Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika POGLAVITNE POTEZE SLOVENSKEGA ZGODOVINSKEGA RAZVOJA IN POLOŽAJA BOGO GRAFENAUER i. karantanija in njena dvakratna vloga v oblikovanju slovenske narodne zavesti Slovani so naselili Vzhodne Alpe južno od Donave in predel vzhodno od Traune in po- virja Drave v zadnjih desetletjih 6. stol.; starejši nasehtveni tok je prihajal s severa, od zahodnoslovanske baze, in se je iz prostora ob Donavi (med Dunajem in Trauno), ki ga je zajel že sredi 6. st., počasi pomikal v no- tranjost Alp; mlajši naselitveni tok pa je zvezan z južnoslovansko, avaroslovansko bazo in se je po obrskem obratu proti zahodu (po padcu Sirmija leta 582) v približno dese- tih letih razlil zlasti po južnem delu Vzhod- nih Alp, zgornjem Posavju in Posočju. Sredi 90. let 6. st. so se alpski Slovani bojevali z Bavarci že ob zgornji Dravi, vpadali skupaj z Obri in Langobardi v Istro in okrog 600 silili skozi Vipavsko dolino že v severnoital- sko nižino. Okrog 70.000 km^ obsegajoče ozemlje, ki so ga — čeprav zelo redko naselili, je mogoče v tedanjem geografsko-političnem okviru raz- deliti v tri prostore: osrednji prostor »karan- tanske trdnjave-« v porečju zgornje Drave in Mure, ločen z visokimi alpskimi grebeni od Bavarske, z grebeni severnih in južnih Apne- niških Alp pa omejen na jugu in na severu; le proti vzhodu je v hribovitem ozemlju med srednjo Muro in zgornjo Rabo meja manj iz- razita, tako da predstavlja izrazito zapornico šele črta od Pohorja na Golico (Koralpe) ter nadalje po grebenih vzhodno oči doline Mure in Murice do Semmeringa. Severno od tod leži kot izrazito prehodna dežera »hodnik ob Donavi« med Panonijo in Bavarsko, južno pa na tleh današnje Slovenije prehodna de- žela med Panonijo in Italijo (Ptuj—Celje— Ljubljana—Postojna—Vipavska dolina). Za nomadske gospodarje Panonije (Obri od sre- de 6. do konca 8. st.; Madžari v prvi polovici 10. st.) sta bili obe prehodni deželi, ki sta vodili v zahodne, pokrajine, v katerih so se plenilci nadejali plena, seveda pomembnejši od kotlinastega goratega ozemlja med njima, ki se je pri iskanju plena končalo s slepo ulico. Ker so Slovani osvojili tudi ta prostor pod obrskim pritiskom in celo z njihovo ne- posredno pomočjo (595 so ob udeležbi kaka- nove vojske premagali Bavarce ob zgornji Dravi), so seveda sprva morali priznavati obrsko nadoblast. Toda ob vsakršni oslabitvi obrske sile je pomenil ta položaj pomembno prednost v boju za svobodo in njeno ohrani- tev. V Vzhodnih Alpah, ob zgornji Savi in ob Soči naseljeni Slovani so bili torej mešanica zahodnih in južnih Slovanov, pa tudi tokovi vzhodnih Slovanov niso manjkali med njimi, kakor kažejo jezikoslovna raziskovanja zad- njega časa. Te ugotovitve potrjuje tudi naj- novejši pretres zgodnje-srednjeveških slovan- skih arheoloških najdb iz tega prostora. Toli- ko bolj pa preseneča hitro spajanje teh tokov v novo celoto po naselitvi v novi domovini. Zveza z Obri je v prvem času brez dvoma koristila Slovanom pri njihovem osvajanju prostora na zahodu, v sosedstvu Bavarcev in Langobardov. Toda po začetku 7. st. se je njihovo razmerje začelo spreminjati, ker so tudi slovanske naselbine postajale predmet obrskega plenjenja. Obrsko nasilje je spod- budilo okr. leta 623 češka in moravska ple- mena pod vodstvom Sama k uporu zoper Obre in k ustanovitvi samostojne plemenske zveze. Najkasneje po obrskem neuspehu pred Carigradom (626), po katerem so notranja trenja za štiri desetletja (do okr. 660) zlomila obrsko moč, so se tej zvezi pridružili tudi Slovani v Vzhodnih Alpah in ob zgornji Savi. Tako združeni se Slovani niso z uspehom uprli le Obrom, marveč tudi poskusu Fran- kov, da bi spričo obrske slabosti sami raz- širili svojo oblast nad osvobojena slovanska plemena (Samova zmaga nad kraljem Da- gobertom pri Wogastisburgu, leta 631). Toda široka plemenska zveza je živela le nekaj desetletij. Po Samovi smrti (658) je razpadla. 129 KttONiKA časopis za slovensko krajevno zgodovino kot njena edina večja enota pa se je ohrani- la samo Karantanija. Oblast vnovič okrep- ljenih Obrov se je razširila proti zahodu po obeh prehodnih pokrajinah do meje Bavar- cev oz. langobardske Italije, medtem ko je gorata alpska pokrajina med njima ostala še vnaprej svobodna. Sporočilo frankovskega kronista, da je okr. leta 630 živela »pokrajina Slovanov« (marca Vinedorum) pod svojim »knezom Valukom« (Wallucum ducem Vinedorum), kaže, da so alpski Slovani živeli tedaj v okviru Samove slovanske plemenske zveze kot posebna eno- ta. Prav s tem časom pa je zvezan tudi pro- ces, ki se izraža v uveljavljanju novih imen — Karantanija za pokrajino in Karantanci za ljudstvo, ki je v tej pokrajini živelo. Po karantanskem izročilu iz 8. stol., zapisanem po bavarskem piscu v 9. st. (Samo ... manens in Quarantanis fuit dux gentis illius), se po- vezujeta ti dve imeni s Samovo dobo, po furlanskem izročilu (Arnefrit. .. fugiit ad Sclavorum gentem in Carnuntum, quod cor- rupte vocitant Carantanum) s sredo 7. st., po sodobniku je bilo zapisano prvič najbrž ob koncu 7. st. (Carontani v Kozmografiji raven- skega anonima), gotovo vsaj 772 (Carentani, Carenthia v frankovskih analih), v listini prvič 811 (provincia Karantana). Uveljavlja- nje tega imena in proces, ki se z njegovim uveljavi j en jem izraža, sta pa v 7. st. poVsem izjemen pojav v slovanskem svetu, v katerem srečujemo podobne procese drugod šele ne- kaj stoletij pozneje. V teku največ enega stoletja se je pretopilo slovansko prebivalstvo v osrednji pokrajini alpskih Slovanov, sestavljeno iz različnih in med seboj pomešanih plemen in plemenskih drobcev, v novo celoto. Niti nova, nadplemen- ska etnična skupnost niti nova poUtična for- macija, ki je bistveni okvir tega pretapljanja, ne nosita slovanskega plemenskega imena, marveč teritorialno-politično ime, ki je pr- votno zvezano s sedežem karantanskega kne- za na Krnskem gradu (Carantana, curtis Ca- rantana, civitas Carantana, Carenta) in z nje- govo okolico (Gospa Sveta: Carantana eccle- sia sanctae Mariae, Sancta Maria ad Charan- tanam; Senturška gora: Mons Carantanus; Gosposvetsko polje: Carantanum; Krnos; Podkrnos). 2e samo to dejstvo kaže, da po- stanka Karantanije ni mogoče razlagati kot plemenske zveze, marveč da gre za trdnejšo enoto in za mnogo večji pomen kneza, kot je mogoč v okviru plemenske ureditve. Analiza družbenih premikov, ki stoje za nastankom kneževine Karantanije in za spojitvijo nje- nega prebivalstva v ljudstvo Karantancev, je ; pokazala, da imamo opraviti že s postankom državne organizacije, najstarejše, o kateri nam poročajo viri pri Slovanih. V tej Karan- taniji je doma tudi obred ustoličevanja ka- rantanskega kneza, ki je — ohranjen zaradi povsem svojevrstnega karantanskega razvoja do konca srednjega veka (zadnjič 18. marca 1414) — budil vse dotlej tudi misel na prvot- ne slovanske korenine Vojvodine Koroške. Prvotna karantanska kneževina je bila do 9. st. (od srede 8. st. že pod frankovsko nad- oblastjo, a še z domačimi knezi) omejena na ozemlje z gorami zavarovanih kotlin in do- lin ob zgornji Dravi in zgornji Muri. V dru- gi polovici 8. st. se postopno širi frankovska oblast nad slovanskimi pokrajinami in ple- meni proti srednji Donavi. Karantanija jim pade v roke okr. 745, ko se more le z bavar- sko pomočjo obraniti napada obnovljene obr- ske sile. Leta 788 je Karel Veliki osvojil Istro, med obrsko-frankovsko vojno (791—803) pa najprej zgornje Posavje in ozemlje od Aniže do Rabe (791), nato pa vso Panonijo do Do- nave in Slavonijo do »Frušk6<< (Frankovske) gore v Sremu (795—796). Osvojeno ozemlje je bilo sprva razdeljeno med dve krajini, v katerih so krajišniki nad- zorovali slovanske kneze, ki so jih Franki nekaj desetletij pustili še na njihovih mestih: krajišniku Vzhodne marke sta bila podrejena karantanski knez in avarski kakan v Zgornji Panoniji, furlanskemu krajišniku pa — ne glede na frankovskega »duxa« v Istri in kne- za Hrvatske med Rašo in Četino — slovanski knezi v zgornjem Posavju ter v vsej Spodnji Panoniji, pokrajini, ki je segala od Posavja okrog Siska do Donave na severu. Že v tem času, ko sicer Franki še vedno razlikujejo med Karantanci in drugimi Slovani v sred- njem Podonavju (v delitvi imperija leta 817 dobi Ludvik Nemški tudi Carentanos. .. atque Sclavos qui ab orientali parte Baioarie [sc. južno od Cehov!] sunt), pa se kaže eks- panzijska moč Karantancev: v prvem deset- letju 9. st. se obrne iz Karantanije v Spodnjo Panonijo severno od Drave močan slovanski kolonizacijski tok, pred katerim je morala zavarovati pokristjanjene ostanke Obrov v Zgornji Panoniji frankovska vojska (811). Ime »karantanski okraj« (Carantanorum regio, Carantanae partes), ki ga nosi okoliš te slo- vanske kolonizacije severno od Drave (819), kaže prvič, da so Karantanci poznali že neko obliko zavesti o etnični skupnosti in da ime ne pomeni le prebivalstva pokrajine Karan- tanije. 130 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika V tretjem desetletju 9. st. je sicer zadel oblikovanje posebnega slovanskega ljudstva na jugovzhodu frankovske države na mnogo širšem prostoru, kot ga je zajemala stara Karantanija, hud udarec: domače kneze so zamenjali tuji grofje (duces Bagoarii coepe- runt praedictam terram dato regum habere in comitatum), najprej v Karantaniji, ki se je pridružila uporu pod vodstvom Ljudevita Po- savskega (820), nato tudi v »krajini ob Savi« ter v Spodnji Panoniji, ki sta bili ustanov- ljeni v obrambo zoper bolgarsko nevarnost (828), ker je bil leto poprej furlanski krajiš- nik brez moči zoper vdor Bolgarov v Spodnjo Panonijo. Le Slavonija, ki je ostala tedaj deset let pod Bolgari (827—838), se je izmak- nila tej reformi. Tako je stopilo frankovskft plemstvo kot gospodar v slovanske dežele na jugovzhodu frankovske države. Za to visoko ceno pa je vendarle napredovala povezanost teh Slova- nov. Medtem ko so bili dotlej povezani v celoto samo v cerkvenem pogledu (pod kore- piskopom »per Quarantanos«) le severno od Drave, je zahtevala varnost frankovske obla- sti v srednjem Podonavju ustvaritev večje obrambne organizacije na tem ozemlju: po- leg Vzhodne krajine. Zgornje Panonije in Karantanije sta bili sedaj tudi »grofija ob Savi« in Spodnja Panonija združeni v novo »vzhodno prefekturo«, ki ji je stal sprva na čelu mejni grof Zgornje Panonije; dvesto let po Samovi smrti so bili v tem organizmu združeni vnovič vsi alpski in panonski Slo- vani. Moč karantanskega izročila se kaže že v dejstvu, kako se pridružujejo skupnosti »Karantancev« tudi panonski Slovani: leta 871 šteje iz Panonije pobegli salzburški du- hovnik, ki je prejkone ^vtor spomenice »Conversio Bagoariorum et Carantanorum«, zgodovino spodnje Panonije le za del zgodo- vine »Karantancev«; prav tako navaja neki vir izgon Metoda iz Spodnje Panonije pre- prosto kot »pregon iz karantanskih predelov« (a Karentanis partibus); in celo knez Kocelj je bil v listini, sestavljeni desetletje po njegovi odstranitvi, imenovan le »quidam Caranta- nus«. Se pomembnejše pa je, da se začenja zgolj vnanji okvir vojaške povezanosti sredi 9. st. polniti z novo vsebino, izhajajočo še vedno iz žive udeležbe višjih domačih slovanskih slo- jev v tedanjem razvoju. Kakor se obnavljajo sredi 9. st. »plemenske Vojvodine« v notra- njosti vzhodno-frankovske države, nastaja podobna velika politična enota tudi na jugo- vzhodnih slovanskih tleh države. Leta 854 si skuša na tak način pridobiti večjo samo- stojnost prefekt Ratbod in se v svojem uporu poveže z velikomoravskim knezom Rastisla- vom. Ko je bil odstranjen, ga je zamenjal leta 856 kraljev sin Karlman, toda oblast vzhod- nega prefekta je bila omejena le na Vzhodno krajino in Zgornjo Panonijo, medtem ko naj bi bile ostale tri krajine podrejene neposred- no vzhodnofrankovskemu kralju. Poskus pa je izpodletel. Tudi Karlman, ne- zadovoljen s takšnim skrčenjem oblasti, se je uprl in zvezal z Rastislavom (858—862) ter razširil svojo oblast nad vso vzhodno prefek- turo v starem obsegu. Leta 862 se je pomiril z očetom, toda tedaj prvič karantanska tra- dicija uveljavi za to vojaško enoto staro ime domače kneževine: »praelatus erat Caranta- nis«. Iz osrčja vzhodne prefekture se je pre- neslo karantansko ime tudi na vse njene obrobne predele. Toda že v naslednjem letu se je vnovič uprl očetu. Tokrat je bil začasno odstranjen, na njegovo mesto pa je bil po- stavljen karantanski grof Gundakar. Poleg karantanske grofije, ki mu jo je poklonil Karlman, je dobil še mesto prefekta nad vse- mi »Karantanci«. S tem je bilo težišče vzhod- ne prefekture prvič preneseno v jedro slo- vanskega ozemlja. Vzporedno s tem pa se kaže prizadevanje za osamosvojitev sloven- skih pokrajin tudi v cerkveni organizaciji. Ozvald, tedanji korepiskop za Karantance, se je namreč začel obračati z raznimi vprašanji neposredno na papeža Nikolaja. Boj salzbur- škega nadškofa zoper ta poskus je tekel vzporedno z bojem Ludvika Nemškega zoper upornega sina. Na prvi pogled izvirajo vsi ti notranji boji le iz nasprotij med nemškimi posvetnimi in cerkvenimi fevdalnimi gospodarji slovenskih pokrajin. V resnici pa skrivajo v sebi mnogo pomembnejše in globlje utemeljene poteze lastnega in širšega slovenskega razvoja. V njih se namreč izraža notranje povezovanje in zbliževanje alpskih Slovanov, ki se je začelo v njihovi osrednji pokrajini, Karantaniji. To pretaplJanje raznih slovanskih drobcev in plemen v karantansko ljudstvo se je začelo, kakor smo videli, seveda že v dobi samostoj- nosti. Zajelo je najprej ožjo Karantanijo in se sredi 8. st. razširilo še na tiste »sosede Karantancev«, ki so se pridružili Karantaniji v zvezi z bavarsko-karantansko zmago nad Obri okr. leta 745. V zvezi s priseljevanjem Karantancev v Spodnjo Panonijo v začetku 9. st. (razvidno tudi iz panonskih arheoloških najdb!) je zajel ta razvoj tudi to pokrajino. Upravna reforma leta 828 je to zbliževanje nedvomno zavrla, še bolj nevaren pa bi mu mogel biti poskus iz leta 856, da bi se sloven- 131 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino sko ozemlje razbilo v vrsto povsem samo- stojnih krajin, podrejenih neposredno kralju. Očitno pa je notranje zbliževanje alpskih in panonskih Slovanov, izraženo tudi v kul- turnem povezovanju (cerkvena organizacija, freisinški spomeniki itd.), do tega časa že preveč napredovalo in vsekakor močno pod- prlo Karlmanov boj za vnovično združitev vzhodne prefekture. V virih sicer o tem res ni nobenega neposrednega sporočila. Toda upori Ratboda in Karlmana so vseskozi tesno povezani s širokim gibanjem ob frankovski meji, ki ima jasen značaj boja slovanskih plemen proti frankovski nadoblasti. Značilna sprememba, kako se izražajo viri o sloven- skih pokrajinah v 9. st., pa dokazuje, da se je boj vzhodnih prefektov za večjo samostoj- nost oprl tudi na podobne širše domače tež- nje. Vse pogosteje se v virih izraža slovenski značaj tega ozemlja, ki se obenem vse dosled- neje združuje pod skupnim imenom slovan- skega ljudstva, Karantancev. Posebej je po- membno, da izhodišče tega slovanskega zdru- ževanja ni bila Zgornja Panonija kot nekdanji sedež prefekta, marveč le ena izmed podrejenih grofij, Karantanija. Vse pogosteje govore darovnice in drugi viri o raznih posestvih bodisi v ožji Karanta- niji, bodisi v Panoniji ali Vzhodni krajini, da leže v »Sklaviniji« ali v »Karantaniji«. Vzpo- redno navajajo ob izrazu »predeli Bavarske« izraz »predeli Karantanije ali Slovenije«. Prav ta pojmovanja izraža tudi spomenica Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Na čelo »Karantancev« in ne le kake pokrajine sta bila postavljena tudi Karlman in Gun- dakar, ko sta bila povzdignjena za prefekta vse vzhodne prefekture. Tudi ob udeležbi raz- nih bojnih pohodov se začenja za čete iz vzhodne prefekture — vzporedno ob imenu »Bavarci« (ali Noriki) za bavarske čete — uporabljati značilno ime »Slovani«. Svoj zaključek je doživel ta proces po Koc- Ijevem poskusu, da s podporo Velikomorav- cev prenese njegovo težišče v Spodnjo Pano- nijo, v Amulfovi dobi. Ko je Karlman po smrti Ludvika Nemškega podedoval Bavar- sko (876), je od vzhodne prefekture odcepil Vzhodno krajino in jo pridružil Bavarski. Vse druge vzhodne pokrajine pa je izročil v upra- vo svojemu nezakonskemu sinu Arnulfu. V dobi Amulfove vlade je do kraja dozorelo združevanje slovenskih pokrajin v plemensko Vojvodino Karantanijo. Karantanija, krajina ob Savi, Zgornja in Spodnja Panonija spada- jo po listinskih podatkih v »Arnulfovo kra- ljestvo«, ki so ga listine že uradno imenovale »kraljestvo Karantanija« (regnum Carenta- num, Karentariche). To ni bil le dvig po imenu, marveč tudi po samostojnosti do dr- žavnega okvira. Arnulf je že tedaj vodil v mnogočem samostojno politiko, sam razpola- gal s kraljevimi posestvi, sam določal upra- vitelje pokrajin, se na svojo roko vojskoval tudi z velikomoravsko državo in se pogajal s Svetopolkom. Tudi tu so v ozadju domače družbene sile. Dokaz za to je nastop »Slova- nov« v Karlmanovi vojski ob pohodu v Italiio (877), leta 887 pa tudi v Amulfovi vojski, s pomočjo katere si je tedaj Arnulf pridobil kraljevsko oblast v vzhodnofrankovski drža- vi. Arnulf je torej prišel na državni zbor po kraljevsko krono z vojsko, v kateri so bili poleg Bavarcev tudi karantanski Slovenci. Vpliv domačinov kaže po vsem tem tudi dej- stvo, da je"Arity]f kot novi frankovski kralj sprejel za* ^ožič' leta 887 poleg bavarskih, vzhodnofrankovskih, turingijskih in švabskih velikašev prav tako velikaše »velikega dela Slovanov«, med katerimi so bili gotovo tudi Karantanci. Razširjenje Karantanije nam iz- pričuj ei o tudi drugi viri o vzhodu karantan- skega kraljestva iz tega časa: Blatenski kostel se leta 880 neposredno šteje h Karantaniji; leta 889 so prebivali prvi Madžari v srednjem Podonavju »v pustinji Panoncev in Obrov« (ob vzhodnem robu Panonije ter med Donavo in Tiso) v neposrednem sosedstvu »Karan- tancev, Moravanov in Bolgarov«, kar brez pripadnosti Panonije h »Karantancem« ne bi bilo mogoče. Pa tudi geografija angleškega kralja Alfreda (nastala okr. 880) pove, da je mejila Karantanija ob Donavi na severu na Velikomoravsko, na vzhodu pa na Bolgare, od katerih jo je delila le »pustinja« (med Donavo in Tiso). V 9. stol. sta se torej razširili imeni Ka- rantanija in Karantanci na vse alpske in pa- nonske Slovane in njihovo ozemlje. Odtlej skozi nekaj stoletij pomenita ta dva izraza to, kar imenujemo danes Slovenija in Slo- venci (čeprav tega ne gre povsem izenačevati med seboj, že zaradi bistveno različnega geo- grafskega obsega teh dveh etničnih enot). Očitno gre tu za razvoj, ki je časovno in vse- binsko vzporeden z vnovičnim povezovanjem nemških plemen in oblikovanjem njihovih vojvodin v vzhodnofrankovski državi. Plast nemških fevdalcev v slovenskih pokrajinah je bila še preslaba, da bi tem pokrajinam vla- dala sama brez močnejše opore v domačih višjih slojih. Se celo pa je potrebovala širšo pomoč slovanskega prebivalstva pri svojih bojih zoper osrednjo državno oblast. To pa je odprlo pot razmeroma močnemu vplivu višjih slovanskih družbenih slojev na sploš- 132 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika no smer razvoja slovenskih pokrajin, zlasti ker so se njihove težnje pri tem povsem ujemale s težnjami nemških fevdalcev in po- krajinskih poglavarjev. Tako so se razvile slovenske pokrajine okrog Karantanije hkra- ti z njo v novo, povečano karantansko enoto. Ta nova velika Karantanija ni bila le plod Karlmanove in Arnulfove borbe za večjo sa- mostojnost, marveč je izraz in obenem opora zavesti tukajšnjega slovanskega ljudstva o njegovi povezanosti in sorodnosti, seveda le na tisti stopnji, ki je bila mogoča v dobi zgodnjega fevdalizma, oprti na še žive tra- dicije predfevdalne dobe. Na te globlje temelje razširjenja imena Karantanci na vse Slovence kaže tudi trdo- vratnost, s katero so ga poslej v novem po- menu uporabljali tako na vzhodu kakor na zahodu. Ko našteva tako imenovani Nestor- jev Letopis (iz srede 12. stol.) slovanska ljud- stva, omenja tudi »Horutane« vzporedno ob Hrvatih in Srbih. Arabski geograf El-Idrisi je leta 1161 štel v Karantanijo vse ozemlje do Bratislave in Bude na vzhodu. Cesarski notar Burghard je leta 1164 »Slovenijo« že ločil v Koroško, Kranjsko, Istro in dve marki na Štajerskem. Saški kronist Helmold pa je v svoji »Slovanski kroniki« (Chronica Slavo- rum) dve leti pozneje še vedno imenoval tudi »Karantance« med slovanskimi ljudstvi poleg Prusov, Poljakov, Cehov, Moravanov in polabskih Srbov. Prav tako se uporabljata imeni »Karantanci« in »Karantanija« v sta- rem pomenu in obsegu v »izvlečku o Karan- tancih«, salzburškem spisu iz okrog leta 1200. Se celo sredi 13. stol. (okrog 1240) je trdil angleški pisec Bartolomej, da je »Karintija« vsa pokrajina med Donavo na severu, Ja- dranskim morjem, Dalmacijo in Slavonijo na jugu, Italijo na zahodu in Panonijo na vzho- du. »Korošce« (Carinthi) omenja kot slovan- sko ljudstvo vzporedno ob Cehih, Poljakih, Moravanih, Polabskih Slovanih, Rusinih in Dalmatincih. Prav tako srečamo pri madžar- skih kronikah 14. stol. (v »Slikani dunajski kroniki« ter pri Johannesu de Turocz) v teks- tu, ki sloni na predlogi iz 11. stol., pojmova- nje, da sodita h Karantaniji tako ozemlje ki meji na Slavonijo, kakor tudi Istra. Povezanost karantanske skupnosti, ki je dozorela v 9. stol. kot plod tristoletnega raz- voja, je torej za dolga stoletja preživela svojo politično oporo. Stik z nastankom slovanske- ga cerkvenega knjižnega jezika v Kocljevi dobi ter izoblikovanje »karantanskega kra- ljestva« sta bila hkrati zadnji pomembni ak- tivni poseg Karantancev (Slovencev) v sred- njeveško zgodovino. ^ Prihod Madžarov in nemška kolonizacija ob Donavi sta presekala njihovo zvezo z za- hodnimi Slovani. Sredi 10. stol., ko je bila Karantanija zaradi vdora Madžarov vnovič za tričetrt stoletja omejena na svoje prvotno jedro v Alpah, je bilo odpravljeno karantan- sko cerkveno središče pri Gospe Sveti, tako da je prišla cerkvena organizacija na vsem slovenskem ozemlju pod neposredno vodstvo tujih cerkvenih središč. Ko so Nemci v drugi polovici 10. stol. vnovič spravili pod svojo oblast predalpski prostor do Litve, srednje Rabe, Sotle in Kolpe, je sicer »velika Ka- rantanija«, ki je z Vojvodino povezala nove krajine od Karantanske ob srednji Muri do Furlanske v severni Italiji, tretjič v zgodovini združila Karantance v istem političnem okvi- ru; teritorialno je bila združitev najobsež- nejša, toda v resnici je bila »velika Karan- tanija« le še slabotni fevdalni okvir vrste samostojnih pokrajin. Njena resnična notra- nja vez — slovanska večina prebivalstva — je spričo krepitve tujega elementa v plem- stvu izgubila moč plemenske tradicije, zaradi česar je krona do konca 11. stol. namenoma vzdrževala službeni značaj vojvodske časti v Karantaniji. Zato je bila združitev le krat- kotrajna; že v začetku 11. stol. so se Vojvo- dini podrejene krajine osamosvojile in so bile podrejene neposredno kroni. Tako se je Voj- vodina Karantanija zdrobila na vojvodino Koroško in vrsto samostojnih mark, iz kate- rih so se začele razvijati poznejše zgodovin- ske pokrajine, med katere so bili poslej raz- deljeni Slovenci vse do leta 1918. Do kraja 11. stol. se je z razdelitvijo kronske zemlje razširila organizacija zemljiškega gospostva na vse slovensko ozemlje in je tako dobilo gospostvo tujega plemstva svoje dokončne temelje in oblike. Tako so izginili politični okviri in družbeni temelji, ki so v 9. stol. še ustvarjali zavest o slovenski skupnosti. V počasnem razkroju te zavesti, ki je dokončan do konca srednjega veka, se zamenjuje ta zavest z različnimi pokrajinskimi zavestmi. Najpomembnejša poteza tega obdobja slo- venske zgodovine je postala s srednjeveško kolonizacijo zvezana vsakdanja nezavedna borba za ohranitev etničnega značaja tega ljudstva in njegove zemlje: v stoletjih kolo- nizacije in z njo zvezane germanizacije je bilo slovensko ozemlje zmanjšano na eno tretjino svojega nekdanjega obsega. Kljub temu pa je slovensko ljudstvo ohranilo in vnovič zgradilo trdne temelje za začetke svo- jega vnovičnega razvoja, ki se začenja konec 15. stol. s prvim velikim kmečkim uporom na Koroškem (1478). s 133 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino Oprt na ustoličevalni obred koroških voj-"' vod, ki mu je dajal slovenski obredni jezik nedvomen slovenski značaj, je v ideji »slo- venske nadvojvodine Karantanije« (windi- schen ertzherzogtums Kamten) spomin na et- nično povezanost nekdanjih karantanskih de- žel preživel razkroj Karantanije celo do za- četka 16. stol. Ideja »slovenske nadvojvodine Koroške« je prvič jasno izražena ob enem prvih opisov ustoličevanja, v Otokarjevi »Ri- mani kroniki«, ki imenuje koroškega vojvo- do »der windische herre«. V zgodovinsko koncepcijo je zrasla ta označba že pri Janezu Vetrinjskem, ki je razlagal nastanek ustoli- čevanja s karantansko zgodovino, ko doma- čih knezov še niso zamenjali bavarski grofi. Prav tako srečamo pri Piccolominiju, ki je dobil podatke o ustoličevanju tudi v koroški deželi sami, glede obrednega jezika razlago: sunt enim et ipsi Carinthiani Sclaui. Da ideja »slovenske nadvojvodine Koroške« ni izšla iz misli, ki bi bile brez zveze s slovenskim ob- dobjem koroške zgodovine, se kaže najbolj jasno pri Jakobu Unrestu, ki jo je povezoval še močneje s prednemško dobo, hkrati pa oprl označbo Koroške kot »ain rechts Win- disch Landt« prav na trditev o pravici koro- škega vojvode, da se »zagovarja v sloven- skeiri jeziku« (sich in windischer Sprach verantwurt). Končno izraža prav to stališče povsem naravnost tudi koroški deželni gla- var Veit Welzer, ki je v svojem poročilu niž- jeavstrijskemu regimentu, ko mu je poročal na njegovo zahtevo o koroških pravicah, leta 1523 v svojem imenu in imenu koroškega deželnega plemstva potrdil, da »deželani tudi mislijo, da ima nadvojvOdina tudi mnogo več časti in svoboščin kakor druge Vojvodine« (die landleut meinen auch, dass ein erzher- zogtum mit viel rherem wiirden und freihei- ten, dann andere fiirstentumb versehen sei); utemeljil je pa to s tem, da je »Koroška nadvojvodina, obdana s svojimi krajinami in markami in confini, prišla od davnine iz tu- jega in ne nemškega naroda in bila k temu obdarovana v primeri z drugimi vojvodina- mi nemškega naroda s posebnimi svobošči- nami in običaji« (dass Kamten ein erzher- zogtum, mit seinen grenitzen und marken und confinen umbfangen und von alter her von frembder und nicht teutscher nation ko- men, darzue mit sOndem freihaiten und ge- preuchen wider andere fiirstentumb in teut- scher nation begabt und begnad ist). Tako skriva torej prav tisto 16. stoletje, ki je s slovensko protestantsko knjigo utrdilo slovensko jezikovno povezanost in s tem ustvarilo enega izmed poglavitnih temeljev za poznejše slovensko narodno prebujenje, še drug proces, namreč dokončni razkroj na Karantanijo oprte slovenske koncepcije naše srednjeveške zgodovine in njeno zamenjavo z nemško koncepcijo, zgrajeno v znamenju deželnih stanov. Od 16. stol. se namreč zače- njata uporabljati izraza natio in Nation v zvezi z deželnim plemstvom, tako da pome- nita poleg njega kvečjemu še prebivalstvo pokrajine, ki jo deželni stanovi predstavljajo. Protestantski pisci slovanskega izraza na- rod niso uporabljali, čeprav so se brez dvoma zavedali jezikovne povezanosti vseh Sloven- cev in jo z ustvaritvijo skupnega knjižnega jezika še celo bistveno okrepili. Poznali so le izraza »ljudstvo« in »folk«. Vendar pa kažeta Trubarjevo izražanje o »Kranjcih inu Slo- vencih«, »kerščenikih tiga kranjskiga inu slovenskiga jezika« ter Dalmatinovo in Bo- horičevo naštevanje prebivalcev naših posa- meznih zgodovinskih dežel (Kranjcev, Štajer- cev, Korošcev itd.) vzporedno ob Hrvatih, Dalmatincih, Kraševcih, Cehih, Poljakih, Ru- sih, Ukrajincih, Bošnjakih, Srbih itd., da jim ti pojmi še niso jasni, ali vsaj ne dovolj jasni, čeprav so se zavedali npr. razlike med slovenskim in hrvatskim jezikom. Pri zdru- ževanju oz. poimenovanju posameznih etnič- nih enot sta jih očitno vodila še vedno oba kriterija fevdalne dobe: prirodni kriterij je- zikovne enakosti in zgodovinski kriterij po- vezanosti po pokrajinskih mejah, ne pa po- jem naroda in narodne zavesti, ki bi bil po- doben našemu in ki se v Evropi prav tedaj šele začenja uveljavljati v najbolj razvitih predelih. Prav v tem času je po zgledu nemškega epigonskega humanista Laziusa (mixti enim ab eo tempore Slavi Camis Teutonibus in unam paulatim eandemque gentem) koroški predikant Christalnick jezikovni kriterij celo povsem nadomestil s pokrajinsko zgodovin- skim, češ da so se slovenski in nemški Ko- rošci »tako močno združili in med seboj po- mešali ... da je iz obojih nastalo eno samo ljudstvo« (einerley volk). Prišteva ga »v šte- vilo pobožnih Nemcev«, prav tako pa trdi, da izvira slava Koroške »od stare hiše Fran- kov in ne od Slovanov (Sclaven), čeprav je res ostalo nekaj podeželskega ljudstva od Slovencev« (Windischen). Megiser je v ob- javi Christalnickovega dela ta stališča ohra- nil, po njem pa so jih prevzeli zgodovinarji 17. stol., kajti tudi Schonleben in Valvasor sta med obema kriterijema za določanje na- rodnostnih enot, ki so ju uporabljali prote- stanti, zavrnila nujnost razlikovanja po jezi- ku ter se oprla v prvi vrsti na pokrajinsko 134 Časopis za si^ovensko krajevno zgodovino kronika pripadnost. V skladu s tem stališčem, ki ga brani tudi načelno, trdi npr. Valvasor, da obstoje Korošci in Kranjci »le iz Nemcev, dasi z dvema načinoma govora« (aus lauter Teutschen, aber unter zweyerley Red-Art). Pa tudi v 18. stol. je dozorelo novo spo- znanje o obsegu in enotnosti slovenskega na- roda do kraja šele dve desetletji po začetku slovenskega narodnega prebujenja, če ga označujemo z izidom Pohlinove »Kraynske grammatike«, vnovič oprto na zgodovinsko proučevanje nekdanje karantanske narod- nostne skupnosti. Koroški Slovenec, jezuit Marko Hansiz (1683—1766) je v drugem delu svojega najvažnejšega dela Germania Sacra II. Metropolis Salisburgensis (1729) kot prvi v začetkih kritičnega zgodovinopisja uporabil in kritično komentiral v zvezi z zgodovino zgodnjesrednjeveškega slovenskega prostora salzburško spomenico »Conversio Bagoario- rum et Carantanorum«. Linhartu je delo rabilo kot poglavitni vir za karantansko zgo- dovino v 7. in 8. stol. in hkrati kot oporišče za njegovo znanstveno dognanje o enotnosti Slovencev, ki ga je izrazil že ob napovedi prvega zvezka svojega epohalnega dela »Ver- such einer Geschichte von Krain und der iibrigen (den iibrigen Landern der) siidlichen Slaven Oesterreichs I-II, 1788—1791«, v Lai- bacher Zeitung, 17. avgusta 1786: »Tisti na- rod, ki živi na južnem delu avstrijskega okrožja med Dravo in Jadranskim morjem, ki pripada velikemu značilnemu ljudskemu deblu Slovanov, predstavlja pa po svojem jeziku in izvoru le eno in isto ljudsko vejo in ga le slučajno — četudi zgodovinsko ne čisto točno — delijo v Kranjce in Vinde, pač za- služi svojo lastno zgodovino. Doslej so nam jo dajali le po kosih in raztreseno po letopisih dežel, ki v njih živi, nikoli pa ne v celotni povezanosti njegovih usod in dogodivščin.« V skladu s tem zajema v svojem delu zgo- dovino vseh Slovencev ne glede na deželne meje; jezik in običaji so mu odločujoči znaki za narod, nekdanja Karantanija dokaz enot- nosti Slovencev, poznejše dežele pa le pro- dukt kasnejšega zgodovinskega razvoja in propad Karantanije — kot pozneje Prešernu — začetek tuje oblasti nad Slovenci, ki traja še v njegovem času. Naj navedem za Linhartovo koncepcijo le dve odločilni mesti, ki kažeta rast te prve slovenske koncepcije naše zgodovine v mo- dernem zgodovinopisju iz karantanskega te- melja: »Tu torej sanlo o Karantaniji. . . Ime je slovansko. Slovani so prebivali v deželi, ko so ga frankovski zgodovinopisci in Lango- bard Pavel Diakon prvič spravili v zgodovi- nopisje. Se imenuje Kranjec gorato deželo, ki mu leži na zahodu, Goratan, in pozna domačo izhodiščno besedo Gora, der Berg. Ali ne bi mogla biti Karantanija prav ta Go- ratan z latiniziranim koncem Goratania? — Za kakšna preobračanja je bila sprejemljiva beseda v različnih jezikih, ni treba naprej govoriti. Karantanija bi potem ne bila nič drugega kot Alpska dežela, katere meje je prav tako malo mogoče natančno povedati kakor meje Alp. Ne samo današnja Koroška — meje te Vojvodine so posledica poznejših političnih dogodkov in razmer — marveč prebivališča vseh Slovanov na jugu Nemčije, ob Savi, Dravi in Muri, tja do Aniže in Do- nave, skozi Kranjsko, Koroško, Štajersko in Avstrijo, kjer se križajo Julijske, Karnijske in Noriške Alpe, so se imenovala v jeziku srednjega veka Karantanija.« (II, 135—137). Čeprav razlaga »Kranjce« in »Kranjsko« na različne načine, mu je bila najverjetnejša razlaga, da prihaja ime od besede »kraj« — der Rand, die Granze; ime torej ni etničnega značaja, marveč le geografskega, ker pomeni mejno pokrajino glede na širšo etnično enoto (že I, 418 si. enako II, 2Q1). Tako more pono- viti: »Vsi Slovani ob meji Italije, se pravi, vsi Kranjci so prebivali v gorati deželi Go- ratanu. Zato so se imenovali vsi Gorotanci, Karantanci, v različnih oblikah te besede. Kranjci, mejaši, in Goratanci, prebivalci go- ra, so bili prav isti Windi ali Slovani na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Da so se pa te dežele razdelile, da so se Windi na Koroškem in Štajerskem ločih od Windov na Kranjskem, so bile posledice poznejše politič- ne ureditve« (II, 203). »Historik je tu poka- zal narodu njegovo enotnost s tem, da ga je opozoril na njegov izvor« (Zwitter). Poleg te- ga že navaja tudi novo slovensko ime: »Med Donavo in Savo, od kraja, kjer se obe zdru- žujeta, do meje Štajerske in Kranjske leži kraljestvo Slavonija. Od tod proti zahodu prebivajo na Štajerskem in Koroškem, med Savo, Dravo in Muro Windi, ki se sami ime- nujejo Slovenci in svoj materinski jezik slo- venski ... Na Kranjskem se spozna vsak do- mačin po imenu Slo vene in njegov jezik po označbi slovenski jezik« (II, 198 si.). Linhartovo pojmovanje slovenske zgodovi- ne kot celote se je po njegovi smrti za tričetrt stoletja umaknilo iz slovenske zgodovinske znanosti, koUkor smo je med njim in gene- racijo Franca Kosa sploh imeli, ter je vno- vič zmagalo šele v zadnjih desetletjih prejš- njega stoletja. Vendar pa problem Karanta- nije ni več izginil iz slovenske zavesti in je ostal obenem s slovenskim obredom ustoli- 135 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino čevanja koroških vojvod neprestano navzoč j kot eden izmed pomembnih opornikov slo- venske narodne zavesti in njenega napredo- ; vanj a med ljudstvom. Prav nič ni slučajno, j da tudi ob začetku končne zmage slovenske ' koncepcije v zgodovinski vedi vnovič stojita Rutarjeva razprava »Jedinstvo slovenskih de- žel od VII. do XIII. stoletja« (LZ 1882) in raz- : prava Franca Kosa "Slovenci za Karla Veli- '■ kega" (prav tam), ki obe izhajata iz nekda- • nje povezanosti Slovanov med Donavo in: Jadranskim morjem v nekdanji Karantaniji.; Tako Karantanija in nekdanja narodna skupnost Karantancev nista ostali le zgodo- vinski problem prve polovice srednjega veka, marveč sta postali tudi pomembno oporišče spoznanja o enotnosti slovenskega naroda in oblikovanja njegove nacionalne zavesti. Po svoje sta nadomeščali to, česar Slovenci kot »nezgodovinski narod« nismo imeli, namreč zgodovinsko pravo »historičnih narodov«. Prav zato pa je ta pokrajina, ki je bila ne- kdaj po svojem položaju srce slovanskega ozemlja med Alpami in Donavo, medtem ko je ostal danes slovenski le njen skrajni južni rob, povezana s slovensko nacionalno zavest- jo intimne je in z močnejšimi srčnimi vezmi kot katerakoli druga slovenska pokrajina. 136