NELLY. FRAN VALENČlC. DUNAJ.
Palaču bohotna se dviga mi v srcu,
dvorane sera jasne opremil kot car.
Lestenci visijo od stropa nizdoli,
kot bajka arabska se zdi mi ta čar.
Ta čar, to razkošje, ti parki okoli,
noči pomladanske, to morje srca !
O pridi, saj čakam v bogatem te spremstvu
poln ognja mladosti, poln čistih želja.
O pridi, ne boj se, ti sladka ljubezen !
Postavil sem mlaje, ovenčal portal.
Toplejše od tebe ni solnce nebeško,
čistejši od tebe noben ni kristal.
Nelly, Nelly. danes ti hočem,
danes ti nekaj povem :
Bajko neznano vsakomur,
tebi in drugim ljudem.
Bajko o solncu in roži
davno minulih že dni.
bajko o strti mladosti,
bajko od Ijesnih strasti.
Diha, diha
Vesna povsod.
Roža izbrala si
miren je kot.
Solnce uzre jo,
v strasti vzkipi,
v strasti, pohoti
doli hiti.
»Danes je praznik,
bakanal,
brez pijače,
brez godal.
Ti si moja
vsa, ah vsa.
Zbogom, zbogom,
ha ha lia«.
Solnce se vmaknc
na zenit.
Roža je strta,
sok izpit.
Boj se mene! Kot zavržen angclj
zdi se mi, da tavam vsako noč.
Mlada odaliska hodi z mano,-
diha mi poljub na lice žgoč.
In z odprtimi rokami vabi
v skrite gaje burnih me orgij.
Nudi mi razpenjene kozarce.
Kliče porogljivo: »Brate pij!
Prazni caso, smelo pij življenje,
polni čašo, — duša naj molči«.
Noč razpenja svojo črno haljo,
greh kreposti se v obraz reži...
Solnčni car hiti s krvavo bakljo.
Hvala, hvala, jasen je azur.
V sen i)Ogrezajo se nočne sence,
v grobu krohota se Epikur.
*
V mojih besedah je strup,
v ])rsih mojih oliup.
Nikdar ne bodeva skup,
boj se me, Nelly !
*
Ne, ne, nikdar, ah, ne boj se me, Nelly,
duša otožna, srce je bolno.
Zunaj mi brijejo vetri studeni,
vzdihi po tebi na ^istnah zamro.
Mestnega Suma uho ne posluša,
ženskih oko ne pogleda igrač.
Idite k vragu, neskončiri aleji,
tuji obrazi, razkošje palač.
Tuji obrazi, razkošne palače,
črne, pohotno žareče oči.
Jaz ne bojim se strupenega pika
nočnih siren razuzdanih strastij.
Daleč sem, dakč, a misli so blizu.
K tebi hitijo iz Dunaja proč.
S tabo ljubkujem se v blaženih sanjah,
jilakam in smejem se sleherno noč.
114