DEMOKRACIJA
Leto XIV. - Štev. 9
Trst-Gorica, 1. maja 1960
Pod sleherno diktaturo se porajajo sile kulturnega sveta, katerih smoter je razbiti vrata diktature v iskanju osnovnih človeških svoboščin.
SALVATORE QUASlMODO
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Koristni nauhi dvomesečne hrize
Misli in zaključki današnje politične situacije
Predsednik T ambroni krpa »poslovno vlad o«, ki naj bi spravila pod streho državni proračun. V tem trenutku išče zaupnico v senatu. Tako glasijo najnovejše vesti vladne krize, ki traja že 64 dni. To stanje odpira političnim opazovalcem široko področje raziskav in analiz sodobnega italijanskega političnega življenja. Taki podobi so pamenjene naslednje vrstice.
Italija preživlja že nad dva meseca zelo resno vladno krizo. Ta izredni dogodek poteka v javnem življenju navidezno skoraj neopažen. Po mestnih ulicah ni demo-stracij in nobenega očitnega razburjanja, ln vendar prevzema pri globljem ocenjevanju političnega življenja človeka občutek, da se je kriza, ki se vleče v nedogled, polagoma preobrazila iz brezbrižnosti v resno negotovost tudi pri preprostem človeku. Mnogi italijanski politiki lahkomiselno prezirajo okoliščino, da sedanj stanje, sicer nevidno, zato pa toliko nevarnejše pretresa duhove. Navidezna brezbrižnost javnosti je varljiva. Neugodje in razdraženost se polaščata najširših ljudskih množic, in strah se vtihotaplja v zaskrbljene duše.
Parlament je zašel v slepo ulico. Skrajni desničarji in konservativni katoličani zatrjujejo, da bi sodelovanje Krščanske demokracije z Nenniievimi socialisti državo že kmalu pripeljalo do »rdečega državnega udara«, to je do komunistične diktature. Socialdemokrati, republikanci, del liberalcev, napredni katoličani, socialisti in komunisti pa so prepričani, da so krizo inscenirali in jo podaljšujejo skrajni desničarji, t. j. novofašisti, da bi s pomočjo Katoliške akcije, reakcionarnih gospodarskih krogov in fašistov izzvali krizo demokracije.
Gotovo je, da so taka mnenja pretirana, vendar jih ni mogoče prezirati že zato, ker prihajajo na površje z južnjaškim tem, peramentom.
Velik del javnega mnenja je prepričan, da čaka pred rimskimi vrati še neviden »rdeči« ali »črni« diktator.. Po političnem prepričanju posameznika se preprosti človek prav tako boji komunizma kot je odločno proti fašistom in bogatašem.
Ta osnovna bojazen glede nadaljnega obstoja italijanske demokracije pa odkriva še nadaljne priokuse. Spomini na pro-slulo fašistično diktaturo so še vedno zelo živi. Za večino italijanskega naroda ne pomeni diktatura samo teror in suženjstvo, ampak tudi nevarnost vojne pustolovščine. Temu psihološkemu razpoloženju se pridružujejo še tartarske vesti, ki najdejo na jugu odprta ušesa. Po Tam-bronijevem prvem odstopu in po izbiri Fanfanija za mandatarja so krožile vesti, da je vlada ustavila vse vojaške in policijske dopuste. Zakaj? Zato, ker bi sodelovanje Krščanske demokracije z Nenni-jevimi socialisti sprožilo fašistični državni udar, oziroma, da bo udarila »levica«, če bo Fanfanijeva misija propadla.
Take vesti dokazujejo, da je demokracija ogrožena ne samo od zunaj, ampak, da je tudi notranje močno oslabljena. Po-
leg vsega tega se italijanskega javnega mnenja polašča občutek manjvrednosti. »V Rimu vlada sama korupcija«, godrnjajo eni. »Uprava je ena sama zmešnjava«, dodajajo drugi. Takim pretiravanjem pa se pridružujejo številne resnice: strankarski egoižmi, bogataši in tista zvrst nestrpnih katoličanov, ki ne sledi in noče slediti plemeniti nepristranosti papeža Janeza XXIII. Neutešljiva poželenja po oblasti in ponoreli pohlepi po revolucionarnih pustolovščinah skrajnih desničarjev in skrajnih levičarjev; razvratna sla novih bogatašev po osladnih uživanjih in brezvestno navijanje cen v nadrobni trgovini; obupno zanemarjena vzgoja in izbrisani čut za pravičnost, plemenitost, solidarnost, v-zajemnost, socialnost in ostale krščanske vrline med določenimi plastmi, kar je posledica krivične porazdelitve sadov naraščajoče blaginje, vse, to in še marsikaj drugega nevidno klije iz užaljenih in razočaranih src na površje. Tako fašistični kot komunistični aktivisti pa te polglasne izbruhe pridno napihujejo ter pripravljajo tla za uro X.
Ali pa taka pretirana in zastrupljena kritika prispeva k razčiščenju in ozdravljenju močno okuženega političnega življenja? Res je tiskovna svoboda v Italiji nedotaknjena, vendar vlada tudi proti tisku naraščajoče nezaupanje. Opozicija nenehno zatrjuje, da so najmerodajnejši časniki v rokah politično pristranskih vele-industrialcev, naslednikov tistega velekapitala, ki je pred skoraj štirimi desetletji finansiral »pohod na Rim«. Drugi del tiska je v rokah poklicnih revolucionarjev, levičarskih in desničarskih skrajnežev. Prav zato se preprosti človek danes le težko seznanja s političnim življenjem države. ker je nepristranski tisk v veliki manjšini, in zaradi finančnih težav še nadalje usiha.
Današnji notranji položaj Italije zahteva nujnih ukrepov nat vseh številnih področjih javnega življenja, zato je dolgotrajna vladna kriza neviden črv, ki spodjeda demokracijo in ograža notraji mir, Tega bi se morali zavedati vsi demokra7 tični politik', ki jim je bolj pri srcu bla? ginja demokratične države kot pa strankarstvo in politični dogmatizem. Štiriinšestdeset dni trajajoča kriza bi jih že sama po sebi morala spametovati, če so že gluhi za nevarna prišepetavanja, ki lahko izbruhnejo v kaos, ki si ga tako želijo fašisti kakor komunisti.
Tudi če Tambroni skrpuca nekako poslovno vlado, da spravi pod streho vsaj državni proračun, kriza s tem ne bo odpravljena. Potrebno je z vso resnostjo in skrbnostjo vskladiti programe posameznih demokratičnih strank na skupni imenovalec, kot se to vedno dogaja v naprednih državah v trenutku, ko trka na vrata Hanibal. Ta ima dvoje oblačil: črno in rdeče. Ni važno s kakšnim se nam predstavi, važno je, da mu zaloputnemo vrata pred nosom.
ffliee se je končno unese!
Stari revolucionarni veteran in poglavar Južnokorejske republike Syngman Rhee se je končno prepričal - in to prepričanje mu je potrdila poslanska zbornica -. da ie zrel za pokoj. »Pripravljen sem oditi, če narod tako želi«, je dejal in o tej ljudski volji so ga poučile krvave demonstracije po vsej deželi. Čeprav je, 85 letni Rhee poklicni revolucionar in je 12 let upravljal državo po diktatorskih receptih, je to edini sodobni diktator, k\ se je umaknil brez državnega udara. Naj bi služil njegov primer v spodbudo irv posnemanje tudi ostalim diktatorjem po, svetu!
PRAZNIK DELA
Človek, ki bi se danes prebu: dil iz stoletnega sna, bi začude: no gledal na svoje potomce, ki 1. maja s ponekod pa na kakšen drugi dan * složno ter javno sla: ve kot praznik, ki je namenjen poveličevanju, pravični in čim smotrnejši ureditvi dela ter odno: sov, ki izhajajo iz ie človekove dejavnosti.
Če pogledamo v zgodovino, se presenečenju našega daljnega prednika pravzaprav ne bi sme: li čuditi. Dolgo je veljalo vsako produktivno delo, posebno še te: lesno, za nekaj načastnega. Spo: štovano je bilo ukvarjanje s po: litiko, filozofijo in religijo, prav tako je veljalo za nekaj ugledne: ga spretno ravnanje z mečem in vodenje vojn, toda že pri obrav: navanju trgovanja so mnogi vi: hali nosove, medtem ko je bilo dejansko produktivno dele v starejših časih nujno predvsem te: lesno, prepuščeno sužnjem.
Srednji vek je to pojmovanje še poudaril. Samo plemič, ki ni osebno skrbel za svoj vsakdanji kruh, ki ni oral ne sejal, pač pa zahteval del žetve, je bil gospod. Vse drugo je bila manjvredna raja. Zgolj iz nuje in zaradi last: ne koristi je takšen zemljški go: spod dovolil nekaterim obrtni: kom in trgovcem, da so se nase: lili v bližini njegovih utrjenih postojank ter jim je zajamčil do:
PAPEŽEVA VELIKONOČNA POSLANICA. Papež Janez XXIII. je v svoji letošnji velikonočni poslanici predvsem izpričal simpatije vsem tsitim, ki trpijo zaradi vere in tudi žrtvam plemenske nestrpnosti. Dobesedno je dejal: »Na današnje velikonočno jutro, ki nas vabi k duhovnemu veselju, je toliko in toliko naših bratov - in za nas je dovolj mučno, da se moramo vračati na ta dejstva - oropanih osebne, civilne in verske svobode. Ze leta in leta jih zatirata nasilje in oblastnost. Mirno in vdano prenašajo neskončna zatiranja. Želeli bi, da bi slišali našo besedo, čeprav bi bil to samo odmev očetovskega vzpodbudnega glasu, ki bi predrl do njih iz središča katoliške enotnosti. Naše sočustvovanje z njihovim trpljenjem v duhu in molitvi služi blaginji celotne naše svete Cerkve; kajti s sijajnim primerom neustrašnega zadržanja, ki nam ga izpričujejo, prejemu Cerkev nove vzpodbude in pojačano vnemo. - Vsem drugim sinovom v Gospodu, ki trpijo zaradi plemenske pripadnosti ali zaradi nasilnih omejitev uveljavljanja svojih naravnih ali civilnih pravic, prav tako obračamo svoj zaskrbljeni
Dogodki
Tito pred kongresom SZDLJ
Na velikonočni ponedeljek je pričel v Beogradu zasedati V. kongres »Social^ stične zveze delovnega ljudstva Jugoslai vije«. Ta komunistični privesek, ki ga vodijo in dirigirajo vrhunski komunisti in ki naj bi svobodnemu svetu prikazoval panarjena dejstva, šteje 6,4 milij. članov, ki jih je na kongresu zastopalo 1657 delegatov in kakih 100 tujih zastopstev in, opazovalcev. Predsednik organizacije je tajnik ZKJ, Josip Broz Tito, kar zgovorno potrjuje štafažno vlogo te organizacije jugoslovanskemu komunizmu, ki je poročal o »vlogi in nalogah Zveze pri gradnji jugoslovanskega socializma«.
Tito je poudarjal, da je mednarodni položaj še vedno napet. Edina možna pot k zmanjšanju napetosti nudijo »načela mirne koesistence«. Dobesedno je dejal: »Prepričan sem, da bi se na vrhunski konfe-, renči laže in hitreje sporazumeli, če bi si udeleženci prisvojili prav ta načela«. TiT to se ie dotaknil tudi alžirskega vprašanja in je pripomnil, da je v začetku z zadoščenjem sprejel odločitev »najvišjih francoskih voditeljev« za samoodločbo alžirskega naroda. Zal pa so ta upanja kmalu razočarala. Tako se je rešitev tega problema zelo oddaljila. Tito je nadalje zatrjei val, da so »pohodi v socializem« postali pravilo v deželah, ki so se rešile kolonializma. Ti pohodi bi se po njegovem še, pospešili, če bi se socialistične dežele povezale z nerazvitimi področji in z narodnoosvobodilnimi gibanji ob spoštovanju pravne enakosti, nevmešanja v notranje zadeve prizadetih dežel in ob medsebojnem spoštovanju.
Tito se je v zadnjem delu svojih izvajanj dotaknil tudi notranjega po.ložaja v Jugoslaviji in se pri tem pohvalil, kako so izkušnje z delavskimi sveti potrdile genialne nauke Manca, Engelsa in Lenina.
Marksizem danes ni več tisto, kar je bil nekoč. »S prakso izgradnje in s socialističnimi razmerami kakor tudi s svetovnimi dogodki zadnjih 50 let je samo še obogatel«. Obžalovanja vredno dejstvo pa je, da so se »določene socialistične :>tran ke »upirale sporazumom s SZDLJ in da so postavile pogoje, ki pomenijo vmešavanje v notranje jugoslovanske zadeve.«
Končno je Tito obrazložil petletko 1961-1965 in odkril vsemu svetu, da je odstotek dviga jugoslovanske proizvodnje najvišr ji na vsem svetu. Tito je tudi oznanil izvedbo raznih preosnov na področjih kapitalnih investicij, cen, davščin in zunanje trgovine. Planerjem nove petletke je zaukazal dvig industrijske proizvodnje za 13 odsto, kmetijske za 8 odsto, gradbene za 8-13 odsto, prevozne zmogljivosti in obrtniške dejavnosti za 11 odsto.
V	Južni Afriki bi bilo na podobnem političnem zborovanju, kljub diskriminaciji, gotovo več živahnosti, več diskutiranja in manj bizantinizma. Med delegati bi se gotovo našel človek, ki bi Titu ne ploskal kot so to počenjali delegacijskt kimavci, ampak bi takle Južnoafrikanec. zahteval od maršala nekaj pojasnil: n. pr.:
1)	Kako to, da so načela »mirne koeksistence v zunanjem svetu univerzalno zdravilo za odpravo napetosti, doma pa so »načela mirne koeksistence« zločin. Kdo bi v današnji Jugoslaviji tvegal javno braniti ali se celo potegovati za uresničitev demokratičnih, liberalnih, katoliških, krščanskosocialnih ali socialdemokratskih načel? Komu je dovoljeno, da se za svoja politična načela poteguje, da svoje prepričanje izpoveduje? Vse te pravice »mirne koeksistence« so v demokratičnih državah slehernemu državljanu zajamčene.
V	diktatorskih deželah pa je izpričevanje, (Nadaljevanje na 4. str.)
L/UyUUKl--------------------x
[ posvetuj
pogled. S sočustvovanjem bi radi s svojo besedo izrazili duši slehernega izmed vas našo prisrčno človeško in krščansko solidarnost, ki ne bo izostala k vstajenju tistega dne, ki ga je božja jrrevidnost določila.
>* * #
UMRL JE PLEMENITAŠ DRUGE SVETOVNE VOJNE. Druga svetovna vojna in, z njo povezana revolucija sta splavili na površje najbolj smrdljivo usedlino človeške pokvarjenosti. Krvoločnost in hudobija, sovraštvo in škodoželjnost, to so bile vrline, s katerimi so med seboj tekmovali polintelektualci evropskih narodov. - V Hammu je v teh dneh umrl človek, ki je bil prava posebnost druge svetovne vojne: dr. Feliks Kersten. Rojen je bil na Estonskem. V Berlinu, kjer se je nekaj časa zadrževal, se je seznanil z nekim Tibetancem, ki ga je posvetil v skrivnosti tibetansko-lamaističnega zdravljenja. Te skrivnosti je estonski zdravnik kombiniral s finskimi postopki masaže in z njimi žel zavidne uspehe. Nekaj let je deloval kot dvorni zdravnik na nizozemskem dvoru. Ob začetku druge svetovne vojne pa se je odzval Himmlerjevemu povabilu, in postal je telesni zdravnik najodumejšega nacističnega krvoloka. Himmler ni mogel živeti brez Kerstenovih globinskih masaž. Ko se je nacistični krvnik zvijal v neznosnih bolečinah, je Kersten iz njega izsilil na tisoče in stotisoče človeških življenj, ki so bila obsojena na smrt ali deportacijo. Tako se je Kerstenu posrečilo rešiti nekaj milijonov Nizozemcev in finskih Zidov, ki so jih nacisti nameravali prepeljati na Poljsko kot delovne sužnje. Prav tako je Kersten rešil iz nacističnih koncentracijskih taborišč na stotisoče zapornikov. V knjigi »Tiho povelje«, ki jo je o Kerstenu in njegovem človekoljubnem življenju napisal Achim Besgen, so dokumentarno našteta dejanja človeka, ki je dokazal, da tudi v drugi svetovni vojni in po njej še ni ugasnila človeška plemenitost. Kakšna škoda, da takih zdravnikov niso imeli diktatorji dežel pod komunističnim nasiljem!
% *
BRAZILIJA - NOVA PRESTOLNICA. Dne 21. aprila se je brazilska vlada preselila iz dosedanje prestolnice Rio de Ja-neiro v novo glavno mesto istega imena. Predsednik republike Brazilje Kubiček je prejel ob tej priložnosti številne čestitke državnih poglavarjev, vladnih zastopstev, županov glavnih mest in številnih drugih organizacij.
>:< »!< *
STRAHOTEN POTRES V PERZIJI. V nedeljo 24. aprila je močan potres povsem razdejal perzijsko mesto Lar. Mrtvih je bilo nekaj tisoč prebivalcev, med katerimi je največ žensk in otrok. Tega dne so perzijske šole praznovale mladinski dan in prav zato je število mrtvih šolarjev tako visoko. Porušila so se šolska poslopja in pokopala številno šolsko mladino. Prav
tako je bilo docela uničeno tudi mestece Garaš. Perzijska vlada se je obrnila za pomoč na mednarodno javnost. Prva je poslala 100 ton moke ameriška vlada. FIAT pa je nakazal 10 milijonov lir.
DE GAULLE V ZDRU2ENIH DRZA-, VAH. Diplomatski obisk francoskega državnega poglavarja v Združenih državah se je zaključil v popolnem sporazumu s predsednikom Eisenhoiverom glede vseh vprašanj, o katerih bo razpravljala vrhunska konferenca v Parizu. Ob svojem obisku v Washingtonu je De Gaulle govoril tudi pred predstavniško zbornico in se zlasti zadržal pri vprašanjih razorožitve ter plediral za ravnotežje sil med Vzhodom in Zahodom.
*	* *
MARGARET SE POROČI 6. MAJA, Končno se bo 6. maja zaključila epizoda, ki je nekaj let krmila svetovno radovednost, s kar zadovoljivim koncem. Margaret bo tega dne poročila dvornega fotografa Tonya Armstronga. Nameravano poroko so tako aktivni kot pasivni člani evropskih vladarskih dinastij ignorirali. Ali bo pri tem tudi ostalo, ni znano.
ZDRU2ENA SOMALIJA. Nekdanja italijanska kolonija, ki je pod upravo Italije, bo 1. julija dosegla popolno samostojnost. Politični zastopniki Britanske Somalje so se s svojimi rojaki iz nekdanje Italijanske Sonuilije sporazumeli za združitev, obeh dežel. Velika Britanija je načelno za tako združitev, vendar je mnenja, da se mora še pred združitvijo osamosvojiti tudi Britanska Somalija. Nadaljni korak bo priključitev še Francoske Somalije. Nova držpvna skupnost pa vsem afriškim državam he bo všeč...
DVOBOJ CUENLAJ-N EHRU 0 - 0. Kot je znano so si rdečekitajski osvajalci po nacističnih vzgledih prisvojili obširne indijske obmejne predele v površini 30000 kv. km. Tatvina je izvala po vsej Indiji ogorčenja in proteste. Končno sta se kitajski napadalec Cuenlaj in indijski vladni predsednik Nehru sestala v indijski prestolnici, da bi komunistično osvajalnost na miren način poravnala. Diplomatski dvoboj je potekal nekaj dni, komunistični nasilnik je najprej poskušal doseči potrdilo Kitajske tatvine z grožnjami, ko pa s tem ni dosegel uspehov, je pričel z barantanjem in podkupovanjem. Tudi v lem ni uspel. Tako je Cuenlaj z izidom 0:0 odpotoval v Nepal, da prisili to majhno državo na uradno priznanje kitajske tatvine ozemlja Mount Everest. Tako ob-navljajo Rdeči Kitajci hitlerjevske metode v Aziji.
*
RADIJSKI SPREJEMNIK FIŽOLOVE VELIKOSTI. Znanstven i oddelek družbe Westinghouse Electric Corporation v Pitt-sburgu (Pennsylvanija) je izdelal kristale, ki omogočajo gradnjo izredno majhnih elektronskih naprav. Nov izsledek imenujejo strokovnjaki »molekularna elektronika«. Z njim, bo mogoče izdelovati radijske sprejemnike v velikosti fižolovega zrna.
ločene svoboščine. Vendar je na: nje gledal zviška, kot na bitja druge vrste.
Razvoj pa je korakal svojo pot. Vedno bolj je izstopala korist: nosi gospodarskega udejstvova: rju, produktivnega dela, brez ka, ter ega ni bilo blaginje. Prvi so se osamosvojili stanovi, ki so žb veli v mestih. Bogastvo se je ste: kalo v njihove roke. Povečanju njihove gospodarski moči je nuj: no sledil dvig njihove politične veljave. To še ni bil čas velikih tovarn, pač pa predvsem doba organizacije trgovinske izmenja: ve, kapitalov naloženih v potroš: no blago in špekulativne podvi: ge, ne pa v stroje in industrijske nepremičnine. Višek svoje moči je to posedujoče meščanstvo do: seglo v stoletju, ki je sledilo zmn: gi francoske revolucije.
Kmet in delavec sta morala še čakati. Toda tudi njuna ura je morala priti. Z večanjem pro: dukcije, ki je slonela predvsem rLa njunih ramah, je bilo samo vprašanje časa, kdaj si bosta pri: borila enakopravnost in prizna: r. je. Kmet je v večini naprednej: ših dežela dosegel osvoboditev iz tlačanstva sredi devetnajstega stoletja, delavec pa je uspešno uveljavil svoje zahteve pravza: prav šele v zadnjih petdesetih letih, pri čemer predstavljata pr: va in druga svetovna vojna dva zgodovinska mejnika.
Zatonu zlate dobe vojujočega se plemstva sledi torej zdaj, pred našimi očmi, zaton dobe, v kate: ri je bilo premoženje osnova u-gleda, oblasti in časti. Vedno bo: Ij izstopajo ter se na socialni lestvici uveljavljajo posamezni: ki, skupine in razredi, ki ne žive od pogosto niti zaslužene rente, pač pa od lastnega umskega in telesnega dela. Takšni ljudje so danes voditelji največjih indu: stri j, takšni ljudje v industrijah delajo. Skupno s kmeti tvorijo tiste demokratične večine, ki i: majo v parlamentih in drugih predstavniških telesih glavno be: sedo, katere jim zatrajno ne bo mogel nihče več vzeti. Tako ved: no bolj združujejo v svojih ro: kah gospodarsko in politično o: blast ter kujejo novi družbi nov obraz.
V zgodovini še ni bilo dobe, v kateri bi uživalo delo kot takšno, pa naj bo to umsko ali telesno, tako veliko spoštovanje kakor ga uživa danes. Zato naš rod lahko s ponosom in zadovoljstom praz: nuje svoj vsakoletni Dan dela. Vrenja in spremembe, katerih cilj je skupnost, kateri bo oseb: no delo, osebni prispevek posa: meznika k dvigu duhovne ali materialne ravni družbe edina osnova posameznikovega uspeha in ugleda, so v teku povsod. Pri: sostvujemo razvoju, katerega ne bo moglo preprečiti niti razoča: ranje nad režimi, ki so z zlorabo socialnih gesel izsilili najhujše dolej znane totalitarizme, niti u: Piran je kratkovidnih, ki si domiš: Ijajo, da bodo z vztrajanjem na pozicijah preteklosti lahko zapr: li pot v bodočnost.
Za vse pametne in odločne so to samo primeri, ki kažejo kaj je treba še napraviti, da bo delo zares uživalo vso tisto »čast in oblast«, kakor se, posebno na da: našnji dan, tako glasno oznanja. Pri tem pa ne pozabimo, da je oboje uresničljivo samo v popoU ni svobodi ter ob polnem upošte* vanju človekovega dostojanstva in pravic, tudi če so te v navskriž, ju z nazori posameznih obstoje: čih vlad in režimov. Kjer ni te: ga, tam ima vso »čast in oblast« v rokah samo klika, ki je zgoraj, in vse dokazovanje, da imajo o: dločilno besedo množice, je samo sipanje peska v oči tistim, ki so spodaj. '	|
VESTI z GORI S K E G A
Notranji položaj
Vladna kriza, ki se je začela 23. februarja, je pokazala, kako malo se italijanske stranke in poslanci ter senatorji zavedajo svojih dolžnosti do koristi skupnosti vseh državljanov in kako globoko je strankarstvo zaostreno. Pa tudi, kako močno vplivajo določene cerkvene osebnosti na te, in one parlamentarce, da ne mislijo po svoji prosti volji ob zavesti svojih državljanskih dolžnosti.
V bistvu gre v Italiji za to, ali naj se demokrščanska stranka, ki šteje 272 poslancev in sama ne more sestaviti vlade in vladati, opira na desno, redimo na skrajno desnico, ki jo sestavljajo novi fašisti, vendar fašisti, ali pa na levo, to je na republikance in socialdemokrate ob vzdržanju Nennijevih italijanskih socialistov, ki ničesar ne zahtevajo, kot samo, vlado demokrščanov in republikancev ter socialdemokratov.
Vodstvo demokrščanske stranke je že večkrat objavilo in poudarilo, da noče pomoči niti s skrajne desnice niti s skrajne levice. Odklanja torej le fašiste in komuniste. Od De Gasperija sem pa se poudarja, da ie sodelovanje s Nennijevimi ita-lijanskimi socialisti mogoče če bi ti popolnoma prelomili stike s komunisti.
V trajanju vladne krize, ki se je začela 23. februarja, je Nenni večkrat izjavil, da nimajo italijanski socialisti trenutno nobene druge zahteve, kot samo vlado demokrščanov z republikanci in socialdemokrati. Za tako vlado sicer ne bodo glasovali. Proti njej pa tudi ne, ampak bi se glasovanja vzdržali in s terr^ pokazali dobro voljo, in vladi omogočili tvorno delo.
Sam Fanfani, ki je poskusil tako vlado sestaviti, potem ko je ni mogel Segni, je povedal, da mu je Nenni pustil na prosto, če želi v parlamentu poudariti odločno nasprotovanje komunizmu.
Toda vse to ni pomagalo, ker so kljub temu nasprotovale določene nasprotne sile, ki niso hotele zagotoviti glasu taki Fan-fanijevi vladi, čeravno bi socialističnega vzdržanja ne potrebovala, ker bi do7 bila ravno zadosti drugih glasov. Ko je tudi vodstvo demokrščanske vlade dalo Fanfaniju proste roke za sestavo take vlade in je že bilo skoraj gotovo, da jo FanT fani tudi sestavi, so se pojavili določeni poslanci, ki so izjavili, da jim vest ne dopušča glasovati za tako vlado.
Z ozirom na tako »krizo vesti« je Fanfani takoj razumel, kdo in kaj se za tem skriva ter je predsedniku republike vrnil pooblastilo za sestavo vlade.
Za boljše razumevanje zadeve in poz-nanje vzrokov, ki so delovali proti poizkusu Fanfanija, moramo povedati, da je Vatikan posredno ali neposredno zanikal vest, da je Vatikan vplival na preprečitev ’ Fanfanijevega poizkusa. Zato velja misliti, da so le posamezniki tisti, ki so se protivili in poizkus preprečili. Tako je na primer škof iz mesta Agrigento v Siciliji prepovedal občinskemu odboru, ki ga sestavljajo demokrščani s pomočjo socialistov, udeležbo pri velikonočni procesiji. Tudi kardinal Siri iz Genove, takp trdijo listi, je ostro pisal proti Fanfani-jevemu poizkusu. Nasprotno so pa bili tudi glasovi cerkvenih predstavnikov za poizkus.
Zdaj pa je treba povedati, kaj se je zgodilo z poizkusom Tambronija za sestavo zgolj upravne vlade. Zanj, ki je sestavil vlado samih demokrščanov, so strnjeno glasovali vsi demokrščanski poslanci, čeprav so vedeli, da bodo glasovali za vlado tudi fašisti in samo fašisti. »Krize vesti« ni pokazal zaradi fašistov nobedeij od 272. demokrščanskih poslancev. Res, da je Tambroni po glasovanju fašistične glasove odklonil in podal odstavko vlade potem, ko so trije ministri in šest podtajnikov zaradi fašističnih glasov odstopili, res pa je tudi, da nihče od cerkvenih predstavnikov ni prepovedal fašistom udeležbe pri velikonočni procesiji ali pisal proti niim in proti sprejemu njihovih glasov. Hiti potem, ko je predsednik republike, po Fanfanijevem neuspehu, zavrnil ostavko Tambronijeve vlade In Tambroniju naročil naj se predstavi tudi pred senatno skupščino.
To je bilo treba pojasniti, da bodo naši čitatelji bolje razumeli, kako močno je v določenih krogih in krajih Italije fašizem povoljno toleriran, če ne tudi upoštevan, Ne samo pri posameznih cerkvenih predstojnikih, ampak tudi pri raznih laičnih prvakih in mogotcih, ki igrajo važno vlogo v sami demokrščanski stranki. Eni in drugi utegnejo biti medsebojno povezani.
S tem nočemo reči, da zagovarjamo Nennijeve socialiste, katerim smo nasprotni v kolikor bi bili povezani s komunisti. Pokazati smo želeli samo to: da v Fanfanijevem primeru ni šlo za naslonitev na Nennijeve italijanske socialiste, ampak samo za poizkus pridobitve istih za stvar demokracije in za počasno odtegnitev istih od komunistov v kolikor so stemi povezani. To sta jasno povedala i Fanfani sam i vodstvo demokrščanske stranke.
Zato smemo upravičeno misliti in trditi tudi to, da odpor proti Fanfanijevemu poiskusu verjetno ni imel korena v zadevi »vesti« iz verskega razloga, ampak zgolj iz sebičnih koristi in iz gospodarsko socialnih ozirov. Premnogi se namreč bojijo socialnih ukrepov levega krila demo-
krščanske stranke, kateremu načeljuje Fanfani.
Nasprostva se v demokrščanski stranki na vsak način močno zaostrujejo in pojavljajo se glasovi, da kaže tudi na raz-cep. Možen je tudi razpust parlamenta z razpisom novih volitev, in težko je pričakovati napredovanja demokrščanov na takih volitvah. Položaj znajo spretno izrabiti levičarji.
Do novih volitev utegne prej ali slej priti, ker se Tambronijeva vlada, tudi če; bi se trenutno tako ali tako uveljavila, kar pa ne izgleda, ne bo mogla vzdržati spričo zaostrenih nasprotij v samih demokrščanskih vrstah. Fanfanijevci ne mislijo namreč molčati. Oni so disciplinirano glasovali za Tambronijevo vlado. Toda, ker niso druge demokrščanske skupine obljubile isto storiti za nameravano Fan-fanijevo vlado, mislijo fanfanijevci nastopiti proti Tambronijevi vladi. Na drugi strani pa velja, da je samo vodstvo demokrščanske stranke ukazalo Tambroniju, naj poda ostavko, ker ni maralo, da vlada s fašističnimi glasovi in ker se je hotelo držati sprejetega načela, da se vlada ne sme opirati niti na skrajno desnico, niti na skrajno levico.
Priliko bi radi izrabili razni politični prvaki, kot so Scelba, Pella, Pacciardi in njim podobni, liberalnih vrst. Ti bi želeli obnovitev nekdanje vlade štirih: demokrščanov, socialdemokratov, liberalcev in republikancev. Toda proti taki misli so odločno socialdemokrati, ki nočejo slišati o kakem sodelovanju z liberalci. Proti liberalcem pa je tudi samo vodstvo demokrščanov. Na drugi strani so liberalci odi ločno proti izvedbi deželnih avtonomij in koristnemu socialnemu programu, kakrš-
nega zahtevajo socialdemokrati, republikanci in velika večina demokrščanov.
Stojimo pred važnimi odločitvami italijanske politike in želimo le to, da ne bi zavladala niti skrajna levica in niti fašistično pobarvana sredina. Italija je v glavnem liberalnega duha (z izjemo do naše jezikovne manjšine, ki je ni še zaščitila!), je pretežno katoliška in z močno razvitim delavskim gibanjem socialističnega značaja. Zato je prej ali slej pričakovati, da privede naravni razvoj do pametnega in sprejemljivega sporazuma med krščansko demokracijo in množico socialističnih delavcev, ki sicer zahtevajo socialne reforme, ne pa tudi krvave revolucije za dosego socialne pravice.
S.
Ob petnajsti obletnici zloma nacifašizma
V	ponedeljek 25. aprila smo praznovali petnajsto obletnico zloma nacifašizma.
Slovenci smo se z vsem srcem, polni ganotja spomnili dolge vrste naših mučenikov od početka nastanka fašizma v Italiji pa skozi dolga leta nacifašistične vojne in do njenega konca. Fašizem nas je že pred vojno krutno trpinčil in preganjal, ker nam je prisodil nacionalno smrt. Med vojno pa nam je požigal domove in naše ljudstvo tlačil v taborišča smrti: Rab, Gonars, Trevizo, Renicci in desetine drugih pričajo o velikem mučeništvu naš!h dragih, ki so bili nedolžni, kakor žarek sonca, pa so morali trpeti in umreti, ker
S čim se Tito ponaša?
Drugo polovico aprila se je vršil v Beogradu kongres tako zvane Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, ki je tamkaj nekako prisiljeno društvo vseh delavcev, brez političnega programa. Vse jugoslovanske delavce namreč avtomatično, čim so zaposleni, vpišejo v to Zvezo, ki so si jo komunisti zamislili samo zato, da bi z njo pokrili sramotno dejstvo svoje osamljenosti.
Tito je sklical kongres te Zveze in nanj povabil številna zastopstva tujih socialističnih strank, ki so se ga v dobri veri tudi udeležila. Toda na samem kongresu je prišlo do začudenosti, ko je Cvijetan Mijatovič nedolžno predlagal, naj bi Socialistično zvezo delovnega ljudstva Jugslavije poklicali k političnemu sodelovanju z vladajočo komunistično partijo.
Tedaj so zastopniki tujih resnično socialističnih strank, in tisti potvorjenih, ki jih je na kongresu kar mrgolelo, z začudenjem spoznali prevaro in jeli zahtevali točna pojasnila. Uvideli so namreč, da ne gre za kako socialistično stranko, ampak samo za lutkovno nesamostojno organizacijo v službi Titove partije.
V zadregi je Tito ukazal izpustiti iz Mijatovičevega govora omenjeni predlog. ki mu je pokvaril vso hvalo, s katero se je pred tujimi zastopniki bahal, ko je prikazoval milijonsko moč članstva njegove umetno skrpucane Socialistične zveze delovnega ljudstva!...
SAMI SO PRIZNALI!
Pred časom smo v članku »Dvojno lice komunizma« obrazložili našim čitateljem, da ni mogoče sploh misliti o demokratičnosti komunizma, čeprav v nekaterih komunističnih državah res obstojajo in delujejo poleg komunističnih partij tudi socialistične stranke; pojasnili smo namreč, da je tem strankam omogočeno življenje le zato, ker so hlapčevsko pristale na komunistično politiko in so torej le komunistični priveski, ki ne bodo mogli nikoli zavzeti kakega samostojnega stališča, ker bi to pač pomenilo zanje konec. Tako v Vzhodni Nemčiji, na Kitajskem in tudi v Jugoslaviji.
Mi Slovenci poznamo predvsem razmere v Jugoslaviji in zato smo o obstoju neke Socialistične zveze Jugoslavije ali Socialistične zveze delovnega ljudstva lahko, rekli tudi naslednje: »Ce pa pogledamo, kdo zavzema vodilna mesta v tej zvezi, ugotovimo, da imajo tudi tam glavno besedo ljudje, ki sedijo na najvišjih partijskih stolčkih. Kaj vse to pomeni? Odgovor je zelo enostaven: Socialistična zveza je le navadno orodje v rokah jugoslovanskih komunistov.« In nismo se motili.
Da je res tako, nam te dni potrjuje »Primorski dnevnik« s članki, v katerih poroča o poteku V. kongresa Socialistične stranke delovnega ljudstva v Beogradu. Značilen je že sam uvodni odstavek z dne 19. aprila, ki se glasi: »V navzočnosti 1.657 delegatov, zastopnikov okrog 40 socialističnih delavskih in drugih naprednih strank in gibanj ter opazovalcev, najvišjih jugoslovanskih državnih in političnih osebnosti, diplomatskega zbora in okrog 60 tujih novinarjev, je danes v Domu sindakatov v Beogradu predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Ju-gos'avije, maršal Tito, odprl V. kongres SZDLJ-«
Ste sedaj razumeli? Otvarja se kongres neke Socialistične zveze in glavno besedo, na njem ima komunist in nič drugega kot komunist Tito!
Res je, da čitamo v »Primorskem« z dne 20. aprila tudi tele izjave: »SZDLJ po svojem značaju ni politična stranka«, in še »Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična zveza delovnega ljudstva se vzporedno razvijata kot dve samostojni organizaciji. Socialistična zveza ni neka mehanična transmisija ZKJ, temveč živ, aktiven in samostojen organizem, ki zajema in povezuje ostale družbeno-politič-ne organizacije«, toda vse to so prazne besede, brez najmanjšega pomena, saj takoj za njimi lahko beremo dobesedno:
»Zveza komunistov Jugoslavije je sestavni del Socialistične zveze, ki se odlikuje s svojo idejno in politično močjo in delovanjem. Komunisti imajo iste pravice kot ostali člani, toda večje ohveznosti in dolžnosti, da se za svoje stališče bore z močjo svojega prepričanja in argumentov in idejno političnim vplivom ter z osebnim zgledom. Takšen odnos je v skladu z jugoslovanskim sistemom socialistične demokracije in z vlogo Zveze komunistov v njem. Vodi k vedno večji politični akti-vizaciji množic, k stalnemu razvijanju samostojnosti in akcijski sposobnosti Socialistične zveze in povečanju stvarnega v-pliva komunistov v političnem življenju. Zato je neutemeljeno govoriti o nekakšni mehanični razdelitvi in strukturni .razmejitvi’ v delovanju ene oziroma druge organizacije, kajti na področju delovanja
obeh organizacij ni nobene razlike.«
Za razsodnega človeka bi bilo že to več kot dovolj, da se lahko prepriča, kaj je v resnici Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije, no, pa se nam zdi vseeno primerno, da posnamemo iz »Primorskega dnevnika« še nekatere stavke iz zaključnega Titovega govora, ki so en dokaz več, kako se mora Socialistična zveza delovnega ljudstva slepo pokoriti volji Zveze komunistov.
Tito je med drugim poudaril: »Dolžnost Zveze komunistov, ki je prav tako kolektivni član Socialistične zveze, je, da idejno usmerja proces socialističnega razvoja« in še »program Socialistične zveze je ze-
lo	obsežen, to je akcijski program, program delovanja, program gradnje naše države.Toda ta program temelji na osnovnih načelih programa Zveze komunistov Jugoslavije, katere člani so dolžni, da z vso upornostjo in komunistično doslednostjo delujejo v Z vezi, da se ta program izpolni.« In kakor da bi to še ne zadostovalo, je Tito še dodal: »Mi smo eno in gremo k istemu cilju.«
Da, lepših in vidnejših dokazov, da je Socialistična zveza le navadno orodje v rokah jugoslovanskih komunistov, bi nam Tito ne mogel dati! Vse njegove besede namreč pomenijo: »Samo mi, mi komunisti ukazujemo danes v Jugoslaviji, vsi ostali ste le naši pokorni sluge!«
Genialna zamisel stegenskega inženirja
V	Etiopiji je postal zelo popularen naš goriški slovenski rojak inž. arh. dr. KO-NJEDIC Stane, ki je že več let šef inženir na dvoru etiopskega cesarja Halle Se-lassie-ja, ko so pred nedavnim vsi etiopski časopisi objavili sliko nebotičnika, ki ga je on projektiral. Gre za ogromno pet-intridesetnadstropno zgradbo v obliki Salomonove zvezde, ki ima v notranjosti, poleg stopnišča in številnih dvigal, tudi dve avtomobilski cesti, po katerih se avtomobili lahko povzpnejo brez težave do najvišjega nadstropja. Cesti sta dve, da avtomobili vozijo po eni navzgor, po drugi pa navzdol, da se tako prepreči sleherni karambol. V vsakem nadstropju so postajališča in garaže. Zamisel, da bi bilo mogoče se povzpeti z avtomobilom v posamezna nadstropja, do najvišjih, se je porodila že marsikateremu gradbeniku, a do danes je še nihče ni praktično izvedel Inženir Konjedic je prvi, ki je izvedel ta drzni načrt in to, kakor sam zatrjuje, ne da bi povečal stroškov gradnje v primeru, da bi bil namesto rest projektiral stopnišča. Ne le etiopsko časop sje, tudi svetovno časopisje se je začelo zanimati za ta ed;n-stveni načrt. Etiopski cesar je sprejel dvornega inženirja v posebni avdijenci, se zanimal za načrt in iznajditelju čestital.
Ob tej priložnosti pa je javnost zvedela tudi še za drug orjaški načrt, ki ga je inž. Konjedic izdelal 1. 1945 v Egiptu, ki ga pa ni bilo mogoče izvesti zaradi vojnih razmer. Kakor je zdaj Salomonova zvezda emblem etiopske cesarske družine, navdihnila inž. Konjedicu zamisel sedanje zgradbe, tako se je pred petnajstimi leti porodil njegov načrt ob pogledu na piramide. Zgradba naj bi bila v obliki
ogromne piramide, in tudi tu naj bi se vila avtomobilska cesta do najvišjega, štiridesetega nadstropja.
*	* *
Gospod inž. Konjdic je doma iz Kanala. Čudimo se, da so ga krajevni italijanski listi spremenili v »Coniedic«, ko jim je vendar besedilo poročila prišlo iz istega vira kot nam. Prav bi bilo, da bi tisti, ki je besedilo razmnožil in ga poslal listom,
Mptt	• '»	;
zahteval popravek priimka v Konjedic, da se ne bodo italijanski listi ponašali, da gre za kakega slovenskega odpadnika.
Salsho poslopje o Domljah
Iz Jamelj je pred dnevi prispela vest, da bo v nedeljo 8. t.m. otvoritev tamkajšnjega novega šolskega poslopja. Vesti nismo prvotno nameravali posvetiti mnogo besed, toda potem smo sklenili drugače, ker bi radi vsaj delno onemogočili, da bi o istem dogodku na dolgo in široko trobentali nekateri slovenski listi, ki imaio namreč navado, pripisovati svojim gospodarjem prav vse zasluge, če se v kaki slovenski vasi napravi kaj novega.
Jamlje so del doberdobske občine, ki je v zadnjih štirih letih v rokah komunistične občinske uprave, in zato predvidevamo, da bodo tej upravi brez dvoma pe-
li	izredne slavospeve razni »Primorski«, »Soče« in morra celo »Novi listi« ter skušali dokazovat’, kako se ’e ta potrudi ', da je prav ona preskrbela Jameljcem novo šo>o. Res je, da ima tudi sedanja uprava del zaslug za jameljsko šolo, toda povsem krivično bi bilo zamolčati zasluge prejšnje slovenske demokratične občinske uprave; ta je namreč dala pobudo in napravila tudi vse potrebne korake, da so pristojne oblasti odobrile načrt za zgraditev novega šolskega poslopja v Jamljah. Ce so se dela zaključila pod sedanjo občinsko upravo, to še nikakor ne pomeni, da ni prejšnja uprava nič napravila.
Vemo, da marsikomu te pripombe ne bodo všeč, toda res ne moremo dopustit’, da bi si nekateri lastili in pripisovali tudi zasluge drugih.
so ljubili svoj rod in svoj dom. Trpeli in umrli so za pravični mir na zemlji, za ljubezen med narodi, za zmago pravice in resnice.
V Trevizu in še nekod drugod niso pokazale oblasti niti toliko čuta do naših mučenikov, da bi njih zemeljske ostanke primerno pokopali v poseben prostor in jim izkazali čast.
Morda so imeli namen izbrisati sled za tem mučeništvom, ob zavesti, da je tega nekdo kriv.
Mi se naših dragih mučenikov spominjamo v globoki želji, da bi na svetu zavladala tista velika ljubezen med narodi, katero so oni gojili in za katero so tudi umrli.
V Gorici so Italijani svečano praznovali praznik konca vojne in zloma nacifašizma. Zastav na zasebnih poslopjih je bilo bore malo, ker vlada v Gorici precej fašističnega duha.
V cerkvi Srca Jezusovega je bila svečana maša, katere so se udeležile oblasti. Maševal je msgr. Monti, ki je sicer lepo povedal v uvodu o borbi in o bojevnikih za svobodo proti tiraniji, toda dejal je, da »so za ta drugi italijanski Risorgimen-to vredni spomina in časti vsi činitelji te velike drame, pa naj bi bila njihova zastava že kakršnakoli«.
Ali je morda s tem mislil tudi na fašiste in naciste?!...
Potem se je spomnil 45 dni jugoslovanske okupacije v Gorici in seveda poklical na dan besedo o barbarstvu in o drugem (Glej »Piccolo« od 26. 4. 1960).
Vsakemu priznamo pravico, da obsodi vse, kar ni bilo pravo. Iz ust duhovnika pa bi bilo prav slišati tudi besedo obsodbe tistega barbarstva, ki je pod krinko neke namišljene civilizacije obsodilo na nacionalno smrt šeststotisoč Slovencev in Hrvatov, navalilo na miroljubno državo z ognjem in mečem...
Obtožba korupcije je šla po vodi
Kakor znano je letos pozimi demokrščanski siciliski deželni poslanec Santalco ovadil dva poslanca iz Milazzove skupine krščanskih socialcev, da sta ga hotela podkupiti in mu pri tem ponudila razne u-godnosti in 70 milijonov lir. Komisija, ki je zadevo ugotavljala, je prišla do zaključka, da i zadostnega dokaza korupcije.
Vendar so Milazzovo vlado na podlagi Santalove ovadbe vrgli!...
Obsodbe v Sloveniji
Okrožno sodišče v Novi Gorici je koncem meseca marca sodilo 74 letnemu Francu Uršiču iz Šempetra pri Gorici in ga obsodilo na tri leta strogega zapora, ker ga je spoznalo krivega vohunstva na škodo Jugoslavije.
Pred vojaškim sodiščem v Ljubljani se je v prvi polovici aprila zagovarjal italijanski državljan, doma iz Gorice v Italiji, Andrej Perko, skupaj z dvema jugoslovanskima državljanama po priimku Vodopivec. Obtožen vohunstva proti Jugoslaviji in bajč v korist Angleške, je bil Perko obsojen na deset let težkega zapora. oba Vodopivca pa na dve odnosno tri leta.
GOSPODARSTVO
KODRAVOST NA BRESKVAH
Na splošno so letos skoro vsi breskovi nasadi kodravi. To je bilo do neke mere pričakovati radi stalnega deževnega vremena od začetka novembra pa vse do pomladi.
Po večini je opravljeno škropljenje o-pral dež. Zato vidimo, da tudi oni, ki so po dvakrat in trikrat škropili, niso popolnoma preprečili napada kodravosti. Napadenemu drevju moramo takoj pomagati s tem, da ga dobro poškropimo z enim od naslednjih sredstev: 1 kg navadnega prahu Caffaro na 100 litrov vode, ali pa 250 gramov prahu na podlagi ZIRAN na 100 litrov vode. Tem škropivom premešamo še lepivo tekoči Srol in sicer 50 gr. na hb vode. Ker po kodravosti napadeno drov'e opeša, je možno da tudi zarojeno S”d'e odpade. Ce hočemo to kolikor toliko preprečiti, moramo drevju takoj pognojiti s stranišnico, ali z apnenim nitratom, ali s čilsk m solitrom, v količini .}P kg do 1 kg, kakor je pae drevo veliko. Vsa ta gnojila so hitro delujoča, ker tudi značai te bolezni zahteva hitro pomoč.
O PLESNOBI NA TRTAH
Tudi ta bolezen se bo letos verjetno zgodaj razpasla zaradi neugodnega vremena, zlasti tam, kjer je lansko leto ta bolezen močneje napadala. Borbo proti njej moramo pričeti že zgodaj in sicer, ko so poganjki do 10 cm dolgi. Najbolje je, da pričnemo že sedaj s škropljenjem s takozvanim tekočim žveplom (zolfo ba-gnato), Sredstev za to pa je v prodaji še več, zato povedč v trgovini pri nakupovanju, kakšen odstotek je od posamezne vrste rabiti. Trte dobro poškropimo ob suhem vremenu. Da bo škropljenje učinkovitejše, dodamo tekočini še 50 gr. lepiva Srol na hi. vode. To lepivo ohranja škropljenje, da ga dež ne izpere.
Zaščitimo ptice selivke 1
Množično uničevanje krilatcev mora prenehati!
Iz Avstrije, posebno Se z Gradiščanske kje prebivajo avstrijski Hrvati, poročajo o nenavadni invaziji rjavega hrošča, ki se letos pojavlja še pred splošno ozele-nelostjo drevja. V gostih vrstah visijo rjavi hrošči po drevju. S krepkim pokom udarjajo - tako poročajo izletniki - po zaščitnih avtomobilskih šipah. Letošnje leto je za alpske predele hroščevo leto, Strokovnjaki napovedujejo »letino« ki je tudi najstarejši ljudje ne pomnijo. Po avstrijskih šolah pridno urijo mladino v boju proti nevarnemu škodljivcu, in oblasti plačujejo nagrade za pobrane žuželke.
Strokovnjaki menijo, da nosijo med drugim krivdo za tako nenavadno izobilje rjavega hrošča številna prazna lastovičja gnezda. Lastavica - tako zatrjujejo -je sovražnica mrčesa in žuželk št.l. Izgle-da pa, da je obsojena na smrt. Ljubitelji narave poudarjajo, da je letos tudi drugih .Selivk: slavcev, taščic, čižkov in ščinkav-oev znatno manj kot druga leta.
Medtem - tako naglašajo ta poročila -/*>veščajo italijanske radijske postaje vsak večer: »Attenzione, cacciatori - pozor lovci« natančne letalske smeri jat selivk, ki sie čez Apeninski polotok vračajo iz Afrike v svojo severno domovino. Na stotiso-de selivk potuie v teh dneh dnevno v -ponve »prijateljev ptic«.
Riavi hrošči, komarji, muhe, mušice in drugi škodljivci se nepopisno množijo, kajti vsa kemična pokončevalna sredstva učinkujejo le lokalno in ovirajo celo na daljšo dobo naravni krogotok. Sleherna selivka pokonča dnevno škodljivega mrčesa za eno tretjino svoje lastne teže. En sam fazan pozoblje dnevno več kot 200 krompirjevih hroščev.
Strokovnjaki računajo, da je po dosedanjih ugotovitvah letos manj lastavic kot jih je bilo kdaikoli v preteklosti. V Italiji deluje 800000 koncesioniranih lovcev in če k temu prištejemo še številne divje lovce, bo kmalu več lovcev kot selivk. Ti lovci neusmiljeno redčijo vračajoče se pitičje jate. Oblastem očitajo ljubitelji ptic, da posredno pospešujejo ptičje umore z množičnim izdajanjem lovskih dovoljenj. Kar je po drugih državah strogo prepovedano, je na jugo dovoljeno in prinaša državam milijarde lir dohodkov. Ko »gurmani« posedajo po restavracijah z obilnimi porcijami »uccelli con polenta« gotovo ne razmišljajo, kakšno ogromno <3)codo povzročajo svoji lastni domovini in sosednim deželam.
Poklicni ptičji lovci privabljajo po ptičjih selitvenih smereh lastavice, slavce, čiž-ke z ujetim selivcem, ki ga mučijo, da kriči in zapeljuje svoje sovrstnice v nastavljene mreže. Lovci zavijajo vratove malim ujetnicam in dovažajo trupla v Verono, Milan, Firence in tudi Trst. Drugi »ljubitelji ptic« pobijajo lastavice z biči v zraku samo zaradi drobnih prsi, ki jih .smatrajo za posebno poslaščico. Lov s puško je v primerjavi s takim pobijanjem še najbolj human.
Tudi tehnika in vreme sta poleg organiziranega ptičjega pobijanja kriva izumiranja ptic selivk. Morski svetilniki, ki ponoči privabljajo na tisoče lastavic, so priče številnih ptičjih žrtev, ki udarjajo ha stene svetilnikov. Prav tako uničujejo selivke orkani, ki pomečejo na tisoče selivk x morje. Kemična pokončevalna sredstva naravnost odpirajo začarani krog: v Aziji in Afriki zastrupljajo krdela kobilic, ki jih pobirajo štorklje in druge ptice, ki umirajo zaradi zastrupljenja.
Liga Združenih narodov je pred časom zaprosila svojo posestrimsko rimsko organizacijo, naj se zavzame pri oblasteh, da se pobijanje selivk v Italiji prepove. Priznati je treba, da delujejo že številni posamezniki in organizacije na zakonskem* osnutku, s katerim bi odpravili tudi v Italiji grdo razvado pobijanja ptic selivk. Tudi šole bi morale storiti svojo dolž-•ost. V severnih deželah Evrope delujejo številne ustanove za zaščito pitic, in 4astl šolsko mladino bi bilo potrebno po-
WMwiiiniiiiiiiiiiiiiuiiiuiiMi»iiiMBwnngwiiBmaBiwwmaiiiHMnimimiiiiii«miimiiiii«wsBia«fflH
POP ČRTO
SVEČKA NA ORALU
LEV TOLSTOJ
Komunistični samozvanci v Vzhodni Nemčiji so likvidirali kmečki sloj. Od velikega četrtka dalje ni na vsem pod-dročju Vzhodne Nemčije nobenega svobodnega kmeta več. S kampanjo, ki se ni strašila nobenih nasilnih dejanj, so vzhodnonemški komunisti nagnali vse kmete v državne zadruge. Tako je Vzhodna Nemčija poleg Sovjetije edina komunistična država, v kateri so svobodnega kmeta zadušili. - Cez praznike so neznanci trosili po Vzhodni Nemčiji naslednjo črtico velikega ruskega pisatelja Leva Tolstoja »Svečka na oralu« v ruščini in nemškem prevodu ter tako demonstrirali proti komunističnemu nasilju.
V	časih, ko je na ruski zemlji še vladalo tlačanstvo, je na nekem posestvu gospodaril valpet, ki je mučil kmečko prebivalstvo s trdim tlačanskim delom in jih tudi pretepal. Kmetje so se poskušali pritožiti pri gospodarju, ki se je navadno za-državal vMoskvi. Ko pa je valpet o tem zvedel, je še trše postopal z njimi. Kmetje so se suroveža tako bali, da so se vsi poskrili, ko se je vozil skozi vas.
»Kako dolgo bomo še prenašali to trpinčenje?« so godrnjali. Mnogi izmed njih so bili pripravljeni, da valpta tudi s silo odstranijo.
Na veliki teden je valpet mužikom o-
učiti ,ne samo o veliki koristnosti premnogih živali, ampak jim privzgojiti ljubezen do naših krilatcev. ki nas vso pomlad razveseljujejo s svojim petjem in poživljajo naravo, ki jo civilizacija že tako in tako oskrunja.
Sovjetizirani človeški pro zvodi
Od Petra Velikega pa do Lenina je tako vodilna plast ruskega naroda koi vsa o-stala duhovna Rusija z največjim zanimanjem usmerjala svoje poglede na Zahod in nasprotno. Današnji sovjetizirani sov-tjeski človek pa je čudn mešanica samozavesti, neznanja, nedostopnosti in brezbriinosti. Tako so r. pr. številni moskovski romarji, posebni socialisti (Bo-van) ugotovili, da v.hvn naravnost porazno na zahodnega človeka popolno pomanjkanje, radovednosti pri današnjem sovjetiziranemu Rusu. To pomanjkanje, zatrjujejo socialisti, obsega pa še vse vrč: zanimanje, ukaželjnost, pozornost, skratka vse tisto, kar veže človeka do sočloveka, celo sovražnika s sovražnikom. Sovjetska elita je sveto prepričana, da je o Angliji neprimerno bolje poučena kot
MacMillan ali Gaitskell, da pozna razmere na Francoskem bolje kot de Gaulle in da so ji Združene države odprta knjiga, ki je niti Eisenhovver niti Stevenson ne poznata tako kot sovjetski srednješolski profesor.
Tudi tu črnobela prispodoba: na sovjetski strani čista genijalnost, povsod drugod ignoranca. Ta ceneni kriticizem je zajel seveda tudi jugoslovansko komunistično razumništvo, ne samo na oni strani železne zavese, kjer vistousmerjenci z v-sakim migom jezika dokazujejo svoj miselni infantilizem po Hitlerjevih receptih: Firer m;sli za nas, ampak se je vtihotapil tudi med nas. Morda samo zaradi vzdrževanja treninga, da bi na oni strani ne spodletelo.
Kdor si domišlja, da se mu ni treba več učiti izven zaplankanih ograj komumstič-ne črede, si utvarja, da je pogoltnil vso učenost z veliko žlico oziroma mu zadostuje samo če tisto, kar mu dogmatičnega porivajo v usta, bo morda čez čas spoznal, da je vse to vendar le premalo. Po vsem svetu so posejani geniji in tudi ignoranti. In ta resnim bi morala biti najgloblje zabetonirana prav v vistou-smerjenih možganih poklicnih interna-cionalcev.
Krakovska mladina
(Dunajsko pismo)
Pred kratkim smo se - dunajski visoko-šolci v spremstvu pol ducata profesorjev -vrnili z zelo zanimive ekskurzije po Poljski republiki. Vprašanje mladine je zelo aktualno vprašanje današnjih dni. Zato bi rad čitateljem »Demokracije« postregel z nekaj utrinki tega našega nenavadnega doživljaja.
Stali so ob visokih mizah mlekarne, ki po svoji opremi in dejavnosti spominja na tržaške bare. Mladi gospodje so nosili kratke plašče kot so bili letos v modi na Zahodu in izredno cevaste ozke hlače, ki pa jih nismo podobnih videli v nobeni izložbi poljske konfekcije. Tudi mlade dame so od glave do pet razkazovale oblačilne sestavine, ki so prispele na Poljsko z daritvenimi paketi iz vseh mogočih zahodnih dežel.
Srebali so fižolovo juho, nato so si v dveh delili neke vrste sarmo: v zeljnatih listih zavit riž. Zraven so pili vsak koza-; rec mleka. Za obed so plačali po 5 zlotov. Mi smo v nasproti ležeči revstaraciji Wier-zynek plačali za juho, košček govedine ^ prikuho in steklenico piva šestkrat toliko. Mlekarne so na Poljskem obedovalnice za, vse tiste, ki morajo varčevati z vsakim zlotom ali celo z grošem - in teh je tudi na Poljskem kot po vseh komunističnih državah na pretek.
Ko so mladi ljudje použili svoje skromno kosilce, so se porazgubili mimo stare-
Pobu	želodec -
S polnim želodcem se slabo študira! To modrost so poznali že stari Latinci. Moderna prehranjevalna medicina je ta izrek [»trdila. Polni želodec - prazna glava,
V	zadnjih letih je postalo zelo aktualno vprašanje, kaj naj uživajo duševni delavci. da ostajajo pri polnih močeh. Ze davno je namreč znanost spoznala, da je preobilna prehrana škodljiva razumniškim naporom. Debelost ovira srčno delovanje in ustvarja motnje v krvnem obtoku. Te motnje so sladkor.
S prepičlo prehrano pa razumniku tudi ni pomagano. Pri stradanju trpijo možgani. Posebna možganska prehrana, s katero se je znanost ukvarjala v zadnjih letih, ni uresničila pozitivnih pričakovanj. Taka prehrana,ne ustvarja razumniku dodatnih moči In še manj preganja - nevednost.
Ravnatelj Marc Planck instituta za prehranjevalno fiziologijo v Zahodni Nemči-
IZLET NA MATAJUR
Ki je bil napovedan za I. maj, je zaradi slabega vremena prenešen na dan 2. junija z enakim sporedom.
Prijave sprejema pisarna v ul. Machiavelli 22/11.
ji, prof. H. Kraut, se je posvetil raziskovanjem prehrane duševnih delavcev. Pred kratkim je znanstvenik objavil izide teh raziskavanj. Kraut zatrjuje, da ni mogoče izboljšati umskih sposobnosti z določenimi živili. Pri tem izrečno navaja gluta-minsko kislino, kateri so pripisovali izredno velik pomen.
Najvažnejša načela, ki jih postavlja prehranjevalna fiziologija za razumnike, so naslednja: količinsko naj bo prehrana skromna, kakovostno pa čim izdatnejša. Malo maščob, zato pa obilo beljakovin, obilo vitaminov in mineralnih snovi.
Kdor smatra, da med prehrano in umsko delavnostjo ni nobenih odnosov, se prav tako moti kot tisti, ki se zanaša na neko čudežno umsko prehrano. Pravilno sestavljen jedilnik je zelo važen pripomoček za krepitev umskih sposobnosti. Spomin in zmogljivost učinkovite koncentra-
cije se izgubljata ob pomanjkljivi prehrani. Nezadostno dovajanje beljakovin organizmu ovira vzgon duševnega ustvarjanja. Povečano dovajanje beljakovin, tako ugotavlja znanstvenik, poživlja umske zmogl.ivosti.
Čeprav je umsko delovanje odvisno od pravilnega dovajanja hrane organizmu, nima ta okoliščina nobenega opravka s kalorijami. Prof. Kraut pravi: samo zmanjšanje presnove, malenkostno znižanje krvnega sladkorja, ustvarja v prizadetemu občutek povečane umske zmogljivosti, Zato je med preobilico in pomanjkanjem idealna zlata sredina. Pri tem moramo seveda vedeti, za kakšna živila pravzaprav gre.
Hrana razumnika naj bo bogata na beljakovinah in revna na kalorijah. To pravilo seveda ni enostavno, ker je beljako-vinasta prehrana že sama bogata na kalorijah. Zato bo užival pusto meso, pust«; ribe, mleko, sir kot bivstvene sestavine* prehrane.
Tudi na vitamine ne smemo pozabljati, Vitamini spodbujajo presnovo, kar je za razumnike, ki ne opravUajo telesnega dela, posebno važno. Prof. Kaut pravi: »Prehrana naj vsebuje čim več sadja in zelenjave, integralni kruh in po možnosti pol litra mleka dnevno.«
Tudi sama razdelitev obrokov je za razumnika važna. Zajtrk, ki še najmanj o-bremenjuie organizem, naj vsebuje polno tretjino dnevne prehrane. Kosilo naj bo glavni obrok s 40 odsto celotne dnevne prehrane. Po obedu je priporočljiv enourni odmor. V tem času naj se telo temeljito odpočije. Mali vmesni prigrizki v dopoldanskih in popoldanskih urah so ze-
lo	koristni.
Večerja naj bo zgodnja in skromna, lahko prebavljiva in revna na kalorhah. Tl pogoji so posebno važni za vse tiste, ki že po naravi nagibajo k debelosti. Pre-hrajevalna fiziologija priporoča telesno* gibanje, da se na ta način porazgubijo odvečne kalorije, ki ustvarjajo debelost.
Rekorderij: m'ekopivci in mesojedi
Statistični izsledki so dognali, da popijejo največ mleka Švicarji in sicer na leto in prebivalca kar 209 litrov. Njim sledijo Nizozemci, ki zaužijejo 178 litrov mle-
ka, Švedi 169, Angleži 154, Zahodni Nemci 130, Francozi 87 in Italijani 56 litrov.
Mesojedi rekorderji pa se takole razvrščajo: Francozi pojedo na leto in na glavo 75 kg mesa, Angleži 68, Zahodni Nemci 53, Švicarji in Švedi po 51 kg. Nizozemci 40 in Italijani 20 kg.
SVEČKA
Na kuhinjski kredenci je osamljena in zapuščena gorela svečka, ostanek božičnega drevesca. Sestra je spet enkrat pripravila paket in ta edini košček sveče pri hiši uporabila za pečatenje. V hitrici je svečko pozabila ugasniti.
Bil je to spet tak temačen dan, kakršnih prejšnji mesec našemu mestu ni manjkalo. Stowatna žarnica se je pod stropom tako prešerno košatila, da se je mala svečka kar sramovala svojega neznatnega br7 lenja . Pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Skozi mrak se je posvetilo in z vso silo treščilo. Aprilsko vreme pač.
Vsa ulica in vse hiše so se zagrnile v temo. Trije, štirje družinski člani so prihiteli vsak iz svojega zatočišča s krikom in vikom v ustih.
Skromno je trepetala svečka na kredenci, že v naslednjem trenutku pa so jo vsi z navdušenjem pozdravljali. Najraje bi se je kar vsi polastili. Hišna gospodinja jo je vzela v svoje varstvo in ji z dlanjo zaščitila plamenček pred prepihom. Sveč7 ki je bilo kar toplo pri srcu ob tako veliki ljubezni. Nekaj parov oči jo je občudovalo - ali samo za tri minute! Nenadoma je spet zasvetila ošabna stbwatka pod stropom.
Svečko je gospodinja odložila na kredenco, kjer je lahko razmišljala o minulosti tega sveta.
»Kaj se je vendar zgodilo?« so šepetalg debele stearinske solze, ki so polzele po njenem že zelo kratkem telescu. »Se pred kratkim sem bila tako poželjiva in cenjena, z dlanjo so me varovali - in sedaj so me postavili v kot? Saj se vendar nisem spremenila, svetim iz vseh svojih moči. Tudi moja okolica je ostala ista. Storim vse, kar morem, ali nihče me nima za mar! V službi človeka se ničim, in vendar...
Hišni gospodar je prišel mimo, se svečki nasmehnil in jo z oslinjenim palcem in kazalcem ugasnil. »Takšna je najina usoda«, je še pripomnil hišni gospodar -slovenski profesor.	I.	UC.
siisiiiiiiiiiniiiiiiiiiiniiriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuii
«.iiuuiiiuimuiimiiiiiiiiuiiiiiiiHi»iiuiiiiiuiii.i!ii:iii!iiiiiuiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiniiiiiiiiiiiti
znanil, da tudi med velikonočnimi prazniki delo ne sme mirovati. Za oves je treba zorati. To je bilo potrpežljivim kmetom preveč. Zbrali so se, da bi si izsili svojo pravico. »Kdor se bo tako pregrešil«, so govorili, »ta ni drugega vreden, ko ga spravimo na drugi svet!«
Tudi Peter Mihejič je prišel na zborovanje. Bil je to tih možakar in se je vedno rad zadrževal v ozadju. »Velik greh bi radi storili, bratci«, je zaklical razkačenim zborovalcem. »Kako lahko je pokončati človeško dušo- Ali mi te pravice nimamo! Ce naš upravitelj počen!a zlo, mu plačilo ne bo izostalo. Potrpeti moramo!«
»Stara pesem«, so jezno ugovariali. »Seveda je greh, ubiti človeka! Ali pa ni prav tak greh, da nas na Kristusovo vstajenje naganja z oralom na polje? Kaj ga boš ti morda ubogal?«
Mihejič je mirno gledal razkačenega spraševalca. »Ce me bo *»sial«, je odgovoril, »bom odšel z oralom na niivo! Saj ne de'am zase. In Bog že ve, kdo ie grešnik. Glavno je, da pri tem na Boga ne pozabimo. Stori dobro tudi tistim, ki ti povzročajo zlo, pravi božji zakon. Kdor pa človeka ubije, si s krvjo omadežuje dušo.«
Tako zborovalci niso prišli do nobenega sklepa.
Velikonočno nedeljo so kmetje slovesno praznovali. Tedaj pa je zvečer prišla iz grajščine vest: valpet zapoveduje kmetom, da preorjejo vse njive za setev ovsa.
Vsi kmetje so se vdali, kajti nihče se ni upal upirati. Na velikonočni ponede-
ljek so na vse zgodaj odhajali z orali na njive. Cerkveni zvon je vabil vernike k jutranji maši, povsod so praznovali, le kmetje so morali orati.
Zaman je valptova žena moledovala moža, ki je sedel pri obilni jedači. Pokih al je k sebi vaškega prigan:ača, ki je nadziral pol ska opravila. »Kai pravijo kmetje?« ga je spraševal. »Kai godrniajo?«
Priganjač se je nekoliko obotavljal z odgovorom. »Godrn;ajo, gospod, godrn a-jo!« je počasi dejal. »Pravijo, da vi ne verujete Boga!«
Tedaj se je valpet glasno zasmejal. »Kdo pa je to dejal?«
»Vsi, gospod, vsi tako govorijo! Pravijo: hudiču se je zapisal!«
Valpet se ie spet zasmejal. »Ta pa je res dobra! Kaj pa pravi Peter Mihejič? Gotovo preklinja, prefrigane^, kai?«
»Ne, on Petruška ne preklin;a. Niti besede ni de;'a', kar je zelo čudno!«
Kaj več pa priganjač ni hotel povedati. Ali valpet je silil vanj in končno je le zvedel: »Ko sem prišel do njega - on orje po Turški rebri, tam je naitežja zemlja -, sem slišal kako prepeva, in na njegovem oralu je nekaj bleščalo. Bleščalo je kot lučka. Petruška je na prečko orala prilepil voščenko! Gorela je, in veter je n; ugasnil. Oblečen je v praznično srajco, hodi za oralom in prepeva velikonočne psalme! Obračal je oralo, ga stresal, ali svečka je naprej gorela. Sam sem videl z lastnimi očmi.«
»In kai je dejal, Petruška?«
»Nič ni rekel! Ko me je zagledal, mi je voščil vesele praznike in je nadaljeval z
oraniem in petiem Njegova svečka pa je gorela in ni ugasnila.«
T. dai pa je valptu izginil smeh z obličja. Poveznil je glavo in se globoko zamislil. Nenadoma pa je planil pokonci. »Premagal me je«, je udarilo iz njega. Tedaj pa se je oglasila njegova, drugače zelo mirna in potrpežljiva žena in mu zakričala: »Kaj nimaš ničesar drugega povedati? Poiezdi na polje in pošlji kmete domov!«
Zares se je valpet pustil pregovoriti in je odahal. Ko je jezdil skozi vas, ni bilo nikogar na spregled. Vsi so se od Strahi; poskrili. Plotna vrata na izhodu vasi so bila zaprta, in nihče se ni prikazal, da bi jih odprl. Tako ie moral valpet sam raz-jezditi. Ko ir hotel ponovno na konja in je dvignil nogo, da bi jo položil v stremen, se ie konj splašil prašiča, ki se je bližal, zdrvel proti plotmm vratom in vlekel jezdeca za seboj. Namesto v sedlo je* valpet padel s trebuhom na plot. Na plotu je bil en sam na vrhu ošilien količek in prav na tega se je nataknil! Konica je globoko predrla v život.
Ko se je nočilo, so se vračali kmetje od oranja. Pred vaškim plotom so se konji plašili: tu je ležal valpet s steklenimi očmi in raztegnjenima rokama. Nihče s; ni upal približati. Le Petruška je stopil z voza, previdno položil valpta nanj in ga odpeljal na kmetijo.
Ta dogodek, ki so ga ljudje razlagali kot božjo sodbo,' je pripravil lastnika do odprave tlačanstva. Osvobodil je kmete in jim prepustil zemljo v najem. Se otroci in otrok otroci so pripovedovali zgodbo o kmetu Petruški in njegovi voščenki.
ga osamljenega gotskega rotovža - občinske hiše in elegantne palače sredi trga ter Marijine cerkve, ki hrani najpomembnejšo poljsko umetnino: oltar sv. Vida z vsem svojim barvnim razkošjem. Podobne kontraste med veselo mladino in slavnimi historičnimi stavbami smo doživeli v Krakovu še večkrat. V popoldanskih urah smo se sprehajali po Florijanski ulici z spoštljivimi meščanskimi hišami. Iz bližnjega vhoda z napisom »Kaprys« je odmevala godba. Vstopili smo v obsežno, prenatrpano dvorano. Ob plesišču so se v oblakih cigaretnega dima smehljali o-brazi študentovske kapele.' Po mizah so bile razvrščene primitivne limonadne steklenice. Tu je plesala krakovska mladina.
Krakov šteje danes - brez novega naselja Nova huta s 100000 prebivalci - kakih 360000 stanovalcev in velja za edino mesto v današnji Poljski, ki je ohranilo svoje najboljše tradicije neokrnjene. V starem delu mesta in po perifernih vilah živi odmaknjen meščanski sloj, nezaupljiv in nenaklonjen današnjemu nasilniškemu režimu. Tu najdemo poleg izredno siromašnih upokojencev tudi še plast ljudi, ki živi v precejšnji blaginji.
Krakov je mesto mladine. Tu študira na
11	visokih šolah nad 17000 študentov. Njihovo socialno poreklo se ujema s splošnim poljskim povprečjem: statistični letopis pravi, da pripada 43 odsto študentov razumniškemu sloju, 30 odsto delavskim družinam in 21 odsto kmečkemu sloju. Polovica študentov prejema državno štipendijo. Kljub temu je življenje za veliko večino izredno trdo. Študentov, ki si morajo služiti vsakdanji kruh, je izredno veliko. Okrog 11000 študentov obiskuje večerne visokošolske tečaje, ker so čez dan drugje zaposleni. Študentovska samopomoč posreduje dijakom priložnostne zaslužke. V Varšavi si fukcionarji izposojejo študente, da se mesto njih postavljajo pred državnimi uradi, pred gledališkimi in ki-nomatografskimi blagajnami in pred trgovinami, kjer priložnostno prodajajo posebno zaželeno blago, v vrste.
Vsi visokošolci brez izjeme, pa naj izhajajo iz kakršnih že koli družin, so dovršeno vljudni in omikani. Niti v poznih nočnih urah na plesu ali po prenapolnjenih lokalih študentovskih eksistencional-nih kleti nismo slišali niti kričanja in še manj kreganja. Tradicionalna poljska ga-lantost se celo v podrobnostih uveljavlja tudi pod novimi gospodarji. Tu ni niti sledu kake podivjanosti, ki je tako značilna za ostale komunistične države. Pokloni in poljubljanje roke komilitonki ob prihodu ali slovesu, rokopoljub plesalki ob končanem plesu, vse to je strogo obvezno. Seveda brez kakršnega koli pritiska. Partijska oholost, surovost in podobne ljud-
Ali si že poravnal naročnino ?
skodemokratične pridobitve se tu šopirijo zgolj po partijskih celicah.
V	Krakovu in po ostalih poljskih mestih smo se stalno čudili, kako odlično vzgojena pridna in vesela je poljska mladina. In prav te odlike ji jamčijo svobodno bodočnost. Režimu seveda vse to ni všeč: mladina ne misli s komunističnimi možgani. S tem pa seveda ni rečeno, da je z izjemo kakega samotarja, borbeno tudi antikomunistična. Po veliki večini je mladina politično več ali manj indiferentna. To v prvi vrsti zato, ker so stiki z zahodnim svetom izredno pičli in ji je tako na univerzi kot po knjižnicah na razpolago zgolj komunistična politična literatura. Mladina se zaveda, da je vse to, kar počenja današnji režim ena sama sine-kura za partijske zaslužkarje, in kakor je izginil fevdalizem, tako bo konec tudi tlačanstva komunizmu.
Z nami so potovali tudi nekateri partijski visokošolci, ki jih lanski kongres komunistične mladine ni spametoval, poljski komunistični raj pa jim je glave pošteno opral, čeprav nimajo demokratični študenti za to »žehto« nobene zasluge. Komunistične nauke so zgovorno tolmačile poljske ulice, tovarne in kmetije.
P...ič
Južna Afrika v številkah
Uradno ime države: Union of South A-frica - Unione van Suid Afrika. Dežela meri 2046621 kv. km in ima 14,5 milionov prebivalcev. Vlada ima svoj sedež v Pretorii!, parlament pa zaseda v kapskean mestu (Cape Town) in obsega štiri pokrajine: Kapsko deželo, Natal, Oranje, Trans-vaal ter nekdanjo nemško kolonijo Jugozahodno Afriko. Južna Afrika je članica Commonivealtha (Britanske državne skupnosti).
Evropejci se imenujejo vsi belci, uradno »b’ankes« in jih je 3.1 milionov.
Afrikanderji so vsi belci nebritanskega porekla. Niihov iezik je neka zastarela nizozemščina »afrikaans«. Afrikanderjev je 57,5 odsto vseh belcev.
Črncev, ki se imenujejo Bantu. Ko so Nizozemci zasedli deželo, je živelo na področju le nekaj Hotentotov in pragozdnih prebivalcev. Bantu so se šele kasneje preselili iz Osrednje Afrike. Danes jih je 9.6 milijonov.
Poleg tega živi v Južni Afriki še pol milijona Indijcev in Malajcev in 1,3 milij. mešancev (mulatov).
Apartheid: politični program »plemenskega razločevanja«, ki zasleduje svoj skrajni cilj razdelitev Južne Afrike v nekak »Bantustan«, v deželo za črnce in v deželo za belce. Apartheid je program nacionalne stranke.
Lastna hvala se pod mizo valja
V	Ljubljani komunističnim propagandistom očitno ne zadoščajo dosedanji partijski prospekti, zato so si za samohvalo ustanovili nov štirinajstdnevnik »Vprašanja naših dni«. Tu napenja svoje propagandne vrline slovenska komunistična smetana: Marjan Brecelj, ki dokazuje, kako mogočno se je dvignila življenjska raven v Sloveniji pod komunistično oblastnostjo. Ni kaj reči: za komunistične zaslužkarje ie dosegla astronomske višine, za navadne zemljane pa jo tako in tako dnevno občudujemo po mestnih ulicah. Dr. Joža Vilfan dokazuje v članku, ki je posnetek nekega njegovega govora, pod naslovom »Znanost in proizvodnja«, da se »revolucionarno razvijanje tehnologije bojuje na Zahodu s težavami zaradi tega. ker sta mala in srednja proizvodnja, ki imata svoje mesto tudi v sodobni tehnologiji, v privatni lastnini in nimata dosti razumevanja za sodelovanje z znanostjo.
Preprosta z ničemer dokazana zatrjevanja, ker govori praksa prav nasprotno resnico. Dr. Janez Stanovnik dokazuje v svojem »Državnem kapitalizmu v razvitih državah« s potrebno dialektiko seveda, d^ je zmaga socializma (zakaj ne komunizma?) nad kapitalizmom v svetovnem obsegu nedvomna. Aleš Baebler se ukvarja z Afriko in pripisuje z njemu lastno dialektiko, da se Afrika ni osvobodila zara-t di tega, ker so ji k temu razvoju pripomogle kolonialne sile s svojo civilizacijo in kulturo, čeprav verjetno nehote, temveč zato, »ker so napredne (beri komunistične) sile v svetu ustvarjale ugodne, mednarodne razmere za njihove uspehe. Samohvalisanje tudi na tem področju.
Stjepan Han pa je v svojem članku »Proizvodnost dela je naša velika naloga« povedal o dejanski življenjski ravni tole: »Tako dolgo, dokler so električna energi^ ja,bencin, premog v primerjavi z osebnimi dohodki delovnih ljudi tako dragi, kot so še danes, ne moremo pričakovati, da bi tudi najbolj vzpodbujevalni sistemi nagrajevanja dali polno mero koristi, ki jih od njih pričakujemo. V ilustracijo le e:n primer. Za povprečni urni zaslužek industrijskega delavca je mogoče kupiti kilovatnih ur električne energije po tarifi, ki jo plačuje industrija: v Jugoslaviji v Sovjetiji v Veliki Britaniji na Švedskem v Združenih državah Clankar se pri tem sklicuje na delo Sey-mour Melmana: Denarnic Factors in In-dustrial Production, Oxford 1956. Podatke za Jugoslavijo pa je avtor izračunal na podlagi statističnih podatkov o povpreč-nem urnem dohodkv industrijskih delavcev in ustnih obvestil o današnjih industrijskih tarifah za električno energijo. Pripominjamo, da velja po podobnih ugotovitvah za Italijo 18 kWh.
Tito pred kongresom 5ZDL1
(Nadaljevanje s 1. str.)
8 kWh 16 kWh 45 kWh 51 kWh 158 kWh
Ti podatki bodo za sodelavce »Pr. dn.« zelo koristni. Eden izmed njih se namreč ogorčeno sprašuje, kako je mogoče živeti v Italiji s 13 do 15000 lir dohodkov na mesec. Res je to izredna umetnost, ali nič manjša ni umetnost ljubljanskega - ne sicilskega delavca -, ki zasluži mesečino prav toliko dinarjev kot njegov sotrpin na jugu Italije. Titovskim in sopotniškim poklicnim borcem za socialno pravico pa so muke slovenskega delavca in kmeta deveta briga, zato jih, če treba tudi z laterno opoldne išče po vsem svetu, samo ne tam, kjer ležijo v izobilju, kar po cestah - v ljudskih demokracijah.
Kdo ustvarja komuirzem?
Kljub znantno povečani življenjski ravni najdemo še vedno posameznike, ki razpolagajo z zavidnim imetjem, pa se prav nič ne sramujejo svojim uslužbencem ali delavstvu odtrgovati že tako in tako skromne zaslužke. Prirojena skopost jim ustvarja prave užitke ob slehernem prihranku, pa čeprav je ta prihranek omadeževan s krivico. Ali je potem čudno, če se v dušah prižadetih zakotijo sovraštvq nevoščljivost in predvsem škodoželjnost. Kolikokrat poslušamo ogorčene pripombe oškodovancev, ki v svoji upravičeni jezi kličejo komuniste, ne zato, ker bi od komunizma pričakovali zboljšanje svojega socialnega položaja, ampak iz čiste želje,
da bi oderuhi in skopuhi zlezli na beiaško palico.
Pred kratkim je izšla poučna knjiga britanskega laburista Bazila Davidsona pod naslovom »Prebujena Afrika«. Knjiga priobčuje tudi naslednje zanimivosti: »V 15 letih je tvrdka »Ferriera Estate (Južna Afrika) izplačevala povprečno letno dividendo po 278 odsto, podjetje Premier Diamond Co je v zadnjih 23 letih izplačer valo povprečno letno dividendo 367 od7 sto. Na Zlati obali je družba »Ashanti Goldfields Corporation« v zadnjih 51 letih izplačevala povprečno po 58 odsto dividende.
To je samo nekaj primerov izkoriščanja človeka po človeku. Ce bi seveda lahko preiskovali, kako je z dohodki podjetij v komunističnih državah in bi dohodki partijskih veljakov ne bili državna skrivnost, bi verjetno naleteli na prav take ali še večje socialne krivice. To pa preprostega človeka ne moti, da ne bi klical v tako okolje komunističnih rekvizicij.
Cas bi že bil, da bi se ljudje spometo^ vali in vsaj spoznali, da je tako grabljenje bogastev nesmisel, saj ta bogastva v rokah zapravljivih dedičev kaj hitro skopnijo. Na to naj bi pomislili vsi tisti, ki jih je varčevanje pripeljalo v pravo pravcato skopuštvo. Samo na ta način se bodo lahko uspešno borili proti komunizmu, ki je prav njim najnevarnejši sovražnik.
Tone S.
FR2ASKI PREPIHI
Olimpiada
Svičarski dnevnik »Die Tat« z dne 19. aprila piše:
Olimpijske igre se v naših časih čedalje bolj pretvarjajo v drage orjaške prireditve in prestižne preizkušnje za deželo, ki jih prireja. Letošnje poletje je za poletne olimpijske igre na vrsti Rim. Z ogromnimi izdatki organizira to športno, prireditev Italijanski olimpijski .odbor. Rim nudi s svojimi antičnimi izročili brez. dvoma edinstveni okvir takim prireditvam, ki niso zgolj športni dogodek. Vsekakor pa se sprašujemo, ali so ti ogromni izdatki za tako imenovano »športno povezavo narodov« upravičeni, če pomislimol na neskončno revščino, na nerešene socialne potrebe naše južne sosede. Mislimo celo, da je danes razmerje med izdatki in dohodki že davno porušeno. Na eni strani se za mednarodne prestižne prire7 ditve zapravljajo ogromna sredstva, na
Seja širšega odbora SOZ
bo v nedeljo, 8. maja ob 10 uri v prostorih v ulici Machiavelli 22/11. z običajnim dnevnim redom.
Prosijo se vsi odborniki za točno udeležbo.
TAJNIŠTVO
»mirne koeksistence« za podanika veleizdaja.
2) Zakaj je Tito za Alžir »z zadoščenjem sprejel odločitev najvišjih francoskih voditeljev za samoodločbo alžirskega naroda«, medtem ko prav »najvišji jugo7 slovanski voditelji« samoodločbo: ali hočejo komunistično diktaturo, ali jo zavračajo jugoslovanskim narodom dosledno odrekajo. Naj Tito izvede tak plebiscit pod mednarodnim nadzorstvom v Jugo-, slaviji, v popolni svobodi in naj za čas referenduma požene udbovce v koncentracijska taborišča. Ce se bodo jugoslovanski narodi svobodno izrekli z.a ali proti komunizmu, potem lahko prihaja z očitki Francozom, pred tem pa nima nobene moralne pravice deliti lekcije o samoodločbi drugim, dokler sam načel samoodločbe doma ne spoštuje!
3) Ali se ne zdi maršalu, da je pošiljanje orožja, komunističnih agentov in vohunov, podkupovalnih nagrad, organiziranje atentatov in sabotaž ter podobnih »socialističnih pridobitev« na nerazvita področja vse drugo, samo ne »spoštovanje pravne enakopravnosti, nevmešavanje v notranje zadeve...«
4) Maršal pozablja, da je njegova propaganda še pred nedavnim časom ob kovala »določene socialistične stranke« kot fašistične organizacije in da tega te stranke še niso pozabile...
5) Morda bo res, da je odstotek dviga jugoslovanske proizvodnje najvišji na svetu, zato je socialno in narodnogospodarsko neodpustljivo, da so jugoslovanske delavske plače med najnižjimi na svetu.
Prepričani smo, da so taka in podobna) vprašanja brstela v srcih enega ali drugega izmed 1657 »delegatov«, ali jih je slana hinavščine in strahopetnosti ob grmenju aplavzov kaj hitro zadušila. Tudi med našimi domačimi titovci so politični dialogi dvotirni: med seboj tekmujejo v govorjeni in pisani besedi z bombastičnim hvalisanjem prav z isto vnemo kot godrnjajo in kritizirajo, kadar so »na varnem«. Slataper je že davno ugotovil, da kraljujeta v pristnem Tržačanu dve duši: ena je sentimentalna, druga pa kramarska. T^ dvoličnost se je z največjim uspehom zaplodila po vseh diktatorskih deželah...
Kongres je bil zaključen v petek 22. aprila s »soglasno« izvolitvijo obeh najvišjih komunističnih prvakov Tita in Kardelja na vrhunske položaje organizacije.
V	statutih zveze so sicer izvršili nekaj sprememb, « katerimi bi radi dokazali, da bo organizacija v bodoče vodila določeno samostojnost in da ne bo kot doslej samo poslušen izvršni organ KP. »Odločilni v-pliy« KP pa bo še nadalje obstojal, le da bo Zveza v jugoslovanskem ustroju samoupravljanja igrala »specifično in neodvisno vlogo«.
Industrijsko pristanišče pri Orehu
Obširna ravan na obeh bregovih Reke, ki iz Ospa teče po mačkovljanski dolini in se izliva med »Aquilo« in Miljami v morje, se preobraža v industrijsko pristanišče. S poslopiji in gradičem pri Orehu, ie bila ta posest nekoč last hasburške; hiše. Po smrti prestolonaslednika Rudolfa ie prešla v last Kranjske hranilnice v Ljubljani, in leta 1922 je obsežno posestvo postalo državna last.
Kasneje ie država nameravala zgraditi pri Orehu letališče. Sezidali so nekaj poslopij, ali teren ni bil prikladen zaradi močvirja. Tako je zemljišče dobila v začasno posest tržaška občina, ki je tam pripravila vzorno kmetijstvo, ki pa ni uspevalo.
Sedaj je vlada odločila, da razširi industrijsko pristanišče v Zavljah tako, da področje raztegne na dplino pri Orehu in od tu do morja. V ta namen bo treba spojiti ta predel s predorom pod Zlatim hribom z industrijskim pristaniščem v 2avljah. Potrebno pa je za tako izvedbo več pripravljalnih del. Ograditi bodo morali ves prostor proti morju ga izsušiti in utrditi in po izvršenih delih ga bodo šele lahko izkoristili v namene industrijskega pristanišča.
Habrežinski in repentaborski kamen za tržaške ulice
Na seji tržaškega mestnega sveta dne 19. aprila je obč. svetovalec dr. Josip Agneletto predlagal, naj bi prehode za pešce, ki jih označujejo z belo pobarvanimi progami, nadomestili z vložki iz belega nabrežinskega in repentaborskega kamna. Danes morajo bele proge obnavljati vsakih 15 dni, kar povzroča velike stroške za delo in za barvo, kameniti vložki pa bi trajali gotovo nekaj desetletji. Nedvomno je, da bi bil strošek kamenitih vložkov znaten, prav tako pa je tudi re?, da bi občina zaradi velike trpežnosti kam-
na prihranila ,v bodoče dosti denarja, obenem pa bi podprla domačo kamnoseško obrt. Dr. Agneletto je priporočil županu in občinskemu odboru, da vzameta zadevo v pretres in jo tudi izvedejo.
Na isti seji je dr. Agneletto priporočil, da se že enkrat uredi trg v grljanskem pristanišču in da župan - v kolikor bi bilo potrebno stori potrebne korake v ta namen pri pomorski oblasti. 2e mesece sem je sezidana lična lopa za ribiško o-rodje, stare barake, ki dokaj nespodobne in ki odkrivajo zanemarjenost, pa še vedno strašijo izletnike. Grljansko pristanišče je pogoltnilo številne milijone za gradnjo in ureditev, obala pa je povsem zanemarjena. Z razmeroma majhnimi izdatki bi se tudi to lahko uredilo, saj je Gr-ljan s parkom in gradom ena najprivlač-nejših izletniških točk Trsta in obale.
Kdor ponižuje se sam...
(Rajbeljsko pismo)
Kljub slabemu vremenu sem se z avtobusom potegnil za velikonočne praznike v sosedno Ziljsko dolino. Bilo nas je več izletnikov, starih in mladih, iz Rajblja.
Ko smo že prekoračili mejo in smo se vozili po avstrijskem ozemlju, smo se z vstopom drugih potnikov pomešali z večino Avstrijcev. Bili smo bolj smo bolj molčeči, ker je v deželi pač taka navada, in nam je neugodno vreme zapiralo usta, Le dve gospodični iz naše vasi sta živahno in glasno žlobudrali v blagoglasni italijanščini, čeprav sta obe hčerki slovenskih staršev.
Mene se je polastila prava sveta jeza. Sram me je bilo in resno sem ju natihem pričel obsojati. Presnete 1'rklje. sem si mislil, kaj sodite, da je v Avstriji »nobel«, razgovarjati se v tujem jeziku. Zakaj se sramujeta materinščine? Pa sem se nenadoma spomnil, da bi moral obsojati predvsem samega sebe. Dobro vem, kako je
v	naši vasi. Pri nas italijanščina ne sili z
k
Dogodki doma J
VII. MEDNARODNO CVETL1CNO RAZSTAVO so letos odprli v našem mestu v soboto 23. aprila. Prireditev je za naše mesto že tradicija. Letošnja razstava cvetja je še bogatejša in pestrejša od prejšnjih ter se uvršča v pomembne mednarodne dogodke. Tuji razstavljalci prihajajo - svojimi cvetličnimi umetninami iz: Avstrije, Belgije, Francije, Nizozemske, Nemčije, Romunije. Španije, Švice, Združenih držav in Brazilije. Med razstavljalci so častno zastopani tudi slovenski cvetličarji z izredno lepimi pridelki. Razstavo obiskujejo številni domačini in tudi tuji izletniki. Vrtnarjem amaterjem in ljubiteljem cvetja toplo priporočamo, da ne zamudijo redke priložnosti. Na razstavi, bodo našli mnogo pobud in se seznanili z dragocenimi izkušnjami. Razstava je odprta od 9 do 13 ure in od 15 do 22 ure, Vstopnina za posameznike je 200 lir, za skupinske obiske pa po 100 lir na osebo, šolarji in dijaki plačajo pri skupnih obiskih po 50 lir.
*	# *
ODLIKOVANJA ZA DELOVNE ZASLUGE. Predsednik Gronchi je odlikoval za 1. maj 8 delavcev in uslužbencev iz Trsta in 3 iz Gorice z zvezdo za delovne zasluge, ki daje pravico do naslova: »delovni mojster«. Tržaški odlikovanci so{ Leopold Rebec (Godina), Marcel Svetec (CRDA), Carlo Saiz (Dreher), Dino Bra-sioli (Smolars), Pepi del Piero (Fabris), Orazio Paron (ACEGAT), Friderik Zava-dil (Esso), Francesco Urero (Ras).
Iz Gorice: Marij Humar (Safog), Guido Oliva (CRDA), Giovanni Paron (Turjak).
st # *
PUSCAVSKI DEZ V TRSTU. V sredo /jo praznikih je puščavski prah, ki ga je rahlo deževje pripeljalo v naročje matere
zemlje, pripravil avtomobilskim lastnikom nekaj slabe volje, ko je bleščeče barve limuzin spreminjal v vojaška voiila - seveda samo po barvi. Puščavski prah so nam najbrž poslali alžirski uporniki ali pa francoska atomska bomba. Njegovo domovinsko področje je vsekakor Sahara. Južna zračna valovanja v precejšnjih višinah so prispela na veliko nedeljo in dosegla višek na vel. ponedeljek. Puščavski prah je svoj letošnji velikonočni izlet raztegnil tudi na Avstrijo in Nemčijo in čez, Baltik pa vse na Finsko. Val je bil širok GOO km, v višino pa je segel do 17 km.
* « *
APRILSKE VREMENSKE MUHAVOSTI. Zadnji aprilski teden je nenadoma priklical iz naftalina plašče in puloverje. TemperaturiL se je po podeželju znižala tudi na 4 stopinje, v Sloveniji pa je živo srebro zdrknilo pod ničlo. Burja je polomila nekaj mladja in posmodila mlado povrtnino.
S: * *
RAZOČARANI AMERIČANI. Pred dne-
vi	je dospela v Sesljan avtomobilska karavana 250 ameriških izsletnikov, ki so se več časa pred tem zadržali v Opatiji, Skrajno neugodno vreme pa je Američane pri nas razočaralo, zato so jo potegnili naprej. Verjetno so prišli iz dežja pod kap.
#	* *
ZANIMIVO PREDAVANJE je priredil v dvorani Tržaške trgovinske zbornice v četrtek 28. IV. ob 19. uri g. Vincent Bar-nett jr. pod naslovom: »Evropa, Združene države in zaostale dežele.«
ŠOLSKE VESTI
ulice v hišo v taki meri kot bi si kdo mislil. Sili v družino le v toliko, kolikor jo sami vabimo. Sem oče treh otrok in nenamerno sokrivec raznarodovanja. Slovenski starši se s svojim naraščajem kaj radi pogovarjamo dvotirno. Ogovarjamo jih po slovensko, če pa naših misli ne dojemajo, smo takoj pripravljeni priskočiti jim na pomoč z italijanščino, ki je niti dobro ne obvladamo, namesto, da bi jih potrpežljivo poučili v slovenščini. Prav zato smo prišli že tako daleč, da v javnosti molčimo, ker smo po lastni krivdi popačili svojo materinščino.
Kdo je temu kriv? Razmere, vlada, k} nam ne daje slovenskih šol itd. Velikq krivde pa nosimo slovenski starši sami. Povem en sam primer - in takih je hvala Bogu še nekaj. Slovensko dekle iz Soče pri Bovcu je poročilo pristnega Italijana. Naselila se je že pred leti globoko nekanj v Italijo. Otroci, ki so stari 11, 8 in 6 let govorijo poleg italijanščine čisto soško narečje kot ga bolje govori le zelo redek soški otrok. Zakaj? Ti otroci slovenske matere niso utonili sredi Italije. Mi pa, pristni Slovenci po očetu in materi, ki živimo na slovenskem ozemlju tik državne meje dopuščamo, da nas lastni otroci stiskajo ob tla s tujo govorico. Namesto, da bi iz vsake slovenske hiše žarela čez prag in na ulico slovenska beseda, se dogaja prav nasprotno. Pri vsem tem sem pomislil tudi na razmere tam pri vas v Trstu. Začudil sem se ob tem premišljevanju, kako je mogoče, da mora »Demokracija« z debelimi črkami pozivati slovenske visokošolce, ki so pohajali slovenske šole, naj volijo Slovensko listo. Kakšno listo, naj za božjo voljo voli slovenski razumnik, ki izpoveduje svojo narodno pripadnost? Jaz, ki sem preprost ru iar vem, da nobene druge liste ne bi mogel voliti, ne da bi me pekla vest, pa četudi bi se s programom Slovenske liste ne strinjal.
Ne moremo, dragi rojaki pričakovati, da nas bo svet priznal in spoštoval, če se sami ne priznamo! Odpadnikov tudi nasprotnik ne spoštuje! Ne pozabljajmo tega!
T. C-er
drugi strani pa se v prirediteljski deželi razstezajo obširna področja, po katerih se mora prebivalstvo preživljati v človeks nevrednih pogojih...
Neprijetne primerjave
Prijatelj nam piše:
Komunistični »Naši razgledi«, ki izhajajo v Ljubljani, se v št. 7/1960 v uvodniku pod naslovom »Zločin« zgražajo nad policaji v Sharpvillu v Južni Afriki, »ki so pobili 82 Afričanov, kot da bi šlo za pse.«
»Smo v 20. stoletju«, pravi člankar B P., »v katerem z znanostjo segamo v vesolje...« Ali leta 1945 nismo bili v 20. stoletju in ali niso slovenski oznovski policaji pobili v tem prosvitljenem stoletju -ne 82 Afričanov, temveč 10 ali 12 tisoč slovenskih vojnih ujetnikov, »kot da bi šlo za pse«.
Ogorčeni slovenski komunist nadaljuje: »...Zaradi tega se poslužujejo tudi vseh najbolj brutalnih metod, s katerimi jih skušajo izriniti iz slehernega političnega in javnega udejstvovanja ter enakopravnega življenja sploh.« Kaj ne velja ta trditev v celoti za titovsko partijsko gospodo? V čem pa se razlikuje, plemenska diskriminacija od politične? V ničemer! V Južni Afriki je belec gospod, črnec pa tlačan. V Titovi Jugoslaviji so gospodje partijski tovariši, nekomunisti pa tlačani. Ali, da se izražamo z uradnim besedičenjem: kolonialistični okupatorji se imenujejo Zveza komunistov Jugoslavije, tlačane pa so stlačili v Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Tako je politična diskriminacija tudi pred zunanjim svetom partijsko izpričana. Razlika med Južnoa-frikanci in Jugoslovani pa je kljub navidezni podobnosti bistvena: črnce vodijo v borbi proti belcem črnci, delovnega ljudstva v Titovi Jugoslaviji pa ne vodijo delovni ljudje, ampak njegovi fevdalni gospodarji, komunisti. Tlačane vodijo valpti, zato so politične pravice tlačanov še znat-( no bolj oskubljene kot so politične pravi-j ce črncev v Južni Afriki...
Težava za belce, gospodarje v Južni Afriki je v tem, da je »žehta« črncev v belce, kljub tehničnemu napredku še neizvedljiva, zato pa je komunistična možganska »žehta« učinkovita, pa čeprav tudi hudo nestanovitna...
Z eno samo besedo spremenjeni zaključni stavek člankarja velja kot južnoafriški opomin predvsem slovenskim titovcem: »...Vse to ie vendar neovrgljivo znamenje, da politična diskriminacija, kjerkoli iri kadarkoli bi se pojavila, ne more biti nikjer več zakrinkana kot sredstvo za vzdrževanje nekega določenega reda, ker jo je čas sam že označil kot usoden anahronizem, ki danes ni več samo anahronizem, ampak beden zločin.«
SLUŽBO DOBITA
SOMRIGH in HUHilRICA
v HOTEL-PENZIONU »B LED« Via Statilia 19 - ROMA
Ponudbe je poslati na gornji naslov.
Volitve na tržaški univerzi
V	četrtek 28. aprila je volilna komisija preštela glasove in ugotovila: oddanih glasov je bilo v celoti 1399 (llglasovnk' je bilo belih, 20 pa neveljavnih). Udelešba: 46 odsto vseh volilnih upravičencev (lansko leto 38 odsto).
Izidi: 1NTESA (ital. kat.) 489 glasov (13 svetov.); AGI (ital. liberalci) 407 (11 svetov.); ADRIA (slov. lista) 56 (1 svetov.): UGI (levičarji) 416 glasov (11 svetov.). Podrobnosti in komentar volitev bomo priobčili v prihodnji številki.
DAROVI
Gospod K. T. iz Trsta je daroval 5000 lir za tiskovni sklad lista. - Lepa hvala
Odgovorni urednik:
Prof. IVAH RUDOLF Tukani* Adr». d. d. t Tntu
Uredništvo > n uprava: Trat, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S.	Anastasio ljc - Tel.	23-039
Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30.—
Nuročnina: mesečno	L 50.— —	letno	L	600.—
Za inozemstvo; mesečno	L 90.— —	letno	L	1000.—
Poštni čekovni račun:	Trst	št.	11-7223
Šolsko skrbništvo v Tstu sporoča:
Rok za vlaganje prošenj za začasna mesta in suplence na osnovnih šolah s slo: venskim učnim jezikom poteče 30. aprila
t. !.
EMAJLIRANI ŠTEDILNIKI IN PECI NAJMODERNEJŠIH OBLIK NA TSA GORIVA
POPOLNA OPREMA ZA KUHANJE, RESTAVRACIJE, IZ EMAJLA NERJAVEČEGA (INOX) JEKLA ITD.
ELEKTRIČNI LIKALNIKI, SESALCI ZA PRAH, PRALNI STROJI. GRELCI ZA VODO, HLADILNIKI
DEKORATIVNI PREDMETI UMETNE OBRTI, OD KERAMIKE DO BRUŠENEGA KRISTALA
LESTENCI,TER VSEH VRST ELEKTRIČNIH LUCI, KLASIČNE IN MODERNE OBLIKE
TRST PIAZZA S. GIOVANNI. 1 TEL. 35-019