LJUBLJANSKI ČASNIK
m. i o.
Všotrih 4• Svečana
1SS1.
„1 ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blasniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Tradni del.
29. januarja 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXIX. in CXLYI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, od leto 1850 in sicer CXX1X del, ki je 3. oktobra 1850 v edino-nemškem izdanju na svitlo prišel, v češko-, italijansko-, slovensko- in horvaško-nemškem, dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 367. (Jkaz ministra pravosodja od 26. septembra, s kterim se v porazumljenju z mini-stram notrajnili zadev bolj natanjke odločbe čez povabljenje, zaslišanje in prisego žandar merije za priče naznanijo.
Št. 368. Ukaz ministra kupčije od 27. septembra 1850, s kterim so po naj višjem dovoljenju odločba 2 predpisa čez spraševanja za službe pri deržavnih poštah tudi na popolnama z dobrim vspehan doveršeno učilnico mornarstva v Terstu raztegne.
Št. 369. Ukaz ministrov notrajnili zadev, pravosodja in denarstva bd 29. septembra 1850, s kterim se po naj višjem dovoljenju vrede odločbe čez prerajtanje in pobiranje zastalih davkov iz odrajtvil, ki so bile po postavi od 7. septembra 1848 in po patentu od 4. marca 1849 dvignjene ali spoznane, de se imajo odškodovati.
CXLVI. pa, ki je 6. novembra 1850 v edino-nemškem, 14. decembra 1850 v češko-, italijansko-, madjarsko-, horvaško-, serbsko-in romansko-nemškem, in 16. decembra 1850 v slovensko-nemškem, poslednjič 24. decembra 1850 v rusinsko - nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, bo v poljsko-nemškem, dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 436. Razpis ministra denarstva od 19. oktobra 1850, veljaven za Ogersko, Sedmo-graško, Horvaško, Slavonsko, serbsko Vojvodino , temiški Ranat in vojaško mejo čez speljavo naredb najvišiga patenta od 29. septembra 1850, čez pobiranje vžitnine od ola in žganih tekočin.
31. januarja 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju V. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista od leta 1851, in sicer v edino-nemškem kakor tudi v vsih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 18. Razpis ministerstva uka in bogo-častja od 8. januarja 1851, po kterem so odločijo, pogoji pod kterimi se smejo zunajni zdravniki v učilnice modroslovske in zdravniške naprave na dunajskem in praškem vseučilišu jemati.
Št. 19. Ukaz ministerstva uka in bogoča-stja bd 16. januarja 1851, zadevajoč poseb no podučevanje v cerkvenem pravu za bogo-slovce v krajih, kjer so vseučiliša.
Št. 20. Razpis ministerstva uka in bogo-častja od 19. januarja 1851, po kterem se odločbe glede tistih učeneov dajo, ki stopijo iz kakiga vseučiliša, kjer je svoboden uk, na vseučilišč v Padui ali Pavii.
Št. 21. Razpis ministerstva zunajnih zadev od 21. januarja 1851, po kterem se vstanove odločbe glede spraševanj tistih, ki stopijo v konceplno službo tega ministerstva.
Št. 22. Cesarski ukaz od 22. januarja 1851, po kterem se dvignejo vojaške graničarske naprave na Sedmograškem, in namest dozdaj-nih pet sedmograških graničarskih polkov, ravno toliko polkov linije in sicer štiri pešni in eden huzarski vstanovi.
S tem delani se bo tudi izdalo edino-nem-ško izdanjc pregleda zapopada tistih delov, ki so mesca januarja 1851 izdani in razposlani bili, ker bo zanaprej po preteku vsaciga mesca in sicer naj dalj do izdanja perviga dela pri-hodniga mesca, vedno pregled zapopada za pretekli mesec izdan.
Dunaj 30. januarja 1851.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Jutro 30. januarja 1851 bo ravno ondilll. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, od leta 1850 v česko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. Ta del je bil 8. januarja 1850 v edino-nemškem, 28. septembra 1850 pa v slovensko-nemškem, 24. oktobra 1850 v talijansko-nemškem in 2. decembra 1850 v madjarsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
št. 3. Cesarski patent od 30. decembra 1849. s kterim se deželna vstava za vojvodstvo sol-nograško z dotičnim volitnim redam razglasi in naznani.
Dunaj 28. januarja 1851.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Nevradiif del.
Kaj je avstrijanska doiiioljiibnost Ž
(Dalje.)
Po pomirju v Parizu leta 1815 je bilo še le mogoče v Evropi dobrote pokoja okusiti. Dvajset let je cesar Franc po tem svoje ce sarstvo mirno vladal, dobrovoljno vsim po trebam zadostil, tako de so ga ljudstva sploh očeta Franca klicali, in je umirajoč leta 1835 vladarstvo sinu, milostljivimu cesarju Ferdi nandu I. zapustil. — Akoravno so nekteri že takrat mislili, de se bo pri nas po smerti Franca I. na naglama vse premenilo, vunder razun mnogoterih poboljškov, kar notrajne zadeve vtiče, vse pri starini ostane. Leto 1848 pa prinese začetik grozovitne preku cjje, hudi vihar od zahoda prituli,. deržavno barko iz varniga zavetja v široko morje pe Ije, ktero tako nepokojno gromi, de se mornarji in vladar še zdaj komaj v bran valo-vam stavijo. — Naš namen je tukej prav v
kratkim popisati, v kakim stanu je preku-cija leta 1848naše cesarstvo najdla. — Morebiti se bo marsikteri oglasil: to že vse vemo, smo vse z lastnimi očmi vidili, ni treba zmi-raj prazne slame mlatiti. Mi pa vunder dru-gač sodimo. Kakor popotnik še le, kadar se do verha visociga liriba vzdigne, pretečeno pot in njene krivine pregleda, — tako bomo tudi mi še današni čas komaj prav po pameti sodili, kako je to ali uno obnašanje ceniti. — Morebiti še kako skrito zernje iz slame pade , če jo na novo en malo premlatimo. — Kakor se čisto zlato v ognji skuša, tako se tudi v silnih okoljšinah in med viharjem vstaje in punta ali politiške prekucije prav očitno skaže, na kteri strani je prava domoljubnost, pa v tistim pomenu, ki smo ga v poprejniin sostavku naznanili. — Ozrimo se tedaj en malo in premišljujmo, kaj nas skušnja preteklih let uči.
Sušca leta 1848, ko se od Francozov-skiga kralja povsod razglasi, de je pobeg-nul, strese ta glas celo Evropo. —
Očitno po tergih se zbrani ljudje od politiš-tiških reči menijo. V deželah, kjer je vstavna vlada že vpeljana bila, se zbori poslancov za razširjanje in povikšanje ljudskih pravic poganjajo; kjer pa do zdaj ni bilo ne vstave, ne vlade, zbrano ljudstvo samoderžno vlado v nje vpeljavo sili. Pri tej priložnosti zapazijo pa tudi čas nad marsikterim vradnikam zavolj poprejniga obnašanja se maševati. — Naše cesarstvo je bilo takrat sicer po besedi ze-dinjeno, v resnici pa ne. Cesar je Avstrijo samoderžno vladal, kakor ogerski kralj je bil pa na stoletne persežene lastne postave vezan. Todc tista ogerska vstava ni bila resničnim potrebam ljudstva primerjena, ker je le množica imenitnih gospodov vstavnih prid-kov deležna, milijone drugih deržavljanov lahko tlačila. — O zoru 13. sušca 1848 se zberejo na Dunaju deržavljani vsih stanov, posebno učenci vikših šol, iskrena, pa prenagla mladost, de bi prošnjo za vpeljavo vstavne vlade pred cesarskim tronam oznanili.
Desiravno prcbivavci eniga, naj bo pogla-vitniga mesta naročila in tedaj pravice niso imeli v imenu celiga cesarstva premembo vlade terjati, akoravno prošnje tiste niso bile prav spodobno oznanjene — milostljivi cesar Ferdinand I. v svoji ljubezni za blagor ljudstva unet se 15. sušca samoderžni vladi odreče, in vpeljavo zaželjene vstave, berž ko bo mogoče z cesarskim naznanilam obljubi. Mili knez je vesoljno prošnjo toliko raji dovolil, ker bi se gotovo smelo upati, de bo po tem vstava kakor najterdneja zveza vse kronovine, vse narode, vse deržavljane v eni materi Av-strii zedinila. — Od začetka tudi vse dobro gre. Cesarska velikoserčnost in dobrovoljnost je pa tudi vse ganila. Visoki in niski, bogati in revni, časopisi in zbori vsih narodov so le en glas, hvalo slavniga cesarja oznanovali, — tistih dni nikoli ne bomo pozabili, ne dolgo pa vender nekaj časa je sijala naši srečni deržavi svitla danica avstrijanske domoljub-nosti, žali bog da je tako hitro otemnela.
Komaj milostljivi cesar slovesno besedo izreče: prosti ste, stopi hudi duh razpora med naroda in jih podpihuje se eden od drugiga ločiti. Kakor de bi jih še dosti domačih ne imeli, priderejo iz cele Evrope podpihovavci, in z sladkimi besedami ljudstvo slepe. Ko poprejne verige odpadejo, začnejo mnogoteri prav po norski razgrajati. Lahi so leta 1847 ponižno le en malo kake politiške prostosti prosili, Ferdinand jim zdaj desetkrat več dovoli , tedaj bi vunder vsak mislil, de bodo se za naprej kakor zvesti sinovi Avstrije hvaležno obnašali. — Kaj pa de ! V hvalo teh dobrot se puntajo, na skrivnim zveste cesarske služabnike in naše junaške vojšake ubijajo, in bi se raji zavolj krive prisege zani-čevanimu kralju podvergli, kakor dobrovolj-niga Ferdinanda za cesarja spoznali. — V ogerskim kraljestvu so živeli Nemci, Madjari in Slovani raznih narodov pod vstavno vlado ogerskiga kralja. Vstava je bila skoro le dana za madjarski rod in med njim le za nektere plemenitne može. Komaj se razglasijo dunajske prigodbe, truma Madjarov kaki bolj kos misli zgrabiti, tedaj pridejo na Dunaj in do-briga cesarja prisilijo , de jim dovoli samostojno ogersko ministerstvo , de bi se potler bolj po pravici od Avstrije ločiti, in sosedne narode tlačiti zamogli. — Dva ministerstva v eni deržavi postaviti, bi bilo pa ravno tako pametno kakor dva gospodarja v eno hišo.— Možje Frankobrodskiga zbora spet druge misli niso v glavi nosili, kakor po nemškim vse vlade zbrisati, in v pridobljenim prostoru tron nemške edinosti v čudež Evrope povzdigniti. Z to zapeljivo besedo so posebno dunajskim deržavljanam um tako oslepili, de je bilo čudno, pa tudi žalostno viditi, kako serdito so se za pogubo slavniga mesta vojskovali — niso prevdarili, kaj bo v kratkim Dunaj, ako ni več poglavitno mesto velike samostojne deržave. Slovanov pa so pri tej razdelitvi po-polnama pozabili, čuditi se tedaj ni, de so se ti za ohranenje svojostajniga cesarstvatako silno poganjali, ker jim je dobro znano bilo, de brez svobodne Avstrije tudi svobodnih av«-strijanskih narodov ni. — De se pa med njimi mnogoteri svojoljubni razdelivci predaleč segali, kdo bi to tajil? ■—
Vpraša se pa, kje so bili tisti čas zmešnjav v pravim pomenu domoljubni Avstrijanci? — V vsih mestih, v vsih kronovinah, med vsimi narodi v vsakim stanu so bili pošteni, domoljubni možje, ki so, huji ko je vihar nevarnosti pihal, toliko serčnejši zvunajnim in notrajnim sovražnikam se v bran stavili. — Z besedo in z roko, z mečem in z peresam so vlado v otetje domovine silno podperaii. Slava jim! takrat ni bilo tako lahko ko dans se naslednika černo-rumene zastave hvaliti. — Ako pa nar zvestejše sinove avstrijanske domovine išeš, stopi med junaške trume naše slavne armade, '— najdel boš grofa Radecki-ga, ki je nar starši vojšak naše vojske (sedem in šestdeset let že sivi vitez Avstrii služi); najdel boš bana Jelačiča, slavniga sina našiga naroda, strahovitniga premagovavcapuntarije; najdel boš imenitne vojvode , kakoršnili nobena evropejska armada nima. — Mnogoterih pa najdel ne boš, junaško so padli za cesarja, so svojo zvestobo z lastno kervjo zapečatili, hvala jim in slava v vekomej. Melcer.
(Konec sledi.)
Kako se pred očitnimi sodbami obnašati.
(Dalje in konec).
Tistemu, ki ima navado o pričkanju nasprotnika z „goljufam" in „tatom" zasramo-vati, čeravno ni njegov nasprotnik, ne goljuf, ne tat itd., — tistemu pa še poverh povemo,
da naj se posebno pri očitnih sodbah takih nespodobnosti varuje. Če postava ostro prepoveduje človeka, na kterern koli očitnem kraju sramotiti, je tako vedenje toliko več prepovedano v sodniji, to je na očitnem kraju vpričo veliko ljudi, kteremu kraju gre poverh posebno spoštovanje. Vsak na svojem poštenju tukaj razžaljeni ima tedaj pravico, raz-žaljivcu kar na mestu tožbo napovedati in od sodnije tirjati, da se mu zavoljo tega pokora naloži. In to bo sodnija tudi storila. Pred očitnimi sodbami gre tedaj zmerno in spodobno govoriti in obnašati se.
Zastran odgovarjanja pristavijo še tole: Naši kmetje imajo razun tistih, ki so kedaj v šolo hodili, sploh navado, na vprašanje: „Kako Vam je ime?" le kerstno ime? na vprašanje: „kako se pišete?" pa le pri-mek povedati. Dvakrat je treba vprašati, ako hoče človek gboje zvediti, in večidel je treba oboje voditi. Nekteremu gospodu, ki ni nikoli na kmetih živel, se to sitno zdi in ga zjezi. Nasvetovamo toraj slehernemu spoštovanemu kmetu na vprašanje: „kako vam je ime?" in na vprašanje: „kako se pišete ?" vselej ob enem kerstno ime in primek povedati. Tako bo šla ta reč tudi bolj hitro naprej; zakaj zdaj mora vse spešno izpod rok iti kakor da bi se človek po železni cesti dergljal.
5. Ce bi kakšna priča, kakšen zveden mož, ali porotnik rad nevprašan kaj spregovoril, veleva postava, da mora popred sodnika, ali predsednika in sicer za vsako pot posebej za dovoljene prositi, rekoč: „Gospod sodnik! ali gospod predsednik! prosim za besedo". Še le po dovolenju sme govoriti, sicer mora molčati. Tudi deržavni pravdnik in zatožencev zagovornik smeta še le potem govoriti, kedar od predsednika po svojem zglašenju „besedo", to je dovoljenja govoriti dobita. Kako da se imajo posebno porotniki še sicer obnašat/, jim pove pismeni poduk, ki ga vsak zase s povabilom vred dobi.
7. Poslušavci se ne smejo v obravnavo kratko in malo vtikati, naglas ne černe ne bele spregovoriti, in se morajo sploh mirno in spodobno obnašati, da se obravnava ne moti. Tudi prepoveduje' postava (§. 265), poslu-čavcem svojo pohvalo ali grajo razodevati, to je kakšnega govornika ali z besedo, ali s ploskanjem hvaliti, ali ga pa s smehom ali sičenjem ali kako drugači grajati. Predsednik ima pravico, ljudi, ki tako obravnovanje motijo k spodobnemu zaderžanju opomniti, in ako je treba, posamezne ali vse poslušavce iz sodivnice spraviti. Če se kdo njegovemu povelju zoperstavlja, ali če se motenje ponavlja, sme predsednik vpornike do osmih dni zapreti dati. Zoper tako obsodbo se ne moreš nikjer pritožiti. Tako govori postava. Ako prav prevdariš, nam jo boš priterdil, da je ta vravnava potrebna, zakaj drugači bi se veliko nerodnega in nespodobnega po poslu-šavčih zgodilo. Le pomisli, kako naj bi se očitna obravnava godila in kolike veljave bi bile očitne sodbe, ko bi se smel slehern po-slušavec zraven naglas meniti, smejati, ropotati ali se celo v govorjenje vtikati.
Sklenemo ti dobrovoljni poduk s serčno že-ljo, da bi ga naši spoštovani bravci tudi drugim , posebno takim, ki ne znajo — žalibog! — brati, razložili, da se jim o takih priložnostih zavoljo nevednosti postave nobena nevšečnost ne primeri.
Austrijansko cesarstvo. Koroško.
Na Koroškem se bodo po naredbi ministra kupčije glavni cesti popravile, de ne bo toliko klancov in drugih napot, ktere kupčijo overiajo.
*	Za gotovo zvemo, da se zapisniki pri sodnijah: u Kapli, u Blibregu in u Doberlej-vesi tudi v slovenskem jeziku pišejo. Slava tako uslavovljubnim in ljudomilim uradnikom! Slovenski kmeti jih povsod glasno hvalijo; — in tudi visoka vlada se naj takih služabnikov veseli.	(Bčela.)
*	Celo Koroško šteje 348 far i 311,659 katolčanov.
Nemških far je 217, ki štejejo 189,364 duš, Slovenskih „ „ 118, „ „ 109,778 •„ Mešanih „ „ 23,,, „ 12,517 „
Med timi farami ima jih šolo : 241, ki štejejo 255,066 prebivavcev, brez šole je jih pa 107 s 56,593 dušami,
Med farami, ki šolo imajo, je nemških 174, kamor sliši 172,543 duš, slovenskih 58, „ ,, 71,803 „ mešanih 9, „ „ 10,720 „
Med farami, ki so brez šole, je nemških 43, kamor sliši, 16,821 duš slovenskih 60, „ „ 37,975 „ mešanih 4, „ „ 1,797 „
Ako našo deželo drugim deželam primerimo, moramo s veselim sercem obstati, da je naša Koroška zastran šol srečna i bogata.
(Bčela.)
Avstrijanska.
„Kor. v Deutschl." naznani, de je baron Andriani, kije knjižico „Oesterreich und seine Zukunft" spisal, za deržavniga svetovavca predložen.
*	Sliši se, de se bodo koj po storjeni pogodbi v Draždanah deželni zbori skupej poklicali.
*	17. t. m. bo na Dunaju velik slovanski bal.
*	V Festenthalu na Avstrijanskem je te dni mož umeri, ki je prav revno živel, tako, de seje mislilo, de nima peneza. Pa ko so preiskali njegovo stanovanje, so našli za 1000 gold. dvajsetic inosem centov bakreniga denarja pod njegovo postijo in v steni za-zidaniga.
Horvaška.
Diakovaski škof, Juri Štrosmayer je v veselje prebivavcov njegove škofije ukazal, de naj se po stari navadi v škofijski cerkvi list in evangeli spet v narodnem jeziku pri sv. maši bereta.
$ „Agr. Ztg." pravi, de seje te dni 72 gold. in 30 kr. iz Zagreba v Zader poslalo na naročbo pravdoslovniga narodniga časopisa „Pravdonoša", ban sam je 50 gold. poslal z pristavkam; de naj mu se dva iztisa v Zagreb pošljeta, drugih osem naj se pa med mlade Ualmatince razdeli, ki so šole z dobrim vspe-ham doveršili, tirjal je zraven, de naj se mu imena teh prejemnikov naznanijo.
Serbsko.
*	General konsul Badosavljevič je prinesel saboj poterjeni ugovor od ministerstva denar-sta za Serbio, po kterein bo zanaprej Serbia sol iz Avstrije na leto za 500,000 gold. v sr. jemala.
*	'Za gotovo se sliši, de je gospod gene-ral-auditor Nedelkovič, iskren Serb in mož stanovitniga značajo za predsednika višjiga deželniga sodništva v serbski vojvodini izvoljen.
*	Iz Belgrada se piše, de je serbska vlada, tirjanju turške vlade zadostiv, Omer pašatu obilo denarjev posoditi dovolila. Pripravljenost, s ktero je serbska vlada tirjanju turške zadostila, je poslednjo primorala, opovere pri deželni vladi, ki so izhajali od upliva tamo-šniga pašata in pri kupčijstvu odstraniti. Turška vlada se trudi Serbsko z jadranskim morjem zvezati in to na lastne stroške storiti. Cesta bi peljala skoz Toplo do Kotora.
Češka.
Doktor August Smetana, nekdajni vrednik časopisa Union, ki še ni dayno iz Hamburga v Prag prišel, je 29. januarja v Pragi umeri.
*	„Lloyd" prinese iz Prage novico, de je bil gos pod Fr. Havliček, ki je bil na Hradšin poklican sc opravičiti, spet spušen.
*	Zoper časopis Slovan, kteriga Havliček vreduje se bo tiskarna pravda napeljala, ker je mesca novembra nekaj v njeni natisnjeniga bila, kar se ni gosposki po postavi predložilo.
Moravska.
V Svitavi (Zvvittau) so se 25. januarja per-vič vozovi na železnici zakurili. Poskušnja je dobro stekla.
Ogerska.
Husinski časopis „Wiestnik" naznani, de Rusini, ki na Ogerskem stanujejo, knezu Schwarzenbergu, ministerskimu predsedniku zahvalno pismo pripravljajo, de je .evropejski mir ohranil.
*	Ravno'ta časopis naznani, de rusinsko društvo v Eperjesu misli rusinske narodne pesme izdati in deželjane nagovarja, de bi mu pripovesti, pesni itd, pošiljali.
*	Neka kmetica, ki je pred dvema letama svojiga moža umorila, je bila 31. januarja v Pesti ob glavo djana.
Lombardo-beneško kraljestvo.
Kakor se sliši, misli tudi beneški kardinal kmalo vse škofe benečanskih dežela v zbor poklicati. Ta bo četerti zbor škofov v avstri-janskim cesarstvu.
Tuje dežele, Bosna.
Omer paša naznani, de jebilMehmed paša, ki ui hotel na Avstrijansko pobegnuti, ujet in v Rosno Serai pripeljan. Tudi zvorniškiga pašata so v Belgradu priperli in v Carigrad poslali. — Hilariana kteriga je, bulgarski pop z popam Neefitam na hribAthos v kazen zavolj politiškiga podpihovanja zaperi, je bil spušen. — Omer paša je poslednji čas več inženirjev v hribe poslal, zlato in srebro iskat. — Sultan je serbskimu knezu v dar zavolj njegove zvestobe, svojo podobo, z dragim de-mantam okinčano, ukazal narediti.
<f Sliši se, de bo Ali paša deželo zapustil in de se bo Hercegovina z Rosno zjedinila. Seraskier se bo še le spomladi zoper Hercegovino dvignul. Turški vojaki se mostarske vstajnike pri Boziu zmagali.
w ^ „Agram. Ztg." se piše iz Bosne:
Zdaj je vse mirno v Rosni. Sicer se Kraj-na še ni popolnoma povelju turške vlade udala in se pripravlja, kakor se zdi k vstaji za spomlad. Vendar se bodo Krajnci ukanili, ker se Omer paša vedno pripravlja za vojsko, akoravno se zdi, de nič ne stori. Ali paša se je v terdnjavo Stolač podal, kamor živež spravlja, pa kmalo bo tudi z njim pri kraju dokler je on v Hercegovini in zapoveduje, ne bo v Ivrajni miru in reda. Po boju pri Lipeti se niso do zdaj se nikje udarili, Seraskier je ukazal vojakam se na poprejšno mesto v Konjico spet umaknuti. Sliši se, de bodo ra-zun 2000 na novo nabranih Arnavtov tudi še drugi vojaki iz Rumelije v Rosno prišli. Ujeti,! ki so vSarajeveni, se bodo skorej v Carigrad poslali, kar bi bilo zares zlo važno, ker bi Turki pri pervi priložnosti poskusili jih rešiti, tudi bo to vstajnikam ves pogum vzelo.
Kmeti strašno tožijo, kako silno jih vojaki stiskajo. Razpostavljene straže, namesti de bi bile v varstvo, ustavljajo ljudi na eesti o belem dnevu in jim poberejo šiloma oglje, derva in živež. Tako cestno ropanje vojakam gotovo ni v čast in se ne more nikdar preveč grajati.
Poljska.
„Czas" naznani: „Gospod grof Leon Rze-wuski, unet za pravo in koristno podučenje kmetov, je razpisal darilo z 2000 poljskih gold. (500 gold. v sr.) za izdeljanje lahko razumljiviga berila o kmetijstvu. Gospod Aleksander Ekielski, ud Krakovskiga kmetijskiga društva je darilo dobil, in njegov rokopis se je na stroške Jagelionskiga vseučilišavnatisdal.
Černagora.
Po noči od 12. na 13. t. m. je tisuč Ger-nogorcov turško vas Okulisto v Hercegovini napadlo in mnogo živine zropalo, ko so se pa nazaj vernili, so se Turki za njimi uderli, jih zmagali. Zavolj tega so plen in t) mertvih na mestu pustili , nekoliko je bilo pa težko ranjenih.
Nemška.
Iz Draždan se naznani, de so se Avstrija, Porusija in štirje srednje kraljestva o nemških zadevah zjedinile, druge nemške derža-vice pa so nasprotne in nočejo v pogodbe dovoliti. Al zjedinjene vlade tega ne bodo po-rajtale, in ako se vlade manjših deržav ne udajo v pogodbe, se bodo prisilile k temu, ker bodo vojaki zjedinjenih deržav, njih dežele posedli.
*	Berolinski časopisi prinesejo iz Draždan novice, de se je ondi nova začasna centralna oblast sostavila zavolj tega, če bi na Francoskem nemir vstal, ta centralna oblast obstoji iz eniga avstrijanskiga cesarjeviča in pruskiga kraljeviča.
*	Danski kralj je dovolil, de naj se ujeti Holsteinci z ujetimi Danci zamenjajo.
*	Avstrijanski vojaki potujejo skoz Hcino-veransko in Lauenburško brez prenehanja; že so Hamburg posedli.
*	Zmotnjave na Holsteinskem se bodo skoraj poravnale. Danski kralj je tistem vojakam, ki so se Iti. t. m. iz schlesvvig-holsteinske armade podali prizanesel. 28. januar je bil odločen, ku ima schlesvvig-holsteinsko deželno poglavarstvo odstopit; Grof Reventlow-Crimi-nil bo poglavar v Holsteinu. Armada iz ktere se vsi tujci in prostovoljci spušajo, bo danski-mu kralju zvestobo prisegla. Zapovedništvo bo prevzel general Rardenlleth. Rendsburg bodo c. k. avstrijanski vojaki posedli in Frie-drichsort danski vojaki.
*	Meklenburg-Sčhvverin je nemško-avstri-janski poštni zvezi pristopil.
Laska.
Privatno pismo iz Neapla naznani sledeče: Nek opravnik družbe Mazzinia je te dni v Neapel prišel, kterega so, kakor se govori, zaperli, ki je obstal, de je zavolj tega prišel, de bi bil več ljudi podšunlal, kralja umoriti. Policija je več sokrivcov zaperla. Pismo iz Rima tudi govori od neke zakletbe zoper ne-apolitanskega kralja in od najdbe važnih pisem. Nek žandarni v Rimu, ki seje z Mazziniam pogovarjal, je bil zapert.
Podonavske knezovine.
Knez Stirbey se od dne do dne bolj ruski vladi bliža, on se je na ruskiga cesarja z prošnjo obernul, de bi svojimu sinu pri ruskem ministerstvu zunajnih zadev kako službo podelil, in car je tudi zagotovil, de mladiga Storbey-a v službo vzame. Pa turški komisar se je temu ustavil in je rekel knezu, de mladeneč s tem pravice in značaj Romana zgubi. Moldavski knez je pri tem bolj umno ravnal; on je za svojiga sina službe pri turškem ministerstvu zunajnih zadev iskal, ktera je bila mladimu knezu tudi podeljena.
Turška.
Turška vlada je mnogo igravnic zaperla. To naredbo bi smela marsikaka druga netur-ška vlada posnemati.
* Iz Pariza se v časopis „Czas" piše: de pismo iz Carigrada pove, de je Sultan ukazal generalu Bemu spominek postaviti.
Francoska.
Nek polkovnik je poslednjič, ko se je o mnenju francoskih vojakov govorilo , v elizeju Napoleonu sledeče rekel:
Pred kakimi štirimi tedni smo se generalu Šram kakor novimu ministru vojaštva poklonili. Komaj smo se od njega vernuli, smo morali ravno že generalu RegnaultdeSt. Jean d' Angely to čast skazati, in perva beseda, ktero smo iz njegovih ust slišali, je bila: Le za kratek čas sim na tem mestu! Kako zaupanje zamorejo častniki v ministra vojaštva staviti, ki, kakor senca pride in zgine. Še dve leti naj bo to tako in z vojaškim duham je proč!
Angleška,
Na otoku Malta se je zgodilo , de je mori-vec pošteniga človeka pred sodno zavolj raz-žaljenja časti zatožil, ker ga je morivca imenoval, in de je bil morivec spušen, tožene pa na dva mesca v ječo obsojen. Stala sta namreč 13. t. m. pred sodbo Conforti, morivec avstrijanskiga poveljnika brodovja Mari-noviča kakor tožnik, in zatoženi je bil Mic-ciarelli, vrednik časopisa „il Tempo" v Malti.
Macciarelli je prinesel saboj dokaze, ktere si je od avstrijanske gosposke k svojimu opra-vičenju sprosil, de je Conforti zares morivec avstrijanskiga poveljnika brodovja polkovnika Marinoviča in je hotel te spise pred sodbo prebrati.
Al kaj se zgodi? Predsednik sodništva mu prepove spise prebrati in ga na dva mesca v ječo obsodi, morivca pa spusti.
Ljubljanski novicar.
*	Porotne sodbe se bodo v Ljubljani 11. dan tega mesca začele, in za pervič, kakor je določeno, do 22. t. m. terpele. šest pravd je pripravljenih, ki bodo za versto obravno-vane: štiri bodo zavoljo vboja, ena zavoljo tatvine, ena pa zavoljo vmorjeniga otroka. Predsedoval bo gosp. vitez Kopini, svetova-vec nadsodnije Celovške. Perva pravda bo zavoljo vboja, pervi zagovornik naš prespo-štovani gospod Dr. Kavčič, iskren domorodec. Službo deržavnega pravdnika bo opravljal v vsih 6 pravdah gospod deržavni pravdnik Dr. Kaiser sam. Obravnavalo se bo* „redutu" pri svetem Jakobu, kjer sodivnico že prav lepo pripravljajo.
*	Te dni je dobil Ljubljanski bukvar gosp. Giontini iz Dunaja te bukvice za perve slovenske šole: „MaIega Blažeta", (kterega je Celjski učitel gosp. Krajnec prav umno zložil in kterega se je že 6000 iztisov popro-dalo v novi obleki, namreč z nadpisom: „Abe-cednik za slovenske (perve) šole". Malemu Blažetu je namreč čast dospela , v zalogi c. k. bukev za šole sprejetemu biti. Velja zvezan 8 kr. — 2. „MaIi katekizem", ki velja 5 kr. — in 3. „Kerščanski katolški nauk" (spisek iz velikiga (ki velja 9 kr. Vse — se ve — v novem pravopisu.
*	Včeraj jutro so najdli v Latermanovem drevoredu pri Ljubljani mojstra iz predivnice ustreljeniga. Strel mu je vse serce razdjal. Zjutraj ob 53/4 se je strel čul, ki je nesreč-nimu življenje vzel. Orožja nikake sorte niso pri njem najdli; nekoliko od njega je ležala debela gerčasta palica. V žepu pa so dobili 4 krogle in smodnik. Ali se je sam ali gaje kdo drugi ustrelil, se še za gotovo ne ve, ako se je pervo zgodilo, je moral nekdo samokres vzeti, ker ga niso pri njem najdli.
mMMMmmM i

Ljelj in deklica.
Glej zrel'ga ptička I.jelja, Verh mavrice počične , Kar se mu vname želja, Zadet' serca devične. Z pušico šemca strelja. In vsako serce pične.
Pod mavrico devica, Sprehaja se cveteča, Kot v gojzdu prosta ptica Za petje le goreča — Kar prileti pušica, Predre j' serce bodeča.
„0 joj!" dekle zakriča, Jo sliši Ljelj, l<ak stoka, In vsmili se deklica. Z verh bojnega oboka Na zemljo se zadriča, Pomagat ji, ki joka.
„„Se mi je le zmuznila Ljubezni sladke strela, Se ni ti namenila. Jo bova že izplela Pušico grenko, mila; Zapoj le spet vesela.""
„Ojoj, kak grenka ta je, Le spuli jo", zastoče Devica , in smehljaje Ljelj spulit p'šieo hoče. Al deva se kesaje Mu več pustiti noče.
„Tak pa ni moč ti vsfreči Ptič krega zrel devico. „Ne delaj rane veči!" „„Jo zcelil bom z sladčico."" Joj, z serca je ne vleči; Mi spuliš z njo — dušico.
Planjavski.
Štirje pomanjkljivi.
Štirje vojake, ki so se v poslednjej vojski zoper Francoze bojevali in večkrat ranjeni bili, so vojaštvo zapustili
Stari prijatli žive v enem mestu skupej, in vsak dan, ko solnce za goro gre, se snidejo pri poliču ola ali vino in se o starih časih pogovarjajo. Govorice jim nikdar ne zmanjka, in če nič novega ne veda, pridejo spet na staro. Sto in stokrat je že naj starši pripovedoval od požiga Moskove, od vzetja Pariza, od Lucovega prederznega roja ali od Sotov, ki ne nosijo hlač, če je tudi še tako mraz. Tako vsak večer do desetih skupej sede in si potem lahko noč vošijo ter odidejo. To so štirje čudni možje, dobrovoljni in šaljivi. Tako se vsak večer iz šale čez to in uno pričkajo. Tudi telesa so bili čudnega. Pervi je imel dve rajdi vstavljenih zob; drugi stekleno oko, tretji leseno nogo; četertemu se je vedno glava tresla. Vsak večer je eden druzemu po-mankljivost očital in tako je vstal smeh. Sami so se imenovali pomanjkljivi. Necega večera četertega dalj časa ni, kakor je po navad' prihajal. To ' se še nikdar ni zgodilo. Trije ki so se snidili, vedno eden druzega popra-šujejo, kje jeli stotnik ostal? Vedno so hodil" k oknu gledat; al četertega še le ni hotlo biti Poslednjič vendar le pride in oči se mu svetijo. »Otroci," spregovori, »otroci, uganite, kaj se mi je zgodilo!" Otroci uganjujejo. Eden meni, da se misli oženiti, akoravno ima leseno nogo; drugi meni, da se je vinu odrekel Pa nobeden ne ugane. Stotnik odmajuje z glavo in jame: »Tedaj pa moram sam povedati, podedoval sim; šest sto in kakih osemdeset tolarjev sim podedoval: Osemdeset tolarjev dam, da se bomo enkrat dobro imeli, podali se bomo na pot in pili beržanko, kjer iz terte teče." V to so bili vsi zadovoljni. Čez nekaj dni se štirje pomanjkljivi na voz vsedejo in skoz mestna vrata derdrajo.
Na poti se jim je dobro godilo, po gosposko so se imeli. Nekega večera ostanejo v pivnici, ondi prenočiti. Sklenili so tukaj nekaj zlo šaljivega početi. Ko jih toč vspav-nico pelje in se spet proč poda. ga nagl~ nazaj pokličejo. Pervi mu reče: „Točar, vze
mite mi zobe iz čelust." — „Zobc, gospod.<< — „I)a, moje zobe; nu kaj se mudite? Tukaj jritisnite in zobje bodo Vam v rokah ostali."
Točar vboga in se iz spavnice poda. Spet ga nazaj pokličejo. — »Verli točar, vzemite mi vendar oko iz glave." — „Kako, vaše oko?" „Nu, kaj prašate, mojo. oko, da. Dvignite trepavnice in oko bo vam v rokah ostalo." — Točar vboga in se spet priporoči. Spet ga pokličejo. — „Kaj, za vraga, nas tako naglo zapušate?" mu reče stotnik, nujte, vzemite mi nogo proč." — „Vašo nogo, gospod?" — „Da, mojo nogo!" — Točar tudi to stori in meni, da bo te šale že enkrat konec, se priporoči in vošči lahko noč.
Pa v četerto ga pokličejo. Četerti gospod mu reče: »Gospod točar, vzemite mi glavo )roč!" _< Točar pogleda moža, kteremu se glava trese. To je bilo točarju vendar že preveč, on meni, to i'r\ora sam hudoba biti. Drez da bi bil čerhnul, se zaleti k vratmi in na skok je bil po stopnicah doli in pripoveduje o čudniii gostih, ki soN se še eno uro smejali, jotem prav dobro zaspati in se drugo jutro naprej peljali beržanko pit. Ko jim je osemdeset tolarjev že pošlo in še dva cekina, se peljejo spet domu.
to je šala štirih pomanjkljivih, ki se je prisodila mesca julija leta lisuč osem sto in dva in štirdeset, zavolj ktere se še dandanašni vsak večer smejajo, ko pri eni mizi beržanko pijejo.
Igra v treh djanjih iz českiga. (Dalje.)
Šesti nastop. Berluzga, Miklavž.
Miki. Prav je, svak, da si jo preč peljal. Beri. Moramo z njo poterplenje imeti. Ona
nima toliko pameti kakor mi.
Mik. Zares. Jez sam sim se undan pritožil, in zoper vse sim mermral; pa kar so nas gospod fajmošter skupej poklicali in nam vse razložili, rad vsako težavo prenesem. Na tega poštenega moža ne bom nikdar pozabil, kako goreče in prepričavno je o dolžnostih pod-ložnilf govoril, kako pravična je ta vojska, kako sveta je bramba za domovino, jo ger-dega sovražnika obvarovati; in ko je poslednjič razložil, kako pripravni so se zvesti narodi krog prestola zbrali, je nas vse v serce prešinilo, tako, da smo z enim glasom zaupili: Hog živi našega vladarja! —
Beri. (se odkrije.) Naj mu Bog da dolgo živeti, da bi enkrat v miru in pokoju zamo-gel svoje dežele vladati. Miki. To se že začenja. Beri. Ali si žc kaj novega slišal? Miki. Murč je prinesel list, da je spet po treba nekoliko vozov; in on je pravil, kakoš-110 veselje je v mestu, da so naši vojaki povsod zmagali.
Beri. To me veseli; zdaj pa pojdiva na svoje opravila. — Ti praviš, da potrebujejo vozov, kje imaš list?
Miki. Tu je (ga pokaže.)
Beri. (.bere.) „l)eset vozov za prevažvo vojakov." — Deset vozov? jih imamo še toliko v vasi?
Miki. Poprejšni teden vsmo jih dvanajst poslali, in ti se še niso povernuli.
Beri. Kaj škodje? bodo že prišli. — Ti daš konje, sosed pa voz. Jez naglo — alo! Dragotin! Franc! Kje sta paglovca? (gre k oknu).
Tam na vasi se spet tergata. Hej! (kličej Franc! Dragotin! (jima miga). To bo eden mlinar dva — podžupan tri — David štir (šteje na perste) pet — šest — sedem — osem — devet — deset — bo že!
Miki. Jez vse rad storim, pa na tako vižo ne bo noben konj v vasi ostal, s čim bomo pa potem orali?
Beri. Z voli, in če tih ne bo, s kravami Bog bo vunder naše setve blagoslovil.
Sedmi nastop.
Dragotin, Franc, Poprejšnja.
Drag. Tu sva, oče!
Beri. Teci hitro na polje h križu, kjer Ma-evž orje; naj pride domu, on mora na pot.
Drag. Nu,'on bo godil.
Beri. Mu bom že pokazal. Pojdi!
Drag. Že grem, in ko se bomo nazaj peljali, se bom vsedel na konja, (vriska in teče).
Beri. In ti France, pojdeš pa k Matjažu, on se je v kamnolom peljal, reci mu, da naj urno opravi. Fr. Že prav, oče! (teče). Miki. In zdaj, svak, bo naj bolje, če vse drugo sama oskerbiva, saj veš kakošni so ne-kteri naših sosedov.
Beri. Povsod ljulka med pšenico. Skoda, da ni brata Jurja tukaj, ta je bil mož za take reči. Kar naju'tiče, staviva kri in življenje, da le domovini pomagava.
Miki. To je tudi moja misel (si roke poda-sta in odideta.)
(I)alje sledi.)
Kaj počne slovensko družtvo v Ljubljani?
Iver ima slovensko družtvo le en občin zbor
sako leto, v kterim se njegova delavnost na-znanjuje, mislimo častitim udam vstreči, ako
im med letam ob kratkim povemo, kaj družtvo počne.
t. Po poslednjim zboru je tretji zvezik »slovenske gerlice" na svitlo dalo.
2.	Slovenske berilo za i. gimnazijalni klas je bilo po g. udih slov. družtva izdelano, in odborniki slov. družtva so natis vredovali.
3.	Nemško-slovenski del slovenskiga besednjaka (slovarja) se dan na dan pridno izdeluje in bo še pred veliko nočjo iz pervih rok dodelan.
4.	Zemljovid v dveh ravnokrogih (Planiglo-bien) za domači in šolski poduk slov. ljudstva se za kamnotis pripravlja, kteriga smemo o nepredo/gini času pričakovati.
5.	Zgodovina slovenskiga naroda, po domače (popular) za slovenski narod zložena, se piše.
Letopisa ni družtvo pozabilo, kakor se tudi pripravlja za izdajo 4. zvezka »gerlice" — ali prevdariti se mora poprej: ali bo tudi družt-vina denarnica za izdajo vsiga tega dostojno zmožna. — Iz vsiga pa se razvidi, de slov. družtvo ne derži krizama rok , in de je brez šuma v koristni delavnosti zapopadeno.
Čeravno se število rodoljubih mož, ki so družtva udje, pomanjšalo ni, bi vunder želeli, de bi se družtvu še več novih udov pridružilo, de bi se denarnica še bolj okrepčala za natis koristnih knjig, zemljovidov i. t. d.
Scer je družtvina bravnica previdena z lepo množico časopisov v postrežbo udam.
To je sedanji stan slov. družtva, ki šteje mnogo slavnih in visoko častitljivih mož.
(Novice.)
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile: V Terstu 29. Prosenca: 93. §5. SI. 60. 61.
Prihodno srečkanje bo v Ter slu 12. in 22.
Svečana.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem I. Svečana 1851.
Deržavno dolžne pisma po
od 100 (v srebru) 95%
'/, » »	» 84'/,
Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, niorav-skih, silezkih . štajarskili. koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Dnama cena 29. Prosenca 1851.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 39 gld.
Srebra	» » » •» 303/, »
gld
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer, — Založnik in tiskar Jožef lilaznik.