252
Pesem
Bogomil  Fatur
Bojim se roko položiti še kdaj na beli cvet, bojim se še kdaj poljubiti dobre oči deklet, moje dlani so led, med prsti se cvet zdrobi, moje so ustnice ogenj in vid od njih oslepi
Kdo mi je v dno srca to strašno krivdo dal, kdo me je s črnim trnjem vsega posejal, v meni zamro kot v puščavi še najsvetejše kali, iz žil kot iz gadje zalege sikajo gole strasti.
Jaz ne bom nikdar vstal — ptič feniks — čist in bel, moje telo in dušo bo zadušil pepel, jaz samo čakam temno vse dni in noči, kdaj iz prebitih senc brizgne ta bridka kri.
253