IGOR TORKAR - BORIS FAKIN se je rodil leta 1913 v Kostailjevici na Krasu. Diplomiral je iz kemije v Ljubljani. Med vojno je bil kot aktivist OF zaprt in dve leti v Dachau ter Sacheuhausnu.
Po osvoboditvi je dobrega četrt stoletja živel na Zaloški cesti v Mostah - spominjamo se ga tudi kot Zlatousta v Pavlihi — bil v tem času direktor slovenske kemijske industrije, pa med ,,dachauci" in profesor na akademiji upodabljajoče umetnosti; sedaj — upokojen - na Viču pod Rožnikom neumorno še naprej snuje, predvsem gledališča dela, ki je z njimi vsa leta po osvobo-ditvi dejal ,,zrcalo času". Izdal je več komedij in satir: Velika preizkušnja, Pravljica o smehu, Pisana žoga, Pozabljeni ljudje, Delirij, Svetloba sence, Balada o čmem noju, Balada o taščici, Zlata mladina, Požar, Revizor 74.
Izdal je tudi dve pesniški zbiiki: Blazni Kronos in Jetniški soneti ter lirsko - epsko poemo Kurent. Prav iz te pesnitve, ki jo je na osnovi medvojnih zapisov in z adekvatnimi risbami Nikolaja Pirnata izdal že leta 1946, smo izbrali zaključne tercine.
KURENT
Naenkrat predramiga strojnice pok in komaj še skrije za smreke se vitke, stopila najasojezvezanih rok
dekle partizanka ujeta sred bitke. Na prsi ji strojnico Nemec ravna... Sekunde pred smrtjo ... dares 'niso bridke?
Dekle se kot roža na soncu smehlja! Ponosna šegrudi si mlade razgali: karpuškapoljubnajkrvavijimda...
,,Mi botno obstali kot bori na skali
in raslizanovo krajino sveta,"        .  •'
od grudi so v Kurenta žarki sijali,
pregnali iz duše mu dvoma somrak! In strašen, polblazen od smreke je risnil, pograbil najasije kamen težak,
ga divje s koSčenimi prstije stisnil in v hipu je Nemcu lobanjo razbil, da pes le potiho in votlo je vrisnil,
obležal najasi negiben, krvav... Iz rane le pasjih možganov mu sok počasi prek čela in licje curljal...
In Kurent se sklone, iz mrtvih mu rok
drhte brzostrelko nabito izbije
in strašen zravna se nad truplom ves slok,
v slovesnosti rase, da z ram se mu vije, vihra palerina kot prapor v napad in strojnica v pesti grozeče mu sije,
kot meč Gabrijelov, ko gnalje svojat! In Kurent zakliče: „ Trpeli, trpini, stoletja kot ovce smo sredi ograd,
injaz sem le godel v brezupa sivini -a danes spoznavam štoletni svoj greh ... Zdaj s tole igral bom na boj domovini,"
zažuga nad glavo z mašinco v pesteh. In brž v pelerino zavije violino -saj zanjo ni časa v teh velikih dnehl
Dekle partizanka še z grudi belino pristopi, mu vzame obraz med dlani, poljubi mu starčevskih vek srebrnino...
In Kurentu sreča oko zamgeli:
,,Me Zemlja Slovenskaje zdaj poljubila,
hvaležnost vrniti poljub ji želL "
In grudiponudi junaška mu vila. In Kurentu starčevska glava le fup '  med mladeje grudi pobožno vtonila...
Zdaj Kurentu v žilah mladosti utrip pognal rdečico je v starčevsko lice: ,JHura, zdaj na borbo čez dole in hrib!"
V neslutenem žaru gore mu zenice
in Kurent gre z Zemljo Slovensko v Jcorak!
Prek polj in poljan in čez gora, goriče
skoz borbe v svobodo, v svetlobo skoz mrak! Neutmdno koraka, prešemo prepeva! In grejo za Kurentom, grejo v korak
in vrstaje večja od dneva do dneva iz drobne meglice goreč je oblak -očetje, sinovi in žena in deva
skoz borbe v svobodo, v svetlobo skoz mrak še mehke otročje nožice je gnalo. In Kurentjih vodi in vriskajunak
na hrbtu mu v culi opleta godalo, klobukje prešerno podsnil nazaj, v rokah brzostrelka na strel je napeta in srajca na prsih vihra mu odpeta, na ustnah žari mu Svobode smehljaj.