Sodobna slovenska poezija Iztok Osojnik Nebo nad Berlinom (Nemška pesem) Sodobni pesnik drži v roki handy in vanj govori o življenju v velikem mestu. Pripoveduje nekomu na drugi strani. Zanimiv pojav, pravi, izgubiti tisoč mark ni hec. Človek sedi v bistroju in pije temno pivo iz žita. Bistra, bistra, adin Wahrsteiner, odlično pivo za pozne večerne ure. Pogovor je živahen. Človek se skloni in iz žepa mu padejo plastične kartice. Zgodba o globalizaciji je sranje, pravi Jun in razloži o civilizaciji Marsovcev, ki je utemeljen na dnevu, dolgem šestintrideset ur in dvajset minut. Svet je lahko razumljen tudi na drugačnem pojmu časa. Aleksandra pobegne. Irina razgreto govori o nogometni tekmi med Ukrajino in Nemčijo. Čeprav se ne zanima za nogomet, jo je navdušil G neodločen izid. Še sanja seji ne, kaj to pomeni za reprezentanco Ukrajine. Po celi deželi so uvedli nogomet kot obvezni šolski predmet, pravi. Človek mora iti s časom. Se priključiti množici, ki dela in kupuje, kriči na stadionih in iz tega ustvari poezijo. In zakaj ne? Sodobni pesnik oblikuje poezijo, iz česarkoli se dotakne. Versacijeve jopiče bom vrgel v smeti. Bog pomagaj, drobiža imam dovolj, če bom rabil več, bom plačal z Visa, Master Card, Discovery, Diners Club ali Sodobnost 2003 I 987 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom American Express kartico. V petek gremo na suši. Jun nadaljuje z razlago o obrnjeni piramidi, na dnu katere so našli slamnato barko. Z njo se bo faraon odpeljal na Mars, v tretje osončje. Pomisli, pravi, kako so to takrat računali, ko še ni bilo PC-jev, Mackintošev, laptopov, notebukov, ivorking postaj. Umax, cinemascope, grand piano, digital sound system, tridimenzionalni filmi, kreditne kartice, kartice za telefon, mesečne vozovnice, plastični hotelski ključi, zdravstvene in osebne izkaznice, hologrami in čipi, ki natančno sporočijo lego svojega lastnika. Ampak komu? Kamere pred bankami, semaforji, na mejah, na prometnih tablah, na vrhu stolpnic, hodnikih, preddverjih, vhodih, kopalnicah, vrtcih, dvigalih, ministrstvih, trgih, smučiščih, visokih hribih, mestnih vogalih, satelitih, avtomobilih, čeladah smučarjev, voznikov, na čolnih, vlakih, avtobusih, na vrhu računalniških ekranov, pod pazduhami turistov, športnih trenerjev, na letališčih in avionih, ki zadnje čase pogosto padejo na tla kot zrele hruške ali se zaletijo v visoke zgradbe, odmetavajo bombe, rakete, pakete z deset tisoč levih čevljev ali vrečami moke, ki sojo že pred dvema letoma požrli črvi. Živela demokratična politika zahodnih držav. Živel globalni imperij. ' Živel Mednarodni monetarni sklad. Živela mednarodna trgovinska zveza. ŽiveLG8. Živela Svetovna banka. Živela kontrola, cenzura, živeli policaji, CIA, FBI, M5, KGB, Moshad, splošne človekove pravice, mednarodno pravo in tako dalje. Pesnik šepeta v Nokio, Motorolo, Ericssona, Siemensa, sumničavo gleda okoli, ampak špicelj je neviden, narejen iz čipov in procesorjev, kot pajek je postal eno s svojo mrežo, prisoten povsod, v vseh telefonih in nevidnih elektromagnetnih valovih, ki so zemljo spremenili v jedro atoma. Sodobnost 2003 I 988 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom Posluša ključne besede in jih zapisuje na trde diske. Ampak pesnik se ne da motiti, govori dalje, nabavil si je nepremočljivi telefon za Antarktiko, organizator, položajnik, terminator, kupil je steklenico rdečega vina iz Čila, belo vino iz Brd, Beaujoulais nouveau. Visa je kot nalašč za to, živiš danes, plačaš jutri, novi čevlji za šeststo mark, usnjeni jopič za tisoč, svet je odprt na vse strani, vse je samo še v glavi, v pogumu narediti kakšno stvar, kdor izgubi, izgine, včasih se ga pesnik še spomni, kje je že bilo, skloni se nad umivalnik in pljune kri, včeraj je zamenjal računalnik, noben od starih diskov ne dela v novem programskem okolju, ni problema, človek sede, odloži mobilni telefon, presedla na internet, uro in pol za dve marki v Easy Everything, prostor spominja na igralnico z enorokimi banditi v Las Vegasu ali pačinko hale na Japonskem, svet se je tako razširil, da ga omejujejo samo še glava posameznika ali njegove predstave in razumevanje stvari, pa še ti niso več njegovi, ker imajo njihove avtorske pravice v rokah BiH Gates, Warner Brothers in Sony, Amerika on Line in New York Times, Cerkev, Compaq in CNN, ki so konec koncev vsi eno in isto gigantsko omrežje, ampak kaj potem, zakaj bi se človek upiral in poskušal ustvariti svoje, s lažje se je potopiti v blesteče podobe, se vreči v valove menjavanja aparatov, ljubic, avtov, zakonov, otrok, kavarn, oblek, žargonov, trendov, videti je, daje vse odvisno od posameznikove interpretacije, od njegovega položaja, tu pa tam od nekod, od kod, iz notranjosti, iz dna duše plane kakšen mali rakec ali panika, človek sedi na podzemeljski in premišlja, res je, človek je sestavljen iz telesa, socialnega položaja, bančnega računa, jezikov, Sodobnost 2003 I 989 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom gotovina izumira, človek dvigne pogled, odloži časopis, neha gledati žensko na sedežu nasproti, poskuša uganiti, kako živi, kakšno je njeno življenje, če mu na njej ni kaj všeč, ni problema, zraven nje sedi druga, v velikem mestu jih je na pretek, ampak tudi ona ne zadovolji njegovih pričakovanj, sicer pa, zakaj morajo nositi hlače, res je, v njih se počutijo udobno, praktične so, usnjene hlače se prilepijo na stegna in po malem ves čas dražijo depilirano kožo, ampak za moške je to korak nazaj, moški hočejo videti razkrite noge, krila, ki zlezejo po stegnih navzgor, moški rabijo vizualni afrodiziak, ki jim draži domišljijo, vse drugo pride za tem, ampak ženska gleda kot voščena lutka, ne trene s pogledom, kaj pa veš, kakšne noge skriva v hlačah pod plaščem, ampak od kod nenavadni občutek, da bi zares najraje vstala in zakričala, da, želim si tega, najraje bi se v sekundi slekla in vrgla na bicikel življenja, dovolj imam tega sranja, trgovin in kuhanja bio hrane, sami žrite svoje sojine polpete in jogurt brez jogurta, dovolj imam kave brez kofeina in cigaret brez nikotina, fitnesa, frizerjev, šopinga, olja brez holesterola in moškega, ki ga nikoli ni doma. Da, prav takega, kakršenlje moški poleg nje, ki raztreseno lista časopis, potiskan z velikanskimi naslovi, skoraj brez teksta, barvnimi fotografijami žog in nogometašev, nedosegljivo dragih avtomobilov, ki se jih da kupiti s posojilom ali na obroke, in reklam, obvestil, ponudb, obljub o sreči in izrednih priložnostih in si že nekaj let ne upa pogledati ženski v oči, v službi na skrivaj med dvema telefonskima pogovoroma skače na erotične strani na internetu in gleda med noge digitalni Sodobnost 2003 I 990 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom Anabelli, ampak še preden uspe prelistati časopis, se oglasi telefon v njegovi roki, vojna je resna stvar, delnice so padle za šestdeset procentov, katastrofa, zakaj jih ni prodal teden dni prej, koje njihova vrednost strmo narasla, ampak kakšen dan bodo še rasle, sije mislil, jutri pa jih bom prodal, zdaj pa tako sranje. Seveda se ženi še sanja ne o njegovih problemih, naročila je novo spalnico, kopalnico, dnevno sobo, teraso, kuhinjo, jedilni servis iz najfinejšega porcelana po izredno ugodni ceni deset tisoč mark, iz katerega je jedla princesa Diana, preden so jo potisnili s ceste in treščili v tunel, bilo je grozno, princ Charles je strašno obžaloval njeno smrt in se mogoče še zadnjič dal dol s tisto kombinacijo konja in Fernandla, s tisto kamilično pošastjo, ampak potem je moral na Škotsko, kjer so priredili turnir v golfu na najvišjem nivoju, vmes pa so še kakšno rekli, Jun je temu rekel klub tristotih, ampak največji hinavec med slovenskimi pesniki je požugal s prstom in rekel, Iztok, pazi se, kaj bereš, gre za same neresnice, Rotschieldi so dobri fantje, si že poskusil njihovo vino, ampak stavka ni uspel dokončati, ker že je stekel pozdraviti novega pomembnega člana odbora za podelitev Nobelove nagrade, spremenil se je v sladkor in med, natanko je zabeležil vsako podrobnost o tem, kaj oni rad je ali pije, koga ceni, kdo so njegovi prijatelji ali sovražniki, kam bi rad šel srat ali nastopat, kje je že bil in kje še ne, drek na dveh nogah po naše, ampak on te napake ne bi nikoli naredil, če pa bi že rekel drek, bi se to slišalo ekstravagantno in Sodobnost 2003 I 991 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom duhovito, ampak moški, ki mu je telefon onemogočil prelistati časopis do konca in zvedeti za najnovejše podatke o tem, kako doseči enourno erekcijo sedemminutno ejakulacijo in popolno srečo ob kaki Poljakinji v najnovejšem BMW-jevem roadsterju, se je zastrmel v virtualno pokrajino, ki so jo oblikovale izrečene besede in njegove nadvse zvite misli ter osnovni interes, kako prelisičiti partnerja na drugi strani in mu izpuliti razliko, ki jo je izgubil na borzi. Nenadoma se mu je obraz spačil, glas na oni strani mu je sporočil, da se žal niso odločili za njegovo firmo, da pa se priporočajo v bodoče. Človek, ki je opazoval žensko nasproti in jo poskušal spremeniti v objekt svoje erotične želje, se je zamislil. Pogledal je čez okno, vozili so čez velikansko gradbišče, podzemeljska je cvilila med kupi betonskih blokov, do polovice sestavljenih nadvozov, ovinkov, mostov, tunelov, poslovnih zgradb, nebo je bilo zamreženo z žerjavi rumene in oranžne barve, ob progi je neopazno sameval stražni stolp iz časov zidu, ki je razdelil mesto na žive in mrtve, nekje na dnu vagona je zapel digitalizirani uvodni takt Beethovnove Pete simfonije, zdrznil se je, vlak se je zamajal, ko je zapeljal čez kretnice in spet poniknil v podzemlje. Človek ima tudi notranjost. Človek je pri sebi, kar še nič ne pomeni. Biti pri sebi pomeni biti najmanj trije zbrani okoli praznega sebe, če ne več. Eden, ki vse očetovsko nadzoruje, ureja promet in s skrbno roko obvladuje položaj, ki ni nujno rožnat. Globoko spodaj, stisnjeno v režo, se sveti nekakšno razbeljeno železo, ki hoče na plan, nekakšna lava, ki bi rada podivjala Sodobnost 2003 I 992 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom in bruhnila kar povprek, močan izvir panike, ki meji na norost. Stvari se odvijajo z dvojno hitrostjo izgube glave ali pobesnelega nezadovoljstva in umirjeni oče ima velike probleme, da obdrži položaj pod kontrolo. Nekdo tretji oblikuje razlage, ki niso nujno napačne, obratno, zelo natančno razložijo, kaj se tu dogaja, vendar mu manjka moči, da bi lahko na karkoli vplival ali spremenil. Človek, ki se v notranjost gleda kot v vodnjak, ve, da se pod tisto ozko režo kopiči nevarni stres, ki je sestavljen iz dolgoletnih, čeprav drobnih odpovedi in potlačitev, ampak posamezni elementi so se že zdavnaj raztalili v žarečo juho, v brbotajočega malega hudiča, ki ga zanima samo eno, razbiti oklep in izbruhati se. Pritisk, ki ga ustvarja, ni destruktiven, ne zanima ga uničevanje stvari, samo ven hoče. Pogled na razžaljeno režo panike se odvije kot film. V enem samem trenutku se s silovito hitrostjo odvrtijo vsi prizori, ki jih je potisnil tja dol, v temo. V določenem trenutku se jih je nabralo preveč, vžgale so se in zdaj grozijo razgnati človeka s telefonom in kreditnimi karticami na črepinje, kijih ne bo nihče več sestavil. Vendar tu so še tablete, take in drugačne, pomirjevala, stimulatorji, štoperji, pospeševalci, za spanje ali budnost, $ proti depresiji ali glavobolu, steroidi za mišice in viagra za neprekinjeno erekcijo, lahko bi se napolnil z njimi, reža bi se za nekaj časa spet zaprla, toliko da konča ta ali oni posel, spravi skoz to ali ono knjigo, plača ta ali oni račun, položi to ali ono tajnico, kolegico, ali kar vse in nekako dočaka novoletni dan, se zruši v posteljo in zaspi za vedno. Ampak ne, človek gleda v točko, iz katere vre občutek popolne panike, Sodobnost 2003 I 993 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom opazuje svoje pospešeno, jezno in brezglavo hitenje sem ter tja, posluša besno sikanje in preklinjanje, in razmišlja o čudnem dejstvu, da kljub temu, da dobro razume, kaj se je zgodilo in zakaj se vse to dogaja, ne more storiti nič, da bi se osvobodil nakopičenega pritiska in razvezal notranji vozel, zdi se mu nenavadno, da kljub iskrenemu sprijaznjenju in sprejetju neljubega dejstva, kije povzročilo stres in izbruh panike, pritisk ne popusti, ampak dalje besno grozi. Opazil je tudi, da hudičeva lava nikakor ne misli eksplodirati, samo ohranja pritisk in ustvarja panično počutje, to je pa tudi vse. Tisto malo jeze ni niti približno moč imeti za kakšno resnejšo obliko norosti. Ampak videl je še nekaj več, zagledal je tisto, kar se je potegnilo vase in molčalo. In pojedlo besede in misli in samo bilo. Temno nebo nad Berlinom, ki ni samo viselo nad mestom, ampak je objelo vse in potegnilo človeka kot celoto v neko obliko gluhote, nekaj, kar se ni odzvalo. In človek je začudeno skomignil z rameni, sprijaznjen z nečim, kar je bilo močnejše od njega, ne da bi ustvarjalo kakršenkoli pritisk ali imelo kakršenkoli učinek. In človek je gledal vase in začutil, da temno, gluho nebo strmi vanj f z vsemi obrazi njegove kože kot njegov odsotni in petkrat večji dvojnik, tako rekoč z vsemi porami njegovega bitja. Človek je gledal in se čudil in hudičeva reža, ki je bruhala iz sebe paniko in jezo, ki sta tudi bili prav tako veliki, kot on, je bila videti kot majhen lajajoči cucek, čeprav zaradi tega psihični pritisk ni popustil. In človek je nehal gledati vase in pogledal ven, v svet, ki se je gibal mimo oken na vlaku, in pomislil, Sodobnost 2003 I 994 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom da je treba v svet vključiti tudi drveči vlak, ki se v notranjosti ni gibal, kar gaje spomnilo na njegovo notranjost, ampak takrat je ceneni telefon v njegovi roki dvakrat zapiskal, in ker se je baterija izpraznila, gluho obtičal v njegovi dlani kot popolnoma neuporabni in odvečni predmet. In prenosa je bilo konec. Berlin, Odisej in noč Po Heraklitu namreč ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, niti se dvakrat dotakniti minljive bitnosti glede na [njenojkakovost, temveč se ta v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira (še bolje: niti "zopet" niti "kasneje", temveč se hkrati sestavlja in razpušča) in prihaja in odhaja (KR 217; M [40 cs] S 18) V spomin človeštva se je prikradla napačna vest, daje Odisej po zmagi nad Trojanci odplul na dolgo potovanje, na koncu katerega se je vrnil na Itako. Kazuko Shiraishi trdi nasprotno, potovanje se po njenem ne konča. Kar ne more biti res, če se ne bi vrnil, bi ta pesem nikoli ne nastala. Bliže resnici je James Joyce. V romanu opiše dolgo pot po mestu, ki jo je Ulysses opravil peš. Zlobneži trdijo, da se je opotekal, nezahtevni bralci pa avtorju očitajo nerazumljivost in premajhno zanimanje za nogometne tekme tretjerazrednih reprezentanc. Odysseys, junak sumljivega slovesa in Machiavellijev privrženec iz trinajstega ali desetega stoletja pred našim štetjem, je imel to srečo, da so mu pet minut pred prihodom na postajo pred nosom zaprli podzemeljsko železnico. Tako se je začelo. Odisej (od o&ipooofjim, biti jezen) se je z zemljevidom Mediterana v rokah postavil pod ulično Sodobnost 2003 I 995 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom svetilko, snel očala (daljnovidnost starosti) in si ga pozorno ogledal. To ne bo težko, je pomislil. Od tu do Nausiake se bomo prepustili vetru in slučaju. Potem čez reko Spree. Naprej mimo Scile in Karibde, obeh pomanjkljivo oblečenih dam na Oranienburgstrasse. Potem po Friedrichsalle in pred Kirkinim otokom, ki ga krasijo razvaline Pergamona, desno. Od tu dalje brodi nekaj časa po listju in pazi, da ne stopi na pasji drek. Po srečanju z dvema nasilnežema v Polifemovi votlini na Alexanderplatzu se spusti v podzemlje in se sam s sabo pogovarja v petih jezikih. Zvoki korakov odmevajo v praznih in z grafiti poslikanih tunelih in ko se vrne na površje, se nad njim dvignejo navpične stene stekla in jeklenih cevi na Potsdamer Platzu. Pride v deželo Fajakov. In tako dalje. Pot se ne konča, pravi v Odysseus von heute omenjena japonska pesnica, rojena 1931 v Vancouvru in tako dalje, ki se je še kot otrok s starši preselila na Japonsko in tako dalje. Zadnjo zbirko poezije z značilnim naslovom Kuroi hitsuji no monogatari je objavila leta 1997. In tako dalje. Odvsseus der keine Riickkehr kennt Odvsseus der nicht zuriickkehren kann Ampak ali je preteklost kraj? Zakaj bi se človek želel vrniti v čase, j7 ki so mimo? In Penelopa, Laert, Telemah? So za vedno ostali ujeti v pretekli čas? Odisej zažvižga. Iz teme pride ženska s psom na vrvici in ga sumničavo pogleda. Njo cesta v istem hipu nese v nasprotni smeri, podobno kot črve na Escherjevi grafiki. Stopal je, žvižgal, se pogovarjal s sencami v petih jezikih, se obrnil in gledal nazaj (hodil nazaj in gledal naprej). Ko seje spet obrnil, gaje globoko v napihanem listju med Pasternakgasse in Majakowskiring prešinilo Sodobnost 2003 I 996 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom spoznanje, da lahko začne prevajati tudi iz nemščine. Daleč na severu mesta je slišal Paula Celana brati Tbdesfuge: Margarete, Sulamit, Tod ist ein Meister aus Deutschland. In tako dalje. Odisej je odplul zjutraj, ampak potovanja ni konec, Odisej hodi naprej v čas, ki se razteza (Sveti Avguštin) iz jutrišnjega niča, v čevljih jadra nasproti vetru, od enega mosta do drugega, sonce se je včeraj pogreznilo v temo. Večer preživi pri Kirki, za tri ure ujet na otoku angleščine. Ampak zakaj on? Zakaj Odisej? Zakaj Kazuko Shiraishi? Ob dveh ponoči dobi človek mesto zase. Nikogar ne zanima. Ceste in ulice so prazne, po njih se vali ledeni veter in zaledeni stekla na parkiranih avtomobilih. Človek hodi, čas se ustavi, človek premika noge, ampak stoji na mestu, cesta pod njim teče kot reka pod mostom, zvrtinčena z ulicami, ki se izlivajo vanjo, ali tramvajskimi tračnicami. V neki obokani, medlo osvetljeni kleti ga ujame dež pogovorov, ki se lovijo v igri svetlobe in senc. V kotu igra jazz kvartet. Iz polmraka stopi prijatelj Takeshi in izprosi stotaka. Prostor je zakajen in nabito poln. Nemci so premagali Ukrajince in se uvrstili na svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Japonskem. Odisej zavije na Kaiserdamm in se odpelje v črno morje temečdalje proti vzhodu. Utrujen sem, ampak pred mano je še dolga noč. Obrnem desno in hodim ob ograji samostana. Na pločniku leži bicikel, vendar brez koles. Junkers dela vodne pipe. Iz teme vstane znak Kruppgasse. Tu sem že bil, samo na oni drugi strani. Obrnem se in gledam tja, kjer sem stal pred tednom dni in gledal sem. Odysseus der keine Riickkehr kennt. V roki vrtim kozarec s pivom. Dolgočasim se, sedim na barskem stolu, naslonjen na leseni pult. So fahrt Odysseus heute. Ampak jaz nisem Odisej, Sodobnost 2003 I 997 Iztok Osojnik: Nebo nad Berlinom on je Odisej, bicikel brez koles je njegova barka, ulica, ki se pogrezne v temo, Itaka. Pod mostom se svetlika Spree, hiše so tišino vsesale vase in odprle prostor molku, po katerem se na kotalkah listja podi veter. On, Odisej, ki rad hodi po praznem mestu, ker pesniti pomeni biti zadovoljen, hoditi v noč, ki jo tišina oklepa s prsti mraza, in ne gre nikamor, koraki stopajo na mestu, pod njimi teče cesta, v cikcaku drekov pasji drevored und Odysseus ivandte sich und hatte kein Gesicht. (Arigato gozaimashita Shiraishi sensei) Sodobnost 2003 I 998