SREDNJEVEŠKI POHORSKI DVOR
JOŽE KOROPEC -
Čudovita prisojna lega na vzhodnih obron-
kih Pohorja je že zgodaj privabila človeka.
Nad Pohorskim dvorom leži železnodobna
Poštela, a pri Betnavi, Hočah, Razvanju in
pri Pohorskem dvoru so našli bogate rimske
sledove. Po naselitvi so Slovenci poimenovali
Razvanje po antičnih razvalinah.^
Ko so Nemci pregnali Madžare na vzhod,
je nemški cesar podelil grofu Rachwinu 985
obsežna zemljišča pri vasi Razvanju (Razu-
uai).^ Razvanje je moralo takrat že dalje časa
živeti, da je zaslužilo ime vaškega naselja.
Pod konec 11. stoletja je bilo to Rachwinovo
Razvanje v posesti dravskih krajišnikov
Spanheimov in v okviru mlade hočke pra-
župnije. Verjetno so imeli krajišniki svojo
prvo postojanko prav na Pohorskem dvoru.
Med 1096 in' 1105, ko je imel krajišnik Ber-
nard Spanheim svoje bivališče že v maribor-
skem gradu na Piramidi, je obljubil, da bo za-
pustil ob smrti šentpavelskemu samostanu v
Labotski dolini na Koroškem med drugim
tudi živinorejski dvor (stabularia curtis) v
Razvanju — verjetno Betnavo — na levi
strani potoka in ostale pol vasi z vsem pripa-
dajočim, s posestmi, podložniki, zemljišči, nji-
vami, gozdovi, travniki in pašniki, pa naj je
to obdelano ali neobdelano, ugotovljeno ali
neugotovljeno,« a njiv ne v obsegu izmere,
marveč po številu dvorcev in mož, ki žive v
vasi.« Njegov brat Engelbert II. Spanheim je
izročil med 1106 in 1124 istemu samostanu
v zameno drugo polovico Razvanja s cerkvijo
in dvorom, nedvomno sedanjim Pohorskim
dvorom.' Mihaelova cerkev v Razvanju je
morala biti lastniška cerkev, le takšne cerkve
je lahko zemljiški gospod podarjeval. V res-
nici pa šentpavelski samostan ni mogel, niti
ni znal uveljaviti svojih posestnih pravic v
Razvanju. Bernardove zapuščine 1147 verjet-
no niti prevzel ni, bivšo Engelbertovo posest
pa je oddal v fevd. Svet pri Razvanju in pri
Pohorskem dvoru so si sčasoma prisvojili de-
želni vladarji. V šentpavelskem samostanu so
do 15. stoletja še pomnili, da bi moralo biti
Razvanje njihovo.*
Med 1124 in 1348 se je javljalo enajst Po-
horskodvorčanov: Verner I. (1124), Meingot
(med 1147 in 1154), Verner II. (od 1164 do
časa med 1202 in 1220, de Domo 1164), Pil-
grim (1174), Kunigunda (med 1181 in 1204 de
Castro quod dicitur Hus), Konrad (med 1193
in 1220), Verner III. (1202), Verner IV. (1254
do 1285), Gočalk (1292 do 1298), Rajnpreht
(1305 do 1329) in Oton (1329 do 1348).'
O njih in o dogajanju na tleh njihove po-
horskodvorske gospoščine vemo le malo. Ver-
ner I. je bil v tesnih stikih s sentpavelßkim,
samostanom. Njegovo bivališče se je imeno-
valo 1124 Haus (Huzi), ki si je to ime zaslu-
žilo kot edino zidano bivališče nad bližnjimi
podložniškimi kočami v Hočah in Razvanju.
Leta 1146 je patriarh iz Ogleja odstopil drav-
skemu krajišniku Bernardu Spanheimu in
njegovi ženi na osnovi zamenjave med dru-
gim tudi dve tretjini desetine v hočki pra-
župniji. »Pravico do takšne desetine so ven-
darle dedovali še Bernardovi nasledniki v
oblasti in tako je dobival štajerski vojvoda
po zapisku babenberškega urbarja (pred 1227)
iz slivniške in hočke prafare 80 mernikov
(modius) pšenice, 420 mernikov rži, 700 mer-
nikov ovsa, 2 tovora (carrada) vina, 2 posodi
(redemper) medu, 60 jagnjet in 400 piščet. V
mernik je šlo 157,5 litra, v posodo 104,96 li-
tra in v tovoru je bilo 525 litrov.« V koli-
čine omenjene desetine so seveda prispevali
tudi pohorskodvorski podložniki prav tako
kot pri tretji tretjini desetine, ki jo je užival
v svoji pražupniji hočki župnik."
Verner II. je prodal okoli 1200 šentpavel-
skemu samostanu vinograd in kmetijo za tri
marke. Sodobnik Verner j a II. je bil Friderik
Razvanjski, verjetno oskrbnik knežjega (nek-
daj Bemardovega) dela v Razvanju. Ker je
užival vladarjeve gorninske vinograde, je
moral oddati zato tri tovore vina. Kunigunda
iz gradu Haus je prodala istemu samostanu
pet kmetij in vinograd v Bresternici za osem
mark. Pri tem si je izgovorila pravico, da
prodano, razen ene kmetije, do smrti uživa.
Konrad je imel od šentpavelskega samostana
skupaj z brati v fevdu Apače, Zgornjo in
Spodnjo Ročico v Slovenskih goricah. Verner
IV. je zgubil 1255 nekaj posesti pri Bohovi
(Bochew) zaradi dolga v korist nemškega vi-
teškega reda v Veliki Nedelji in plačal ve-
trinjskemu samostanu na Koroškem dvanajst
mark odškodnine. Leta 1274 je bil med za-
rotniki proti vojvodi Otakarju II. Pfemyslu.
Prav ta Otakar II. je dobival kot štajerski
vojvoda v Razvanju od treh in pol posesti
(nekdanje Bernardovo volilo Šentpavlu) po
1 mernik (modius) pšenice, mernik ovsa, pra-
šiča ali 12 novčičev, 2 kruha, pišče, kokoš
in 20 jajc, njegov oskrbnik v Mariboru pa po
1 merico pšenice, 5 meric ovsa in 24 novčičev.
Nad Pohorskim dvorom je prejel 1296 žički
samostan od Konjiških štiri posesti pri gra-
dišču Kozji rep (Kozerep) in jih še imel sredi
15. stoletja. Gočalk je dal 1298 Šetarovo
Ptujskim. Njegov sodobnik je bil 1297 Vul-
fing Razvanjski.''
Rajnpreht Pohorskodvorski in Mariborski
je prodal 1308 Ulriku Walseeju v Voličini
dvor z 19 kmetijami. Ob Rajnprehtu se Raz-
76
vanjski niso več omenjali, pač pa od 1338
Betnavski. Leta 1314 je Rajnpreht odšel na
romanje v Rim in Jeruzalem. Ženi in sinu je
zapisal 1329 s  privolitvijo kneza  Pohorskij
dvor (Häusel am Fächer). Čutil se je torej
že bolj za vladarjevega kot pa šentpavelske-
ga vazala. Oton, verjetno Rajnprehtov sin, i
je zapisal 1331 svoji ženi vas Razvanje in j
nekaj posesti pri Pohorskem dvoru (vest).
Samo pohorskodvorsko goispoščino si je pri-
svojil v Otonovem času Ulrik Walsee. Leta ;
1348 je pridobil Ulrik od Otona z zamenjavo!
še nekaj posesti nad Pohorskim dvorom. Kar -
je ostalo Otonu in njegovi ženi, to je imel'
1359 mariborski grad na Piram;idi: 31 kmetij j
na Pohorju, 3 in pol kmetije, 4 domce in 2
mlina pri Razvanju ter 2 kmetiji in mlin pri
Hočah.s
Walseeji (Ulrik, Friderik 1352, Eberhard
VIII. 1362) so le kratko imeli v posesti Po-
horski dvoT. Že 1363 ga je dedoval kot dežel-
noknežji fevd Hartnid V. Ptujski skupno z
zaščito nad hočko faro in veliko desetino na
zgornjem Dravskem polju. Ptujski so doku-
pili za gospoščino 1416 dvor med Pohorskim
dvorom in Razvanjem od Fuchsbergerjeve in
1433 nekaj posesti od Nikolaja Slovenjgra-
škega.* i
Leta 1438 so Ptujske nasledili sorodni Stu-;
benbergi. Takrat je obsegala pohorskodvor- ;
ska gospoščina župe Hoče, Razvanje in Bo-j
hovo. Grad (slos 1463) je bU sedež deželskega
sodišča." Proti koncu 15. stoletja (1472, 1475,
1477, 1483, 1493 in 1494) so se podiH po go- j
spoščini Turki. Leta 1477 so ulovili hočkegaj
župnika, ki pa jim je pobegnil. Pred Turki
naj bi pravočasno opozarjala stražna grmada
nad Pohorskim dvorom. Po turškem pohodu
1483 so obnoviU župnišče, vendar 1487 oglej-
ski vizitator v njem zaradi mrčesa ni dobro
prenočil." Leta 1497 je zastavil Stubenberg
pohorskodvorsko' gospoščino oskrbniku (Ja-
nezu Gesslu).^^
Za leto 1527 je ohranjen pohorskodvorski
urbar. V gospoščini je bilo takrat 15 podlož-
nih gospodarstev (dvor, 4 dvojne kmetije, 7
kmetij, dvojni domec in 2 domca) v Razvanju,
25 (2 kmetiji z domcem, 22 kmetij, dvojni
domec) v Bohovi, 16  (pristava, kmetija s
3 domci, 4 kmetije, polovična kmetija, trojni
domec, 2 dvojna domca, domec z mlinom, 5
domcev) v Spodnjih Hočah, 6 (kmetija z mli-
nom, 5 kmetij) gospodarstev v Dobrovcüi
(Hartl) ter 6 pravdnih in 9 gorninskih vino-
gradov. V Spodnjih Hočah so med pohor-
skodvoriskimi podložniki močno prevladovale
revnejše posesti (domci). Nekateri priimki.ka-
žejo na razširjene obrti v Razvanju (Weber,
Schneider, tesar Krejač, Satler) in Spod-
njih Hočah (tesar, Wagner, Hafner). V Bo-
hovi obrtniških priimkov ni bilo, pač pa se
je tu pisalo kar sedem družin Bsih in pet
družin Marčič.
Kmetija v Razvanju in Bohovi je dajala
približno 1 goldinar, 3 kure in 30 jajc, v
Spodnjih Hočah 4 posode (schafl) pšenice,
5 posod ovsa, 5 kur, 10 jajc in v Dobrovcih
9 posod rži, 6 posod ovsa, 3 kure in 15 jajc.
Domci so dajali le denar, kure in jajca.
Pravdno vino je oddajal posameznik do 11
77
računskih veder (redemper), gornine pa do
9 vodnih veder in pri vsakem vedru pol nov-
čiča.
Skupno je dobila gospoščina blizu 53 gol-
dinarjev (vrednost okoli 130 hI vina), 21 po-
sod pšenice, 54 posod rži, 63 posod ovsa, korec
kostanja, 179 kur, 4 kopune, 1585 jajc, 172
vodnih veder pravdnega in 48 vodnih veder
gorninskega vina. Ker je bUo troje posod
enako graškemu četrtu, je posoda merila
26,24 litra. Za računsko vedro so se raču-
nala 4 vodna vedra in za vodno vedro 12 na-
miznih četrtov. V vodno vedro bi zlili sedaj
blizu 15,75 litra."
V Razvanju je imel 15 družin še Meljski
dvor, Štatenberg 2 družini in ILmbuški žup-
nik 2 pušči, v Bohovi še Velika Nedelja 4
družine, v Spodnjih Hočah še domači župnik
10 družin, žički samostan 9 in vetrinjski sa-
mostan 5 družin, v Dobrovcih pa mariborski
grad na Piramidi 5 družin in Velika Nedelja
2 družini. Po Pohorju nad Pohorskim dvorom
je bilo 32 družin mariborskega gradu na Pi-
ramidi.
Pohorskodvorski podložniki so se, po tej
imenjski cenitvi sodeč, ukvarjali na veliko z
živinorejo. Kar polovica podložnih družin je
imela vsaj po enega konja, največ v Dobrov-
cih in Bohovi. Le ena sedmina družin je bila
brez govedi in še to so bili skoraj sami ose-
benjki. SvLnjereja je bUa šibkejša od govedo-
reje, koze in ovce pa je vzdrževalo le šest
družin.
Po gospodarski moči so bih pohorskodvor-
ski podložniki precej razšlo j eni. Desetina pod-
ložnih družin je bila oseben j ska, sedmina
kočarska (z manj kot tremi vprežnimi žival-
mi), polovica srednjekmečka in dve ;sedmini
velikokmečki (z vsaj sedem glav vprežne
živine).
Celotna davčna osnova pohorskodvorske
gospoščine je nanesla le dobrih 30 funtov."
Leta 1542 je bilo treba izdelati premoženj-
ski popis kot prijavo za davčno osnovo. Pri
tem popisu niso več omenili sicer že deset let
starih strahot, ko so se tudi po pohorsko-
dvorski gospoščini razlile Sulejmanove turške
množice. Grad so ocenili s 300 goldinarji, go-
zdove (tudi v Burgstall-Poštela), ribolov in
deželsko sodstvo s 100 goldinarji, lov in nižje
sodstvo s 30 goldinarji. Gospoščina je imela \
69 podložnih gospodarstev in 25 vinogradov,
od tega so uživali podložniki mariborske go- i
spoščine na Piramidi 8 vinogradov v gornini.
Vinograde so ocenili s 4 do 20 goldinarji.
Ostalo bistveno vsebino prikazujeta naslednji
tabeli:
Po popisu 1542 so vesti o Pohorskem dvo-;
ru skromnejše. Znanih je le nekaj njegovih |
oskrbnikov: Klement Wellzer, 1566, Vid Hei-|
necker, 1573 do 1581, in luteran Pavel Tibur-
cij Heinecker, 1581 do 1594. Slednji je imel
gospoščino v zastavi. Kmalu po začetku 17.
stoletja je začela gospoščina prehajati v po-
sest Tattenbachov. Ti so segali po njej že
med leti 1615 in 1619, povsem pa so se je
polastili 1636, ko jim je odstopil svoj delež
še Franc Stubenberg. Zadnji Stubenbergi so
se za slovo od pohorskodvorske gospoščine
še prepirali 1580 z ljubljanskim škofom za-
radi zaščite nad hočko cerkvijo, 1625 z ve-
trinjskimi menihi zaradi valjarne koc v Ho-
čah. Leta 1635 so še doživeli kmečki upor,
ko so podložniki obvladali za kratek čas
tudi Pohorski dvor.'^
OPOMBE
I. S. Pahič, Maribor v prazgodovini, CZN
XXXIX, 1968. — S. Pahič, Maribor v antiki,
CZN XLI, 1970. — 2. Fr. Kos, Gradivo II, 1906,
št. 487. — 3. Fr. Kos, Gradivo III, 1911, št. 403.
— Fr. Kos, Gradivo IV, 1915, št. 22. — 4. B.
SchroU, Lehenverzeichnisse des Benedictiner-
Stiftes St Paul in Kärnten, Archiv für öster-
78
reichische Geschichte XXXIV, 1/19. — 5. Fr. Kos,
Gradivo IV, št. 82, 246, 470, 476, 545, 648, 654,
851, 855. — Fr. Kos, Gradivo V, 1928, št. 42. —
J. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steier-
mark III, 1903, 155. — J. Wichner, Geschichte des
Benediktiner-Stiftes Admont II, 414. — B.
SchroU, Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes
St. Paul in Kärnten, FRA XXXIX, 1876, št. 141.
— H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 1962, 96,
117. — 6. Fr. Kos, Gradivo IV, št. 82. — J. Koro-
pec, Ob urbarju gospoščine Slivnice pri Mariboru
iz leta 1608, ZC XIX—XX, 1965—1966, 235—236.
7. A. Dopsch, Die landesfürstiichen Gesamturbare
der Steiermark, 1910, 25, 100 — Fr. Kos, Gradivo
IV, št. 654, 851, 855. — J. Zahn, Urkundenbuch
III, 155. 162. — A. Muchar, Geschichte des Her-
zogthums Steyermark V, 1850, 361; VI, 1859, 109,
121. — H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 96,
134. — 8. J. Loserth, Das Archiv des Hauses Stu-
benberg, Beiträge XXXVII, 1914, 91/64, 68; 92JVi;
93/98; 96^32, 33. — H. Pirchegger, Die Herrschaft
Marburg, ZHVS XLIII, 1952, 26. — H. Pirchegger,
Die Untersteiermark, 105, 117. — W. Levec, Pet-
tauer Studien I, Mitteilungen der Anthropologi-
schen Gesellschaft in Wien XXVIII, 1898, 174. —
9. H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 117. — J.
Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mit-
telalter, 1893, 256. — J. Loserth, Das Archiv des
Hauses Stubenberg, Beiträge XXXVII, 1914,
90/55; 93/94; 97/40, 45. — 10. H. Pirchegger, Die
Untersteiermark, 117. — 117. — 11. Fr. Ilwof, Die
Einfälle der Osmanen, MHVS XI, 1862, 202—211.
— A. Klein, Zur Geschichte der Türkeneinfälle,
ZHVS XIX, 1925, 112—116. — Die Reisetage-
bücher des Paolo Santonino, 1947, 166—167. —
12. Listina 9585, Sda (Štajerski deželni arhiv v
Gradcu). — 13. Pohorskodvorski urbar 1527, Ar-
chiv Stubenberg 37 3/255 b, Sda. — R. Baravalle,
Zur Geschichte der steirischen Masse II, ZHVS
XXX, 1936, 141. — 14. A. Steinwenter, Suleiman
II. vor Marburg 1532., Jahresbericht des k. k. Sta-
ats-Gymnasiums in Marburg, 1887, 11. — Imenj-
ske cenitve: Pohorski dvor 43/634; Statenberg-
Auersberg 3/19; Mariborski grad na Piramidi —
Graben 11/136; Hočka župnija 19/259; Limbuška
župnija 22/283; Melje-Pützn 29/433; Velika Nede-
lja 35/519; Vetrinj, Sda. — Wl. Levec, Pettauer
Studien III, Mitteilungen der Anthropologischen
Gesellschaft in Wien XXXV, 1905, 175. — 15. Li-
stine Haus am Bacher za leta 1566, 1573, 1574 in
1591, Sda. — I. Orožen, Das Bisthum und die
Diözese Lavant I, 1875, 322, 332, 333. — Imenj-
ska prijava (Gültaufsandung) Pohorski dvor, Sda.
— H. Pirchegger, Die Untersteiermark, 117. —
A. Kapper, Mittheilungen aus dem k. k. Stat-
thaltereiarchive zu Graz, Beiträge XXX, 1902,
140. — Register k arhivu Viktring c. 40/št. 395,
Koroški deželni arhiv v Celovcu. — Fr. Krones,
Ergebnisse einer archivalischen Reise nach Linz
Beiträge XXXI, 1901, 160.
79