Poštnina plačana v gotovini. PRIJATELJ ŠTEV 10 * OKTOBER 1939 * LETO XIII. Avgusta Danilova v vlogi Mesaline S 7-12 Lovačka kapa, od smedje Napa koze, sa' krznom, opšivenim štit-nikom za uha Din 75.— S 7-9 Muski ieiir, od pusta zeqe dlake, modna lazona u svim modnim bojama Din 115.—, od meliranog pusta Din 125.—, najbolji, od jednoboi-nog pusta, komad Din 150.— S 7-8 Muiki ieiir, od dobrog pusta u modnim bojama, reklamna cijena Din 36.—, bolji, podstavljen svilom D.n 50.—, veoma lin, sa atlas podstavom komad Din 60.— S 7-10 Dječji tirolski ieiiric, od zelenoq ili smedjeg pusta, sa svilenim gajlanom komad Din 26.—, pero (po-< sebno) Din 3.— S 7-2 Svileni šal. raznoboino prugast, reklamna cijena komad S 7-14 Muiki pulover, bez rukava, od poluvune, u raznim bo|ama, reklamna cijena Din 27.—. vuneni " Din 33 — S 7-19 Čarape za pla-ninarc i lovce, od debele sive melirane vune, par Din 25.—, od line vune, u raznim bojama, par Din 40.— - S 7-21 Pa-mučne ča-rape, uzorkova-ne, razne boje Din 4.-, leže Din 6.-, odlične Din 10.— | c S 7-20 Vu-I5»"nene čarape, jednoboine, u raznim bo|ama, par Din 15.—, bolje Din 20.—, najlmije par Din 26.— S 7-3 Vuneni ialovi, u raznim bojama, različito uzorkovam, komad Din 15.— teži, od vrlo line vune komad Din 24.- S 7-16 Muiki vuneni prsluk, sa dugim ru* kavima, siv ili smedji, Din 120.—, veoma Ima vuna Din 175.— S 7-4 Gamaše, od — trajnog pusta, u | m raznim bo|ama, za ■ ^ • kopčanje na dugmeta, par Din 19.—, na »drukere«, par Din 22.—, kožom paspulirane, par Din 28 — S 7-18 Modne iporl-ske čarape, uzorko-vane, razne boje i uzorci, reklamna cijena Din 8.—, leže Din 12.—, jos leže Din 14.— S 7-2 2 vunene iportske čarape, u raznim uzorcima i bojama, par Din 22.—, teže Din 28.—, |oi leže Din 35.— S 7-17 Sportske čarape, od čvrstog konca, sive lil imed|e, reklamna cijena Din 16.— S 7-15 Muiki pulover, sa dugim rukavi-ma, od melirane poluvune, u raznim bojama Din 50.—, od čisle vune Din 95.— S 7-7 Ženski kiiobran, erm klot, Din 33.—, bolji Din 55.—, črna polusvila Oin 80.—, uzorkovana svila 3 3 Din 90.—. J J S 7-13 Dječji pulover, od poluvune, u raznim bojama, za dijete od qodina 1—2, 3—4, 5—6* Oin 24.— 27.— 30.— 7—8, 9—10, Din 35.— 36.— 11 — 1 2, 13—14 Din 40.— 43.— illll S 7-6 Muiki kiiobran, erm k lot, drveni štap, Din 28.—, bolji Din 33.-, dobra svila Din 80.— S 7-23 Čarape »Zlatnl ključu, od naj-linijeg llor konca, uzorkovane u raznim bojama, neobično trajne, reklamna cijena Din 14.— 4. stran našega novega kataloga ponudbe« katerega dobite brez- plačno Vzlic situaciji, ki je nastala, moremo svojim stalnim odjemalcem nuditi v novi sezoni razen znano velike izbire TUDI NIZKE CENE kakor vedno doslej. 6 Zagreb Iliča 4 n tlADNO KAVO Rešitev ugank štev. 9 Premikalnicn: Pariz, Praga, Dunaj. Skrivalnica: Stara navada, železna srajca. Števil niča; Ti očeta do praga, sin te-lre čez prag. Magičen lik: razor, Avala, zaliv, oliva, ravan. I/.popolnilniea: Tilia voda bregove podira. Enačba: Kočevje. Rešitev križanke štev. 8. Vodoravno: 1. n, hudodelec, morebiten, j. — 2. ga, šarovit, p, bolezen, ml. — 3. dol, repek, pek, varan, kur. — 4. Iran, dih, baron, nak, mlaj. — 5. lokav, s, parobek, č, nemoč. — 6. poper, doli, atnan (nama), nered. — 7. Simon, p, požirek, r, Perun. — 8. resa, nov, cigan, nat, Imša. — 9. ven, semit, Don, letos, nem. — 10. ec, ribolov, r, kolotek, ne. — II. 1, zaročenec, kame-nolom, n. Navpično: 1. nadir, Savel. — 2. goropisec. — 3. h, lakomen, z. — 4. aš, napor, Ra. — 5. dar, ven, sir. — 6. oreh, r, nebo. — 7. dopis, pomoč. — 8. deve, d, vile. — 9. lik, pop, ton. — 10. te, balon, ve. — 11. c, Parižan, c. — 12. pero, Igor. — 13. m, Kobarid, k. — 14. ob, Nemec, ka. — 15. rov, kak, lom. — 16. elan, n, tele. —- 17. berač, notar. — 18. Izak, n, Oton. — 19. ten, Nep.; sel. — 20. en, jereb, ko. — 21. n, Kamenin, m. — 22. malodušen. — 23. čmrlj, namen. Veriga: koleraba — banana, napaka, kakao, oče, čelo, loža, zakon, konva, vaba. Posetnica: Državni uradnik. — 4. reka brez glave; pedenj, del leta. — 5. pritrdilo, čas. prislov, egipt. božanstvo. — 6. števnik, mutast. — 7. mrčes, obrtnik, pisemska kratica (obr.). — 8. kovina, ozir. zaimek, naselje. — 9. očka, sogl., oblika glagola pisati. — 10. slov. beseda za «etnograf». — 11. samogl., južnoamer. reka, samogl. — 12. bajeslovno bitje (obr.), lepo vedenje (tudi pevski izraz). — 13. sogl., posebno (obr.), predlog. — 14. pisatelji. — 15. uravnava (pravec), predlog, očka. — 16. glas, os. zaimek, žen. ime. — 17. os. zaimek (obr.), padavina, ploskovna mera. - 18. tekočina, žen. glas. — 19. čas. veznik, vrata, veznik. — 20. slavnostna pesem, žen. ime (obr.), priprava za merjenje časa. — 21. živilo, samogl., onrlačen snop. — 22. okrajšana vpraš. členica; grad pri Trstu; pomožni glagol. — 23. velika povest, hudič (obr.). Zamenjalnica. (10 točk.) rad, vera, selo, rezba, okat, doli, tesno, lepa. Pri vsaki besedi premenjaj črke, da dobiš nove besede. Njih začetnice ti povedo rodbinsko ime našega sotrud-nika. Posetnica. (5 točk.) N. Koranič Ta mož je našemu listu zvest. Kdo je? Enačba. (8 točk.) (a-b) + (c-č) + (d-e) + (f-g) = x a = moško ime, b — človek, c = majhna vdrtina, č — žensko ime, d = vež-banje telesa, e = naznanitev oblasti, f = bolezen, g = nravoslovje, x = slovenska revija. Nadaljevanje na str. 383 Uganke štev. 10 KRIŽANKA. Vodoravno: 1. mejaš, prevara, deli telesa, nadležna žuželka. — 2. robota, kurivo istega izvora kakor premog, samogl., zavoj (tudi vrtoglavica), obleka. — 3. sogl., okrajš. ali (obr.), sogl., nezvest, sogl,, karta, sogl. — 4. del glave, obrtnik, «ki sedi pri dobrem korituv, jeza, slavnostna pesem. — 5. predlog, rečica, pridevnik iz besede «diva», sad juž. drevesa, števnik. — 6. ponovno, del vlaka, del Jugoslavije, poljedelčevo orodje (obr.) — 7. pomož. (12 točk.) glag., je sveta vladar, poplava, finsko jezero, veznik. — 8. četverononožec, orožje, s pikami posuta (t = i), veznik, os. zaimek. — 9. samogl., predlog, sogl., višine, sogl., tukaj (obr.), sogl. — 10. rokodelec, svojilni zaimek, sogl., vrednost, žen. ime. — II. žen. ime, samica domače živali, pomožni duhovnik, naslov. Navpično: 1. del sobe, prislov (predlog). — 2. pivo, zakrivljen nož, os. zaim. (obr.). — 3. mast, sogl., ampak. I 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 II 0oA° • p 3os9v«sV><<"' 9 \P ,yp\e hN°''"> koW'°‘ X r\iA. *>X Tone Čufar: V ittoa i/ disld (Nadaljevanje.) Stricu pa je bilo povšeči, da ga prosi, četudi le v šali. Mudilo se mu je v pletilnico in ji je samo požugal. Minka je potem oblekla otroka in urejala stanovanje. Nanosila je drv in premoga iz kleti. Ko je pa stopila na hodnik po vodo, se je prizibal po stopnicah njen mož. Zdrznila se je, pograbila še ne polno posodo in odšla v stanovanje. Zakleniti pa ni utegnila. Matevž je bil takoj za njo, poropotal je po vratih, ki mu jih je pred nosom zaprla, pokljukal je in odprl. Sprva je hotela tiščati vrata, a se je premislila, ker bi preveč rogovilil. Prestopil je prag. Takoj je spoznala, da ni čiste glave. Izzivalno je gledal in se držal na smeh kakor večkrat, kadar se je opil «na korajžo», da je laže iztresel, kar ga je tiščalo. «Ha, ni napačno, če ima človek dobrega strica!» Minka je molčala. Zbala se je, da bi je ne pretepel, in je gledala, da ji ni prišel preblizu. Na srečo je bilo okno odprto. Če bi namerjal kaj hudega, bi že sklicala ljudi. Matevž je videl, da se mu izmika, in jo je hotel ostrašiti. Sel je proti njej, ona je pa začela vpiti, naj jo pusti pri miru. Tedaj je zajokal otrok. Matevž je olistal, se ozrl po njem in ga ugledal na zglavju otomane za vrati. Stopil je bliže in bi rad dekletce pomiril, pa je jokalo zmeraj bolj. «Že otrok te pozna, kaj znaš», mu je oponesla Minka. On se ji je pa zlobno smejal, nobene volje ni pokazal, da hoče oditi, in razjezil se ni kakor drugekrati. Otroka je vzel v naročje in ga poujčkal, a otrok se mu je izvijal iz rok. Trdo ga je posadil na otomano in si začel zvijati cigareto. Minka je jasno čutila, da hoče z otrokom pritiskati nanjo. Kakor ji je bila deklica pri srcu, je vendar zdaj želela, da bi je ne bilo na svetu. Vse drugače bi bilo, manj pravice bi imel do nje, ona pa manj težav, manj skrbi in dosti, dosti več prostosti. Lahko bi šla kamorkoli, sama bi se že kako prebila, tudi brez dela v tvornici, ki se ji je obetalo in jo vezalo na predmestje. Jezilo jo je, da se Matevž iznenada toliko ukvarja z malo. Težko ga je gledala, ko ji je še vedno kimal in pomežikoval. «Povej, kaj bi rad!* je rekla osorno, da bi čimprej odšel. «Po tebi se mi je stožilo in po temle črvičku. Dolg čas mi je.* «Ti bi mi rad nakopal še katerega, da bi se ubijala z njim. To si kar izbij iz glave. Midva sva zgovorjena, da veš! Dobrega mi ne boš nič dal, toliko te že poznam, slabega sem pa sita.» «Belgijskega falota imaš zdaj v oltarju! Še žal ti bob cNchaj! Česa mi more biti bolj žal kakor tega, da sem si tebe nakopala na glavo. Zmeraj si me preklinjal; bodi zadovoljen, da ti dam mir. Vsaj enkrat pokaži malo pameti in pojdib cTako poceni se pa ne dam. Preveč bi ti ustregel. In otrok, nanj mislim. Razumi tob «Ne boj se zanj! Še nikoli se mu ni tako godilo ko zdaj.* «Misliš, če je tebi morebiti dobro z ono barabo, da je njemu potem tudi. Brez strehe smo in to naj bo dobro. Hudičevo si mi zagodla. Ali je bilo treba ubogati gospodarja? Nič mi ne poveš; kar sama vse odločaš! Kje imaš opravo?» cZmeraj zvoniš po toč i. > Mirno mu je to rekla in pogumno stopila bliže k njemu ter vzela otroka k sebi. Tako je bila bolj varna pred njim. Iz stanovanja ga ni mogla vreči, navsezadnje je bil le njen mož in otrokov oče. Prej ali slej se morata tako ali tako še pomeniti. Z ljudmi, ki jih veže več kakor navadno poznanstvo, ni mogoče iti kar tako narazen. «Hudiča, saj ni bilo treba kar ubogati. Naj bi nas s sodnijo izselili! Nalašč si mi to zagodla. O meni veš zmeraj povedati, da sem ves vragov, ampak ti si stokrat hujšab «Zdaj je, kar je. Prosim te, prizanesi mi vsaj enkrat š svojim natolcevanjem! Saj nič ne pomaga.* Matevž je prikimal, kakor da je res vse zaman, kar ji govori. Vstal je, se spet držal na smeh in jo izzivalno gledal, da je komaj prenesla njegove oči. Stiskala je otroka k sebi in ga imela za ščit pred njim. «Kje je pa oprava?* je vprašal. «Nič nisi dal zraven, zato ti nič mar. Doma bi se bolj mudil, pa bi vse vedel.* «Torej nočeš povedati. Prav! Jaz bom pa tebi vzlic temu zaupal zanimivo novico. Zaradi nje sem prišel sem. Mreno ti bom potegnil z oči. Ali veš, zakaj jo je prav za prav popihal oni falot iz Belgije?* Govoril je počasi, s posebnim poudarkom. Njej je bilo sila mučno. Tako nerada je slišala, da ga je omenjal. Saj ni mogel niti enkrat zatajiti prezira, ki ga je čutil do Jože. In kdo ve, kaj ji bo povedal? Morda si je kaj izmislil in ga obrekuje samo zato, da bi jima skalil razmerje. Ni si ga upala vprašati, kaj ve o Joževi vrnitvi, želela je pa, da bi ji čimprej vse povedal in potem izginil. Matevž je pa čakal, vrtal vanjo z očmi in užival njeno zadrego. Potem je pa le spet odprl usta. (Konec prihodnjič.) L. N. Zvčfina: CHOPINOV NOCTURNO Ponosno se je dvigal nad sivozelenimi valovi Sana grad grofov Wieniawskih. Med starimi košatimi lipami je bil menda najlepši grad med Jaroslavom in Przemislom. Kdor je hotel vedeti njegovo zgodovino, se je lahko obrnil na staro gospo Marijo, ki je bila njegova duša in je poznala njegovo zgodovino do poslednje črke. Visoka, tip prave poljske plemkinje, ki ji je bilo že malone osemdeset let, je živela že bolj bolj zgodovino kakor življenje. Podrobno je vedela, kdo je grad sezidal, kdo je v njem živel in kdo izmed Wie,niawskih je dal kri in življenje za slavo Poljske. Saj je bil njen oče Mihal najboljši prijatelj Košciu-szkega, s katerim se je tolikokrat bojeval. Njen mož Henrik se je udeležil gališkega upora, in to je bil tudi konec njegove politične kariere. Poslej se je umaknil v zatišje in je živel samo svoji glasbi. Bil je rojen glasbenik. Na izprehodih ob Sanu je napravil svoje najboljše skladbe, ki jih je potem ponoči napisal na papir. Marija je poznala vsako izmed njih, do poslednje note in melodije. Poznala pa je tudi skladbe drugih komponistov, Beethovena, Liszta in zlasti Chopina. Med njegovimi skladbami ji je najbolj ostal v srcu Nocturno, katerega ji je znal Henrik edinstveno zaigrati. To skladbo ji je igral, ko še nista bila poročena, in igral jo je dolgo v noč na poročni dan. To je bilo prav za prav njegovo poročno darilo. «Ah, moj Bog, Henrik —» je vzdihnila ob spominu in oko se ji je orosilo. Toliko let že sanja svoj sen pod hladno marmorovo ploščo v župni cerkvi, ona pa straži tukaj rod, njegovo čast in slavo. Henrik — Henrik — in spet je v duhu videla brezoblačni avgustov dan. Lipov gaj je bil en sam vonj, eno samo brenčanje čebel. Zamežala je, in v duši ji je zvenel Chopinov Nocturno'. In spet ji je v duši vstalo trdno upanje, da se bodo nekega dne po tiho odprla vrata in nekdo bo vstopil in ji še enkrat zaigral njen nocturno, tako navdušeno, tako strastno, kakor ga je znal igrati samo Henrik. In potem bo odšla tudi ona, zaprla bo oči in zletela daleč, daleč ... Tako so jo zalotili soparni julijevi dnevi usodnega leta 1914., ko je svet gledal iz oči v oči neizprosnemu črnemu viharju in vseuničujoči vojini. Njen sin je odšel kot avstrijski polkovnik na srbsko fronto, sinalia z otroki v Krakov, samo ona je ostala kot d ti h stražar v rodbinskem gradu. «Prišli bodo Moskali, ubili te bodo, mama», so ji prigovarjali otroci, ona pa je imela vedno saimo en odgovor: «Naj pridejo! Tukaj sem zrušila in tukaj bom tudi umrla, če je božja volja.® Ostala je s služabništvom, nadzorovala gospodarstvo in s smehljajem na stisnjenih ustnicah sprejela avstrijski štab, ki je zasedel njen gradič. Kadar je imela le količkaj miru, se je zaprla v moževo delavnico. Tani je sedela v starem naslanjaču, gledala pozlačene hrbte knjig in stari klavir in note zraven njega. Sanjala je in sanjala — in čas je šumel nad njeno srebrno glavo... * Mrak je že legel na zemljo, ko je prišel stotnik Ilavlik s petimi častniki v grad. Vsi so bili zaprašeni, spoteni; štiri dni so že bežali z umikajočo se armado od Rawe 1 Ruske in šele za reko Sanom so se oddahnili. «Vrag vzemi vse rekvizicije — tukaj, prijatelji, ostanemo!® «Ampak saj imamo Ruse za petami, gospod stotnik®, je ugovarjal mladi poročnik Krippner, Nemec. Res je bilo iz daljave slišati neprestano in zmeraj bolj se bližajoče topovsko streljanje. «No, za zdaj nas brani San in potem — saj je tukaj še naš štab —» je pokazal stotnik Havlik h grajskim vratom, kjer je stala ordonanca. Mimo častnikov je šel star mož, gotovo eden izmed slu-žabništva. In zdajci se je porodila stotniku Havliku misel. «Halo, vi ste tukajšnji človek, kajne?* «Proše pana, kaj želite?® «A1 i nimate v gradu klavirja?® Stari sluga se je prestrašil in premeril s pogledom obraze častnikov. Slednjič je spravil iz sebe: »Imamo klavir, imamo, velkomožni gospod.® «Kaj? Imate?* «Gospa grofica ga ima — proše pana —» «Gospa grofica je še tu? In kje je klavir?® «Tam v zadnji sobi na vogalu.® ■Mn čigav je grad?® «Wieniawskih, velkomožni pane, Wieniawskih —» «Fantje — čez četrt ure sem spet tukaj — vi pa se medtem ozrite po kakem proviantu.» In stotnik Ilavlik je tekel kakor blazen v grad. «Kaj je z, njim?® «Res — slišite?® je kazal preplašeni poročnik Krippner v smeri proti reki Sami. »Prijatelji,® je pojasnjeval častnikom Havlikov prijatelj liana; «z Vladom sem skupaj od mobilizacije in ga poznam kakor svoje čevlje. Da ga boste razumeli! To je Čeh muzikant. V civilu je ravnatelj glasbene šole in skladatelj. Zrastel je s klavirjem kakor z najdražjo ljubico, in zdaj pomislite: že mesec dni ni videl klavirja! No, privoščimo mu to veselje in pojdimo! V najhujšem primeru ostane Moskalom za talca. No, idimo, klimo!* Medtem je Ilavlik begal po starem gradili, iz sobe v sobo. V sobi, kjer je bil naseljen štab in kjer sta ravno dva kadetna aspiranta zavijala mape in načrte in je korporal odstranjal telefon, se je za hip ustavil, kakor da nekoga išče. Potem je salutiral in planil v salon, kjer je zagledal črn klavir. Roka mu je v nedočakljivi naglici padla na klaviaturo. Zdajci je za trenutek obstal, pogledal je kup not in oko mu je obtičalo na zlatordečih platnicah z napisom Liszt. Liszt? Liszt? — Ne, ne, to ne spada v to razpoloženje! Nekaj tonov te dežele zaigraj! V duši so mu vstajale postave iz Sienkiewiczevih Križarjev, postava gospoda Wolodyovskega, Miczkievviczevega gospoda Tadeusza — in zdajci ga je zavzela melodija Chopinovega Noctur'na, srebrna, sanjava, kakor stkana iz luninih žarkov... Salon se je stresel od mračnih akordov, zastore na oknu je nekaj vzvalovilo — in ko je prišel potem krasni apa-sionuto, poln prirodne sile, mu je bilo, kakor da se je na njegovo roko tiho položila druga roka. To ni bila več dvo-ročna, ampak četveroročna igra, strastna, silna, vse prevladujoča ... Stotnik Ilavlik je končal. Nastala je tišina. Zdajci se je nenadno zabliskalo, razsvetlilo salon, in takoj nato je zagrmelo. Potem se je oglasila vojaška trobenta, ki je klicala na vzbuno. Ilavlik je pobral čepico, si jo nasadil na gluvo, toda v tistem hipu je začul v tišini salona globok vzdih. Vnovič se je zabliskalo. In zdaj, glej. pri oknu je zagledal v starem izrezljanem naslanjaču črno gospo. Sivi lasje in kakor kreda bel obraz so ga navdali z grozo. To je bila le sekunda, toda on je jasno ujel dvoje velikih žalostnih oči, zalitih s solzami, oči trpečih, prosečih, a tudi zahvaljujočih se. In koščena roka kakor da se je nekoliko dvignila in ga hotela zadržati, vsaj za trenutek, preden izpregovorijo usta. Kai vse je v tem hipu prešinilo Havlikovo glavo! Je li to privid ali resničnost? Osamela, vojni vihri prepuščena starka ali simbol iznova na križ. pribijane Poljske? Stotnik Ilavlik je z vso silo odprl vrata, begal po sobi, kakor da ga preganjajo furije, se zaletaval v stole, se spotikal ob preproge, dokler ni prišel slednjič ven. Zajahal je konja in dirjal skozi lipov drevored —• medtem ko so se za Sanom v oblakih prahu zdaj pa zdaj posvetile prve kozaške sablje... w Marija, grofica Wieniawska, je sedela kakor kip. Zdela se je sama sebi, kakor da je pogreznjena v globoke sanje. Grmenje, dež in bobnenje topov — kakor da je vse to sprejemala zadaj za steno svojih čutov. Tako daleč ji je bilo vse to. Tudi hrup in zmeda v gradu, topot prestrašenega in bežečega služabništva, mukanje krav — nič je ni prebudilo iz njenega zavzetja in strmenja. Zaman ji je prigovarjal stari Kazo, njen najzvestejši služabnik, zaman jo je rotil, naj zapusti grad, češ da je že najvišji čas in da že čaka zunaj kočija — stara gospa je nepremično sedela v starem naslanjaču. Slednjič ga je energično odpravila: «Pojdi, Kazo, pojdi! Jaz ostanem tukaj. Tu sem zrastla in tu bom tudi umrla.« Zunaj je topo počilo, potem je strašno zabobnelo, padlo je nekaj na tla, da se je zemlja stresla. «Presvetla naša gospa — — to —• —» «No, kaj? Lipa?« «Da, lipa — lipa — granate padajo sem —» Karel Čapek: KAKO JE IZGINIL Drugega septembra je izginil igralec Benda, mojster Jan Benda, kakor so mu pravili od takrat, ko je z enim samim zamahom dosegel enega izmed najvišjih klinov igralske slave. Drugega septembra se ni prav nič zgodilo. Postrež-nica, ki je prišla ob deveti uri zjutraj pospravljat Bendovo sobo, je našla posteljo razmetano in vse v neredu, kakor je bilo pri Bendi navada, le gospoda mojstra ni bilo doma. Toda to ni bilo prav nič neobičajnega. Po svojem skrajšanem načinu je spravila sobo v red in odšla naprej za delom. Dobro. Toda odslej ni bilo po igralcu Bendi ne duha ne sluha. Gospa Mareškova (to je postrežnica) se temu ni bog ve kuj čudila. Prosim vas, tile igralci, to so vam kakor cigani. Kdo ve, kam je šel igrat ali filmat. Toda po desetem septembru so pričeli povpraševati po igralcu Bendi. Moral bi bil priti v gledališče, kjer so se pričele skušnje za Kralja Leara. Ko ni bilo Bende niti k tretji skušnji, so se vznemirili in iz gledališča telefonirali doktorju Goldbcrgu, Bendovemu prijatelju, ali morda ve, kaj je z Bendo. Doktor Goldberg je bil kirurg in je z operacijami slepega črevesa zaslužil ogromno denarju. To je že takšna židovska specialiteta. Sicer je bil debel človek z debelimi zlatimi naočniki in debelim zlatim srcem. Gorel je za umetnost, sobo je imel od stropa do tal ovešeno s samimi slikami in je vdano ljubil igralca Bendo, ki je gojil do njega prijateljsko zaničevanje in mu z neko blagohotnostjo dovoljeval, da je zanj plačeval. To, med nami povedano, ni bila ravno malenkost. Pri vseh sardanapalskih krokarijah in divjih izgredih, ki so tvorili drugo plat znamenitosti velikega igralca, si ni bilo mogoče misliti tragične Bcndove maske brez žarečega obraza doktorja Goldberga (ki pa je pil samo vodo). Temu doktorju so torej telefonirali iz gledališča, kaj je z Bendo. Odgovoril je, da nima pojma, da pa bo pogledal k njemu. Nečesa pa ni povedal, namreč da ga že sam ves teden išče po nočnih lokalih in izletniških hotelih z zmeraj večjim nemirom. Mučila ga je slutnja, da se je Bendi kaj pripetilo. Bilo je tako: doktor Goldberg je bil, kolikor je mogel dognati, poslednji, ki je videl Jana Bendo. Nekako proti koncu avgusta je z njim podvzel še triumfalen nočni pohod skozi Prago; potem pa Benda ni prišel na noben sestanek več. Morda je bolan, si je končno rekel doktor Goldberg in se nekega večera odpeljal na Bendovo stanovanje. Bilo je ravno 1. septembra. Pri vratih je zvonil. Nihče ni prišel odpirat, toda znotraj je bilo slišati neki šum. Doktor je dobrih pet minut vlekel za zvonec. Zdajci so se zaslišali koraki, in vrata so se odprla. Med njimi je stal Benda, ogrnjen v domačo haljo. Doktor Goldberg se ga je prestra- «Moskali?» «Ne, Nemci — streljajo — da bi Moskalom onemogočili prehod čez San.« Nov pok, še hujši prasket, grad se je majal v temeljih. «Beži, Kaizo, le beži!« Toda to je govorila že v prazno. Stari sluga je medtem že izginil. Potem je ogenj skočil na streho drvarnice, rdeči plameni so metali fantastične odsvite v staro delavnico — strašno je počilo — strop se je sesul — padel na klavir, da so strune zaječale. Okvir dedovega portreta se je za-gugal — in zdaj jo je nekdo prijel za vrat —. «Moj Bog — Henrik — Henrik----------.» * Ko so jo drugi dan našli neki vojaki v razvalinah razstreljenega gradu, je sedela Marija, grofica Wieniawska, v svojem naslanjaču, kakor bi spala. Na grlu je bila črna rana od črepin granate — na hladnih ustnicah pa smehljaj. Kakor da ji je nekdo na klaviaturi njene duše igral njen noeturno. IGRALEC BENDA Šil: tako divji je bil videti slavni igralec. Lasje so mu raz-rnršeni in zlepljeni; brade si tudi že dober teden ni obril. Zdel se je upadel in umazan. «A, vi ste?« je rekel nevljudno. »Kaj želite?« »Za Boga, kaj se vam je pripetilo?* je presenečeno vzkliknil doktor. «Nič!» je odvrnil Benda. »Ne grem nikamor. Razumete? Dajte mi mir!« In Goldbergu je pred nosom zaprl vrata. — Drugi dan je izginil. Doktor Goldberg je ves v skrbeh buljil skozi debele naočnike. Nekaj tu ni bilo v redu. Od hišnika, kjer je Benda stanoval, je zvedel samo to, da se je tisto noč, morda je bilo \prav drugega septembra, ustavil okoli tretje ure pred hišo avto. Nihče ni izstopil, marveč le trobil je s hupo, kakor bi nekomu v hiši dajal znamenje. Slišal je, da je šel nekdo iz hiše in zaloputnil hišna vrata za seboj. Potem je avto odpeljal. Kakšen je bil avto, tega kajpak hišnik ni vedel, ker ga ni šel pogledat. Ob tretji uri zjutraj človek ne leze lz postelje, če mu ni treba. Toda hupa je trobila, kakor da se ljudem zelo mudi in ne morejo malo počakati. Gospa Mareševa je izjavila, da gospod mojster ves teden ni šel iz hiše (morda samo ponoči). Ni se bril in menda tudi ne umival. Vsaj videz je bil tak. Hrano si je dajal prinašati domov. Pil je konjak in se valjal po zofi. To je bilo vse. Zdaj, ko je začelo skrbeti tudi druge ljudi, kam je izginil Benda, je šel doktor Goldberg znova h gospe Mareševi. »Poslušajte, mamica,« je rekel, »ali veste, kakšno obleko je imel na sebi gospod Benda, ko je šel iz svojega stanovanja?« «Nobene», je rekla gospa Mareševa. «Saj to je tisto, kar mi ne ugaja. Bil je brez obleke. Vse njegove obleke poznam in vse vise v sobi. Niti enih hlač ne manjka.« »Da bi bil odšel samo v perilu?« je mislil doktor Goldberg in se čudil. »Niti v perilu ne,» je dejala gospa Mareševa, c n iti v čevljih. Prav to je čudno, gospod. Veste, vsak kos njegovega perila imam zapisan, ker ga nosim v pralnico. Pravkar so ga oprali, in jaz sem mu ga zložila in preštela. V perilniku ima osemnajst srajc, nobena ne manjka, tudi robec ne, prav nič. Samo enega kovčega ni, ki ga vedno jemlje s seboj. Če je odšel, je moral biti povsem nag.« Doktor Goldberg je bil zelo resen. »Mamica,» je rekel, »ko ste pospravljali drugega septembra zjutraj, ni bil posebno velik nered? Je bilo morda kaj razbito? Vlomljena vrata — ?» »Nered?* je menila gospa Mareševa. «Nered je bil kakor vedno. On, gospod Benda, je bil tak prašiček, gospod. Sicer pa tam ni bilo bog ve kakšnega nereda. Toda povejte mi, kam je mogel iti, če ni imel na telesu niti krpe?» Doktor Goldberg je vedel o tem prav tako malo kakor ona. V največji skrbi se je obrnil na policijo. «No prav*, je rekel policijski uradnik, ko mu je dr. Gold-bcrg vse razodel, kar je vedel. «Iskali bomo. Toda vse to, kar ste povedali, da je bil ves teden doma zaprt, da se ni bril ne umival, da se je valjal po zofi, pil konjak in se izgubil nag, to, gospod, se zdi, hm, da je nekak —» »Delirij*, je vzkliknil dr. Goldberg. «Da», je rekel uradnik. «Recimo samomor v blaznosti. Veste, pri njem bi se temu ne čudil.» «Toda morali bi najti vsaj njegovo truplo*, je menil doktor Goldberg. «In potem, kako daleč bi mogel priti nag? Pa čemu je vzel s seboj kovčeg? In voz, ki ga je čakal pred hišo —? Gospod, to je bolj podobno begu.» ; — V Trstu sem pa od 1908 do 1910 vodila slovensko gledališče v «Balkanu». Ne le da se sama rada spominjam teh dveh sezon, čeprav so bile razmere skromne, temveč sem prav zdaj ob sedemdesetletnici videla, da še me starejši tržaški Slovenci še vedno toplo spominjajb. Pokažem vam pisma. Posebno pa se spominjam tegdlb: 31. januarja 1908, ko sem bila v Trstu pravkar krepkeje pričela z delom, je-umrla v Beogradu znamenita srbška igralka Vela Nigrinova. Zagrebški gledališki list pa je k osmrtnici objavil mojo sliko, ki je bila zelo podobna Jslj-grinovi. Tole poglejte. Bila je prav tako naslonjena na stol kakor jaz, ko so me fotografirali ob gostovanju v Zagrebu. Danilo mi je takrat poslal iz Ljubljane tale list in pripisal, kakor vidite: «Draga Gusti, še boš dolgo Živela. Ne boj se smrti!*... Ne, smrti se nismo bali, tbda potrebni smo bili pobude. Saj je postajalo življenje vednb težje. Vrnila sem se v Ljubljano in moja vedna misejl'je bila, kako bi družini izboljšala položaj. Deželno gledališče so zaprli. V Tivoliju je slednjič bila moja poslovilna predstava. To je bilo leta 1913., ko sem se poslovild z Nušičevo dramo «Knez od Semberije*. Trdno sem se 'odločila, da odpotujem v Ameriko in se kakorkoli prebijpm in uveljavim in se čez leto dni spet vrnem. Sina sem vzela s seboj,- Danilo mi je rekel: «Le pojdi, pa mene in ofrdk se spominjaj...» Namesto enega leta se je moje ameriško bivanje, ki ga lahko imenujem tragično komedijo, raztegnilo na sedem let. Utrla sem si pota, dobila Hi^rn dobre zveze, igrala sem med Slovenci, pela sem1 žb plošče, prišla sem tudi že k filmu. Poglejte! — V črno usnje povezan, leži pred menoj tipkani Iibrefb «Equinoctional Stom*. Okusna, skoraj bibliofilska oprd- ma, čista in jasna kopija. Tucičev prevod za film po Vojnovičevi drami «Ekvinokcij», kjer je gospa Danilova želela uveljaviti svojo odrsko vlogo Jele na filmskem traku. Toda — — Morala sem po prevratu nazaj v domovino, sicer bi ne bila več sprejeta v Narodno gledališče. Vrnila sem se v Ljubljano leta 1920. Ostala sem dve leti doma., nato sem se še enkrat odpravila čez veliko lužo. Spet sem nameravala ostati eno leto, ostala pa sem štiri leta. Imela sem nov velik načrt, pa se je tudi ta izjalovil. Uprizoriti sem hotela «Kneza od Semberije* kot pantomimo v slogu Reinchardtovega «Mirakla». Bila sem v stikih z njim in s slavnim Stanislavskim, ki me je uvedel tu in tam. Hotela sem pantomimo zrežirati v velikem clevelandskem «Public Hallu*. Prostora je v njem za 25.000 ljudi, toda najemnina stane za en sam večer 25.000 dolarjev. Ali si morete predstavljati: tisoč ljudi lahko nastopi na odru. Gledališče je največje na svetu! Moji dragi ameriški rojaki so se pri vsej podjetnosti ustrašili visokih številk. Sicer pa sem imela v Clevelandu hvaležno delovno torišče. Dve in pol leta sem vodila slovensko gledališče v tamošnjem Narodnem domu. Vzgajala sem v dramatski šoli velike in male. Osem in sedemdeset otrok je bilo v moji vzgoji in smo igrali ljubke mladinske igre. danka in Metko* sem zrežirala tako, da so nastopali sami otroci kakor palčki in so tudi peli ob spremljevanju klavirja. Društvo «lvan Cankar* mi je stalo ob strani, in ne morem reči, da bi se bila kdaj koli med ameriškimi rojaki slabo počutila. Še vedno dobivam pisma: iz punčk so zrasla zala dekleta, nadarjene igralke. Slike mi pošiljajo in izražajo hvaležnost. Potemtakem si lahko mislite, da sem hotela še v tretje v Ameriko. In sicer letos na svetovno razstavo. Sin je še v New-Yorku. Nastopila bi spet med rojaki. Toda spet mi je račun prekrižan. Prijateljica, ki se je za pot odločila prej kakor jaz, se ne more vrniti. Upam pa vendar še, da bom videla Ameriko po starem pregovoru: v tretje gre rado. Laže bi šla kakor prvikrat, ko so mi sicer zagotavljali: «Gusti, ti si pogumna, ti boš igrala tudi v Ameriki!* — Doma pa sem pustila Miro in Silvo, medtem ko je Vera odrinila z Reziko Thalerjevo v nemške kraje in sta si utrli pot na tuje odre... Bilo je, gospod, nekaj tako tragičnih momentov, da jih je bolje pozabiti... Bolje pozabiti! — In kako je bilo po vaši drugi vrnitvi iz Amerike? — Nastopala sem v Drami do svoje igralske štiridesetletnice. To je bilo leta 1928. Igrala sem za benefico glavno žensko vlogo v Čapkovi komediji «Stvar Makropu-los.» Potem sem morala v pokoj. Toda kaj se pravi igralcu: pokoj? Kakor če vzameš ribi vodo. Vem: če se človek ne vsiljuje, nikamor ne pride. Jaz ne silim rada, priznam pa, da strastno rado igram. Vse vloge še znam, spomin me ni zapustil — naj potrkam po mizi! Zdrava sem, toda vsa moja sreča je bila le v tem, da sem se izživljala na odru. Ne dati igralcu dela se pravi, da ga živega pokoplješ. Potožila sem vam to in ono zastran gmotnega življenja, toda naj poudarim, da mi je duševno izživljanje bilo vedno poglavitnejše. Tudi danes bi še igrala, četudi bi zraven stradala. Pri meni leta ne veljajo, marveč le moč in volja. Z lahkoto sem se vselej učila. Tako sem naučila tudi Miro. Vsaka tiskana vloga je živela pred mojimi duševnimi očmi, jaz sem jo samo prebirala. Nikoli nisem poznala treme. Marija Strozzi-jeva se mi v Zagrebu, kjer sem večkrat gostovala, ni mogla načuditi, da lahko tik pred predstavo sprejemam obiske. Zakaj pa ne! Kadar sem stopila na oder, sem bila takoj vsa v vlogi, naj mi je bila pisana na život ali ne. Umaknil se je ves drugi svet v ozadje, zaživela sem, kakor sem pač morala na odru zaživeti z vsem ognjem svojega bistva, da so mi odrske deske resnično pomenile svet, oni skrivnostni svet, ki človeka priklene za vse življenje. Trdim: najlepši izmed vseh je igralski poklic. Najlepši, a najbolj nehvaležen. Seveda nehvaležen, če ga presojamo po vnanjem uspehu in po slavi. Je pa hvaležen za tistega, komur ni samo poklic, marveč vsebina življenja samega. Na odru se ves izživljaš in pri tem ostaneš večno mlad. Ko pade zastor, te slavno občinstvo kmalu pozabi. In vendar, gospodi, ali ste že videli in poznali igralca, ki bi sam rad nehal igrati? O, verjemite mi, da tega ne stori niti tisti, za kogar bi morda v resnici bilo bolje, da bi nehal. Še danes vem, kje stoji ta in ona tehtna beseda v vlogi. S prstom vam jo pokažem na sleherni strani. Kako dragi so ti spomini! Dražji skoraj od spominov na ljudi. In to je mnogo, ko vidite, kako sem sicer s spomini vezana na vse one tovariše in tovarišice, ki so svoj čas delali z menoj. Vedno sem bila trdoživa in sem vedela, da je treba trdo delati. Ameriška šola me je naučila, da mora biti človek pogumen. In bila sem pogumna. Občudovala sem Mihajla Pupina in se sprijateljila z njim. Pripovedoval mi je, kako je v mladih letih nosil opeko in kako ves svoj uspeh dolguje materi. Pravil mi je: «Kadar sem v sili, mislim samo na mater in vse mi gre po sreči.* Kupil mi je prve naočnike v New Yorku, in v tem je bilo nekaj simbola. Začele so se mi odpirati oči... Tudi jaz se vedno toplo spominjam matere, v resnici pa — kadar koli sem v duševni stiski — mislim na gledališče, potem je vse dobro ... Gospa Avgusta Danilova se v kramljanju ni prav nič utrudila. Segla je še med mape na polici. V dolgi vrsti pisem in posetnic so se nama predstavili prijazni čestit-karji. Odprla je drugo mapo, in v njej so bile fotografije njenih najboljših vlog. Prav za prav: skromna mapa in majhna izbira slik pri tolikem številu vlog! Potem je v tretji mapi kopica izrezkov iz ameriškega časopisja, poročila o nastopih Avguste Danilove s slikami in o njenih pogajanjih z režiserji, kakršen je bil Morris Gest. Pisma znamenitejših ameriških rojakov in anonimnih gledaliških entuziastov, ki znajo svoje spoštovanje izpovedati takole: «Velecenjena gospa! Pred. pet in dvajsetimi leti sem bil očaran ob Mariji Stuartovi in danes Vas pozdravljam kot Eleonoro Duše v Hasanaginici...» — Uživam ob tem, kako so me imeli radi. To je moje veselje, v tem še živim, drugače bi morala umreti od tuge, ker ne morem več igrati. 2e vidim, da bom morala spet pričeti z dramatično šolo, kakor mi je to že davno nasvetoval Betetto. Žilava sem in moram delati, zato sem pa zdrava. — In zdravja in dela vam želimo vsi, prav posebno po sedemdesetletnici — sem po domače pripregel svojo naknadno čestitko ... Nemara bi se še ne bil poslovil, ko bi ne bilo zanesljivega znaka, da je pogovor trajal res prav dolgo. V sosednji sobi je namreč papa Danilo že vstal in odgrinjal zavese sedmerih oken svoje velike polkrožne spalnice. Zunaj je še sijal sončni jesenski popoldan, toda skozi odprto okno je dahnil hlad in napovedoval spokojen večer. Artem. f DOLFE LAPAJNE V zagrebški bolnišnici je sredi septembra umrl profesor Dolfe Lapajne. Storil je to nekaj dni po svoji petdesetletnici. Ali se je ustrašil svojih let, ko je vendar želel, da bi ostal vedno mlad in fantovski? Ali pa se je njegova vedra natura, ki je sicer ljubila krepki dovtip in drastično šegavost, na mah zgrozila pred navalom nove evropske katastrofe? Da, slednje bi bilo prav verjetno. Dolfe Lapajne je bil umetnik. Umetnik, ki se je tolikanj izživljal v svobodnosti svojih nazorov, da mu je izven profesorskega poklica ostajalo le malo časa za slikarsko dejavnost. Pri vsem njegovem neoporečnem talentu so nam zato ostale le redke slike, največ akvareli, ki so v zasebni lasti. Bil pa je Dolfe Lapajne kot človek in umetnik tako prijeten in zanimiv tip, da ga ni mogoče pozabiti. V njem se je krepko izražala prostodušna humornost rudarske in staromeščanske Idrije, ki živi čisto svoje življenje. Bil je iz uglednega trgovskega rodu. Njegov oče Cene Lapajne je takisto bil dovzeten za kipeči humor in je užival zlasti ob idrijski besedni igri: «Achte, neune, zehne», kar se je po idrijsko prevajalo kot ženino priporočilo ljubemu možu, naj pazi na otroke: «Ahtej najne, Ceneb... Sin Dolfi je kot študent uganil marsikatero, da je ne samo ob karnevalu, marveč tudi ob dru- Adolf Lapajne: Jadrnice — Omišalj, akvarel NA MIROGOJU Adolf Lapajne: Benetke, akvarel gih preprostih dneh vzbudila pozornost in smeh. Ampak da se je odločil za umetniški poklic, je bila za trgovsko družino le malo huda. Dolfeta Lapajneta ni ukrotil nihče, pač pa bi lahko rekli, da je on znal ukrotiti marsikoga in da je nekoč v Zagrebu izpraznil celo kavarno. Seveda je tudi to bila zanj in za njegovo umetniško družbo le šala. Hotel je mnogo preizkusiti, mnogo videti in vsako reč na tem ničevnem svetu po svoje osoliti. Prepotoval je dobršen kos Evrope. V Afriko, v Egipt je šel uživat eksotiko, ko so tam ravno besneli najhujši punti po mestih. Spopadi na ulicah Kaira in Aleksandrije so mu bili prav tako všeč kakor večerne promenade po sloveči ženski četrti Ezbekije ali risarski užitek v tesnih egiptskih ulicah. Užival je življenje z odprtimi očmi in odprtim srcem. Jugoslavijo je navdušen prepotoval. Kot profesorju risanja se mu je zlasti v Ohridu odgrinjal nepozabni čar pokrajinske lepote. In ko se je od tam vrnil v Ljubljano na prvo državno realno gimnazijo, ni bil več oni stari, pravi Dolfe. Nastopala je po malem bolezen, ki je izpodjedala njegov humor in njegovo telesno čilost. Pred veliko, mračno novo dobo se je Dolfe Lapajne umaknil v zatišje Mirogoja in nam je prepustil v svobodno presojo, da ga ohranimo v kakršnem koli spominu. Dalje ko smo od njega, bolj nam je žal za njim. SLIKAR KRŠKEGA MESTA Obisk na razstavi Frana S. Stiplovška v Jakopičevem paviljonu Za miren pogovor z umetnikom ni v Ljubljani lepšega in prikladnejšega kraja, kakor je Jakopičev paviljon. Lepšega posebno tedaj ne, kadar v njem domuje umetnostna razstava. Prikladnejšega pa zato ne, ker preneka-tero uro — še prav posebno zgodaj dopoldne — ne moti j pogovora noben obiskovalec ... In tako je bilo tudi ondan, ko se je od nas poslovilo j poletje. Jutranje megla je še ležala do robov Tivolija I in se je lahno razprezala čez porumenele travnike in grede. S Stiplovškom sva sedela ali se sprehajala po I vseh treh sobanah Jakopičevega paviljona, kjer se je letošnjo jesen prvi izmed slovenskih likovnikov opogumil ! prirediti kolektivno razstavo, da pokaže spoštovanemu ljubljanskemu občinstvu številna olja, lesoreze in nekaj : risb. Razstavljene so vedute iz staroslavnega krškega me-i steca, starinsko učinkoviti lesorezi, dolenjske pokrajine v t nekoliko turobnih, pa vendar prijetnih tonih, polnih na-j diha tišine in romantike, vmes za soseščino nekateri krepki portreti in veliko tihožitje, katero mi ga je dan prej hvalil Jungnickel, mojster evropskega slovesa. (Na I begu iz vojnega hruma v sončno Dalmacijo je pohitel najprej gledat Stiplovškovo razstavo.) V tem lepem in 1 prijetnem okolju mi je Stiplovšek pripovedoval o svojem | življenju in delu. Gotovo, da me je zanimalo opisovanje, ; kako se izživlja slovenski umetnik v pokrajinskem me-; stecu, kjer že petnajst let na meščanski šoli odkriva mla-i dini svet umetnosti in si je razgrnil široko torišče umetni-I škega ustvarjanja, da je postal vnet poveličevalec kraja ! in pokrajine, kjer je našel svojo drugo domovino. — Sem pa prav za prav Primorec — mi pravi. — Mati : je bila Hrvatica. Rodil sem se v Malinski na otoku Krku. i Oče je bil iz Rogaške Slatine, v službi pri carini. Majhen ; sem se preselil v Trst in sem po nižji gimnaziji študiral pri Rendiču. V Firenco me je vleklo, pa oče ni dal: «Kaj boš bohem? Tega ne pustimi* Učiteljišče sem dovršil v Gorici. Bil sem med vojno dve leti učitelj in vojak v | Skednju in Barkolah. Po prevratu sem bil nekaj časa v [ Velikovcu, a po plebiscitu sem prišel v Maribor. Udeležil sem se leta 1920. prve skupne razstave štajerskih umetnikov v mariborski kazini. Takrat smo ustanovili klub «Grohar», ki mu je bil Cotič predsednik, jaz pa tajnik. Ker sem bil pol leta po nesrečnem plebiscitu brez službe, sem v Mariboru samo slikal. Potreboval sem še študija, zato sem se odpravil za poldrugo leto na Dunaj. Z Dunaja sem odšel v Zagreb, kjer sem živel od leta 1922. do , 1924. Tam so mi bili učitelji: Kovačevič, Vanka, Kljakovič j in Križman. Z Dolfetom Lapajnetom sva bila tam; bila sta ; tudi Olaf Globočnik in Mira Pregljeva. Z Dolfetom sva stanovala skupaj. To je bil dober človek, kolegialen fant. J Ko je že v grobu, se moram venomer spominjati njego-j vih grozovitih dovtipov v ateljeju, ki so šli seveda vsi na račun Mire Pregljeve. Dolfeta, menim, ne bo mogel pozabiti, kdorkoli je kdaj z njim živel. A to je bila trda 1 doba,- morali smo se vzdrževati čisto sami. Mariborski i župan Grčar me je takrat nekoliko podprl, pa sem ven-j dar v mizeriji zbolel in potem prebil leto dni v Mariboru, da sem se pozdravil. Dober prijatelj me je slednjič spravil v službo v Krškem. — Tako, zdaj sva pa tam in rad bi vedel, kako živi slovenski umetnik v provinci. Fran S. Stiplovšek (avtoportret) — Krško? Majhno, nekoliko dolgočasno, na oko pa močno prijazne mestece. Pokrajinsko je mesto z okolico zelo vabljivo za slikarja. Čudovito je Krško polje. Krško ima veliko zanimivosti, mikavna je starinska grupacija. Vsak potnik uživa z železniške proge razgled po dolgem pročelju našega mesta. Krška pokrajina je torišče živahne zgodovine od rimskih časov naprej. Tam doli okrog Drno-vega so našli že polno bolj ali manj dragocenih izkopanin, ki bodo bogatile novi krški muzej. Starinske hiše v mestu samem, med njimi hiša Valvazorja, kjer je preživel svoja poslednja leta, pa sosednja cerkvica sv. Duha, kjer bo nameščen novi muzej, stari kotički, zanimiva pročelja in slikovite skupine imajo zame venomer svoj tihotni čar. In prostrano Krško polje, ki slovi po kmečkih uporih, z vinorodno Trško goro in slikovitim Leskovcem, dalje v ozadju z Gorjanci in z romantično Stojdrago, z Libno onkraj Save, s slovečimi goricami v Sremiču nad Vidmom, romantična savska ožina proti Rajhenburgu z dominant- Fran S. Stiplovšek: Motiv iz Krškega (lesorez) nim Šmohorjem in trapistovskim samostanom — to je vendar kar razkošno obilje za likovnega umetnika. Ne manjka dobrih, starih umetnin, zlasti ne v kapucinskem samostanu; tudi nekateri knjižni zakladi so čisto v skladu s tem, da sta v protestantovski dobi našla v bogatem Krškem zavetje Bohorič in Dalmatin. Mnogoteri znameniti ostanki pričajo o nekdanji blaginji. Danes pa je to naše mesto, kakor pravimo, na šibkih gospodarskih nogah. Magnatske hiše so opešale. Treba bi bilo nekaj več podjetnosti, pa bi se Krško razvilo v krasno letovišče. — Kako delate? — — Doma in zunaj. Uredil sem si prav ustrezen atelje, zelo rad pa iščem motivov tudi po mestu ali slikam v okolici. O obojnem vam priča razstava. To je le del materiala,- doma imam še polno slik, lesorezov in risb. Marsikaj kmalu zavržem, če mi ni všeč. Mnogo mi pa tudi raznesejo. — Kateremu klubu pripadate? — Nobenemu. Po vojni sem se pridružil klubu mladih, potem sem se v Ljubljani pridružil Slovenskemu liku, s katerim sem se tudi udeležil razstave leta 1935. v Zagrebu. Naslednje leto sem zbolel in dve leti sploh nisem mogel delati. Pomislite, kako je umetniku, ki ga po angini napade sklepni revmatizem in mu docela onemogoči, da bi z rokami držal svinčnik ali paleto. Imel sem leto dni dopusta, samo počasi sem si opomogel. Lani sem spet začel po malem z ogljem. Prvi je bil tistile veliki portret dr. Fenca in potem je šlo dalje. — Ali je tale vaša obsežna razstava žetev enega samega leta? — Ne vse. V glavnem je iz zadnje dobe tole, kar je razstavljeno v glavni dvorani. Drugo je iz različnih časov v zadnjem desetletju. — Pa vendar mnogo. Lahko bi se reklo, da vas samota v majhnem mestecu navaja k delu in da si ne želite mnogo stikov z velikimi mesti. — No, včasih si človek že poželi velikega mesta, da bi malo porogovilil in se oddahnil. Redno zahajam v Zagreb na razstave. S Tomislavom Križmanom sem stalno v stikih zastran grafičnih stvari; vedno me vabi k razstavam. Zdaj imam tudi boljše zveze z Ljubljano. Čez mejo hodim najrajši v Italijo. Kjer je sonce, tam je življenje. Ni mi bilo dano, da bi bil študiral daljšo dobo v tujih umetniških središčih, zato si tem bolj želim potovanja. — Prisvojili ste si čisto lastno tehniko v grafiki kakor v slikarstvu. Fran S. Stiplovšek: Kapucinska cerkvica v Krškem — Sem realist. Preveč ekstremen nisem bil nikoli, čeprav sem sodoživljal vse povojne struje v naši likovni umetnosti. Hočem priti vsaki stvari do jedra; površna obdelava me ne zadovoljuje. Pa čeprav sem realist, je v meni precej romantike. Da sem na pravi poti, sem spoznal pred desetimi leti, ko so se Dunajčani dokaj vneli za moja olja, nakar me je Hagenbund kot svojega dopisnega člana ponovno vabil na razstave. Ljubim tišino, kričeč nisem. Prejšnje čase sem napravil vrsto figuralnih reči, potem sem spet zašel v pokrajinarstvo. Hočem zajeti bistvo pokrajine, in v tem pogledu mi mnogo nudi ne le Krško, temveč sploh Dolenjsko po svojem mehkem značaju, ozračju, ljudskih tipih, vinogorski romantiki, po luči, vedrini in zgodovini, po samih elementih, ki lahko zadovoljujejo umetnika. Nisem in ne bom se naslanjal na nobeno šolo. Hodim svojo pot in se navdušujem za vsako stvar, ki me ogreje. Sebi se pa ne morem izneveriti. Lahko, da sem kdaj tvegal ali tvegam skok sem, skok tja, toda zmeraj se vračam na svojo pot. — Kje ste doslej razstavljali? — Na Dunaju, v Pragi, Hodoninu, Berlinu, Amsterdamu, Bruslju, Londonu, Parizu, Firenci. Samo z grafiko sem se udeležil razstav v Parizu, Firenci in Barceloni. Precej grafičnih del sem prodal v Pragi, olj pa nisem prodajal. Tale je zdaj moja prva razstava po bolezni. Hotel sem po dolgem času dokazati, da še živim in da tudi delam. — Načrti? — Se kar sami porajajo. Vse, kar trdno skleneš, se ti po navadi izjalovi. Pa pride dan, pride trenutek, ko se ti vzdrami navdušenje, in delo kar samo zraste v tebi in nato pred teboj. Ostanem v Krškem. Kaj bi drugega trdil v teh časih! Pokrajinarstvu se bom še bolj posvetil. — Pa portreti in naročila? Razstava in katalog kažeta, da je vrsta umetnin v zasebni lasti. — Po naročilu niti ne delam rad, razen če me motiv zanima. Priznam pa, da provinca ni brez zanimanja za umetniško delo. Če bi bile razmere take, kakršne so bile do leta 1930., bi se dalo lepo živeti, ljudje bi kupovali, kakor so kupovali takrat. Danes pa marsikateri inteligent na deželi ne zmore honorarja za umetnino, in tako je kupovanje v obrokih prešlo tudi v kupčije z umetninami. Dosti je naše inteligence, ki bi si rada olepšala dom z umetninami. Treba je, da smo umetniki za tak aranžman dostopni, če vidimo, da gre za iskreno ljubezen do umetnosti. — Moja beležnica se je precej odebelila z zapiski. In'že je skozi meglo posijalo sonce na prag Jakopičevega paviljona. Prišli so tudi obiskovalci: nekateri literati in slikarji pa stanovski tovariši umetnikovi, da mu bodo za družbo in da se po svoje razgovorijo ob posameznih umetninah. Stopila sva s Stiplovškom še enkrat okrog po vseh treh sobanah. Razgledala sva se še po lepotah krškega mesta, po Sv. Rozaliji in Posavju. Tihotna Mirna, romantična Kostanjevica pa nekateri motivi z Rakeka in Cerknice, kamor zahaja umetnik na počitnice, in resni obrazi umetnikovih znancev so zrli v naju s sivih sten. Čakali so obiskovalcev, ki naj spoznajo eno izmed najzanimivejših mestec pod paleto in rezilom mladega slovenskega umetnika. Artem. Fran S. Stiplovšek: Stari most (orig. lesorez) Fran S. Stiplcvšek: Na božji poti ob porcijunkuli v Krškem Fran S. Stiplovšek: Stari Marolt iz Kostanjevice Fran S. Stiplovšek: Sv. Rozalija v snegu Fran S. Stiplovšek: Valvazorjeva hiša v Krškem in cerkvica Sv. Duha (bodoči krški muzej) VOJNA KOVIN Kdo izmed nas se spominja, da je liil aluminij še pred svetovno vojno skoraj nepoznana kovina? Saj je bil prod osemdesetimi leti še tako redek in drag, da si je dal francoski cesar Louis Philippe za slavnostne priložnosti narediti jedilni pribor iz aluminija, medtem ko so se morali drogi gostje pri dvorski pojedini zadovoljiti z zlatim priborom. Leta 1886. so začeli po flallovem elektrolitičnem postopku izdelovati aluminij in odtlej šele izdelujejo to kovino po industrijsko. Danes je aluminij nekako dvakrat dražji, kakor med, pa trikrat lažji, tako da je v resnici cenejši kakor ta vsakdanja kovina. Od leta 1910. se bojuje aluminij z železom za nadvlado v industriji. Prvo zmago ji; dobil v kuhinji, kjer je izpodrinil železo. Potem je prodiral v železniške vagone, v nove mostove in ladje. Nato se je uveljavil pri avtomobilih in slednjič pri letalih. Velikih modernih letal si ne moremo misliti brez aluminijevih kril, posod, strojev in vijakov (propelerjev). S tem se ujemajo tudi številke, ki govore o pridobivanju aluminija: v Zedinjenih državah so ga leta 1900. pridobili 8000 ton, luni pa 625.000 to-n Najboljša lastnost aluminija je njegova lahkost in odpornost zoper oksidacijo. Tudi v bodoči vojni bo odločala lahkost, odpornost in trdnost. Že zdaj pričenja aluminij boj z novim tekmecem, magnezijem. Skupaj z jeklom se mora aluminij braniti pred berilijem, ki se izvrstno zliva s tako težkimi kovinami, kakor je baker. In vse kovine se bodo morale složno braniti proti nevarnemu tekmecu, kakor so razne umetne tvarine. Danes ostajajo te tvarine še na robu sfere kovin, toda kmalu bodo že uspešno tekmovale pri grad bi letal, avtomobilov in hiš. Kakor vsaka vojna, se konču je ludi vojna kovin z mirom. To je mir na smeli šču, kjei složno i bilo presenečenje — zdaj pa tole!« Sturi Novakovi so že žarele oči, a vendar je še hotela vedeti: »Kaj pa tale dva tisočaka, fant?« »Mama, to ste tudi našli? Vidite, včeraj dopoldne sem šel po denar k tvrdki, za katero sem delal glavna vrata, pa sem ga od samega razburjenja pozabil v žepu. Saj nisem vedel, kako me bo Minka sprejela. Ta dva tisočaka sem dal nalašč na stran, da bi tudi jaz nekaj prispeval k novi kuhinji, ki jo pojdeva danes z Minko kupovat.« Ko je bila kmalu nato poroka Tončka in Minke in sta klečala pred oltarjem pod sliko Križanega, je gorela največja in najtežja sveča z modrim plamenom. Toda kakor je bila sveča težka, tako lahko je bilo Novakovi materi pri srcu. Veselo je pogledala proti nebu in njena usta so se srečno smehljala in šepetala zahvalno molitev. Cim več prosiora, tem udobnejša In lepša Je vožnja. Podobno Je pri zajtrku. Bela kava nam bolj ugaja, če je pripravljena z dobro mero »Pravega Francka«, kajti ta kvalitetni dodatek daje kavi fin okus In lepo barvo ter Je poleg tega zdravju koristen. Franck kavni pridatek J. Spala: 'Josncuž je žjiL&o.SLunm Marta je plesala z Markom Šilukom. Smehljala se je prav tako kakor vse druge navzoče ženske in je odgovorila na Markove nesmiselnosti v enako lahkem tonu, kakor bi to storile vse druge ženske. Marko Šilu k je bil vitek, plavolas mož; njegova kariera mika vsa mlada dekleta, in njegovi doživljaji privlačujejo vse ženske te družbe. Marta na primer ve, da Sonja Lokarjeva, ki se naslanja na visoki bife in drži v vitkih prstih čašo ohlajene sadne pijače, komaj čaka, kdaj se bo Marko z Marto približal, da mu bo napila s pogledom izpod povešenih trepalnic. Ve tudi, da je na Marto ljubosumna. Marti je tudi znano, da Marko Šiluk v srcu niti malo ne simpatizira s Sonjo. Marko Šiluk je tu zategadelj, ker je polovica navzočih mož njegovih starih prijateljev. Z nekaterimi sc poznal še izza študijskih let. Ve tudi, da se rad giblje v svetu deklet in žen, ki mu kažejo svoje zanimanje. Marko Šiluk je mož, ki zna zmešati vsa ženska srca z enim samim pogledom, potem pa se vsem umika. Čudno je, da so mlade žene bolj zaljubljene kakor ogorčene. Pri vsem tem pa je Marta prepričana, da je neka napetost med njo in Markom že od prvega trenutka, ko sta se seznanila. Marko šiluk je nevaren človek. Nihče ga ne poskuša prisiliti, da bi se malo bolj posvečal Sonji, ki se pojavlja povsod, kjer je povabljen Marko. In nihče bi tega tudi ne prisilil, du bi ne plesal vsak drugi ples z Marto in bil nekoliko obziren do Tomaža. Toda Tomaž ni ljubosumen. V svojem petletnem zakonu ni bil še nikoli ljubosumen, zato ga tudi Marko Šiluk ne more vznemiriti. Tomaž stoji na drugem koncu dvorane, in Marta ve, da govori z možmi o svojih poslovnih rečeh. Marta pleše z Markom, se smehlja njegovim besedam in Sonjinemu prizadevanju, včasih pa pogleda tudi na drugi konec dvorane. Marta ve, da je Tomaž zatopljen v poslovne pogovore, ve pa tudi, da čuva vhod v dvorano tako dolgo, dokler ne pride Mira. Mira je lepa temnolaska in prava ženska. Vznemirja ozračje okrog sebe. Marta ne bo nikoli pozabila na Markov pogled, ko je prišla takrat Mira k njima. V naglici, z vročično nestrpnostjo kakor vselej je stopila v sobo, kjer je sedela Marta s Tomažem pri običajnem večernem pogovoru. In z njo je prišla sapica zunanjega življenja, drugačnega, naglega, opojnega življenja, nevarnega za moža Tomaževih let. Tomaž je bil v starosti, ko so moški na meji ljubezni in trgovine. Bolje povedano: ko prehajajo v čisto poslovni svet, a jih močan vrtinec življenja še lahko potegne za seboj. Mira je prišla v njuno življenje v tem trenutku. Prišla je v svojem temnem klobuku in z žarečimi očmi, v katerih so se po-bliskovale iskre, ki jim podležejo moški že prvi večer. Razpršila je okrog sebe nemir in vonj močno utripajočega življenja. Potem je odšla, in za njo je ostal mučen molk. In Marta ni mogla niti reči, da sovraži Miro. Čutila je njeno brezskrbnost in znala oceniti čar njenega bitja. In pri tem je mislila na novost njenega pojava in na pet let svojega zakona, v katerih je Tomaž dan za dnem spoznaval vsak tresljaj njenega srca. Potem je prišel Marko šiluk in ji je povedal neštetilo nevarnih neumnosti. Znal jo je najti povsod in vselej je prišel malo prej kakor Tomaž. Pri tekmah, doma, v gledališču, pri znancih. Marta je imela na primer občutek, da bi danes ne bil prišel Marko sem, ko bi ne bila povabljena ona in Tomaž. Sicer pa je Sonja, ki je bila večkrat kar neprijetno odkritosrčna, povedala to Marti pred Tomažem: «Hodim povsod tja, kamor sta vidva povabljena. Zato ker bo tain gotovo tudi Marko Šiluk.» Marta se je malo prestrašila, toda na srečo Marko ni bil ljubosumen. Dejal je: «Sva prav dobra prijatelja z Markom, poznam ga že iz študijskih let.» V resnici je čutila Marta hlad, ki se je zadnji čas vsilil med njo in Tomaža. V poslednjih dneh se ji je zdelo, da se ji Tomaž skoraj izmika. Prihajal je tako pozno domov, in nekoč, ko je našel doma Marka, se je opravičil, češ da mora takoj zopet oditi, in se je res kmalu odpeljali. Ne, nikoli ni bil ljubosumen. In v Marti je vstajala divja želja, da bi storila nekaj prismojenega, da bi ne ostala na strani in zlasti, da bi ne ostala sama v trenutku, ko bi nedvoumno ugotovila, da je Tomaž podlegel Mirinemu izzivanjih In potem je segla po telefonu, da bi povabila Marka in preživela večer z njim, se mu vrgla v naročje in končala samo to, kar je slutila. Nazadnje pa jo je vselej zalil val hrepenenja po prihodu Tomaža. Toda njuni večeri so bili krajši in manj zgovorni. Marta je odhajala v svojo spalnico in mislila na dva moža: na Tomaža, ki se je izpremenil in je blodil po njunem skupnem domu kakor tujec, in na Marka šiluka, viharnega, potrpežljivega in od dne do dne bolj vsiljivega. Marta si je bila v svesti škandalov in preokretov, ki so razvezovali nekatere zakone, toda pri svojem zakonu ni na to nikoli mislila. Ali je mogoče, da bi bilo tudi pri njej tako? To je večkrat premišljevala, še nikoli ni nobeden izmed naju ničesar takega storil, menda tudi Tomaž ne. Pa vendar se ji je zdelo, da je ta trenutek strašno blizu. Mira je za štirinajst dni odpotovala, včeraj se je spet vrnila in danes so jo tukaj vsi pričakovali. Marta je vedela, da bo privihrala kakor živelj, ki razburja živce in srca polovice navzočih, živce in srce Tomaževo. Mira očitno sploh ni računala s tem, da bi mogla Marti povzročiti kako bolest. V zadnjem času ji je neštetokrat pokazala, da smatra njeno zadevo za cisto odkrit primer, in je gotovo verjela, da se Marta v zadevi svojega moža ne bo vmešavala. V njej je bilo nekaj sebičnega, sama ni mogla za to, in Marta je zaradi tega ni mogla obsojati. Mira je bila tako privlačen človek! Marta se izprehaja sem in tja z Markom. Čez nekaj časa se domisli, stopi k Tomažu in izpregovori z njim nekoliko besed. Toda naredi dva koraka, in nekdo zraven nje pravi: »Mira je tukaj!* Mira je tukaj! si ponavlja Marta, pogleda k vratom in jo vidi. Mira ima prelepe lase in ženski obraz, ki ga tudi danes lahko izmenujemo pikantnega. Njene oči so globoke, nagle in žareče. Mira vstopa z naglimi, drobnimi koraki, in Marti se zdi, da okrog nje strašno šumi. In Tomaž gleda odzadaj čez vso dvorano na prihajajočo Miro. V enem trenutku se sreča njegov pogled z Martinim, toda le za hip. Mira se površno klanja sem in tja in gre naravnost k Tomažu. Tomaž jo gleda kakor zamaknjen, ko drži njeno roko v svoji. Marta začuti Markove prste na svojem laktu. Stisne se z ramo k njemu. «Mira je spet lepa*, pravi brezbarvno. Marko zmigne z rameni. »Prav za prav je to čudno*, pravi. »Vsi to trdijo, ampak mene ta tip žensk ni nikoli mikal. Marta, ali je tir vaše srce, ki tako močno bije? Ali se nočete malo izprehoditi zunaj*? Oba sta enako močna in se ne preneseta, Mira in Marko; zato je tako, si misli in se obrne, da bi odšla skozi visoka vrata v toplo noč. Pod zelenim drevjem hodi po vrtu, stisnjena k Marku. Ali jo Marko šiluk ljubi? Obrača se k njemu in se ustavi. Radu bi ga naravnost vprašala, toda ustraši se. Murkov pogled je žgoč, in njegov obraz je nevaren. Marta se zagleda v njegove ustnice; ima lepa usta. Marta se zaveda nevarnosti in se lahno odmakne. Ah, Tomaž! Ali je tukaj, zraven v dvorani? Ali daleč, v drugem mestu, ali več let daleč? Z Miro ali brez nje? Ne, Marta, če pride to, ne bo tako strašno, kakor si mislila; tu je Marko, glavno je, da je tukaj Marko in da je tako zaljubljen, tako mlad po hrepenenju in pogumu, da zažiga tudi v njej iskrice vznemirjenju, v katerih se pogreza celih pet let s Tomažem... Potem sedi na stari kameniti klopici pod košatim drevesom. Murko stoji za njo — Murta čuti na čelu vroč dih. Ves svet izgublja v tem trenutku neprijetne obrise, razsvetljena okna dvorane, smeh in govor in godba se izgubljajo, z njimi se oddaljujeta Mira in Tomaž, in Marko govori blazne besede o svojem odpotovanju; »Martu, hočete z menoj?* »Daleč? Zelo duleč, Marko!* sliši Marta samo sebe in se smehlja. »Ne-kam, kjer sveti sonce dan in noč in kjer hodijo tuji ljudje po vroči, nenasitni zemlji.. .* Marta zapira oči, svet se ziblje v melodiji, prihajajoči iz odprtih oken. »Tomaž*, pravi Marta; toplota Markovega diha izgine, sliši ga prihajati. »Tomaž ljubi Miro», pravi kratko Mn rko. Tomaž ljubi Miro. Marta si teh besed ni še nikoli rekla; to je čudno. To zveni ostreje kakor vse predstave. Tomaž ljubi Miro. Mira je kakor lepa stvarca. Lahko seže roka po njej prej, kakor se tega kak mož zave. Toda Tomaž je še tu, čisto blizu je celih pet let njunega življenja. Ne, Tomaž ni nikoli ljubil Mire, Tomaž ne, Tomaž bi to povedal, gotovo bi povedal, si misli. Marta bi najrajši vstala in se šla prepričat, ali Tomaž in Mira... V tem trenutku se spomni, kako je Tomaž božal njene lase. Obrne se k Marku. Njegov obraz je tako mlad, morda je res mlajši kakor ona. Marko ima nekoliko ženske ustnice, ji pride na um. Rada je imela senco skrbi na Tomaževem čelu, vselej je bila zadovoljna, kadar je njen mož govoril z njo o zasebnih poslovnih zadevah. Včasih ji je prinesel kake račune, uganjala sta neumnosti in se smejala pri izpolnjevanju kake menice kakor dva otroka, ki imata tako reč prvič v roki. «Ako bi vi gotovo vedeli, Marta, da Tomaž ...» «Ne*, pravi Murta, ki tega noče slišati. «Pojdite in prinesite mi kozarec nečesa, pojdite!* Gleda za tem vitkim in mladim možem in začuti strašno osamelost, ker ni pri njej več Marka, in vse njene misli se sučejo spet okrog Tomaža in Mire. Podpira si čelo z rokami in zapira oči. Rada bi si s silo nazaj priklicala tisti trenutek na vrtu, toda Markov obraz Lovska. Ondan se je čudil lovec začetnik, ki ga je vzel prijatelj s seboj na lov: «Zakaj zapiraš eno oko, kadar streljaš?« »Prismoda! Mar misliš, da bi kaj za-del, ako bi zaprl obe oči?« Nesporazum. Gospod Luznar je prišel v gostilno z namenom, da si bo naročil kaj prav posebnega.'Vprašal je natakarja: «Ali imate žabje krake?* «Ne, gospod,* je odgovoril natakar, »revmatizem imam, zato tako nerodno hodim.« Pri seji spiritistov. «Tiho,» je rekel medij, »vidim duhu vaše žene ...» »Kaj pa pravi?* «Nič, molči.« «Potem pa ni ona!« je zdaj podoben samo mlademu dečku, ki ga je opijanil trenutek, in Marte se polašča utrujenost in otopelost. «In če bi Tomaž ne ljubil Mire*? pravi glas za njo. Marta zre predse in potegne z rokami po čelu. Tomažev glas spoznava po sladkih tonih petih let, nekaj, kar ji je nadvse blizu, ji zalije srce. »Tomaž!* pravi bolestno trudno in se nasloni. «Ko bi bilo vse to samo nesrečno nezaupanje v poslednjih dneh,» govori Tomaž, «ko bi bilo vse to le neumnost umikanja drugega pred drugim — in prav za prav za nič in nič, Marta .. .* Marta počasi vstaja. «Mislila sem, da je Mira — tako lepa*, pravi. Tomaž se smehlja. Na ves obraz se smeje. Marta ve, da ga takega ni videla že več mesecev. «Nekaj strašnega je raziti se zaradi golega nesporazumljenja, Marta. Ti in jaz sva bila ljubosumna brez vzroka, morda zaradi enega pogleda*, pravi potem. In Marko, ki je prihajal s kozarcem v roki, je dolgo zrl tja, kjer je pustil Marto. Dva človeka sta tam, mož in žena. In Marko šiluk pozna Tomaža. Neopažen stoji nekaj časa na koncu poti in odboj svetlobe iz oken riše na njegovem mladem obrazu ostre črte. «Na zdravje!« pravi zamišljeno Marko Šiluk, dvigne kozarec k ustom, potem pa ga vrže v mehko travo. Nato odhaja tiho proti razsvetljeni verandi, zakaj Marko šiluk zna, četudi se je nevarno zaljubil v Marto, biti eden izmed tistih malo ljudi, ki se olikano in obzirno umaknejo s poti pred srečo drugih. Profesor. »Zakaj ni vzela vaša hčerka tistega profesorja?* »Ampak prosim vas — on ji je vsa pisma, ki mu jih je pisala, vračal popravljena!« Grožnja. Ona: »Poslušaj, Mirče, če te še enkrat zalotim, da poljubljaš našo kuharico, bom kuhala sama!« * On: aškandal, kako slabo je tale ulica razsvetljena!« Ona: «Le nikar ne bodi krivičen! Ko še nisva bila poročena, si vedno pravil, da je razsvetljava te ulice neopravičljiva potrata luči.« * «Dragi prijatelj, za klobase, ki si mi jih poslal, se ti lepo zahvaljujem. Pri vojakih vse prav pride. V moje veliko veselje je stalo na romanu, v katerem so bile zavite, »Nadaljevanje sledi*. V tej nadi te lepo pozdravlja Tvoj Miro.« * Kmet: «Prosim nekaj za pokvarjen želodec.« Lekarnar: »Kdo pa si je pokvaril želodec?« Kmet: »Doslej še nobeden — ampak jutri imamo pri nas svatbo.* «Tisoč ajalca * «Prijatelj« izhaja vsakega 5. v mesecu. Rokopisi se ne vračajo. Odgovorni urednik Emil Podkrajšek v Ljubljani. Naročnina je: Letno 12 številk revije «Prijatelj» Din 62'—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tel. 21-32. Ce se plačuje v obrokih, je četrtletna naročnina............Din 16*— Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani. Za tiskarno odgovoren Framcč Pintar. KLIŠEJE ENO- IN VEČBARVNE JUGOGRQFIKQ LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP 23 Z D RAVJ E , , s pomočjo zdravilnih svojstev ze- lišč, odnosno «H e r s n n č a j a», mešanice posebnih zdravilnih ze-lišč po predpisu doktorja R. W. Pearsona, šefa zdravnika v Ben-galiji (Angl. Indija). ^ ' Po dolgoletnih izkustvih je do- ločena vrednost «H ersan čaj n», in sicer z nedvomnim uspehom pri boleznih: pri poapnenju arterij, pri bolezni krvnega obtoka, ženskih boleznih, med menstruacijo (mesečnim perilom), pri migreni, revmatizmu, boleznih ledvic in jeter, motnjah v želodcu, pri zastrupljen ju, zapeki, protinu, črevesnih boleznih, herneroidih, pri splošnem in prenaglem debelenju, zoper zgago. — «Hersan čaj» se dobi v vseh lekarnah. Vzorec Vam pošlje brezplačno: RADIOSAN, ZAGREB, Dukljaninova 1 Reg. btev. 14.091/1935 Otono Ring-a tekoči lep Sy n d eti ko n skleji, zlepi, skifa vse. Joie Žabjek KNJIGOVEZNICA LJUBLJANA DALMATINOVA 10 Najmodemeje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črralni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za «ŽENO IN DOM» TELEFON 24-87 \ \\\ I / // / l * Hcipcavi 9« „J3ackitwm ** \\ DR.QETKE.RS pecilnim praškom PRESKRBITE SI PRAVOČASNO DOBRO OBUTEV 48321-646 l>in 15.— 28425.6608 Din 29.— Ženski lakirani čevlji iz gumija z /.a 2105-61000 Din 29.— “'ZSZ ir,.,™- -....................- - rss vodi*. ♦167-68802 Din 79.— Prinašamo bakamlže, ki jih nosijo najrajši poljedelci in delavci. Mastna kravlna in nepromočljivl gumi-Jastl (KHiplati so najboljša garancija njih trpežnostl l.aklranc otroške opanke z ojačenimi podplati in lepim okraskom, Za jesen in zimo najboljša obutev zu podeželske otroke. 7225-44 Din 39.— Kadar sc vrnete domov z dela, se boste najboljše odpočili v teh udobnih coputah iz volnenega dubla z debelimi filcastimi podplati, prevleče ulni z usnjem. 46317-609 Din 29.— Oglejte sl te tople čevlje za mrzle jesenske dneve! Izdelani so Iz volnenega sukna s trpežnimi gumijastimi podplati. Otroški Din 19.—. ženski Din 25.— in moški Din 29.— 5861.24804 Din 49.— Srčkani otroški čeveljčki kombinirani ročumo jih posebno radi njih n osti laka, finim boksom. Pripo-udob- 3967-64941 Din 129.— Visoki moški čevlji iz boksa z usnje, niml podplati in gumijastimi petami. Odlikujejo se posebno s svojo u-dobuo široko obliko 2625-66155 Din 79.— Lahki usnjeni čevlji iz boksa z usnjenimi |MMlplati |n srednjimi petu ml Udobni za vsako priliko 0707.68001 Din 39.— Močno in udobne opunke z usnjenim jermenom in z gumijastimi pod plati, ki so ojačeni z žeblji. Lub je napravljen iz enega kosu, zuto ni nevarnosti da bi se razdvojil 6922-44609 Din 59________ Okusni In močni otroški čeveljčki is močnega boksa z usnjenimi podplati in petami 9 iilgotr iviee : Kavice za delo in dom. Priljubljene so zlusti gospodinjam. C'EftL.1 A NE Din 0.— Tople dolgotrujne in poceni nogavice za štrupuc. Neophodno potrebne so zu gumijasto obutev. 28997-693 Din 99 Moški gumijasti lakirani čevlji, pod. ložnl s toplo flanelo. Pozimi jih nosi ves svet, ker so v njih noge vedno tople in suhe. Posebno poceni otroške patent bombažne nogavice. Pela in prsti so ,c posebno ojačeni.