Poštnina plačana v gotovini
življenje:
in svet-
Štev. 16.
Leto П.
Knjiga X j j
Robert Louis Stevenson
Vrata gospoda de Malétroita
Sire de Malétroit je veselo zažvižgal. »Seveda je,« je rekel, mislil sem, da bo tako prav. Zares mi je zelo žal, da se nisi mogla spomniti njegovega imena.«
»Prisegam, o, prisegam! Doslej še nikdar nisem videla tega človeka, nikoli v življenju mi ni prišel pred oči in ga tudi ne maram nikoli več videti! Gospod!« je nagovorila Denisa, »če ste zares plemič, tedaj boste potrdili moje besede. Povejte, ali sem vas kdaj videla in ali ste me vi kje srečali, preden je napočila sedanja prokleta ura?«
»Ce naj bom odkrit, povem, da še nisem imel nikdar tega veselja,« je odgovoril mladi mož, »danes vidim prvič, Messire, vašo prekrasno nečakinjo.«
Stari plemenitaš je skomignil z rameni »Zelo mi je žal,« je odvrnil. »Toda bolje je tako nego nikdar. Ko sem se bil poročil z blagopokojno soprogo, sem jo tudi spoznal prav malo časa pred poroko. To je dokaz,« je pristavil in se nakremžil, »d^ podobni na vrat na nos sklenjeni zakoni obrodé včasi pravo rodbinsko srečo. Nu, pa bodi: naj ima ženin tudi besedo v tej zadevi, zato mu privoščim dve uri, da lahko nadoknadi izgubljeni čas, preden pričnemo s poroko.« To rekši, je odšel v spremstvu kaplana proti vratom.
Tedajci je planilo dekle pokonci. »Dragi stric, saj vendar ne boste storili takega nasilja,« je reklo. »Bog mi je priča, da se rajši zabodem nego si pustim vsiliti tega gospoda. Srce se mi upira. Mar ni Bog prepovedal takih porok? Ves siv ste že in si hočete naprtiti tako nečastno dejanje. Usmilite se, o, stric, usmilite se! Ali je mogoče,« je dodala opotekajoč se, »ali je mogoče, da mi ne verjamete in da trmoglavo mislite na tega tukaj,« — dekle je jezno in zaničevalno pokazalo proti Denisu, — da je on tisti gospod.
»Po pravici rečeno, da,« je odvrnil starec, ki je obstal na pragu. »Dovolite, da vam pojasnim enkrat za vselej svoje stališče v tej zadevi. Če imate trden namen onečastiti mojo rodbino in slavno ime, ki sem ga nosil več kakor trikrat dvajset let v miru in vojni, tedaj ste izgubili vsako pravico vpraševati me po mojih načrtih in mi gledati v oči. Če bi vaš oče še živel, bi vam bil pljunil v obraz in vam pokazal
vrata. Imel je železno roko. Pokleknite in zahvalite Boga, Mademoiselle, da imate opraviti z žametasto roko. Štejem si v dolžnost, da vas oženim, in sicer nemudoma. Samo moje dobro srce me je prisililo, da skušam ujeti za vas, nečakinja, vašega lastnega častilca. Mislim, da se mi je to zdaj posrečilo. Če pa sem se zmotil, tedaj vam prisegam pri Bogu in vseh svetih angelih, da mi je do tega toliko kot do ianskega snega. Priporočam vam, Blanche de Malétroit, bodite prijazni nasproti svojemu mlademu prijatelju, zakaj vaš naslednji ženin bo — pri moji veri — manj prikupljive vnanjosti.«
Takoj, ko je izpregovoril poslednje besede, se je obrnil, in oba s kaplanom sta izginila za zastorom.
Gospodična se je obrnila s plamteči-mi očmi proti Denisu: »Gospod,« ga je vprašala, »kaj naj vse to pomeni?«
»Bog si ga vedi.« je mrko odgovoril Denis. »Zdaj sem ujetnik v tej hiši, ki je bržčas polna prismod. Ne vem nič drugega kot to in mi le verjemite, da nisem razumel niti besedice.«
»Kako pa ste, prosim, prišli v grad?« ga je vprašala.
Pojasnil ji je na kratko. »Zdaj pa.« je dodal, »bodite, če smem prositi, tako prijazni in mi tudi povejte vse po pravici. Vedeti moram, kakšna je vaša skrivnost in kako se bo neki končala.«
Obstala je molče in je videl, kako so ji drhtele ustnice in mrzlično žarele suhe vnete oči. Potem si je pritisnila roke na čelo.
»O. Bog,« je rekla utrujena od žalosti. »kako me boli glava, in naj bi še govorila o mojem ubogem srcu! Ali okoliščine me silijo, da vam razodenem svojo zgodbo, naj se vam sicer vidi še tako nedostojna ženske sramežljivosti. Moje ime je Blanche de Malétroit. Očeta in mater sem izgubila že zdavnaj, ah, tako davno, kakor daleč sega moj spomin, zategadelj sem bila obsojena na prav nesrečno življenje. Pred tremi meseci je pričel zahajati v našo cerkev neki mlad kapitan in je stal vsak dan tik mene. Opazila sem, da sem mu všeč. To, kaj pa, ni bilo pravilno, toda preveč se mi je zahotelo sreče. Oh. človek ve. da ga ljubi vsaj eno bitje na svetu. In ko mi je podtaknil pisemce,
sem ga vzela domov in — moj Bog — kdo naj popiše veselje, ki me je navdajalo ob čitanju. Od tega dne mi je pisal češče. Tako rad bi bil z menoj govoril, ubogi dečko! Naposled me je pregovoril, da naj pustim zvečer vrata odprta, da bi vsaj na stopnicah lahko rekla drug drugemu kako besedico. Dobro je vedel, kako strogo me nadzorujejo pri stricu.« Njene besede je prekinil globok vzdihljaj in je morala trenutek počakati, preden je lahko nadaljevala. »Moj stric je-trdega srca, hkrati pa poln zvijač. Neštetokrat se je odlikoval na bojnem polju, užival je velik ugled na dvoru in je bil deležen najvišjega zaupanja v starih časih pod kraljico Isabelo. Ne vem, kako me je pričel sumničiti; sploh je pred njim jako težko kaj prikrivati. Ko smo šli davi od maše, me je nenadoma prijel za roko, mi jo je šiloma odprl in je prečita] drobno pisemce, ne da bi se bil vsaj za korak ustavil sredi poti. Ko je vse prebral, mi je pismo z največjo uljudnostjo vrnil. V pismu je bila spet prošnja, da naj pustim vrata odprta. To je bil začetek vse nesreče. Do večera sem bila zaprta v svoji sobi, nato pa mi je stric velel, da naj oblečem obleko, v kateri me zdaj vidite. To je huda žalitev za mlado dekle. Ali se tudi vam'ne vidi tako? Ni me pa mogel prisiliti, da bi mu izdala ime mladega kapitana. 'Zato mu je menda nastavil past in neusmiljeno nebo ie hotelo, da ste se vi ujeli. Marsikaj sem pričakovala, ali kako naj bi vedela, da me namerava takoj in nasilno poročiti? Mislila sem, da me samo straši, ali vse kaže, da sem prehudo grešila. Prisegam vam, da se niti v sanjah ne bi nadejala tako sramotne kazni. Ne morem verjeti, da bi Bog pustili tako ponižati dekle vzpričo mladega gospoda. Zdaj sem vam razkrila vse, kar vem in se hudo bojim, da me boste zaničevali.«
Denis se je spoštljivo priklonil. »Hvaležen sem vam, da ste me počastili z vašim zaupanjem, Madame,« je rekel. »Zdaj imam dolžnost vam dokazati, da sem vreden časti, ki ste mi jo izkazali. Ali lahko pridem do Messira de Malétroit?«
.»Mislim, da piše tam-le v dvorani,« mu je odgovorila.
»Ali vas smem peljati tja, Madame?« ie vprašal Denis in ji je po vseh pravilih dvorne vljudnosti ponudil roko.
Sprejela jo je in parček je zapustil kapelo. Blanche je bila zelo potrta in
rdeča od sramežljivosti, zato ipa je korakal Denis bahaško in izzivalno, ker se je zavedal, da ima odgovorno nalogo, hkrati pa je bil v svoji mladostni domišljavosti živo prepričan, da jo bo sijajno izvršil.
Sire de Malétroit je vstal izza mize in je pretirano prijazno pohitel mladi dvojici naproti.
»Messire,« je izjavil Denis kolikor se da bahavo, »mislim, da imam tudi jaz pravico do izjave v tej ženitovanj-ski zadevi. Dovolite mi tedaj, da vam odkrito izjavim, da ne bom za nobeno ceno pomagal zlorabiti čuvstev te mlade dame. Če bi mi bila prostovoljno ponudila svojo roko, bi bil ponosen na to čast, zakaj spoznal sem, da je lepa in dobra. V teh okoliščinah, Messire, pa dovolite, da odklonim vašo ponudbo.«
Blanche ga je hvaležno pogledala, ali stari gospod se je tako dolgo smejal, da je Denis postal skoro užaljen. »Zdi se mi, Monsieur de Beaulieu,« je naposled odvrnil, »da žal še vedno ne razumete. kakšno izbiro si usojam ponuditi. Stopite, prosim, z menoj k temu oknu!« Povabil ga je k enemu iizmed visokih obokanih oken, ki je bilo odprto tudi ponoči. »Izvolite pogledati,« je nadaljeval, »zgoraj na zidu je pritrjen železen obroč in skozi obroč je potegnjen jako močan konopec. Poslušajte me, prosim. Če boste vztrajali pri tem, da ne marate moje nečakinje, tedaj vas bom dal obesiti pri tem oknu in sicer še preden se prikaže solnce. Verjemite mi, da se bom le skrajno nerad poslu-žil tega zadnjega sredstva, zakaj ne želim si vaše smrti. Želim samo urediti položaj moje nečakinje. Najsi ste še tako trmast, kaj drugega vam ne morem ponuditi. Brez dvoma je vaša rodbina jako ugledna, ali, Monsieur de Be-aulieu, četudi bi bili potomec Karla Velikega, ne bi smeli odbiti roke rojene Malétroit, ne da bi bili kaznovani za to žalitev. Nič zato, če bi bila dama iz hiše Malétroit razvpita kot pariška vla-čuga in obenem grda. kakor zmaji ob žlebih nad mojimi vrati. Od tega sklepa me ne more nihče odvrniti: ne vi niti moja nečakinja In ne moja lastna vest. Naša rodbinska čast je omadeževana in mislim, da ste vi krivi. Tako tedaj poznate skrivnost in se vam bo nemara videlo naravno, da baš vam ponudim izbrisati madež. Če ne marate, naj pride vaša kri nad vašo lastno glavo. Ne bom imel užitka, če bom videl,
da veter guga vaše ganljive ostanke pod mojim oknom. A boljša je bobova slama nego prazne jasli. Ce že ne morem popraviti sramote, bom vsaj zatrl govorice.«
Nastal je molk.
»Mislil bi,» je povzel Denis, »da lahko dva plemiča končata tak sipor tudi na drug način. Imate meč in kakor sem cul, ga izvrstno obvladujete.«
Sire de Malétroit je pokimal kaplanu. Ta je molče premeril z dolgimi koraki dvorano in je dvignil zastor pred tretjimi durmi. Držal ga je samo trenutek in ga je nato zopet spustil, ali ta hip je zadostoval: Denis je videl temen hodnik, čoln oboroženih ljudi.
kakor ne marate na vislice, boste imeli dve uri pozneje zadosti časa, da skočite sam z okna ali pa se vržete proti sulicam in helebardam mojih vojšča-kov. Dve uri življenja vendar niso mačje-solze. Kratek čas zadostuje tudi za največje dogodke. In vrhu vsega tega, če pravilno razumem izraz v očeh moje nečakinje, vam mora še nekaj povedati. Menda ne boste omadeževali zadnje ure svojega življenja z nevljudnostjo nasproti dami?«
Denis je pogledal Blanche in- dekle je proseče sklenilo roke.
Videti je bilo, da je stari gospod ja-ko vesel tega dokaza njunega medsebojnega umevanja. Obema se je nam-
VHOD V STARI FRANCOSKI GRAD
»Ce bi bil jaz malce mlajši. Monsieur de Beaulieu, bi se bil z veseljem odzval vašemu častnemu vabilu,« je rekel Sire Alain, »toda sedaj sem že prestar. Zvesti oprode nadomestijo starcem mišice, in izhajati moram z močjo, ki mi je še preostala. To je nedvomno ena najbolj žalostnih reči, ki se jim mora privaditi človek v mojih letih, toda treba je nekaj potrpljenja in se vsega navadiš. Sicer pa vidim, da boste vi z gospodično najlažje prebili preostali dve uri v tej dvorani. Nočem vama biti na poti. Prepustim vama dvorano in si lahko krajšata čas. kakor vama je ljubo. Počasi, gospod!« je dodal in je dvignil roke, čim je ugledal, kako div.ie obličje kaže Denis de Beaulieu. »Če ni-
reč nasmehnil in je rekel osladno po-strežljivo: »Če mi obljubite, Monsieur de Beaulieu, pod častno besedo, da boste počakali dve uri ter pričeli z zadnjim, vsekakor brezupnim uporom sto-prav po mojem povratku, tedaj bom odstranil vse svoje oborožence, da nihče ne moti vas in Mademoiselle pri razgovoru.«
Denis je zopet pogledal gospodično in se mu je videlo, da ga njene oči prosijo, naj pristane. »Dam vam častno besedo,« je rekel.
Messire de Malétroit se je priklonil, odšepal iz dvorane in je spotoma večkrat na svoj poseben način melodično, tiho zažvižgal. Menda si je na ta način čistil glas, ali ušesa Denisa de Beau-
lieuva niso več mogla poslušati tega glasu! Med potjo je stari gospod'pobral še neke listine na mizi, potem pa je odkorakal k vratom na hodniku in je menda dal neko povelje onkraj za-stora skritim možem. Naposled je od-krevsal skozi v/ata, ki se jih je bil to noč poslužil tudi Denis. Na pragu se je vnovič ozrl, da se zadnjič smehljaje prikloni mlademu paru. Šele potem je odšel in za njim kaplan s svetiljko v roki.
Čim sta ostala sama, je Blanche stopila k Denisu z dvignjenimi rokami. Njen razburjeni obraz je žarel in oči so
ponosen sem, da bi sprejel to, kar odklanjate v svoji plemenitosti. Pozabljate v trenutni požrtvovalnosti nasproti meni to, kar dolgujete drugemu!«
Bil je toliko obziren, da je gledal med govorom na tla in tudi potem ni dvignil oči, ker ni hotel gledati njene zmedenosti. Stala je trenutek brez besed, potem se je nenadno okrenila, zgrudila v naslanjač, kjer je sedel poprej stric in je bruhnila v krčevit jok.
Denisu je bilo do smrti mučno. Ozrl se je okoli, kakor da bi hotel poiskati nasvet, zagledal je pručico in se je tru-doma vsedel, samo da bi imel kak
GENERAL NOBILE NA LETALIŠČU (K članku o severnem tečaju.)
ji bile solzne. »Ne smete umreti,« je zaklicala. »Kljub vsemu me še lahko vzamete.«
»Menda mislite, Madame,« je odgovoril Denis, »da se zelo bojim smrti?«
»O ne. ne,« je rekla, »vem, da niste strahopetnež. Prosim vas edino zaradi tega, ker se zavedam lastne krivde. Ne morem si misliti, da bi vas pustila umoriti zavoljo teh pomislekov.«
»Madame,« je odgovoril Denis, »žal da so zapreke večje nego mislite. Pre-
opravek. Tako je sedel, sukal sem in tja ročaj svoje sablje in je premišljeval, da bi bil tisočkrat rajši že zdavnaj mrtev in pokopan na najbolj zanikernem pokopališču cele Francije. Oči so mu raztreseno begale sem in tja po dvorani in se niso mogle nikjer ustaviti. Od tega kosa pohištva do onega kosa je bilo daleč in vse je bilo otožno in nejasno razsvetljeno in neizmerno neprijazna noč je tako mrko zrla skozi okna, da se je Denis zaman spominjal,
ali je videl še kedaj v življenju tako pusto cerkev ali tako obupen grob. Neprestano ihtenje Blanche de Malétroit je merilo čas kakor tiktakanje ure. Citai je zopet in zopet geslo vrh grba na zidu, dokler mu ni zabrlelo pred očmi in je gledal po temnih kotih, dokler se mu niso videli polni grozovitih pošasti. Včasi je planil iz te otopelosti z grozno zavestjo, da minevajo dve zadnji uri njegovega življenja, da smrt preži že na pragu.
Čas je mineval in njegov pogled se je vedno pogosteje ustavljal na ženski postavi. Sedela je vsa sključena; obraz si je zastirala z dlanmi in njen život je nenehoma pretresal mučen, krčevit jok. Toda niti v tem žalostnem stanju ni bila tako napačna, da je ne bi človek rad pogledal. Po obli in hkrati vitki postavi, po solnčni, zarjaveli polti bi se lahko merila z vsako drugo žensko. — je mislil Denis, — in njeni lasje so bili nedvomno najkrasnejši v vsej Franciji. Imela je take roke kot stric, a so se, kaj pa, bolj podajale njeni mladosti in so učinkovale neskončno milo in nežno. Spomnil se je, kako togotno, nedolžno in žalostno so ga pogledale njene modre oči. Bolj ko se je zavedal njene lepote, bolj zoprna se mu je videla smrt, tem globlje je segal v njegovo srce dež njenih solz. Zdaj je nedvomno vedel, da ne bi smel noben moški pogum zapustiti sveta potem, ko je srečal to čudežno bitje. Dal bi štirideset minut svoje zadnje ure, da bi zabrisal neusmiljene besede, s katerimi je bil pričel.
Nenadoma se je oglasilo po temni dolini pod oknom hripavo in zamolklo, zategnjeno petelinovo petje. Ta rezki glas je učinkoval sredi globoke tišine kakor nenadoma zažarela luč sredi teme: obudil je oba iz zatopljenosti.
»Moj Bog. ali vam res ne morem pomagati?« ga je pogledala.
»Madame,« ji je odgovoril Denis z izbrano brezbrižnostjo, »če sem vam rekel kaj neprijetnega, bodite prepričani, da sem to storil zaradi vas, ne pa zavoljo mene.«
Hvaležno mu je pokimala z objokanim obrazom.
»Z vsem srcem delim vaše gorje.« je nadaljeval, »življenje je bilo nasproti vam vse preveč neusmiljeno. Vaš stric je prava sramota za človeštvo. Zagotavljam vas, Madame, da bi za vas vsak mlad plemič na Francoskem rade volje dal življenje. Tudi jaz sem
pripravljen umreti, da vam izkažem majhno uslugo.«
»Vem, da znate biti pogumen in plemenit,« mu je odgovorila. »A vedela bi rada, ali vam lahko izkažem kako uslugo, nocoj ali pozneje,« je dodala z drhtečim glasom.
»Seveda,« se je nasmehnil, »dovolite mi samo, da se vsedem bližje, kakor da bi bil vaš prijatelj, ne pa bedasta miš v mišnici. Poizkusite pozabiti, kako mučno je razmerje, ki nama ga narekujejo. Olajšajte mi zadnje trenutke in vam bom vedno hvaležen.«
»Kako ste galantni,« je nadaljevala glohoko otožno... »Tako galantni... To je zame še bolj mučno. Le pridite bližje, če vam je drago, in če mi hočete kaj povedati, boste našli jako hvaležno poslušalko. Ah, Monsieur de Beaulieu,« se je zopet spustila v bridek jok. »ah. Monsieur de l eaulieu, kako naj vam gledam v oči!«
»Madame,« je rekel Denis, in je prijel z rokami njeno desnico, »pomislite, kako malo časa nama je ostalo, in kako sem obupan, če gledam vaše gorje. Prizanesite mi, če morete, ker je težko gledati pred smrtjo nesrečo, v kateri žal ne morem pomagati, četudi žrtvujem življenje.«
»Res sem presebična,« je odgovorila Blanche. »Vam na ljubo hočem biti po-gumnejša. Monsieur de Beaulieu. Spomnite se, prosim, ali vam ne morem biti v uslugo? Nimate K kje prijateljev, ki naj bi jim sporočila vaš poslednji pozdrav? Naložite mi katerokoli dolžnost. Vsaka bo prav neznatna v primeri z ogromno hvaležnostjo, ki vam jo dolgujem. Dajte mi priliko, da kar koli storim za vas, ne da bi vas samo objo-kavala.«
»Moja mati se je drugič omožila in skrbi zdaj za drugo deco. Moj brat Ouichard bo podedoval moja posestva. Če se ne motim, ga utegne to več kot dovolj potolažiti po moji smrti. Življenje je dim in senca, pravijo duhovniki. Pogumnemu človeku z odprto bodočnostjo se pač dozdeva, da veliko pomeni. Njegov bojni konj ga pozdravlja z rezgetanjem. Če prijaše na čelu svoje čete v mesto, zadonijo trobente in dekleta zro za njim z oken. Sprejema številna zagotovila zaupanja in spoštovanja — pismeno ali osebno — upliv-nih osebnosti, ki ga objemajo kakor prijatelja. Kaj čuda. da včasi to stopi človeku v glavo! Toda če je umrl, ga kmalu vsi pozabijo, naj je bil pogumen
kakor Herkul in moder kakor Solon. Moj oče in mnogi drugj vitezi so padli v divji bitki pred kakimi desetimi leti ali še manj. Ne verjamem, da bi se danes kdo spomnil na katerega izmed njih ali celo na kraj. kjer so pustili življenje. Ne, ne, Madame, čim bližje smo smrti, tem jasneje vidimo, da je gomila žalostna, mrka zagata; človeka spustijo v grob in zapro za njim vrata tja do sodnega dne. Danes imam malo prijateljev, če pa umrem, ne bom imel nobenega.«
»O. Monsieur de Beaulieu,« je vzkliknila, »pozabili ste Blanche de Malétroit!«
»Madame, vidi se, da imate nežno srce. Preveč ste velikodušni, da tako ne-zasluženo precenjujete majhno uslugo.«
»To je malo drugače,« mu je odgovorila, »zakaj ne poznate me, če mislite. da se tako vneto zavzemam za svoje osebne zadeve. Tako govorim, ker vem, da ste najbolj plemenit mož, kar sem jih kdaj spoznala, zakaj videla sem v vaše srce, ki bi lahko proslavilo po vsej kraljevini tudi najbolj preprostega človeka.«
»In vendar moram umreti kakor ujeta miš.« je bridko odgovoril, »in moja smrt ne bo povzročila nobenega šuma razen mojega lastnega piskanja.«
Bolestna senca je zopet preletela njen obraz. Nekaj časa je molčala. Nato so njene oči zopet zažarele in je smehljaje pričela:
»Neznosno hudo se mi vidi, če se moj sodrug v nesreči tako omalovažuje. Vsakega, ki da življenje za druge, bodo v nebesih svečano sprejeli vsi trobentači in angeli Gospoda Boga. Vrhu tega nimate nobenega vzroka, da bi obupali, zakaj... Povejte, prosim, ali se vam vidim lepa?« je vprašala in je hudo zardela.
»Seveda, Madame, in nebesa naj mi bodo priča,« je odgovoril.
»To me veseli,« je rekla iskreno. »Povejte, prosim, ali je dosti mož v Franciji, ki jim je lepo dekle osebno ponudilo svojo roko in bi jo bili še v tistem trenutku zavrnili? Vem, da vi moški ne morete biti posebno ponosni na takšno zmago, toda me žene se bolj spoznamo v rečeh, ki kaj pomenijo v ljubezenskih zadevah. Verjemite mi, da ni ničesar, kar bi tako poviševalo človeka v njegovih lastnih očeh. Tudi me žene ne cenimo ničesar tako visoko.«
»Zelo ste prijazni,« ji je rekel, »vendar mi ne boste izbrisali iz spomina, da
sem sprejel to ponudbo kot dar usmiljenja ne pa ljubezni.«
»Tega pa ne vem natanko,« mu je odvrnila s povešeno glavo, »dajte mi, da končam, Monsieur de Beaulieu. Vem, da me morate prezirati. Občutim tudi, da imate za to popolno pravico. Sploh sem preveč nesrečna, da bi si osvojila vsaj eno izmed vaših misli. In vendar — o Bog! — morate zaradi mene še nocoj umreti. Če sem vas prosila, da me vzamete, tedaj prisegam, da se je to zgodilo edino iz občudovanja in spoštovanja do vas, edino zato, ker sem vas vzljubila iz vsega srca v trenutku, ko ste se zavzeli zame proti stricu. Če bi vi lahko videli samega sebe, če bi lahko zapazili, kako plemenito so ža> rele vaše oči, potem bi imeli z menoj več usmiljenja nego zaničevanja. Zdaj pa,« je nadaljevala potem, ko je naglo nrestrigla z roko njegov odgovor, »nikar ne mislite, da ste na jasnem glede vaših lastnih čuvstev napram meni, da-si sem žrtvovala vse samozatajevanje in vam toliko povedala. Nikdar se ne bi potrudila, da bi z moledovanjem dosegla vaše soglasje, verjemite mi, saj sem tudi plemkinja in urnem biti ponosna. Prisegam vam pri Materi božji, da bi vas prav tako malo marala za soproga, kakor konjarja mojega strica, če bi zdaj prelomili častno besedo, ki ste jo dali.«
Denis se je nekoliko trpko nasmehnil. »Ni velika ljubezen,« je rekel, »če jo lahko ugasne že prva kapljica ponosa.«
Blanche ni ničesar odgovorila, čeprav je najbrž imela o tem drugačno mnenje.
»Stopite k oknu,« je vzdihnil Denis, »kmalu bo svitalo.«
In zares — zunaj je bilo že manj temno. Dnevna, brezbarvna itn čiista luč je čedalje bolj polnila nebo in v dolini spodaj so se zgrnile sive sence. V gozdni globini je bilo videti nekaj poslednje prozorne megle, ki se je plazila po rečnih ovinkih Ves razgled je bil poln neverjetne tišine, ki pa jo je nenadoma pretrgalo ponovno petelinovo petje. Morda je bil tisti kokot, ki se je bil pol ure poprej tako strumno oglašal iz teme. Zdaj je veselo vriskal, da pozdravi prihajajoči dan. Rahla sapa je urno hitela po vejevju dreves pod oknom. Še vedno se je lil od vzhoda neviden svit, zakaj kmalu se je morala razcvesti svetla zarja, da zleti iz nje kakor razbeljena topovska krogla rdeče solne®.
Tiha groza je stresla Denisa, ki je vse to opazoval. Prijel je njeno roko in jo je držal v svoji, ne da bi se bil tega zavedal.
»Ali.se je že pričel dan?« je vprašala. Potem pa je dodala brez vsake doslednosti: »Kako dolga je bila ta noč! Moj Bog! Kaj naj poveva stricu, ko se bo povrnil?«
»Kar hočete,« je odgovoril Denis in je stisni! močneje njene prste. Molčala je. »Blanche,« je nenadoma rekel zmedeno in strastno. »Videli ste. koliko se zmenim za smrt. Vedeti morate, da raj-še skočim s tega okna v zrak in propast, kakor da bi vam skrivil las brez vašega dovoljenja. Vi odločate prosto; moja usoda je v vaših rokah. Če me vsaj malo ljubite, ne dovolite, da zaradi nesporazuma zaigram svoje življenje. Ljubim vas bolj kakor vse na svetu. Z veseljem bom umrl za vas, toda srečen bom kakor v nebesih, če
bom smel za vas živeti in postaviti vse svoje življenje v vašo službo.«
Ko je obmolknil, se je začuio v globini hiše glasno zvonenje. Hkrati je na hodniku zarožljalo orožje, znak, da c>o se vojščaki vrnili na svoj prostor, ker sta potekli dve dogovorjeni uri.
»Tudi kljub vsemu, kar si čul?« mu je zašepetala in se je sklonila k njemu z očmi in usti.
»Ničesar nisem ču!.« je odgovoril.
»Kapitan se je pisal Florimond de Champsdivers.« mu je rekla na uho.
»Ničesar nisem čul.« je ponovil, objel njeno prožno telo in obsul s poljubi njen objokani obraz.
Zadaj se je oglasilo melodično po-žvižgavanie, nato veselo hehetanje in glas Messira de Malétroit je želel novemu gospodu nečaku najlepše dobro jutro.
Konec
£elo}nj r .^everm iec
Odkar stoji svet, se človek trudi, da bi obvladal itn postavil v svojo službo temne, zagonetne prirodne sile ter tako postal gospodar vsega, kar ga obdaja. Med velike probleme, ki so vse čase vznemirjali duha človeštva, med skrivnosti, ki so mikale ljudi že zaradi oddaljenosti in nedostopnosti, štejemo od pamtiveka vprašanje, kako je prav za prav na severnem tečaju. Objadra-nje sveta, odkritje Amerike, boj za južni tečaj — vse to so le prehodne akcije gigantske človekove borbe, da bi pro-niknil še v poslednjo nepojasnjeno zemljepisno tajno: najsevernejšo točko na-
še zemlje. Več ko dva tisoč let se že rešuje ta uganka z vsemi mogočimi tehničnimi pripomočki — in v letu 1928. po Kristusu človeštvo še vedno nestrpno čaka, kaj mu prinese Nobilova polarna ekspedicija.
Od Pytheasa do Franklina
Zanimanje za severni tečaj sega daleč nazaj v predikrščansiko dobo. Prva polarna ekspedicija se je vršila že leta 325. pr. Kr. Takrat se je odpravil proti severu zemeljske oble Pytheas, ki pa je dosege1 le senčico svojega cilja — Shetlandske otoke ali, kakor domne-
vajo, morda celo samo današnjo Norveško.
Celih tisoč let pozneje — 1. 725. p. Kr. — so se odpravili proti severnemu tečaju irski menihi. Dospeli pa so jedva do Faroerskih otokov in so 1. 795. napredovali do Islandije. Okrog 1. 870. je človekovo oko prvič ugledalo vzhodno oba:>o Grenlandije. Srečni potnik, ki se mu je ta dežela prvemu odkrila, je bil Islandec Gunnbjorn.
Dobrih sto let pozneje se je izkrcal na zapadni obali te dežele z Islandije
otmike. Vrhu tega so normanske naselbine na Grenlandiji v precejšnji meri iztrebili boji z Eskimi.
Leta 1594. so dospeli trije Nizozemci, med njimi Barents, na zapadno obalo Nove zemlje (na 77 stopinjo in 50 minuto severne širine). Neka druga nizozemska ekspedicija pa je 1. 1596. odkrila Spitzberge. Raziskovalec Hudson je skušal najti pot skozi Spitzberge v Grenlandijo na Kitajsko.
Zopet je nastopil daljši presledek v polarnih raziskovanjih. Pripetile so se
S POLETOV NA SEVERNI TEČAJ Američan Byrcl s svojim aeroplanom «Amerika* (K članku «Letošnji polet na severni teža j)
izgnani Erik Rdeči, ki je pripeljal s seboj nekaj naseljencev. Njegov sin Lei-fer pa je 1. 1000 odkril Helluland, današnji Labrador, Novo Fundlandijo in še neke druge kraje. Podatki o njegovih, po verjetnosti širokopoteznih eks-pedicijah so se izgubili, ker so v 14. in 15. stoletju v Grenlandiji izbruhnile kužne bolezni, ki niso iztrebile samo ljudi, ampak so tudi uničile vse, kar so ustvarili na tedanji stopnji človeške
razne nesreče in neprijetnosti, ki so ljudi oplašile, da je ostal severni tečaj 200 let pozabljen. Šele ko je angleški parlament 1. 1743. določil nagrado 20.000 funtov šterlingov tistemu, ki najde prehod skozi severne kraje v severoza-padni smeri, je zanimanje za severni tečaj zopet oživelo. Ruski car Peter Veliki je tudi sanjaril o ekspediciji na najsevernejšo točko naše zemlje, toda ta ekspedicija se je izvršila šele po nje-
govî smrti. Medtem je Danec Vitus Bering -prebrodil ožimo, ki ie dobila po njem ime, Rus Čeljuskin pa je dospel do rta, ki se še danes naziva po njem.
Nagrado, katero je razpisal angleški parlament, je dobil šele raziskovalec Parry, ki se je podal v polarne kraje skupno z Rossom. Parry je pripravil 1. 1827. novo ekspediciiijo čez Spitzberge ter je s sanmi dospel do 82. stopnje 45. minute severne širine.
Nova doba v zgodovinskem razskava-niu severnega tečaja
Videli smo, da se ni nikomur doslej omenjenih raziskovalcev posrečilo dospeti na severni tečaj. Vse njihovo delo je bilo bolj pijonirskega značaja. Nova doba polarnih raziskavanj je napočila šele z Franklinovo ekspedicijo, ki se je končala kaj nesrečno.
Johna Franklina je poslala v polarne kraje angleška vlada. Dolgo ni bilo glasu o njem, nakar so poslali za njim rešilno ekspedicijo. Ta se je vrnila brez uspeha. Franklin je izginil i;n šele leta 1853. je povedal Eskim Rae, da je Franklin objadral deželo kralja Willia-ma in da je umrl dne 11. junija 1847 v ledu. Mož je torej le našel dolgo iskano pot, katero si je želela angleška vlada.
Franktinova smrt, po kateri je izginilo brez sledu še 40 ekspedicij, je bila v nekem oziru pozitivnega pomena za vse ekspedicije, ki so sledile. Sedaj so namreč začeli ustanavljati polarne sta-nice, ki so imele namen oskrbovati raziskovalce severnih krajev z vsemi potrebščinami. Leta. 1883. najdemo med polarnimi raziskovalci Pearryja, leta 1888. pa Nainsena. R. O. Pearry je skušal z gronlandskesa ozemlja devetkrat zavojevati severni tečaj. Rekord je dosegel leta 1903., ko je prodrl do 87° 6'. Vendar tudi on ni dosegel cilja. Skrajno pomanjkanje — pobijati je moral svoje lastne severne pse, da se je rešil gladu, kakor tudi neznosne klimatične prilike, so prisilile Pearryja k umiku. Smatrajo pa, da je bil Pearry na koncu svojih raziskavanj samo kakih 50 km od severnega tečaja.
Fritjof Nansen je I. 1893. izdelal načrt polarne ekspedicije z ladjo »Fram«. Severni morski tok mu je pomagal, da je prodrl do 86° 4' severne širine. Naprej ni mogel. Moral je nazaj, ker mu je bilo ljubše življenje z nekaterimi pozitivnimi dognanji kakor smrt v neiz-vestnosti večnih ledenih poljan.
Prva ekspedicija z balonom
Leta 1897. je poletel proti severnemu tečaju Šved André. Nabavil si je balon, ki pa je izginil in ga niso več našli. Šele v zadnjih letih so našli evropski potniki na daljnem severu neke ostanke balonove konstrukcije. Andréjeva smrt pa je še danes zavita v globoko temo.
Leta 1903 vidimo na ekspediciji proti severnemu tečaju Roalda Amundsena, ki pa ni dosegel nič več, kakor da je ugotovil s pomočjo magnetične igle lego severnega tečaja.
Polarno ozemlje
Površina polarnih dežel znaša 3 milijone 825.000 štirijaških kilometrov, na katerih pa živi samo kakih 100.000 prebivalcev. Polarni kraji so gorati, s strmimi obalami in s fjordi, ki se ostro zajedajo v celino. Pokriti so s snegom in z mogočnimi ledeniki.
Klima je zelo ostra. Poletje na tečaju je kratko in mrzlo. Zima se zavleče do pozne pomladi. Padavin je malo, viharji pa niso posebno česti. Megla je zlasti v poletnih mesecih debela in gosta. Edina tolažba v polarni, noči je svit lune, bliščoba zvezd in sijoča polarna svetloba.
Rastlinstvo, v kolikor sploh obsto!i, ima isti značaj, kot v visokih Alpah. Na najtoplejših obalah rasejo vrbe, breze in koreninice. Dežela je v poljedelskem oziru nerodovitna; ljudje se preživljajo z ribolovom.
Ekspedicije po svetovni vojni
Med svetovno vojno je zanimanje za severni tečaj počivalo iz razumljivih vzrokov. Šele 1. 1925., ko so se razmere deloma že ustalile, je bilo mogoče misliti na novo ekspedicijo, ki naj bi človeku omogočila doseči skrajno severno točko naše zemlje. Povsem naravno je, da se je te ideje oprijel zopet Amund-sen, ki je imel največja izkustva v tej stroki. Jel je razmišljati, kako bi zasadil norveško zastavo enkrat za vselej na severni tečaj ter s tem izvršil dvojno delo: dospel dejansko v najsevernejši kraj zemeljske oble ter ga anek-tiral v imenu norveške države.
Amundsen si je nabavil s podporo norveškega geografskega društva in s prostovoljnimi prispevki ameriškega prebivalstva dve letali tej" je določil, da bosta aeroplana letela na severni tečaj drug sledeč drugemu.
Bilo je 21. maja 1925. Ob 5. popoldne sta se aeroplana dvignila v zrak. Člani ekspedicije so zadnjič zavihteli robce v pozdrav maloštevilni publiki, ki je prisostvovala startu. Motorji so začeli brneti svojo enolično pesem in letali sta odrinili na pot.
Polet je ovirala v začetku velika megla. Dve uri ni bilo videti obzorja. Potem pa se je odprla pokrajina, kjer je bilo nebo čisto in brez oblakov. Solnce je svetilo na neskončne ledene ploskve, na srebrne ravnine bliskajočega se ledu, ki je ležal vse naokoli. Letali sta že bili dosegli 83. širinsko stopnjo in Amundsenu ni prišlo niti na um, da se zaloge k-uriva lahko izčrpajo. Bil je silno pretresen, ko so mu dne 22. maja ob 1 uri zjutrai povedali, da sta letali porabili nad polovico bencina. Letali sta se morali spustiti na ledena tla.
Ta pristanek v arktičnem ozemlju bi bil kmalu postal usoden za člane ekspedicije. Eno izmed letal je zašlo v močan morski tok, ki je hotel potegniti aeroplan pod ledeno razpoko.
V življenski opasnosti in velikem pomanjkanju je Amundsen s tovariši preživel 4 tedne. S skrajnim naporom se mu je slednjič posrečilo, da sta letali zopet vzleteli in dospeli kolikor toliko srečno na svoie izhodišče v Kingsbay. Prvi aeroplan je dosegel kopno, drugi
je malo pred ciljem padel v vodo, Iz katere ga je rešila raziskovalna ladja »Hobby«.
Amundsen z rezultatom seveda ni mogel biti zadovoljen. Saj ni ta ekspe-dicija pomenila zanj nič več kot rešitev golega življenja. A on je vendar postavil življenje na kocko, da bi dosegel svo.i cilj! Hotel je za vsako ceno preleteti severni tečaj. In ko je koval načrte za novo ekspedicijo, ga je pot pripeljala v Rim, kjer so mu Italijani ponudili zračno ladjo »Norge« pod pogojem, da se sme udeležiti ekspedicije tudi italijanski polkovnik Nobile. Amundsen je pristal na ta pogoj, pozneje je pa doživel kruto prevaro.
»Norge« leti
»Norge« je odrinila na pot dne 11. maja 1926. in je plula najprej iz Rima v Pulham na Angleškem, od tam v Oslo, mimo Ljeningrada v Vardô ter na Spitzberge. V Kingsbayu pa je prehitel Amundsena Američan Byrd, ki je letel do severnega tečaja z aeroplanoni ter se je vrnil tik preden je startala »Norge«.
»Norge« je dosegla še isti dan ko je vzletela ob 17.15 popoldne 80° severne širine ter 9° vzhodne dolžine. Vreme je bilo lepo, zračna ladja je plula s hitrostjo 107 km na uro ter se je držala
SEVERNI TEČAJ S SOSEDNJIMI KONTU /ENTI
v povprečni višini 425 metrov nad zemljo. Ek špedicij i so se nudili na tej vožnji zanimivi prizori zlasti glede na polarno fauino. Na velikih ledenih ploščah so plavali prebivalci arfctičnega ozemlja •— tulnji, severni medvedi, v vodi pa so se premikali ogromni kiti.
Čimbolj se je bližala ladja tečaju, tem bolj je pritiskal mraz. V zraku je bilo mirno, spodaj pa so se lomile le-
'AMUNDSEh
dene plošče z velikim truščem. Kmalu je zašla »Norge« v vetrovne struje, iz katerih se je stežka rešila.
Na severnem tečaju jie opisala zračna ladja velilk krog. Strojniki so ustavili stroje in nastopil je trenutek popolne tišine. Zastopniki vseh držav, ki so bili na ladji, so vrgli na severni tečaj zastave, nato pa se je zračna ladja usmerila proti rtu Barowu.
Najbolj opasna vožnja se je pričela šele sedaj. Ladja je morala najprej kvišku. Na obodu se je začelo nabirati ivje in se je kmalu pretvorilo v ledeno plast. Krmilar »Norge« je imel težko stališče; moral je voditi ladjo zdaj višje, zdaj nižje in pridružila se je še nova težkoča. Začel se je nabirati led na propelerjih, ki so metali velike kose naravnost v trup ladje. Posadke se je lotilo nepopisno razburjenje. Moštvo je moralo sproti šivati razpoke in mašiti nastale luknje. Groza tega položaja in kompaktni led pod ladjo je vzbujal v
članih ekspedicije grozne občutke. Vsi so se bali, da bo morala ladja pristati in da bo treba nastopiti povratek peš...
POVELJNIK BYRD.
Šele po dolgem času je zračni pritisk nekoliko prenehal in ladja je prišla v cono, kjer ni bilo več megle. Takrat je vzela »Norge« smer proti Aljaski. A zopet so začeli nagajati viharji. Ladja je blodila sem in tja. Manevriranje je bilo izredno otežkočeno. Z izredno težavo je ekspedicija ugotovila, da se nahaja »Norge« nad Beringovo ožino. Opasnost pa je stoprav dosegla vrhunec, kajti propeler je še vedno metal kose ledu v ladjin trup, materijala za krpanje oboda pa je že zmanjkalo. Zračne struje so zanesle ladjo daleč naprej in posadka je ostala zopet brez orientacije. Slednjič je Amundsen uzrl vasico Teller in je sklenil pristati. Posadka si je globoko oddahnila, ko je prvi mož zopet stopil na trdna tla.
»Norge« je utrpela na tej vožnji silne poškodbe. V Tellerju so jo morali de-momfciiraiti in zložiti v zaboje. Amundsen se je odpravil domov, Nobiile pa je odšel v Ameriko. In kmalu se je začel ja-
ven prepir med Amundsenom in Nobi-lom. Nobile ie pripisoval zasluge za srečen polet ekspedicije sebi, Amund-sen pa je govoril 'oaš nasprotno. In pravda se je vlekla leto dni in še več ter ni še danes končana.
Kakšen bo letošnji polet
Po drugem polarnem poletu je Amundsen prepustil pobudo za nadalj-no raaiskavanje tečaja drugim. Iniciati-
Mnogi so me vprašali: Zakaj greste še enkrat na severni tečaj? Ali ni ta polet čisto odveč? Kaj ni za Italijo dovolj, da se je enkrat deloma udeležila take ekspedicije?
Na ta vprašanja odgovarjam: Ekspedicija 1. 1926. je bila čin moderne zrakoplovbe. Kot tak je in ostane polet zabeležen v zgodovini. Ne dâ se tajiti, da je bila ekspedicija v tem oziru pozitivno dejanje. Vse drugo, kar se tiče
«C ITT A Dl MILA* NO», parnik, ki sprem* Ija Nobila na tečaj
ZRAČNA LADj
vo je prevzel Italijan Nobile, ki je bil zaradi sodelovanja z Amundsenom povišan v generala.
Nobile se je pripravljal na letošnji polet dolge mesece in je razložil namen in svrho svoie najnovejše ekspedicije v milanskem Rotarv klubu, kjer je govoril takole:
«NORGE» LETI
severnega tečaja, pa je ostalo nepojasnjeno. V znanstvenem pogledu se je ekspedicija izjalovila — zame pa je pomenila kljub temu prehod v novo dobo raz-jsikavainja polarnih krajev.
Še isti dan, ko smo se izkrcali v Tel-lcrju, sem si rekel: Take ekspedicije se ne udeležim več! Ta misel je bila
pač izrodek fizične izčrpanosti in vsestranske utrujenosti. Dva dneva pozneje, ko sem se odpočil, pa sem že mislil drugače. Vrnil sem se k zamisli o novem poletu, začel sem študirati pravkar končano pot in se navduševati za nov polet. Dobil sem pogum in ideja je začela v meni dobivati vedno bolj konkretno podobo.
Na zadnji polarni vožnji
smo se mogli samo prepričati, da hipotetično ozemlje Harris ne ■ eksistira. Do 1. 1926. je ta hipoteza še držala in nekateri ameriški učenjaki so se prav ognjevito zavzemali zanjo. Polet jo je docela ovrgel. Gotovi smo torej biti, da ni na severnem tečaju ne kopna, niti otokov. Toda ozemlje, ki smo ga preleteli, ni kompletno arktično ozemlje: štirje milijoni kvadratnih km površine so kljub vsemu še neraziskani in vprašanje je, če se v teh deželah ne preliva samo morje med ledenimi polji. Polet z »Norge« tudi ni dopuščal, da bi eks-pedicija raziskala posebnosti morja pod sabo, ker ni imela potrebnih priprav. Imeli nismo nobenih pripomočkov, da bi se sploh mogli izkrcati na tečaju, tudi če bi hoteli.
Naša tokratna naloza
bo popolnoma drugačna: leteli bomo s Spitzbergov, obiskati nameravamo še neraziskane kraje, o katerih mislimo, da bi se v njih lahko našla suha zemlja; po poletu se kanimo vrniti spet na Spitzberge — kar bo naše težave še posebno povečalo. Pripravljeni pa smo za vse slučaje in računamo tako z morebitnim neuspehom kakor tudi z mož-nost'o katastrofe. Če pojde vse po sreči, se ne bomo zadovoljili samo z enim poletom s Spitzbergov, marveč pojde-mo na pot dvakrat, trikrat, po potrebi mord£ tudi večkrat.
»Citta di Mileno — »Italia«
General Nobile se bo posluževal na svoji ekspediciji poleg zračne ladje »Italia«, ki ga ponese na severni tečaj, še pomorskega operacijskega parnika »Città di Milano«. Ta ladja je matica cele eksp edicije. Poleg strojnikov in posadke vzame Nobile s seboj letos več učenjakov, enega duhovnika, ki bo bral mašo na poletu čez severni tečaj, in dva novinarja; prvega pošilja na polet milanski »Corriere della Sera«, drugega pa »Popolo d' Italia«.
Med ruda
Po prevratu so se mnogi Slovenci razkropili s trebuhom za kruhom v razne, v prejšnjih časih našim ljudem čisto neznane kraje. Marsikdo je slišal o Beogradu ali Nišu; balkanska vojna nas je seznanila z imeni južnosrbskih krajev, ali kdo je n. pr. vedel, kakšni kraji so v vzhodni Srbiji, tam med Romunijo in Bolgarijo?
O tem sem premišljeval, ko sem potoval v Majdanpek, znameniti bakreni rudnik v vzhodni Srbiji, eden največjih rudnikov v naši državi. Zvečer sem se v Beogradu vkrcal na parnik in smo odrinili naprej po Dunavu. Noč je bila jasna in tiha; počasi so ugašale v široki vodi bleščeče luči in onkraj Dunava je ležala v temi nedogledna banatska ravan. Popotnikov je bilo veliko, a so počasi izstopali: ti v Pančevu. oni v Sme-derevu. Okoli polnoči smo ostali štirje in na ladji je postalo pusto. Pokrajina je bila enolična, zavita v nočno temo: počasi smo vsi zaspali, ne toliko od
ji v Srbiji
utrujenosti, kolikor od puščobe. Predramil sem se ob petih zjutraj. Šli smo na palubo in smo opazovali ob zori divno skalnato obrežje na srbski strani. Na drugi strani je bila že Romunija. Njena obala ni toliko bregovita in ob reki teče široka državna cesta tja proti Oršovi. Tu in tam se vidijo tipične romunske vasi. Nik'jer ne ujame pogled nič posebnega in zanimivega. Bilo je ob devetih zjutraj, ko smo pristali v Donjem Milanovcu. Majhno mestece teži čisto ob Dunavu in šteje približno 300—400 hiš. Ljudje so zelo prijetni in vljudni; med seboj pa govore narečje, ki je močno pomešano z romunščino, tako da jih ne razumeš. Vendar pa vsak govori tudi srbski in na srbsko vprašanje dobiš zmerom srbski odgovor. V mestu je sila veliko ciganov, in ker so tisti dan Slavili pustno nedeljo, je bilo po ulicah na moč živahno; kar tri godbe so tekmovale med seboj v veselih oo-skočnicah.
Od Donjega Milanovca do rudnika Majdanpek je približno 37 km. Edino občilo je žična železnica in slaba, ponekod docela uničena državna cesta. Iz rudnika so me obvestili, da so poslali voz po me, ali voz je sredi poti obtičal v snegu na planini. Zdaj so mi poslali konja, ali med potjo sva se bila s slom razšla; tako sem šel s spremljevalcem peš do mesta, kjer je tičal voz v snegu. Bil je lep dan. Čeprav sem moral ponekod gaziti meter debeli sneg, sem se vendar dobro počutil. Pot je vodila skozi velik hrastov gozd, ki je državna last. Hodiš cele ure, pa nikjer ne opaziš hiše, izvzemši dve postaji žične železnice, kjer so nameščene lokomobile za pogon. Tu in tam sem videl na tleh šope krvave volne. Spremljevalec mi je pojasnil, da je to ostanek volčjega plena, zakaj v teh gozdovih je še precej volkov, pa tudi srn. divjih prašičev, zajcev in lisic je na pretek. Med to zver-jadjo se klatijo razni sumljivi dvonožci, ki jih imenujemo tolovaji; ponoči je baje pot kaj malo priporočljiva. Naposled sva našla voz, počasi so se zbrali tudi ostali vozniki in smo krenili po sneženih zametih naprej proti Majdanpeku. V bližini rudnika se spušča pot strmo navzdol in sem rajši ostavil voz in jo mahnil peš v vas.
Majdanpek je tipična rudarska naselbina. O kapaciteti rudnika bodi navedeno samo to, da se izkoplje vsak dan približno 20 vagonov sirovega bakra in pyrita. Rudnik je izsledil in začel izkoriščati knez Aleksander Karadžordže-vič, ded našega kralja. Leži približno 40 km od romunske in kakih 80 km od bolgarske meje Pred 26. leti ga je vzela v zakup neka belgijska družba, ki ga je modernizirala in zgradila 40 km žične železnice. Po nji prevaža rudo v Do-nji Milanovac, odtod pa z ladjami po Dunavu v razne dežele. Vas Maidanpek leži globoko v dolini. Šteje kakih 500 hiš, ki so — kako po navadi delavske naselbine — vse enako zidane. Človek, ki se tu naseli, je odrezan od sveta. Do Dunava je 37 km, do prve železniške postaje (Petrovac) pa okoli 80 km. Pošta priha'a vsak drugi dan iz vasi Ku-čevo, ki leži nekako sredi poti Majdanpek - Petrovac, kamor jo pripelje poštni voz iz Petrovca. Pismo iz Slovenije potrebuje teden dni, da prispe v ta kraj. Tudi sicer se mora človek marsi-čemur privaditi. Ko so mi zmanjkale vžigalice, sem moral k sosedu po ogenj.
da sem si zakuril sobo, zakaj v vasi niso že mesec dni dobili vžigalice, češ, da so v okrajni monopolski upravi v Donjem Milanovcu zmanjkale, dočim jih iz drugih okrajev ne smejo dovažati. Na videz malenkostna zadeva, ki pa utegne biti zlasti kadilcu kaj neprijetna. Po ogenj za zvečer greš lahko k sosedu, ali vsake svalčice vendar ne moreš iti drugam prižigat! Mesec dni je preteklo, preden se je pojavilo po dolgi poti nekaj zavojev vžigalic. Vsak se je hotel založiti in kmalu so spet zmanjkale.
Prvi rudarji, ki so se naselili v tem kraju še za časa kneza Aleksandra Ka-radžordževiča, so bili po večini Čehi; nekaj pa je bilo tudi Nemcev. Po tolikih letih bivanja v srbskem kraju še niso pozabili svojega jezika in kakšna tretjina prebivalstva govori gladko nemški ali češki jezik. Zanimivo pa je, da so danes že vsi pravoslavne vere, imajo pa še po večini katoliška krstna imena, n. pr. Franc, Rudolf, Adolf, Karolina itd. Njega dni so imeli ti naseljenci katoliško cerkev, ki pa so jo pozneje opustili. Zdaj so v nji skladišča in hlevi. Nova pravoslavna cerkev spominja po slogu na katoliške cerkve. Ima majhen, na pol leisen zvonik, v katerem cinglja droben zvonec, kakor v slovenskih vaških kapelah. Danes sme pravoslavni svečenik krščevati le s pravoslavnimi imeni in tako se tudi v tem pogledu srbizirajo.
Vsi moški v tej vasi so rudarji oziroma pomožni delavci pri rudniku. Društvo, ki ima rudnik v najemu, je lastnik cele vasi. Tako rekoč z vsem živim in mrtvim inventarjem. Zaradi skrajno neugodnih zvez se v vasi ni mogla razviti zasebna trgovina, saj bi se blago zbog. dolgêga in dragega prevoza s konji zelo podražilo. Zato je rudnik ustanovil lasten konzum, v katerem dobi prebivalstvo najpotrebnejše: ker pa ni konkurence, so cene seveda take, kakor jih hoče imeti rudniška družba. Od nje zavise tudi zasebni nameščenci: duhovnik, učitelj in poštar Ni dobro, če se kateri zameri temu ali onemu konzumnemu nameščencu: brž »zmanjka« moke zanj. In zdaj se pobotaj ali pa pojdi 37 km daleč po moko, čez planine, skozi gozdove, mimo volkov in razbojnikov!...
Kraj je povsem nerodoviten, zato se morajo vsa živila za ljudi in živino dovažati iz drugih krajev. Živino spuste že v zgodnji pomladi v planine na našo.
A včasi ie treba dolgo čakati na vi-gred...
Tako poteka življenje v tem kraju dokaj enolično, — v delu in skrbeh, brez prave družabnosti, brez mnogih civilizačnih dobrot in ugodnosti. Živi se samo za delo in dan za dnem gredo po žicah obloženi vagoni iz doline tja k modremu Dunavu, kamor hrepeni tudi prebivalstvo. Oh, ko bi človek postai
bogat... Nu. 15 km odtod je reka Ne-vesnica, o kateri pripovedujejo, da so Nemci za časa okupacije izplavili iz nje vsak dan po 9 kg zlata. Pravijo, da neki kmet s svojimi primitivnimi stroji iz-plavi za 5000 Din na mesec. To bi bilo nekaj... A kdo ve, ni li vse to samo pobožna želja prebivalcev mrke doline okoli Majdanpeka ...
(Slika Majdanpeka na sir. 501)
UaSAM Û IZ E) Afc ACxf
I^A^O VECLNI MOUAMEDANCI KI HO/V\A J O V /V\ E K K O
ustavljale karavane, tu se vršili sejmi, tekme, turnirji in podobne narodne prireditve.
O Kaabah je znano, da je imela pred začetkom islamske vere 360 žrtveni-kov raznih bogov, zakaj vsako arabsko pleme je častilo svojega boga. In že zbog tega so se leto za letom zbirale v tem svetem mestu trume romarjev z vseh strani arabskega polotoka.
Ko so bih položeni prvi temelji nove vere, je prerok Mohamed skušal s tem starim običajem združiti vse svoje vernike ne glede na rodove in plemena. Čeprav je moral v prvih letih svojega verskega delovanja zapustiti Mekko in živeti v Medmi, se je že zaradi velike vloge, ki jo je imela Kaaba v preteklosti arabskih plemen, zopet sprijaznil z Mekko in je 1. 629. prvič romal v Kaabo.
Ceremonijel »hadža« z vsemi pogoji, ki jih je nekoč izvršil prerok, je ostal veljaven do novejših časov.
Hadž (veliko romanje) obsega dvoje različnih obredov: ceremonijo »omra« (malega romanja) okoli Kaabe in ceremonije romanja v vse sosedne svete kraje — v Arafijo, Mordalifijo in Mi-nijo.
Da bodo romarske ceremonije Mo-hamedancev čitatelju bolj umljive, na] opišemo na kratko mohamedanska sveta mesta:
Mekka leži na cesti, ki veže Sirijo г Jememom in vodi ob Rdečem morju. Arabska izročila pravijo, da je bila Mekka osnovana v Abrahamovih časih. Pripoveduje se, da je Agar, ki je bila
omainje v Mekko (hadž štejemo med najbolj originalne predpise moha-medanske vere, hkrati pa je to pojav, ki ima ogromne, le redko komur znane politične in gospodarske posledice. Spričo tega, da »hadž« zvabi z vseh strani sveta stotine tisočev ljudi raznih ras in civilizacij, lahko vsi verniki Mohameda vsako leto obnavljajo zavest svojega edinstva, bratstva in sile.
Začetki tega običaja segajo v sivo davnino, v zoro zgodovine arabskih plemen.
Hedžas ,ki je ležala na križišču velikih trgovinskih cest, je imela že v šestem stoletju pred Kristusom več svetih mest, ki so jih častili vsi arabski rodovi. Najbolj je slovela Kaabah, za njo pa tudi Arafa, Mordalifa, Mina itd. Tu so žrtvovali bogovom, tu so se
Izgnana s svojim sinom Izmajlom, tekala od hriba do hriba in je klicala na pomoč. Tedaj je angel Gabrijel dopustil, da je deček izkopal vrelec v pustinji. Ta deček je postal praoče Arabcev, na mestu studenca pa se je pozneje zgradil Allahov dom (Bait - ullah), poznejša Kaaba. Sedanje svetišče je deset metrov dolgo in šest visoko. Vse štiri stene so zakrite z neko volneno -
kamen se Je Jel krhati v koščke, zato ga zdaj obdaja srebrn 10 cm širok obroč. Okoli Kaabaha je s kamenitimi ploščami tlakovano dvorišče, na katerem opravljajo romarji svoje obredne procesije.
V notranjosti dvorišča, nasproti kotu, v katerem leži črni kamen, se dviga paviljon (kubba) studenca Zem - Zem. Široke stopnice vodijo na dno, kjer iz-
ROMARJI PRED NAJVEČJIM MOHAMED ANSKIM SVETIŠČEM И
MEKK1
svilnato tkanino zelene barve, imenovano »kisva«, ki se izdeluje v Egiptu na stroške egiptskega sultana (kediva) in se pošilja vsako leto za časa hadža s posebnimi ceremonijami v Mekko. »Kisva« je v primerni višini črna; tu se vrste verzi iz korana, ki so v zvezi s Kaabo. Ta črni del imenujejo »hizam« (pas) svetišča.
Ker se »kisva« sleherno leto Izmenja, zrežejo stara zagrinjala na drobne koščke in jih dajejo romarjem v spomin. V vzhodnem delu Kaabe leži približno poldrug meter visok črn kamen (el Hedžar el Asvad), kos mehkega granita, ki Je padel z neba (meteorit). Ta
vira svet! vrelec. Ob določenih" romarskih dlneh hodijo tod pobožni romarji, da po prerokovem primeru zajamejo malo vode. Nekateri so že srečni, če si lahko pomočijo ž njo obleko ali čevlje. Vodo iz studenca Zem-Zem prodaja v posebni trgovini zadruga studenčevih paznikov.
Na vnanjl strani svetega dvorišča so trije majhni paviljoni, v katerih molijo imani poglavitnih pravnih šol: hanefiš-ke, malekiške in hanbališke. Imani četrte šole smejo moliti v notranjosti dvorišča.
Svetišče z dVoriščem In paviljoni vred obdaja drugo, širše dvorišče, ki se
imenuje »sahn« ta je tlakovano z drobnim kamenjem. »Sahn« je dolg 160 m in širok približno 100 metrov. Od mesta ga ločijo številne galerije z arkadami razne velikosti in oblik. Pod galerijami vodi v mesto dva in dvajset vrat, izmed katerih so najvažnejše »Bab es Salam« (duri zveličanja) na severovzhodni strani in »Bab es Safa« na južni. Le - ta vodi na »es Safa«, majhen grič, pri katerem se začenja »maša«, steza, ki jo morajo romarji sedemkrat prehoditi, preden stopijo v svetišče. »Maša« se končuje z drugim gričem »E1 Marva «. »Maša« je bila nekoč korito planinskega potoka, danes pa je tesna in dolga ulica z ličnimi trgovinami, brivnicami itd.
Mekko z okolico smatrajo za sveto ozemlje (haram).
Romanje v Mekko se šteje k petim poglavitnim točkam verskih dolžnosti vsakega Mohamedovega vernika. Prva je vera (»En Bog je in Mohamed je njegov prerok«), druga molitev, tretja dejanje miloščine, četrta post in peta »hadž«.
Vsak mohamedanec je dolžan, da najmanj enkrat v življenju roma v Mekko, vendar pa vera nalaga to dolžnost samo odraslim, telesno in duševno zdravim osebam, ki morajo biti tudi zadosti premožhe, da lahko krijejo stroške za potovanje in d;a je njihova rodbina za časa njih odsotnosti preskrbljena. Vrhu tega morajo biti pota v Mekko varna, zato se v času vojnih pohodov romanje ne vrši. Žene lahko romajo zgolj v spremstvu svojih mož. Musliman ima tudi pravico in dolžnost, da poš,;e na-mestu sebe koga drugega na »hadž«.
Čas, v katerem se začenja »hadž«, se , ujema s praznikom »Kurban - Bajrama« v mesecu »Zil Hadž«.
Ko se romarji približajo mejam MekL ke, slečejo vsakdanja oblačila in glasno molijo, proseč Allaha, da jim odpusti grehe. Devetega dne v mesecu »Zil -Hadž», ki se imenuje dan Arafa, se romarji zberejo v kraju Arafat, ki leži na
vzhodu Mekke — približno šest ur hoje. Tukaj čakajo sveti praznik »Kurban Bajram« in izvršujejo predpisane obrede »vakfa«. Molijo od poldneva do večera, venomer proseč Allaha odpuščanja grehov. Nato krenejo v Mekko in v enem izmed treh dni Kurban - Bajrama opravijo »tanaf«. to se pravi: obidejo sedemkrat sveto poslopje Kaabe. Tudi žene opravljajo ta obred, vendar pa s to razliko, da se morajo pokriti z belim platnom. Vrhu tega jim verske zapovedi nalagajo še vrsto drugih obredov in dolžnosti in še le ko so vse to opravili, lahko krenejo že kot pravi »hadži« (božjepotniki) v Medino, da ondi molijo na grobu preroka Mohameda. Dejstvo, da je tu grobnica ustanovitelja Islama, je dalo Medini sloves najbolj priljubljenega kraja za Mekko.
Romanje v Medino s »počastitvijo Mohamedove grobnice se imenuje »Ro-reimutah-hara«. Romarji, ki so obiskali Mekko in Medino, so v muslimanskem svetu posebno čislani: imenujejo jih »Alhadžilharamein«.
V neki šolski knjigi, ki se rabi v turških šolah in iz katere smo v glavnem vzeli gornje podatke, čitamo to-le značilno opazko:
»Romarjem ni samo do tega, da bi videli in potem proslavljali svete kraje. Ondi se shajajo z vseh koncev sveta bratje čiste vere — Mohamedanci, da bi se seznanili m.ed seboi in se vzajemno pogovorili o pogo'ih obstoja in razvoja posameznih narodov in da bi se sporazumeli razen v verskih rečeh tudi v vprašanjih, ki se tičejo industrijsko-trgovinskih in poljedelskih ved. Kakor se muslimani sporazumevajo na ozemlju svetih mest, tako naj bi se zedinili tudi na vsej zemeljski obli, kakor nam veleva sveti Allah.«
Povedali smo že, da je prerok vodil prvo romanje 1. 629. Bil je na čelu karavane, ki je šla v ta namen iz Medine v Mekko. Dotlej sovražna mu Mekka je zdaj sama odprla mestna vrata in sprejela oznanjevalca nove vere, ki je pri-
šel v Allahovem imenu. Kalifi, ki so bili že izpočetka prepričani, da so taka romanja najboljše sredstvo za utrjevanje vezi med mohamedanskimi narodi in za njih medsebojno spozmavanje, so z vsemi sredstvi podpirali romanje. Ne-redtko so kalifi sami šli peš iz Medine, Damaska in Bagdada v Mekko. Tako je prvi kalif Abu Bekr že drugo leto svoje časti posetil kot božjepotnik Me-ko in Kaabo. Njegova naslednika Omar in Osman sta romala vsako leto. O Hassanu, sinu Alija, se pripoveduje, da je romal pet in dvajsetkrat peš iz Kiufil nad Eufratom v daljno Mekko. Tudi poznejši kalifi so se kolikor le moči držali te koramske dolžnosti. Harun-al-Rašid je imel običaj, da je romal vsako dru|b leto; če pa je bil kdaj zadržan, je poslal na svoje stroške 300 namestnikov.
Značilno je, da noben turški sultan, čeprav so imeli čast kalifov, ni nikdar videl Mekke, kar opravičujejo z vladarskimi posli, ki so mu branili, da bi za delj časa zao»s.tH n^estolico. Vzlic temu so otomanski sultani-kalifi obsipavali Mekko in Medino z obilnimi darovi. Bajazid II. je pošiljal po 12.000 dukatov na leto, Selim I. pa je to vsoto zviševal, dokler ni znesla 200.000 dukatov. V poznejših časih so dajali sultani za romanje okrog 2 in pol milijona piastrov na leto. Ta znatna vsota pa se nam vidi presenetljivo majhna, če jo primerjamo z izdatki damaških in bagdadskih kalifov v romarske namene Tako je Soli-main ibn abd el Malek (okoli 1. '20.) rabil 900 kamel, da je odpravil svoje darove; Harun-al-Rašida je stala pot v Mekko 1 million zlatih dinarjev; Mok-tedar je daroval 40.000 krav in 50.000 ovac; egiptski sultan je leta 1341. porabil 780 konjev samo za prevoz živil. O vladarskih romanjih pričuje tudi primer egipitskega podkralja Mehmeda Ali paše, ki je 1. 1814. prišel v Medino z ogromno karavano, med katero je imela samo ena izmed njegovih žen
prtljago na 500 konjih.
★
Hadž je združen z mnogimi težkoča-mi, ki so prav posebno izdatne za muslimane iz oddaljenih pokrajin. Na takih potovanjih presenečajo romarja mnoge nevarnosti, ki jih skušaio premagati tako, da se na določenih mestih zbirajo v velik'e skupine in organizirajo dobro opremljene karavane, ki jim ne zmanjka
ne živil in ne obrambnih sredstev. Čim bolj se te karavane bližajo sveti deželi, več in več manjšh skupin se jim pridružuje. Karavana, ki gre iz Kaira in nosi novo »kisvo« za Kaabo in simbolična znamenja egiptskega kralja, je bila nekoč središče vseh afriških karavan. Nji so se vedno pridruževale karavane iz Maroka, Tunisa, Alžira ,iz Nigera, iz Torada, iz Tibestije in iz Sudana. Ta karavana je šla čez Rdeče morje v Džedde in odondod v Mekko.
Karavana iz Damaska (sirijska karavana) je zbirala romarje iz cele Turčije, z Kavkaza in od Volge. Nji se je vedno pridružila carigrajska karavana, ki je nosila darove sultana-kalifa. Te karavane so prehodile vso Arabijo. Vodila jih je vedno kakšna odlična osebnost, zastopajoča turškega sultana, zato ji je šel naslov amir-el-hadž (knez hadža).
Tretja karavana, ki se je sestavila v Bagdadu (iraška karavana), je zbirala romarje iz osrednje Azije, Perzije, Iraka, iz Indlije in Kitajske, ki so prispeli z ladjami. Mnogi romarji iz Indije ter Sundskih in Filipinskih otokov so se podajali v Mekko čez Aden ali čez Džedde.
V	naših dneh so se pota v Mekko po zaslugi ugodnejših pomorskih zvez in zgradbe železnic dokaj izpremenila. Hedžaska železnica (iz Damaska v Medino) je nadomestila sirijske karavane. Tudi romarji iz zapadne Afrike in Egipta ne potujejo več s karavanami po pustinjah, temveč se vozijo z ladjami skozi Sueški prekop ali potujejo po železnici do Medine; romarji iz Kitajske, Indije in Sundskega arhipelaga se vozijo po morju do Džedde. Koliko romarjev se izkrca v tej luki, pričuje nastopna statistika izza predvojnih let. Izkrcalo se je:
v letu 1909 71.254 oseb v letu 1910 90.051 oseb v letu 1911 86.024 oseb v letu 1912 83.275 oseb.
Izmed teh je približno 50 do 60.000 romarjev iz britskih naselbin, ostali pa so iz holandskih kolonij (Java in Sumatra), iz Južne in zapadme Afrike, Perzije itd..
Trdijo, da je pred vojno obiskalo Mekko vsako leto približno 250.000 romarjev; 100.000 jih je videlo tudi Medino.
V	vojnem času in po vojni niso bila mogoča redna romanja, zakaj vnanje in notranje razmera v НлА?асп сл hiU
lo nemirne in neurejene. Ko se je bivši hedžaski kralj Hussein, ki ga smatrajo muslimani za angleškega plačanca, pro-glasiil za kalifa, se ie začela zlasti med
je bila sprejeta vrsta odredb, ki imajo namen, da romarjem olajšajo pot in bivanje v Mekki in Medini. Tako se bodo na stroške muslimanskih narodov zgra-

ODMOR V
PUŠČAVI
dile železniške proge med Medino in Mekko, Džeddo in Mekko; Džedda in Mekka bosta tudi obilineje preskrbljeni z vodo, z bolnicami in z modernimi ho-
muslimani v Indiji energična propaganda zoper romanje v Mekko. Vrhu tega je romanje ovirala vojna med Vahabiti in dinastijo Hasemitov, t. j. s kraljem
ZARADI MOHAMEDA ČEZ PEŠČENE DALJAVE V MEKKO...
Husseinotn in njegovim sinom Aiijem. Od lanskega leta dalje pa moslimi zopet redno romajo v svete kraje. Na kongresu, ki se je vršil lani v Mekki,
teli. Nadejati se je, da se bo letos kljub vsem oviram zbralo v Mekki zopet približno 250.000 romarjev — vernih mo-hamedancev z vseh strani sveta.
-SSS3&
Fr. Ž.
Magarac
Zdel se mi je nekoliko zbegan, ko je vstopil, pozdravil in dejal: »Oprostile, jaz sem magarac!«
Spodbudno sem mu segel v roko in odgovoril, da me veseli. Oziroma naj me prav razume: kar me veseli, ni baš to, da je magarac! Nego me veseli, da je mož, ki tako rekoč spoznava samega sebe. Magarcev je dosti na svetu — taki možje pa so redki in vredni vsega spoštovanja, ki bi spoznavali, da so. Oziroma naj mi oprosti, aiko se mi jezik morebiti ni izrazil čisto točno! Prekratek je hip, odkar mi je čast. Zato osebno nimam in ne morem iimeti utemeljenega razloga, da bi trdil ali pa tudi domneval, da je gospod, ki me je počastil s posetom, resnično magarac, dasi seveda tudi nimam drznosti dvomiti o resničnosti njegove izjave. Vprašanje, ali je, ali ni, ostani torej odprto! Toda kar me veseli, je — pravilno povedano — skromnost gospodova. Drugi, ako vstopijo v delavnico mojega peresa, se postavijo: »Jaz sem
generalni oficijal ta In ta«, aH »slavni tenor ta in ta«, ali »kruto užaljeni poslanec nasprotne stranke ta in ta« — ali sploh ne povedo, kdo so in kaj, nego kar prično: »Slišite, Vi!« in imajo kako reč v roki, gorjačo ali pasji bič. Taki poseti niso prijetni. Oospod pa je ves drugačen: »Oprostite, jaz sem magarac!« — »To me resnično veseli,« sem dejal, »in dovolite, da Vam še enkrat iskreno sežem v kopito!«
Mladi mož je stiskal tresoče se ustnice. Plahe oči so mu šinile po sobi, nemara so iskale stola, kamor bi se jim posadil trup. Toda stola ni bilo, bil je v popravilu. Pa si je mladi mož zakril lice z rokami, obupan je vzkliknil: »Najnesrečnejše bitje sem na svetu — jaz nisem magarac — Magarac se le pršem! Zdaj veste vse!« Vrgel se je preko moje postelje in krčevito ihtel.
Rekel sem: »Nikar tako, ljubi gospod Magarac!«
Mladi mož je planil kvišku in si za-tisnil obe ušesi.: »Ne ponavljajte moje sramote, bodite človek! Jaz sem moral,
•«i

RUDNIK MAJDANPEK V SRBIJI (K članku «Med rudarji v Srbiji» na sir. 494)
da se Vam predstavim — Vam pa ni treba, da mi ponavljate sramoto in gorje. Obupan sem se zatekel pod okrilje Vašega peresa, ki ni odreklo svoje pomoči še nikomur, kdor je bil pomoči ako ne vreden, pa vsaj potreben. Rotim Vas: usmiljenje!«
Mladi mož me je zanimal. »Gospod,« sem dejal, »ne vem, kako bi Vam rekel — priimka ne smem, imena ne vem — izvolite sesti!«
Zopet se je ozrl po sobi, potem je vzdihnil in sedel na posteljo. Obrisal si je oči in nos. »Hvala! Krščen sem za Janeza Nepomučana. Ime je dolgo, Vaš čas dragocen — dovolj bo, če me imenujete zgolj Janeza. Imenujte me kakorkoli — hvaležen Vam bom! Le ne z nesrečnim mojim priimkom!« Zopet so mu solze stopile v oko.
»Torej, gospod Janez Nepomučan, izvolite sesti! Postelja ni primeren sedež za posete, kajti se vrhnja odeja zmečka in je potem moja žena huda.«
»Oprostite!« je rekel in se hotel pre-sesti na umivalnik.
Pravočasno sem ga še ustavil. »Gospod Janez Nepomučan,- gost mi je svet, zato Vas svarim. Umivalnik je star in betežen in uživa v naš tan> vanju edinole iz usmiljenja in hvaležnosti še svoj kot. Za delo ni več. Ne bi več prenesel cenjenega bremena kosti Vašega rojstva, zrušil bi se pod njih pezo. To ne bi moglo biti všeč nikomur. Toda sedite! Spodobnost zahteva, da vsekako sedete. Stol je v popravilu, pojutrišnjem ga bo vrnil mizar, koj ko se bo posušil Mm. Potem mu bo v posebno čast, če se ga boste poslužili. Ta čas pa izvolite morebiti kar na tla!«
Mladi mož je zamižal, stresel glavo, potem je vdano sedel na tla.
»Torej gospod Janez Nepomučan,« sem dejal, »Vaše zaupanje me veseli in Vam bo moje pero drage volje na razpolago do zadnje srage črnila. — Janez Nepomučam je častito ime, lepo in pošteno in brez sence kake žaljive primesi. Le predolgo je. resnično je predolgo. Janez Nepomučan',' to je skoraj oela vrsta za 50 par. uredništvo se bo uprlo takemu dolgemu imenu. Svetujem Vam, skrajšajte ga! Naša javnost je že vajena okrajšavam pri imenih, n. pr. vsi poznamo OUZD in SHS in SDS in SLS in SPD. Pa bi lahko še Vi skrajšali svoje častito ime v JNM — kratko, blagozvoneče in nepohujšljivo.«
Gospod na tleh je hotel nekaj omeniti, toda sem ga prestregel: »Vidim, pomisleke imate zoper JNM. Ako Vas srce morebiti vleče k Moskvi, imenujte se Janemag — se takisto ne glasi napak in ni predolgo! Kakor Vam drago! Moja stvar ie, da Vam nudim svet in pomoč, Vaša stvar je, da pomoč in nasvet sprejmete ali ne. — Kar se pa tiče Vašega cenjenega priimka, naj mi je dovoljena opazka: Vaš odpor zoper ta priimek se mi vidi pretiran. Ako se imenujete — zgolj zato še niste —!«
Mlad' "ož na r'"b ■	»P-iši
bi bil, nego da se imenujem Biti ni sramota, sramota tiči le v imenu.«
Rekel sem, da je sramota brez stvarne podlage. Kajti da so priimki, ki so vsaj za moj okus dosti bolj neprijetni, kakor njegov cenjeni priimek. N. pr. žive ljudje, ki se pišejo Muha ali Mravlja ali celo Ščurek Kdo ie. da ni ogorčen še muhe naše! v juhi ali mravlje med sladkorjem ali ščurka nesramnega v golažu jutranjem? Roko na srce: kdo more tako ogabnost očitati ma-garcu?«
Gospod na tleh je nestrpno vil roke.
»Dobro,« sem dejal, »gospod Janemag, vidim, predsodke imate zoper svoj priimek. Ukoreninjene predsodke. Čim so predsodki ukoreninjeni, se jim pravi prepričanje. Vsako prepričanje pa mi je sveto. Zato nobene besede več v obrambo Valega cenjenega priimka! — Toda. spoštovani gospod, ko Vam je Vaš priimek v spodtiko in pohujšanje, zakaj ne prosite za njegovo izpre-membo?«
»O.« je zatulil, »saj sem prosi!, toda nisem uspel.«
In je pričel in govoril:
II.
»Ne boste verjeli, gospod, toda je tako: silno težko je v naši kraljevini doseči izoremembo imena. Laže izpre-meniš glavo kakor ime. Pa naj so razlogi še tako tehtni. Razlogi v Beogradu ne veljajo, na mesto razlogov je stopila intervencija. Tega prej nisem vedel.
Izdal je Beograd točen pravilnik, kako mora biti sestavljena prošnja za rz-premembo imena. Prvo je taksa: ta taksa je trojna — biljeg za pet dinarjev mora biti prileolien na nro-šnji. bilje? za petdeset prošnji priložen, v gotovini pa je treba odšteti še trideset dinarjev za Službene novine. — Potem ie
treba rojstnega lista — to je pametna reč in poštena: kdor ni rojen, naj Beograda ne nadleguje s prošnjami za iz-premembo imena! — A ni treba le rojstnega lista, nego je treba tudi poverjenega prepisa rojstnega lista in je potrebna še izjava domovinske občine in občine bivališča, da privoljujeta v izpremembo priimka.
Vse to sem gladko preskrbel in brez zaprek. Župana sta bila modra moža, niti tega me nista vprašala, pri kateri sem stranki, nego sta gladko podpisala privolilo.«
Mladi mož na tleh se je bridko nasmejal: »Rekla sta. da bo vsaj en osel manj v občini!«
In še sem mora! priložiti izkaze o šolanju in o dosluženem vojaštvu. Huda so mi bila šolska in vojaška leta. Vse, kar sem storil v govoru in pisanju ali dejanju, vse se je ocenjalo ne po njegovi notranji Vrednosti, nego po mojem priimku — vse je bilo .oslarija' in vsak hip sem čul očitek, kaj takega da more rigniti samo magarac. In so me taiko grdili ne le starejšine, nego tudi vsi moji vrstniki, veliki in majhni, jn celo zadnji izmed mojih vrstnikov, vsak je imel brez kazni pravico — kaj pravico, celo dolžnost! — da me kliče za magarca — prokleto bodi to ime!«
Stresel je glavo in nadaljeval: »Po pravilniku bi bilo treba priložiti še poročni list in rojstne liste otrok. Gro-hot peklenski! Nimam žene, nimam otrok, nikdar jih ne bom imel! — Verjemite mi, gospod: ni nepristopno moje srce nežnejšim občutkom. Obvisele so mi oči ob mladenki, zorni kakor zgodnje jutro, pa tudi jaz ji nisem bil nevšečen. Tajne vezi naravne simpatije so se pletle med nama. Do tedaj, da je zvedela moj priimek. Rekla je: .Gospod, Vaš priimek loči najina pota. Ljudje imajo hudobne jezike, najhudob-nejše izmed jezikov pa imajo prijateljice. Ne bi prenašala, da bi govorile: .Pravega magarca je dobila!' Ali: .Magarac je moral priti, da jo je vzel!' Ali pa: .Hvala Bogu, rod magarcev ne bo izumil!' in pa: .Kdo ve, kako bo odgovoril pred oltarjem, ali bo rekel: ,Ja' ali bo rekel ,I-a'. — Oh, gospod, razumel sem jo. Najbolj zaradi nje sem se poganjal za izpremembo priimka. Ni mi uspelo. — Dajte mi pištolo ali lizol ali bridko vrv. da končam svoje jadno življenje!« Zleknil se je po tleh in z glavo pričel butati ob tla.
Prisfkočil sem in m-u branil: »Nesrečni gospod, nikarte da še mene ne napravite nesrečnega! Butanje z glavo ob tla ni le nespodobno v tujem stanovanju, nego je po hišnem redu tudi strogo prepovedano in bi mi gospodar lahko odpovedal stanovanje. Tega sigurno ne želite ob sedanji stanovanjski stiski. Pomirite se, gospod! — Čudna je Vaša povest — morebiti srbski Beograd ni pravilno razumel Vaš? prošnje?«
Gospodu na tleh se je razburjenost zopet polegla. Z zamolklim glasom je nadaljeval: »Prošnja ie bila obširna in izčrpna. Ako jo je Beograd bral, jo je moral razumeti. Ako je ni bral, je seveda ni razumel. Pravilnik, kaiko je treba sestaviti prošnje za izpremembo priimka, so izdali. Ali imajo tudi pravilnik, kako jih je reševati, ne vem. Ne vem, če stoji v tem pravilniku, da je treba prošnje md!,o,UzLažeizp—kšvly brez hibe. Vse je stalo v njej. kar sem Vam bil že povedal, in še mnogo drugega.
N. pr. vzemimo ustavo! Po ustavi so vsi državljani enaki, vsi naj imajo enako možnost, da dosežejo poklice, h katerim se nagibljejo. Tako stoji v ustavi in imej veljavo in moč! Toda ima veljavo in moč le na papirju. Vprašam Vas: Ali si morete misliti, da bi človek, ki ga kličejo za magarca, postal škof? Da bi potem ljudje govorili: .Magarca imajo za višjega pastirja!* in bi nasprotno časopisje delalo veri škodljive opazke? — Preljubi gospod, uvideli boste: izključeno je, da postanem škof. Tako tedaj zame ne velja ustava. Za vse velja, zame ne. — Pa bi se branila tudi država, da bi magarca postavila za karkoli in tudi le za zvaničniika — ugled države ne dopušča, da bi se njeni organi pisali Magarac! Ali so ali niso, je manj važno, le priimek ni dopusten. — O,« je vzkliknil, »kakor od-metnik sem — izven zaščite zakona! Zakaj se rajši ne pišem .Anakonda' ali .Krokodil' ali .Igneumon'!«
Rekel sem, da teh priimkov ne bi priporočal, ker so švabski, doeim imamo na razpolago dovolj lepih slovenskih. N. pr. se moj fant sedaj uči kukce in metulje, pa bi se morebiti med temi naše! primeren priimek, recimo: .Mali zimski pedič' ali .Stirilisasti štular' ali .Gozdna zlatoritka'. To so lepa, nova, le prav malo obrabljena imena — kdo ve, kdo se je trudil da jih je spravil na dan! Zdi se mi, da se jih kukci in metulji sploh ne poslužujejo, pa bi vsaj
nekoliko zaleglo, če bi se jih posluževali ljudje.
Mladega moža je zopet prijelo. Zarjul je, zgrabil me za nogo in me stresel, komaj sem se mu ujel za rame. »Gospod,« je kričal, »ne predlagajte mi drugih priimkov, ko Beograd sploh ne privoli v izpremembo: Magarac sem in Magarac moram ostati!«
Krilil je z rokami, škripal z zobmi i.n divje obračal oči. Potem je nabral ustnice in že sem se bal, da bo pljunil. Toda se je premagal in je slino požrl. »Vso čast domači oblasti! Domača oblast je toplo priporočila mojo prošnjo s tehtnimi razlogi. Poudarila je, da moj priimek nasprotuje javnemu redu. Moj priimek da objektivno vsebuje vse znake prestopka zoper varnost časti. Ako k temu objektivnemu položaju pristopi še subjektivni moment, pa je kaznivo dejanje gotovo. Spričo naravnega razpoloženja in družabnih navad v slovenskem plemenu da je nevarnost subjektivnega momenta vedno podana in je potemtakem ta priimek sposoben, v občutni meri pospeševati kriminaliteto. Tak priimek da tudi žali dostojnost in je protipolicijski — in se je domača oblast v svojem poročilu hvalevredno sklicevala na žive paragrafe in častitljive blagopokojne dvorne dekrete. — Zaman je bil trud. zaman prošnje in kolki in takse in paragrafi in dekreti "in razlogi in priporočila — Beograd ,ni udovolil molbi!'. Zakaj ne, ni povedal. Morebiti mu ni hotelo pero. morebiti za črnilo ni bilo kredita. Morebiti se je kdorkoli osebno čutil razžaljenega, ker je bilo v molbi toliko besed o magarou. Toda molba ni imela osebne osti — na to prisežem! Kakorkoli — Beograd molbi ni udovolil, zoper Beograd ni pritožbe, sedaj sem pri kraju, pa naj bo tudi resnično kraj vsemu! Življenje — zbogom!«
Za hip je zamižal, potem je vnovič pričel z glavo butati ob tla.
III.
Sedaj sem se razburil jaz: »Gospod,« sem dejal, »izvolite si za svojo smrtno koso izbrati drug prostor, ne moje stanovanje! Ne plačujem drage najemnine za to, da bi kdorkoli, ki bi se mu zlju-bilo, prihajal v moje stanovanje in ga brezobzirno skrunil s svojo zasebno smrtno koso. Tega ne trpim!« sem dejal in sem zagrozil, da bom pri tej priči poklical svojo ženo.
Mož je odnehal. Zamrmral je: »Oprostite!« in se pobral s tal. »Mislil sem,« je dejal, »da Vam ustrežem ... Na svidenje nad zvezdami!« Omahnil je proti durim.
Ustavil sem ga. »Kako in zakaj in v katerem pogledu ste mislili, da mi boste ustregli?«
Povesil je oči, truden mu je bil glas. »Pomoči mi ne veste, vendar hvala Vam za voljo, za čas in za trud! Pa sem mislil: pri novinah ste, ustreženo bo Vašemu peresu, ako kar vpričo njega opravim svojo smrtno koso — v skromen znak naj bi Vam bila moje hvaležnosti! — Toda sem razočaran in grem. Grem domov in bom odprl bridki plin. Oziroma plina nimam —■ odprl bom elektriko. Svetu pa sporočite moj zadnji pozdrav!«
»Gospod,« sem dejal, »nočem, da se ločiva v nesporazumu. Kar se tiče no-vin, na novine se lahko zanesete. Novi-ne bodo toliko in tako lepo pisale o Vas in Vaši smrti, kakor ne bi bili živi nikdar dočakali. Moje pero ni nehvaležno. Toda ne gre za moje pero, nego gre za Vas in gre za ljudi, kaj poreko o Vas. Rekli bodo: ,Ni se samo pisal tako, s smrtjo je dokazal, da je res bil.' Ali pa bodo narobe rekli: .Dokazal je s smrtjo, da ni bil, kakor se je pisal, kajti magarci niso tako neumni.' Tako se bo žalil Vaš spomin. In kdor bo prišel mimo nagrobnega kamna, vsak bo duhovit na račun Vašega priimka. — Ali ste vse to preudarili, mladi mož, in ali ste preudarili tudi večne kazni, ki Vas čakajo onkraj groba, ako ostane na krmilu konservativni režim?«
Zaikriil si je lice z rokami. »Tedaj niti smrt da mi ne bo prinesla miru?« Krčevit jok mu je strese! telo.
Tisti hip mi je misel šinila v glavo — včasi se to pripeti. »Stojte,« sem dejal, »počakajte, smrtna kosa ni zajec, ne bo Vam ušla! Dajte, preudariva Vašo reč še z drugega konca. Zoper Beograd res ni mazila. Toda Beograd ni vse. Beograd le ljudem izpreminja priimke. Da bi pa priimke določal še drugim rečem, za to Beograd ni pristojen. Hvala Bogu, da ni! če bi bil, kje bi bili mi in kultura slovenskega naroda in vsa naša učenost! Recimo: če bi Beograd tudi kukcem in metuljem določal priimke, še 30 let bi nebogljene' morali okrog frčati brez imen. Tako pa ima sedaj vsak svoje pošteno ime. ker so jim dali imena naši domači gospodje;
Pa ko so domači gospodje imena jim dali, mislim, da jim lahko imena tudi izpremene. Pa potemtakem mislim, da ime lahko izpremene tudi* magarcu. Če bi magarcu izpremenili ime, potem ma-garac ne bi bil * več magarac, ampak bi ostali Magarac samo Vi, pa seveda Vaš čislani priimek ne bi več pomenil magarca, nego bi pomenil samo Vašo častito osebo. Magarac pa bi, kakor re: čeno, dobii drugo ime.«
Blag je bil namen mojim besedam, uspeh pa nepričakovan.
Mladi mož je. rahlo rečena, zbesnel. »Kaj,« je vzkliknil, »magarcu bo uspelo, da mu bo ime izpremenjeno, meni pa ni?« In. je začel z divjim grobotom odskakovati od tal. Vrgel se je na posteljo in se postavil na glavo; razmetal je blazine po sobi in cebnil v umivalnik v kotu, da se je nezavesten zgrudil na tla. Blazno svoje početje je zapečatil z nedostojno velikim pljunkom sredi sobe, za slovo pa je zaloputnil vrata.
Mislim, da je šel domov in odprl — elektriko.
Kakorkoli — tu je moje poročilo 1
N. Z. Soklič
Kaj so podmornice i
Te dni so dnevniki objavili vesf, da sta prispeli v Boko Kotorsko prvi jugo-slovenski podmornici »Ne; bojša« in »Hrabri«. Marsu katerega čitatelja, ki ne pozna podmornic, bo zani--mal njih ustroj, zato priob-čujemo naslednji 'lanek.
Zgodovina podmornic
Kakor pove že samo ime, so podmornice ladje, ki plovejo v potopljenem stanju, t. j. pod vodno gladino.
kako so ustrojene
V sivo davnino segajo poizkusi človeka, da bi posnemal ptice. Ko prebiramo zgodovino letalstva, vedno naletimo na mit o begu Ikara in njegovega očeta Dedala s Krete. Prav tako stara je tudi zgodovina podmornice. Niti sami pomorščaki, ki se vozijo v novodobnih podmornicah, ne vedo, da posnemajo stare Grke, ki so uporabljali pri obleganju Pyra nekak podvodni sod (čoln), iz katerega so navrtavali sovražnikove ladje. Zanimivo je dejstvo, da je zamisel podmornice vnemala mnoge znamenite ljudi od starega ve-
JUGOSLOVENSKA VOJNA LADJA »HVAR« S PODMORNICAMA
»HRABRI« IN »NEBOJSA*
ka naprej tja do prve polovice XIX. stoletja, ko so se zadeve lotili pravi strokovnjaki, namreč tehniki in inže-njerji. Da naštejemo le nekatere amaterje: Leonardo da Vinci (1452—1519), Kornelij van Drebbel (1624), zvezdoslo-vec Halley (1691), Papin (1692). Leta 1747 se je Anglež Symons ponesrečil s svojim podvodnikom ter je ostal na morskem dnu. Enaka usoda je zadela njegovega sorojaka Daya, ki se je ponesrečil 1. 1774. v Plymouthskem pristanišču.
Leta 1775.. za časa osvobodilnega boja Amerike, jg zgradil Američan Bushnell podmornico, ki se je gibala s pomočjo dveh pod pravim kotom nameščenih vijakov. S tem čolnom so poizkušali predreti angleško blokado New Yorka. Toda vsi poizkusi so se izjalovili. Več sreče je imel znameniti Fulton, ki je s podporo velikega Napoleona zgradil podmornico »Nautilos« (1797). Čoln je izdržal s štirimi možmi do 4 ure v globini 8 metrov. Pogon vijaka pod vodo je bil ročni, na vodi pa je bila nekaka jadrnica. To je prva podmornica, o kateri je dokazano, da je dosegla svoj namen: pognala je namreč v zrak angleško vojno ladjo »Dorothy«. Zanimivo je, da je angleška vlada ponudila Fultonu ne, da mu odkupi ladjo, kakor bi kdo mislil, marveč obilno nagrado, če se obveže, da ne bo nadaljeval svojih poizkusov in da svojih izsledkov ne bo prodal drugim.
Prva novodobna podmornica bi bila »Plongeur«, ki sta jo v 1. 1858—1863 izdelala Bourgois (poznejši admiral) in mornariški inženjer Ch. Bfun v Franciji. Za pogon je imela stroj na'stisnjen zrak. kakor jih uporabljajo še dandanes v nekaterih rudnikih. Toda naslednje leto so »Plongeur« že razdrli ter zgradili podmornico »Goubet I.«, ki je bila opremUena prvič s periskopom.
V Ameriki je 1. 1871. zgradil inž. Hol-land podmornico (enovalčno). ki so jo imenovali po njem in ta tip, seveda zelo izpopolnjen, je Amerika vrinila vsem državam, ki so pri nji naročevale podmornice. Sama je obdržala ta tip do 1. 1911, ko je uvrstila v svojo floto pod-, mornice tipa »Lake«.
Kakor smo že omenili, je francoska mornarica prva delala smotrene poizkuse. Tako je mornariško ministrstvo okoli 1. 1896 v drugič razpisalo natečaj za mjboljšo podmornico.. Zmagovalec je bJl še danes znameniti graditelj inž.
Laubeuf s svojim »Narvalom«, ki je bila prva izrazita potapljalnica.
V sredini 19. stoletia ie Franciio ori-silila obramba prekomorskih posestev, da je pričela misliti o cenenih in učinkovitih sredstvih zoper premočno angleško mornarico. Energično so se lotili gradnje podmornic. Z mirno vestjo lahko trdimo, da so imeli Francozi v početku največ zaslug za moderni razvoj podvodne plovbe. Standard, ki ga je imeia Francija tako po številu kakor po kakovosti od 1. 1863 dalje, je prekosila Anglija šele tik pred svetovno vojno, med vojno pa je vse nadkrilila Nemčija.
Najzanimivejše v zgodovini oziroma razvoju podmornic je dejstvo, da je Anglija vsekdar dajala največ povoda za napredek tega orožja. (Primerjaj: Fultonov »Nautilos«, inž. Ch. Brunov »Plongeur« ter nemške »U«-čolne.) Anglijo, ki je bila s svojo »Grande Fleet« gospodarica morja, ni mogla ustrahovati nobena država niti je doseči z vojnimi ladjami že od Napoleona dalje. Zato so Američani, Francozi, Nemci tn drugi, da, celo Španci, poizkusili z učinkovitejšim sredstvom, s podmornico. ki se je zbog tega tako izpopolnila, da so jo morali uporabljati tudi Angleži (1901 do 1905).
Nemčija je pričela zelo pozno graditi podmornice. Prvo je uvrstila v floto šele leta 1906. (Zgrajena pri Germa-nia-Werfte v Kiehi.) Do tega leta je sploh zanikavala, da bi bile podmornice tako važne. Šele uspehi Francije, Anglije, Amerike, Italije na tem polju so jo prisilili k posnemanju. Ko se je nemška pomorska uprava odločila za podmornice, je imela lahko stališče, zakaj ni ji bilo treba drugega, kakor da je gradila na podlagi načrtov in poizkusov drugih, zlasti Francije.
Kakor pa je Nemec y vsaki stvari dokazal svojo temeljitost, tako se je tudi tu dobro postavil. Iz francoskih poizkusov so v Nemčiji spoznali prednost potapljalnice pred čistim tipom podmornic, zato je umljivo. da je bila prva nemška podmornica »Ul« potapljalnica, takisto vse ostale, z edino izjemo na začetku svetovne vojne, ko so zaradi hitrejše izgradnje zgradili 38 čistih podmornic.
Kakšne vrste podmornic imamo
Ime podmornica, Soumarin, Unter-seeboot, Sottomarinc, prav za prav da-
nés ni več upravičeno, ker pomeni ladjo, ki plove stalno pod vodo. Toda, ker se je ta izraz že tako udomačil tudi pri nas, ga bomo še nadalje rabili za vse vrste podvodnih ladij.
Podmornica pomeni v tehniškem smislu ladjo, namenjeno samo za podvodno plovbo. Njen trup obstoji iz enega samega valja (oklepa) t. j. tlačnega
pa prigrajen še plašč iz pločevine. V tem medprostoru so razvrščeni tanki za tekoče kurivo (olje — nafto) in za balast t. j. morsko vodo, ki se v trenutku potapljanja vsesâ. Ta zunanji plašč omogoča, da damo podmornici (potapljalnici) prikladnejšo ladijsko obliko, s čimer se zmanjša vodni odpor. Pa ne samo to; omogoča nam tudi,
7-kn'siop
JCorr>anc/n, S/O//'
"Proslor Za časJniLt. 7'ôrfle^ni
trt črt» pregrade
Р'л,Јаг za posadto
"Prednje
Kfrrti'/o
r/očni frufl 'fi/afà
Jani/ za kur/vo Zera firaotčafla Уо/узес/па
Po9/ec/ V MSteyoJ fofyfoface .
trupa, v katerem niso nameščeni samo vsi stroji, marveč tudi vsi tanki (shrambe) za balast in tekoče kurivo. Zato je umljivo, da čiste podmornice ne morejo preplavati velikih razdalj. V tem primeru je treba graditi enovaljčne (samovaljčne) ladje povsem cilindrične, če hočemo, da vzdržč velike pritiske v globini, zaradi tega so tudi glede navodne plovnosti, vodnega odpora sploh dokaj slabe. Čas, potreben za potapljanje, ki je ena izmed poglavitnih reči v vojni, je pri njih najkrajši. Čistih podmornic dandanes ne gradijo več.
Potapljalnice — (Plungerboat, Tauch-boot) se razločujejo od čistih podmornic v tem, da imajo okoli tlačnega tru-
da napravimo poljubno velike tanke za balast in kurivo, tako da nismo v'ezani na velikost same podmornice in njenega akcijskega radija*), (primerjaj potovanje »U Deutschland«-a v U. S. A. in križarenje drugih »U« čolnov, ki so prepotovali z lastnimi sredstvi do 20.000 mor. milj (37.000 km).
Tretji tip podmornice je kombinirani tip, ki pa je sedaj le še pripomoček za silo, ker je čas gradnje krajši nego pri potapljalnicah. njihov nedostatek pa je samo v malem ascijskem radiju, dasi
*) Akc. radij = Število morskih mili, ki jih more ladja prevoziti s a,m a brez tule pomoči, De da bi ji bilo treba sipotoma ukrcati kurivo.
t»
Je le - ta vendar le večji od radija čistih podmornic.
Vojaški pomen podmornic
Razdelili smo si podmornice v tehniškem smislu, zdaj pa si jih oglejmo še v vojaškem pogledu, za kar jih sko-ro izključne grade Imamo torpedne, minske podmornice, podmorske krišar-ke, k tem lahko štejemo tudi podmorske topovnjače (sedanji angleški M 5, M 2 in M 3, bivše nemške K 18, 19, 20 podmornice.) Končno imamo še iz naštetih vrst kombinirane, t. j. oborožene s torpedi, minami in topovi.
Prve podmornice so bile izključno »torpedovke«, t. j. glavno orožje jim je bilo torpedo. Od pravih torpedovk so se razlikovale po svoii potapljalni zmožnosti, tako da so pod vodo priplule k sovražniku in ga skoraj vedno uničile. Nadaljnja njih prednost je bila v tem, da so se po napadu spet potopile in se ploveč pod vodo skrile pred zalezujo-čim jih sovražnikom. To je bil tudi vzrok, da prvih podmornic sploh niso oboroževali s topovi. V začetku svetovne vojne pa se je podmornica izkazala zbog svoje izboljšane plovnosti in s povečanjem deplacementa (prehod iz čiste podmornice na potapljalnico oziroma kombinirani tip) porabne tudi v druge namene. Ko je Antanta razglasila blokado Nemçije in njenih zaveznic, so hoteli Nemci paralizirati to s protiblo-kado. ki naj bi jo izvedle posebne podmornice za polaganje min.
Podmornice, oborožene s torpedi, minami ali z obema, so morale dobiti še topove, to pa zaradi tega, ker so za potapljanje manjših ladij do približno 500 ton bili predragi torpedi in je lahko to delo opravil top.
Prva podmorska križarka je bila pre-grajena iz trgovinske podmornice »U Deutschland« v Nemčiji.
Po poslednjih poročilih iz Anglije. U. S. A. in drugih držav imajo mornarice sedaj že podmornice, ki so težke do 3000 ton in več, ki nosijo na krovu poleg topov (in to celo 35 cm!) tudi hi-droplane Katera država ima največ in najboljših podmornic, je težko reči, ker vsaka skrbno prikriva tako število kakor vsak tehnični napredek. V kolikor se da posneti iz flotnih list, so v tem pogledu Angliia. Francija in Amerika dokaj enakomočne. Tudi Italija, Japonska In Rusija imajo po kakovosti zelo dobre podmornice.
Nekaj o njih ustroju
Oglejmo si še opremo novodobne podmornice. Omenili smo že, da sestoji ladijski trup iz notranjega (tlačnega) trupa in zunanjega plašča, ki sta jeklena. Trup zdrži vodni pritisk v 100 m globine. Ni treba še posebej povdarjati, da je notranja oprema podmornic kar najbolj ekonomična. Samo pogonski stroji so udobno nameščeni v zadnjem delu podmornice, dočim je v sredini centrala t. j. prostor, iz katerega se podmornica vodi. Zato so tu vsi potrebni aparati, vzvodi in ročaji. Nad centralo je poveljnikov stolp, ki je edina vzvišena točka podmornice. Za razgled in orientacijo med podvodno vožnjo, (seveda samo do neke globine) rabita pred stolpom nameščena periskopa. Periskopi se dajo pomakniti do 7 m iz trupa in so vrtljivi okoli svoje vzdolžne osi. V njih gorenjem delu je prizma, ki upadajoče žarke meče skozi cev (periskop) na zbiralno lečo; pod lečo je mlečna plošča v žariščni razdalji, na kateri se odražajo slike. Periskopi so običajno opremljeni s štirimi objek.ivi. Kakor vsaka ladja, je tudi podmornica razdeljena v prostor za stroje, za tor-pediranje, municijo, shrambe in prostore za stanovanja. Ne manjka niti elek'-trične kuhinje.
V strojnem prostoru imamo za navadno plovbo po 2 Dieslova motorja, vsak največ po 2000 KS. (Francozi in tudi drugi so poizkusili s parnimi stroji, vendar so se gorilni motorji izkazali najbolj uporabne.) Teža teh je od 20— 25 kg na 1 KS. Za podvodno plovbo nam služijo stranskostični elektromotorji, (2. ali pa 4.) ki prejemajo tok iz akumulatorjev. Njih skupna sila je približno polovica sile Dieslovih motorjev. Ti elektromotorji nam rabijo v potrebi kot dinami, tako da jih poganjamo z Dieslovimi motorji in nam sami zopet polnijo akumulatorje. Akumulatorska baterija je sestavljena iz dveh baterij po 118 do 124 celic, tako da dobimo normalno obratovalno napetost 220 voltov. Kapaciteta te baterije je pri ekonomični vožnji preračunana do 10.000 amp. ur in več. Akumulatorji so navadni: svinčeni v razredčeni žveple-ni kislini. Njih posode so iz trdega gumija. V stroiarni imamo tudi zračni kompresor, čigar zrak uporabljamo za pogon Dieslovih motorjev, za iztiska-yanije vode iz balastnih tankov, za pol-
nenje zračnih bomb za dihanje, za iz-streljevanje torpedov itd.
V vseh prostorih so nameščeni ventilatorji, ki prevajajo zrak preko kalijevega luga, da se tako odstranjuje v njem se nahajajoč prebitek ogljikovega dvokisa, ki ga ne srne biti več od 2%. Kisik dovajamo v zrak sproti iz bomb.
Torpedni prostori so nameščeni v sprednjem delu, pa tudi v zadnjem delu podmôrnice. V njih so 4 do 20 torpedov.
Kako se podmornica potaplja
Potapljanje se vrši takole: Dieslove stroje ustavimo, poženemo elektromotorje in spustimo skozi ventile vodo v balastne tanke. Pri dviganju se ta voda s pomočjo stisnjenega zraka iztisne iz tankov. Oboje gibanj podpremo še z vodoravnimi stranskimi krmili. Čas potapljanja so privedli sedaj že na 1.
) —
do 4. minute. Pod vodo lahko vozi podmornica le toliko časa, dokler so akumulatorji polni. Mirno pa lahko leži pod vodo po več dni.
V svetovni vojni so spoznale vse male obmorske države, da se ne morejo spuščati na odprtem morju v boj z močnim sovražnikovim ladjevjem, temveč se morajo omejiti ie na obrambo obale, zlasti pristanišč. V ta namen jim zadostujejo mimo dobre avijatike, utrdb in lahkih pomorskih bojnih edinic v glavnem še podmornice. To vidimo pri Poljski, Grčiji, Rum uni ji, Finski, pa tudi Mehiki. Argentini itd., in tem se pridružuje naša država s podmornicama »Hrabri« in »Nebojša«, k'i jima želimo, da bi se izkazali vredni svojih imen. Naj bi se jima v bližnji bodočnosti pridružilo veliko tovarišic, da si ohranimo za vedno naš stinji Jadran.
PONESREČENA AMERIŠKA PODMORNICA S 4, ki so jo nedavno dvig»
nili na površje
--—s&sas
Jan Baukart
Slikovitost naše govorice
»Beograd je na vseh straneh obkoljen od vode.« Ta stavek sem čital v ne» kem časniku takrat, ko je Dunav po» plavil obširna ozemlja Bačke in Banata. Našel pa sem nekje tudi to jezikovno cvetko: »Žetev krompirja je bila prav dobra.« In še eno: »Za deložirance zi> dajo lesene hiše.« Navedel sem le te tri primere izmed neštetih sličnih, ki stra» šijo vedno pogosteje po našem naglo živečem časopisju in silijo že tudi v stalnejšo književnost. Vsi taki primeri nam zgovorno pričajo, kako umira čut za nekaj, kar daje jeziku značaj žive in zdrave in neprestano razvijajoče se tvorbe — namreč čut za njegovo bar» vitost, za slikovitost naše govorice. In včasi, ko se grmadijo pred menoj slič» ni primeri, sem mnenja, da neki ljudje tega čuta sploh več nimajo. To bi se drznil trditi o piscih zgoraj nevedenih stavkov, zakaj besede »obkoliti«, »že» tev« in »zidajo« bi morale biti v taki miselni zvezi nemogoče. Da to jasno in točno ugotovimo, zatecimo se k ne» zmotljivi učiteljici jezika — k slovnici, odnosno k njenemu prevažnemu po» glavju o besedotvorju ali etimologiji, ki ga naše šole še premalo upoštevajo. Prvotni pomen glagola »obkoliti« je bil brezdvomno: obdati nekaj s koli, n. pr. gredo, dvorišče; poznejši, prenešeni pomen je: obkrožiti, obdati s katero» koli rečjo. Toda zame — in upam, tu T za marsikoga drugega — je prvotni po» men tega glagola še tako živ, da ne mo» rem reči: Voda je nekaj obkolila. Za» kaj dokler je v takih in 6ličnih bese» dah in tudi rečenicah, ki niso nič dru» gega kot besedne slike, z malim trudom spoznati prvotni pomen, tako dolgo moramo tega v prvi vrsti upoštevati. Isto velja o »žetvi«, nastali iz glagola žeti, ki je soroden glagolu »ženem, gna» ti« in samostalniku »želo« — vsem je skupni pomen: biti, udariti; torej žeti = s srpom biti po žitu. Žetev krompirja (hmelja, koruze) je nesmisel, ter krom» pirja (hmelja, koruze) nihče ne žanje. Pisec navedenega stavka je mislil na nemško »Die Ernte« in ni vedel za lepo slovensko »letino«. Zidati pa moremo hiše le iz kamna in opeke, nikoli iz le» sa; v tem primeru bi bila na mestu be» seda »graditi« ali pa »postaviti«.
Mislim, da sem s temi tremi primeri pokazal, kje tiči hiba, namreč v dej«
stvu, da se razni pisci ne brigajo da volj za jedro in smisel jezika, za nje» govo notranje življenje, ampak lepijo le na vnanjosti ter rabijo talce in slič» ne besede v njih prenesenem in oble» delem pomenu, dasi je prvotni pomen še tako živ in jasen. Naš jezik obiluje s posameznimi besedami in rečenicami, ki niso nič drugega kot slike vsakda» njega pestrega življenja. Pred stoletji morda že je narod zajel sliko kake stvari, kakega opravila ali dogodka s posamezno besedo ali pa s celo rečeni» co, ki predstavlja majhen izrezek, rekel bi, fotografski posnetek resničnega sve» ta. V tem zakladu podedovanih sliko» vitih besed in rečenic pa je pravi duh, je pravo jedro in bogastvo in pravo no» tranje življenje vsakega jezika.
Zakaj se nam, kulturnim oblizancem, zdi nepokvarjena kmečka govorica ta» ko zanimiva? Iz enostavnega vzroka, ker je bogata s slikovitimi besedami m rečenicami, ki so včasi tako točne in žive, tako oglate in robate, da bi jih človek kar pograbil in pretipal od vseh strani. Dokler še je skoro sleherni slo» venski inteligent ali tudi napol izobra» žen človek izhajal naravnost iz kmeč» ke hiše, tako dolgo še je tudi govo» rica izobraženih slojev ohranila kolikor toliko stare, prvotne slikovitosti; izne» bila se je le najbolj oglatih in robatih izrazov in prispodob. Dandanes je že drugače: v našem narodu se razvijata vedno bolj tako zvani meščanski sloj in sloj industrijskega delavstva, ki ni« mata več pravega stika z najstarejšim, s kmečkim slojem in njegovo jedrnato govorico, pa tudi ne pravega čuta za to, koliko zgodovine tiči včasi v pre» prosti besedi ali rečenici. Povrhu se trudi skoro vsak izobraženec, posebno pa marsikdo, ki bi rad veljal za iz» obraženca, da govori neko vrsto knjiž» ne slovenščine ter se brani izrazov iz narečja, ki se nam sploh zdi nekaj niz» kega in premalo finega. Tako se današ» nji izobraženi svet hoté, toda nevedé oddaljuje od pravih virov slikovitosti naše govorice, zakaj v narečjih se je te ohranilo največ. Mnogo je tu zakrivila šola — z neumestnim purizmom in s tem, da je cesto ravnala z jezikom ka» kor s kakim rokodelskim orodjem in zaradi tega ves slovniški pouk nesmi» selno zmehanizirala.
Kar nedostaje dandanes pretežnemu delu našega izobraženega sveta, to Je točnost in jasnost v pojmovanju mno« gih besed in rečenic. Od te točnosti in jasnost; zavisita točnost in jasnost, s katerima rabimo te davno zamišljene misli in često prastare slike — in konč« no točnost in jasnost našega mišljenja sploh. Besede in rečenice nalikujejo premnogokrat obrabljenim novcem, ka« terih kov spoznamo šele po daljšem ogledovanju in primerjanju. Če rabimo take besede površno, brez pravega raz« umevanja in premisleka, potem smo podobni ljudem, ki sprejemajo in izda« jajo novce, ne da bi vedeli za njih res« nično vrednost. Ni pa samo koristno in lepo, da prodremo v jedro besed in spoznamo njih prvotno vrednost; to je tudi zelo potrebno. Koliko pomena bi bilo za življenje, če bi se mlad človek naučil spoznavati ne le besede kot sa« me besede in ne le rečenice ali fraze kot prave fraze, puhle ali napol prazne, kakršne povzročajo na svetu toliko gorja! Včasi so take besede in rečenice res žlahtnega rodu; v stoletjih so izgu« bile svoj pravi smisel, dandanes so či« sto obrušene in značijo nekaj čisto dru« gega. In na drugi strani — ali ni po« trebno, da se navadimo iskati jedro starih, preprostih in samoniklih besed, za katere se nihče več ne zmeni, ki pa gredo stvarem do dna? In da si je pri« dobimo za tihe pomočnike in prijatelje našega mišljenja in čustvovanja, ki bi nam bili vedno pri rokah?
Iz prirojenega smisla za prvotni po« men besed in rečenic izvira čestokrat skrivnostna sila in tajinstveni učinek velikih pesnikov in pisateljev. Njih lastni, samonikli in ustvarjajoči nagon jih je — mnogokrat že v mlajših letih — napotil, da so prazne mehove pre« prostih besed zopet napolnili s starim vinom pristnega pomena. Opozarjam tu samo na našega Župančiča, čigar
pesmi so vseskozi vzorno slikovite. *
Slovenščina spada med tiste maloštes vilne jezike, ki so se tekom stoletij le neznatno izpremenili. O tem pričajo neke posebnosti, ki so jih drugi jeziki izgubili že davno, n. pr. dvojina. Zato nahajamo v njej tudi mnogo besed in rekel, katerim se še pozna izvor, ki so torej ohranile prvotni značaj besednih slik za neko stvar ali dejanje. V okviru tega spisa ni mogoče navesti vseh sli« kovitih besed in rečenic naše govorice.
Omejujem se samo na nekaj primerov, ki jih je sicer najti v vsaki boljši slov» niči — toda vsaj vemo, koliko ljudi sc briga po končanih šolskih letih za slov« nico! Nastopni primeri naj vzbudê v čitatelju zanimanje za našo govorico in ga naj napotijo, da začne o njej malo več premišljati, da pazi nekoliko bolje na besede, ki jih rabi v vsakdanjem govoru in pismu, kar je končno del prepotrebns vzgoje lastne osebnosti.
Le mimogrede omenim tu nekaj be« sed, ki so najpreprostejši primeri za slikovitost naše govorice, ker slikajo ali posnemajo naravne glasove ter značijo stvari, ki jim pripisujemo te zvoke. Sem spadajo samostalniki: petelin (pe« ti), kura (sor. kujati se), sova (po sko« vikanju), brglez (po cvrčanju), dalje kukavica, kokoš, koklja, kokot, pišče, ščinkavec, pa tudi hrošč in hrast (sor. hreščati), šuma (šumeti), bik (sor. bu« čati), škržat (skržetati = zirpen). Sem štejemo še celo vrsto onomatopoetskih (zvoke posnemajočih) glagolov, n. pr. klepetati, klopotati, cepetati, topotati, frfotati, čofotati, hahljati se (prvotno o izvirajoči vodi) itd.
Druga vrsta besed se ozira na barvo stvari, tako sinica (sor. sinje), golob (sor. zelen), žolna, želva, zlato (vsem sor. žolt), slavec (sor rusko solovoj = rumenkast), ser in serec (sivec), ruda (sor. rumen iz rudmen, srbo^hrv. rde« čica), sliva (sliv = višnjev), breza (svetlobelo drevo), breza kot ime be« loprogaste krave ali koze, dima (krava dimaste barve), čada (krava čr« nikaste barve), detelja (pikasta rastli» na), detel (pisan ptič), pirh (od glagola piriti se = rdeč biti). Tudi obliko stva« ri skušajo nekatere besede naznačiti; sem spadajo: bor (iglato, bodeče dre« vo) osat (sor. oster), trepetljika in topol (oboje, ker trepeteče), glava (sor. gol), lasje (valoviti kodri), čelo (visoki del obraza), pleča (sor. ploča; široka kost), rebro (ker je zakrivljeno). Precej besed se nanaša na opravilo, ki ga izvršuje z dotično besedo označena stvar. Tako: grlo (sor. žreti iz gerti), zob (sor. zebsti = prvotno trgati, tresti; zob trga hra« no), uho (sor. um), laket (sor. lok, ker se izpogiba), koleno (sor. kolo, ker se vrti), roj (sor. riti), past (sor. past), volk (sor. vleči, vlačiti, ker vlači n. pr. ovce iz staje), sod in sodišče (sor. se« deti, seja), pošast (kor. šed v glagolu šel = sedi, kar hodi naokrog), omikati, omeknoti (prvotni: česati, gladiti pre»
divo, pozneje: Izobraziti), zgaga (sor. žgati).
Posebno zanimivi so nekateri glagoli, ki niso včasi nič drugega kot okrajšane slikovite rečenice. Navajam nekaj pri» merov: razgrajati (od razgraditi, podi» rati), razsajati (razsaditi, n. pr. sekiro, torej razdejati) prcklati se (s preklami se tepsti), naprtiti (sor. prt, kos platna; s prstenim trakom na hrbet obesiti), prikupiti se; vragovati (kleti), vasovati, odkrižati se, plakati (nekdaj plakati se = od žalosti se po glavi tolči, po» zneje v žalosti se rotiti, kleti), romati (v Rim na božjo pot iti), repkati (zad» nji biti; prim. na repici), razločiti (sor. lok; narazen upogniti), razteliti; koša» titi se, prekositi (kosec prekosi druge» ga).
iiWFfP'» Jf
Mnogo dela ▼ jezikovnem pouku bi lahko opravila šola. To bi bil pra« vi življenski pouk — iz življenja za življenje. Ne smemo biti mnenja, da je tak smoter za njo previsok in težko
dosegljiv. Sklicujem se tu na svoj lastni občutek, ki sem ga imel vselej, kadar sem še kot učenec doumel kako sliko» vito besedo do kraja. Največja korist tiči v tem, da se učenec z razumeva» njem takih slik približuje življenju sa» memu, morda celo preteklim dobam te» ga življenja in da jih doumeva po last» nem opazovanju in premišljevanju, po lastnem sodelovanju. Korist pa je še v nečem drugem. Tu navajam stavek, ki sem ga čital pred kratkim med »krvavi» mi« vestmi slovenskega časnika: »Kole« sa vlaka so pogazila nesrečnikovo telo.« Ako si bo učenec oziroma čitatelj sploh znal živo predstavljati, kako so težka kovinska kolesa, ki se vendar vrtijo, gazila telo, torej se s težavo dvigala in stopala, kakor da hodijo po blatu ali po snegu, po vodi ali po travi — potem se bo moral sredi krvave storije prisrč» no nasmejati. In tak smeh je mnogo vreden, ker je smeh spoznanja, olajša« nja, smeh čiščenja.
Naročnikom in čitateljem!
Zaradi tesnejših stikov med uredništvom in čitatelji našega magazina prosimo naročnike «Življenja in sveta», da na dopisnici odgovore uredni» štvu na naslednji vprašanji:
1.	Kateri članki v dosedanjih petnajstih številkah so Vam najbolj ugajali?
2.	Kaj bi si prav posebno želeli v našem časopisu? Iz tehnike, iz priro» doznanstva, iz raznih drugih znanstvenih panog, iz leposlovja, iz zdravstva itd.
Odgovor bodi kratek, stvaren in podpisan.
UREDNIŠTVO
Današnja umetniška priloga
Današnji številki je priložena reprodukcija fotografskega posnetka J. Ravi nika «Sava pri Smledniku». Na tej sliki se ubrano združujejo vse značilnosti gorenjske pokrajine ob Savi: voda, vas in Kamniške planine v ozadju. — Posneta je bila v nastrojenju prve pomladi — ob Veliki noči.
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Prešernova ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino* zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za «Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani