Darja Pavlic
Razmisleki o smislu
Ciril Bergles: RAZSEŽNOST PROSOJNOSTI
Založba ŠKUC, Ljubjana 1996
Zbirka Razsežnost prosojnosti je ena izmed treh knjig poezije, ki jih je Ciril Bergles objavil v letu 1996 - poleg nje sta izšli še Via dolorosa in Noč, nato še dan. Tematsko se zbirka Razsežnost prosojnosti navezuje na Ifrikijo, ki je pred tremi leti prav tako izšla pri založbi Škuc. Ifrikija je dežela mitskih razsežnosti: pod žgočim afriškim soncem se turistični obisk Hammameta, Monastiija, Medine in drugih krajev spremeni v sanjsko potovanje skozi čas, v zlato dobo ali morda k radoživemu Panu. Vse skrbi, ki izvirajo iz civilizacijskih spon hladnega, odtujenega severa, so v Ifrikiji potlačene v pozabo, saj narava in ljudje tam utripajo v skrivnostnih ritmih nalezljivo vseprežemajoče ljubezni. Toda lirskemu subjektu se kljub željam ne posreči prestop v svet poganske prvobitnosti. Tako kot je ljubezensko srečanje z dečkom zgolj bežne narave, ostaja tudi hrepenenje po nečem presežnem neizpolnjeno. Slovo od Ifrikije je otožno slovo od umišljene rajske dežele, ki ne pozna greha.
Zbirka Razsežnost prosojnosti se nadaljuje tam, kjer se je končala Ifrikija, vsiljuje pa se tudi primeijava s Pesmimi za umrlimi sanjami Braneta Mozetiča. Mozetič piše o agoniji, ki jo doživljata ljubimca, ker eden izmed njiju umira - toda ko umre, je še vedno navzoč v spominu tistega, ki živi. Tudi Bergles piše o ljubezni do odsotnega, verjetno mrtvega ljubimca. "Prosojnost" iz naslova zbirke se nanaša na način njegovega bivanja, lirski
LITERATURA	183
subjekt si npr. želi, da bi "obsegel prosojnost, v kateri zdaj bivaš". Prosojnost je sploh ena najpogostejših besed te zbirke, "razsežnost prosojnosti" pa metafora za višja duhovna stanja, po katerih hrepeni lirski subjekt. Homoerotični motivi so v Berglesovi poeziji praviloma naslikani v zelo rahločutnih tonih in komajda nakazujočih barvah. Pesnik se v "kočljivih" trenutkih zateka k vzvišenim metaforam (npr. vrtnica, rosa), izogiba pa se bolj mesenih podob. V lfrikiji]e še najdrznejši cikel, ki ga lahko beremo kot opis spolnega akta, v katerem namesto penisa nastopa piton. V zbirki Razsežnost prosojnosti je motiv homoerotične ljubezni dokončno in povsem poduhovljen. Celo takrat, ko pesnik spregovori o telesni ljubezni z odsotnim ljubimcem, se to zgodi tako, da zveni kot opravičevanje pred imaginarno puritansko javnostjo: "Zaprta v sobi. Mislili so, kaj vse sva počenjala. / Da sva padla angela. Midva pa sva se samo dotikala. / S konci las. S toplino diha. In izgovarjala besede z / nekoliko spremenjeno intonacijo." V primeijavi z Mozetičevo brezkompromisno in samorazgaljajočo pisavo je Berglesova poezija bolj izmikajoča, celo leporečniška, vendar to ne pomeni nujno, da je manj iskrena. Ljubezen, o kateri govori Razsežnost prosojnosti, je bližja pojmu agape kot erosu. O tem govori tudi zadnja pesem v zbirki: "Nič ne potrebujem. Ničesar nočem. Dovolj je, / da je bila ljubezen. Tisti nagibi, ki so me vodili k / njej. In me delali velikega in močnega. Niti spomin / ni potreben. Ljubezen ga preživi."
Ciril Bergles je pesnik prostih verzov, v tej obliki so praviloma napisane vse njegove zbirke, Razsežnost prosojnosti pa je drugačna. Sestavljena je iz kratkih, poetičnih fragmentov, med katerimi mnogi učinkujejo kot pesmi z izbrisanimi verznimi prestopi. Dogaja pa se tudi nasprotno, da fragmenti spominjajo na še ne povsem domišljene osnutke ali domislice, ki bi utegnile postati pesem. Ta vtis se okrepi, če v zbirki Noč, nato še jutro preberemo pesem o kapljici olja - v njej je razvit motiv, ki se pojavi tudi v zbirki Razsežnost prosojnosti. Motivnih korespondenc med obema zbirkama je še več (hiša, senca, let) in praviloma so obdelave v zbirki Noč, nato še jutro bolj izdelane in pesniško zanimivejše.
Zbirka Razsežnost prosojnosti je sestavljena iz dveh delov, ki se močno razlikujeta po notranji sestavi. Drugi del z naslovom Pepel najine smrti se bere kot zaporedje dnevniških zapisov, ki lirskemu subjektu pomagajo preboleti izgubo ljubimca in se sklenejo z optimistično napovedjo "Iščem
184	LITERATURA
nov smisel življenja", Rumena nespečnost pa je tematsko težko opredeljiv konglomerat, v katerem homoerotični motivi nikakor ne prevladujejo. Naslov "Rumena nespečnost" posrečeno opozarja na naravo tega dela zbirke, ki obsega neodložljive, vendar ne preveč poglobljene razmisleke o pesnjenju, minljivosti in bližajoči se smrti, o smislu življenja in Bogu, pa tudi posamezne impresije, fantazije in erotične pesmi, ki učinkujejo kot spominski prebliski na robu spanca. Kljub tematski razpršenosti lahko tudi v tem delu zbirke prepoznamo dramaturški lok, ki sega od občutka praznine zaradi končane ljubezni do optimističnega sklepa. Če je poglavitno sporočilo tega dela zbirke strnjeno v verzu: "V odsotnosti vsega se lahko spet pojavi Bog," ga najbrž lahko razumemo kot napoved izrazitega ukvaijanja z metafizičnimi vprašanji v prihodnosti. Zbirka Razsežnost prosojnosti je dokaz sprejemanja novih pesniških izzivov, toda zdi se, da je Bergles močnejši v liričnih legah.