iievilka
Jezik in sla^stra
Letnik VIII, številka 5
List izhaja mesečno od oktobra do maja (osem števiik)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Delo« v Ljubljani
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani,
Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-608-4 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebineš pete štet^ilhe
Franc Zadravec Matkova Tina 129
Jože Toporišič Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962 1 38
Lena Petric-Holmquist Nordijsko-slovenske leksične paralele 144
Ocene, poročila, zapiski
France Bezlaj V spomin Maxu Vasmerju 149
Viktor Smolej Nekaj novih knjig o slovstvu NOB 150
Helga Glušič Smiljan Rozman, Mesto 151
Milena Hajnšek France Bezlaj, Slovenska vodna imena 153
Blaže Ristovski Novosti v makedonski leksikografiji 155
Alija Košir Terminološki slovarji 157
Plenum Slavističnega društva Slovenije 160
Franc Zadravec
MATKOYA TINA
(Ob osemdesetletnici Pregljevega rojstva)
Matkova Tina, novela iz leta 1921, spada z več vidikov v osrčje Pregljevega pripovedništva. Njegova ustvarjalnost je bila v času od 1915 do 1928 umetniško najbolj plodna (Tolminci 1915—1916, Plebanus Joannes 1921, Bogovec Jernej 1922, Zgodbe zdravnika Muznika I — 1923, šmonca 1924, Štefana Golja in njegovi 1928). Stilno se uvršča v razvojni lok od baladično pisanih Tolmincev do najbolj ekspresioni-stičnega teksta Bogovec Jernej. Ta novela pa je tudi odlomek umetniško najbolj rodovitne Pregljeve pisateljske snovi, ali kot je zapisal sam: »Matkova Tina je epizoda velikega tolminskega upora, ki ga slikajo Tolminci« (Izbrani spisi I, 254). Eros, osrednja snov Matkove Tine, predstavlja Preglju posebno moč in veliki vprašaj, ki ga je različno reševal do novele Thabita Kumi (Sodobnost 1933), večinoma pa kot spor med telesom in krščansko pojmovano dušo, spor med skrajnim realizmom in mistiko. V Matkovi Tini je zaključil in dopolnil ljubezenski motiv iz Tolmincev (Koblar, Pregelj I, 384). Analiza tega važnega odlomka iz sredine njegove proze utegne tedaj pokazati nekatere njene bistvene značilnosti, zlasti notranja gibala, pripovedno tehniko in slog, nič manj pa tudi vprašanje, kako daleč ostaja Pregelj zvest življenjski resničnosti.
Središčna dogodka novele sta dva: usmrtitev voditeljev tolminskega upora in Tinina smrt, prvi zgodovinski, drugi, njegova posledica, pa individualen in omejen na glavno novelistično osebo. K zgodovinskemu dogodku je usmerjen ves prvi del novele. O njem pisatelj predvsem pripoveduje in ga postopoma osvetljuje z dušev-nostjo oseb izven dogodka, drugega pa uprizori. Zgodovinski dogodek je izbran za gibalo, ne pa za tisto snov, ki bi bila prikazana dramatično. Pripovedovati začne s poudarkom na času tik pred zgodovinskim dogodkom in še na ljudeh, ki stopijo ob burnem zvonjenju v nočno pokrajino proti temu dogodku.
— Zvečer pred tretjim petkom v aprilu leta sedemnajststoštirinajstega, eno uro potem, ko je odzvonilo vernim dušam, so se oglasili kakor na dogovorjeno znamenje vsi zvonovi na Tolminskem. Prav tisto uro so se dvignili prečudni romarji na pot proti Gorici. Bili so župani, ključarji in možje iz dvanajstij. V Gorico jih je klicala gosposka, da bodo priče strašne sodbe, ki so jo gospoda sodili upornikom Janezu Gradniku, Kobalu, Laharnarju, Podgorniku in tovarišem. —
129 >
Uvod v novelo poudarja torej dinamiko ljudi in predmetnosti, problem cele pokrajine, ki jo je premaknila iz ravnotežja smrtna obsodba nekaterih puntarjev. Kar ljudi giblje, so rezultati družbenega nasprotja v svoji klavrni zaključni obliki. S koledarskim časom in natančno topografsko oznako pokrajine ustvarja Pregelj iluzijo o popolni resničnosti tega, kar hoče pripovedovati. Ustvari si stvarni okvir za psihološko problematiko. Hkrati pa nakazuje še eno važno lastnost novele: razdaljo med osebami in prizoriščem smrti. Z razdaljo med krajevnim izhodiščem oseb in njihovim krajevnim ciljem si ne ustvari samo te možnosti, da jih lahko opisuje v gibanju, ampak lahko izkoristi širok epski prostor na en strani tudi kot človekovo svobodno bivališče, v katerem ta nemoteno izkriči svoj protest, svojo bolečino ali pa izpoje svojo radost, na drugi pa lahko zgradi iz njega silo, ki jo človek zaman poskuša obvladati in v kateri pogine. Razvidno bo, da je učinkovito izrabil prostor v obeh smereh.
V jeki zvonov se razveže med »župani, ključarji in možmi iz dvanajstij« polilog o zvonovih brez »jezikov« in usodi obsojencev. Odprejo spomin na punt. Polilog, ki ga govorijo »popotni«, »prečudni romarji«, »prvi«, »tretji«, »sosed« in »pripovednik«, ta neindividualizirani polilog se zaustavi na obsojencu Munihu, ki po nedolžnem čaka na smrt zaradi enega snetih »jezikov«. Med zvonjenjem, ki vihari nočni prostor, prikazuje Pregelj stisko množice, njeno etično ogorčenost nad gosposko, tedaj zavest in čustva v konkretnem zgodovinskem dogajanju. Način, kako surovo in porogljivo ravna gospoda z brezpravno množico in kako je ta na koncu premagana, zgoščuje Pregelj v tehle stavkih.
— »Pa so rekli, da ga je on sam snel.«
»Ni ga. Pa kaj bi pravil, kdo ga je. Samo enemu več bi bili za smrt sodili. Martin pa bi se ne rešil.«
Obsežna nočna pokrajina, ki po njej jekajo zvonovi od vseh strani, in razpoloženje popotnih s hiatno situacijo, kakor jo na primer izraža podoba »medel smeh je preletel vso družbo«, se lepo skladata. Razgibano zvočno situacijo pa Pregelj pretrga z običajnim prijemom svoje tehnike, z ostrim prelomom in presukora dogajanja, in nadaljuje pripoved tako, da stopnjuje grozo noči z grotesknim barvnim in zvočnim elementom.
— Strašna tišina je legla na popotne. Z vej je kapnilo na čelo, za vrat. Kakor peruti strašnega pomračnika je ležala noč nad dolino... Iz strašne tišine, trenutnega brezzvočnega prostorskega ozadja izloči nov prizor in ga napolni s temno kričečo snovjo. Iz utišane množice vstane namreč prva konkretna oseba, Volčan Matko s svojo čustveno in moralno ekstazo. Divja in brunda, rohni in tuli v nočni prostor pesem upornikov.
— Ko pa je potujoča četa zdaj prešla mimo hiš Podseli, je vzrohnel v strašni jezi in zatulil zadnje besede svoje pesmi:
Eno leto punt smo gnali, zdaj pa bomo glavo dali! Vsem galjotom vile v vamp!
Strahotno se je razlegla jeka po dolini. Ne eden iz popotnih ni pokaral pojočega. Samo hiteli so, da je zaostajal. Pijani pa je pel sam zase in rohnel vse ostreje in temneje:
»Vsem galjotom vile v vamp!«
Uvod v novelo je potemtakem razpoloženjsko mračen in tesnoben. Jeka zvonov, strašna tišina in rohneča pesem se izmenjujejo v nočnem prostoru, ki ga groteskno obtežuje še baročna vizija vraže o pomračniku-netopirju, »nedolžnem hudičevem
130
bratu«, na prav baladični način. Tesnobo, razpoloženjska tla in tak epski prostor, iz katerih lahko plastično zraste osrednji motiv novele, stopnjuje tudi emocionalna in vizijska moč pojma »strašen« v zvezah strašna tišina, strašni pomračnik, strašna jeza, strahotno se je razlegla jeka po dolini. V uvodni situaciji še ni videti motivnega žarišča, iz katerega bo pognala osrednja individualna drama, niti ne središčne osebe. Uvod slika le občo psihično snov, duševnost cele pokrajine. Samo Matko, ki ga Pregelj v tej situaciji edinega nekoliko individualizira, ne predstavlja zgolj upora navzven in v smeri k zgodovinskemu dogodku, ampak meri njegova prizadetost tudi navznoter, v ožjo individualno problematiko novele.  ,
Matkova pesem namreč ni samo idejno vsebinska in čustvena kretnja upornika, ampak je, kot kaže prvi stavek novega, drugega prizora, tudi krik očeta in »luč na pot njegovi hčeri Tini, ki je bila vstala na težko cesto takoj za očetom«. Njegova pesem je luč v smislu kažipota pa tudi luč v smislu vzpodbude za »težko cesto«. Tino žene v cilj, hkrati pa jo krepi, da ostane v bolečini trdna. Potemtakem je važna idejna pa tudi kompozicijska prvina.
Kdo je Tina?
Najprej samo ena popotnih, vendar osamljena popotnica. In ker se v tej osamljeni popotnici »strašna skrivnost, ki je v tisti uri stiskala duše vseh Tolmincev« zgosti in integrira v silovito napetost, postaja Tina od prvega vstopa v novelo tudi njen tragični človek. V dveh, treh stavkih Pregelj izčrpno naslika njeno dramatično eksistenco, žalost, brezup in brezizhodnost.
— Svoje težko materinsko telo je gnala v bolesti hrepenenja za ubogim, ki bo umrl v jutru, ko sine sonce, in ga bodo na tnalo vrgli in mu glavo odbili in roke in noge. —
Nezakonska mati tedaj, ki hiti, da poljubi vsaj še mrtvega ženina. Njeni osrednji občutji sta strah in žalost. Vključena je v baladično dinamiko »četice«, ločeno od nje premaguje sama »težko cesto«. Preplavlja jo groteskna vizija mrtvega moškega in hrepenenje po njem.
— Vzela bom njegovo krvavo glavo v svoje naročje, poljubila bom roke krvave, noge krvave. Ooo! Janez! Janez, Janez! —
Ta podoba postaja »leitmotiv« njene zavesti, njenega trenutnega bivanjskega smisla in nesmisla. Ves čas pozveneva v njej kot bridka pesem.
Tudi ta, drugi prizor zmračuje Pregelj s pojmoma »strašno« in »težko«. Hkrati pa kaže ta prizor, kako spretno preide od splošnega, tipičnega psihičnega stanja k posameznemu, individualnemu, od množice preko Matkove pesmi k središčni osebi, k najvišji psihični stiski v pokrajini in k motivnemu jedru svoje pripovedi.
Toda novela napravi sedaj nenaden zavoj od središčne osebe k četici popotnih. Ta zavoj je očitno potreben iz globljih, vsebinskih razlogov. Popotni se sedaj več ne pogovarjajo o zvonovih in o puntu, ampak o »zaprtih in obsojenih«, o tem, »kako neki žive to zadnjo noč«. Grozljive predstave o osivelih glavah in naspol blaznih obrazih jetnikov in pogovor o mučilnih napravah stopnjujejo mračno razpoloženje. Vloga popotnih je potemtakem v novelistični strukturi vedno bolj jasna. Kakor se, razen Matka, nobeden ne zaokroži v samostojno igralsko osebo, tako vsi vedno bolj predstavljajo nekakšen mračen zbor, ki »vidi«, razlaga in približuje vizije skorajšnjega zločina, hkrati pa v njih odzvanja neindividualno, splošno, zgodovinsko razpoloženje in ogorčenje. Drugi razlog za ta zavoj je Matko, ki postaja pomembna oseba novele, tesno povezana s Tinino usodo. Pripoved osvetljuje sedaj njegovo razbolelost in ogorčenost ob Tini. Kaj je z njo? Je lovača ali pa ni lovača? Matko hoče pred svetom izkričati svoje globoko prepričanje, svojo veliko ljubezen: njegova Tina, ki bo po zločinu ostala nezakonska mati, ni lovača. Divja po pokrajini, da
• 131
bi jo srečal, prerezal pot v Gorico in ji tako rešil življenje. V poljasni zavesti se mu Tina na nočni cesti spreminja v privid, njen prividni lik pa v resničnost: »Tina, če si, le pridi. Saj si, za ovinkom si. Pokaži se, no!«
Iz gluhe noči ni odgovorilo. Stopil je spet na cesto in šel. In je šel na pol dremaje, čudno truden; trenutno je vzdrhtel. Zdaj je šla Tina pred njim. Prav dobro je videl, kako se ziblje v pogonu, ki ji je lasten. Zaklical je njeno ime in se pognal po cesti. —
Ko pa se mu privid razblini v nič, nadaljuje:
»Tina, Tina! Kaj pa hočeš vendar? Saj nisem jezen ne nate ne nanj. V božjem imenu, Tina. Ne boj se otročička. Le naj ti kdo omeni pankrta. Bo takoj vedel, kdo je Matko. Čuješ, Tina.«
Matko je torej drugi lik, ki v noveli trpi, je notranje razklan, doživlja dramo očeta, ki sluti, da njegov otrok drvi smrti naproti. Bojuje se torej z usodo, ki visi nad glavno osebo v noveli. In ker se ta usoda mora dopolniti, Pregelj tehnično spretno prepreči Matkovo intervencijo. Pretrese ga sum, da je Tina doma že mrtva. Zato se naglo požene proti domu, dokončno zgreši hčer in tako napravi prostor za neovirano nadaljevanje njene zgodbe. Tina ga sicer sreča, pa se potaji in se še bolj osami. S popolno osamitvijo je izpolnjen poslednji pogoj za njeno katastrofo. V tem trenutku Pregelj sporoča: »Bolečina poti je vstajala v njej.« »Težka cesta« se je spremenila v »bolečino poti«. Brezupnost Matkovega iskanja se poslej polagoma spreminja v brezupnost Tinine borbe s prostorom, z daljavo. Muka, ki polagoma raste v njej še iz antiteze človek in daljava, ji dela groteskno vizijo ženinove smrti samo še bolj pošastno.
Tukaj pa Pregelj še enkrat zavije vstran od glavne osebe. V tretje opisuje zbor popotnih. Ta se je sedaj srečal s tlačani, ki se vračajo iz Purlanije na Tolminsko. Tlačani povečajo grotesknost vizij o skorajšnjem usmrčevanju. »Ob devetih jim bodo sekali glave. Potem jih raztrgajo s konji in obesijo na štiri ceste,« pripoveduje eden hlapcev. Ironija »Le verjemite! Takega romanja ne doživite več,« še bolj poudarja grozo bližnje prihodnosti. Z vizijami in fantazijo množice se zgodovinski dogodek vedno bolj približuje in anticipira v naturalističnih odlomkih. Pregelj vizijsko anticipira njegove elemente in njegovo dramatičnost, ker jih »realno« ne bo opisal. V pogovorih novelističnega »zbora« dobiva tudi Tinina vizija o mrtvem ženinu vedno bolj plastično in naturno ozadje. Groza njihovega in njenega »romanja« se poglablja. Tukaj potegne Pregelj poslednjo vzporednico med Tinino in splošno duševno stisko. Poslej se bo srečala Tina z množico samo še kot z neprijazno antitezo, kot s prvim potrdilom, da je ostala v življenju resnično sama.
— Tina je planila iz neradovoljnega spanca na novo pot, prešla Kanal in Plave in Dolgo njivo. Potem je začela pešati. Neznana bolečina ji je začela vezati kosti v križu. —
S takim začetkom petega poglavja se novela zoži na svoje motivno jedro, na Tinino psihiko, na njeno borbo z daljavo in nosnim telesom. Odpadejo vse osebe, ki se o zgodovinskem dogodku samo pogovarjajo, njegovih posledic pa neposredno ne doživljajo. Tudi Matko je moral napraviti prostor ravno zaradi te koncentracije dogajanja na tragično osebo. Spopad med subjektom in objektom naglo privzema na moči. Hrepenenje žene Tino naprej, telo ukazuje stoj! Vedno pogosteje si sledijo stavki, ki izražajo to protislovnost. »Če ne pridem, Janez, saj veš, kako je z menoj. Ne smem teči. To ni dobro otroku ne meni.« »Ostra bolečina ji je predrla vse kosti, da je zakričala in se opotekla v rosno travo kraj ceste.« Kmalu nato »se je vrgla kvišku, stisnila zobe in šla«. Razklana je med up in strah, v njej se trga nepotešni »za teboj, za teboj«. Noče odjenjati prej, dokler ne bo dosegla sprave med seboj in
132
»objektom«, dokler si v zavesti ne bo vzpostavila ravnotežja, ki ga po lastni sugestiji zahteva od nje nerojeni otrok. »Da le tvojo mrtvo glavo še enkrat v naročje vzamem, da bo dete tvoje mir imelo v življenju in bo vedelo, kaj sem prestala.« Toda spor med nepreklicno logiko biofizioloških zakonitosti človeškega telesa in med voljo, ki vodi misel k mrkemu prizorišču, naglo narašča in poglablja antitezo med človekovimi močmi in težnostjo prostora. Ta notranji boj v Tini podkrepi Pregelj še z zunanjimi činitelji. Vaška ženica jo poskuša odvrniti od nevarne poti in ji svetuje počitek. Toda voljo, da doseže svoj cilj, ji ponovno razvihari jezdec, ki v trenutku retardirajočega motiva, pogovora z ženico, zdrvi mimo nje proti prizorišču. Sedaj se tudi Tina s poslednjo močjo požene proti prizorišču, pa zadene v glas zvonov, ki butnejo čez pokrajino iz smeri morišča in naznanijo, da je sodba fizično izvršena. Epska situacija je estetsko in za spoznavanje Pregljevega stila tako pomembna, da jo lahko navedemo v celoti.
— Po cesti mimo se je pripodil od gorenjske strani plemiški jezdec na razpe-njenem konju. Dva lovska psa sta lovila tesno vštric konjsko sled. Cestni prah je pokril ženski. Daleč spredaj so ugasnili udarci kopit. Prav tedaj pa je sunilo zamolklo sem gor od mesta in se razvezalo v določno zvonjenje. Tina je vzkliknila in vstala burno. Zaklicala je še zahvalo v vežo, kamor je stopila žena; nato je stekla po cesti.
»Janez, počakaj! Pridem!«
Zavita v prah, sunkoma vzklikajoča in loveča sapo, je begala vse bliže v glas' zvonov, v dan, ki je bil čudovit, proti mestu, ki ga dotlej še nikoli ni videla. Prazna je ležala cesta pred njo. Vsi radovedni in vsi poklicani, da vidijo, so bili že na mestu. Smrtna tišina je ležala levo in desno v polju. Njo samo je obšla čudna slabost. Ni čutila več, ali hodi ali samo nekam tone. Kam hoče, že ni več vedela. Ni več tekla. Omahovala je in se lovila z rokami za daljnjim, ki je vstajalo pred njo iz ravni, sivo, strašeče. Le od leve, s hriba v zelenju, jo je vezalo: neprestano zvonjenje na Kostanjevici je kakor vpilo v njene onemogle sile, v njeno otopelo dušo: stopi hitreje, stopi hitreje, stopi hitreje! Potem se je glas zvonov nenadoma utrgal. Stala je in strmela, kakor da vprašuje. En sam težek glas je pel v zamolklih sunkih sredi v mestu pred njo. Obup se je zgostil v Tini v jasno misel. Komaj slišno je šepetala vase:
»Janez, ali si prestal?«
Kakor jeka ji je odgovoril ostri glas mrliškega zvona in je ponavljala smisel lastnega strahu v glasu, kakor ga je razumela: Prestal, prestal, prestal...
V tem opisu je videti umetniško najbolj dognani detajl Matkove Tine. Na način pomembnih pripovednikov je pisatelju uspelo uskladiti nemirno duševnost s tempom in ritmom pripovedi in še z zvočnostjo v prostoru. Razen tega je dosegla novela ' na tem mestu tudi svoj dramatični vrh. Ko namreč bučanje zvonov pojenja »v en sam težek glas«, začne pojemati tudi Tinina duševna napetost. Njena duševna drama se zaključuje z izpolnjenim »smislom lastnega strahu«, z ženinovo smrtjo. Duševne sile, usmerjene v snidenje, se izničijo. Pred Tino zazija groteskna praznina, prostor, v katerem lahko zagleda samo še razbito, krvavo telo svojega ljubega. Novela bi se lahko zaključila v tej praznini, s hiatom, ki ga izraža začetni stavek šestega poglavja: »Odslej ni več hitela, ni več mislila, ni hotela nič več ...«
Toda Pregelj mora soočiti Tino z objektom njenega hrepenenja in še z »množico«. Bo ta pretresena, etično revoltirana ali pa samo preplašena? Tina gleda po ljudeh, ki se vračajo iz mesta, potem ko so prisostvovali smrtnemu obredu. »Bili so čudni, kakršnih ni videla do tedaj: oči so bile nemirne, kakor blodne, lica so bila razvlečena prečudno; usta gibljejo, a ne govore; vsako čelo je nenaravno zgrban-
133^
čeno.« Groteskna vizija, ki jo je bičala vso pot, se sedaj razvezuje pred njo v spačenih obrazih, ki so gledali smrt. To je hkrati tudi poslednja in najvišja oblika tistih vizij in podob, ki jih dotlej gojijo popotni. Pregelj je sedaj zaokrožil vizijo zgodovinskega dogodka; z refleksov na obrazih ljudi ga bralec spozna do kraja. Preostane mu samo še to, da s te naturaUstične ekspresije sname zaveso in pokaže polno materialno resničnost. Po tej logiki stopi Tina na morišče in se hoče vzpeti po drogu, na katerem visi ženinova glava. Nihče ne sluti njene bolečine in stražar jo surovo zavrne: »Ciali la, che porca! Glej jo, svinjo!«
V tem trenutku začuti Tina svojo tragično osamljenost.
— Njena zavest je vse bolj gasnila. 2e ni več čutila, da so ljudje blizu. Bilo ji je, kakor da stoji v daljni samoti sama in tiha in da kliče samota sama ob njej venomer: »Janez, tvoje roke, tvoje noge...!«
Zgodovinski dogodek novele se zaključuje tedaj tako, da glavna oseba doživi samo njegovo posledico, smrt. Čustveno miselna ekstaza, ki je doslej poganjala iz pričakovanja na ta dogodek, poneha, bolečine je »konec«. Tina je doslej trpela, ker je izgubljala lastni objekt izven sebe, odslej pa bo zajeta izključno v svojo bitnost, v lastno moč in nemoč. Resignirano se vrača iz mesta.
— šum zvonov, ki se je kakor prejšnji dan prebudil nad vsem mestom, ji ni segel v osrčje. Niti krvavih drogov nI opazila, s katerih so bili pred uro sneli žalostne ostanke nekdanjega vodje tolminskih upornikov Janeza Gradnika ... —
Toda ta resignativni mir je samb premolk pred poslednjim spopadom volje in moči, pred Tininim maksimalno zgoščenim bivanjskim občutjem. Na poti v Tolmin jo zgrabi porodna tesnoba. Pregelj opisuje ta napad z ekspresivnimi izrazi. Bolečina ji »je stisnila sapo v prsih, kakor grozen, trpek krč«. »Žena je grabila s krčevitimi prsti v mlado travo ob sebi, jo ruvala, grizla z zobmi v ustnice, tajila bolečine in krik, ki je moral iz grla.« »Potem je blaznila v strašnem ganotju.« In končno »je zavpila krčevito, dolgo v brezkončnost«.
Pričakovali bi, da bo Pregelj ostal zvest osnovni življenjski liniji svoje pripovedi in da bo ta vrh človeškega doživljanja samega sebe, ta najvišji akt človeške narave, poskušal opisati v kar se da čistih odtenkih stvarnega boja med voljo in močjo. Toda teh pričakovanj ni izpolnil. Ustvarjalno psihološko pronicavost je nadomestil s krščansko baročno vizionarnostjo. Realen življenjski proces, vreden velikega pisateljskega peresa, zaobrne namreč v mistično grozo in mitski inventar katoliškega sveta. Rodeča ženska se mu pod peresom spreminja najprej v moralističen monolog. V »mistični« agoniji si začne delati očitke »sramote« in njena najvišja bolečina postaja otrok »brez krsta, brez križa«. »Zdaj reši dete moje in mene, da ne bom v peklo pogubljena zaradi nedolžne smrti.« In ko se nebo prekolje »iz zarje v noč za goro«, se z gore napoti proti Tini »nebeška pomočnica«. Tina se začne pogovarjati s »prečudežno« o svoji »nevrednosti«. Dialog med »nebeško gospo« in rodečo Tino razbije do kraja tisti naravni življenjski tok, ki do tu teče skozi tekst. Baročna mistika absorbira objektivno psihologijo, izniči življenjsko stvarnost. Ta umetniški zlom novele izvira od tod, ker Pregelj očitno ne more sprejeti misli, da življenje lahko uniči brez ostanka, brez namena in plačila in brez estetskega zadoščenja tudi take ljubeče in plemenite ljudi, kakršna je Tina. Priznava in opisuje življenjsko dramo, toda zemeljski boj človeka končuje tako, da ta konec ustreza krščanskemu nazoru. Trpljenje je naposled nagrajeno, bolečina dobi mistično zadoščenje. Namesto da bi življenje govorilo do kraja, je nenaravno spregovorila moralna ideja. Katarza je zato nenaravna, novela pa notranje zlomljena.
134
Pristno dramatična pa postane zopet v končnem Matkovem kriku nad življenjem. Ponovno je noč, kakor v uvodu novele, in njegova pesem buri »spečo tišino soteske«. Novelo zaključujeta stavka:
— Tulil je predse strašni klic: ^
»Vsem galjotom vile v vamp!«
Kakor Vrzina kletev v Tugomeru, tako odjekne tukaj čez vso novelo nazaj Matkova uporna pesem in se kot revoltirani song globoko vplete v njeno čustveno in moralno tkivo.
Če si po idejno in moralno vsebinski analizi odgovarjamo najprej na vprašanje o življenjski resničnosti v Matkovi Tini, je treba priznati Preglju velik smisel za stvarno psihologijo človeka. Toda kot idejni in idealistični pisatelj, kot ga je imenovala že predvojna kritika, meša stvarno psihologijo s krščansko mitologijo, s čimer zmanjšuje pomen in veljavnost svoje umetniške resničnosti. Ugotovili so že, da se v njegovem pisateljstvu bijeta telesni pol človeka in krščansko pojmovana duša. Tako tudi v tej noveli, kjer je pomešal, kakor v drugih tekstih, seksualni naturalizem z religiozno simboliko. Pregelj pomirja dramatični duševni red svoje osebe s krščanskim, idealističnim nazorom. Na svoj način izraža tisti veliki razkol, ki ga je nosila v sebi skupina slovenskih religioznih ekspresionistov in ga poskušala odpraviti s filozofskim idealizmom.
Stil književnega teksta adekvatno izraža umetnikovo emocionalno in miselno predstavo o človeku in svetu, kaže celovit sistem doživljanja tiste specifične problematike, o kateri umetnik pripoveduje. Ta sistem je razviden iz vseh oblikovnih elementov književne stvaritve, iz njene kompozicije in jezikovno stilnih sredstev.
Matkova Tina je arhitektonsko dobro premišljena epska zgradba. Njeni prizori si sledijo odmerjeno kot zgoščeni dramski prizori. Na zimaj so to jasno razčlenjeni valovi, polni težke psihične snovi, krčevite telesne dinamike z baladno težo In učinkovitostjo. Na zgoščeno gradnjo razmeroma široke epske snovi opozarja že to, da je razčlenjena v osem kratkih odlomkov. Za notranji red snovi pa je poleg blokovnega, baladičnega kompozicijskega postopka značilno zlasti to, da Pregelj ustvarja iz svojega dualističnega gledanja na življenje in svet. Ta dualizem pa se močno izraža tudi v formi, v tehniki mnogokratnega in večsmernega kontrastiranja in antitez. Kontrast in antiteza sta osnovni oblikovalni postopek v tej noveli, kljub temu, da ustvari pisatelj večkrat tudi lepo soglasje med duševnim dogajanjem in predmetnim ozadjem. Antiteza, kontrast in baladični kompozicijski postopek pa niti v tej noveli niti v drugih Pregljevih tekstih ne prinašajo harmonije, klasičnega miru, pač pa so najbolj pripravna oblikovna sredstva za sporočanje duševnih razkolov in bolečin.
V Matkovi .Tini teče najprej dvoje fabul: fabula množice, tedaj nečesa tipičnega, in Tinina ali individualna fabula. Ta zaporedna vzporednost dveh fabul se zaključi v sredini novele, ko se zgodovinski in individualni dramatični pol združita v eni osebi, ko je torej zgodovinski važen samo še za Tino. Vsa novela se tukaj presukne v njeno osebno tragiko. Novelistična celota pa raste v naslednjih kontrastih: ljubezen — smrt, telesna moč — pokrajinski prostor, posameznik — gosposka, kmetje — razred s pravico močnejšega. Druga vrsta kontrastov, ki osvetljujejo osrednji problem ali pa so mu celo imanentni: popolna izmučenost — hitri jezdec, pesem, zvonjenje — strašna tišina, pomračnikova perut — »stoteri šum mladega dne v pomladnem, rahlo ozelenem bukovju«. Ti zvočni in svetlobni kontrasti poglabljajo nenehno antitezo, v kateri raste osrednji novelistični motiv. Poseben emocionalno kompozicijski detajl so zvonovi, oznanjevalci človeških muk. Njihovo sunkovito zvočnost namesti Pregelj na dveh važnih točkah novele: v začetku in tam, kjer se
135
zgodovinski dogodek konča in zvonovi butnejo v razbolelo Tino kot bridek odmev i pravkaršnje smrti. Tudi Matkova pesem vihari nekajkrat po epskem prostoru iii i veča emocionalni potencial novele. V zaključku uporno zveni v svet kot révolta in j opomin, da sta zgodovinski dogodek in osebna drama sicer zaključena, človekova i upornost proti krivicam pa ni prenehala obstajati. Različni detajli, ki jih Pregelj ; uporablja, da Tino zaustavlja ali pa jo poganja naprej, ali pa z njimi poglablja i splošno razpoloženje, žive v noveli harmonično s celoto. Nobeden se ne razraste \ v telo, ki bi gravitiralo mimo Tine. Vsi materialni in psihični detajli so nameščeni j zaradi Tininega problema. Celo mistična vizija hoče služiti za izpopolnitev njene j duševne podobe. Takšna premišljena kompozicija disharmonične duševne snovi ] ustvarja ponavadi umetniško živa dejanja. In Matkova Tina v glavnem je živa j umetnina.
Pregelj zna poiskati psihični snovi ustrezno soigro in odbojno ploskev v predmetnosti in naravi. Tak, globinski profil je posebna kompozicijska vrednost te novele. Za žalostno, tesnobno romanje izbere noč, kakor tudi za Matkov poslednji j krik; za Tinino nosno telo težko in dolgo cesto, ozka dolina pa je odbojni prostor za ostre odmeve Matkove pesmi. Noč uvaja mračno snov, noč zaključuje novelo, v kateri je zmagala smrt. Smrt, bolečina in brezupno hrepenenje opravičujejo teman \ kompozicijski okvir. Igro psihike, časa in predmetnosti Usklajuje Pregelj občutljivo j in iznajdljivo. Zlasti ostro vidi človeka v prostoru in njegovih kretnjah. ;
Posebna značilnost kompozicije so ritmizirani elementi, ki se včasih obnavljajo ^ prav refrensko. Taki sta zlasti Matkova pesem in Tinina groteskna vizija smrti, ki j bridko zveni v njej kot »čudna popotna pesem«. Ustrezno Pregljevemu celotnemu I stilu, ki nagiba bolj k ostrinam kakor pa v mehko valovanje, so taka ritmična mesta j bolj kriki kakor melodiozni vali, bolj težka sunkovitost kakor pa lahak in vznesen i melodični tok. Tudi tedaj, kadar dela ritme s polisindetično in asindetično : figuraliko. Tukaj se ekspresivni ritmični detajl nenadoma pretrga — »Le od leve, j s hriba v zelenju, jo je vezalo: neprestano zvonjenje na Kostanjevici je kakor vpilo ; v njene onemogle sile, v njeno otopelo dušo: stopi hitreje, stopi hitreje, stopi i hitreje! Potem se je glas zvonov nenadoma utrgal« — drugič izteče ritmični val j v asindetični hiat: »Prestal, prestal, prestal...« Vselej pa ustrezajo ritmični stavki i in sklopi osnovni psihološki krivulji dogajanja.
Življenje, kakor ga Pregelj pojmuje in opisuje, je stalna dramatična vzburkanost in napetost. Ta nazor, ki tako odločilno posega v njegovo kompozicijo, vodi njegov način pripovedovanja v celoti. Pregljeva pripoved ne teče gladko, enoglasno, ampak ] se zažene in zaustavi, pretrga in zopet pohiti naprej, je sunkovita, napeta, zasopla, i dinamična, človek v noveli ničesar ne napravi mirno. Tina na primer samo enkrat I »vstane na cesto«, kar je že itak potencirani stilizem. Sicer pa se vrže kvišku, vstane ' burno, plane na pot in podobno. Njen človeški stil, izrazit dinamizem, najbolj i nazorno prikazuje tale podoba: »Omahovala je in se lovila z rokami za daljnjim, ki i je vstajalo pred njo iz ravni, sivo, strašeče.« Podoba tedaj, ki priča, kako dramatsko \ impulzivna je avtorjeva vizija junakinje, njenega duševnega reda. j
Gibanju kot osnovni obliki življenja v tekstu ustrezajo tudi jezikovno stilna j sredstva, po katerih umetniška resničnost živi. Najizrazitejši Pregljev jezikovno \ stilni material je glagol, za njim pa še prislov. V povezavi s prislovom in predlogom i je glagol bogat stilotvorni element v Pregljevi prozi sploh. S stališča slovenske proze J lahko govorimo celo o specifični Pregljevi glagolski rabi. Zelo rad zapisuje hipna j dejanja, ki jih izražajo punktualni dovršniki ali vsaj začetno do vršni glagoli. ' V trenutku dovršena dejanja postavlja drugo ob drugega. Različnost dejanj v takem ¦ primeru skrajno kopiči in napenja lok dogajanja. Tako je npr. kratek odstavek, ki;
i
136 ¦ i
slika drvečega jezdeca in Tino, ki se požene na pot za njim, pravcata eksplozija ] kratkih zaporednih dogodkov. ;
Idejni osnovi svojega življenjskega koncepta, stalni konfliktnosti, je našel ', Pregelj adekvatno izrazno sredstvo, ko se je odločil uprizoriti tudi droben dogodek, \ drobno dejanje ali odločitev v ekspresivnem odnosu subjekta in objekta. Tako se < mu je ustvarila naslednja slikovita stavčna struktura: ;
glagol + predlog + predmet j
je zaklical + v + cesto j
Takih kombinacij in adverbialne epitetoneze je v Pregljevem pisateljstvu toliko, i da ustvarjajo poseben, izviren stil v slovenski prozi. Nekaj primerov iz Matkove Tine: | je bila vstala na cesto j
telo je gnala v bolesti hrepenenja za ubogim i
je zakUcal v cesto za seboj ' •.
je planila iz neradovoljnega spanca na novo pot i
Z vrha Skalnice je padel zamolkli glas zvona nad globel |
Prav tedaj pa je sunilo zamolklo sem gor od mesta in se razvezalo v določeno i zvonjenje i
Zavita v prah, sunkoma vzklikajoča in loveča sapo, je begala vse bliže v glas | zvonov, v dan
je čutila slastno hladno klop j
silneje je jeknila misel v njem i
temno je bilo s cerkvenega stolpa, ostro je odgovarjala ura z Rabattovega dvorca j
Ti primeri kažejo izrazito in specifično voljo po stilizaciji dejanja: prostorni, \ hitrostni, zvočni, po notranji intenzivnosti in podobno. Vselej poudarjajo način,; kako se je dejanje izvršilo, kako se je nekaj zgodilo — tedaj napetostno razmerje j med subjektom in objektom. Vsi primeri ekspresivno določajo in izražajo to j razmerje, človek je ostro vsajen v predmetnost, vse doživlja in dela ekspresivno. '< Seveda pa je Pregljev stavek pogostoma tudi tako napisan, da bi lahko stal v kate-1 remkoli realističnem tekstu. V rabi obeh tipov stavka, realistično mirnega in i ekspresionistično zviharjenega se razkriva Pregljev deloma realistični, pretežno pa] baročno ekspresionistični odnos do življenja. Njegov idejni razkol se potemtakem, jasno izraža tudi v strukturi stavka in celotnega stila.
Stil Matkove Tine pa kljub temu ni ravno lahko določljiv. Da ni samo reaUstičen \ in kljub nekaterim naturalističnim snovnim motivom tudi ne naturalističen, je i razvidno. Je ta novela napisana v stilu ekspresionistov? Objektivizem novele kot j zvrsti je pri nas razbil že simbolizem. Od takrat naprej je novela doživljala subjekti-' vizacijo vse do tridesetih let. Subjektiviziral jo je tudi ekspresionizem, ki je v osnovi '[ lirski stil. Subjektivizacija izrazite epske zvrsti, kar novela je, pa še nikakor ne ; pomeni, da so načelni razločki med lirskim stilom in to zvrstjo odstranjeni. Matkova j Tina obravnava objektivno snov, celo historično, kar je v popolni opreki z ekspre- i sionizmom. Razen v primesi nazora ni v noveli nič avtorjevega, subjektivnega, i lirskega. Po teh indicijah Matkova Tina torej ne bi mogla spadati v ekspresionizem, i Kljub vsej objektivnosti pa se zdi, da kaže vrsto sorodnosti tudi s poetiko ekspre-1 sionistov. Kakor misli Carl Einstein leta 1916 (Fritz Martini, Der Expressionismus, i Deutsche Literatur im XX. Jh., 1953, 107), mora ekspresionistični pripovednik ljudi : »tako močno videti, da postanejo drug drugemu usoda in da niso nič izven te usode. ; To pomeni, da morajo izhajati iz sebe in ostati v sebi, ne smejo pa postati zunaj •
137 i
njih stoječe stvari ali ideje. Nič ne sme biti izven teh ljudi, zakaj vse, kar je zunanje, tekst slabi in vodi v obrobnost. Ljudje se morajo močno ljubiti, sovražiti in absorbirati vse vmesne stvari.«
Ce upoštevamo izredni telesni in duševni položaj Matkove Tine, ljubezen, v kateri se človek raztrga, dalje to, kako postanejo ljudje v burni zgodovinski situaciji drug drugemu smrtna usoda, in zlasti še, če imamo v mislih ves način, kako Pregelj o tem pripoveduje: nočno, največkrat baladično vzdušje, ki izvira iz dramatične igre človek in prostor, iz prelomov viharne zvočnosti v popolno tišino in obratno, vrsto grotesknih vizij in prizorov, vso sunkovitost in ekspresivnost verbalno-prepozicionalno-substantivnih zvez, z eno besedo, če imamo v mislih ves način pripovedovanja in upodobi j enost življenjske resničnosti, upravičeno sklepamo, da ta resničnost in ta način v osnovnih dimenzijah nista toliko realistična, kolikor sta ekspresionistična. S pridržkom, ki zadeva Pregljev nedosledni odnos med življenjsko stvarnostjo in umetniško resničnostjo, lahko potemtakem štejemo Matkovo Tino za umetniško uspel tekst slovenskega ekspresionizma.
Jože Toporišič
FONETIKA,
FONOLOGIJA IN PRAVOREČJE V SP 1962
Problematika tega sestavka raste iz naslednjih poglavij SP: iz Navodil za uporabo (str. 5—8), iz Govora in pisave (str. 13—27), iz O pogovornem jeziku (str. 27— 28), iz Poudarka in Deljenja besed (str. 28—33) in seveda tudi iz drugih poglavij uvoda in iz slovarskega dela, kolikor pač zadevajo tematiko našega naslova.
Slovenski pravopis 1962, kot znano, ni le pravopis, temveč iz ne docela opravičljivih razlogov tudi pravorečje, slovar slovenskega sodobnega knjižnega jezika in vsaj rahlo še stilski svetovalec. Kakor pravi Navodilo za uporabo, sloni nova izdaja Slovenskega pravopisa na načelih njegovega predhodnika iz 1.1950, le da je na vseh zgoraj omenjenih področjih izčrpnejša. V uredniškem odboru so bili praktično vsi kakorkoli s sodobnim knjižnim jezikom ukvarjajoči se profesorski predstavniki sedaj že bolj starega kakor srednjega rodu: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Le-giša, Janko Moder, Mirko Rupel, Anton Sovre, Matej Šmalc, Jakob šolar in France Tomšič. Ker v SP ni nikjer rečeno, kakšen je delež katerega naštetih, tj. kateri izmed njih je odgovoren ali predvsem odgovoren npr. za pravorečna določila, kateri za pravopis, kateri spet za slovar in nasvete pri izbiri besed itd., bodo sledeče pripombe glede v okvir našega naslova spadaj očih določil SP zadevale žal pač celotni uredniški odbor, čeprav je upravičeno domnevati, da vsi imenovani niso strokovnjaki prav na vseh področjih vednosti, ki jih SP 1962 prinaša slovenski javnosti in tudi splošnemu znanstvenemu svetu. Te vednosti želimo obravnavati tukaj glede na to, ali so jasne, medsebojno povezane in utemeljene, celotnost obravnavanega predmeta upoštevajoče in prav zaradi tega učinkovite in neprotislovne.
Novi pravopis je v svojih določilih obširnejši, kakor je bil stari, prav tako pa se od le-onega močno loči tudi po načinu obdelave zadevnega gradiva: stari pravopis je npr. v svojem uvodu — ker je bil pač pravopis — obravnaval najprej pravopisne zadeve, novi obravnava najprej fonetične in pravorečne; stari pravopis se je omeje-
138
val na najnujnejša pravorečna pravila, v novem se poleg teh nekako osamosvaja : fonetika oz. fonetska špekulacija; stari pravopis je na priliko govoril samo o gla- ; sovih kot takih, novi upošteva tudi njihovo pomensko razlikovalno (tj. fonološko) j funkcijo; stari pravopis se je opiral predvsem na pravorečne značilnosti Breznik-1 Ramovševega pravopisa (zanje je odgovarjal v prvi vrsti Ramovš sam s škratače- : vimi razpravami v zaledju), na Ruplovo Slovensko pravorečje (ki je samo tudi i zraslo nekako iz Ramovša), komaj kaj na Bezlajev Oris slovenskega knjižnega izgo- ; vora — pravorečna in fonetična določila novega pravopisa pa bi lahko zrasla še iz ; upoštevanja zadevne literature, tj. iz vsega tistega, kar se je v zvezi s starim pravo- j pisom in Slovensko slovnico 1956 o teh problemih pisalo: to so kritike, različni j članki po slovenskih in drugojezičnih glasilih, celo cela knjiga o fonetiki slovenskega \ knjižnega jezika je vmes; posebno dragoceno bi utegnilo biti tudi raziskovalno delo ; v okviru uredniškega odbora samega. — Kaj in kako je dejansko storil SP 1962, nam ; pokaže sistematična obravnava posameznih problemskih območij, kakor so pravopis : in pravorečje ter fonologija (I), razpravljanje o samoglasnikih (II), zvočnikih (III), j nezvočnikih (IV), o naglasu (V), o prilagajanju tujih imen in izposojenk slovenskim ; fonetičnim razmeram (VI) ter še o tem in onem (VII). i
Takoj uvodoma je treba pribiti dejstvo, ki bralca spremlja pri branju večine uvoda: iz besedila ni vedno jasno, ali je govora o črkah ali glasovih, ali so mišljeni fonemi ali njihove fonetične realizacije, saj tekst neopozorjeno prehaja od enih k drugim, včasih pa jih, kakor čudno se tudi sliši, medsebojno ne loči, razločuje. To dejstvo sem obširneje grajal že v članku v Scandoslavici in v zagrebški Filologiji (1959. oz. 1962.1.), toda očitno zaman. Tako imamo v potrditev pravkar rečenega (str. 17 uvoda) priliko brati tudi naslednje: »Glas a je izrazito nizek samoglasnik s sorazmerno največjim razmikom čeljusti (...); d ima med samoglasniki največji in najbolj odprt odzvočni prostor in traja najdlje; d je izrazito kratek, nekoliko višji od d (...); a brez poudarka je manj izrazit, pa vendar razločen« itd. Povsod tu in še v dveh takih ugotovitvah gre za glas a. In kar na lepem sredi teh določil beremo: »V nekaterih besedah se nepoudarjeni a lahko izgovarja a ali a.« — Saj bi nam vendar moralo biti popolnoma jasno, da je glas a mogoče izgovarjati pač le kot a, kajti če ga izgovorimo kot a, ne gre več za a, temveč za polglas.
To seveda ni edini in tudi ne najbolj »zanimiv« primer te vrste: »Nepoudarjeni i smemo spajati s samoglasnikom pred njim v dvoglasnik: [mora imeti] ali pa [mora imeti]« (str. 15 & 1 c). Prav bi bilo: namesto nepoudarjenega i za samoglasnikom (v besedi sami ali medbesedno v okviru istega fonetičnega sklopa) smemo izgovarjati tudi i«. In še: »e in 6 ostaneta sicer v območju nizkih glasov, vendar ju glasovno okolje, zlasti v in j, priteguje v srednji pas: imej, jej — nov, kol« (str. 14). Kakor se iz primerov razločno vidi, ne gre za glasovna v in j, temveč za u in i.
Nerazločevanje glasov od črk, oz. težnja po njihovi identifikaciji sta krivi še za več nesrečnih rešitev pravopisnega uvoda. Tako imamo (na str. 13) trditev, da »po 25 črkah lahko razdelimo foneme« na skupino samoglasnikov, zvočnikov in soglasnikov. — Taka razdelitev je docela brez vrednosti, pa tudi prav škodljiva: pri samoglasnikih nam ne pove, katere samoglasniške foneme zaznamujejo črke i e a o, u, razen tega pa i in u zaznamujeta tudi zvočniško premeno, tj. glasova m in i. Na izbrani črkovni podlagi pri zvočnikih samih nadalje ni bilo mogoče zaznamovati
139,
obeh fonemov, ki jih pišemo z Ij in nj in ki naj bi bila po uvodovem zatrjevanju ohranjena tako v predsamoglasniškem položaju kakor v kakšnem drugem. In končno: črke, ki nam v fonetičnem zapisu označujejo zveneče oz. nezveneče soglas-nike (tip z — s), nam v slovenščini v določenih položajih zaznamujejo tako zveneče kakor nezveneče soglasnike. Torej čemu razdelitev fonemov na podlagi pravopisnih znamenj?
In sploh pojem fonema! Najprej (str. 13) zvemo, da so to glasovi, malo niže, da imamo poleg njih še »glasovne tančine«, katerih pisava ne zapisuje natanko, zato pa da pisava »mora ločiti glasove, ki spreminjajo pomen in ki jim pravimo fonemi«. — Kar je pri tej zmešnjavi posebno čudno, je dejstvo, da je uvodu SP samemu dobro znano, da slovenska pisava s pravopisnimi znamenji, tj. črkami ne more razločevati vseh fonemov, razen tega pa je treba poudariti, da fonemi niso tisti glasovi, »ki spreminjajo pomen« (čigav? svoj? kakor npr. kameleon barvo?), temveč tisti, ki lahko razlikujejo pomen besed ali njenih oblikoslovnih delov (morfemov).
Ta nepopolna fonologija se dokaj negativno odraža tudi v razpravljanju o zvočnikih, kjer npr. lahko beremo naslednje (str. 23): »Za zborni govor je v zvočnik z ustnično-zobno priporo kot soglasniško in z ujevskim odzvočnim prostorom (z zaokroženostjo ustnic) kot samoglasniško prvino.« Po tem stavku je torej v ust-nično-zobni pripomik z zaokoroženostjo ustnic! — Kaj pa se skriva pravzaprav za temi zadregami? — Uvod hoče opisati fonem (v-u) tako, da v svojem fonetičnem opisu združuje značilnosti posameznih položajnih nadomestnih variant, a jih naprti ubogemu t!-ju. V takih primerih fonologija išče skupne podlage fonetično natančno določenih variant (ta je v našem primeru podana z udeleženostjo ustničnega elementa pri realizaciji vseh variant fonema v, tj. pri v, u in nezvenečem u, nadalje s pri-pomostjo oz. nezapomostjo ter v položaju pred vsemi glasovi še z zvenečnostjo, le pred vzglasnim nezvenečim soglasnikom tudi z nezvenečnostjo), da tako dobi osnovo za razmejitev določenega fonema nasproti vsem drugim, posebej še nasproti tistim, ki imajo fonetično sorodne, bližnje realizacije. — Pa pustimo nadaljnje navajanje takih spodrsljajev.
II
Pod preglednico slovenskih samoglasniških sestavov (str. 14) piše, da »nam kaže tri odzvočne prostore v shematični podobi, ki naj ponazarja govor in akustični vtis v našem jeziku«. V primeri s starim pravopisom je preglednica doživela močne spremembe. Posebno hitro je opaziti, da je par e — d pomaknjen ostro proti izgovomemu polju ž-ja in m-ja, tako da srednji vodoravni prostor ustne votline artikulacijsko sploh ni izkoriščen. Po našem mnenju je tak prikaz izgovornih položajev slovenskih dolgih vokalov rahlo pretiran tudi z ozirom na par e — o. — Iz sistema kratkih naglašenih vokalov sta izginila ozka o in e pač zato, ker nista samostojna fonema. Iz istega razloga je verjetno izostal iz preglednice dolgega vokalizma tudi tisti še bolj zoženi e, ki ga po zatrjevanju uvoda nahajamo pred r in ki se, kakor piše na str. 16, »približa z«. V preglednici prav tako ni dolgega i-ja, ki se pred r »zniža skoraj na stopnjo e« (str. 15). Potemtakem se v levem oglu dolgo naglašenega samoglasni-škega sistema gnetejo kar štirje vokali: dolga i in e ter znižani i ter zvišani e, kar je malo verjetno, da bi bilo res. Tem glasovom bi bilo treba pridružiti (glede na str. 30) še en e, srednji, ki naj bi se govoril v tujkah tipa abiturient, in sicer v »stran-
140
skih sklonih«. Po našem mnenju je uvajanje tega glasu, tega gosposkega e, v slovenski knjižni jezik nepotrebno, saj gre pri vsej stvari samo za to, da nekateri hočejo na ta način dokazati znanje tujih jezikov ter se tako distancirati od preprostega zemljana, ki za take primere uporablja pač enega izmed svojih e-jev.
Z do sedaj rečenim novosti preglednic še niso izčrpane. Samoglasniki se — če primerjamo sestav kratkih naglašenih s sestavom dolgih naglašenih ali pa sestav nenaglašenih s sestavom kratkih naglašenih vokalov — pomikajo vedno bolj v sredino artikulacijskega prostora. Pri tem se dogaja pravi čudež: medtem ko se v sistemu dolgih naglašenih vokalov e pred r zaradi pomikanja jezikovne ploskve navzgor in naprej tesno približa i-ju, i pa v istem položaju v obratni smeri e-ju, se v sestavu kratkih naglašenih vokalov i-ju in m-ju pri podobnem premikanju jezikovne ploskve ne zgodi nič, temveč ostaneta cela, tj. i in m tudi še potem, ko se jezikovna ploskev nahaja že v artikulacijskem polju ozkega e in o. Človeku se zdi, kakor da je svetopisemska zgodba o mladeničih v goreči peči s tem nespodbitno dokazana, saj kakor tam ogenj ni mogel mladeničem do živega, je tu trud jezične ploskve zaman: reva se sicer vedno bolj niža in umika, toda medtem ko se v ustih pripadnikov drugih ljudstev v takih primerih začenjajo oglašati drugi samoglasniki (namreč ejevski in ojevski), zvenita iz slovenskih ust po pravopisovem uvodu i in ii tudi še tedaj, ko se je jezična ploskev spustila celo že v srednji vodoravni pas ustne votline! (Za poslednje primerjaj nenaglašene samoglasnike.)
Taka fonetika je skrajno neresno izmišljanje, ki se spričo kopic knjig, ki so o zadevni problematiki dobro poučene, ne da z ničimer opravičiti, niti s poljudno znanstvenostjo in dostopnostjo širokemu bralnemu občinstvu ne. — Prav take vrste je razlaga k tem premikom. Če beremo (str. 14), da se »pri kratko poudarjenih samoglasnikih odzvočni prostor znatno zmanjša« in da imajo »nepoudarjeni samoglasniki še manjši odzvočni prostor« in če istočasno pogledamo na preglednico, nam postane takoj jasno: kar se pri tako postavljenih samoglasniških sestavih, kakor jih ima pravopisov uvod, resnično manjša, ni odzvočni (resonančni) prostor, temveč dejavni okoliš jezikovne ploskve, njeno polje manevriranja. Ker jezik v stanju mirovanja zavzema zelo podoben položaj, kot je značilen za izgovor polglasa, je popolnoma jasno, da je njegov dejavni radij pri slovenskih dolgih naglašenih vokalih, kakor so zaznamovani v preglednici, večji kakor pri kratkih naglašenih in še bolj — nenaglašenih vokalih, saj se mora jezikovna ploskev dvigati neprimerno više in bolj naprej in nazaj. Odzvočni prostor, tj. prazni prostor med jezikom, nebom in goltno steno (in včasih še nosna votlina), se pri tem ne manjša, temveč veča, torej ravno nasprotno, kakor meni uvod. Zmanjšal bi se le za nepoudarjena e in o ter za a, ko bi ti vokali v primeri s sestavoma naglašenih vokalov bili zares artikulacijsko višji.
In tu smo pri tretji vehki pomanjkljivosti uvodovega pojmovanja slovenskih knjižnih samoglasniških sestavov. Upravičeno se namreč lahko vprašamo: kdo pa govori (ne glede na njihov že obravnavani napačno vrisani položaj) taka nizka, široka u in i pri nas Slovencih v knjižnem jeziku? Ali nista ta dva glasova iluzija, škrabčeva rekonstrukcija za slovenščino 16. stoletja? Saj ni prav verjetno niti to, da so si ju upokorili naši gledališčniki, široko govoreče občinstvo pa ima zanju ali polglas ali pa — v knjižni govorici — navadna i in u, kakor ju govori v dolgih poudarjenih zlogih. Biti nam mora vendar jasno, da nima pomena izsiljevati in vsiljevati nekaj, kar nepreklicno pripada davni preteklosti. Pa tudi ko bi se Slovenci res hoteli naučiti izgovarjati ta široka glasova, ne bi bilo s tem prav nič pridobljeno: razlikovalne funkcije ne bi imela, zato je tudi s fonološkega stališča presneto vse-
141
eno, ali sta ozka ali široka. Prav isto velja tudi za nepoudarjena i in m. V svoji knjigi (zanimivo je, da v slovenski javnosti sploh ni bila obravnavana) sem prav zaradi teh razlogov postavil izgovor tudi ozkih i-jev in m-jev kot za knjižni jezik običajen in torej tudi dovoljen.
Tudi skoro srednja e in o v sistemu nenaglašenih vokalov sta za knjižni jezik hipotetična: osrednja slovenska dialekta, gorenjski in dolenjski, si sama v tem' nista edina, saj ima prvi v prednaglasnem položaju zanju ozka refleksa, za o pogosto celo u, v ponaglasnem položaju pa široka e in o, medtem ko ima dolenjščina v obeh položajih vsaj načeloma široke reflekse. Bezlaj, mislim, sprejema prilagojeni gorenjski izgovor, sam sem se v svoji fonetiki odločil za dolenjskega, ker se mi zdi, da je tako pogostno v Ljubljani in ker je tako tudi enostavneje. Čisto mogoče je tudi, da ostane to vprašanje začasno nerešeno, tj. govori naj se na oba načina, dokler kateri ne prevlada, neprimerno pa je vsiljevati kot izenačenje nekak srednji glas, kakor je uvod nekritično povzel po SP 1950; Tudi kratki a bi pustil na isti artikula-cijski višini, kot jo ima dolgi a, in ga ne bi dvigal, kakor to dela uvod s kratkim naglašenim v nasprotju s preglednico na str. 17, oz. kakor preglednica dviga nena-glašenega. V naglašenem položaju se tak glas (Angleži ga zaznamujejo z narobe obrnjenim velikim V) vsaj v Ljubljani res še nekako govori, za nenaglašeni položaj pa sploh ni značilen.
Ustavimo se ob koncu našega razpravljanja o samoglasnikih še ob tako imenovanem zevu pravopisnega tipa U, ie, ia, io in iu. Pravilo o izgovarjavi takih zvez se glasi: »Pri tujkah zeva pred samoglasnikom v pisavi ne zapiramo z (izjeme so nekatere udomačene besede), čeprav zaradi mehkega nastavka samoglasnikov v izgovoru ni določne meje med samoglasnikoma; tako vezanje dela slušni vtis vmesnega j« (str. 15). — Tako. Zanimivost je tukaj že »zev pred samoglasnikom«, kakor da je možen tudi pred soglasnikom, pravzaprav med samoglasnikom in soglasnikom, saj ni verjetno, da uvod misli na zvezo treh zaporednih vokalov (kar bi morda bil zev pred samoglasnikom). Iz formulacije tudi približno ni jasno, ali tak zev v izgovoru zapiramo z nebnim pripomikom j ali ne, saj »slušni vtis vmesnega ;'« po tej formulaciji ni nič drugega kot realizacija mehkega vokaličnega nastavka, ne pa realizacija nebnega pripornika samega, tj. j. Ko bi bila uvodova ugotovitev resnična, bi morali imeti zaradi mehkega nastavka v slovenskem knjižnem jeziku ta »slušni vtis« ;-ja tudi v vzglasju. Po tej logiki bi beseda ud spominjala na besedo jud, oče bi bil joče (z majhno razliko seveda), uha bi bila pa juha. — Uvodov »slušni vtis vmesnega j« ne drži. Najlepše nam samostojnost takega vmesnega j dokazuje rodilnik množine imen tipa domačija: ko končnico a v tem sklonu zamenjamo s končnico 0, nam ostane samostalniška osnova domačij (2.skl. množ.), v kateri j prav gotovo ni rezultat posebnega »vezanja« dveh vokalov v zvezi s slovenskim mehkim vokaličnim nastavkom. — če me vse ne vara, zvenijo prav tako tudi besede tipa Mia, Maria, in sicer tudi v gen. množine, ki bi ga bilo v skladu s slovenskimi oblikoslovnimi navadami treba tvoriti prav tako kot domačijo, tj. s končnico 0: če to pri Mii in Marii res storimo, dobimo spaki Mi in Mari, za kar v pravopisu nisem našel pravila, kako bi jih bilo treba izgovarjati. Ali kot i z mehkim nastavkom?
V zvezi s pravkar obravnavanimi problemi lahko uvodu zastavimo še eno vprašanje: v čem se loči izgovor pravopisne skupine ije v hijena od izgovora skupine ie v higiena? Ali je morda tudi v hijeni j tako rekoč le slušni vtis mehkega nastavka sledečega e? Ali pa tudi pravopisni zev v higieni vendarle zapiramo z j (oz. z i)? — Mislim, da normalen Slovenec pri teh in takih besedah ne čuti nobene razlike: v obeh
142        > s
primerih izgovarja pravi j ali i, in prav bi bilo, ko bi ga tudi pisali in s tem terci-jalko, kakor je v slovenski javnosti nekdo že zapisal, le nekako pobotali s soci;aliz-mom. — Sam SP nam prinaša dokazno gradivo zoper to, kar v zvezi s pravopisnimi zvezami ii, ia itd. trdi uvod. Med primeri kakor dieta, higiena, orient itd. ima kot enakovredne navedene tudi polietilen, dielektrik in trieder. Vsaj v prvih dveh primerih imamo čisti zev, tretji pa se je na pol udomačil in se izgovarja tudi trijeder. — Če torej ločimo polietilen od pietete [polietilen piieteta, ki imata po uvodu pač oba mehak nastavek, potem razločevalni element ni "nič drugega kako navadni Tak zev, torej brez »slušnega vtisa vmesnega ;«, imamo tudi pri domačih sestavljenkah, saj npr. priostriti prav gotovo ne izgovarjamo z vmesnim ; oz. z uvodovim »slušnim vtisom vmesnega j«. — Tako bi bil naravni zaključek tega našega razmišljanja: pravopisne zveze i + vokal je treba izgovarjati kot ij (ii) + vokal. izjema so le občuteno sestavljene besede tipa polietilen in priostriti. Tako bi jih tudi mirne duše lahko pisali, torej alijirati, dijeta, socijalizem, pijonir, trijumf. In seveda tudi Marija in Mija. Pravzaprav bi bilo edino tako pisanje izgovornim navadam primerno. — Brezniku, ki je o teh stvareh pisal 1. 1914 v DiS (str. 123), je bilo jasno, da je pravopisni tip socialen ipd. mogoče izgovarjati le soci;alen ali soc7alen. Danes nam je oblika socjalen sprejemljiva le za pravopisni tip Marijan, milijon, amonijak, kar vse podpira moderna vokalna redukcija in bližina podobnih pripon.
Za zaključek bi kazalo pristaviti še nekaj besed k opisu tvorbe vokalov. Ali v slovenščini ne bi mogli najti izraza za široko razprte nezaokrožene ustnice? Ali ne bi bilo za e bolje reči, da ga izgovarjamo s široko razprtimi ustnicami, in ne kot sedaj, »z nezaokroženimi ustnicami« (str. 16). Tako bi ločili razasti, razprti in zaokroženi ustnični razmak, čemur bi po potrebi lahko dodajali prilastke vzdolžne raz-potegnjenosti pri a e i, pri o in m pa bi govorili še o vzbočenosti. — Drug tak problem je v zvezi z glasovno osnovo (str. 14), s čimer so mišljene tiste akustične značilnosti posameznih glasov, npr. samoglasnikov, ki so — grobo rečeno — posledica takšnega ali drugačnega položaja in oblike jezika, mehkega neba in ustnic ob istočasnem prehodu zračnega toka iz pljuč navzven. Odmiki od takih tipskih položajev, vendar le taki, ki ne segajo preko določene meje, kjer se začne področje sosednjega vokala, imajo za posledico akustične variacije identičnih glasov, spreminjajo jim barvo. Spreminjevalna možnost (tj. variabilnost barve) določenega glasu je podana z glasovnim sistemom vsakterega jezika. Če se v bližini kakega fonema nahaja še kak drug fonem, je manjša, večja pa, če je sosednji fonem bolj oddaljen. Med njima načeloma mora biti ohranjena tako imenovana varnostna meja, ki varuje fonološka nasprotja. Kakor hitro imata dva sosednja, npr. prednjenebna vokala fonematično vrednost, moramo pri njiju govoriti o različnih glasovnih osnovah. Zato npr. ni prav, če se za slovenska e in e trdi (str. 16): j>>V slovenščini sta se za zborni govor izoblikovala dva dolga poudarjena e: ozki e in široki e; sicer imata oba isto glasovno osnovo, vendar sta različna po izgovoru in slušnem vtisku«. — V čem je tu blizkost glasovne osnove? Saj je e bližji f-ju kakor e-ju, o čemer nas bo prepričal, če nihče drug, kak Anglež ali Nemec, ki naš ozki e zelo pogosto sUšita kot svoj široki i. — Zaradi pravkar rečenega o e-ju je tudi stavek »Odzvočni prostor za o je podobno obsežen kakor za e« neprimeren, saj suponira en sam o, s širokimi spreminjevalnimi-(barvnimi) možnostmi, ko je vendar jasno, da imamo Slovenci namesto njega dva o-ja, širokega in ozkega, oz. kakor hoče novi pravopis (str. 18, 6a), poleg njiju še enega, bolj nevtralnega, o čemer pa je, podobno kot o e tipa abiturienta, mogoče razpravljati. (Dalje prihodnjič)
143
L ena p et rič-H Olm qui s t
NORDIJSKO-SLOVENSKE LEKSIČNE PARALELE*
Ko sem se pred nekaj leti začela učiti slovensko, me je presenetilo sorazmerno precejšnje število izrazov, ki so me po svoji zvočni podobnosti in po svojem pomenu spominjali na besede iz mojega materinega jezika, iz švedščine. Ker v historičnem razdobju že vsaj poldrugo tisočletje ni moglo biti direktnih stikov med jeziki na jugu in na severu Evrope, me je razumljivo zanimalo, kdaj in po kakšni poti so nordijski jeziki mogli vplivati na slovenščino. Z veseljem sem se lotila naloge, da zberem in pretresem problematiko najbolj značilnih leksičnih podobnosti.
Na prvi pogled lahko ugotovimo, da v slovenščini ni nobene besede, ki bi bila naravnost in brez posredovanja sprejeta iz skandinavskih jezikov. Gotovo velja to za vse novejše kulturne in strokovne termine, ki jih najdemo v današnji knjižni slovenščini. Vendar ni vedno mogoče zanesljivo ugotoviti posrednika, celo pri tako mladih besedah, kakor so npr. saga, fjord ali gejzir, ki jih zasledimo v slovenskih tekstih šele v dvajsetem stoletju. Po podatkih slovarskega gradiva SAZU je med prvimi rabil besedo saga »staronordijska zgodba« Josip Vidmar v prevodu Spektor-skega, Zgodovina socialne filozofije, torej v prevodu iz ruščine. Beseda fjord pa se pojavi v Levstikovem prevodu P. Lotijevega Islandskega ribiča, torej iz francoščine. Besedo gejsir iz islandskega geysir najdemo pri Hinterlechnerju v Slovanu 1909. Toda kasneje je Glonar v prevodu Prusovih Emancipirank skušal pod poljskim vplivom uveljaviti obliko gejzer, ki jo je poljščina sprejela iz švedščine, kjer se glasi gejser. Seveda so to kulturne besede, sprejete v vse evropske jezike, enako kakor sky »smuči«, kjer je slovenščina edini južnejši jezik s starejšo domačo besedo. Po svojem poreklu so vse te besede germanske. Saga je sorodno z nemškim sagen, fjord z nem. fahren in z latinskim portus (Vries, Altnord. etym. Wb. 1961), geysir pa iz glagola geysa »razburkati« (Johannesson, Isl. etym. Wb. 1956).
Pri kulturnih besedah, ki se pojavijo v slovenščini že pol stoletja prej, v drugi polovici devetnajstega stoletja, pa prihajajo največkrat v poštev za posredovanje drugi slovanski jeziki, deloma pa tudi nemščina. Besedo knuta »bič« so si Slovenci najprej izposodili iz ruščine. Prvič je izpričana pri Cigaletu kot masculinum knut, kakor jo najdemo v ruščini že od XIII. stoletja dalje. Izposojena je iz staronordij-skega knutr, staro švedsko knuter. Toda nemščina si je to besedo izposodila od Rusov kot femininum die Knute in nemška oblika je kasneje narekovala spremembo spola tudi v slovenščini.
Fran Erjavec je v svojih prirodoslovnih spisih uvedel v slovenščino vrsto nordijskih nazivov za severno favno. Mednje spada leming »vrsta miši«. Izhodišče je dansko lemming (Falk-Torp, Dan.-norv. etym. Wb. 1960), v slovenščino je bilo sprejeto morda preko nemške oblike der Lemming, ki mu konkurira po ruskem imenu pestruška skovani domači izraz postrušnik. Slovenski pravopis 1962 pozna samo severni postrušnik in zavrže leminga, ki se je že uveljavil v zoološki terminologiji.**
* Po seminarski nalogi L. Petrlö-Holraquistove priredil za tisk P. Bezlaj.
** Kako nevarno in neodgovorno je spreminjati ustaljeno terminologijo, nam priča nedavni prevod norveškega teksta J. Falkbergeta V znamenju kladiva I, 1962, str. 381, kjer je uporabljena beseda postrušnik za neznano vrsto severnih ptic. Tako ne bo slovenščina nikoli prišla do jasne in vsem razumljive strokovne terminologije.
144
Prav tako se je uveljavilo pri nas tudi narval »vrsta kita«. Erjavec navaja še sinonime potval, kašelot in glavač, ki pa se razen zadnjega niso obnesli. Izhodišče je nordijsko (švedsko, norveško, dansko) narval z nejasno etimologijo. Drugi del besede je gotovo nordijski val »kit«. Posrednik na poti do slovenščine je moglo biti tako rusko narval kakor nemško Nanoall, vendar je znano, da se je Erjavec oziral predvsem na slovanske terminologije. Preko ruščine je sprejel besede kakor tjulenj (iz laponskega tuVVa), mamut (verjetno jakutska beseda), rosomah (morda z vogulščine), vendar se je, kakor kaže mamut poleg ruskega mamont, mamot, ali mrož, rus. morž (iz laponskega morSša), oziral tudi na češko terminologijo.
Od slovanskih jezikov se je samo ruščina že zgodaj vključila v severno evropsko kulturno področje in začela sprejemati izraze baltskega bazena. Med temi so posebno zanimiva nekatera imena rib, npr. trska »polenovka«. Kakor slovenska beseda je tudi srbohrvaško treska iz ruskega treska. Čeprav se ta riba imenuje švedsko in dansko torsk, islandsko thorskr (sorodno temu je nemško DorschJ, je vendar tudi laponsko torske in finsko turška. Skrajno težko se je pri tej besedi odločiti za katerokoli mnenje o poreklu, starosti in poti iz jezika v jezik. Nekateri novejši raziskovalci slutijo v njej paleoevropski relikt. Za rusko obliko je težko najti normalno glasoslovno pot, ki bi potrjevala domnevo, da je zares izposojena iz nordijščine. Isto velja tudi za sled »slanik«. Rusko selbdb, seledka ne odgovarja popolnoma regularno švedskemu sili, starejše sild. Poleg tega najdemo tudi litavsko silki, lotiško silke in celo finsko silakka. češko sled' in poljsko šledž bi kazalo na praslo-vansko "seldh. Srbohrvaškemu sled in slovenskemu sled je kumovala češka oblika imena. Sicer pa tudi ta beseda nima jasne etimologije ter verjetno ni v nobeni zvezi s sol, slan, kakor so včasih domnevali.
Ime za morsko ribo skat »Raja battis« pa si je mogel Erjavec izposoditi samo iz ruskega skat. To pa ni iz latinskega squatus, kakor je mislil še Miklošič v Etym. Wb. 298, ampak iz švedskega skata, norv. skata, skat (Thornquist, Stud. 81). čeprav primerjajo vsi etimološki slovarji te nordijske besede s homonimi skate »sraka« in dalje s samo Šved. sfcaie »drevesna krošnja« in naj bi bilo staro latinsko sguatus popolnoma drugačnega porekla (glej Walde-Hofmann, Lat. etym. Wb.), opozarja v zadnjem času K. Treimer, Ethnogenese der Slaven, 38, pri teh imenih na srednje-irsko scatan »slanik« in na spodnjenemško Sche(i)den »slanik«. Pri imenih rib se odpirajo jezikoslovcem vedno novi, iz: 3dno težavni problemi.
Manj zanimive so besede tipa pud »utež«, ki je v slovenščini in v srbohrvaščini ruska izposojenka, izhodišče je staro nordijsko *pund iz latinskega pondo (Kiparsky, 157). V ruščini je to stara izposojenka, izpričana že v novgorodskih kronikah. Pri nas se uporablja ponajveč samo v prevodih iz ruščine.
S stališča slovenščine so vse to samo mlade izposojenke, pri katerih je nordijsko poreklo samo slučajno. Pri ustvarjanju knjižnega izraza so se Slovenci ves čas zatekali v prvi vrsti h kulturno razvitejšim slovanskim jezikom in to že zelo zgodaj. Za ime velikega morskega sesalca kita so prvi protestantski avtorji rabili latinsko izposojenko balena, belena (iz lat. balaena, ballaena). Toda že pri Megiserju 1592 najdemo rusko ali cerkvenoslovansko izposojenko kita (f.). Rusko kit je iz grškega ketos, slovenska izposojenka je skoraj dvesto petdeset let starejša kakor češka. Za cervus alces uporabljajo starejši slovenski avtorji latinsko izposojenko alcen, Erjavec pa je uvedel los po rus. losh, češ. los. Za cervus dama pa je Erjavec uvedel naziv damjak, češ.danek, danelik, pol. daniel, toda damjek »Gemse« je
145
izpričano že pri Gutsmannu v XVIII. stoletju. Kje jo je našel Gutsmann, je uganka. Latinsko damus ali dama »gazela« je iz libijščine (Wartburg, Franz. etym. Wb. III, 11); italijansko daino, frane, daim, daine in nemško Damhirsch, Dambock izvajajo po navadi iz tega, medtem ko se zdi angleško dol, anglosaško da, šv. dovhjort nekaj drugega. Le malo je verjetno, da bi bila slovenska beseda domača.
Vendar nastajanje slovenske prirodoslovne terminologije ne spada v okvir moje naloge. Navedeno gradivo priča dovolj zgovorno, na kakšen način so se uveljavili nordijski izrazi. Po enaki poti so zašla v slovenščino tudi osebna imena tipa Olga, preko rus. Olbga iz staronordijskega Helga, ali Igor, preko rus. Igor, starorus. tudi In-bgvar-b iz nord. Ingvarr.
Nordijskih izposojenk pa niti v ruščini ni veliko. Clara Thömquist, ki jim je leta 1948 posvetila posebno monografijo »Studien über die nordischen Lehnwörter im Russischen«, jih z gotovostjo priznava okoli trideset. Vse so po večini dokaj stare in segajo v obdobje Varjagov. Tudi v švedščini so redke izposojenke iz ruščine; celo v primerih, kakor je npr. švedsko körsnär »krznar«, pot ni bila direktna, ampak je treba enako kakor pri nemškem Kürschner izhajati že iz stare germanske izposojenke stvn. kursinna »kožuh«, srvn. kiirsenoere iz praslovanskega *k-brzbno. Sodeč po glasoslovju, se je moralo to zgoditi že pred devetim stoletjem. Isto velja tudi za Šved. torg, staro Šved. torgh, norv. torg, dansko torv »trg«, kar skoraj gotovo ni izposojeno šele iz ruskega torg, ampak enako kakor finsko turku, litavsko turgus, letsko tirgus »trg« morda iz praslovanskega *ti,rg-h ali pa morda celo iz še starejšega skupnega vira. Ilirsko Tergeste in Tergitius »negotiator« kaže pri enakem pomenu drugačen vokalizem, tako tudi albansko trege »trg«. Čeh B. Hrozny (Nejstarši d,ejiny pfední Asie, 87) je opozoril s sirijskim taggára »trgovec« in starim asirsko babilonskim tamgaru »trgovec«, da je to prastara kulturna beseda, ki se je verjetno po več poteh razširila iz Azije v Evropo.
S temi primeri pa že prehajamo na področje pragermansko-praslovanskih kulturnih stikov, ki so pustili v obeh jezikovnih skupinah opazne sledove. Že dlje kot sto let je ta problematika intenzivno obravnavana v jezikoslovju, toda še vedno se pojavljajo nova mnenja in zadnja monografija te vrste, V. Kiparsky, Die gemein-slavischen Lehnwörter aus dem Germanischen iz leta 1934, je danes že v mnogih ozirih zastarela, če si izberemo za primer samo slovensko nuta »čreda govedi« poleg nutnjak »bik«, ki je izpričana tudi cerkvenoslovansko, staro in novo rusko, lužiško in polabsko, je seveda na dlani primerjava s staroislandskim naut »govedo«, stvn. nos »animal, jumentum«, iz pragermanskega 'nauta, kar bi glasoslovno seveda moglo biti izhodišče slovanskih oblik. Polabsko nazalno obliko akuz. sg. raonion so smatrali za mlado. Pri nas je že Krek v prvem letniku Kresa, str. 117, opozoril na priimek Notar, sedaj po vojni pa je Milko Kos v Primorskih urbarjih I, str. 50, spravil v evidenco tudi latinizirano slovensko obliko iz leta 1375: pascunt nodam, noda pecimdum. Kljub cerkvenoslovanskemu nuta je tudi oblika z nazalom monta že pra-slovanska dubleta. Oštir, Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen, RZDHV VIII, 98, je k tej, tudi v lit. n&uda »imetje«, »korist« in iot. nauda »denar«, pritegnil lot. manta »imetje (iz "namta) in proglasil obe dubleti za paleoevropski kulturni relikt. Naknadna slovenska najdba podpira njegovo domnevo vsaj tako daleč, da je treba poleg germansko-baltoslovanske osnove "naut— računati z dubleto *namt—.
To je seveda samo en primer, kako se problemi zapletajo. O že tolikokrat obravnavani besedi vitez, ki je splošno slovanska, izpričana že v cerkvenoslov. obliki vite^dzb, vemo pravzaprav vedno manj. Tudi romunsko »iieag »junak» kaže na slovansko izposojenko, medtem ko je staro prusko viting »nižji plemič« vendarle
146
nekoliko sporno. Že zaradi razširjenosti te osnove pri Slovanih je dvomljivo nordijsko poreklo. Starejši raziskovalci so mislili na staro nordijsko vikingr, ki niti samo ni še dovolj etimološko pojasnjeno (Rudnicki, Slavia occ. V—VI, 434). Pri Adamu iz Bremena je izpričana tudi oblika vithingos. Kiparsky je mislil na staro frizijsko vitsing s palataliziranim k', toda v nemških listinah iz XII.—XIV. stol. se pojavljajo tudi oblike withasis »in equis servientes« poleg Witsesen »rustici«, medtem ko je pomen nordijske besede »pirata«. Tudi drugi poskus primerjave s staro nordijskim hvitingr »blonder Mann, Vornehmer« ni vzdržal kritike. Od Brücknerja dalje poskušajo to besedo izvajati tudi iz slovanščine, iz neke rekonstruirane osnove *mth »korist, imetje«. K temu suponirajo praslovansko vitéribCb, kar je šele kasneje' dalo vite^dsb (Slavia XXII 254 d.). Vasmer, REW I 206, zavrača tudi te možnosti. Noben etimološki slovar pa niti ne navaja Oštirjevega mnenja (Etnolog II 62 in Arhiv za arb. star. I 115) o paleoevropskem poreklu besede. Tudi za besedo kladenec, kladez, ki so jo v slovenščino uvajali iz srbohrvaščine in cerkvene slovanščine, staro klade^dzh, so mnenja deljena. Otrebski (Slavia occ. XIX 57) in Machek poskušata najti zanjo slovansko razlago z enakim'razvojem sufiksa kakor pri vite^dsh. Ker je beseda vzhodno- in južnoslovanska, seveda ne pride v poštev za razlago švedsko källa »studenec«. Za izhodišče slovanske besede so postavljali rekonstruirano gotsko "kalding k izpričanemu kalds »mrzel«. Staro nordijsko kelda pa je izpričano in k temu Se finska izposojenka kaltio »studenec«. Švedska krajevna imena Källinge, Käldinge pa so ohranila tvorbo, ki jo je treba suponirati za izhodišče slovanski.
Svoj čas so primerjali nekateri avtorji tudi slovensko srajca, cerkv. slov. srafca »vestis« in sraky »tunica«, ohranjeno samo še v slovenščini in ruščini, s švedskim särk s prvotnim pomenom »svila«. Stari Švedi so tudi obale Kaspiškega morja imenovali Serkland. Beseda je razširjena po vsej Evropi, litavsko šarkas, latinsko serica, sarica, albansko Sarke itd. Steinhauser (Slavistična revija III, 284 si.) je skušal vse to izvajati iz arabskega šarg »vzhod«, berbersko serkr, vendar je še najbolj zadovoljivo raziskal etimologijo in pot te kulturne besede Schuppisser v svoji disertaciji »Die Benennungen der Seide im Slavischen«, 1953, kjer navaja kot zadnje izhodišče mongolsko chirgek »surova svila«, medtem ko je rusko šelk, nordijsko silki še najbolj verjetno iz kitajščine.
Prastara kulturna beseda je tudi slovensko in splošno slovansko izba, jezba, ispa, jspa, hajzba (zadnje z Murskega polja), praslovansko verjetno *jhst-hba. Po eni verziji naj bi bilo to izposojeno iz germanskega stuba »soba«, staronordijsko stofa, stufa »kopalnica«, švedsko stuga »kmečka hiša«. Pragermansko "stubum pa naj bi bilo sprejeto iz romanskega extufa »Ausdünsten«, ital. stufa, frane, étuve »kopalnica«. Zraven spada tudi litavsko stuba, finsko tufa in madžarsko szoba, kar se nadaljuje tudi v turškem soba ter je ponovno prešlo še enkrat v južnoslovanske jezike. Po mnenju drugih so tako germanske kakor slovanske besede neodvisno sprejete iz romanščine (Machek, Slavia XXI, 275). Po Oštirju, Etnolog II, 60, je tudi to prastara, predindoevropska kulturna ostalina.
Takšnih besed se nabira vedno več. Prakulturni relikti utegnejo biti tudi slovansko jeseter (v slovenščino sprejeto verjetno iz češčine), rus. oseir, stvn. sfuno, staro nordijsko styrja, švedsko stör. Tudi slovansko karp, krap, ima paralele v ger-manščini, nem. Krapfen iz tega ital. carpa itd., vendar se zdi, da je švedsko karp izposojeno iz srednje visoke nemščine. Sumljivo je tudi ime gobe slov. smrček, cmrček, praslovansko "sm-hržb poleg nem. Morchel, pragermansko "morhila, "mor-hala, švedsko morkla, murkla «Morchella esculenta«. Enako slov. mrkev, praslovansko "m-hrky in pragermansko "morhon, nem. Möhre. Tudi iz češčine prevzeto
147,
slov. opica, nem. Affe, staronordijsko api, pragermansko *apan in prakeltsko 'abranas se zdi takšna prastara kulturna beseda ali dediščina starejših jezikovnih plasti. Vendar je takšnega gradiva posebno pri rastlinskih in živalskih imenih toliko, da ga ni mogoče v celoti zajeti pri razpravljanju o slovensko-nordijskih leksičnih paralelah.
Težko je povedati kaj novega tudi o takšnih germansko-slovanskih podobnostih, kakor je npr. slov. mleko, švedsko mjölk, nem. Milch iz pragermanskega *meluk—. Podobno je tvorjeno tudi staro irsko melg, mlicht in celo toharsko malke. Iz indo-evropskega korena "melg— je domače slovansko molsti, mlezivo. Mleko je morda res izposojeno iz pragermanščine, vendar iz takšne etimologije ni mogoče delati daljnosežnih kulturnozgodovinskih zaključkov, kakor jih je svoj čas Peisker. Tudi slovansko tvarog-b »sir iz kislega mleka« nima nič skupnega s staronord. thvara »žvrklja«, kot je mislil Torp, niti ni to izposojeno iz turkotatarskega turak »sirx, kakor je po Miklošiču povzel Peisker in zgradil na tem celo prakulturno teorijo. Beseda je slovanska, narejena iz tvoriti, tvar kakor latinsko formaticum iz forma. Iz istega korena kakor tvoriti je tudi grš. tyros »sir« in staro perzijsko tuiri— »kislo mleko«.
Nedvomno pa je germanskega porekla slov. in splošno slovansko hiša, hiža, his, hiz, hisek, prim, staro germansko huso, staronordijsko hus. Enako slovensko hlebec, slovansko chleb-b iz gotskega *hlaifs, staro noid.hleifr »kruh«. Sporno pa je hlev, ker je gotsko *hlaiw »grob, votlina« pomensko preveč oddaljeno, staronord.'ftZe »zavetje«, švedsko lya »brlog« iz "hlewja pa glasoslovno ne ustreza.
Mnogo besed, ki so jih včasih razlagali kot germanske izposojenke, pa je samo prasorodnih in vidimo v njih skupno indoevropsko dediščino. To velja za splošno slovansko gluma, glumiti (v slovenščini je besedo rabil že Trubar in ni srbohrvaška izposojenka), kar so primerjali s staroislandskim glaumr »lärmende Munterheit«. Tudi slov. spod »Eimer«, srbohrvaško spud, rus. spud, češ. spond, ni pomensko isto kakor staronordijsko ''spann, švedsko spann, dansko spand. Sorodno je tudi lit. spangis in latinsko spanda. Takšne, na prvi pogled presenetljive prasorodne podobnosti so tudi slov. sioZp, švedsko stolpe, staronordijsko "stolpi »steber«, dalje slov. del in Šved. del (to iz germanskega daili), slov. breg in Šved. berg, slov. gros in Šved. gas, morda tudi slov. mrk in Šved. mörk, ako to zadnje ni onomatopoija, česar zaradi pomanjkanja literature nisem mogla ugotoviti.
Praslovansko 'go^Sb kaže poleg litavskega žansis kentumski, ne pričakovani satemski refleks, vendar je problematično, da bi bila slovanska beseda izposojena iz germanščine. Pradomovina gosi je severna Evropa, njeno indoevropsko ime pa se je razširilo kot kulturna beseda celo do kitajščine.
Nekatere nordijsko-slovenske zveze pa so samo slučajne. Naj .omenim slov. istrsko dial, dragra »vrsta mreže za ribolov«, za kar je že Strekelj ugotovil, da je izposojeno iz istrsko romanskega draga »leva di ferro«, ital. draga »Schlammräumer«. To nima nič skupnega z rus. doroga »kleine Angelschnur«, izposojeno iz staro nord. dorg, Šved. dörj. Sorodno pa je kljub različnim pomenom slov. dial, bota »čevelj, golenica«, kar je zašlo v slovanske jezike iz francoskega botte ali iz srednjeveško latinskega botta »čevelj«. Poreklo besede je germansko *butt— »stumpf, staronord. *butr, norveško but in švedsko dial. buta.
S tem seveda še ni izčrpano celotno gradivo paralel, ki bi jih bilo mogoče pritegniti k obravnavanju. Vendar sem se izogibala onomatopoij in zahodnoevropskih tujk, ki so zašle v oba jezika. To je manj zanimivo gradivo, ki ne pove nič bistveno novega niti o prakulturnih stikih prednikov obeh narodov niti o nastajanju slovenskega knjižnega jezika.
148 i
Ocene» porociia9 sapishi
v SPOMIN MAXU VASMERJU
Dne 30. novembra 1962 je umrl v Berlinu profesor Max Vasmer, brez dvoma najpomembnejši nemški slavist, obenem pa eden izmed tistih redkih izbrancev, katerih imena naštevamo v stroki med prvimi. Po rodu je bil baltiški Nemec, rojen v Petrogradu, in sVojo pot akademskega učitelja je začel na univerzi v Saratovu. Med rusko revolucijo se je umaknil najprej v Dorpat, kmalu nato pa v Leipzig. Od leta 1926 dalje pa je bil z dvema kratkotrajnima prekinitvama, v New Yorku in v Stockholmu, do svojega odhoda v pokoj profesor na berlinski univerzi.
Svoje življenje je posvetil raziskovanju slovanskega izraznega fonda, leksike in onomastike. Bogato praktično znanje jezikov, ki si ga je pridobil že v rani mladosti in ga je kasneje med študijem venomer dopolnjeval, mu je omogočilo, da se je razvil v najbolj temeljitega poznavalca jezikovnih razmer in lingvistične paleontologije ruskega prostora z vsem pripadajočim obširnim zaledjem od grščine in iranščine do turkotatarskih, uraloaltajskih, ugrofinskih, baltskih in germanskih jezikovnih plasti, ki so odigrale svojo vlogo pri formiranju vzhodnoevropskega bazena. Združeval je v sebi nemško temeljitost in slovansko širino. Ostal bo Se dolgo nepogrešljiv učitelj vsem, ki jih mikajo težavni in zapleteni problemi bazenske lingvistike in lingvistične stratigrafije. V slavUstiki samo pri Miklošiču in Vasmerju lahko sledimo celotnemu ustvarjalnemu procesu, kako se iz opreznega, hiperkri-ličnega in natančnega dela pri reševanju drobnih problemov, preko poglabljanja metod in temeljnih pogledov, rojevajo velike, neovržne sinteze. Med deli, s katerimi je postal slaven, bi omenil njegove monografije o slovanski kolonizaciji južnega dela Balkana, naprej »Greko-slavjanskie etjudy« (1909) in nato še »Die Slaven in Griechenland« (1941). Temu je treba dodati še knjigo o obratnem procesu, o vplivanju Grkov na balkanske Slovane »Die griechischen Lehnwörter im Serbokroatischen« (1944). S problemom kolonizacije ruskega prostora pa se'ukvarjajo monografije »Untersuchungen über die ältesten Wohnsitze der Slaven^ Die Iranier in Südrussland« (1923), ki ji siede »Beiträge zur historischen Völkerkunde Osteuropas. L Die Ostgränze der baltischen Stämme. IL Die ehemalige Ausbreitung der Westfinnen in den heutigen slavischen Ländern. III. Merja und T scheremissen« (1932—1936), nato pa še celotna sinteza »Die alten Bevölkerungsverhältnisse Russlands« (1941).
Od prvih začetkov svojega znanstvenega delovanja pa je ves čas sistematično zbiral in pripravljal gradivo za ruski etimološki slovar, čeprav mu je med bombnim napadom na Berlin zgorelo vse gradivo do zadnjega listka, je vedarle še našel v sebi dovolj moči, da je v pičlem desetletju ponovno zbral vsaj najvažnejše gradivo in uresničil tudi ta načrt. Njegov »Russisches etymologisches Wörterbuch« (1953—1958) v treh knjigah na 2100 straneh je do sedaj največje in najbolj popolno delo te vrste pri Slovanih. Res se mu včasih pozna naglica in pogrešamo v njem marsikaj, na kar bi Vasmer v normalnih delovnih razmerah bolj tehtno odgovoril. Kljub temu je nepogrešljiv.
Smrt ga je dohitela v sedeminsedemdesetem letu starosti, ko je bil kot profesor že nekaj let v pokoju, ne pa še kot ustvarjalen delavec. Pred dobrim letom je začel izhajati njegov »Wörterbuch der russischen Gewässernamen«, ki naj bi tudi obsegal tri debele knjige, nedavno pa je izšel v njegovi redakciji tudi prvi zvezek najobsežnejšega dela »Russisches geographisches Namenbuch«, kritične izdaje toponi-mičnega gradiva, zamišljene v najmanj sto zvezkih. Upati smemo, da bodo njegovi najbližji učenci in sodelavci nadaljevali ta obsežni načrt.
Bolj mimogrede se je včasih dotaknil tudi slovenskih problemov. Posegel je v diskusijo o imenu Kranj, Kranjsko (Acta et comm. univ. Dorpat. B I, ur. 3, 8) in o Kosezih (Zbornik Miletiču, 1933, 164). Mnogo dragocenih slovenističnih in za slova-nistiko važnih prispevkov pa najdemo v časopisu »Zeitschrift für slavische Philologie«, ki ga je on ustanovil leta 1923 in urejal do zadnjega. Tudi kot urednik knjiž-
149
nih serij »Veröffentlichungen des slavischen Instituts Berlin«, po vojni pa še : »Grundriss der slavischen Philologie und Kulturgeschichte«, je pomemben ne samo \ za splošno slavistiko, ampak tudi za slovenistiko. i
Med Slovenci je imel veliko osebnih prijateljev in v kritičnem času po koncu ¦ vojne sta tudi naša univerza in akademija pomagali z izdatnimi knjižnimi darili-^ obnoviU njegovo delavnico.
France Bezlaj
NEKAJ NOVIH KNJIG O SLOVSTVU NOB
VI
NOB v celoti, vklju5iyoč todi kulturno ia slovstveno dogajanje, je v naši pubffi-cistilka In znaoosbl, da azikljufiimo leposlovje, imvaH. naravnost povodenj člankov, listkov, spominov, raaprav, kritik, poročil ffltn. V tanljaigi Eiiaffioeita Skieaila pod naslovom Petna^jst let biMiografije o narodnoosvobodilnem boju Slovencev, 1945—1959, ki jo je izdal in jaložii Inštiitait m zgodovino delavsk^a gibamja v Ljublj^ani, 1962, pravi dr. Metod Mikuž v spremna besedi: »o nObenem našem zgodovinskem razdobju se še ni napisalo toliko kot prav o NOB« (V.). V resnici šteje Škerlova bibliografija (odslej SB) 6461 bibliografskih enot. Precejšen del govori o slovstvu. ŠB ima znanstven namen. Skerl o svojem gledanju na vprašanja bibliografije NOB razpravlja v predgovoru in utemeljuje svoje vodnike. Ni tu mesto, da bi na široko govorili o teh vidiMh, pogledali pa bomo, koMko knjiga utegne pomagati našemu slavističnemu razpravljanju.
ŠB prekaša po svoji popolnosti in širini Slovensko bibliografijo (NUK). čeprav sifcuša bilK pamiagalLo predvsem za zgodovinsko razialcovanje NOB, priteza tudi kulturoo dogajanje, slovstveno snovanje, gledališče, slikarstvo itn. Temeljna zahteiva za prevzem kakega čilanika v ŠB je billa »njegova dokumeotamična vrednost za proučevanje zgodavSne NOB« (avtor, X). Tako mi je razumljivo, da ne najdem v ŠB tega in onega, kar bi po mOjem mnemju sodilo v tako bilbliograEijo. Kuiljtura ije bdfla z NOB tako neposredno zilliifca, da je najširše upoštevanje njenega deleža ali njenega uveljavljanja v teh letih neizogibno nujno, šia-še upoštevanje kulturnega področja bi v ŠB pomenilo samo obogatitev, dasi seveda obenem obtežitev dosedanjega gradiva, od urednika pa razširitev dela in njegovih dosedrnijih vidikov. Mislim, ida ne bi biio prav, uveljaviti tudi na slavističnem področju vidik, M. si ga zastavlja avtor, namreč da morajo biti v članku »natančno doto-čeni prostor, čas in konkretne 'Osebe« (VII). Zdi se mi, ida moramo tu biti širši. Tudi osebna Tazimišl'j'anja ali esejistična razglabljanja o slovstvenih pojavih in kultumih pri-Badevantjffili v NOB morejo todlStvenD idopdlnijevati nalšo podiobo, ki ijo imamo o NOB. Zdatj SB prinaša mnogo reči, ki so zigolj idrobci, samo nebistveno ponavljanje že drugje bolje in temeljiteje obravnavane teme, le premlevanje malenkostnega podatka. Primerjaj na primer, kaj vse in koliko je pisano o Bogu, o tehnikah, zHasti ljubljanskih, o potovanju v Jajce, o posameznih razvojnih stopnjah osvobodilnega boja v celoti ali v posameznih slovenskih pokrajinah in podobno, številka skoraj šest tisoč in pol bibliografskih enot je visoka, vendar je vrednost prispevkov o zgodovini NOB zelo različna. Ne bi bilo napačno, ko bi bil Škerl ^tu širje odprl vrata tudi gradivu, M se mu zdi mogoče premalo dodnimlentamo, i>a zadeva naše Slovstvo. Tiistemu, ki se bo nadrotoo ukvarjal s Btavsihram NOB, naj velja opozorilo, da ne vsebujejo vsega bibUografekega gradiva ne ŠB ne Slo-vensike bibliografije, pa ne zato, ker nobena bibliografija po svojem bistvu neikako ne more biti popolna, ampak zato, ker se ljudje, M nabirajo in odbirajo gradivo, raziha-jajo po svojih vidikih. Vsekakor pomeni ŠB bistveno bibliografsko pomoč tudi na^ slavistiki, ne itao pa odveč, da škerl sam ali kdo drug ob prvi priložnosti' dopolni sedanjo bibUogirafijo, po načelu, da je bolje preveč kakor premalo, še z novim gradivom o slovstvu in kulturi v NOB.
Naj zapišem nekaj opomb, ki naj ne pomenijo dopolnjevanja, ampak le opozarjajo na vTzeH in opustitve, verjetno iziiajajoče iz idrugačnih pogledov na odbiranje bibliografskega gradiva, čeprav se ne morem ubraniti vtiisa, kakor sem že zapisal, o precenjevanju poliitiene in vojaške dejavnosti.
ŠB pozna Čemejevo, Husovo, Campo, široka, ki so med slovenskimi kulturnimi delavci Mia žrltve vojne, nie pozna pa KoSalka, Koiaairja, Grataitia, Šiifrerja. O Himatu in Smrekarju imamo monografiji (1960, 1957), ki ju ne navaja. Upoštevana ni Menašejeva knjiga Mesesnelovega izbranega dela Umetnost in kritika, 1953, kjer imamo opis njego-
150
vega življenja in dela med okupacijo, v bibliografiji o njegovem življenju pa ved člankov, ki bi spadali v ŠB (in po kateri M J. P. avtor lahko raarešil). Če navaja Cesarjev članek o Flandru v JiS 1957/58, bi mogel vsekakor navesti tudi Koširjev članek en letnik prej, na katerega Cesar navezuje. Iz proletarskega pisatelja Moškriča sta v ŠB nastala dva: Mošikriič din Moj'steeirc, Jiočena tuidd v Begliisitiru. OVCeniim, da ipo svoje osveitUjujjejo Žla-pančiča nenavedeni članki, kakor Mikužev Anton Pesnik — Oton Zupančič (S. Por., 23. I. 1948), HudaJesov Ž-eva pesem v partizanskem Užicu (Mrb. Vestnik 28. I. 1948), Budalov Primorje in OB v ž-evi besedi (Razgledi 1948) ipd. Če je navedena Udovičeva bibliografija partizanskega tiska iz Slovenskega zbornika, bi spadalo v knjigo tudi Kranjčevo Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska, ki mu je napisal nekaj uvoda D. Moravec (1945). Avtor je zgrešil vodnik za razstavo slovenskega šolstva, 1948, ki vsebuje poleg opisa partizanskega šolstva tudi nekaj slik in grafikov. V SBL je do 1959, do kamor sega ŠB, opisan že tudi N. Pimat. Pri Kozakovi Leseni žlici ni zapisana ipoiemiiika med tn|jim Sn J. Voidmairljem v NWem svetu, bilstvanio pomemlbna za (vpraSanJ© do^kumentaimosti memioaalsike proae. Neenotno ije SkeaHovo navnaoje s ponatM. Ponekod ponatise iz partizanskih let opremi z opombo, drugod ne. (Prim. zapds pri 5290 in. 5291, da sta članka vzeta iz partizanske knjige IX. Eno leto IX. korpusa, pri 6185, ki je iz iste knjige, pa to ni zapisano.) Pri listku o Robu (4809) in Smrekarju (5162) prvi natis ni zapisan, pri 2851 pa je. Zakaj je zaznamovan odlomek Potrčeve črtice Podoba Slavke Klavore (4173), niso pa vnesene obj^ave celote? Mogoče zato, ker je dokiimentaren samo odlomek? 2e, toda dokumentarni odlomek je tudi del celote v vseh objavah. Ne morem se strino^ati z načinom zapiska na primer o Moravčevi izdaji Kaj.ulia: bibliografija bi morala informirati, da vsebuje izdaja obširne opombe, ki posredujejo vpogled v Kajuhovo pesniško delavnico. Vsebinski zapiski, ki jih je avtor dodal večini bibliografskih enot, so koristni, želel bi si jih še več in tu in tam določnejše. Kljub avtorjevemu prizadevanju je še vedno ostalo dokaj psevdonimov in avtorskih kratic nerazrešenih, vrednost prispevka pa je lahko bistveno drugačna, če vemo za njegovega avtorja. Tu je treba iskati dalje, če za kratico —er beremo Winkler, članek o ustanovnem občnem zboru (in ne zborovanju) sindikata profesorjev in učiteljev v Črnomlju leta 1944 dobi vse drugo težo. Če v črkah H. U. beremo Hugo Uhlif, zraste tehtnost piščevih izjav o zadnjih urah Henrika Smrekarja. Ipd. Ne strinjam se s škerlovim načinom, ki je menda bibliografsko pravdOo, da navaja članke vedno pod resničnim avtorjevim imenom. Če iščeš Filipa Kalana, v ŠB ne najdeš ne kazavke ne imena: vnesen je kot: /Kumbatovič/-PiMp Kalan. (V Registru ga seveda ni ne tako ne talko.) Podotaio jfe z Borotm, ki ga naljdeš pod: Pavšfflč Vladimnlr-Matej Bor, v R^iStru pa pod: Bor Matej ( = Pavšič Vladimir) oziroma pod: Pavšič Vladimir gl. Bor Matej. Potreben bi bil register psevdonimov posebej. '
Veliko vrednost ima Skerlov stvarni Register. Slavist najde pod imeni in pojmi zapisano bogato gradivo (npr. gledališče, glasbeno ustvarjanje, kulturniki, literarno ustvartjainje v NOB Sltin., imtena posameznih utitvanjavceiv ipd.).
OiMoisItSditrana knljiga Seanam graldliva tea prosUave, ki jo 'je s kDleiktiVom kranjBike študijske knjižnice sestavil Stanko Bunc, ima praktičen namen: ob pripravljanju prireditev naj pomaga, »kaj naj izberemo in kje naj dobimo gradivo, da bo spored po vsebini in obliki dosegel svoj namen« (I). Gradiva je kljub izbiranju tudi tu zelo veliko, skoraj 250 strani. Razporejeno je po dnevih letnih proslav (npr. Prešeren, Cankar; za ustanovitev OF, prvi maj, dan vstaje, dan borca in ustanovitev KP je gradiva, ki bi šlo pod naslov našega obravnavanja, največ). Zapiski opozarjajo na snov za predavanja in članke, za deklamiranje in recitiranje ter na odrske in pesemske tekste. Seveda Seznam noče biffi popolna toiMiografija gradliva o Btavlstbvu NOB, prinaša pa razme- ¦ romla Vensko opoerarnl na potmembneijše, laže doseglijStvo in upoiratano gradivo. Ureditenr je jasna in strokovno zanesljiva. Knjiga ustreza svojemu namenu, sega pa tudi v širša področja, kot je sam NOB.
...^.^.^^..jt.^____,:.^.^-^^^.y. iktor Smole j
SMILJAN ROZMAN, MESTO
Mladi pisatelj Smiljan Rozman si je že s svojimi prvimi proznimi deli utrdil ime izrabUtega ^tillfflslta in Odkritoisirenega, tstootraj netizproBtnega topazoivaJtoa foi kritika majhnih človeških usod, ki se rojevajo v obdobju tik pred drugo svetovno vojno in po njej. V zbirki devetih novel z naslovom »Mesto« se zvrstijo z dokajšnjo naglico pred nami
151
desetine in desetine človešlkih likov^ ki zbežijo mimo bralcsa označeni s skopimi, a v bistvo segajočimi potezami. Te zadostujejo, da pred nami zaživi svet vsakdanjih trenutkov, vsakdanjih horizontov malega človeka. Pisatelj se ne utegne ustavljati ob posameznih usodah. Njegov junak je kolektiv. Zato vedno izbira takšen pros1x3r in tako okolje, kjer je kolektiv najdostopnejšii in najbolj izrazit. V zbirki »Mesto« so to ljudje, ki živijjo v starem delu mesta ob reki in se srečujejo v gostUni (Reka), različni ljudje, vojaki in otroci na nedeljskih izletih (Park, gostilna, gozd), skupina ljudi v napetem pričakovanju bombnega napada (Zaklonišče), gruča dečkov, ki se igrajo obešanje (Vešaila), ljudje iti njihovo različno reagiranje na spremembe, ki nastajajo v vojnem času (Biairake), maiomlešoainska ustalljienost in mioMtonoisIt, ki se ne da motiti Sn razgibati (Kavama). Prizorišča, kjer pisatelj v širokem obsegu lahko zajame dogajanje v večjli Bfcupiloi aijuidi, !80 v tej abiirki še pofaopafliišče (Pokopališče), zakotni »hotel« sumljive vrednosti s sumljivimi ljudmi (Hotel v senoi ljubega boga) in velika stanovanjska hiša s satjem raznolikih človeških usod, razdeljenih v nadstropja in sobice (Stanovanjski blok).
Pisatelj Eozman oblikuje kolektiv vedno v gibanju. Postavlja ga v čas kakršnihkoli sprememb zunaj njega^ naj bo to vojna, prihod tujca ali zidanje novega bloka. Ljudi v kolektivu oblikuje iLot posameznike, ki pa so nerazdružno povezani v večjo enoto, v Skupino. Gibanje teh likov se kaže v premikanju obrazov in rok, v vsakdanjih gibih, ki se vedno ponavljajo. Ne raziskuje miselnih in čustvenih operacij v posameznih ljudeh. Le malenkostne opombe, ki jih navrže mimogrede, dajo slutiti notranje dogajanje v njih, k čemur pripomore tudi opis vzdušja, ki ga pri Rozmanu zanimivo dopolnjujejo prvine zvočne in svetlobne narave.
Slikovitost in izredno dinamiko svojega proznega teksta dosega Rozman s pomočjo kratkih, ostro zasekanih in sintaktično prepirostih stajvkov, katerih vsak je v sebi za-kjiičena podoba; v^hkOkraJt je zato tak stavek nepovezan z lonimii, ki mu sleidijo, ker noisli iv sebi caliotoo podiotao enega salmega zornega kota.
čustva svojih junakov skriva v enostavnih, včasih skoraj banalno izraženih mislih. Skriva jih v opisu bežnega razpoloženja, ki ga karakterizirajo posamezni predmeti. Predmeti ob tem izrednem razpoloženju dobijo specifično obliko in drugačne dimenzije. Rozmanov svet komaj kdaj seže preko enkratnega pogleda navzven. Omejuje se na pre-¦mliteainije človsSkih figuric, iotrofc, žena, delavcev, vojakov, oa njihove gibe in na spie-minjaoje sve-tlobe in zvokov v naravi, s čimer nas prepričljivo in nevsiljivo vodi v zahtevnejše sfere duševnosti svojih ljudi. Ob tem velja pripomniti, da za Rozmanovo pisateljevanje ni brez pomena dejstvo^ da se pisatelj ukvarja tudi z glasbo in s slikanjem. Zato je razumljivo, da je njegovo doživljanje sveta odločilno povezano z zvočnimi liln sveltldbiiilmii oziroma (bairvnlirai ivtilSi. Ti veiliifcotaralt prežarSljo njegov sicer Stvarni in natmemo preprosti Stil s tonoim čuistvemioisti in celo rahle iliričnosti, ki je Sicer v samem razpredanju zgodb v »Mestu« neznatna. Elementi, ki jih pisatelj oblikuje kot Slikar ozjitnoma kot glasbenik, močno delujejo na idilnamiko tekstov in na »šitimungo« celotne pripovedi.
Najdinamičnejša podoba v zbirki je kolektiv v »Zaklonišču«. Strah pred smrtjo je postal ljudem vsakdanje čustvo, ki ga ne kažejo več. Vendar kljub temu v njih neprestano ždi in jih preganja. Zato uživajo ob strahu, ki ga očitno kaže tujec, ko se slučajno pojavi v zaklionišču. Navidezna brezbrižnost stanovalcev in njihova naivno preprosta zloba so znak stiske, ki je na koncu novele našla izraz v pisateljevem navidezno brezbrižnem in hladnokrvnem naštevanju ubitih pri bombardiranju.
Bolečino tmičenega otroštva je Rozman izpovedal v najpretresljlvejši noveli celotne' zbirke, v »Vešalih«. Tu so junaiki otroci. Njihovo otroštvo je vojna, pobijanje, mučenje. Njihova vsakdanjost je vojna. Kljub svoji otroški krutosti nezavedno občutijo tragiko dogajanja, vendar je vojna zanje le igra odraslih, ki jo kaže posnemati. Samotni otroci, prepuščeni svoji okrutni fantaziji in želji po posnemanju odraslih, v igri obesijo psa. Liki fantičev so stvarni, prežeti z železno logiko otroškega dojemanja in z odmevi misli in besed, ki jih izgovarjajo odrasli in se v otroških možganih po svoje spremenijo in dobijo grotesken prizvok. V tej noveli je Rozmanova obtožba nasilja nad človekom močnejša kOt v ostalih noveilah, mbrdia zaradi tega, ker uspe ob otroških likih tragičnost tega dejstva stopnjevati do viška in izrabiti čustveno nianso svojega pisanja do popolnosti.
Vsakdanjost in kolektiv. To sta dva bregova^ ki ju Rozman povezuje in jima daje vsebino s tenkočutnim opazovanjem življenja malih ljudi. Vsakdanjost zbuja v ljudeh majhne in velike slabosti, zbuja pohlep in egoizem, naivnost in preprostost pa brez-
152
briižnosit, saj smo pri Rozmanovih ljudeh komaij kdaj priča odkritemu odporu. Zavest njegovih junakov redkokdaj pride v skušnjavo, da spozna napake vsakdanjosti in dogajanja okrog sebe in začuti v sebi hotenje po kritičnem presojanju tega. Nihče se ne i prcJtivi visakdanjoislti. Kiotnaj kidaj Ise oipro — motrda tekrait, kaidar je njlfliova vsalkdantjoBit \ motena, pretrgana, kadar se nekaj zgodi (Kavama). Vse je preprosto in vsakdanje, vse j se uravnaivia po nekih Iskupniiih 'ZjaJfconti, ki se pioiigraivaljo z malim človekom. Predajajo | se majhnim slabostim, ki včasih po naključju postanejo tragične. Vendar Rozman ne j dovoli tragiki, da se razbohoti in pokaže v vsej veličini. Z grenkim mirom in s skeptič- I nimi zaključki končuje poglavja teh usod, brez očitnega posmeha, brez solza, le s skopimi ugotovitvami, ki spominjajo na stil v časopisnih poročilih.
V svojih novelah poskuša ujeti ritem življenja, ki usmerja anonimno večino pre- ; prosltiih illjudli. Ti ise ne ukwarijiajo veliko z žicvIlljenjBklimi pretresi alli pa jato hitro poza- j bijo. So srečni in nesrečni, dobri in slabi, predvsem pa so sužnji vsakdanjih dolžnosti i in so občutljivi za majhne krivice, o velikih pa ne premišljujejo. Smiljan Rozman je j realist, čeprav imi ne uspe zgraditi sintetične podobe življenja in čeprav ne poskušaj ddgomarjiaiti na idoikončni zakaj, cepraw se Szogiitoa vsakršni čustvenosti in liriM, vsakršni \ preočitni prizadetosti ob problemih, o katerih piše, je njegova proza prisrčno razgibana ] in polna bogatih, drobnih mojstrskih likov, ki so živi in enkratni; ne nepozabni ali ve- i ličastni, ampak skromno človeški in resnični. !
H el g a  Glušič      j
FRANCE BEZLAJ, SLOVENSKA VODNA IMENA
Slovenska vodna imena prof. dr. Franceta Bezlaja so izšla v dveh delih (I. del od A—L, 368 str., 1956, in II. del od M—2, 358 str., 1961) pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
V uvodu (str. 5—17) govori avtor o pomenu in namenu študija hidronimije in onomastike nasploh, o metodi dela ter o težavah, na katere je naletel pri svojem delu. Navedena je še najvažnejša literatura (str. 19—31) in kratice (str. 33—34). Vodna imena obravnava avtor zaradi preglednosti po abecednem redu.
Onomastika je v svetu mnogo bolj razvita kot pri nas, saj izhajajo številne revije, študije in monografije. Pri Slovanih je najbolj razširjena na Poljskem, kjer ima že staro tradicijo; pomembni središči pa sta tudi Sofija in Praga.
Imenoslovje je tudi pri Slovencih zelo priljubljen predmet, saj se ukvarjamo z ime-noslovnimi problemi brez večjega zastoja že od preporoda. Naša onomastična bibliografija je dokaj bogata in jo po obsegu lahko primerjamo z drugimi slovanskimi, žal pa Je bilo to delo v glavnem diletantsko in amatersko. Vendar tudi tega dela ne smemo podcenjevati, saj so nam amaterji, med katerimi so bili tudi plodni delavci kot Turna in Badjura, zbrali mnogo gradiva. Marsikak imenoslovni problem so rešili jezikoslovci že v preteklem stoletju. Pripomniti je treba, da je tudi za zbiranje imenskega gradiva potrebna lingvistična izobrazba. Tako se Je na primer pokazalo^ da je Lijak pravzaprav Lijag, gen. Lijaga, in ni slovenskega porekla (prim. SVI, I 342). Za celotno slavistiko so zlasti pomembna Miklošičeva sintetična dela o slovanski imenski tvornosti. Miklošič je bil tako fenomenalna osebnost, da je dal slovanski onomastiki znanstvene osnove, hkrati pa dosegel tako strokovno raven, da je po izidu njegovih del za nekaj desetletij prenehalo zanimanje za probleme slovanskega imenoslovja, ker so znanstveniki menili, da je že vse opravljeno. Onomastiki so odslej posvečali pozornost študiju imenskega substrata in fonetičnih subs.titucij. Bogata je literatura o germansko-slovanskih onoma-stičnih problemih, s katerimi so se ukvarjali tako domači delavci kot germanisti. Nekoliko slabši so rezultati romansko-slovanskih raziskavanj. Slavistika se zopet vrača k slovanski imenski tvornosti. Potrebni so hngvistično verni zapisi imen, historično gradivo, določiti bo treba areale posameznih tipov imen in njih frekvenco ter razmerje apela-tivov in toponimičnih baz. Le-te bo treba pritegniti v etimološke slovarje (avtor jih upošteva pri sesitavlj^anju Slovenskega etiimotoškega slovarja), študij imen je nujno potreben za rekonstrukcijo praslovanskega besednega zaklada. Končni cilj onomastike pa naj bi bil zgodovina kolonizacije.
Imena so jezikovno gradivo, ki ima specifične lastnosti. So mnogo bolj obstojna kot apelativi. Več nam seveda povedo krajevna in vodna imena, ki so mnogo bolj konservativna, medtem ko se osebna imena prenašajo iz kraja v kraj in hitro spre-
153.
minjajo. Vodna imena pričajo celo o najstarejši zgodovini naseMitrve in kažejo na pre- j blvalce, ki so jih poimenovali. Prvotno so se ljudje naseljevali ob rekah. kot glavnih i komimikacijah. človek je reke poimenoval neposredno in konkretno po njihovih last- i nostih^ na primer Biala, Dhiga (Rospond, SI. occ. SO 12), Bela,. Bistrica (Bezlaj, SVI). ^ V imenih vehkih rek so ostanki najsitarejših naselitvenih plasti, ki segajo ponekod v < Evropi celo v predindoevropsko dobo. V nekaterih lahko zasledimo tudi delež kasnejših j migracij. Zlasti na Balkanu je veliko substratnih imen. V Sloveniji, ki je zanimiva ' že po stvojem geagraEskiem položaju (stifcali&če treh iMjvečjih evropskih jeeikoivnih J skupin: slovanisike, germanske, romanske), narašna predlslovaniski substrat v smeiri od i vzhoda proti zahodu. Zlasti v zahodni Sloveniji naletimo na zanimive onomastične j probleme. Zato so vodna imena še posebej zanimiva za jezikoslovno paleontologijo.     j
študij hidronimije priteguje posebno pozornost znanstvenikov. Tako je na primer ; MiiUenhoff na podlagi vodnih imen določil stare keltske meje na ozemlju Nemčije š (prim. Hlrt, Sprachwissenschaft und Geschichte, Indogermanica, HaUe/Saale 1940). i Hans Krabe pa je v delu Sprache imd Vorzeit, Heidelberg 1954, posvetil celo poglavje j staroevropski hidronimiji. 1
S Slovenskimi vodnimi imeni smo tudi Slovenci dobili pomembno delo s področja i onomastike, kajti hidronimija je nekakšen prerez skozi celotno onomastiko.
Geografsko je v delu zajeix) celotno slovensko etnično ozemlje. Imen je na tisoče, j Avtor jih je ekscerpiral po specialkah tn zemljevidih, uporabljal je hidrografske zbirke 1 in rokopise iediinskih imlen pri Slovenski matici, Bkraitka, delo je dopolnjeval ia vseh j dostopnih virov. Dobival je tudi dopolnila s terena (M. Mikuž in T. Logar). Včasih > mu je büo težko lokalizirati manj'se reke, ivendar jih je pritegnil v obravnavo, če so j bue jezikovno zanimive. Popravil je zapise starej'síh zbiralcev, kolikor je pač mogel. Zal mu ni büo mogoče navesti dialektičnih zapisov ob vsakem imenu, ker bi tako delo na terenu zahtevalo veliko časa, rezultatov pa bistveno ne bi spremenilo.
Za zgodovinsko dokumentacijo je uporabil predvsem starejše vire, ker urbarji in j katastri po večini še niso tiskani, delo po arhivih pa bi bilo prezamudno. Starejši viri i navajajo večinoma le krajevna in ledinška imena, medtem ko imena voda zasledimo ; v glavnem le pri opisih meja posameznih posestev in deloma pri ribolovnih pravicah. ] Avtor meni^ da se bo d^o še marsikaj razložiti, ko bodo raziskani mlajši viri. Seveda j historični zapisi še ne pomenijo vsega. Včasih zadostuje za razlago rai sam zapis, j večkrat pa mnogo zapisov nič ne pove, ker se je redukcija izvršila že tako zgodaj.      j
Avtor je vselej pritegnil tudi primerjalno slovansko onomastiko; gradiva s tega ¦j področja je že precej. i
Delovno metodo je našel v Dickenmannovih Studien zur Hydronymie des Savesy-| Sterns. Kakor Dickenmannu so tudi Bezlaju vsa imena med seboj anakovredna. Pri j etimologijah je avtor zelo previden. O problemu je vedno zbral mnenja vseh pomembnejših avtorjev. Težave je imel zlasti s -strokovno literaturo, ki mu je bito težko dostopna. Pri predsiovansfcih imenih se je miorai večkrat omejiti na golo referiranje o stro- i kovn-ih mnenjih. Pri kasno izpričanih imenih je večkrat tudi z vsemi slavističnimi i in slovenističnimi pripomočki težko ugotoviti, če so imena predslovanska, težave pa soj tudi s sufiksi (Savinja, Dravinja, Bregana). Ob pisanju Slovenskih vodnih imen je avtor j dodobra spoznal, da so za vsako monografijo nujno potrebna pripravljalna dela, ki pa \ jih Slovenci nimamo, zato je moral opraviti vse sam in je büo s tem delo otežkočeno. \
Analiza vodnih imen kaže, da so izpeljana iz posebnih hidronimlčnih baz, na primer i Bela, Bistrica, Potok (domačini zelo pogosto imenujejo vodni tok samo Potok, šele i okoličani ga podrobneje imensko diferencirajo: Beh, črni, Globoki... Goveji, Jarčji... j Primskovški, Dolenski, Morski... Potok), Reka, Strmec, Struga, Voda itd. Nadalje ] so vodna imena izvedena iz antroponimov, na primer Abramov studenec, Andrejevca, j Magdalenski potok, Malečnik, Radomlja. AU pa so krajevna, ledinska in posestniška ime- i na prenesena na vodna, na primer Ravnik, Graloka, ometov potok ipd. Med imeni jej tudi precej predslovanskih baz. Tako imajo predslovanska imena vse večje reke: Drava, j Nadiiža, Sava, Soča, pogosta pa bo tudi pri manjSih potokih: BaJtava, Jarbena, Meivlja,J SavTca. j
Bezlaj je posvetil pozornost tudi slovanskim imenskim bazam, ki doslej še niso bile regi-1 strirane, ali pa so dosedanja mnenja v strok-ovni literaturi potrebovala korekture. Po- ! membnost teh imen je različna^ nekatera med njimi so büa po svojem arealu zanimiva : za slovansko stratigrafijo v ožjem pomenu besede (Ardra, črča, Velunja). ;
Skratka, avtor je pritegnil v obravnavo vse, kar bi mu pomagalo zasledovati proces j slovanske kolonizacije na našem ozemlju. Tako kažejo zanesljivo izpričana predslo- j vanska imena, da so Slovenci ob naselitvi naleteli skoraj povsod na staroselce. Rečni j
154 J
imeni Savroa in Sotla, ki se izlivata v Mimo, kažeta na to, da so se staroselci umaknili v gorate predele in se le. počasi prilagajali prišlecem. Iz analize imen se da sklepati, da slovensko etnično ozemlje ob naselitvi Slovencev ni bilo jezikovno enotno; v ravninah je bilo v glavnem romanizirano (več plasti romanizacije), vendar niti Kelti niti Romani niso bili preveč pomemben imenotvomi element. Upoštevati je treba plast pred-romanskih besed (prim. P. Bezlaj: J. Hubschmid, Alpenwörter, Pyremenwörter, SR VIII, 132—138). Se mianj vemo o drut^ih prebivaloih. Ne vemo, do kod tso segala ilirska plemena. Le za obmejne reke Kolpo, Dragonjo, Krko in Rižano imamo ilirske paralele na Balkanu. Večkrat je težko določiti germanski in romanski adstrat. Težave so z osamljenimi imeni, na 'prilmer Medija, MetaJva, Mištoodfca.
Na mnogo zanimivih problemov je naletel avtor tudi pri slovanskem gradivu, ki je najobsežnejše. Arhaičnost Blovenskega besednega aaMada je ipomagaila raizjaisnüti marsikatero vprašanje, pomembno za vso slavistiko. Na podlagi analize vodnih imen se da sklepati, ida je bila kolonizacija slovenskega ozemlja do 13. stoletja v glavnem zaključena. V osti čas segajo tudi najbolj izrazite dialektične poteze, na primer gorenjski e in koroški ia kot refleksa za e- Primer: Pišenca SVI, II 91. Avtor izvaja ime iz *PeST>čbnica,  kar je dalo v kar. Piašnca. Goreajci so prevzeli ime kot Pišenca, torej
o
so koroški refleks ia substituirali z i, ker so imeli za e širok refleks, podobno Nemci Piskowitz. Z dialektično analizo je avtor zavrnil prejšnje razlage: Badjurovo iz *(Ko)-pišnica, Meyer-Lübkejevo iz alpskonemškega piŠ8 in Kozierowskega, ki primerja hrv. hidronim 1173 Pissenca... s polj. hldronimom Pyszna.
Slovenska vodna imena so pomemben doprinos za sintetično obravnavo slovenskega imenskega fonda. V delu so zbrana imena rek, potokov, jezer, tolmunov in studencev. V razlago je avtor pritegnil veliko število krajevnih in ledinskih imen. Povsod, kjer je bdJo mogoče, navaja ebimologSje. V gradliivu so zgodavinstoi aapiisi, kahkor eo pomembni za lingvistično razlago. Slovanske paralele so avtorju pomagale razvozlati marsikatero vprašanje. Ob vsakem problemu je navedena tudi najvažnejša strokovna literatura.
Avtorjev stil je jedrnat, pri pisanju se omejuje samo na bistveno, kar je še posebno v prid preglednosti dela.
Delo ni zanimivo samo za jezikoslovce, ampak je širšega pomena, saj postaja onomastika' vedno važnejši vir ne samo jezikovne, temveč tuidi kulturne in socialne zgodovine ter predagodovine.
Milena H a j n S e k
NOVOSTI V MAKEDONSKI LEKSIKOGRAF IJ I
Najimlajšd slovanski knjižni jezik se doma in v svetu čedalje bolj uveljavlja. Od meseca maja 1945, ko je komisija za jezik in pravopis izročila svoje predloge prvi federalni vladd Makedonije, še nista minili dve desetletji in vendar je v tem času ma-kedonščina zaživela ne samo v šoli in administraciji, ampak tudi v pomembni in obsežni književnosti, katere dela so neredko našla pot preko meja njenega jezikovnega teritorija. Uveljavljanje makedonščine kot knj-ižnega jezika pa narekuje po drugi strani skrb za njeno kultiviranje in so bili v resnici tudi v tem pogledu doseženi lepi uspehi. Poleg že precej izdelanega pravopisa raapolaga makedonski knjižni jezik s srednješolskimi gramatikami in z znanstveno gramatiko B. Koneskega, nedavno pa je izšel prvi del solidnega slovarjaO, ki je zares »odraz doslej dosežene znatne stopnje stabilizacije slovarskega fonda makedonskega knjižnega jezika«. V tem pogledu imata zlasti pomembno vlogo inštitut za makedonski jezik in katedra za makedonski jezik na univerzi v Skopju.
Makedonski jezik pa je postal tudi predmet proučevanja tujih znanstvenikov. Na prvem mestu je treba omeniti profesorja harvardske univerze H. Lunta^), čigar gramatika zavzema vidno mesto v zgodovini obUkovanja in razvijanja makedonskega knjižnega jezika. Daije je treba omeniti makedonsko-ruski slovar D. Tolovskega in V. M.-lUič-Svetičeve, ki naj bi izšel leta 1962 v redakciji N. J. Tolstoja in pri moskovski i
1. Rečnik na makedonskiot jazik so srpskohrvatski tolkuvanja, I. Sostavači: Todor Dimitrovski, Blagoja Korubin, Trajko Stamatovski. Bedaktor: Blaže Koneski. Izd. Institut za makedonski jazik. Skopje, 1961, p. XII -t- 510.
2. Horac G. Lunt: A Grammar oL the Macédonien Literary Language. Skopje, 1952, p. XV + 287.
155
državni založbi tujih in nacionalnih slovarjev. Ta slovar bo imel, kot je bUo najavljeno, okoli 30.000 besed, pa tudi določeno število fraz, pregovorov in rekel. Med najpomembnejšimi deli o makedonskem jeziku moramo omeniti še delo Italijana C. Giannellija to PrancOEa A. Vafflllanta »Vn lexique macédonien du XVI-e siecle«'), ki je izšlo lelta 1948 v zailožbi znanega pariškega inštituta za slovanske študije in je eno najpomemb-nej-ših dokumientov v novejši zgodovini m^akedonskega jezika.
Med drugim je v tisku že tudi drugi del Slovarja makedonskega je23ika, s čimer bo zaključena najpomembnejša etapa makedonske leksifcografije, zatem pa bo prišlo na vrsto delo za veliki slovar, ki naj bi priikazail celotno bogastvo makedonskega besednega fonda. Vzporedno s tem se pripravljajo tudi dvojezični slovarji. Po objavljenem načrtu skopskega založniškega podjetja Prosvetno delo za 1962 bi morala iziti sledeča leksiko-grafska dela: Makedonski slovar II. del, rusko-makedonski, angleško^nakedonskd, nem-ško-makedonski, francoskonmakedonski, tiu-ško-makedonski, šiptarsko-makedonski, makedonsko-ruski, makedonsko-anglešM, makedonsko-nemški, makedonsko-francoski, makedon-sko-turškl in makedonsko-šiptarski slovar. Razumljivo je, da se tako obsežen načrt ni mogel realizirati v preteklem letu. Od vsega tega smo dobili samo B. Grujiča in D. Kitanovskega »Mal francusko-makedonski rečnik«, januarja letos pa je bil dotiskan B. Grujiča in D. Crvehkovskega »Mal anglicko-makedonski rečnik«. V kratkem bo izšel nemško-makedonski in makedonsko-francoski slovar, do konca leta pa bo predvidoma končan tudi makedonsko-angleški in makedonsko-nemški slovar. Nedvomno bodo te pridobitve makedonske leksikografije dobro služile potrebam naših šol, slavistiiîa pa se je s tem obogatila za nove vire proučevanja makedonskega jezika.
Prvi iz planirane serije in hkrati prvi popolni slovar makedonsikega knjižnega jezika je »Mal francusko-makedonski rečnik« z več ko trideset tisoč tolmačenji.
Poleg B. Grujiča in D. Kitanovskega je pri slovarju sodeloval B. Blagojevski, medtem ko je redakcijo m'afcedonskega teksta opravil profesor na filozofski fakulteti v Skopju K. Tošev. In lahko rečemo, da je bilo delo vestno opravljeno. Ena izmed odlik slovarja je, ida so dali avtorja po več sinonimov za vsako francosko besedo. Tudi problem dovrš-nosti oziroma nedovršnoisti, ki nd izražen s francoskim intinitivom, ,so avtorji rešili na povsem zadovoljiv način, ko so se ravnali po nedovršni obliki glagolov. Kjer je potrebno, navajajo tudi dovršno obMko in druge karafcteraistiične forme, kot na primer: odbira, odbere (in odbra).
V predgovoru je stavek, s katerim se avtorji nekako opravičujejo, ker pri povratnih glagoilih zaimensko formo se redno postavljajo pred glagol in ne za njega, kot je bdi doslej običaj. »Tako smo napraviii praktičnih razlogov,« pravijo avtorji. Toda čeprav morda nezavedno, so se odločili za pravo pot. Pisanje povratnega zaimka pred glagolom ni samo praktično, ampak tudi edino v duhu makedonskega jezika, in bi moralo postati zakon v makedonski leksifcografijd. Dosedanji način pisanja je prevzet ^po slovarjih drugih slovanskih jezikov. V srbohrvatskem jeziku se na primer povratni glagoli označujejo z zapostavljanjem kratke zaimenske forme se: češljati se, umivati se, izuti se itd., čeprav se v tem jeziku govori tudi se češljam, se češljaš, se češlja in podobno. V slovenščini je podobno. Ker stoji zaimenska oblika za splošno glagolsko formo (infindtivom), piše slovenska leksikografija: umiti se, upirati se, itd. V ruščini se rabi povratni zaimek postpozitivno m ise piše skupaj z infinitivom smejat'sja, sabavljat'sja itd. Tako je tudi v drugih slovanskih jezikih, ki so ohraniM infdnitiv. Toda kako je z bolgarščino, ki je edini slovanski jezik poleg makedonščine, ki ima namesto dnfinifciva opisno formo? Bolgarska leksikografija jemlje za splošno formo glagolB prvo osebo ednine sedanjega časa, povratni zaimek se pa piše prav tako po;stpoaitivno:   mija se, smeja se, ure&dam se,
3. čeprav je Un lexique macédonien du XVI-e siecle (par Ciro Giannelli, professeur a l'Université de Rome, avec la collaboration de André Vaillant, professeur au College de France et a l'Ecole des Hautes Etudes, Paris, 1958, najstarejši makedonski slovar, ki zajema južnomakedonski govor 16. stoletja, je vendar prvi tiskani tekst makedonskega jezika šele v Cetverojezičniku moskopoljskega učitelja Danila, tiskanem v Benetkah 1794. Ta slovar štirih jezikov (grški, vlaški, albanski in makedonski) je doživel še nekoliko izdaj. Toda za nas je posebno pomembno to, da je prvi makedonski tiskar Teodosije Sinaitski leta 1841 v Solimu pretiskal iz grške grafike v cirilico grški in makedonski tekst ter dodal turško paralelo kot jezik državne administracije v Makedomji. Od poznejših leksikografskih del v makedonščini je zlasti treba omeniti slovarja Dorda M. Pulevskega, ki sta izšla v Beogradu 1873 in 1875. Prvi je v naslovu označen kot slovar štirih jezikov, dejansko pa jiti je pet, ker je dodana tudi srbska paralela, ki je raziskovalci doslej niso odkrili. Poleg teh delov spada v zgodovino makedonske leksikografije tudi vrsta manjših slovarjev, v katerih se tolmačijo makedonske besede, začenši od V. Karadžiča (z njegovim Dodatkom), preko Zbornika brade Miladinovih, pa vse do osvoboditve, ko je zaživela tudi leksikografija makedonskega knjižnega jezika, v katerem zavzemajo posebno mesto: Makedonski pravopis so pravopisen rečnik, Skopje, 1950, Makedonsko-anglicki rečnik v citirani Luntovi gramatiki, slovarski dodatki posameznih učbenikov tujih jezikov m končno prvi del Rečnika na makedonskiot jazik, Skopje, 1961 (katerega notranji podnaslov »so srpskohrvatski tolkuvanja« bi se vsekakor moral glasiti »so tolkuvanja na srpskohrvatski«).
156
s-hbličam se itd. Toda tu se tudi ta razlucuje od malkedonščine, iker se v taolgarščim pravi: mija se, mieš se, mie se, mieme se, miete se, mijat se, medtem ko v maikedonščim samo: se mijam, se mieš, se mie, se mieme, se miete, se mijat, in to v vseh čaisdh in načinih, razen v imperativu in detežniku (mij se! češlaj se! miejKi se, češlajlti se itd.). Prav v tem sta si francoščina in makedonščina podobni. Francozi pravijo: se laver, toda tudi: je me lave les malins prav faat IVIakedooci; se mie in se rme race; alM si gi mie rácete, medtem ko pravijo Bolgari mija se, mija si r-bcete. Ravno tako kot piše francoska lek-sikografija glagole in daje v pojasnilu povratno formo: se —, bi morala makedonščina sprejeti pisanje samo nepovratne forme, v pojasnilu pa bi se navedlo: se — (in ne: — se, kot je bilo doslej v navadi). Samo tako imenovani nepravi povratni glagoli (verbes simplement pronomlinaux) se v francoskih (slovarjiih označujejo s povratnim zaimkom se (v oklepajih) za infinitivom, na primer: éorier(s'), eníuir(s'). Tako bi lahko pisali tudi v makedonskih slovarj'ih za glagolsko obliko še povraltni zaimek: boi (se), smee (se), sostoi (se) iitd., ker bi se z izpuščanjem se izgubil pomen glagola, medtem ko bi bilo v pojasnilu v makedonščini treba pisati: se boi, se smee, se sostoi, kot ^se rabi tudi v pojas-nUih v francoščini. Ta pripomba zadeva zlasti Rečnilc na makedonsiciot jazik, katerega drugi del je že v tisku, da bi se izognili napaki, do katere je prišlo v prvem delu.
Ob francosko-makedonskem slovarju bi pripomniM še nekaj. Ob navajanju dejanja, ki se ponavlja ah ponovno traja, so se avtorji naslanjali na tuje zglede. Tako na primer totonačiijo: remballage m = povtorno pakuvanje; remballer = povtorno pakuva; remarier vt. = 1 odnovo oženuva 2 odnovo omašuva; se remarier = 1 odnovo se ženi, se oženuva 2 odnovo se maži, se omašuva in podobno. Ali ni bolj makedonsko, bolj v duhu makedonščane, in v tem primeru tudi bolj praktično, da se uporabi samo: remballage m. = prepakuvanje; remballer = prepakuva; remarier Vt. = 1 preženuva, 2 prema-žuva; se remarier 1 se preženuva 2 se premažuva.
Avtorji so se tudi zavedali omahovanja pri izbiranju posameznih besed, vendar pa ne bi bila potrebna tolikšna svoboda v naslednjih slovarjih iz te serije. Zakaj bi na primer dali prednost obliki muvlija (s turškim siifiksom) pred krajšo in bolj pogosto rabljeno muvla? Ali, zakaj se je morala uporabiti tuja beseda srešta namesto maked. sredba? Podobnih primerov bi lahko našteli več, pa tudi drugih slabosti tega »malega« slovarja; zlasti motijo -tiskovne napake. Toda kljub temu nim-amo razloga, da se ne bi veselili tega slovarja, saj je to pravzaprav prvi končani slovar makedonskega knjižnega jezika. In ne smemo pcoabiti, da življenjska doba makedonščine ni dos^la še niti polnih dveh desetletij.
Blaže  Ristovski
TERMINOLOŠKI SLOVARJI*
Kdor piše strokovno delo, se ustavi pri marsikaterem izrazu, ki mu ni prav všeč, ker pač ne pove bistvenega. V vse večji meri imaš ta občutek, ko pišeš poljudno delo in skušaš po možnosti nadomestiti tuje izraze s slovenskimi. Medtem ko ti je strokovni izraz v tujem jeziku dobro znan, premišljuješ, iščeš in navsezadnje najdeš kak izraz, ki pa ti še vedno ni po volji, a ga vsaj začasno sprejmeš v svoj besedni zaklad. Kateremu piscu se to še ni primerilo?
Slovenci smo glede lasitnih strokovnih izrazov za mnogimi drugimi narodi. Da to veliko pomanjkljivost vsaj deloma popravimo, smo se v glavnem še pred to vojno, z dokaj večjo vnemo in uspehom pa šele po njej začeli brigati za svoj strokovni jezik. Starejši bolj ali manj usi)ešni poskusi segajo že v prejšnja desetletja, da, celo v prejšnje stoletje, kakor je razvi-dno iz prispevka Pravne sekcije Terminološke komisije (TK). Toda večji in uspešnejši napori datirajo šele iz let po zadnji vojni.
S strokovnim jezikom so se ukvarjali posamezniki, deloma združenja strokovnjakov, tu in 'tam tudi oblast. Poskusov posameznikov, da sd ustvarjajo svojo privatno terminološko zbirko, je več kot mislimo. Marsikateri pisec ima svojo lastno terminološko kartoteko. 2e nrnogo manj je primerov, da kak strokovnjak išče in najde stike s kakim strokovnim društvom ali krogom strokovnjakov. Ne glede na tako stanje tako rekoč privatnih termi-
* Poroaio tehnične sekcije TK (umlv. prof. Alban Sta Trna) je objavljieno v celoti, poročilo pravne sekcije TK (akad. Viktor Korošec) je skrajšano.
157
nološJah kartotek je Akademija znanosti in umetnosti — kakor ise je tedaj imenovala — leta 1940 sklenila pričeti s pripravljalnimi deU za pravno in sodnomedicinsko terminologijo. Intenzivnejše delo pa se je pričelo šele po osvoboditvi.
Sedanja Slovenska akademija znanosti in lunetnosti (SAZU) je z ustanovitvijo Terminološke komisije organizirala pravno, tehniško in medicinsko sekcijo te komisije; kasneje se jima je pridružila naravoslovna sekcija, v zadnjem času še umetnostna. Zal doslej niso rodiü uspeha poskusi, da bi zajeu vsa področja znanosti.
PRAVNA SEKCIJA TERMINOLOŠKE KOMISIJE
Izmed slovenskih strokovnih terminologij se pravna terminologija lahko ponaša z najdaljšo tradicijo. Leta 1853 je izšla na Dunaju v tedanji avstrijiski dvomi in državni tiskarni Juridisch-politische Terminologie für die slavischen Sprachen Oesterreichs. Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe. Po predgovoru 'so med Slovenci v tej komisiji 'sodelovali dr. Matija Dolenc, Miklošič in Cigale. Leta 1894 je izdalo društvo »Pravnik« Nemško-slovensko pravno terminologijo, ki jo je uredil dr. Janko BaJbmk in ki jo je prav tako natisnila in založila dvoma in državna tiskarna na Dunaju. Prva terminologija je ustvarila možnost jezično in terminološko enotnega slovenskega uradovanja, druga pa jo je ilzpopdlnjlla in uäMadila s tedanjim stanjem zakonodaje in jeizikovnega razvoja. V Babnikovo terminologijo niso bih sprejeti a^mo strogo tehniški izrazi iz razmh strdk pravne znanosti, ampak tudi sploh besedje, s katerim deluje pravnik v svoji jjisami, torej tudi najnavadniša, pogostoma se ponavljajoča rekla«. Babnikovi Terminologiji pa kljub njenim velikim zaslugam za razvoj slovenskega pravnega in pravniškega jezika ne bi mogU priznati značaja teoretično-znanstvene terminologije v strogem pomenu besede; to tudi ni bil njen namen in to po načinu zbiranja gradiva skoro ni mogla biti.
Ob zedinjenju (1918) je bilo Babnikovo Terminologijo že težko dobiti. Zato se je pomišljalo na sestavo nove terminologije, ki je bila potrebna tudi zaradi tega, ker je Babnikovo delo izšlo pred avstrijskimi procesnimi zakoni in davčno reformo (1895—1897); Babmk pa je to zamisel odklonu, češ da je treba počakati, 'kako se bosta zakonodaja ta jezik razvijala v novi državi. Zbiral je gradivo za novo izdajo in zapisoval nove izraze, ki so mu ugajaai, pa tudi take, ki mu niiso b« všeč (zvezek Antibarbarus), vendar do svoje smrti (1927) nove izdaje ni pripravil.
Pravnotermtnološka prizadevanja po Babnikovi smrti sicer niso povsem zamrla, znova oživela pa so šele z ustanovitvijo Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (1938). Glavna skupščina AZU je na predlog predsedstva odobrila 12. julija 1940 dklep pravnega razreda, da zaiSne Akademija pripravljati Izdajo terminologije.
Izbruh vojne je delo zavrl. Tedaj namreč ni kazalo načenjati jezikovnega vprašanja, ki se je moralo pojaviti ob izdaji terminologije. Vojna pa je prekinila terminološko delo tuda pri društvu »Pravnik«, ki dela po osvobO'ditvi ni več povzelo, kajti za terminologijo se je začelo zanimati ministrstvo za pravosodje v Ljubljani.
Po vojni -se je Akademija znova lotila vprašanja strokovnih terminologij. Glavna skupščina SAZU je na seji 2. oktobra 1945 dzvoMla v oddelek za pravno terminologijo člane dr. Janka Polca, dr. Milana Škerlja in dr. Prana Ramovša. V svojem pismenem referatu z dne 17. marca 1946 je jxjdal prof. škerlj mnenje, da naj izda Akademija znanstveno terminologijo, v katero naj se sprejmejo strokovni pravni izrazi, tudi če niso obseženi v nobeni normi, pri izrazih iz domačega slovstva, ki niso splošno znani in priznani, pa naj se navedejo tudi vili. Obdelajo naj se vse pravne discipline, vštevši tudi zgodovinska prava in prava verskih edinic, vendar se je treba pri slednjih omejiti na strogo pravne izraze. Upoštevajo pa naj se tudi pomožne vede in tehnične veščine (kriminaMstika, kriminologija, kriminalna psihologija in psihiatrija, sodna medicina, diplomatska zgodovina, gospodarstvo, računovodstvo, knjigovodstvo itd.), vendar naj velja tadi tu stroga izbira izrazov. Oddelek za pravno terminologijo Akademije je referat odobril in sklenil, naj se delo takoj prične.
Prof. Škerlj je sestavil obširen seznam pravnih virov (uradnih glasil) in pravnega slovstva od pričetka leta 1895 dalje (gradivo do tega leta je bilo vsaj v glavnem povzeto v Babnikovi terminologiji), seznam kratic ter osnutek navodil za sestavo nove znanstvene prarane termiinodogije. Komisija za prarano terminoa<^jo (kakor se je' odslej imenovaila), je to gradivo z nekaterimi Epremembamli odobrila. Ekscerpiranje pravnih virov iin pravnega ;slOTstva se je začelo konec novembra 1947 in je bilo za nazaj v glavnem zaflsäju-čeno januarja 1952. Izpisanih je bilo tedaj (vštevši mnogo dubleit) sikoro 200.000 Mistikov.
158
Prof. dr. Rudolf Sajoviic, ki je prevzel po smrti prof. škerlja (8. decembra 1947) vodstvo Ofiamiaiue, je napravil aa uivod v delo pOskuis, urediM čiko »C« za pravno terminologijo. Kritika pa je bila v glavnem negativna, vendar sta služila poskus in kritika komisiji za osnovo razmišljanja, kako naj se uredi pravna terminologija, 'ki naj bi bila zgolj terminologija, ne pa pravna enciklopedija ali pravni slovar. Plod -tega razm'is'ljanja ter obsežnega raiapraivljanja o 'stvari je bil naJčelni sklep Pravne sekoije Terminološke komisije SAZU z dne 13. marca 1953, ki je v glavnem določal:
1. Slovenska pravna terminologija je namenjena v prvi -vrsti pravnikom.
2. Terminologija je enojezična. Vanjo se sprejmejo naslednji tuji izrazi: a) ki so še danes v rabi; te tujke se navedej'o S pokazom na slovenski izraz (npr. adopcija gl. posi-novltev); b) navedejo ise tudi tujke, ki se bolj poredko uporabljiajo, prav tako s poikazom na slovenski izraz; c) tudi Stare tujke, 'ki so se nekdaj uporabljale, se sprejmejo v terminologijo, kolikor jih nismo že popolnoma zavrgli, prav tako s poifcazom na slovenski izraz; č) navesti je treba tudi tujke, za katere danes še nimamo rabljenega slo-venskega izraza (npr. agent provooateur). 'Načelo enojezičnosti slovenske pravne terminologije je treba torej široko razlagati.
3. V terminologijo se 'sprejmejo pravni izrazi. Taki so: a) Izraeá, ki so samlo pravna; b) izrazi, ki v pravu nekaj pomenijo; c) izrazi, 'ki imajo poleg drugega -splošnega pomena' še pravni pomen, bodisi sami zase aH v -določeni zvezi. Vsi ti ferazi se sprejmejo, četudi so splošno znani.
4. Pojasnila se dajo: a) samo manj znanim besedam; b) izrazom, ki v pravu nekaj drugega pomenijo kak-or v vsakdanj-em življ-enju; c) izrazom, ki imajo v različnih pra-vnih, pa tudi v različnih znanstvenih disciplinah različen pomen.
5. Pri Obdete.vi'termlinw je treba gledati na praivnfiški jezik ter navajati potrebne zveze (frazeOlogijo). Pri obsežnih zvezah ni treba navesti vseh, temveč samo nekaj, po možnosti značilnih primerov. Za izstoCnice služijo — kjer je treba — tu'di pridevniki -in glagoM, ne samo samostalniki. Vendar pa naj bo težišče terminologije pri samostalnikih. Neprimerno pa bi bilo, -da bi se zgradila terminolo-gija večidel na pridevniških geslih.
6. Stvarno ali jezikovno napačni izrazi naj se označijo s križcem (-I-).
7. Navedba virov je potrebna pri hilstori-čnih in manj navadnih besedah. Nato Bledi še nekaj tehničnih detajlov.
Pravna sekcija je odslej v načelu détela po telm sklepu ter je na sejah obravnavala osnutke posameznih črk, ki so jih sestavili člani sekcije in njen uslužbenec. V želji, da bi pritegnil k temu delu tudi široke pravniške kroge, je objavil prof. Sajovic v posebni prilogi glasila Pravnik, iz leta 1954, št. 7—9, elaborate za črke B, C in C kot vzorec za bodočo pravno terminologijo, kakor si jo je on zamishi. Sekcija je prosila za pripombe k priobčenemu načrtu glede vsebine in oblike. Bilo je nekaj pripomb s strani slovenistov, s pravniške strani pa se je oglasil s kritiko edinole Sekretariat za zakonodajne zadeve pri Izvršnem svetu LRS. Ker objavljeni osnutki niso tedaj našli v naši pravniški javnosti želenega odziva, je sekcija opustila nameravano postopno Obj'avo nadaljnjih črk.
Kakšno je sedanje stanje našega pravnoterminološkega dela? Sekcija ima — razen v velikih počitnicah — tedenske Seje, ki jih vodi načelnik Pravne sekcije prof. dr. Viktor Korošec. V sekoijskih sejah 'je bilo dostej ugotovljeno besedilo za 18 črk in za polovltoo črke P, neprerešetanlh pa je še 6 črk, vendar so todi zanje že priprawljeni osnutki. Sekcija se naslanja pri svojem delu na Slovemisíltí pravopis. Kdaj bo pra-vna terminologija tako daleč dognana, da bo godna za natis, je težko naprej določiti; po dosedanjih izkušnjah pač lahko rečemo, da bo dotlej poteklo še nekaj let.
Konec oktdbra 1962 je znašalo število ^izpisanih listkov 249.623; število izpisanih pravnih terminov i)a ni ugotovljeno, ker so bih posamezni termini zaradi -svoječasnega velikega. števila ekscerptorjev po večkrat izpisani, na drugi strani pa je mnogo Ustkov, na katerih je napisanih več terminov.
TEHNIKI IN NJIHOV JEZIK
Tehniški jezik — ali bolje odtenek knjižnega jezika, ki ga uporabljajo tehniški strokovnjaki, za katerega pa veljajo prav tako vsa obvezna pravi'la o pravopisu, oblikoslovju, sintaksi, besedotvorju itd. — ima ven-darle nekatere značilnosti, saj je strokovno pisanje le razhčno od leposlovnega, zbira predvsem dru-gačne 'besede in neogibno potrebuje mnogo natanko opredeljenih izrazov (terminov). Del tega z definicijami določenega besedišča je sploh kodificiran v mednarodno -sprejetih standardih, kar pomem, da je naš tehniški pisec dolžan take strokovne izraze strogo -razlikovati med seboj tudi v domači
159
terminologiji, ker je sicer izpostavljen nevarnosti, da v iaražanju ni dovolj konoizen in prav zato lahko tudi povzroča nesporazume ali celo zmedo. Po tem splošnem vidiku i5o vse tehniške panoge glede izfbire in rabe strokovnega izrazja — zlasti še čedalje številnejšega povsem novega, ki se mu znanost približuje v zadnjem desetletju — bolj ali manj vezane na določen mednarodni okvir, s čimer pa ni rečeno, da bi pri prevzemanju teh terminov ne imele prostih rok glede tvorjenja in niansiranja lastnega besedišča po pravilih materitiščine. Pri tem pa se le dogaja, da praktične potrebe marsikje prehitevajo temelj;ito in sistematično znanstveno proučevanje posameznih terminov. Po tej poti se je v slovensko tehniško izrazje dejansko tudi že vrinila precejšnja vrsta sicer kulturnih tujk, ki pa so po našem delno spakedrane ah v nekaterih primenrih sploh nepotrebne, ker poznamo zanje povsem adekvatne domiače besede. (Primeri: trafo <i m, ekran -a namesto zaslona ipd.) V tej zvezi je vredno omeniti še nekatere druge novejše tuje termine, ki smo jih morah zaradi kompleksnosti pomena in nedvoumnega prenoisa v naš besedni zalklad vsaj za prvi čas prevzeti in kodificiraiti v prvotni fevimi obliki. (Primeri: engineering, by pass, pick up ipd.)
Ko govorimo o kulturi slovenskega jezika kot tehniki, nikakor ne bi hoteli mimo rasrveseljive ugotovitve, da so naši tehniški ljudje — vse doslej sicer še redkejši in res požrtvovalni ter žilavo vztrajni — v zadnjih desetih letih ne samo precej globoko, ampak tudi dovolj plodno zaorali v ledino strokovnega izrazja, predvsem zato, da bi iztrebili raznotero navlako liz prejšnjiih dob pod tujimi vplivi. Med temi prizadevnimi delavci na terminološkem področju je treba omeniti med drugimi zlaJsti varilce, elektrotehnike, agronome, gozdarje, lesne tehnike, kemike itd.
Raven tehniškega jezika je pred kratkim zlasti veliko pridobila z 'izidom prvega deda Splošnega tehniškega slovarja (z gesli od A do O na 600 straneh), ki je prvi plod dolgoletnih naporov in iskanja možnosti za sestavo dn izdajio občega kodeksa tehiiške besede pod <ikriljem Terminološke komisije pri Slovenski'akademiji znan'OSti in umetnosti. Ta enojezični slovarski prvenec za tehnike je nedvomno pomembna pridobitev v vse doslej tako neenotnem, razsejanem in marsikdaj tudi popačenem strokovnem besednem zakladu. V eni sapi je treba kar tukaj dodati, da kaže ta zbir — kot pionirsko delo te vrste — prenekatere vrzeh in pomianjkljivosti — pri vzrokih 'in morda celo krivdi za to se w, tem mestu ni umestno zadrževati — bo pa lahko trdna osnova za nadaljnje izpopolnjevanje. Tako bodo prve skušnje 'dobrodošla vadila pri pripravljanju in sestavljanju drugega in zakljuične'ga 'dela slovarja samega, pozneje pa še pri .podobnem delu za izdajo zelo potrebnih večjezičnih slovarjev (Zlasti iskanih zaradi prevaj:anja tuje literature in presajanja novih tehni'škdh pridobitev k nam) dn slednjič tudi za sestavo in izdajo raznih specialndih strokovnih slovarjev, predvsem za stroke, ki se 'do zdaj im tem področju niso dovolj zavzemale, kakor tudi pri snovanju drugih jezikovnih pomagal (leksikonov, nomenklatur ipd.) za tehniško izobraževanje idelovnih ljudi nasploh.
Podrobno 'delo pri sestavi Splošnega tehm-škega slovarja je pokazalo še posebej, da se naša materinščina, kakor vsi slovanski jeziki, odlikuje z raznimi prednostmi, Iri jih nesl'Ovan*i jeziki nimajo. Seveda je hkrati tudi v germanskih in romanskih jezikih nekaj odMk, ki jih naiš jezik nima. Nešteto praktičnih primerov pa nam je dalo nove dokaze, da ima naš jezik bogato lastno izrazno tvornost in posebno prožnost, s kakršnima se lahko postavi ob stran jezikom vseh vehkih narodov. To dvoje je tehniške terminologe navdajalo. s posebnim zadoščenjem, in sicer zlasti pri rešetanju in enotenju strokovnega besedja, v katerem se je — skoro pol stoletja po zlomu zadnje tuje vladavine pri nals — žal ohranilo še mnogo preveč spačenih in nepotrebnih ostankov iz tujega jezika.
Splošni tehniški slovar je lahko obračimal z njimi. Sestavljavci so prepričani, da se bo mladi rod, ko bo imel prvi kodeks tehniške besede v celoti, lahko natičU tudi tehniškega jezi'ka prav in pravilno 'ter dz domače besede. To je širše poslanstvo vsake edicije, ki se v tehniki posveča jezikovnemu problemu v svesti si odgovornosti, da je materin jezik največja kulturna dragotiha vsakega naroda — tudi še tako majhnega. (Konec prihodnjič)
Ali j a Košir
PLENUM SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE
Dne 2. februarja 1963 je zboroval v Ljubljani plenum SDS. Po pravilih je tak plenum obvezen dvakrat na leto in ga predstavljajo člani up'ravnega odbora in predsedniki (ali zastopniki) vseh podružnic. Na letošnji februarski plenum so prišli naslednji predsedniki podružnic: Pavle Vozlič za Ljubljano, Jože Sever za Novo mesto, Lojzka Brusova
160
za Novo Gorico in Janez Svoljšalc za Jesenice. Kot delegata sta zastopala podružnico Maribor Karel Stražar in podružnico Celje Franc Sirk. Od osmih podružnic nista poslali nikogar podružnica v Kranju in v Kopru. Poleg predstavnikov podružnic in članov upravnega odbora sta bila navzoča tudi člana nadzornega odbora SDS Milena Topolovec in Janez Logar, kot gost pa član Zavoda za napredek šolstva Dušan Kompare.
Predsednik SDS dr. Dušan Pirjevec je imel referat o nalogah in o vlogi Slavističnega društva. Plenum je sklenil, da se referat v celoti objavi v JiS.
Po predsednikovem referatu ter poročilih tajnilia SDS in zastopnikov podružnic se je razvila štiriuma debata, ki je osvetlila vrsto idejnih in praktičnih vprašanj o naši društveni in obče slavistični dejavnosti. Ne da bi navajali posamezme diskutante, povzemajoč samo važnejše ugotovitve in pobude, posredujemo iz razprave glavne misli:
Podružnice so se organizacijsko utrdile in prevzele vrsto nalog, ki jih je v prejšnji organizacijski obliki moglo enotno društvo izpolnjevati le deloma. Zveze med upravnim odborom in podružnicami so se poirJnožile deloma z osebnimi stUa, deloma pismeno. Nujno je, da podružnice poročajo upravnemu odboru o svojem delu ter posredujejo pobude za skupne akcije. Podružnice naj povečajo propagaindo za JiS, ker je letos zaradi reorganizacije šol odpadlo okoli 200 kolektivmh naročnikov. Sezname novih naročnikov naj posredujejo upravi JiS. Upravnemu odboru naj odpošljejo polovico nabrane članarine (štev. -banč. računa: 600-11-608-36). Skušajo naj povečati število članstva, V svoje vrste naj vključijo ne samo slaviste 'in tiste, ki poučujejo maiterin jezak na vseh šolah različnih stopenj, temveč naj sploh pritegnejo medse ljudi, ki jim je mar Icultura slovenskega jezika, ki jih veže ljubezen na slovensko slovstvo in si prizadevajo za razširitev in poglobitev naših nacionalnih ved v pedagoški praksi in ra znanstvenem področju. Vabimo člane, da se v čim večjem številu prijavijo za kongres jugoslovanskih slavistov v Ohridu ('konec maja) in za mednarodni kongres slavistov v Sofiji (v septembru). Določena so že predavanja, 'referati in poročila, iki jih bodo na obeh zborovanjih imeli isIlavenSki slavisti.
Sprejme se v načelu predlog mariborske podružnice, da letošnji občni zbor SDS povežemo jeseni s proslavo 150-letnice rojstva Prana Miklošiča in opravimo občni zbor v Mariboru.
Delo pri ptodružnicah ovirajo težave tehničnega in načelnega značaja. Te težave naj postanej'o predmet razgovorov v podružnicah.
Ob Slovenskem pravopisu in ob vsem, kar je sprožil, moremo ugotoviti, da so se odprli 'kompleksi vprašanj, ki 'se tičej'o naše lingvistike in lingvističnega dela, osnovnih pogledov na vprašanja jezika v praksi in teoriji, naše šolske prakse in znanstvenega raziskovanj'a, SDS naj bi pripravilo nekakšno »belo knjigo« o vseh teh vprašanjih v najširšem kompleksu. Najti moramo načine in sredstva, da tako akcijo izvedemo.
Vprašanja slovenščine v šoH — jezika in slovstva — in učnih načrtov ne moremo reševati z odklanjanjem sedanje oblike. Potreben je konkreten predlog za akcijo, ki naj privede ali do novih učnih načrtov ali do novega gledanja na učne načrte. Podružnice in upravni odbor se zavedajo isvoje odgovornosti pri razpravljanju o učnih načrtih. Podružnice -naj posredujejo gradivo 'O tej problematiki. Prehajati od ugotavljanja h konkretni akciji naj tudi 'Sicer bo način našega dela.
Prosvetna služba na terenu ima do našega dela oziroma društvenega prizadevanja pravilen odnos. Pri razbitosti terena, ob pismosti šol in subjektivnih činiteljev nas more prosvetna služba v veliki meri podpreti v naših prizadevanjih. Pri njej bomo dobili tudi tehnično pomoč in denarno podporo. Kajpada se moramo izikazaiti z delom.
Ustvarja se nov profil slavista: če je doslej ta profil vseboval samo ali večinoma slovenski nacionalni 'kompleks, mora novi proffil izkazovati elemente širše kulturne zavesti.
SDS mora navezati 'Stike s težaškimi in koroškimi učitelji slovenskega jezika in literature. To nalogo morejo uspešno opravljati zlasti podružnice, ki mejijo na obe področji. SDS bo s svojim članstvom skušalo nabrati čim več slovenskih knjig za Trst in Koroško.
O vprašanju dvostopenjdk^a študija na filozofski fakulteti bo moral razpravljati upravni odbor na eni prihodnj'ih sej. Za zdaj smo bili v stiku z oddelkom za slovanske jezike in 'knji'ževn'oisti neposredno in preko Zavoda za napredek šolstva.
SDS je isfcupno s SAZU organiairalo konferenco o Slovenskem pravopisu, veodair s 'tem zadeva seveda ni bila rešena. Zdaj se odpirajo vprašanja ob pripravah za slovar slovenskega jezika. Upravni odbor je dal pobudo za sestanek strokovnjakov in uredništva slovarja na najvišji ravni. Ugotoviti pa seveda moramo, da SDS ne more biti raz-
soctodk v vporašanijiili, ilsi se tdCejo pmvopiiBa aM s(l0va*ja; zato tudd niiSrao za to, da l>i se idruštTO posebej odločilno angažiralo.
Pri ¦vtprašanjiti skript in učbenikov nioramo preiti od kritike in zabtevanja k delu. Učbenike je treba sestavljati in pisati, če kaj iraatrgamo, potem pa ob ponudbi, da bi sami stvar naredili bolje ali prav, deilo odfcloninio, češ da nismo stvari še dovolj preštudirali, s takim načinom ne bomo prišli idaleč. Učbenike laiiko sestavljajo širši Icrogi, skupine, tudi po središčih iaven Ljubljane, na primer v okviru podružnice.
Nujno je za nekatere ireoi ustvariti enotno, skupno republiško staOiSče. Cie bodo podružna<ce posredovane komplekse nekih ugotovitev za isvoje področje, bo mogoče določiti Skupno republiško stališče prav na osnovi taikih ugotovitev »terenskih skupin«.
Govoriti in razpravljati je treba o smislu in namenu vključevanja svetovne književnosti v naš sedanji šolski program. SDS naj misli na to, kako ibi, mogoče skupno z Zavodom za napredek šolstva v Ljubljani, pripravilo tečaj o tej snovi.
Anketa o položaju slavistike dn siavisitov v šoOii dn v javnosti naj ne zajame vseh šol, amiMk kot vzorce le neteaJtere, različniih stopenj, raaMčnih naših aen^jeižlsinli področij ipd. Upravni odbor naj s komisijo, ki jo je za to oblikoval, sestavi okrožnico, po kateri bodo podružnice pripravile ljudi dn šole na todividuallne intervjuve. Pred začetkom te akcije mlora biti jiasen njen način, potek in vsebina.
PREDAVANJA PODRUŽNICE SD V LJUBLJANI
Ljubljanska podružnica prireja letos redno na dva tedna predavanja predavateljev iz svojih vrst. Od jeseni do danes so se zvrstila naslednja: A. Ingolič in P. Winkler, Vtisi iz Sovjetske zveze (s poudarkom na slovstvenih muzejih in tečajih za jgl. rusiste); F. Bohanec, O starejših orientalskih književnostih (dvoje predavanj); M. Pritekelj, Slavko Grum; dr. J. Mahnič, Umetnost in znanost v času slovenske modeme; Pr. žladravec. Miško Kranjec. V drugem semestm je v dveh predavanjiih govoril akademik prof. A. Sovre o grški in dr. K. Gantar o rimski liriki.
V OCENO  SMO  PREJELI
France Koblar: Simon Gregorčič, njegov čas, življenje in delo. Slovenska Matica, Ljubljana 1962.
Fran Zwitter, J. šidak, V. Bogdanov: Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Slovenska Matica, Ljubljana 1962.
Vasilij Aksjonov: Prijatelji. Prevedel Janko Moder. Slovenska Matica, Ljubljana 1962.
Luc Menaše: Avtoportret v zahodnem slikarstvu. Slovenska Matica, Ljubljana 1962.
Anton Ingolič: Oči. Knjižnica Kondor, Mladinska knjiga, Ljubljana 1962.
Vergil: Eneida. Izbral in prevedel dr. Pran Bradač. Knjižnica Kondor, Mladinska knjiga Ljubljana 1962.
Viktor Konjar: Odmevi samotnega jutra. Pesmi, Založba Obzorja, Maribor 1962.
Nada Matičič: Gozd je onkraj hriba. Roman. Založba Obzorja, Maribor 1962.
Nada Gaborovič: Kali prihodnosti. Založba Obzorja, Maribor 1962.
Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Založba Obzorja, Maribor 1962.
Luc Menaše: Zahodnoevropski slikani portret. Založba Obzorja, Maribor 1962.
IZ UPRAVE JiS
Opozarjamo naročnike, naj javljajo spremembe naslovov. To velja za ustanove kakor posameznike. Poravnajte naročnino.
Na vprašanja, ali je na razpolago še kaj prejšnjih Irtnikov JiS, in kateri, odgovarjamo, da imamo na zatogi letnik VI — 1960/61 in VII — 1961/62.