eno (krožico) še Arni, tak za pa te poglednima, kaj so babe v ciilah skrivale!"
»No puna miza mesovja, pa dve puranovi bedri, veki kak Itičnce (podolgovate, široke sekire, ki so imele na plati luknjo različne oblike; morda za to »Itičnce"), ha, to pač to! Neža gda ste mu glavo odsekali ?“
»Na Treh kralov den smo ga spekli."
— 64 —
„Kak je deno tečen, ti Neža ti, lepo si ga spekla. Mi pa smo si za svetke nekšo krnče (pro-lenk) zaklali, pri purah letos nesmo meli sreče, kumaj da nan je ostala ena za plemen."
„No Arni pa Neža zenita si proletino, višta kak se midva z vašin puranon paščima, pa Bog nas naj živi! Kaj smo se tak držali, kak da bi po ogenj prišli, Neža trčma mija najprle, viš kak nama lepo reče! Arni mija še! Stara kak pa de se nama navdalo? Minka, tak je lepo, za pa nan natoči!"
„Arni kaj premišlavaš? Še znoš, kaj sma si ravno v totoj hiši pred trijestimi letmi pogovarjala?"
„Kaj boš to Balaš, piisti, piisti! še sma bla pač mlada."
„Le pove Balaš, le pove, ve smo pri vini! sta naednok zinoli obe ženi."
»Gučala sma si pač, kan de keri vogledi ša, da še sma bla ledična."
„Ja, ja, Bog ve, ge sta vidva vogledarila, sta že prava ftiča," pravi Minka.
„Ve pa znoš, ka se pri vas najprle potrka, zakaj pa si se tak kuštravo (gizdavo) držala, te pa sen moga k Špeplovoj Oršiki, ka bi te malo po-draža, potli pa si mi rada glase pošilala'"
„Ti pač moreš vse pofrfrati, ti, Balaš ti."
„No no, kaj ta se to bobičkala (pričkala), liidje so se ženili pa se bodo, doklič de svet sto, to pa prež vogledije itak ne gre."
„Dobro si poveda Arni. Kak paj’ kaj z vašoj Ajnčikoj ? Pa trčimo! Zato smo prišli, ka bi ga malo pogutnoli, pa ka bi se kaj pogučali."
„Balaš, le po malen, z letošnjin se ne da šaliti no špajsati!"
— 65 —
„E kaj? ,Jas sen star dvajsti let, ti si star mesec dni, to ti napre poven, meta me neš,4 juhe, spimo ednok do dna ! Kaj ne Neža! pa ti Minka, ka ga neš ? Tak je lepo! Za pa nan natoči krožice, pa ne do polovice, tijan do roba nali!“
„Le ne prepono, le ne prepuno, škoda je na vsakoj kaplici!44
„Tak, tak, moja Nežika, zaj si pametno podala,41 jo pohvali jeni moš.
„Ve Neža vsegdar pametno pove, takak vaša Ajnčika, zato pa se mi med vsemi deklinami najbol dopadne. Tota bi bila za našega Frančeka, kaj misliš Neža?44
„To si pogučta z Arnejon, to bo že un odločjo!44
„No, Arni, te pa nan ti pove, kaj misliš!44
„Keko pa te nameniš Frančeki soboj dati? Ge si že gučimo, pa si zgučmo do kraja!44
„Eno jezero rajnški v penezih, eno žrbico pa eno kravo, svinj pa mate tak sami preveč. Pa kakšni fajni pajbar je naš Franček! Raven je kak sveča, ide kak soldak, pa kakšni delavec je un! Kak un samo lepo orje! ogon za jegovin pltigon je, kak da bi ga zleja, kosi, kak da bi bič pleja. Dere že nobenemu kosa ne reže, si jo un nabrtisi, zahuška pa kosi, kak da bi po Miiri plava. Pa kak lepega zadržanja je ti Čeh! Po krčmah ne hodi, ponoči se ne tepe po vesi, kak to delajo drugi potepuhi, v cirkvi ga lehko vidiš prvega pa zadnjega. Un vsegdar prvi stane, pa si lepo fučka, pa popevle okoli kubil, dere jin polaga, pa češe. Para našemi cehi ne najdeš po čelen mtirsken poli. Arni, veri mi, takšega zeta ne dobiš nikdar več!44
„Vse je prav, pa premalo si mu obečo. Naše Ajnčike nen hvaljo, ve jo poznate, pa to premisli,
5
— 66 —
Balaš, kelko je naš griint vreden, pa preš duga, te pa samo eno jezero! Kaj pa si misliš?“
»No, mati, kaj rečeš, ali nama je moči še kaj priteknoti?“
»Viš, Balaš, šest dece mama (imava), na vse mo-rema gledati, ne samo na Franca!“
„Arni, ve vaj nihče ne guti (terja), kaj ta z večimi penezi, ne delajta Ajnčiki žalosti! Če se rada mata, pa se naj vzemata, ve de Franček že z rokami to notri sprava, česa ma v mošji premalo!“
„Minka, jas od tega nič ne ven, kaj si zaj povedala/
„Arni, Arni, mati za vara (zapazi) več kak oča, ženska več kak moški. Neža ali gučin resnico ali ne?“
»Ne ven, kaj bi ti na to rekla/
»No no, ne delaj se, kak da nebi oči mela/
»V mojih viistah je že suša, unti (saj) se tildi van ne godi driigači, te pa ali nagnimo! Na dobro srečo!“
»Balaš, zadosti bo, ne hodi po več'/
»Kapaganebi, še smo si ne zgučali, pa jan-žovca še tildi moremo piti. Le jete pa pite, zapo-pevlite si eno, pa dobre vole bote, jas bon se že pašča ka se van tičas gutovje ne posušijo!“
»Minka, čil, kaj ti poven! povzeme besedo Arni, dajta mi petnajststo v penezih, te pa naj bo z milin Bogon 1“
»Pa ste tak tiho, jas pa sen si misla, ka te kero zakrožili/
»Popevali, popevali, ge pa boš vzeja petnajststo, ka bi jih Frančeki da?“
»Balaš, bodi pameten, reče Arni, obečaj še totih par stotjakov, ve vidiš, k kakšoj lepoj reči pride/
.»/
— 67 —
»Trinajststo dan, več pa nemren. Arni, naj se ti smilijo moja deca, viš, ka man jih več!"
„No, Neža, si zadovolna?"
„ Napravi kak češ.“
»Naj bo ali, samoka to van povem, ka ma Ajnčika zadjo besedo. Silili je nemo.“
„Arni, segnima si v roke! Kak Ajnčika misli to me neskrbi, samo tebe sen se boja, dasi trdi kak ocet."
„Kumaj smo si dogučali, za pa te totega ku-šajmo!“
„Naj živita naša sneha pa Ženih, živijo!"
„Za pa le dodna, na toto majningo, dnes oprvič pijemo!"
„ Sedmo si za mizo, pojemo ostajnke, ka nemo tega nazaj dumu nosili!“
„Prav maš, Balaš, končajmo še to, ka pred temoj dumu pridemo!“
„Pa zapojmo še si tisto: Braci veseli vsi, tra-lalalala — ti, Neža, ki maš tak tenko grlo, zemi na pre, mi pa mo cekuntali!"
„ Dobro smo jo zasuknoli, za pa te ali hodmo, da Arni že takšno silo dela!“
„Flakša je v pivnici, tisto še nalejemo, pa jan-žovca spijemo, te pa idemo dumu."
Dere sta že Arni pa Neža sama šla proti dumi, pravi moš: „Ne ven, če srna prav napravila ali ne, pa ve še ma Ajnčika zadnjo besedo."
„Arni, Ajnčika de vesela.“
„ Misliš?"
„Boš že vidjo."
„No, te pa mi nede žo (žal), Franček je resen vrli pajbar, meni se dopadne. Dosti ravno nede prneso, pa če ta si le dobra."
5*
— 68 —
„Sta že prišla? mislila sen, ka še vaj nede zaj?“ jedva nagovori hčer.
„Nesi Ajnčika flakšo v pivnico, natoči srablivec (podolgovata ročka posebne oblike in cementne barve, pa robava. Po golibah še za moje mladosti niso imeli steklene mere, ampak srablivce, masi, holbo pa pint), pa ga prinesi na mizo, ka še ga ti kuhaš!“
„Natoči da nan mati! Tak, zapa pimo;“
„Le gutni Ajnčika, ziitra boš mela voglednike!“
„Kaj? voglednike? Oča kere?“
„No, či zadeneš------------------“
„Unti tisti nedo, kere bi jas rada.“
„Piičlov Franček nameni priti “
„Nh, moj liibleni, zlati oea!“ reče Ajnčika pa fih obine (objame).
Stari Štef pa jegova hčer.
Dere (kader, kadar) se Turki neso več viipali v naše kraje mrcvarit (ubijati) sej’ med Slovenci bluzi Mitre, naseljo Stiepan Jagrovič.
Jegova žena Jagiea mu je porodila dva sina: Janka pa Stiepana, pa hčerko Milico
Svojo posestvo je mejo v hrvackoj granici, to je izročjo svojima sinoma, s ženoj no hčerjoj pa se preseljo na Štajersko.
V tiirških bojih je jegova družina, neizrečeno dosti hudega prestala. Trikrat so jin Turki vse požgali, pa s seboj odnesli, kaj ’blo pri hrami. Dvakrat so jin srečno povujšli, tretjokrat pa so prišli ponoči, dere so vsi sladko spali. Dedeka no babico so na strašni način zaklali, Jagroviča, jegovo ženo
— 69 —
pa sina Janka, so odgnali v sužnost. Mladepa Stie-pana ne bilo duma, Milica pa še ni bila na sveti.
Na turškem so jih razegnali v sužnost. Eden za drugega neso znali.
Sužnost, sužnost, ti nezgriintana beseda! Če bi vse skoze, ki so jik ti siromaki pretočili, tekle po enoj dniki, bi gnale mlinsko kolo No, to bi bila te (tedaj) v resnici „Sozna dolina".
Stiepan si je postavjo malo kučico, pa je siro-maško živjo.
Ednok, v jeseni je bilo, so se Turki vračali z Slovenskega. Meli so dosti blaga pa sužnjov. Zaj (sedaj) pa so jih Hrvati do zadjega potukli, no jin vzeli vso blago, sužnje pa rešili.
Tak se je mladi Jagrovič ztnogo Začejo je zidati novo hišo. Nekega večera pride truden siro-maški možak. Stiepan jemi ponudi kriiha no soli, pa ga pita: „Odkod ste prišli, trtidni ste, no kan (kam) ste namejeni?"
„Sin moj, til ostanem, to je moja domovina."
„Eš jih, kak ste se deno (vender) spremenili, ve (saj) sen vas najnč ne spozno, oh moj zlati oča! Ge pa sta mati pa brat moj?"
„Kaj jas znbn, nesmo bli v kiiper."
„0, da bi še jedva prišla! Zaj bi nas lehko stalo. Vešte (veste) moj liibi oča! Tiirke smo potukli, jihovo bogastvo pa smo si razdelili."
Minulo je nekaj tjednov. Večer je bilo. Oča pa sin sta sidela pred zidovjon, se hladila, pa kaj-kaj pogovarjala. Noč je bila svetla, mesec je svetjo. Neznani moški no ženska se jima bližata.
Ženska bla slabo oblečena, bila je ogoretega obraza, na keren je trplenje zoralo globoke brazde. Moški, močen pajbar, je bijo po tiiršken oblečeni,
— 70 -
snažno, skoro gizdavo. „Hvaljen Izus!" jedva pozdravita, pa za stan (prenočišče) poprosita.
Rade vole stajedva sprijela. Mladi prinese kruha, ovčinjega mesa, pa čutoro vina. Un ne gledo na lice pa na oblačilo, pač pa na potrebo tistega, keri gaj’ za kaj prosjo. V potrebi je rad priskočjo na pomoč vsakemi.
Lačna sta bila. V tek jima je šlo.
»Kam sta namejena, krščenika božja!" jedva pita stari Jagrovič.
Ženska ga nemilo pogledne, pa ne reče nič.
To sej’ staremi čiidno zdelo, stopi bliže, pa ponovi svojo pitanje.
„Prišla sma s turske sužnosti," reče ženska, pa ga drgoč pogledne.
»Ali me je zašatrtivo (začaral) tvoj pogled, ali pa me nori mojo srce. Ženska pove mi! ali nesi ti moja žena Jagica, toti pajbar pa najni sin Janko?"
»Bo že tak, moj liibi Stiepan."
»Jagica, položi tvojo glavo na mojo srce!"
Objela sta se, pa tildi brata sta se obinjavala. Do vrhunca pa je prikipelo veselje, dere se je oča v Jankovo, Stiepan pa v naročje materno vrgo.
Zaj so si te povedali, kak sej’ ge kercmi godilo. Mladi Stiepan je pregado (razlagal), kak se je jemi godilo duma, uni pa so pravili, kak se jin je šlo na turškem
Jas sen vudro starega Tiirka po papah (ustah) pa bo najnnk (naenkrat) ves krvavi, te pa sen bežo na vso diiško. Tak sen se Turkov rešjo jas," reče stari Stiepan.
Najboljše je zadejo Janko. Pri dvema gospodoma je bijo, oba sta ga rada mela. Driigi ga je celo postavjo čes vse jegove sužnje.
— 71 —
J/
Ednok so šli na jah. Tiidi Janko je mogo žajimi. Genejo vekega medveda z brloga. Jankov gospodarje dvakrat streljo na medveda. Vsegar gaj’ za-dejo, pa premalo. Medved postane čemeren, postavi se na zadje tace, pa se bliža gospodari. Skoro bi že s prednjimi tacami obino (objel) gospodara, pa pribiži Janko, porine medvedi nož med drugin rebron do črn (črne, črn držaj, ki je bil navadno črni, zna-biti zato „črne“). Medved je zamrčo, strepetojepa opo na tla. V srce ga je zadejo Janko.
To je gospodara tak razveselilo, ka gaj’ spustjo iz sužnosti, pa še mu je do precik mošjo zlatov.
Odzda je Janko pozvedavo za materjoj. Ze-zvedjo je za jo. Gospodar jo je odkiipjo, pa pošlo oba dumu, duma pa sta že najšla oče. Tak je toda rodbina prišla z božjoj pomočjoj drgoč pod domačo streho.
* * *
Zorja se je že žarila, pa še naši znanci neso mislili na pokoj. Zidari so že zapuščali svoje brloge, zakurili so si, pa kuhali zajtrk. Podavačiee so prišle ena za driigoj, znašale so zidaron, jihov cejak (orožje).
Mati pa Janko sta šla počivat. Triid jedva je premago. Stari pa mladi Jagrovič pa sta naročila hlapcon, da privažajo peska, pa iz šume hrastov riišt za hram.
Na takšo veselje je Jagrovič zaklo debelega janca, pa ga na ražji speko.
Minulo je podne, mati pa sin sta se zbudila. Počinula sta si. Obed je bijo k redi, seli so k mizi. Veseli so bili, pa krepčali se, shranoj po dobrin vinom.
— 72 -
Po podne, so tudi delavci svetili Dobili so mesa, kruha no pogač, tudi vina zadosti, na veselje, ka se je Jagrovičova družina tak lepo zišla.
Odzda so srečno gospodarili. Jagiea je opravljala žensko delo, Janko je živino na skrbi mejo, ovi dva pa sta skrbela za driige potrebne reči. V jesen so se preselili v novo hižo. Tega so bli vsi veseli. Pa še večo veselje je nastalo, ka je prišla Milica na svet. Krstitke so služili, ka še takših neso.
Na sprotltje (sprotoletje) so še si postavili mlin pa žage, na potoki, ki je teko mimo hrama.
Mladi Stiepan bo mlinar, oča je gospodarjo, Janko jemi je pomago, mati pa je gospodinjila.
Gospodarstvo jin je šlo po sreči. Spravili so si že teko (telko), ka so je meli za bogate. Meli so preči (precej) penes, gorice so rodile, pri živini (goveja) so meli srečo, posebno pa pri svinjah.
Po mestah je majnkalo meso. Turško tolo-vajstvo pa roparija, se je na leta še čutila. Živina se je zato lehko odala (prodala), pa za lepe peneze.
Sako leto je Jagrovič nekaj svoje živine spravjo v meso, največ pa svinj. To mu je prinašalo lepi dobiček.
Začejo je svinjami tržiti. Gunjo jih je po Sta-jarsken tijan do Graca. Za par let bo na Stajarsken znani kak domači človik. Slovenci so mu pravili: „Sari Štef“, Nemci pa: nHer Jagrovič“.
V Graci se je spozno s Pilhuberjom, z bogatin mlinaron. Pošlo je svojega sina Stiepana k jemi, da se navči pametnejše rolinarije.
Za dve leti je Stiepan duma mlin pa žage celo po gračkoj formi popravjo.
Med totin čason si je stari Štef kiipjo na miirsken poli lepo kmetijo. Eno hižičko pajgorice je podržo

— 73
za se, vse driigo je do v stunt (v najem). Sčasoma pa se mu je Štajarsko tak priliibilo, ka je duma mlin pa žage do Stiepani, Janki pa kmetijo, s ženoj pa Milicoj pa se je preseljo na Štajarsko.
Janko sej’ oženjo. Šlo mu je jako dobro. Tildi Stiepani se ponudi piomočna (bogata) nevesta, Kristina Walter z Graca. Vdovec Pilhuber je mejo pristavo blizi mesta, gospodarje mu je Ferdinand Walter. Walter je vmrjo nagle smrti, vdovo je vzejo za ženo Pilhuber, Kristina Waiterova hči, ki se je v Graci s Stiepano spoznala, pa bi rada jega vzela, to pa je nekši Gračan razmete. Pozne je čiitjo nagneje do neke vrle pa siromaške dikline, pa stotoj je tudi ne prišlo do gostiivanja, te (tedaj) paj’ osto samojak, vse svoje žive dni.
Mlada sta na Hrvacken, stara pa na Štajarsken dobro gospodarila.
Mursko pole je rodovitno, gorice so prinašale slatko lotmerško kaplico, pa s svinjami je star Stef tržjo, vse to mu je neslo lepe peneze.
Stari Štef bo (bil je) pošten kiipec, zato pa so liidje radi najega počakali, čeravno se je keri kiipec pred jin zglasjo.
Vse jin je šlo po sreči, le to blo žalostno, ka so staro Jagrovičko oči zapustile Moš jo je pošlo v Gradec, pa prekesno, sirota je popunoma oslepila.
Milica, dvajsti let staro dekle, joj je šla na roko (pomagala), gospodinjila je, no vsako želo spunila. Tak je materi sladila britke viire.
Mati pa oča sta se že oba postarala, trebalo je misliti na Milico, ka jo spravita k svojemi kriihi.
Neko nedelo rečejo oča Milici: „Znoš kaj, oženi da se nan, ka de nas leži stalo 1 “
— 74 —
To se je hitro zvedlo. Micika pa bla delavna, snažna, pa bogata diklina, te pa so se glasili gosti vogledniki. Vzela je Gabrovega Tunča (Antona). Pajbar bo lepe postave, pa lepega obnašanja, tudi precik (precej) podviičeni. V Graci se je navčjo nemški, pa mesarije sej’ tan zvtiejo, v Lendavi pa se je za silo navadjo madžarski gučati. Pisati pa račiiniti je tildi zno, vse to pa jemi je pripomoglo, ka se je leži postavjo kak keri drugi.
Ltidje so pravili: „Gabrov Tunč je pač kak navlaš za Jagrovičovega zeta“.
Trštvo mu je šlo od rok. Blago (živino) je dobro pozno, ve (saj) bo mesar, lehko je ali živino kiipuvo, pa odavo.
Nastavjo je tiidi krčmo, pa mesarije seje bapjo (začel). Milica je znala v kiihnji ravnati. Ves drobec je v ktinji pokuhala, pa tečno, pečenka je daleč po vesi dišala, krvavice (koline1) so se pražile. Enin je dišalo to, driigin je driigo teknolo. Gaber pa je zno v pivnici ravnati pa priskrbeti zdrave kaplice, te pa so se pivci, kmečki pa gospočki, radi mudili.
Kakih šest let jin je šlo se (vse) po redi. Bili so zadovolni pa srečni.
Tudi z vinom je Gaber začejo tržiti. Pune pivnice gaj’ mejo: črnega madžara, belega medži-murca, pa slatkega lotmeržana. Vinski kiipci so radi prišli, pa vsegdar zadovolni odišli, da Gaber za nepošteno blago ne maro.
1 Na murskem polji je več vasi, ki „kolinam“ pravijo krvavice. Morda so v začetku nadevali samo takšne koline, ki so bile s krvjo pomešane, in so njim pravili po pravici krvavice. Po tem pa so že nadevali čreva tudi s prosenim in hajdinskim pšenom, a vsem še tedaj pravijo „krvavice“ le s tem razločkom, da so slednje „bele krvavice".
- 75 —
Večkrat je odišo ktipivat, živine pa vina, pa vsegdar je v praven časi prišo dumu. Počasi pa je zaostajo, ne se jemi je več dumu mudilo, pa vsegdar je prišo nekši nezadovolen, pa vinjeni.
To se je Milici čudno zdelo, pa je vse mirno trpela. Ednok pa pride jako pijan dumu, pa grdo je preklinjo. Zapa (sedaj pa) sej’ Milica ne mogla več zdržati, potožila sej’ oči1 pa materi.
»Jas že duže na Antona paško mon (pazim),“ pravijo oča, »čtidno se mi vidi, kak se un obnaša. Od potli (odkar) kaj se pajdaši, sten nemarnin Bo-lonton, pa sten potiihnjenin Grdešon, se skoz (vedno) ogible duma.“
»Kaj pa zaj spočinja?“
»Spi kak mrtev.“
»Dobro! Milica preišči jegove žepe, pa vse se (sem) prinesi, kaj boš najšla! Znabiti pridemo na to, kaj je temi krivo.“
Milica je najšla v kakem žepi zmtičkani ranjški, mošja (denarnica) bla prazna. V siikji, v znotrš-njen žepi, pa je najšla več pisem. Vse to je odnesla k staršon.
Prvo pismo pravi: »Anton, v četrtek ob dvema po podne, te počakamo v Graci pri »SloniKatica te da lepo pozdraviti.“
Drugo pismo: »Zadnjih petnodvajsti polovnjakov madžara je gospocka vsega razlela. Petsto ranjški moreš kaštige platiti, samoka se nič ne boj ! Keko (kelko) češ (hočeš) ti Židov posodi. Drgoč homo pa bol pametno delali. Tvoj zvesti Gr deš.“
1 „Oča“ se na murskem polju tako sklanja : 6ča, očč, oči, očč. pri 6či, z očon. Na primer : čigavo je to? našega očč, daj to svojemi oči, zezovi svojega očč, bijo sen pri svojen 6či, zišo sen se z očon.
— 76 —
Tretjo pismo: »Najnok mi plačaj tistih dve sto ranjški, ki si mi jih obliiba, dere (kadar) sen te v Graci z M tire potegna! Bolont/
»Moj Bog, moj Bog, med kakšne tolovaje je Anton zajšo!“ rečejo oča, Milica, pa je nesla najdeno nazaj.
Miciko, osemlet staro hčerkico je spravila spat, te (tedaj) pa je začela žalostno premišlavati, »što le more biti tista Katica, ki ga pozdravla? Zakaj ga pozdravla? Što je kriv, ka so mu vino razleli ? Kak je Anton v Mtiro prišo?“ Tak je Milica pre-mišlavala, pa celo noč ne oka zatisnola.
Diiigi den je odišo Jagrovič v Gradec. Previžati sej’ štej o (hotel) kaj je na tem resnice.
Okoli desete vtire se zbiidi Gaber. Popravki si kiistrave lase, mesa (mane si) zadiite oči, pa mrmra: »Ge pa te smo?“
»Kaj pa bi rad?“ ga Milica lepo popita.
»Si ti Katica ?“ reče ves pospan, pa včerašnji (še pijan) Anton.
Zanemila (ostrmela) je Milica, pa žalostna odišla.
»Katica, golaš pa pint (bokal) piva!“
»Kaj vraga! ge pa čepiš? Se tak pivcon streže ?“ Kak jo to povido, je previdjo, ka pa je duma.
Milico paj’ Bolont v krčmi siljo, da jemi prinese žganice. Nanj (na eu) diišak jo je pogtno, pa še za več siljo.
»Za zaj (zdaj) van naj bo to zadosti 1“
»Kaj? Se (sem) s žganicoj 1“
»Rajši poravnajte, kaj ste že tak dugo dužni!“
»Bomo vidli gizdavka, keri je več dužen, jas vama, ali vidva meni?“ se zadere Bolont, pa odide.
— 77 —
Že drttgi den so si liidje po celoj vesi gu-čali, kaj’ gospocka petnodvajsti polovnjakov Gabrovega vina razlea, da blo napravleno, tildi so si gospodinje šepetale, ka Anton ne mara več za Milico.
Nadni v srci je Milico zabolelo, dere je to zazvedla.
Gaber je ne prišo na svetlo. Glava gaj’ bolela, pa vest gaj’ pekla Previdjo je v kakšno blato sej’ zakopo. Vest mu pravi: „Naj zapusti Bolonta pa Grdeža, pa naj vse ženi pove, pa — naj se pobojša!“
Tak je skleno, paj’ že bijo na poti k Milici, ka se prikaze Grdež.
„ Poberi se mi, ti nesnaga gnusna 1“
„Tak? Natira bi me ali rad, ki sen ti krvavo potreben/
„ Zakaj so razleli, mojo pošteno vino?“
„Po tihen, po tihen Tone! To de se vse poravnalo. Veš (vedi) gospocka ne dobro napravila. Jas sen že napisa pismo na vekšo gospodo, viš (vidiš) to je, samo štemplne še moremo gor pritisnoti. Pa liiden moremo jezike zavezati! Cela ves že to gači, pa še druge reči, ki se neso nigdar godile/
„Keri zlodi j in je to povedo?“
„Bolont pa Milica sta se včera skregala, da mu ne štela žganice na porgo dati, za pa znoš (veš)/
„Daj jemi tista dva stotjaka, pa de naenok vse potihnolo/
„Odkod jih čen (bočen) vzeti? jas jih nemam/
„Ve (saj) ti je jas posodim “
Anton je podpiso dužno pismo,. Grdež grdi pa je vtekno stotjake v žep.
Šo je naravnost v krčmo. Tan je najšo Bolonta.
,,Odkod prijatel,“ ga nagovi Bolont.
- 78
»Pri Toneki sen bija (bil)/
»No, jas sen jima nasolja, ka de me gizdava Milica punila celo svojo živlenje, gda je terjala poštenega Bolonta. Pa še le hiišo žtipo bon jima skiiha, če mi Gaber ne plati, kaj mi je dužen. Vso jegovo lumparijo bon jemi na den sprava/
»Henjaj Bolont! Prnesa sen ti en stotnjak, na ovega pa še lehko počakaš. Za pa (sedaj pa) pomiri liistvo, ka nedo prehitro trosili naših skrivnosti po vesi/
Bolont vzeme stotnjak, pa ide siže (iz hiže).
„Zaj sen pa malo Toneka oskiiba,“ mrmra Grdeš sam soboj. „Bolonti je stotjak en čas zadosti, enega si shranin jas, ovega pa še ma (bova) že dobila, ve (saj) ga mama v kleščah. Že dugo nesma takšega ftiča skiibla, samoka pametno morema delati, ka nama ne odleti, dokič še ma kaj perja na sebi“.
Vse to je čiijo sabo! (krojač), ki je v driigoj hiži za dvermi šivo, samokaj’ (toda) ne zno kaj pomeni.
Bolont pride nazaj, plača, pa hoče oditi.
»Kam pa tak naglo prijate! ?“ ga pita Grdeš.
„Ven sen ne šterc (berač, šterkinja beračica) ka bi v totoj pisnivoj kuči celi den seda, gnes bon si kaj bojšega privošča. Hodi z menoj, če češ (hočeš) za par rajnški mi ne, sen ne takšni siromak. Gnes je ravno leto, ka smo zakopali mojo ženo, to klepettilko.“
»Pač si srečen Grdeš, ka si ne oženjen. Neveš, kaj je takša baba, ki skoz klepeče: Kaj že pa na-meraveš? ja kan pa (opet)? čiiješ, pobojšaj se že!“
»Prav gučiš, rajši sen že ledičen, kak da bi me moja baba, z rožinkrancon silila/
»Kam pa te ali nameravleš?"
— 79 —
»Gren na golibo, tan se dobi slatka pijača, pa praženi pišenči/
»Te pa ali hodma ! Ve slobodno nekaj platiš, ka sen Toneta potolažja, pa tvoj dug sterja/
»Ve mi je ne vsega da.“
»Da je oba stotnjaka, pa sen si enega za se podrža, ovega pa še ma že dobila. Skitbma ga, dokič še kaj glešta!“
»Grdeš tebe do (bodo) pač vsi vragovje vpekli po žarečih brajdah z bičon zaganjali/
Dugo v noč sta pila pa jela za Gabrove pe-neze. Že okajena nesta paško mela na to, kaj sta gučala. Enemi pa driigemi je vujšla beseda, ki je trezen nebi spregovorjo. Tak je Grdeš tildi začejo: »Škoda, ka so razleli tildi tistih pet polovnjakov pravega, pa dobrega vina/
„ Kaj še več! Samo dvajsti napravlenega vina so razleli, ovih pet pa je v tvojen žepi “
»Kaj brbraš, ki ne veš, kak se zvinom trži/
»Grdeš, Grdeš, ti pesja taca, dosta si jih že sciganja, ednok de ti spodletelo!“
»No, pa kaj te (tedaj)? Kakega pol leta me vteknejo pod kllič, pa je. Sen ba že dvajstikrat v kajhi, pa še ga le pij en, pa cigare kadin. Ti pa še v vozi (v zaporu) najnč (niti) bija nesi/
»Da sen pošten, ti pa le gledi (skrbi) ka te pa (opet), skoro nekan skrijejo!“
»Oba, oba! Za najne ciganije znoš ti, tak kak jas/
Za pečjoj je smrčo nekšni sterc. Ciljo je slednjo besedo. Spozno je, ka se gre za veko ciganijo, pa nobenega imena škrata nesta imenovala, te pa bo tiho dokič (dokler) nebi prišlo kaj takega na svetlo, ki bi s ten v zvezi bilo.
— 80 —
Tak sej’ godilo duma. Po Graci paj’ stari Štef zvedavo, kak kaj stoji ž jegovin zetom.
Zvedjo je, kaj’ Gaber, Židovi Cvekmiileri, eno jezero srebra dužen, za driigih jezero rajnški, kere je Grdeš zapravjo, pa dobro stoji. Plačala sta ne, ne duga ne interesa, za pa (sedaj) jedva Židov toži.
Vino so razleli za to, da blo napravleno, pa samo dvajsti, ne petnodvajsti polovnjakov. Anton more petsto rajnški kaštige platiti, pa tri tjedne more v kaj ho.
Za volo pisma v keren Toneta k „Sloni“ po-zavlejo, pa sta šla z dobrin prijatelon naravnost ta. Pila sta pivo, pa se pogovarjala.
Drugih pivcov ne bilo, pa pristopi Katica, gruba (lepa) kelnarca. »Vi pa še neste pri nas bili," nagovori Jagroviča, »čista nepoznani se mi vidite".
„Prav pravite. Lučki (tuji) človek sen, priden malogda v Gradec, pa pri vaš še resen nesen bija."
»Ge pa ste gospod duma, če slobodno pitan?"
»Od Lotmerka “
»Te pa brščas (znabiti) poznate Gabra, mojega Antona. “
»Bi radi kaj zvedli?"
»To pa že gospod! Midva srna vešte (veste) v zarekih, to pa je že vredno pozvedavati."
»Kaj vidva v zatokih?"
»Glejte! to je zlati prstan, kerega mi je Anton do, dere sma v zaroke sklenola A. G. pomeni je-govo ime."
»Kak za božjo volo ste vi do tega prišli?"
»Grdeš, Bolont, pa Gaber so večkrat k nan prišli. Vsegdar sd bli dobre vole. Ednok me Grdeš pita, če se mi Anton kaj dopadne, pa če bi ga štela (hotela) za moža vzeti, da mu je sila za gospodinjo?"
— 81 —
„Ne črtin ga ravno/ sem mu rekla, „pa za moža ga ne moren vzeti, to sen že driigimi obečala."
„Zaj pa sta oba Bolont, pa Grdeš, silila v me-Vso njegovo bogastvo sta mi naračiinila. Začela sen se prešnjega zogibati, na zadnjo pa sen mu najno zvezo naravnost odpovedala/
Zamišlen pa razburjen mi je reko: „Katica, Katica, paško mete ka še van nede žo! Jas sen z vami dobro mislo, pošteno nagnenje do vas, me je vodilo pri vseh mojih opravicah." Zaj je že oženjen.
„Še tisto večer sma s Antonom sklenola zaroke, pa že tisto noč bi ga skoro zgiibila. Anton pa ova dva so šli kave pit, bilo je že kesno. Po vulicah ne bilo nikoga viditi. Pridejo na most, te pa je nehče na Antona streljo. Bila je božja vola, ka se je Bolont potekno, opo, pa strel odbijo, ka ne Antona zadejo. Hudir pa zgrabi Antona, pa ga vrže na sredino Mure. Grdež je odbežo, Bolont pa skoči za jin, pa jemi reši živlenje. Za to mu je Anton obečo dvesto rajnš
„ Katica, vi ste prišli samin zlodjon v roke."
„Za ka pa, ve pa mi je osto pri živlenji, moj zlati Anton ?“
„Bojše bi bilo da bi v Miiri osta."
„Pa mi želite nesrečo?"
„V nesrečo sta vas spravila, Grdeš pa Bolont. Prvemi ste se odrekli, drugega pa nesmete, pa nemrete vzeti."
»Što mi more zabraniti?"
„Što? Gaber je že deset let oženjeni, jegova žena živi."
„ Resen ?“
,,Njegova žena je moja hčer Milica.“
— 82 —
„0h, moj Bog!“ reče nemilo Katica, pa si zakrije oči.
„To ba (je bil) od kraja vrli gospodar, pa Bolont no Grdeš sta ga spravila na krivo pot.“
„Katica toto pismo še pogledni! Što ga na goes k van pozavle, pa zakaj ?“
„Što jemi je toto pismo piso ne ven, to pa se spotin (spomnim), kaj’ neki kartaš, predvčera pri nas hižo numaro 12 gor vzejo za gnes odvečera pa celo noč. Prite odvečara (po poldnevi) znabiti pridemo na kaj!“
„Pa naš Anton kaj karta ?“
„Pri nas ne, indi pač. Zvedla sen, ka je že dosti zakarto. Samo eno večer pre (neki) eno je-zaro rajnški. Le prita lehko (znabiti) do (bodo) gnes pa (opet) kartali! “
Prišla sta kak so si zrekli. „No kak je kaj z našimi ftiči?“
„Pet jih je prišlo: Anton, Grdeš, Bolont, tisti, ki je hižo kor vzejo, pa še eden, kerega pa še nesen vidla. Goreh so vsi, pa kartajo za veke peneze.“
„Kaj bo z jega, jamra Jagrovič.®
„Nič dobrega,” pravi Katica.
Kak je to zgovorila, se začuje po priklti ropot. Od mestne gospocke zato postavleni hajduki, so tirali kartaše v kajho.
Anton ba bledi pa miren, driigo pa so basan-tirali, „zakaj poštenih liidi ne pustijo pri mizi®.
Najhuje je vdelavo Bolont, veki, močen hriist. „To maš zaj cigajnski Grdeš! Mene si zapela, zapela si vrlega Toneka, na vesti maš na cente ciga-nije, dvajstikrat si ba že zaprt, to maš! pa ga mlasne (vdari) s pravoj, debeloj rokoj po glavi, ka ba najnok ves krvavi.®
— 83 —
Bolonta so zvezali.
„Kam je zajšo naš Anton!" žastno pravi Jagrovič.
„Katica pa zakriči: „Prav se jemi zgodi, le v železo zjin, do šinjaka v železo!"
To se je po mesti hitro zvedlo. Vse je gučulo, kak so hajduki gnali ciganjske kartuše po mesti, ki so gulili Antona Gabra.
Jagrovič je v Graci zadosti vidjo pa zvedjo. Odpelo sej’ po časi dumu.
Milica je britko jokala. Znano blo že po celoj vesi, kaj sej’ v Graci zgodilo. Nekaj kmetov blo ravno te v Graci. Pripelali so zrnje na trg,1 zvedli so vse pa duma povedali.
Ka pa so te cigajnske ftiče polovili bo je (je bil) na hasek Gračar, prijatel Jagrovičov. Un je jihovo gnezdč gospocki ovadjo.
Zaj je prišo čas, ka sta se zglasila sabol po šterc, ki sta čiila pogovore Grdeša pa Bolonta. Go-spocka jed vaj’ za svedoke zapisala.
Za pol leta so je v Graci sodili.
Prišlo je na svetlo dosta hudobij. Gaber je za-karto dve jezeri lastnih penes, pa še tiste, ki so mu driigi posojevali. K temi sta ga naravnala Bolont pa Grdeš. Poznala sta cigajnske kartaše. Za plačo sta j in priganjala takše, pri ker ih sta znala za pe-neze. Antona sta pozavlala s seboj, rekši naj gleda, pa se tak kratkočasi. Počasi paj’ prijejo tiidi un za karte. Nasledki so nan znani.
1 „Trg“ je starodavna slovenska beseda, kakor glagol .,tržiti", ki pride od trg. Pozneje je po uplivu nemščine nastopila beseda „plac“ pa „handlati“. „V graci na plači — Tri glide stoji". „Jas man kunja bistrega Kak je šik za handlara." Nar. pesmi. Naši prednamci pa so že davno popred „na trgu tržili".
e*
— 84 —
S Katicoj pa blo tak: Grdeš pa Bolont sta se pred Katicoj delala tak, kak da bi za resen vogle-darila za Antona, na tihem pa sta se smijala. Ve (saj) sta se joj s ten vsak den bol prikupila, pa več pijače znorila od je. Antoni pa sta pravila, naj se malo pošali, ve mu tega nihče nemre zameriti. Pravega ženiha pa sta ttidi skiibla. Vse sta mu nosila na vtiho, kaj se je med njimi godilo, doklič (dokler) mu nesta Antona odala, kak Judaš Kristusa. Ne za male peneze sta mu obečala, da ga pripelata, ob zrečenoj vitri na most. Tam ga naj streli, če pa ga ne zadene, ga naj v Mitro vrže. Med soboj pa sta si zgučala, da ga Bolont, ki se nobene nevarnosti ne bojo, vsakako smrti reši. Tak sta skiibla vse tri.
Pri vini pa je Grdeš ciganjo kiipce pa Antona. Tak dugu se je Antoni prilizavo ka mu je trštvo z vinon izročjo. Gaber je vino, pošteno vino ktipivo, Grdeš pa gaj’ pošilo kiipcon. Bliizi Graca si je Grdeš eno veko pivnico gor vzejo. Ta je spravlo pošteno vino. Polovico pravega je odavo svojin ktipcon, polovico narejenega pa Antonovim Sebi je mošnjo punjo, Antona pa je spravjo v nesrečo.
Se več drugih hudobij se je zvedlo pri gospocki.
Grdeš je dobjo pet let kajhe, Bolont tri, Anton pet tjednov.
Nobeden ne prišo več dumu, Grdeš med vsemi najbol zviti jo je pobriso. Od jega ni bilo nič več čuti (slišati). Bolont se je obesjo, Anton paj’ od žalosti vmrjo.
Gabrovo kmetijo je gospocka odalo. Židov Cvekmtiler je tak dugo pritiske pa no terjo. kaj’ prišo ves grtint na boben. Ktipjo gaj’ nekši Podobnik, bogat pa vrli kmet.

- 85 -
Milica sej’ s svojoj hčerjoj Micikoj preselila k staršon. Dugo je žalostno pogledovala na prejšnjo dumovino, ge bi se joj lehko do smrti dobro godilo. Polagoma pa so se s Podobnikon do dobrega spoznali: če blo treba, je rad naprego, pa tildi driigači Jagroviči z vožjoj pomago. Obiskavali so se, pa kratkočasili se. Posebno po zimi, dere so kolinili, so si pripravlali zaj eden, zaj driigi tečne večerje.
Pri enoj takšoj večerji, bili so pri Jagroviču na kolinah, je Milica pripovedovala svojo žalostno živlenje. Vsi so si oči brisali.
„Samo to še me tolaži, ka še moji liibleni starši živijo, pa ka mi je Bog tak dobro hčerko do,“ konča Milica. Po teh besedah, so se vsi nekak poglednoli.
Podobnik je mejo sina Martina. Za pol leta sta bla z Micikoj par
Tako se je drgoč vso Jagrovičovo posestvo na Štajarsken združilo.
Dva prleka od Lotmerka.
Čiija (slišal) sen praviti, ka viičeni gospodje najbol prekmurski jezdi hvalijo, da v jen pre največ takšega najdejo, kak so stari Slovenci pred Bog ve kelkimi sto letmi gučali. Včasi za prekmurskin pa hvalijo miiropolski jezik, ali kak viičeni pravijo: panonski jezik, da pre tildi v toten najdejo dosti takšega, kaj jin prav pride.
Prekmurski, ali kak liistvo reče: prekmarski jezik, šej’ resen jako čisti, podoben Starosloven-ščini, pa le zato, da siromaki nemajo slovenskih
— 86 —
škol, ge bi se kaj dobrega navščili, in pilili svoj jezik. V zadnjen časi kvarijo prekmurski jezik madžarske besede, kerih če duže več liistvo v mes meša. Tildi tega so njihove nesrečne madžarske škole krive.
Drugače pa je z miiropolskim jezikom. Tit se deea le v slovensken jeziki podviičiijejo, pa po pismi, ali v književnen jeziki. Za to pa mlajši že skoro popunoma po pismi gučijo. Le guči s takšimi, hitro boš preštimo ka je v školo hodjo. Un nede reka: „ Gospod priša ali prišo sen“, temuč prišel sem gospod, da bi rad z vami nekaj govoril/ Naše škole pa še podpirajo vsakojake drtištve: Mohorsko driištvo, bralno društvo, pa še več drugih. Vse to je hvale vredno, jezik se skos (vedno) lepša. Pa za sto let bodo naši zanamci že vse drugače gučali kak mi zaj gučimo. Keri hodijo v dijaške škole znajo kak so negda po Taljajnsken gučali, kak pa gučijo zaj Taljani? Tak se godi s svakin jezikon Kak so pred šestdesetimi letami naši pisali, kak pa zaj? —
Za to pa rečen, kaj’ dobro, če što v našen časi kaj tak napiše kak zaj gučimo, ka do (bodo) naši zanamci vidli, kak so negda Slovenci gučali, ki so tan živeli, kak do uni te.
Eden takših imenitnih gospodov so bili Leop. Volkmer. Rodili so se v Lotmerki 13. oktob. 1741.
Ex opido, mense octobris 13. baptizatus est Leopoldus filius legt. Dom. Antonii Eolkmer artis sutorinae Magistri, et eius coniugis Annae Marine natae Eben Reich (in) a R. D. Antonio Glavatsch, patrinis levantb. nobili Domino Mathia Petek et no-bili Domina Teresia Geist (in) Tom. IV. p 199.
— 87 -
13	. oktobra ba (je ba — je bil) krščen Leopold, zakonski sin gospoda Anton ja Folkmer, črev-larskega mojstra, no jegove žene Ane Marije rojene Eben Reich (in) a R. D., od častivrednega gospoda Antonja Glavatsch, kumovje so bili plemeniti gospod Matjaš Petek no plemenita gospa Terezija Geist (in) Tom. IV. str. 199.
Leopolda Volkmera Fabule ino Pesmi, 1836, berem sledeče:
„Naš Leopold so imeli jako dobro glavo, pa bili so lepega zadržanja, za to pa so jih oča poslali v Varaždin v dijaške ali latinske škole. Tli so škole jako dobro dokončali. Tildi so se hitro navčili hr-vački gučati, da so že z mladega dobro slovenski znali. V lotmerških okolicah, še so te bole tisto slovenščino gučali, ki se, kak viičeni trdijo v Ci-riloven sv. pismi najde.“
„Iz Varaždina so šli Volkmer v Gradec, ge so napravili sedmo pa osmo latinsko školo, ki so te (takrat) filozofijo imenovali. Tildi na nemštvo so se v Graci zešolali."
„22. septembra leta 1764tega so mešnik postali. Hitro za ten so v Lotmerki ravno v tistoj cirkvi, ki so bli pred trinodvajstimi letami krščeni, prvo sveto mešo Bogi slilžili. Leta 1765 so jih graški škof Jožef Filip grof Spauer poslali k sv. Ožvalti zvun Ptuja, leta 1769 pa za mestnega kaplana v Ptuj. Leta 1784 so šli k sv. Urbani za duhovnega pomočnika, ge so ostali do smrti."
„Iz ponižnosti neso šteli nigdar farmešter postati. Zmes so bli tildi pri sv. Martini poleg Viir-berga kratek čas za duhovnega pomočnika. Povsodi pa so se tak goreče triidili, ka še sej’ Bistvo leta no leta spominjalo na jihove predge, krščanske
— 88 -
navtike, na jihovo liibezen do betežnikov, no siromakov, kerin so pomagali, kelko so le premogli, no na jihovo briimno živlenje. Vsi so jih častili, Itibili no jin zaviipali.“
„ Poleg tega pa so se posebno trudili s podvii-čevanjen mladine. Že v Ptiiji so meli svojo lastno školo, ge so svoje školare vtičili šteti, pisati, no vsega najpotrebnejšega, posebno pa lepega krščanj-skega zadržanja. Ttidi spodnje dijaške škole so vtičili. ‘‘
„Vseh stanov stariši so v njihove škole pošilali svoje sine. Volkmer pa so jin ne bili samo vti-čenik, bili so jin tildi kak oča in mati. Za to pa so jin bli tudi jihovi študenti vdani, no jih srčno Itibili. “
»Siromačke študente, če so bli zbrisane glave, so s vsen sami preskrbeli, tildi te dere (kadar) so že v Gradec na višiše škole odišli. Spreskrbeli so jih pač, doklič neso prišli do svojega krtiha.“
„Jihova škola ttidi pri sv. Urbani je bla vzgled vsem drtigin, kere so ble v listen časi. Za tega volo je lehko vsak Slovenec na Volkmera gizdav. Nega stana, v kteren Volkmarovih školarov ne bi bilo.“
Ka te mi vervali, van jih le nekaj naštejem:
„V mešnen stani so: Ignac Franc Cimrman, knez in škof lavantinske škofije, pa okoli dvajsti tehantov, farmeštrov in kaplanov.
V soldačken stani so: Majnrad baron Geppert, c. kr. feldmaršalleidnand, vitez Marije Terezije, pa-jarskega soldačkega reda Maksilmnjana Jožefa, veliki križ sicilijanskega reda sv. Jurija, koroander sicilijanskega reda sv. Ferdinanda, no esterajskega sv. Leopolda, pa še več. Toti imenitni gospod so 1838. leta puntare v papeževoj deželi premagali, in so bli po ten divizioner na Taljanskem.“
— 89 —
»Anton Alojz Czarnotzay plemeniti Schatlotten-burg, obrst, vitez rusovskega reda sv. Vladimira, in sardinskega sv. Morica in Lazara, pa še več.
Leopold Seheidnagel, v službi pri španskem krali Ferdinandi VII., so bli v boji tak šrčni, ka so jim kral sami tri križe na prsi pripeli, pa še jih s soldačkim redom sv. Hermagilda počastili. Seheidnagel so iz Španskega večkrat svojemi svaki na Ptiiji pisali, pa vsegdar so pozvedovali po svojem liibem viičeniki Volkmeri.
Karl plemeniti Steininger, c. kr feldmaršal-leidnand, vitez rusovskega reda sv. Vladimira, di-vizijoner v Celovci na Koroškem.
Toti, pa še več kak petdeset driigih imenitnih Volkmerovih školarov seh stanov, so radi, hvaležni in s solznatimi očmi govorili od Volkmera, svojega liiblenega viičitela. To nam svedoči, kak so jih ji-hovi školari liibili, pa kelko dobrega so se od jih navčili.
Volkmer pa so bli tudi imeniten pevec. Ji-hove popevke so pune lepih navukov in nedužne šale. Miiropolski Slovenci so je najrajši popevali, da so ble v njihoven prosten in razumliven jeziki pisane. Imenitne so tildi jihove cirkvene popevke predge no krščanjski navtiki, za celo leto, kerih pa so ne mogli vseh najti.
Toti gospod so prvi v prlešken jeziki popevke na svetlo dali. Od vseh liibleni no spoštovani so 1814. leta doživeli štirnošedeseto leto svoje starosti, 22. septembra tistega leta so svojo drugo ali zlato mešo služili. Viprh so 4. februara 1816.
Mir vekovečni v spomin vrlemi diišnemi pastiri, močnoj podpori siromakov, nepozableni viičeniki telko imenitnih školarov, pa veselimi pevci »Slovencev!11
— 90 —
Driigi prlek se je rodijo 28. junija 1847. Sto-  šest let pozneje je bijo krščeni ravno v tistoj eirkvi, kak Volkmer. Skupno imata samo to, ka sta obeh imena ravno v tistoj omari shranjene, ka sta oba mešnika, pa oba v prleškem jeziki popevke napisala.
Mislim pa, ka Volkmer neso tak svojih popevk napisali, kak se zaj berejo. Primerimo: On bo naj učiti znal. Gdo oblast cesari da. „Znal“ in „da“ ne gre vktip, pač pa „zna“ in „da“.
2.	Dobrim on pravico tala — S hudimi se nede šalil = tala, šala.
3.	Zdaj je prišla tista vitra — Da vam Martin bo zakuril = vitra, zakiira.
4.	No prisegni na glaš vina — Da češ gučat, gda boš zinil = vina, zina.
5.	če boš le en samkrat zinil — Meniš ka boš starišina? = zina, starišina.
6.	Vse kaj bom pred vami gučal —- Je tak gvišna kak man pluča = guča, pluča.
Juškovo gostiivanje.
Malemi Japeci (Jakobeci) so dedek napravili kunja s hujkove skorje, jegovoj sestriki maloj Miciki pa so mati kiipili babiko. T6 blo veselje! Zvožincov si je Japec navezo vitzdo (uzdo) pa vojke
’ Murski polanec „fora“ ali vodi konje z besedami „htl“ na levo, „diip“ na desno, za to diipka. Tudi vojke dtibki pravijo.
— 91 —
ali diipko (vajeti).1 Viizdo je djo kunji na glavo, tak, kak je vidjo delati oče, dere (kadar) so na-preživali, vojke pa je potegno daleč nazaj. Za pa sen kak grof, ki so se večkrat po vesi na šprancir tirali, si je mislo. Ttidi na pašo bi Japee kunja rad gno, ta pod debelo tepko bi ga gno, ka bi se do sitega napaso, samoka (ker pa) je po ogračaki (za-granjeni kos dvora) ležo debeli sneg.
Micika paj’ postilala svojoj babiki, vajnkiš (blazinco) v zibki, joj je porahlala, oblekla jo je, nakrmila jo, pa spravila spat. Pod malin stolekon je mela peč. Natrla si je šibja, naložila ga v peč, pa zakurila. Pihala je na vso diiško, ka joj nebi vgasnolo, in mislila je, vsa vesela je mislila, ka resen s pianinom gori. Okoli zmišlenega ognja je nadevala malih piskrcov, skledice pa si pripravila za žtipo no driigo skiiho. S jilovice (il) si je napravila testo, omesila ga je, vlilo ogibajnčine sklede. Skuhati more babiki vse fele (sorte) skiihe, pa pogače joj more speči, ka de jela, dere se lačna zbiidi. Dere je že vse poredi spravila v peč, pa se na vesi začuje boben.
„Pozavščini, pozavščini/ zakriči Japee na vso grlo. Pozabjo je na svojega kunja. odbežo je na ves. V naglen pobegi je prekopicno (prevrnil) stolek pa zibiko. Babika, piskri, sklede, pogače se je (vse) ležalo križonkrižački po hiži. Micikaj’ je priti snola členke na oči, čubej’ (ustne) zgrbaneila na joč, pa za joč ne blo časa, tildi una bi rada pozavščine vidla, te pa še je una skočila za Japeeon
Na vesi blo že puno dice. Eden si je najnč (niti) ne mejo časa suknje obleči, bijo je polečen (po leten, brez suknje) kašlo je, driigemi še je robača pri
- 92
poj asi (ledje) gledala iz pod hlač, tretji se je briso po lici. Tijan tan od ovega (dalječ od nasprotnega) kunca je pribežo. Sopiho je, teklo mu je po lici (potil se je). Sosedov Franček je pozabjo na gatrič, skočjo je kres plot, suknja se mu je zadela za kol, pa se rasčesnola gor do šinjaka (vrata). Pa kaj je vse to proti pozavščinon. ki so tak kitnštno oblečeni! Na glavi nosijo veko (veliko) podugovato čako, s pisanin papiron nacirano, okoli poj asa (ledja) majo zvezani šikani robec, ki po zadnjem životi dol visi, od prave rame tijan pod levo roko jima visi beloplavo-rdeča rtiča iz pavočine (pajČelan)1, eden nosi boben, driigi trompeto, pa fletno zasiikane palce s pantlni obvezane in s vunčekon. Tildi „džiirdže“ (pločasta lesena posoda za vino) mata obešene na rami, eden ma v jen proso, driigi vino, „snehino mleko11.
Pozavščina sta plesala, skakala, bobnjala, trom-petala, pa z vunčeki eingstala. Kakšno veselje za deco! Pajbek (fantek zate) bi rad mejo: boben, trompeto ali pa zvunec, pučice pa robec no pantlne za svoje babike.
Pozavščina sta prišla do hiže, ge sta namer-javala pozavati, zestrelala sta s pištol, deca pa v begaj. Strelanja so se prestrašili malički. Zbob-njala še sta, strompetala, pa odprla dveri. Drašekov Martinek je prvi stopjo čres prag, za njin pa njegov gospod pajdaš: Martinčkov Drašek. Un pa se je v naglici potekno za prag, pa se je po nosi potočjo tijan ta (daleč tja) do ktihinskih dveri. Siromak si je ogtiljo ves nos, krv mu je tekla z rane.
»Drašek, iz sani (sanjke) ti je odleta šinja!" reče Martinek smije.
1 pajk — pajčevina : pavok — pavočina.
— 93 —
„Kaj te, ve je kovač bliizi.“
Hižni oča, ki so bli ravno kovač, rečejo : „Ajn-čika prinesi da jesenovega olja, te pa nemo kovača niicali (potrebovali)! “
Kovač namočijo pero v olji, pa potegnejo Drašeki po rani.
Križ božji! oča odkod pa mate vi tuti šnofec? Moj nos je ves žareči, tak kak da bi z mehom žrjavico pihali nanjega.
Dale je Drašek ne mogo, vrgo je palco proč, pri-jejo se z obema rokama za glavo, pa čemeren skako po priklti. Gda se je ge (kde) zadejo, je boben za-mrčo, ovi pa so se na ves glas smijali. Lehko, ve je plešo kak medved, na mesto medveda pa je mrčo boben.
Jesenovo olje je zlata vredno vraštvo za rane. Resen spoče, če se z jin dotakneš rane, speče, ka bi človek kviški skočjo, to pa hitro preleti, bolečina mine, pa tildi vsa nevarnost. Taksa rana se ne gnoji, no hitro celi.
Takšo oje si lehko vsaki sam nažge. Iz stihega jesenovega lesa si nahoblaj jako tenko trešče, to napši v kropjačo, ki ima luknjasto dno, kropjačo z riglicoj (pokrivalom) pokri no zamaži. Za pa (sedaj pa) vzemi driigo kropjačo, toto popunoma v zemlo zakopaj, v jo deni ovo, s trščon, pa zamaži. Te pa je treba kuriti okolnookoli kropjače, pa dugo, najtomenje 4 do 5 viir. V spodnjo kropjačo bo nateklo kako krožieo olja, od kraja čisto rdečkaste farbe, po letah postane črno, kak tekoča smola. Kropjače ti napravi vsaki lončar, če jemi dopoveš.
No, Drašek še je parkrat kihno, te pa blo dobro.
— 94 —
Te paj’ začejo Martinek svojo viičenost kazati. Reko je: „Naš mladi Ženih no nevesta sta naj poslala k van. Že od ranega jiitra hodima, pa še srna ne jela pa ne pila. Hodila sma po zelen oj trati, do kolena po lati, te zaj sma prišla ta, kon sma na-menola. Kaj pa vi rečete oča, sma prišla prav?11
„Bog zna, kon sta vidva namenila priti ?“
„ Ta bi rada prišla, ge zaran sunce dol gre, večer pa gor."
Te pa že nesta prav prišla, pri nas sunce ne hodi gor pa ne dol.“
„Ve (saj) pa se tega lehko previžamo, samo odprite nama dveri! “
„Ah(n)a (nosni „a“) prav sma prišla prav Drašek 1 Vište ka m a hiža štiri kote, v peten pa stoji peč, tak kak so nama duma povedali/
„Zaj nikšega špajsa več nede, poslušajte ali, kaj minja (mi dva) z gospodon pajdašon se (vse) napamet zndma!“
„Drašek pove jin ali tisti sveti evangel, ki so sv. Janeza na drugo postavili (v II. postavi ali poglavju)
„Dobro si poveda 1 Drašek!“
„Vešte! (veste) tildi naš mladi Ženih no nevesta, ta (bota) gostiivanje služila. Poslala sta naj (naju) ka bi tiidi vas pozvala na gostiivanje. Gostiivanje mo (bomo) služili tisti četrtek po petki, tijan ta do petka mo jeli no pili. Vsega mo meli zadosti, zadosti jesti no piti.
1 Na murskem polju govorijo v enih vaseh na „a“ v
drugih na „o“. Ako se kteri priženi v vas kjer izgovarjajo na „o“ ostane on pri „a“ otroci pa govorije na „o“.
— 95 —
Že štirnajst dni vino v pivnico kotajo Samo en polovnjak se jin je ponesreča. Po štengali jin je vujša, pa se van je ves razleta. Gor po dilnicah je vino teklo, teko (tolko) pa še ga je le ostalo, ka smo napunili pet pužovih lipanj.
Le jesti, jesti še mo meli! Ženske že štirnajst dni eno sinico sktibejo. Pun listjak je že perja. Pa kak vekega prašička smo zaklali! Po čelen hlevi ga je dekla iskala, sledno betvo slamice je s šib-natnoj metloj prevrgla, dokič (dokler) ga je zasukanega v pavočino, v enen koti zaglednola. Slanina (Špeh) bla tak žmetna, ka se nan je vože vtrgalo, dere smo jo po vitli gor na hižo vlekli. Opala je dol, pa je predrla troje dilnic (strop) dokič (dokler) ne na pavočini obvisila.
V takšo forma sta gospoda pajdaša na gostii-vanje pozavala. Hižni oča pa so jima ponudili jesti pa piti. Te pa so si segnoli v roke (slovo vzeli)', jedva sta zbobnjala pa strompetala, te pa sta odišla še drugih pozavat.
Pri pragi Drašek postoji pa reče : „Oča z vašin pragon, pa je ne vse vredi, pa je ne! Naj reče što kaj če (hoče) vašemi pragi je nehče včinjo (začaro). Brščas (znabiti) je pod j ega zakopo, žive maščike ali peseke slepe, vaš šnofec pa resen ne kajšte (kaj si bodi) kihalo se mi je resen, pa pomagalo je ttidi. Te pa ali srečno, pa prite ali na gostiivanje!"
Odišla sta ali pozavčina. Pojdoč sta bobjala, trompetala pa šale vganjala. Dere sta koga srečala sta ga pitala (prašala): Ciijete da možak, če idema prav proti Štrigovi, če ravno sta šla naopak (nasprotno). Če pa je što (kdo) jedva pito: „Kam pa kam gospoda?“ sta enemi reka: „Za nosom,“ drii-gemi pa: „BoIe znoma kak ti, ki nanj pitaš“. Bol
— 96 —
znanim sta ponujala s džiirdžov snehinega mleka. Keri je zadejo na džiirdž z vinon bo (je bil) srečen, keri pa se je namerjo na džiirdž s prosen, je proso, ki se mu je po viistah namešalo, dugo pliivo po trati.
Tak sta pozavala včasi celih štirnajst dni. Neke dneve pred gostuvanjon sta nevolno delo dokunčala.
Na gostovanje pozavlejo bližnji rod snehin no ženihov, soside, prijatele, pa za povračilo tiste, keri so negda že tiidi nje pozvali.
Če so pozvani že popunoma previžani, ka se gestiivanje nede razvrglo, nosijo svoje dare, k ženihi tisti ki so od njega, k nevesti tisti, ki so od nje pozvani.
To prinese eden vekega porana, driiga prinese puro pa porana, stric dva kokota1 z golimi šinjaki, pa dve reci, pa še dve goski, sosida je polovila pet najžmečiših (tolstih) kokoši, ka de (bode) bol tečna žiipa, driigi prinesejo svinskega mesa iz tiinke (kible), zabel, melo. vrhnje (smeteno) pa sir za pogače.
Največkrat se sliiži gostiivanje samo pri enem, ali že pri nevesti, ali pri ženihi. Redkogda se sliiži en den pri nevesti, driigi den pri ženihi.
Za gostiivanje pa je potrebna tiidi viičena kii-harca. Pozvani radi prinesejo svoje dare, pa čejo (hočejo) tiidi tečne skhe. Juško si je sltižjo sam, celo gostiivanje. Za kiiharco si je naprosjo svojo sestrano Ivanko.
Tri dni pred zdavanjem (porsko) je pripelo Juško kiiharco na dum. Kelko gospockih čenčarij si je s soboj pripelala! Vse sorte toril (modla) za
1 „Kokot,“ ker gizdavo varuje in vodi svojo družico „kokoš“. Drugi pišejo „petelin“ morda od „peti“.
97 —
krofe2 pa še za driige reči, pa Bog zno kaj še vse,, česar kmetje ne gleštajo, k čemi tildi?
Ivanka je hitro nateknola vsaki kot, ka je znala ge je kaj za vroke vzeti, te pa se je vtirno (urno) poprijela svojega dela. Napeči je mogla (morala) kriiha hrženega pa pšeničnega, bosmanov (razlaga poznej), bidrov (guggelgupf), povitic pa še drugih gospockih pekarij.
Zadnja dva dni pred gostiivanjon so klali (mesarili). Moški so cvilili s svojimi prolenki na dvori, ženske pa so brečale s živadjoj (perutnina) po kiihnji, pa po priklti.
Med ženskami, ki so prišle pomagat sta bli tiidi Gera pa Agata. Jedvi sta prišli na vsako bližnjo gosttivanje nepozvane. Malo sta bli prismuknjeni, pa na škodo jin ravno nesta bile. Prijeli sta za vsakšo delo. Zmetale ste, mujvale posodbo, pa tudi pri živini sta domačin pomagale.
Kiiharca je rekla ženskan živad poklati. Živad je čakala na svojo smrt na večih krajih. Največ je je bilo v priklti v kobači (ptičnik) zaprte. Kobača je mela zgoreh dvoje dveri, ki so zapirale pa odpirale dva veka predola. Oboje je zapiro pa odpiro en škrnjalee. Pa še v enen koti je bila živad, pred kerin sd ble visoke stare vrata poslunjene, zgoreh pokrite z drugimi dverami.
Ženske so še si brusile nože, pa je živad že prhala po priklti. Gera pa Agata sta šteli (hoteli)
2 Po bečkih letopisih jo njih iznajditeljca leta 1690 Cecilja Krapf. Za trideset let jih je dokaj zbolšala. Prva skleda teh je prišla na pust ali „fašenk“ na mizo pri grofici Batthyani, ki je princu Evgenu goščenje služila. Od tega časa so Bečani te praženke imenovali po iznajditeljici: „Easchings-krapfen“.
7
— 98 —
ženskan pomagati. Pon redi sta namenile ženskan živad davati, ka jin je loviti ne bi trbelo. Gera je stopila k kobači, Agata pa v kot k starin dveran. Gera odškrne škrnjalec, gledala je samo na ene dverca, odprle pa so se oboje. Hitro sprha kokot iz driigega predola, besen kokot, vdrapne jo s skrampli po nosi, pa jo popiha na dvor, za njin pa zeskače še ova (drtiga) živad iz kobače. Agata vidi kaj se je Geri pripetilo, hitro joj skoči na pomoč, pozabič pa potegne dveri za soboj, pa še tota živad je prhala po priklti. Pa kak lepo se je pogovarjala! Gosak pravi: „Zaj, zaj — zaj, zaj“ (zdaj, zdaj), pura ga popita (popraša) ,,kam, kam, kam?“ puran pa joj odgovori: „Ta vtin, ta vun,“ kopuni, tiha živad, pa se potuhnjeno zmuzne med njimi, pa je bila prva na dvori.
Prestrašene ženske so kričale, pokale z rokami no mahale, kak da bi cela ves gorela. „Ti vrajža Gerača, ti prismuknjena Gatača, ti strašilo, ti budalo kaj ste napravile ?“ Sosedova Lenka pa lop, zaj po enoj, zaj po driigoj s šibnatoj metloj.
Pozavčin Grašek, je viži nože, vilce, no žlice snažjo, to je pozavčinova dužnost. Na babji krič prbiži siže (iz hiše). Lenka naganja babi. Zmilile (smilile) ste se mu. „ Lenka, čiiješ, daj metlo meni, mojo se bode bol prileglo!“ Namerjavo pa je le, ka bi leži smiiknole čres prag.
Toti beg po priklti še je živad bol splašjo, te pa še je bol silila ta vtin. Ravno se je zadnja goska prekopicnola kres prag, ka ste prisopile Gera pa Agata. Ženske so še izda (i zdaj) kričale, kokot pa viini spoka s peroti, pa zakrohoče: „kučjan terentete, dobro vi klepečete Tak seje žnjih norca napravjo. Drašek biži z metloj za Geroj pa Agatoj,
— 99 —
poran potoči kočijo, pa mu pravi: »vudri, vudri, vudri!“ Drašek vrže metlo za jima, reeak pa, ki sej’, zadnji prekobaco prek praga,’se hrapavo zglasi: »Drašek tak, tak, tak, tak, Drašek tak, tak!“
Le goske so ble smilene. Enajezvala: »Gera, Gera!“ driiga pa: „Agata, Agata 1“ gosak pa celo žalosten pravi: »Nazaj, nazaj !“ Jedvi paj’ ne blo več.
»Mrske babe kakšno nepotrebno delo so nan napravile!“ so ženske mrmrale.
Za se toj’ Ivanka nič ne znala. Imela je v pivnici opraviti. Čiidi se, ka so vse ženske tak prestrašene. Sele Drašek joj je vse lepo na tenko raz-ložjo. Povedo joj je tildi kak mrsko lepo gaj’ recak pohvaljo, kaj’ babi natiro. Tak van je vešte (veste) reko: »Drašek tak, tak, tak, tak, Drašek tak, tak! “
Ivanka sej’ nasmijala, žjoj pa še ove (druge). Drgoč (opet) so vesele gratale, živad so polovile, no delo jin je šlo od rok.
Tildi Drašek sej’ povrno k svojemi deli, mislo pa si je: »Toti špajs bo ne kajšte (kar si bodi) pa jesenovega olja le ne trebalo — ti prešentani šno-fec ti!“
V sredo je Jiiško šo k zdavanji (k poroki). V tork večer so prišli igrci (godci). Tiho so se postavili na podoknah (predni del hiše = pročelje)x, pa so zaigrali podoknico, žalostno podoknico so zaigrali — Juško si je z robcon briso oči. Pa tildi driigači skoro mogoče ne. Podoknica ženiha spoti
1	pročelje, prednja stran hiše. Dolžina hiše se pravi: »Na podstenji”, pa samo pri tistih hišah, ki so s prednjoj stranjoj proti cesti obrnjene. Druge imajo z latami čedno obiti hodnik kraj ceste, ka se krave ne morejo steni bližati.
7*
— 100 —
(spomni), spoti ga, da stoji pred pragon, kerega de (bode) driigi den (jutra) prestopjo. Stopjo bo v zakonski stan v keren bo srečen ali nesrečen tijan do smrti.
Podoknico v tihen mraki, jih pride dosti poslušat, največ odrašenih diklin. Še dugo po gostii-vanji si od podoknice gučijo: Kak bla žalostna, kak je ženiha genola, pa več takšega si gučijo. Največ guča med podoknicoj, majo dikline domače vesi. Ttidi zaj je povzela ena besedo, pa pravi: „Kaj bo Juško s tričovoj Katicoj, kera je semi dobremi navajena: Se v gorice voziti, po ranoj meši v krčmo na teletino, pa še kaj, kaj grivalo še ga bo, ho, Grebenovega Juška še bo grivalo, ka si Katico jemlje. Un bo zadovolen s vsen (z vsem), Katica pa de štela (hotela) driigači. Zaran za zajtrk kofe pa žemio ali pšeničak, v nedelo za obed govedino pa teletino od mesara, svilnate robce, lepe drage jajnke pa furtuhe. Juško, Juško, odkod boš peneze jemo?' Pa še le kakšni jezik ma ta Katica! V celoj fari ga nema para. Prav se jemi zgodi! Zakapa si je ne vzejo Kvarove Lizike, kak je nameravo. Lizikaj’ resen ne tak bogata, kak tota gizdavka, pa je zato gruba (lepa) pohlevna pa delavna, pa penes še ttidi nekaj zmore. O Juško, Juško joko še se boš, jokoU
„Ohd (nosni o pomeni glej!) Micika, kak si Ženih oči briše!“
„Naj si je le briše/ reče sosidova Julika, ki je mela dozda prvo besedo, „ve (saj) so to ne zadnje skoze, ki še do (bodo) mu tekle po lici!“
Take guče majo nevošlivke med podoknicoj naj bol pa tiste, ki bi rade, same žjin pred oltar stopile.
- 101 —
Po podoknici so igrei šli vižo. Hvalen bodi Jezus Kristus! so po krščajnsken pozdravili ženiha pa navzoče, pa si vseli za mizo pri peči. Hitro so prišle skiihe na mizo. Igrei so zaigrali ženihi tuš, te pa so segnoli v skledo.
Pri takšnoj večerji so le tisti, ki driigi den gostiivajnščake k zdavanji pelajo, večinoma moški, ka si do čistega dogučijo, kak do se pelali.
Zaj se vozijo k zdavanji na malih koleslili (kolo, kolesi) te pa so vozili ženiha štiremi kunji, pa nevesto štiremi, na vekih kolah. Murski polanci so dosti držali na to, ka so bli tisti štirje kunji lepi, mladi, pa sparjeni. Vzeli so enega od totega, do driigega pozvanih, pa so je celih štirnajst dni vtičili vkiip voziti. To pa bo (je bil) ne špajs. Mladi kunji so itak ognjeni, te pa še v zimi, ki so spočinjepi. Pa kaj to za takše, ki že v jajnčici silijo na kunja! Tak so je vkiip navčili, ka so bežali kak jeleni.
Tiidi pri nevesti je tisti večer dosti skrbi. Opletalka kiištra (kodra) lase nevesti pa svatevcama (družice). Til pa tan, kera poliikne v srablivec1 da si namoči grlo, pa jezik razveže. Vganjajo za kratek čas špajsnice, pa pojejo v praven pomeni, narodne popevke.2 Če pa se začne nevesta na joč držati, so hitro vse pri joj, ka jo potolažijo.
1 srablivec je bila ročka, vse mere za oštarjaša. Ce.-mentne oblike je bila, pa zunaj robava kak srab, zato morda srablivec. Pred petdesetimi leti po prostejših krčmah ni bilo druge posode.
2 Takrat še niso znali in poznali pesmi, ampak samo popevke. Popevka je bila, ki se poje. Po-pev-ka, torej pesem po „pevu“, književno „napev“, pa napevk nimamo, pač pa po-pev-ke.
— 102 —
Na pravo spanje tisto noč ne smejo misliti. Na kakšnoj klopi, ali za mizoj kera malo zadrifne (za-drmle), to je vso jihovo spanje. Bojijo se zaspati. Rano morejo na ndge, ka se o praven časi opletejo, pa od nog do glave nališpajo.
Tildi drugi neso preš skrbi. Pogučati si morejo, kak do ženiha sprijeli, ka si ne nakopajo sramote na glavo.
Driigi den zaran, okoli pol osme vitre se za-čiijejo igrci, znamenje, ka je Ženih bitizi. Pri ne-vestinen dumi je se zaklenjeno, žive duše ne viditi, samo šoštar sedi na pragi. Široke bregiiše ma oblečene, pruslik, pa staro čoho,1 na glavi ma široki stari klobuk, črevle pa ma z motvozi vkup zvezane. Polek sebe ma smolo, falat (kos) jilovice, šilo, nož, hamer, vse kaj šoštari treba. Na krili ma stari črevel, en kunec drete drži v levoj roki, driigege v viistah zveče, z brajnskin (brana) zobom zabada v kverd, pa fini kak jež.
„Dobro jiitro Šumen!“ ga pozdravijo ženihov starišina, ..mate kaj dosti dela?"
»Kaj vas briga mojo delo?14
„No, no Šiimen ne bote da tak hitro v ognji! Delo mamo za vas, jako silno delo.“
»Kaj je meni za vašo delo, še svojega nemren dokunčati.“
»Pa mo (bomo) van dobro plačali. Nemo gledali na en ali dva tolara.“
»Kakšno delo vas ali te tak peče?“
1 Čoha je bila iz močne ovčinje volne natkana zunanja obleka, ali dolga do pet ali samo do ledenj. Dolgo seje imenovala: „gaban“, kratka „čoha“. Trpežna, je bila da še jo je vnuk nosil, mokrote ni pustila vse. Bila je bele barve.
— 103
»Ženiha vozimo, pa se jemi je pojdoč črevel razpoča, tak pa deno (vender) nemre pred svojo nevesto. “
»To je slabo znamenje, ne kaže na srečo. Če pa je že tak, pa ga zlite (izuti).
„Viini ga nemo zlivali, se še nan prehladi, hodmo vižo!11
»Vižo pa že ne!"
»Zakapa ne? (zakaj pa ne)“
»Viži moja baba miihe lovi, če pa odpremo, joj ker a vujde.“
»Ge pa so vaši liidje, ve nikoga nega, kak da bi vse pomrlo ?“
»Vsi so odišli boba plet, do mraka nede nobenega dumu.“
Vi pa mate rani bob."
»To pa že to. Vi pa še venda (vemda) letoš-jega najnč (niti) jeli ncste, kali?11
»če ga vi že ste?11
»Ho, že lani.11
»Prismoda, budalo.11
»Kaj ? jas prismoda, budalo da vas11 — vrže črevel med je, pa odbiži.
Starišina stopi pred dveri pa reče: »Krščajnski liidje, odprite nan. Mi smo prišli od daleč, pa smo že žedni pa lačni!"
»Ja što pa teko rogovili okoli naše poštene hiže ?11
»Mi smo tisti, ki mamo takšo stvar, ki je vašoj nevesti par. Le odprite nan, pa bote vidli!“
»Le po malen!"
»Odkod ste?"
»Od pužove vesi, ge se sam med cedi."
»Kan ste namenjni?"
— 104 —
„K van smo se zagnali/
„Pa ste krščeni ?“
„Pa gda že!"
„ Znate kaj katekizmuša?"
„Več že, kak vi/
„No, te pa nan povete! kaj je katekizmuš?" „Katekizmuš so tiste knjige, kere deca v školo nosijo, odrašene pa naj sran bo, ka ne vejo kaj je v jih!"
„Dobro! Kelko pa je Bogov?"
»Til, pa tan, pa povsod eden."
„Gda paj’ Bog mali bijo?"
„Derej’ robačo nosjo/
„Zakapaj’ Bog mali bijo?"
„Daj’ štejo (hotel) kak človek na svet priti, človek pa pride mali na svet/
„Što je zmerjo kak daleč je od nebes do zemle ?“
„Lucifer, derej’ z nebes v pekel letjo/
„Kaj peče preš ognja?"
„Vaša kosmata vest, ki nas notri ne pustite." „No znate resen nekaj, ali povete nan, kaj bi ali radi?"
/Tisto stvar, ki je našemi ženihi par “
/Takse stvari mi nemarno."
„Da lažete!"
Najnok (tudi naednok naenkrat) sta dva šerga zgrabila starišina, da ga odženeta v vozo (v zapor), ki poštene liidi ma za lažnivce. Kak sta šerga stopila vtin, so šteli zviinajšnji notri vdreti, pa zno-trajšni so na to paško meli, hitro so dveri zaprli pa zaklenoli. Pred dveri so postavili veko mizo, okoli mize so sideli šribari, ki so gor pisali, kaj so zviinajšji gučali. Gosinje peroti so namakali v krop-jačo, to sd ble pera, s kerimi so pisali, voda v krop-
— 105 -
jači je bla tinta. Zadosti se jin je že zdelo, pa so lepo tiho mizo odnesli, dveri pa odklenoli.
„Pa nan deno (vender) že odprite, drtigači mi odidemo!" se cilje od zviina (znnaj).
„Odprite si sami!"
Zviinajšnji porinejo, dveri odskočijo, pa so pokapali v priklt.
„Paj’ to šik za vas, se to sika (spodobi) za vas? Hodmo odkod smo prišli! vi ste tolovaji, kosti bi nan radi potrli." Kak ščele za maticoj, so se zagnali za štarišinon vsi ženihovi.
„No, no, ve pa venda (vemda) razmite kakšni mali špajs, le hote notri pa si dobri hodmo!" Po-vete nan ali zakaj ste prišli!"
„V mlini se dvakrat pravi, ne besede več."
„Od nekše stvari ba (bija bil) guč. Takse stvari pa nega pri našen hrami."
„Ze pa lažete!"
^ergi!"
„Ka! mo (bomo) s šergi?"
„Te pa vzemte vašo besedo nazaj!“
„Nigdar, vi le na klaftre lažete. Gospod far-mešter so nan trikrat dol s predgajnce povedali ka je til tista stvar, ki je našemi ženihi par, vi pa pravite ka je nega. To je laž. Keri laže paj) lažlivec."
„Tak je, pokimajo driigi “
„Pa si jo poiščite sami, če nan ne verjete!"
„Tega pa že ne, vi nan jo morete pred oči spraviti, za Ho mamo dobro skažingo s soboj. Po-glednite toto pismo!"
„Ge pa je pečat s kanclnije?"
nOdzaja.“
— 106 —
»Naj bo, zavolo večkrat naj bo, pa naj ali pride ta zaželjena stvar božja!“
Hitro prištapka po palci, stara zadudana (zagrnjena) baba.
»No oča starišina ste zadovolni?®
„Smo,“ (odreči ne smejo drugači, pričkanje predolgo trpi), »samoka se naj malo vmuje, takšega strašila ne smemo ženihi pokazati, bi se nan oskiitjo/
Baba odbiži, pa se prikaže belo oblečena ople-tena svatevca.
»No, oča starišina, kaj pa rečete na to?“
»Zadovolni smo, pa prava tota ne. Micika stopi k meni 14
Prikaže se driiga svatevca.
»Ste zaj zadovolni ?“
»Tildi s totoj smo zadovolni, pa parteka, jas sen že lačen, dajte nan skoro to pravo!®
»Oča starišina, če tota ne za vas, te pa resen neste prav prišli, mi pač driige ne zmoremo/
»Ve se lehko previžamo (prepričamo). Mi mamo snehin prstan s soboj, če bo joj na srednjen prsti prav, je prava, če ne, nan morete driigo prignati/
Starišina potegne z žepa vliho od stare motike. Dene joj na prst. »Vidite, ka joj je preveki! Zaj ste deno previžani/
»Vi ste ktinštni kak lisjak, Van se nemre nič skriti pa zatajiti, Te pa ali pridi zaželjena golobica!“
»Tota pač tota,® reče starišina, pa jo potegne k ženihi.
Juško se joj nasmeje. Katica pa mu da beli robec no piišlc z rožmarina. Robec vtekne Juško v žep, z rožmarinon pa mu Katica potegne parkrat
— 107 —
pod noson, ki pre nekaj pomeni, te pa mu ga vtekne za klobiik.
To paj’ ne edino darilo med jima. Dere vo-glednik nevesto dobi, joj da zadav v penezih, v srebrnih ali zlatih. To je prvo darilo. Ženih kupi nevesti ves zviinajšji obleč: Jajnko, jupo, ftirtuh pa robec. To je drugo darilo. Nevesta pa da ženihi pečelatno robaeo.
Obredi ali ceremunje po našoj šegi so ble pri kunci. Trebaj’ za mizo, ob desetih morejo biti v cirkvi. Da pa se keremi ne primeri, kak ovemi v sv. evangelji: „ Prijat el pomekni se niže/ si posedejo po svojoj velavi. V koti za mizoj je prvi prostor, tam sidita Ženih pa nevesla, Ženih na pravoj nevesta na levoj strani.
Polek ženiha sidi jegova svatevca pri joj pa jeni združba, ravno tak, pa na levoj strani nevestina svatevca in jeni zdrtizba, na pravoj za temi sidi ženihov starišina pa njegova žena, ki joj pravijo posnehalja, ravno tak na levoj, nevestin starišina in posnehalja. Driigi gostje si posedejo po bližešjen redi, velavi, ali prijatelstvi. Če pa pridejo na gostiivanje mešniki, ali kakšna driiga gospoda, jin odstopijo se prve prostore, samo nevesta in Ženih ostaneta na svojen.
Po zajtrki prnese nevesta na taleri, beli robec no kiipleni prišle obema starišinoma. Včasi (hitro) za joj pa prineseta svatevci kiiplene ptišlce za druge gostil vaj n ščake. Vsakemi posebi ga na taleri ponudita, na kerega dene tisti svoj dar, ki se hitro pomekne v driigi talcr pod jin. Tote pušice moreta svatevci same kupiti, za to pa je jedvino, kaj dobita za je. Največe pa najlepše piišelce dobita zdriižba dva. Skrivoma zbižita svatevci ž njihovima klobukoma
— 108 —
v zadnjo hižo, vtekneta piišlce za klobiik, pa je z gumbešnicami prišpičita. Še ne veta zdriižba dva za to, pa že visita jedvina klobuka opletena na cvekih. Jimaj ne treba za piišlce kaj dati, ve si svatevce združbe same volijo, zato pa jin že nekaj smejo ponuditi. Svatevce si poiščeta Ženih pa nevesta, združbe pa svatevce.
Po zajtrki se napotijo v cirkev. Pred pragon stoji mati s kotličon1 punin žegnane vode. Poškropi Katico svojo hčer, una pa jih obine no kiišne, poklekne na prag, sklene roki, prosi: „Lublena mati, odpuste mi vse, s čin sen vas gda razžalila!1 Ravno tak prosi tudi svojega oče, pa si sede na voz, k joj pa zdriižba dva. Na driigi voz stopi Juško, k jemi pa sedeta dve svatevci. Vseh vozov je bilo petnajst. Na prven vozi se vozijo igrei, nekak na sredini Ženih, v zadjen vozi se pela sneha. Na večih vozili držijo zastavo, na joj pa je znamenje: goska, rak, mak itd. s kere vesi so pač gostlivajnščaki.
Okoli 1857. leta so bli pfesvitli cesar v Mar-prugi. Murski polanci so jih oblečeni v bregiiše, oblečeni pač popunoma po domačen, na lepih kunjih sprijeli. Tote kunje so soldački višiši že prle ode-brali. Brščas bi cesar radi vidli kunje murskega pola, ki so že od Marije Terezje sen se šteli za imenitne. Iz vsake vesi najlepša kobila je dobila bandero, na banderi paj bilo namalano znamenje tiste vesi. Cvenari so dobili dve banderi, eno za Oven z rakon, eno pa za Lotmerk z medvedon. Za Lotmerk je dobila Marinčova siva, jako veko belo
1 Kotlič se imenuje posodbica za blagoslovljeno vodo. Ta posoda je visela navadno v kaken kotu, kakor še sedaj, morda zato „kotlie“.
— 109 —
bandero. Jaho jo je lastnik Vido Marinič. Presvitli cesar so žjin govorili. Kobila se jin je mogla do-pasti, da so mu lepo po slovensken rekli: „Jaši okoli 1“ ka bi si jo pač bol nagledali. Mrha (tako mursko polanec imenuje kobilo v čemeri) je bila resen lepa ali puna miih. Bila je vsa muhasta pa strašliva. Vsakih štirnajst dni skoro, je pribežala s kakin potačon s pola.
Za lotmerško bandero so se Cvenari pa Lot-meržani skos (vedno) štiikali (kregali), pa dobili je Lotmeržani neso nigdar. Obdržali so jo Cvenari za svojo, pa so jo meli (rabili) na gostiivanjih, dokič (dokler) ne raspala kak vse driige bandere. Škoda na jih, bile so zgodovinske! Da bi si bar driige spravili, ki bi jih vsigdar spotile na ove, ki so jih dobili od cesara samega.
Da pridemo drgoč v svojo tir, še moren povedati, ka se povsod neso ravno tak pelali kak na Juškoven gostiivanji. Igrci so b’li povsod prvi, pri neštrnih sej’ pelo za jimi nevestin starišina s po-snehaljo, te pa sneha, za pa te ženihov starišina s posnehaljoj, najzadnji sej’ pelo Ženih. Kak pa, da so se zmes pelali driigi gostiivajnščaki. Vse kola so ble opletene, ravno tak tiidi kunji.
Okoli cirkvej’ b’lo se puno liidi, odrašenih pa malih, moškov pa žensk, če je več parov na zda-vanje, več radovednih liidi vkiip pride. Najbol radovedne so pač dikline. Še ednok čejo (hočejo) viditi sneho, še ednok jo prerešetati od nog do glave. Totoj gvant dobro ne stoji, ovoj pa venec ne, tota je prekiištrava, ova ma preveki obiitel, tota je preskopa, ova pregizdava ali presiromaška.
Zvuni zabrnijo. Vse biži v cirkev k svetoj meši. Med svetoj mešoj sidi Ženih med zdriižboma s sta-
— 110 —
rišini na moškoj strani, sneha pa med svatevcama' s posnehaljami, na ženskoj strani.
Po svetoj meši je zdavanje (poroka), pred zda-vanjen grejo gostit vaj nščaki k ofri okoli oltara. Prvi gre pozavščin, pa dene pint (bokal) dobrega vina na oltar za janžovca. Za njin greta združba dva, prvi starišina, Ženih, driigi starišina, te pa driigi moški gostje. Dere Ženih položi svoj dar na oltar, stopi pred oltar, za jega pa oba starišina. Za moški grejo ženske okoli oltara. Napre svatevci, posne-halja, sneha, driiga posnehalja, za jimi driige ženske. Sneha dene na oltar, lep piišlc, včasi tildi lepo nakinčani bider, za tistega gospoda, keri zdav-lejo, potem pa stopi k svojemi ženihi.
Tit se je zgodilo nekaj smešnega. Katicaj’ ne mela prave voditelce, pa jo mahne dol po cirkvi, nameste k ženihi. K sreči jo zavara mežnar, ki je sveče vgašivo. „Oho, tega nan zaj že neš (ne boš) delala, le z menoj, nazaj k svojemi ženihi!“ V takšoj gneči tega ravno liidje neso v pamet vzeli, Katica paj’ le sramožlivo oči pobesila.
Zdana sta. Juško no Katica sta postala mož no žena. En čas še molita v cirkvi, prosita liibega Boga za žegen no blagoslov v noven stani, te pa greta s starišini v farov, da poravnajo kaj še blo za poravnati. Juško je razmoto meher, v keren je mejo po storoj šegi peneze. Katica je od strani poliiknola, če je kaj ostalo, pa se je nasmijala
Driigi gostje so bli v krčmi pri Sršeni, ta so šli zaj še toti. Igrci so igrali, mladina je plesala, ovi (driigi) pa so si ttidi delali kak tak, svoj kratek čas. Ostali so, pa se miidili v krčmi, ka ne bi kii-harce v zadrego spravili, če bi prehitro dumu prišli. Okoli dveh po podnevi so se odpelali. Pelali so se
— Ill —
v tisten redi kak v cirkev, samoka dumu že Ženih pa sneha vktip sidita.
Na pragi stoji Juškova mati. V rokah drži kolač kriiha pa ojster noš. Prva stopi pred jo nevesta. Mati jo obine, pa joj izroči krtih pa noš. Nevesta ga načne, v znamenje, ka je v toten hrami zaj una gospodinstvo prevzela.
V ten hipi vsaka mati strcpeče, ve se zaj pred vsemi odpove vsen svojin pravican, kere je teko let v ten hrami mela. Nekaj že ttidi v tisten hipi nevesta čtiti, pa što vidi v j eno srce, ali prestopi prag ponižna s svojimi pravicami ali pa gizdava.
Pozavčin (pozavčina sta dva, pa le eden pojde v cirkev, drugi mora doma pomagati) pontidi jan-žavca, tistim ki neso bli v cirkvi. Nevestin starišina vzeme krožico, pa pozdravi domače, se obrne k materi pa joj pravi: »Liiblena mati! pripelali smo van sneho, zdana je z vašin sinon, zdana do grenke smrti. Spremite jo, pa jo liibite. Namesto vas bo zaj una opravlala teško delo, vi pa liiba mati si počivajte na stare dni! Mati, ne bote žalostni, puna liibezni, pa vesela je prišla sneha k van! Primte krožico dozdajna gospodinja, kušajte janžavca, pa ga dajte očeti, pa po redi dale!“
Takse ceremunje se po miiropolskoj šegi sprav-lajo, dere se pripelajo od zdavanja.
„Za pa liibleni liidje k mizi!“ zakriči pozavčin. Vseli so si za mizo po tisten redi', kak je že goreh povedano. Vsi so se čudili, kak tečne, pa imenitne skilhe, so prišle na mizo. Ivanka pa je bila tildi kiiharca, ka joj daleč ne bilo para. Dnge leta je kiihala pri grofi na Podgranji. No, če so grof radi jeli kaj je una sktihala, je pač ttidi našin pred-nameom teknola jena skuha.
— 112 —
Proti večari so se pripelali gospod farmešter, kaplan, pa školnik. Zaj še blo le luštno! Gospodje so bol viičeni, že vajeni predgati, pa so le tak lepo napijavali snehi, ženihi, očeti pa materi, starišinon pa posnehaljam. Oh, pa popevali so lepe narodne popevke, popevali, kaj’ letjo hrtim po hiži. Eno takših popevk so znali ttidi moja mati. Pred šestdesetimi letini so jo pač še znali naši starci, zaj paj’ pozablena. Nihče je ne poje več. Narodna je, spada v čas tega popisa, napišen jo, da jo ohranin našin potomcom.1
Popevka od zakona.
1.
Poslušajte kristjani vsi Posebno pa še zakonski, No Ženih no nevesta ti Na moje tri reči.
2.
Ti zakon je en sveti stan Od samega Boga zebran, Že Adam v paradiži tan Je bijo s Evoj zdan.
3.
.Zato pa ženili prav včiniš, Ci ženiti se želiš, Ti stari zakon ponoviš, či zvesto ga držiš.
1 Murski poljanec izgovarja na „n“ pa ne vsake take besede. Nekteri izgovori na Mm“, a mora biti rojeni Muro-polanec, ki zamore to zadeti.
- 113 —
4.
Do zdaj si bo pun mladosti, Al gnes se maš odstaviti, Boš moga ge že koli si Prav moš se skazati.
5.
Do zdaj si bija prešestnjak Si večkrat hoda kak divjak, Ponižaj se zdaj ti jonak, Ovači boš siromak!
6.
Nevesta! če greš pred oltar Obltlbiš jemi biti par, Pa zdrži tildi tak vsigdar, Ovači de ti v kvar.
7.
Gle tvoje rože cartane (nežne) Se bodo gnes posehnole, Vesele vitre tvoje vse Do zdaj dokončane.
8.
Zaj mine mladost na enok (naenkrat) Že začne se broj vsih nadlog Zaj nesmiš več na sred otrok Zamera biti Bog.
9.
Le duma maš ostajati No z malin gospodariti Zdaj noč no den maš gledati Ge kumu kaj tali.
s
— 114 —
Med napijavajon, popevajajon, pa vse fele jestvinoj hitro poteka čas. Edenajst je minulo, šlo je proti punoči, to je čas za bosmane.1
..Bosmani pridejo/ zakriči pozavčin.
Vse je tiho. Prvi se prikaže z bosmanon pozavčin, za njin pa po redi dikline. Bosmane držijo
1 Bosman je „štruca“ iz pšenične moke. Zamesen je z samo vodo in ima neki poseben pa dober okus. Bosman je spleten : Dno iz štirih gib, nad dnom tri gibe, nad temi pa dve, zgorej je torej oziši kak spodaj. Znabiti pomeni potomce, kar bi po obliki skorej da prav sodili, pa še morda tudi zato, ker se samo na gostiji prikaže. — Vsaka gospodinja prinese bosman s seboj, in sicer na rokah, kakor malo dete. — Sleden bosman je nakinčan, pa vsaki drugače. Na vseh bosmanih se najdejo babike, ptičice, in rob okolnavkoli s krepinami zapleten. Babike so male deklice napravljene iz pšeničnega testa. Imajo glavo, roke, pa na frkot stoječo gizdavo, pozlačeno janjkico, in so na tenkih palčicah nateknjene po bosmanu. Ptičice so ali samice, ali pa kvokle sedeče na jajcah. Napravljene so iz pšeničnega testa, pa tako, da ni ravno dosta domišljije potrebno, ka ptičico spoznaš. Krepine tudi iz testa, so podobne zaguganemu traku, kakoršne trakove si ženske v različnih barvah šivajo na svoja oblačila. — Prilično po bosmanu so nataknejne snehine solze. To so male testene pozlačene kroglice, pritisnjene na vejice serkinih vrhov. Po njih visijo tenki papirnati trakovi vsake barve. Ko so se jeli Slovenci zavedati, so ti trakovi narodne barve. Nevestine solze so podvezane' s- svilnatimi traki, ka preveč ne visijo, pa ka se vejice od vrhov ne odčesnejo.Ta kinč visi po bosmanu, kakor po zimi ivje po grmovju in se pri luči bliskeče in kaj lepo poda. To se torej nahaja na vsakem bosmanu. Ves drugi kinč je različen. So ribe, raki, jež itd. Na sredi bosmana se nahaja grb tiste vasi, iz ktere je povablena gospodinja na primer rak, gosak in drugo. Vse to je iz testa in se pritisne na še ne pečen bosman in se žnjim vred speče. To je posebna vrsta bosman na gostiji. Ta starinska šega pa že mineva. Večina si že da pri peku speči bosmanu podobno „štriico“, ki po okusu in kinču ni več pravi bosman.
- 115 —
nad glavoj, na raspetih dlanih. Igrei zaigrajo, uni plešejo, pa popevlejo:
.	Mi pa mamo ženiha
Luštnega no mladega, Hopsasa no rajsasa Gostiivanje se vživa.
Ples z bosmani je lepo viditi. Nosači se giblejo po muziki, in po popevki s celin telon, posebno pa se ziblejo z rokami, na kerih sloni bosman. Zato pa snehine solze trepečejo, poskakavlcjo, in se pri-pogiblejo na tenkih vejicah, bliskeče se celi bosman. Zdi se ti, da gledaš celo vrsto zvest, ki se zažarijo ena za drugoj, malo vgasne, pa (opet) se prisveti. Lehko, daj’ vse pozlačeno, ki dobi bliščobo, kak se bliže ali dale keroj luči približa.
Po kunčanoj zgornjoj popevki stopi pozavčin pred ženihovega starišina, pozdravi: »Hvalen bodi Jezus Kristus! Oča starišina sprimete toti dar, ki nan ga je gosponi Bog da!"
„Ge je zrasa toti dar?" ga pita starišina.
»Na njivi."
»Ne sprimemoga, neh, na nikakšo vižo ga ne sprimemo, njiva blaj’ ne dobro zorana pa povlačena."
Hajd, se zaigra drgoč in poje kitica ravno tiste popevke Vrtijo se drgoč z bosmani.
Pozavčin stopi drgoč pred starišina pozdravi ga kak prle, no mu ponudi bosman. Za paj’mlinar ne dobro pšenice semleja. Te pa so ženske ne dobro omesile, neso ga dobro spekle, peč bla premalo zakurjena, bosman sej’ ne dobro zanetjo, no še več takšega prečopretanja (čenčanja) dokllč (dokler) ne pride vse na svetlo, kaj se more prle z bosmanon zgoditi, kak je za pojesti.
8*
— 116 —
Na vsezadnjo ga itak starišina vzeme, pa pita pozavčina, kaj mu je ime?
„Načetek Pojedek."
Na enok so vsi bosmani na mizi, pa tak, ka se pred vsako gospodinjo dene njeni bosman.
To trpi preči (dokaj) dugo, pa če sta pozavčin in starišina zgovorna, je lepa zabava za vsakega. Gdo šej’ tega ne vidjo, pa čtijo, bo rad posltišo, pa žo (žal) mu ttidi nede (ne bode).
Bosmani so zadnja hrana, ki pride na mizo, a nišče se jih ne dotekne, celi morejo ostati doklič gostil vanj e trpi.
Gospoda se poslovi, odpela se na dura. Pa ttidi preči (ttidi pricik precej dosti več) mlajših možakov spremine siže (iz hiše). Majo imeniten posel: Krast grejo. Kradnejo kola, sani, homote, pa še driige reči. Kradnejo slobodno, pa samo pri tistih, ki so na gostuvanji, ali zgrabiti jih nesmijo. Če koga zgrabijo, ga ženejo k rihtari ali pa k žtipani1 položijo ga na klop, mu denejo slavnjačo (slamnjačo) na kunec znotrajnosti, pa mu jih namečejo, ka se vse kadi.
Na Juškoven gostuvanji sej’ nekaj posebno smešnega pripetilo. Rihtar, še mladi človek je ttidi
1 Rihtar je občinski predstojnik, zastopa občino v političnih stvareh, zaupan je občinski gospodar, ki skrbi za ceste, moste in drugo, pa kašo ma na skrbi. Za pametivo (dan nedolžnih otrok) kupi župan vina, po en ali dva polovnjaka, kak je pač v kaši, no sosedov. Na Štefanje pregledneje možaki občinske račune, potem pa se veselijo pri sladki kaplici. To ponavljajo na Janževo in pametivo. Na večer prinese vsaka žena za svojim možem nciilico“ mesa, kruha, povitice in drugo. Sedaj šele se začne prava zabava, če od kterega hrama nihče ne pride, na primer če je kdo bolan, ali je mrtvec pri hrami, mu pošljejo primerno vina na dom.
— 117 —
šo (šel) krast. Ravno si je pri sosidi naložjo kujnsko vprego, pa jo nese v tisti dvor, ge blo gosttivanje. Tat more vse, kaj nakradne ta prnesti. Uh, pa jemi prideta dva šandara proti, ki sta šla k rihtari, ravno k jemi, ka bi se meldala. Šala je bila, pa šala bo, pa rihtar le ne bi rad, ka bi ga šandara prijela, pa se hitro obrne po zagadi1 v driigi kraj, pa v begaj proti dumi. Žandara sta mislila, da biži pred jima pravi tat, te pa sta skočila za jin. Rihtar je pozno saki (vsaki) skrivni kot, paj’ srečno pribežo dumu. Kumaj skoči kres prag, to se mu zamota vprega okoli nog, un pa čapusne (v mlako padnoti) po priklti, kak da bi v Muro opo. Močno sej’ triidjo, da bi se razmoto, pa kaj si če (hoče) šandara sta bla že pri jen, vujti ne mogo več. Ka sta tata zgrabila, sta bla rada, ali kak se začudita, dere (kadar) sta zavarala, kaj’ tat rihtar sam. No, rihtar jima je dopovedo za kaj se gre, te pa so se smijali, tak kak so prle bežali.
Rihtar pride, pajdaši s6 bli že pri mizi. Srečni so bili, nič se jin je ne pripetilo, samo jesti pa piti jin je bol dišalo. Rihtar pa bo (bil) tiho s svojoj nesrečoj. Ve bi se do belega dneva žjega špičkali, pa še po letali bi jemi keri pod nos potekno: „Čiiješ, kak blo te (tedaj) dere so te šandari tirali ?“
Gosttivajnščaki so se razišli, trtidni sč bli že. Tildi domači so trtidni, ali prle še nevesto spremljajo v jeno hižo. Mati pristopi, nevesto obine, pa joj vzeme venec z glave. Med tem navzoči pojejo: „Sneha liiblena — Zaj si že žena — V ledičnem stani nesi zaj več — Venec proč djati — V zakon podati — To je pač resen žalostna reč?
1 Na murskem polju pravimo : Zagad, a.
- 118 —
Pač žalostna reč za sneho, ki je prisiljena stopila v zakonski stan. Boji se matere, brani se je, dere se bliža njenemi venci. Svetle debele skoze joj tečejo po lici, zdihavle, prsi se joj šibijo, trepeče po čelen životi, ki zakrivle to, kaj se v njenem zdvojiten srci godi. Tolaži jo mati, oča jo tolažijo, pa kaj hasni vsa tolažba joj nesrečnoj, za k ero nobene tolažbe več ne. Kaj takega gledati je žalostno, pa vredno si zapliniti.
Zaran sta prva na nogah Ženih in nevesta. Po staroj šegi greta v cirkev k svetoj meši prosit Boga za žegen v novem stani. To jima nadomesti, go-spocko potovanje, pri takšoj priložnosti.
Med tem igrci budijo pospane gostiivajnščake. Igrajo podoknice, ki nekaj nese.
Ženih pa sneha prideta. Zajtrk je pripravlen. Pozavčina bzičeta (zbežavljeta) od hiže do hiže, doklič ne spravita pozvane k zajtrki.
Po zajtrki je liceter (dražba). Vse pokradjene reči spravijo na priličen prostor: h kakšnoj mlaki „venedika“ ali „ toplice". Či nega leda se vozijo v navadnih čunih po mlaki, se zvračajo, no vsakojake burke vganjajo, do licetera.
Vsaki licitera tiste reči, kere s6 ble jemi pokradjene, dokič mu ne ostanejo. Plača jih s srebrnimi ali zlatimi penezi: narezana repa, pa mrkevca-(žulto korenje). Svoje reči si more vsaki sam dumu spraviti.
To mine, pri Juški je puno ciganov. Na večih vozeh so se pripel ali, pravcatin ciganon podobni. Postavili so si šatore, pod jimi kurijo, se grejejo pa obid kuhajo. Sami moški so, deco majo s soboj. Ce pa pitaš: „a cigani ge pa mate ciganice?"
„V šumi gospon," odgovarjajo.
- 119 —
Pesasti so pač cigani pesasti. če nemaš jako paško, ti hitro premine s žepa vtira, mošnja s pe-nezi, pa kaj driiga. Kumaj zavaraš, ka ti je nekaj spreminulo, je že v desetoj roki. Keko prečipre-tanja (pričkanja) dokič ne najdejo pravega tata, pa mn namečejo batin po okolici. Til so mu jih nametali, pa že pri kiihnjiskih dverah pribiži s punoj skledoj mesovja, no potuhi eno pita: „Koga so bišili (tepli) ? “
Ttidi maškari obojega spola pridejo, pa plešejo, ali v krčmi, ali viži kerega pozvanega. Delajo si pač kratek čas do obeda, ki je največkrat že v mraki, dere že duma opravijo svojo delo.
Sideli so drgoč zamizoj. Jeli so, pili, pa dražili se s svojimi znamenjami (grbi).
„Matjaš! meni se zdi, ka jez vašimi toplicami ne vse v redi.“
„Ka pa, teko liiekih (tujcev) še nesmo meli kak letos."
„Kaj še, posušile so se vam pač, da jih neste strebili."
„Kaj teko brbraš Trninovec, rajši nan pokaži vašega gosaka!"
„Naš gosak v hlevi kiiri, ka nebi žibeki (mlade goskice) zmrznoli."
»Cigani so van ga odnesli, cigani, nikdar ga ne dobite več."
V tem hipi se prikaže cigan. Na hrpti ma ko-bačo, v kobači (ptičnik) pa gosaka, s kerin zbiži na ves.
»Sen van ne prava?"
»No, ge pa mate vi svojega raka?"
»Pri račici v potoki. Greje se pri joj, pa mlade rakece krmi (hrani."
— 120 —
Starišina, kerega so z rakon dražili, da prinesti majolko, pa reče: „Kaj mo se to teko štiikali, zapojmo rajši: Majolka bod’ pozdravljena!“
Med popevaj on je starišina malo pogutno, te paj’ majolko svojemi sosidi barusastemi gospodi, ki je največ za raka spravlo, izročjo rekši (naj le): „Tud’ sosed naj ga pije —“
Popevko so kunčali, gospod si na debelo odehne, za mustoče pa je višjo veki rak.
Liidje so se smijali, da neso od smeha popokali, „rakovci“, pa so postali gizdavi, ka so vse, posebno pa še mustafača, tak na norca postavili.
Tak so se kratkočasili cele tri dni. Tretji den proti večeri je Katica vsakoj gospodinji pol jenega bosmana odrezala, no joj ga dala na dum, te pa so se gostiivajnščaki po časi razišli.
Prvo nedelo po gostiivanji se služijo „ostajnki“. Na ostajnke samo neke (nektere) pozovejo.
Sneha ne sidi več pri mizi, una zaj že streže, kak se gospodinji spodobi.
Če so bli prav dobre vole, pa nekaj v prklti zarožla. Pozavščin hitro dveri odpre — pred pragon leži mladi soldak, poleg jega pa lesena noga.
Katica skoči k jemi, zdigne ga, pa zakriči: „Jezus Marija, moj brat Jakob!"
V boji pri Solferini, negi tan na Taljajnsken, mu je krtigla nogo zdrobila. Presto je smrtno nevarnost v špitali. te pa gaj’ vzela nekšna bogata pa. smilena gospa pod svojo streho. Lepo jemi je stregla, dokič ne ozdravjo, te muj’ dala napraviti leseno nogo, pa poniidila mu je, da bo do smrti skrbela zajega, če pri joj ostane. Liibezen do dumovine pa muj’ napunila srce, ki gaj’ s vsoj siloj gnalo dumu.
— 121 —
Vozjo sej’ po železnici, pa največ po pošti, zadnje pol vtire je šo peš. Sest let bo ne duma. Keko sej’ spremenilo! Pot bla zravnana, šume posekane, Kekokrat je hodjo po totoj poti zdrav, vesel, zaj pa z lesenoj nogoj buta po ledenih tleh! Pošto je zamislo se, pa si z robcon zbriso mokre oči.
Na poti je zvedjo, kasije jegova sestra vzela Grebenovega Juška, pa ka ravno gnes ostajnke sliižijo. Od veselja je začejo hitre stopati. Prišo je do Jiiškove hiže. Odpre si dveri, z lesenoj nogoj zadena za prag, remen popusti, noga odpadne, un pa za njoj. Pobjo sej’ zabolelo ga je, pa pozabjo je na vse bolečine, dere je zagledno Katico, oče pa matere.
Kak pa driigači, ka so ga hitro posadili za mizo no ga spitavali, kak se jemi je po sveti godilo. Un pa jin je pregado (pripovedoval) kak, .pa kaj mu je na misel prišlo, čas je hitro poteko, pozno že so se razišli.
Lenčika.
(Po resničnem viru.)
Bilo je v sredini maja 18 . . Pred šolskim poslopjem stoji desetletna deklica, lepe ravne rasti, prav snažna punčica. V lici je bila bleda, pa ni bila bolena, revščina ji je gledala iz obraza. Belila si je kuhano jajce za obed. V naglici pribeži Stoklasov Ivanek, podbije nji brez premisleka roko, jajce pade v blato, pa se razleti.
Lenčika, tako jo bilo siromaški deklici ime, milo zdahne, žalostno pogleda za razbitim, v blatu
__ 122 —
pokvarjenim jajcem in s solznatimi očmi se ozre na Ivaneka. Reva za celi dan ni imela druge hrane, kakor dve kuhani jajci. Lačna je bila, pa samo eno jajce za celi dan. —
Mati je bila sirota. Celo zimo že niste imeli kruha. Pa pred leti ni bilo tako Bila je hči imo-vitega luterana, ki je imel dve hčeri, pa enega sina. Imel je dokaj veliko posestvo z goricami, pa v hranilnici naloženega denarja. V bližini je gospodaril njegov brat. Bil je vdovec, otrok ni imel, a bogat je bil. Heleno mater, naše Lenčike je zelo čislal. Gospodinjila mu je, in pozneje namenila po njem podedovati.
Ta rodbina je bivala blizo štajarske meje. Helena je obiskovala šolo v bližnjem štajarskem mestu. V šoli je slišala krščanski nauk, ki se ni strinjal z očetovim. Čudila se je temu, pa bolj ko se je temu čudila, bolj se ga je navzela. Samo enkrat je od tega nekaj omenila, pa je bila hudo kregana. Od te dobe ni več zinola od krščanskega nauka. Bala se je, da bi jo poslali v luteransko školo, kakor sestro in brata
Helena je bila izvanredno nadarjeno, pa pridno dekle. Ljubila je svoje starše, bila njim je pokorna, molila je za nje, le v verskem nauku se ni strinjala ž njimi.
Po dokončanej šoli, so njo stric vzeli k sebi. Večkrat so njo poslali v mesto kupovat potrebnih reči. Najrajše je pohajala v mesto ob nedeljah in praznikih. Vselej je šla k sv. maši in pridgi.
Vse to je njeno, po mišljenju že itak katolško srce presunilo tako, da je poprosila gosp, dekana, naj njo sprejmejo v katolško vero. Poučena je bila
— 123 -
dosta in v nekterih tjednih je postala ud sv. katoliške cerkve.
To pa domačim ni ostalo skrito.
Nekega dne njo praša stric, celo resno njo praša: „Si res prestopila v katoliško vero?"
„Moj ljubi striček, odpustite mi! sem."
„Kdo ti je zmešal glavo?"
„Prepričala sem se, da je le katoliška, prava vera."
„Molči, bodi kar si bila, ali pa se poberi od hiše!“
Jedva si je stric svojo jezo izzegnal, pa se prikaže oče, ves žareč prisopiha. „Kaj slišim Helena! Ali si res k drugoj veri pristopila?" „Je, ravno mi je priznala."
Oče jo zgrabi za lase, vlači njo, meče njo po hiši in njo zapodi, skorej da brez potrebne obleke „Beštja, ne pridi mi več pred oči!“ so bile njegove zadnje besede.
Žalostna je zapustila svoj dom, šla je na Šta-jarsko si službe iskat. Pri nekem kmetu je stopila v službo.
Dve leti je služila. Spoznala se je s pridnim, bogaboječim hlapcem. Vzela sta se, pa se preselila v „kuco“ za ofra, pri istem kmetu.
Kmeti so imeli v istem času posebne hišice „kuče“ imenovane. V takih kučah so stanovali ofri. Redili so si^kravo in par svinj, zato pa so morali kmetu delati zastonj.
Helena, ki so njo sploh „Luteranko“ imenovali in njeni mož, sta dve leti v božjem miru zadovoljno živela. Porodila mu je Lenčiko. Jedva se je mož včakal tega veselja, pa se je pri košnji prehladil, dobil plučnico in je za par dni umrl.
— 124 -
Reva je ostala sama. Težko si je služila potrebnega kruha. Včasih ne nji je milo storilo, ko si je zmislila na svojo rodbino in njeno bogastvo, pa sveta vera njo je vselej potolažila.
Ko je Lenčika začela v šolo hoditi, je imela mati oral njive v najem. Po časi pa najemščine ni mogla več zmagati, pa ste ostali brez kruha. Zaslužila si je sicer kaki kolač kruha, tudi zastonj je kterega dobila pri dobrih ljudeh, a vedno to ni bilo.
Kadar je mati imela kaj kruha, ga je Lenčiki kos vrezala za šolo, drugače nji je skuhala dve jajci. Eno od teh nji je Stoklasov Ivanek vničil, a kmalu ga speče vest. Praša sošolce kje je Lenčika. „Tamle se ti joče/ mu odgovori ena deklica.
„Ne joči se Lenčika, pojdi z menoj, imam belega kruha, en sirek, pa še kos mesa! Pojdi, oba imava zadosta!"
Lenčiki je teknolo, bila je lačna, Ivaneki pa ni teknolo nič.
„Veš kaj Lenčika, od sedaj ti prinesem vsak dan kos kruha, to pa kar ti je ostalo nesi materi domov!“
Ves turoven pride Ivanek iz šole. Mati mu prinesejo južine, a ni mu šlo v tek.
„Le jej Vanek, da boš bolj krepek!“ mu prigovarjajo mati.
„Ne diši mi, mamika."
„Kaj pa ti je, si bolan?"
„Mamika, vest me peče. Pregrešil sem se, zelo pregrešil sem se danes."
„Za božjo voljo, otrok, kaj si storil?"
„Lutorankinoj Lenčiki sera zbil kuhano jajce iz roke, ka se je v blati vse razbilo, sirota pa ni
— 125 —
imela več hrane za celi dan, kak dve kuhani jajčiki. “
„To pa res nisi dobro storil.11
„Saj sem nji potem dal vse, kar ste mi v šolo dali, meni ni več dišalo/
»Prav si storil/
„Pa veste mati, luteranka že dolgo nimajo kruha/
„ Otrok, luteranka nesmeš nikdar več povedati 1 Ona je nekdaj bila luteranka, a je sedaj naše vere. Bila je jako bogate rodbine, pašo njo nagnali, ker je odstopila od njihove vere. Tako bogatih starišev hči, je morala med nami služiti, pa vse bogastvo zapustiti.11
„Tega nisem znal, a odzdaj te besede ne izgovorim več/
„Dobro! Sedaj pa poneseš njima kolač kruha, nekaj jajc, zabila pa kos mesa bom pridjala. Len-čiki pa boš nosil od zdaj, vsaki den v šolo kruha, pa še kaj boljšega/
Vesela je priskakljala Lenčika iz šole. Izročila je materi, kaj nji je prinesla, pa nji tudi povedala, kak je prišla k temu.
Še ste o tem govorili, ko vstopi Ivanek, pozdravi nji, ter njima izroči materni dar. Ljubko prosi, odpuščanja za svojo današnjo neusmiljeno ravnanje.
,,Vanek!“ reče Lenčika, nič nisve hudi na te, kaj ne mati?“
„Ne, pač pa sve hvaležni ljubemu Bogu, ki vse tako modro uravna. Zahvalim se materi na njihovem daru, Bog radodarni naj njim povrne!11
Od zdaj se je Lenčiki dobro godilo. Ni bila več lačna, za to sta skrbela mati pa Vanek.
Minolo je dve leti. Helena je zvečer pri gospodinji perilo parila. Pri taki priložnosti se fantje
— 126 —
radi zbirajo, ka se nekaj ur kratkočasijo. Pripovedujejo si Štorje, popevlejo, pa kadijo.
Helena je bila slabih prs. Tobakov dim njo je dušil. Prosila je torej, naj toliko ne kadijo. Pa njo zgrabi prevzeten fant in nji naravnost v usta kadi. Fantje so se smejali, to pa še mu je dalo več »korajže/ Puhal nji je vogrskega tobaka močen dim tako dolgo v usta, da je omedlela. Fantje so razbežali, ona pa ni ozdravila več. Dobila je jetiko — za par mescev je umrla.
Lenčika je jokala in jokala za svojo nepozabljivo mater. Na pokopališču je žalostno vzdignila grudo, njo poljubila in na raho spustila na materno krsto. Vrnila se je sirota.
Doma nji gospodar naznani, da mora oditi, ker že jutri drugi ofer pride.
»Oče pa se vam ne usmilim, kam pa naj pojdem tako hitro ?“
»Lenčika le naveži si ,culico‘, tim pred odideš, tim preje kje kako službo dobiš!“
»Idem, ali prej kak slej bo vas kazen božja zadela, zapomnite si to!“
Odišla je. Prišla je v vas, kjer so Ivanekovi starši gospodarili. Šla je s culico mimo njihove hiše; Vanek njo zagleda: »kam Lenčika tak pozno že?“
»Službe si iščem. Pri Slamnjakovih nimam več prostora/
»Pa pri nas ostaneš, boš imela dela pa jela!“ rečejo mati.
»Le pojdi Lenčika, še se oglasi gospodar, nič se nas ne boj, od zdaj boš naša!“
Drugi dan priženejo njeno kravico, pa dve svinji. Posteline pa niso pripeljali, našli so pri
— 127 —
Slamnjakovih žalostno pogorišče. Hitro se je prerokovanje sirotiee dopolnilo.
Stoklas je možak, možatega značaja. Svinja je povrgla, prodal je prolenke, telica je postala krava, staro je prodal, denar pa za Lenčiko v hranilnici naložil. Tako je gospodaril naprej in po letih je narasla dota za Lenčiko.
(Jas poteče brzo. Ivan in Lenčika sta se krasno razvila. Že sta bila sposobna za vsako delo. Vno-žalo se njima ni nobeno. Ivan je pomagal očetu na polju, Lenčika pa materi doma. Po dvori, po hleveh, v kuhinji, v veži, po celem hramu se je poznalo, da Lenčika zna z metlo v čaker iti. Dela nji davati ni trebalo, našla ga je sama. V maternih očeh je brala njeno željo, pa njo natanko izvršila. „Sam Bog namjc poslal Lenčiko,“ je večkrat Sto-klasica svojemu možu omenila.
Nekoč pa pravi: „Oče kaj se ti zdi, ali nebi naš Ivan pa Lenčika bila priličen par?“
„Na to že jaz dokaj časa mislim Stara sva že, zakaj bi se do smrti mučila ? Kmetijo izročiva Ivanu, midva pa se preseliva na žalarijo. Pri žalariji je zadosti njiv, gorice so, pa lep travnik, denarja še nama tudi ostane, pa bode se dalo v lepem miru gospodariti. Božični prazniki so pri kraju, pri notarju napravimo pismo, jedva pa pošljemo v župnišče."
„Tako napravimo! A malo še moramo poskušati Lenčikino nagnenje do nas!"
nNič nji ne bomo povedali, kaj namerjavljemo. Zezvedla bo že od drugih, prav takrat bo se nam pokazala v popolni luči."
Pismo so napravili. Ivan je postal kmet. Gospodinje potrebuje, ženi se.
— 128 -
Lenčiki je propalo bledo lice, zamišljena je postajala v kakem kotu, oči je imela zajokane. Večkrat njo je hotel Ivan nagovoriti, pa vselej ga je kdo poklical, bodisi na kakšno delo, ali pogovor.
Tretji dan po zajutrku, stoji zopet Lenčika celo zamišljena, briše si oči, joče se. Pride Ivan — „kaj ti je, bleda si, pa vedno zajokana? Povej mi vendar kaj teži tvoje srce!
„Ivan ali se res ženiš? ljudje mi tak pravijo/
,,Ljudje resnico govorijo/
„Nikdar se nisva črtila, saj to mi pove, ktero si jemles!“
„Tebe Lenčika, ktero pa drugo" se zglasijo mati, in obenem se sliši petje:
Oj de reka Lenčika, Zakapa se jočeš? Zlati prstan bon ti da, če ga meti hočeš.
Iznenadena pogleda Lenčika Ivana, a v hipu je pri materi, krčevito jih prime za desnico, joče se, pa smeje ob enem, ljubko jih pogleda — „mati!“
„Ivan Lenčika!“ zezovejo nju oče.
„Tukaj sta, dobro ! Pokleknita, da vama z materjo podeliva sv. blagoslov! Mati je razprostrla roki nad njunima glavama, oče je sklenol svoji, kakor k molitvi, pogledal proti nebu, in ginjen izrekel svoj blagoslov: ^Blagoslovi vaju, vsemogočni Oče, Sin, in sv. Duh!“
„Stara zaj pa ocvirkovico na mizo!"1
1 Ocvirkovica je kaj tečna narodna brana iz svinjetine. Podobna je gulaši. Na mizo pride samo tedaj, če voglednik, nevesto dobi. So nekaki zaroki.
— 129 -
Vsedli so si za mizo, tudi pevci so se pridružili. Vse to je „naštimala“ mati, Lenčika pa je po-skušnjo izvrstno prestala.
Za tri tjedne je bila poroka. Gostili so se tri dni. Tretji dan, gostje so bili istodobno pri obedu, prinese pot iz pošte mali zabojček, naslovljen na Lenčiko.
Neko preplašena reče Lenčika: „Kaj je to?“ „Le odpri, ba brže vidimo, kaj je notri!" »Križ božji, zlato jajce, z napisom : »Lenčiki!'1 Ivan.
„0 Ivan, ti Ivan ti!“ reče Lenčika. Dve svetli solzi sta nji zaigrali po licu. Spomnila se je kuhanega jajca pred šoloj, ki je bilo začetek njene sreče.
Mati Lenčikina, mučenica murskega polja je umrla h koncu prve polovice devetnajstega stoletja.
Žuna in Zefika.
Pa sen gleda z brega ta Po široken poli, Ge se gible deklica, Sen pa ta po doli.
Una pase kravice, Junce no telice, Pa si poje pesmice, Močno veseli se.
Priletela žuna je Na drevo je sela, Začne tildi una še, Tak joj je zapela :
o
— 130 —
Daleč tan na gori je Vanek starše meja, Grub (lepi) ti je, no bogat je, Tebe de si vzeja.
Pet še let boš čakala S toboj de se ziša, Boš za jin že plakala, Te de Vanek priša.
Oj de reka Zelika, Zakapa se jočeš?
Zlati prstan bon ti da, če ga meti hočeš.
Z menoj boš nevesta šla Pašo zapustila
Borna si roke dala, Pred oltar stopila.
Tak je žuna pravila.
Pa je odletela;
Pa se je nasmejala.
Zelika vesela.
Diišji den.
Vi neste poznali Vukove babice, kaj bi. Bliizi sto let sč bli stari, života so bli dugega pa tenkega, lice blo zgrbančeno, beli lasje so pokrivali jihovo glavo. Najrajši so sideli na drvotani, okoli rame jin je višjo kanjer z domačega platna, v njen pa blaj’: fajfa, kresalo, pa meher vogrskega tobaka. Po jihoven dvori smo se hodili Čehi v Miiro kopat, pa smo večkrat gledali kak so babica kresali, z goboj sen pa ta mahali, jo vteknoli v fajfo, veko zaprli pa kadili.
— 131 —
Babica so bli negda ofrava. Moš jin je vmrjo zapUstjo jin je dva sina: Pavla pa Jakopa. Pavel je bijo imeniten sabol. Po mestah je šivo, na zadnjo pa je odišo v Ameriko, od kod je materi vsako leto peneze pošilo. Jakob sej’ oženjo na ofrijo, pri jen so babica živeli. Mejo je sina Jankeca. Sosid prek ceste, nekši Vrba, je mejo hižico nekaj njiv, travnikov, krav, svinj, no še drUge droberije, pa malo Minkico. Minkica no Jankec sta bla cele dneve vkUper. GUrala sta se včasi do mraka, dere blo na poli dosta dela,
Leta hitro tečejo, žjimi pa deca rasejo. Minka je postala šivelja! Janko pa sabol. ZvUčila sta se oba v bližjen varaši. Znala sta gospocki šivati, pa tiidi prostin domačin luden sta postregla. En čas sta sliižila saki za se, potli pa sta se vzela, pa sta zaslužene peneze v eno mošnjo devala.
Minka je porodila Milico, jako snažno pučico. Pet let stara je na leginih vmrla. Žalostna sta jo zapustila v grobi nekaj stopin na pravo roko od kapele.
Neko večer sta stopila siže pod kap, da bi se malo ohladila. Pojdoč jemi Minka razodene novi sad zakonskega blagoslova. Oba sta bla tega vesela. Pride mimo mostafasti šribar z grada. Hudo jedva pogledne, najbole pa še Minko.
DrUgi den se z Jankon srečata na poli. Šribar ga stavi pa jemi pravi. „Vaša Minka je štela mene za moža. Skos je pitiskavala za menoj, pa ve še zaj na skrivnen za menoj pogledava“. Janko sej’ temi smijo, paj’ Minki najnč besede od tega ne črhno.
Za par dni dobi od šribara pismo, naj kjemi pride! Janko je prišo.
9*
— 132 —
, „Poglednfte toti prstan" jemi reče šribar „ali ga poznate ?“
, „Pozoan ga, to je zakonski prstan moje žene Minke. “
„Minka mi gaj’ dala, pravi »iz liibavi.“ Ali mi te zaj’ verjete, kaj sen van o vi den povedo
Za štirnajst dni ne blo več Janka, kak kafra je premino. Minka sej’ jokala, .iskala ga, pozvedo-vala za jin, pa se zapstuj, dd jega ne blo več glasa čtiti.
Ka bi leži na Janka pozabila, pa ka bi si kaj več prislužila, je odala zaduženo kučico sej’ Minka z maloj Minkicoj preselila na Horvacko. Pa vkanila se je. Na Janka ne mogla pozabiti, pa zasliiška bloj’ malo. Horvatiče so nosile obleko z domačega platna, pa si ga z večinoma same šivale. Kumaj daj’ preživela sebe no dete. Pač paj’ svojo Minkico lepo viičila. Vsaki den sta molili za oče, tak na tenko joj je očo popisala, ka bi ga otrok spozno, če bi ga srečo.
Minulo je pet let. Minka bi še le ednok rada vidla svoje kraje pa obiskala svoje pokojne. Na dtišji den če biti na domačen pokopališči, pa se napoti z Minkico v domače kraje. Pcnez je ne mela pa dobri liidje so joj postregli no jemali na stan. Za dva dni sta prišli na prejšni jeni dum. Radi so jedvi vzeli na stan, no brano ponudili. Driigi den sta šle k sv. meši. Ostali sta še čes poldne pri cirkvi, ka stopite tiidi jedvi v procesijo na pokopališče. Nobenega groba svojih nesta več najšle, le Miličin grob je mati spoznala po križi, ki je ložo poleg groba s travoj zarašen. Tii sta klečali no molili za pokojne. Za kapelicoj stoji, kakih trijesti ali petnotrijesti let star mož. Snažno bo oblečen, no
— 133 -
zdravega lica. Gleda, no gleda, kaj je to za ženska z otrokon, slabo oblečena, pa ravno na toten grobi;
Liidje so se že razišli, saki po; svoj en poti so odišli dumu, Minka no Minkica še klečita no molita, Minkico je že močno zeblo, pa reče: ,,'Mamika za oče še zmolme en očenaš, lehko so tildi mrtvi; te pa hodme mene že zebe!"
„Oh moj Janko zakaj si me zapttstjo?" zdehne Minka.
Za paj’ se gospod za kapelicoj ne inogo več zdržati, hitro je stopjo k Minki, prijejo jo za ramo, pa na pol veselo na pol žalostno zreko: „Si ti Minka? Že dve leti te iščen, vidiš tu te najden, no tota pučica, ali je to najno dete?"
„Janko to je najna Minkica, ki šej’ svojega oče ne vidla nigdar."
„Odmolmo še en oča naš, te pa idemo, ka se ne prehladita. Gnes bomo v krčmi večerjali pa spali."
„Janko jas neman penes. Samo tisto dvajšico še man, ki si mi jo do za zadav, dere sma se ženila."
„Ka še jo maš ? to me pač veseli le obdrži jo; obema za spomin, jas nesen prazen prišo z Amerike."
„Kaj? si bo v Ameriki?"
„Jah, pri strici sen bijo, ali čiiješ zaj le hodmo, mrači se že, potli ti vse poven."
Kak je Minkica gledala, lepe špegle, podobe, mize, stole, no rtihe po mizah. Kak sej’ čiidila, kd jin je nosila, tak lepo oblečena gospa hrano na mizo. No teknolo joj je, ve šej’ takših reči ne jela,; ttidi lačnaj’že bila, pa sladek mošt! sirotica, še gaj’ nikdar ne kušala.
— 134 —
Navečerjali so se. Šli so v gornje hiže počivat. Minki ca sej’ ne mogla oče nagledati, dokič ne zadremala. Zaj še le sta si mela Janko no Minka povedati!
„Zakaj si me Janko zapiistjo? Nigdar se nesma črtila —“
„ Tisti mustafoč je tega kriv. Kaj se se mij’ nalago! Pokazo mi je tildi tvoj zakonski prstan."
„Kakši prstan? vidiš jas še svojega zaj nosin !“
..Bodi mirna zaj že vse znon. V Ameriki sma prišla žjin vkiip, pa mi je vse povedo. Tota huj-doba! Na kvar pa namaj’ Amerika tudi ne. V treh letah sen si zasliižjo, ka bi lehko v miri živeli, te pa še so stric vmrli, pa šej’ jihovo premoženje prišlo v moje roke. Stric so bli oženjeni, so meli dva sina, pa jin je vse pomrlo. Gnala mej’ tvoja nedužnost nazaj, pa nihčej’ ne zno ge si. Dve leti -sen pozvedavo za te, gnes sen te najšo. Hvala Bogi! Dosti sma oba prestala, zaj pa de se nan dobro godilo. Kiipjo sen veki griint, ge lehko zadovolni do smrti živimo.“
Mejnike so postavili.
Živejo je primočen kmet. Navadno so jemi pravili: „Tuni“. Že v prvih letah zakona moj’ (jemu) vmrla vrla pa pametna žena Ajnca. Zaptistila jemi je hčerko Ajnčiko. Na driigo ženitev Tuni (Anton) ne več mislo. Z držinoj si je pomago, dokič je ne Ajnčika zrasla, ka muj’ gospodinjila. Odo (prodal) je dve glavi z kujnske stale, paj odišo kuptivat
— 135 -
prilične kobile. Še le tretji den okoli podneva je prigno kiipleno kobilo dumu.
„Ge za božjo volo ste bli tak dugo, oča“ ? pita, (praša) Ajnčika.
„Dobra reč se ne najde tak hitro/
„Pa bi vas duma niicali, ke nan je Vido v krči celi ogon njive vzejo, pa še tiste vrati proti
„Pa si bla ne tan ?"
„Pač, pa kaj sen si štela, če pa so se tak drli nad menoj, kak da bi cela ves vkiip letela" Mejo sen branila, pa so mi nekšo „lontkorto“ kazali. To vidiš, so pravili pijani dedi, kak toti štrih kaže — celi ogon je Vidov".
„Moš kaj obeda? mejo bomo že popravili."
„Mon, mon (imam) pečene pa pražene ribe mon".
„0 ti bes te šentaj, ge pa si je nalovila?
„Zači (davi) zaran sen bodla skunec ograda kre (kraj) grabe, pa se vrže ena riba kviški. Jas pa durmi po bednjič (prilična priprava za riblji lov) hitro ga postavin, ka mej’ nišče ne vidjo. Za dve viiri sen ga zdignola, pa bo pun rib. No oča, zaj (zdaj) znote, odkot so ribe, za pa te ali hote k obedi!“
nPrnesi še mi srablivec (vočka za pijačo) lajnskega! Ajnčika, za pa še pripravi kanjer (torbo), deni v jega falat kriiha pa dva sireka, pa kliičov ne pozabi 1 Dugo sen bo že ne v goricah, ednok pa le moren poglednoti, če še obroči držijo. No, bota (debela palica) pa to pri viiri sloni. S soboj jo vzemen, po totih bregačah ne, ka bi preš palce človik hodjo.“
„No Vido, Vido no! Či spiš?"
— 136 -
„Ravno sen si dol lega".	;
„Hodi, ma (bova) šla poglednola, kak ste včera mejo napravili !“
„Mi smo mejo dobro napravili, nič se ne boj!“ „No le hodi, borna že vidla!"
„Pa hodma ali!"
„Vido, Vido, ka pa si misliš! Što ti je do pravico, mi celi ogon njive vzeti?"
„Ve sč bli možaki (odborniki) til, pa lontkorto smo ttidi meli".
„KakŠ0 lontkorto? Mapo ste meli, mapo, v keroj teko poznate, kak naš sultan v dužnen pismi, kerega si mi pred petimi leti podpiso.
„Tvoj oča s6 bli trijesti let virt na toten grunti,’ uni dobro znojo za mejo. Letos na sproti otj e so me prosili za toti dva grma jošja, kere si mi zaj vzejo, ti falot “
„Kaj jas falot?" pa mu prtisne eno k vtihi.
Tuni pa z botoj po Vidovih rebrah!
Prijela sta se. Metala se po vrateh, dokič (dokler) se nesta prikotala v grabo, mimo kere gre cesta. Pa pri drči na bencikli nekši hlačkar.1 A „Ka paj’ z vama, ka pa delata?" jedva pita: „Za mejo se gre, vešte (veste) za mejo." „A tak! Ravno prav, pa bon vama jas mejnike postava".
Hlačkar zgrabi za boto, pa nameče prvemi po brodi glavne zadruge, ka sej’ kadilo. Gornji se obrne ’pod spodnjega, za pa še jih temi pošteno nameče, vrže botd proč, skoči na bencikl, pa od-drči napre.	।
1 Gospocki človek. Gospocki so nosili hlače, prosti'pa
„bregtlše“.
— 137 —
»Ti vraži mostafač, kak nama jih je nametal reče Vido.
Tuni pa: »Pošteno nama je mejnike postavjo, pa da bi jih samo tebi, ki si vsega tega krivi®
»E kaj bi to Tuni, hodma rajši v gorice, ve še venda (vemda) kaj zmoreš! Ali ne, gnes ma šla v moje. Kriiha mbš, klobas pa nama je ti zlodi zadosti nameta! Ziitra pa ti odrežen celi ogon nazaj. Hodma ali, ka podlejema mejnike, te do se prle vlegli! As, kak me peče!®
»Prav se ti zgodi, zaj boš te zno, kak se mejniki stavijo!®
Godovno.
»čtiješ, Martin, zakapa nesi v četrtek prišo’ kak si mi v nedelo obečo? Znoš, da smo se le tak dobro meli, pa tak smo bli dobre vole, ka ti je slobodno žo!“
»Naša je spekla tistega belega kokota, pa zelje kcoj skuhala. Kak ha dober! Jablanova pa nan je poslala, Bog joj plati, pitovnega zavca, ki še zaj živi, da nan j c Jugov Tunč pošlo divjega. Da bi to zno, bi venda le prišo, ti, ki tak rad zavca ješ. Pa ve gaj’ tak tildi nič driigo ne ostalo, kak fa-laeek (košček) repa. To je Jablanovo tak razveselilo, kaj’ rekla: »Vište, s pitovnega zavca Je dosti pride (ga je mnogo), pa kak je le un dober!®
»Ttidi s Hinke smo potegnoli jezik, pa nekaj klobas, kcoj (k temu), pa nan je skiihala zabelene žgojnke, pa oevirkovo repo. Štriikli pa gibajnee so dišali po celoj vesi, ribe, ki jih je Matjaš v Miiri nalovjb, so se v pundvi glasno pražile, na vse za
— 138 —
dnjo še nan je naša Polonka spražila cvrtje, veš takso, ka je samo trepetalo na taleri, pa le mastno je bilo! Una pač to zastopi.44
„No ja, če pa človek že kaj je, pa tildi žeden postane. No pri ten pa smo si pomagali s starinoj z Debelega vrha, pa z letošnjin tan iz Hrvatov-ščaka. Uh, da je letošnji sladek pa močen! Pa kaj nebi, s tak visokega vrha, pa sam pesek, pa taksa lega! Toti nas je spravjo v tak dobro volo, ka smo začeli popevati. Veš tisto smo popevali: ,,Ne znan kaj od veselja*4 pa od „Buhe no viiši" od „Vina pa vode44 pa še več takših. Zapa (zdaj pa) je Str-garov Tunek potegno z žepa ^Popevke Petra Skuhala44 paj’ začejo popevati tisto: „Gda sen mali bijo — Liištno je bilo!44 Liidje božji so poslušali, no poslušali, no čen duže, bole so vlekli na viihe. Dere paj’ zapopevo zadnji štiklc (kitico) „ Steli SO' me mati skrita za voglon — S šibicoj nažgati — Gda ja (jaz) prišo bon — Jas pa sen se strašjo — Vujšo hahaha — ’Jihov Peter Skuhala44 so se tak smijali, ka je vse pokalo.44
„Da se van tota tak dopadne, te pa še ali toto poslušajte, ki se pravi: Vogledi44, reče Tunek.
„Le le, Tunek, le zapoj nan jo, ti, ki maš tak lepo grlo!44
„Te pa ali naj bo!“ »Fašenk že bliizi gre — Treba mi je žene — Sla ma (borna—bova) paj (fant) vogledi — Kera ma mošje tri — Srebrnih tolarov — K tistoj ma šla. — Ce bo rdeča kak — V žiti eveteči mak — Lepa kak rožica — Pisana triitrica — Te ma k njoj vogledi — V sredo paj šla. Itd. Zadnja: Prišla sta vogledi — Kumaj Balaš zguči — Že dva je Barbara — Z bernicoj (brgla) pokala — Kumaj da vujšla sta — Bita (tepena) dumu.44
— 139 —
„Juj, tota pač tota' Ja Tanek, ge pa si doba toto knjigo" ga širom po hiži, vsi naednok (na-enkrat) pitajo.
„Kiipa sen si jo."
„Ge pa se te dobi? Jas še nesem čilja (slišal) od je, jas tiidi ne, pa jas še ne."
»Zato pa se tak čudite!"
»Tote popevke se van dobijo v Lotmerki (v Ljutomeru) pri gospodi Petri Skuhali, ki so je sami vkiip zložili, pa dali v Marpriigi driikati."
»če te (bodete) tiho, te še van jih lehko več zapoj en. “
»Le le, Tu nek!"
»Dobro! te pa bon van tisto, kak so baroni čubo (ustnice) napravili." »So žive kokoši mesa en kos — Jemi prišili notri pod nos. —- Kakšna blaj’ (je bila) prle paj — Takšna je čuba zdaj — Samo ka perje rase iž je."
»Šentaj deno, ka še tega nesmo čiili!" reče Mikloš. »Znoš Tanek, meni še eno takšno knigo prinesi! Kelko pa vala?"
»Eh ve (saj) so van ne drage. Zvezane valajo 1 krono pa 10 bečov, nevezane pa samo 60 bečov, po pošti 10 bečov več."
»To maš teh 55 krajcarov, pa mi je ali prinesi!"
»Meni tildi, da so le tak vesele!"
»Tebi tiidi Micika?"
»Jah, samoka zaj (zdaj) nemam nič penes s soboj."
»Nič ne škodi Micika, ve mi lehko te daš, dere (kadar) ti prinesen."
»Te pa še meni, meni tiidi, pa še meni ali!"
— 140 —
„Pp malto, po malen, ka si vaše imena za-pišen! Škoda bi bilo, če bi kerega pozaba.11
„Tebi Drenov Matjašek ali ene? Zvezane?"
„Jah, takšne deno držijo!"
»Cvirnova Magdiča; tebi tildi?"
„Le le, Tunek!"
„Nežika tebi tiidi, ti ki tak lepo poješ? Tebi, Tunika, pa tak ali tak, ki se ti sekuntanje tak lepo navda."
„Le vse si gor zapiši", reče Trdinov Tomaž, „ve mo je žaj niicali, ki tašenk že bliizi gre, ke mo kolinili, vogledarili, na gostiivanje pozavali, pa po gostiivanjih hodili. Le sme se, Tunčika, ve mo k tebi najprle prišli, pa mo ti zapopevali: „Če bo rdeča kak — V žiti eveteči mak" — dale pa še je ne ven. Pri moj danaj, pa bon se celo na pamet navča, dere je dobin, boš že vidla, Tunčika!"
„Tak ali, zaj sen vas vse zapisa, pa van tildi poven, ka van nede žo (žal). Temi pa se le čiidin, ka še jih dozdaj neste čiili, pa so že v Rimi, na Rusosken, v Ameriki, celo ministerstvo jih je sprijelo v zbirko narodnih pesmi. Ne še dugo, bilo je 26. oktobra, je Franc Rozsman iz Amerike piša, ka svaki den, prle kak gre spat, eno toto popevko prešteje, tak se jemi pre dopadnejo. Štampet, v kerega un hodi spat, stoji v Hamiltonu 1448 Cleveland."
„Vidiš Martin, kak blo liištno, škoda ka nesi prišo! Takšega godovna si nemo tak včasi (hitro) več služili. Lehko bi bijo z nami dobre vole, pa še popevke bi dobjo."
„Škoda, zaj mi je že resen žo, pa pač nesen moga priti, da smo ravno tisti den klali."
- 141 —
. „Ve pa ti ne držiš, dere kolete, ka nebi mogo priti ?“	,	,
„Ne, jas ne, Boštjanov Mihal ma toti cejak (spravo), un hodi k nan lovit, un ttidi drži, če paj’ svinče večo, pa še jemi što driigi pomaga, jas pač nesen za to, meni se živinče preveč mili/
nKaj? Mihal pri vas drži, dere kolete? Ne bodi no! Ve pa ne kolete Mikala?“
„Pa si nor, što pa bi človeka viipa zabodnoti?8
„Ce pa praviš, ka pri . vas un drži, pri nas pa svinče drži, dere kolemo/
„No, no, toto boš si pa za jiižino shronjo popevke pa bon meja prle kak vi vsi/
„Dobro, dobro, Martin, le kiipi si je, pa se pašči, da jih pre nega več dosti!“
Občutki starega slepca.
Skako sen jas negda mali, mali mali čehek še, po travici zelenoj, v senci pod košatoj tepkoj. Dale ta od dreva rasprostiro se je ograd, ograd v sam en cveti. Bele, plave no rdeče rože, širile dišavo svojo so na daleč, daleč na okoli. Mirno vleče veter, v jen pa rože tijan ta do kunca plavajo v valovih. Tit zleti pred menoj pisani metili, se zdigne, pa spusti se zaj na eno, zaj drtigo rožo, da popije sladki med joj s cveta.
Sunce sija, zlato, toplo sunce rožice segreva. Vse iskri se v sunčnatoj svetlobi, sc blišči migeče, kak na nebi svetle zvezde. Ograd gizdavo šoperi v svojen cveti se, živlenja pun, lepoto svojo kaže.
— 142 -
Mali čehek to sen gledo, gledo zlato sunce, visoko nebo sen gledo, vidjo travico zeleno, pisane sen rože vidjo. Od veselja ploskno sen z rokami, pod košatoj tepkoj.
Ali zaj na starost — tega več ne vidin, vse zakrivle gosta megla, čtitin vroče soze, ki mi tečejo po lici.
V starosti.
Kaj pa iščeš v toj samoti, v temnoj noči v gostoj temi; til ki nega žive dtiše, so ne trosiš, ne bojiš?
Svojega oče jaz iščen, Materi v oči bi gledo, ktišno brate bi no sestre, za tem srce hrepeni,
Oh kak dugo že jas hodin, iščen, jočen no zdihavlen, že potplati so krvavi, so od hoda ranjeni.
Zaj sen prišo, til se stavin, ge se z brati sen rodijo, ge so sestre me labile, moje sestre cartane.
Vrešte oča mi kak nekda, falat kruha, dajte mi ga !
Dajte moja luba mati, mi pogače, prhkice!
Labe sestre, dragi bratje, sedmo k mizi si kak negda; da nam mati razdelijo gosko pečeno med nas !
- 143 -
Nega materine roke, ki nam davala je hrane, zlato srce več ne bije, ki nas tak je Itibilo.
Nikdar, nikdar nemo k mizi seli si kak negda — deca — nega matere, očeta, bratov nega, sester ne.
Samo miza še je tista, okol kere smo sideli, pa zibača šaj’ (še je) na hiži, v keroj smo se zibali.
Konec.
Odišel sem po plačo, zasluženo po poti, od zibele do groba.
Popravek.
Nekatere besede se čitajo, da cenjeni bralec niti opazil ne bode, ka niso prava, saj starejša pa-nonščina. Naj torej o takih omenim splošno, kako ravna murski poljanec z njimi in kako jih izgovarja, in to naj obvelja za popravek vseh podobnnih napak.
Pomožni glagol tretje osebe v edinosti „je“ priklopi murski poljanec s okrajšanim na nekatere besede in jih izgovori kakor glagol. Primeri: ..ka je“ panonsko „kaj’“, „se je“ = „sej’“, „pa je“ = „paj’“, „ne je“ = „nej’“, „ga je“ = „gaj’“, „te pa je“ = „te paj’“.
Od prve osebe pomožnega glagola prihodnosti „bom“ porabi samo „n“ in ga priklopi na kako besedo. Prašaj muropoljanca: Pojdešli rokovnjačev gledat? Ne pojdem; jaz „pa« šo“ = .jaz pa bom šel“, tukaj rabi „n“ na mesto glagola „bom“, a tudi pri drugih besedah ga rabi namesto književnega ,m“ Primeri: „Za grmon, za Štajarsken, na Tiiršken i. t. d.
Ta opomba naj torej velja za vse tozadevne napake, ki so se timložje vrinile ker pisalec ne vidi brati. Naravno je tudi, da stavcu silijo književni izrazi v stavbo p. „ drugi “ na mesto ..driigi “, „na Turškem" na mesto „na Tiiršken" i. t. d.
Posameznosti:
Stran	vrsta	
9	16	na mesto „nanjč“ naj stoji „najnč“.
11	1	na mesto pa tudi no nemirni beri nevarni časi
		so bili, no nemirni.
11	32	je ne bijo beri ne bo.
13	8	tridjesetimi beri tridesetimi.
16	29	mozalega beri možatega.
26	4	do vode j’ beri do vodej’.
23	27	ne je beri ne.
25	24	svojo beri svoje.
33	34	deček beri dečko.
34	9	dumuiti beri dumu iti.
40	8	med janičari beri med janičare.
41	21	pa je beri pač.
47	10	drugi prit beri driigi priti.
47	11	pozamezni beri posamezni.
49	3	skoči beri skočim.
50	5	postiti beri pustiti.
50	32	Gnesda beri Gnezda.
54	26	Raza beri Roza.
58	3	ve paj’ je ne beri ve paj ne.
59	6	ki bla je beri ki bla.
60	3	tobla beri to bla.
65	3	na mesto klicaja, vejca.
67	8	neskrbi beri ne skrbi.
67	9	ocet beri ocel.
68	5	nh beri oh.
68	29	ponoči beri po noči.
69	1	mladeda beri mladega.
70	3	stajedva beri sta jedva.
72	4	opravljala beri opravlala.
72	27	Sari Štef beri Stari Štef.
73	6	piomočna beri primočna.
74	1	Micika beri Milica.
75	13	ogible beri zogible.
78	31	nameraveš beri nameravaš.
79	10	zaganjali beri naganjali.
82	27	driigo beri driigi.
84	31	odalo beri odala.
84	32	„pa“ izostane.
Stran vrsta
87	6 po beri pa.
91	18 vlilo beri vlila.
91	7 Micikaj’ je pritis nola beri Micikaj’ pritisnola.
93	11 od spoda, o je beri olje.
95	24 maščike beri mačkice.
95	2 od spoder, reka beri rekla.
95	34	nanj beri naj.
96	29	sk he beri skiihe.
96	32	zdavanjem beri zdavajon.
98	1	pon beri po.
101	13	do driigega beri drugega od driigega.
105	50	ka beri kaj.
115	12	zvest beri zvezd.
118	14 gostiivajnščake beri gostil vaj ščake budit.
129	9	ba beri ka.
131	13	šivelja beri švelja.
132	8	zastoj beri zapstunj.
132	19	očo beri oče.
132	7	od spoder, čes poldne	beri kres	podne.
134	6	kaj se se beri kaj se	(vse) se	je.
139	10	v Marpriigi beri v Marprugi.
140	9	od spoder, svaki beri	vsaki.
viži, vižo = v iži, v ižo — v hiži, v hižo = v hiši, v hižo.
K razlaganju „o, a“ na str. 94 še naj omenim da glagole na „a“ izgovarjajo sledeče vasi: Noršinci, Babinci, Gornje in Spodnje Krapje, na „o“ pa: Cven, Mota, Pristava in Stročja ves. To pa omenim za to, ker bo se v teku časa gotovo tudi to izgovarjanje spremenilo, kakor so opustili i v Babincih svoj „o“ v nekaterih besedah p. „slotke joboka, slotkice itd.“ Za mojih mladih let še so tako govorili, a sedaj se ta „o“ ne sliši več.
Kazalo.
Stran
Dva prleka...............................................85
Dtišji den..............................................129
Ekscelenci............................................... 3
Godovno.................................................137
Jurkovič................................................. 4
Joškove gostiivanje......................................90
Kak se je Roza znosila...................................47
Konec...................................................143
Lenčika.................................................121
Milko Bogdan.............................................42
Mak......................................................42
Mejnike	so postavili..................................134
Občutki	starega slepca................................140
Popevka	od zakona....................................112
Stari Štet'..............................................68
Štela je	visoko.........................................61
Velika kača..............................................43
V starosti..............................................142
Žuna pa Zetika..........................................129