O J COCCUS (j \ CöC^) Cu^y r- maj *68 posebna izdaja iff ŠOU H v v Ljubljani Tribuna List študentov ljubljanske univerze 58. letnik, 765. Tribuna (posebna izdaja Maj '68), januar 2017 Datum izida prve številke 8. december 1951 Zapis v razvidu medijev Ministrstv a za kulturo: zaporedna številka 1492 ISSN (International Standard Serial Number): 0041 - 2724 Izdajatelj SOU v Ljubljani Kersnikova 4 / Pivovamiška 6, 1000 Ljubljana Telefon: +386 1 43 80 200 Faks: +386 1 43 80 202 Elektronski naslov: info@sou-lj.si Matična številka: 5133734 ID za DDV: SI55049745 TRR: SI56 0201 0001 8933 202 Za izdajatelja Andrej Klasinc, direktor Klemen Peran, predsednik Uredništvo Kersnikova 4 / Pivovamiška 6, 1000 Ljubljana Elektronski naslov: tribuna.urednistvo@gmail.com Spletni naslov: www.tribuna.si Člani uredništva Ana Pavlic, odgovorna urednica Marko Hočevar in Luka Krošl, gostujoča urednika Ilustracija: Mihaela Romanešen Oblikovanje: Eva Žagar Programski svet Damjan Vinko Klemen Balanč Jernej Kaluža Aleš Šteger Ana Pavlič Lektura Urška Honzak Naklada 500 izvodov Izjava o avtorstvu Tribuna je izključno avtorsko delo študentov, če ni drugače navedeno. Tribuna izhaja pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu ime priimek / Tribuna za nekomercialno rabo v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na www.creativecommons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1, Ljubljana. -Uvodnik- Marko Hočevar in Luka Krošl........................................................................................................1 - Članki - 1. Stanje univerze pol stoletja po študentski revoluciji: Je potrebna reforma univerze? (Gaber Aleš)...................................................................................................................................3 2. Junij 1968: študentski odziv na politično-gospodarsko situacijo (Filip Draženovič).........................................................................................................................10 3. 1968 v skandinavskem kontekstu (Nejc Jordan).................................................................................................................................14 4. Novi začetki kritične psihologije (Ana Rehre, Gaja Vatovec)............................................................................................................18 5. Maj 1968 in Sartre: Upanje, zdaj! (Nas tj a Vidmar)..............................................................................................................................22 6. Francoski film in maj 1968 (A IjažSkrlep).................................................................................................................................26 7. Strukturalizem, doksa in maj '68 (Luka Krošl)...................................................................................................................................29 8. Dileme s habitusom: reprodukcija, spremembe, refleksivnost (Marike Gruhar)............................................................................................................................34 9. Althusser: med »teoretskim« antihumanizmom in idealizmom (ŽigaHorvat).................................................................................................................................39 10. Antihumanizem ali svoboda? Protislovja Foucaultovih subjektov (Tihor Rutar).................................................................................................................................44 - Recenzije in komentarji- 11. Martha C. Nussbaum: Women and Human Development. The Capabilities Approach. (Minea Rutar)................................................................................................................................49 12. Daniele Ganser: Natova skrita vojska: Operacija Gladio in terorizem v zahodni Evropi. (Marko Hočevar)...........................................................................................................................53 13. Ob obletnici zasedbe Filozofske fakultete UL (Gaber Aleš).................................................................................................................................57 UVODNIK Leto 1968, leto velikih turbulenc, ki je ostalo v spominu predvsem zaradi študentskih demonstracij, ki so bile, lahko bi rekli, eden od znanilcev, daje bil povojni konsenz tako na liberalnokapitalističnem Zahodu kot tudi na realsociahstičnem Vzhodu zgrajen na trhlih tleh. Študentske demonstracije po svetu so bile namreč izraz nečesa veliko večjega in pomembnejšega in ne zgolj poskus pridobivanja določenih pravic za študentsko populacijo. Vsekakor je ključno vprašanje, ali je maj 1968 enovit in enoznačen Dogodek. Gaje ustrezneje razumeti kot navidezno skladnost heterogenih tokov, kot v delu Homo academicus predlaga Pierre Bourdieu? Ah je mogoče ravno zaradi svoje heteroge-nosti maj 1968 prispeval k neoliberalni reakciji in restavraciji kapitalističnih odnosov dominacije z drugimi sredstvi? Ali je maj 1968 torej prispeval k vzniku neolibe-ralne hegemonije? Tega vprašanja ne gre kar spregledati, saj se zdi, da se je kapitalizem ravno s kulturalizacijo razrednega boja, s produkcijo in zadovoljitvijo želja, s poudarjanjem (potrošniške in podjetniške) svobode posameznika uspel restavrirati in iz historično specifičnega obdobja povojnega kapitalizma vzpostaviti in okupirati nova področja, ki služijo ustvarjanju vedno novih presežnih vrednosti. Po drugi strani je pomembno izpostaviti tudi vprašanje (množične) politične akti-vacije subjekta, ki je bila v povojni razporeditvi političnih sil vsekakor nekaj novega. Človeško delovanje in aktivacija subjekta je eno od vedno perečih tako teoretskih kot tudi praktičnih vprašanj, okrog maja 1968 pa je vprašanje subjekta dobilo tudi nove in drugačne teoretske razlage. Prišlo je namreč do množične aktivacije subjekta; in to v času, ko je večji del »svobodnega« sveta živel v družbi blaginje, še neposredno preden so se pokazali jasni znaki razpok v povojnem keynesijanskem konsenzu. Torej, struktura je bila še relativno stabilna, ideološki aparati so še delovali, a je hkrati prišlo tudi do množičnega upora. Danes, torej v časih, ko se zdi, da je kapitalizem kot svetovnoekonomski sistem v krizi, je refleksija teh vprašanj v kontekstu maja 1968 lahko inspirativna in tudi poučna: kako ne ponoviti napake izpred skoraj 50 let ter iz boja ne iziti kot ponovni poraženec? Čeprav se zdi, da je ta tema včasih že preveč izpostavljena in prevečkrat analizirana, smo uspeli na relativno nove in drugačne načine osvetliti nekatera ključna vprašanja, ki so se porajala okrog leta 1968. V časih, ko se zdi, da se počasi, a vztrajno, krha tudi neoliberalni konsenz, je jasno, da je nujno reflektirati pretekle boje in se učiti iz njih. Zaradi tega smo v pričujoči tematski številki Tribune poskušali leto 1968 premisliti in osvetliti s številnih heterogenih zornih kotov. Eno ključnih vprašanj, ki je mobiliziralo študente v tistem času, se je dotikalo materialnih pogojev študentov; kako so razumeli univerzo, kako je to vplivalo na množičnost študija in kako bi po avtorjevem mnenju morali razumeti univerzo danes, so vprašanja, ki jih v svojem članku obravnava Gaber Aleš. Filip Draženovič naslavlja dogajanja v jugoslovanskem in še bolj specifično v slovenskem kontekstu. Poskuša orisati, kako je študentska gibanja in maj 1968 reflekti-ralo slovensko zgodovinopisje, hkrati pa obravnava tudi zahteve in pripravljenost oblasti na dialog s študenti v Ljubljani. Skandinavija je v veliki večini primerov refleksije maja 1968 popolnoma pozabljena. Nejc Jordan poskuša orisati hete-rogenost v zahtevah skozi daljše časovno obdobje in ne zgolj v kontekstu študentskih gibanj; prispevek se osredotoča predvsem na razlike med Švedsko, Norveško in Dansko. Refleksija prelomov in sprememb paradigem v psihologiji, bolj natančno, nastanek kritične psihologije kot odgovora na kontekst maja 1968 je v središču prispevka Ane Reberc in Gaje Vatovec. Nastja Vidmar se v svojem članku ukvarja s percepcijo dogodka skozi oči takrat revi-taliziranega filozofa in literata Jeana-Pau-la Sartra, prav tako pa aktualizira nekatere podmene in se posledično sprašuje —pravzaprav odgovarja -, kaj se iz tega lahko naučimo danes. Filmska produkcija in tudi specifično filmski festival v Cannesu leta 1968 sta v središču analize Aljaža Škrlepa; v kontekst postavlja tudi odziv filmske industrije neposredno na gibanja v Franciji in po svetu. Luka Krošl poskuša v svojem prispevku prikazati, kako se je strukturalizem na eni strani delil na raziskovalni program, na drugi pa na gibanje dokse. Posebej natančno se osredotoči na koncept dokse. Metodološki holizem (in teoretski holi-zem) ter individualizem sta - vs aj navidezno - še danes nezdružljivi teoretski paradigmi v filozofiji in sociologiji. V svojem prispevku se Marike Grubar ukvarja predvsem z Bourdieujevima konceptoma ha-bitusa in človeške narave, ki ju poskuša umestiti v prej omenjeni kontekst. Ključno vprašanje, s katerim se vsak v svojem članku ukvarjata Žiga Horvat in Tibor Rutar, je vprašanje agenta/subjekta in možnosti avtonomnega in smotrnega delovanja. Oba premišljata antihumani-stično pozicijo, prvi v delih Louisa Althus-serja, drugi pa v delih Michela Foucaulta. Iz tega izhaja prikaz, da je njun teoretski antihumanizem v kontekstu maja 1968 precej problematičen, hkrati pa se nam zastavi vprašanje, kako je do tega lahko potemtakem sploh prišlo. Na koncu pričujoče številke se nahajajo dve recenziji in en komentar. Minea Rutar analizira knjigo Marthe Nussbaum Women and Human Development. The Capabilities Approach. Marko Hočevar poudari ključne poante v knjigi Daniela Ganserja Natova skrita vojska: Operacija Gladio in terorizem v zahodni Evropi. V zaključnem komentarju Gaber Aleš kot udeleženec dogodkov in ne kot nevtralni opazovalec strnjeno opiše in analizira dogajanja v prvem tednu zasedbe Filozofske fakultete jeseni 2011. Naslovljene tematike, zbrane v tej številki Tribune, torej odpirajo prostor za ponovni premislek maja 1968, za katerega se zdi, daje danes, leta 2016, ponovno potreben. Luka Krošl in Marko Hočevar ČLANKI STANJE UNIVERZE POL STOLETJA PO ŠTUDENTSKI REVOLUCIJI JE POTREBNA REFORMA UNIVERZE? V prispevku bomo premislili nekatere postavke, ki v študentskem boju niso pogosta tema. Skušali bomo pojasniti opažanja in občutke dela študentov humanistike in družboslovja o tem, da univerza in kvaliteten študij izginjata. Problemu se bomo približali tako, da bomo najprej povedali, kaj je ključno za univerzo kot institucijo vednosti. Nato bomo predstavili nekatere značilnosti Humboldtovega modela univerze in pogoje zanj. V zaključku bomo obravnavali problem slabe splošne izobrazbe in nezmožnost branja teoretskih besedil z vidika množičnega študija. Uvod Javno razpravo o stanju visokošolskega izobraževanja zadnjega pol desetletja v Sloveniji določajo poskusi vsakokratne vlade po spremembi ključnega zakona bodisi zaradi uvajanja neoliberalnih rezov' bodisi zaradi zasledovanja ciljev prodajanja izobrazbe potencialnim kupcem izven Evropske unije. Slednje je kritične študente, profesorje in univerzitetno skupnost postavilo v utrujajočo pozicijo hranjenja statusa quo. Prvi se borijo predvsem proti vsem oblikam šolnin oziroma proti omejevanju dostopnosti študija, drugi si prizadevajo ohraniti stabilnost svojih delovnih mest in pogoje dela, ki še omogočajo sanje o zlatih časih univerze. A zdi se, da procesi, ki univerzo že nekaj časa spreminjajo v neko drugo institucijo, potekajo že dlje časa. Masifikacija visokošolskega izobraževanja Najbolj očitna sprememba na področju visokošolskega izobraževanja v zadnjih desetletjih je skokovito povečevanje števila študentov in študentk. V Franciji je število študentov naraščalo takole: 78.000 leta 1930, 137.000 leta 1950, 500.000 do 600.000 leta 1968, leta 1985 skoraj milijon, v devetdesetih letih med 1.200.000 in 1.500.000, leta 2001 pa skoraj 2.300.000.^ Za Slovenijo bomo navedh dva sklopa podatkov. Najprej navajamo podatke o gibanju študentske populacije na Univerzi v Ljubljani (vsi vpisani študenti): 1674 leta 1930, 5612 leta 1950,9414 leta 1968.^ Sledijo podatki za univerzitetne programe v Sloveniji (vsi diplomanti posameznega leta''): med leti 1980 in 1990 je bilo vsako leto med 2000 in 3000 diplomanti. Leta 1990 je presežena številka 3000, leta 1995 pa 4000. V nadaljevanju sledi hitro ' v pr\ em poskusu noveliranja Zakona o visokem šolstvu (2012) je med drugim šlo tudi za to, da bi odpravili zakonsko določeno neposredno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev, kar bi v takratnih zaostrenih finančnih razmerah pomenilo odpuščanja, neopravljeno delo pa bi padlo na pleča ostalih zaposlenih. ^ Drago B. Rotar, Univerzitetna avtonomija. (Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009), 29. ^ Smerkolj, Breda. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, ur. Modic. Roman (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969), 638. " Diplomanti v tem kontekstu ne pomenijo tistih, ki so diplomirali, temveč pomenijo tiste, ki so uspešno zaključili posamezno stopnjo izobraževanja, torej so diplomirali, magistrirali ali doktorirali. povečevanje. Leta 2001 je diplomantov 6163, leta 2000 jih je 10407, leta 2015 pa 12196.^ Opažamo torej naraščanje števila študentov, kar vpliva tudi na sam študijski proces. V nadaljevanju bomo skušali odgovoriti, kako množični študij vpliva na naravo univerzitetnega izobraževanja. Kaj je univerza? Preden odgovorimo na zgoraj zastavljeno vprašanje, se moramo vsaj približati odgovoru na težko vprašanje: kaj je univerza? Ena od opredelitev je, da je univerza skupnost profesorjev in študentov {lat. universitas magistrorum et scholarium). Zgodovina uči, da le skupnost profesorjev ali le skupnost študentov, ki profesorje kar najema, ko pa z njimi ni zadovoljna, jih odpusti, nista modela, ki bi funkcionirala. V francoskem kontekstu je s študentsko revolucijo prišlo do tega, da v vodstvenih organih fakultet ne sedijo le profesorji, temveč tudi študenti. Podobno zahtevajo standardi kakovosti, ki so nastali na podlagi bolonjske reforme, čeprav iz drugih razlogov.® Druga opredelitev je, daje univerza celota vse vednosti, torej tisto, kar skupaj tvorijo vse fakultete. V srednjeveškem kontekstu so univerzo tvorile artistična (filozofska), pravna, medicinska in teološka fakulteta. To se razlikuje od današnjega pojava multiverze, pri kateri gre za zgradbo, ki le administrativno povezuje različne fakultete. Tretja opredelitev univerze je sociološkega tipa in je bolj kompleksna, saj govori o univerzi kot kompleksnem prostoru dialoga in antagonizma. Univerzo naj bi tako na eni strani tvorih tisti, ki se ukvarjajo s klasičnim akademskim delom (npr. ekonomisti), njihov protipol pa so tisti, ki kritizirajo predpostavke njihovega dela (lahko so tudi izven fakultetnega esteblišmenta, npr. predstavniki historičnega materializma). Drugo polovico univerze tvorijo tisti, ki se ukvarjajo z aplikacijo klasičnega akademskega dela (npr. sodelujejo pri oblikovanju zakonov), in tisti, ki opravljajo delo javnih intelektualcev. Ti se delijo na dva dela, in sicer na intelektualce, ki nastopajo večinoma v medijih, in tiste, ki gredo na teren med ljudi (po Gramsciju organski intelektualci). Po tej shemi^ je za optimalno delovanje javne univerze ključno, da vsi štirje deli med seboj komunicirajo, čeprav so pogosto v antagonističnem odnosu. Ključno vprašanje univerze je torej, kaj je tisto, kar omogoča skupnost med študenti in profesorji, kaj je tisto, kar omogoča, da iz delov (fakultet) nastane celota (univerza), in kaj je tisto, kar omogoča dialog med antagonističnimi interesi. Naša teza je, da je treba odgovor na to vprašanje iskati v smeri avtonomnosti univerze kot družbene institucije. Zgodovinsko gledano je namreč razvidno, daje ravno področje avtonomije univerze tisto področje, kjer se krešejo sile. Avtonomija univerze v zadnji instanci pomeni svobodo v izbiri tem raziskovanja, natančneje, pomeni, da univerzitetna skupnost sama določa kriterije in merila, po katerih se presoja znan-stvenost bodisi področja bodisi visokošolskega učitelja. Zaradi tega je univerza kot družbeni prostor zaznamovana s stalnim bojem za avtonomijo bodisi z religioznimi bodisi s posvetnimi oblastmi, ki jim ^ Spletna stran Statističnega urada RS. Diplomanti terciarnega izobraževanja - splošni pregled. ' Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS št. 40/2014). ' Michael Burawoy, »Redefining the Public University: Developing an Analytical Framework«, Institute for Public Knowledge, zadnji dostop 8. november 2016, http://publicsphere.ssrc.org/burawoy-redefining-the-public-university/. ni v interesu preizpraševanje statusa quo. Posledično iz tega sledi, da so običajno najbolj na udaru ravno humanistične in družboslovne fakultete. Življenje Pierra Abelarda, misleca iz 12. stoletja, je nazoren primer boja za intelektualno avtonomijo. Najbolj nazoren primer poseganja v avtonomijo univerze najdemo v nacionalsocialistični ureditvi, v kateri je imel Führer pravico imenovanja ključnih oseb na univerzi'*. V podobni situaciji smo se znašli tudi slabo desetletje nazaj, ko je prva vlada Janeza Janše predstavila idejo, da bi državna komisija, torej institucija izven univerze, dobila pristojnosti habilitiranja, vlada bi imenovala direktorja univerze, hkrati pa bi zmanjšala pristojnosti senata in rektorja®. Kakorkoli, avtonomija univerze, torej avtonomija profesorja do svobodnega raziskovanja, kar konec koncev pomeni tudi svobodo v poučevanju, je velik pojem, odkar je cesar Friderik Barbarossa leta 1158 izdal Costitutio Habita, s katerim je univerza v Bologni zakonito postala kraj, kjer se raziskovanje razvija neodvisno od sleherne oblasti."^ V pravni ureditvi Republike Slovenije je avtonomija univerze zapisana celo v ustavo (58. člen). Avtonomija univerze torej omogoča profesorjem, da poiščejo odgovor na katerokoli vprašanje, ta način delovanja v redu vzrokov in razlogov pa posledično študentom omogoča, da argumentacijo profesorja preizprašajo oziroma vanjo podvomijo. Privzemimo, daje slednje minimalna formula razmerja vednosti, ki poleg opredelitve univerze kot skupnosti profesorjev in študentov v jedru velja tudi za drugi dve opredelitvi. Da bi iz različnih fakultet dejansko nastala univerza kot celota vednosti, mora namreč obstajati akademska kultura, ki mora omogočati vsaj dialog med različnimi šolami mišljenja. Podobno mora veljati za zgornjo opredelitev univerze kot tvorbe, ki nastane v primeru dialoga njenih različnih ali celo nasprotujočih si delov. Neodvisnost argumentacije od nosilcev moči oziroma vsaj prednost moči argumenta pred argumentom moči je ključna v vsaki od teh opredelitev. Po tem kratkem ovinku, ko smo ugotovili, kaj je ključno za univerzo, se lahko vrnemo k našemu izhodiščnemu vprašanju. Kako torej množičnost študija vpliva na univerzitetno izobraževanje? Humboldtov model univerze in njegovi pogoji Zdi se, da masifikacija univerzitetnega izobraževanja ne vpliva na kakovost univerzitetnega izobraževanja, saj se pravica profesorjev do avtonomnega raziskovanja v osnovi ni spremenila, kar pomeni, da je poučevanje še vedno neločljivo povezano z raziskovanjem. Študentje po tej logiki niso nič na slabšem, saj so še vedno deležni zadnjih spoznanj v znanosti. A če preučimo Humboldtov model univerze, za katerega je značilna neločljivost poučevanja od raziskovanja, bomo ugotovili, da ni tako. Ključna lastnost Humboldtovega modela univerze je namreč v tem, da ne raziskujejo le profesorji, temveč tudi študenti. To pa je jasna razlika v primerjavi z današ- * Taja Kranibevger, »Nemške univerze iii njihova politika v obdobjiinacioiial socializma: naklepna politizacija vednosti, antiintelektiializem in odprava avtonomije«, Sodobna pedagogika 64, št. 4 (2013): 30-49. '' Zdenko Kodelja, Pet minut demokracije, ur Mojca Drfar Murko (Ljubljana: Liberalna akademija, 2008), 247-257. Drago B. Rotar, Univerzitetna avtonomija (Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009), 20. njim študijem humanistike in družboslovja, kjer se raziskovanje za večino študentov začne šele z zaključkom magistrskega študija. Humboldtov model univerze ob zavedanju njegovih pogojev dobro povzema naslednji citat: »Zato tudi univerzitetni učitelj ni več učitelj, študirajoči nič več učeči se, ampak raziskuje sam, profesor pa njegovo raziskovanje vodi in ga pri tem podpira.«" Konceptualno vzeto v Humboldtovem modelu univerze torej raziskujejo že študenti bruci (»raziskuje sam«), a ne v maniri današnjih seminarskih nalog. To pomeni, strogo vzeto, da prvi dve stopnji na današnji univerzi na področju humanistike in družboslovja nista več univerzitetni, saj se pravo raziskovanje začne šele na doktorskem študiju. Za razumevanje Humboldtovega modela univerze so ključni njegovi strogi pogoji obstoja. Ključni pogoj je zrelost učenca. Ta določa, kdaj učenec ni več nekdo, ki se uči, temveč nekdo, ki študira, torej študent: »Učenec je zrel, ko se je pri drugih naučil toliko, da se je zdaj zmožen učiti za samega sebe. Na šoli [gimnaziji — dodal G. A.] je npr. njegov jezikovni pouk zaključen, ko pride tako daleč, da lahko z lastnim trudom in uporabo razpoložljivih pripomočkov z gotovostjo razume vsakega pisatelja, v kolikor je ta dejansko razumljiv, in da se, na podlagi svojega splošnega poznavanja jezikovne zgradbe nasploh, hitro in lahko študijsko loti vsakega danega jezika.«'^ Zrelost za Hu-mboldta torej ne pomeni odraslosti oz. nekakšne psihološke trdnosti, temveč pomeni dovoljšno znanje, ki subjektu omogoča postavljanje svojih lastnih raziskovalnih vprašanj. Takšno pojmovanje pa je v močnem nasprotju z danes uveljavljenim ver-jetjem'^, ki ga utrjujejo tudi različne verzije t. i. aktivnih pristopov v učenju (od projektnega dela do izkušenjskega učenja - v ta sklop spadajo tudi razne evalvacije in študentske ankete), da sta ključni vidna aktivnost in želja študenta. Problem teh pristopov je v tem, da pozabljajo, da sta aktivnost zaradi aktivnosti same in želja študenta kot taka brez ustrezne podlage v znanju banalni. Za Humboldta je dovoljšno znanje tisto, kar daje legitimnost aktivnosti in želji študenta {»učiti se za samega sebe«) in ne obratno. V tej perspektivi je dovoljšna količina znanja tista, ki iz učenca naredi študenta, kar pomeni tudi spremembo vloge profesorja, saj ta ni več učitelj, ki bi učenca poučeval o osnovah, temveč ga vodi in podpira pri njegovem raziskovanju. Količina znanja je torej tisto, kar povzroči bolj enakovreden odnos med študentom in profesorjem. Dva problema Ravno na področju dovoljšnega vstopnega znanja pa danes lahko slišimo vedno več kritik. Komisija za kakovost Filozofske fakultete UL je v svoje letno poročilo npr. zapisala: »Opažamo padanje ravni znanja pri študentih, ki vstopajo v prvi letnik študija.«'" Na enem od jezikovnih oddelkov Filozofske fakultete UL dajo študentom prvega letnika rešiti diagnostični test. Ta od njih zahteva, da umestijo osebnosti, kot so Vergilij, Voltaire, Bismarck, v stoletje oziroma v obdobje. Podobno morajo storiti še za izbrana znana dela, like " Willielni von Humboldt, Gesammehe Schrifien. (Berlin: Preiissisehen Akademie der Wissenschaften, 1920), zvezek XIII, 279. Pra\ tam. Za splošni pregled problematike glej knjigo: Marie-Claiide Blais, Marcel Oauchet in Dominique Ottavi, O pogojih vzgoje (Ljubljana: Kitina. 2011). Letno poročilo 2015 (Ljubljana: Filozofska fakulteta UL, 2015), 8. in pomembne zgodovinske dogodke. Rezultati naj bi bili zaskrbljujoči. Zanimive stvari opaža tudi eden od profesorjev na bežigrajski gimnaziji: »Ko sem v razredu pokazal sliko arte-fakta iz neolitika in povedal, da je iz leta 2700, je dvignila roko odličnjakinja in me vprašala: Pred našim štetjem ali po njem? Potem sem začel sistematično preizkušati, kako so dijaki sposobni povezovati podatke. Takole sem jih provo-ciral. Rekel sem, da se je v 11. stoletju romanski slog razpasel po vsej katoliški Evropi. Zakaj pa ne po Ameriki, sem jih še vprašal. Večina sije nadela videz strašnih intelektualcev in začela razpredati, kako je ameriška mentaliteta drugačna od evropske. Približno eden na razred se je smejal in rekel, da je to zelo nesramno vprašanje. No ja, kakšen je tudi rekel, da Amerike v 11. stoletju še niso odkrili, in mi dal vedeti, da sem jaz butelj (smeh).«'^ Drugi pogoj, ki ga Humboldt postavlja kot kriterij, po katerem lahko presodimo, ali je učenec zaključil gimnazijsko izobraževanje in lahko nadaljuje svoje izobraževanje na univerzi, je zmožnost branja vseh besedil in študiranja tujih jezikov: »Na šoli je npr. rije gov jezikovni pouk zaključen, ko pride tako daleč, da lahko z lastnim trudom in uporabo razpoložljivih pripomočkov z gotovostjo razume vsakega pisatelja, v kolikor je ta dejansko razumljiv, in da se na podlagi svojega splošnega po- znavanja jezikovne zgradbe nasploh hitro in lahko študijsko loti vsakega danega jezika.«'^ Zelo popreproščeno povedano, za Humboldta je zmožnost branja težkih teoretskih besedil pogoj za vstop na univerzitetno raven izobraževanja. To pa je še eno od področij, ki danes povzroča težave na humanistiki in družboslovju. Takole stanje na svojem področju dela ocenjuje eden od zaposlenih na ljubljanski univerzi: »Vsajpolovica študentov ima ob vstopu na univerzo resne težave z izražanjem in ne obvlada slovnice in pravopisa. Se precej večji delež je tistih, ki nimajo razvitih zadostnih umskih sposobnosti za samostojen študij. Ker v dosedanjem izobraževalnem procesu niso bili v zadostnem obsegu primorani vztrajati pri miselnih naporih branja daljših in bolj zapletenih besedil, ročnega računanja in pomnenja, večina brucev družboslovja in humanistike ni zmožna brati in razumeti teoretskih besedil. Ustreza jim nadaljevanje 'piflarskega' načina izobraževanja s kampanjskim učenjem iz učbenikov in skript namesto študija izvirnih besedil.«'^ Obstaja torej kar nekaj indikatorjev, da oba ključna pogoja — količina znanja, ki bi učenca povzdignila v študenta, in zmožnost branja teoretskih besedil - za univerzitetno izobraževanje na področju humanistike in družboslovja danes nista izpolnjena.'^ Jifi Bezlaj, intervju. Sobotna priloga Dela 6. fi. 2016, zadnji dostop 5. november 2016, http://www.delo. si/sobotna/inatere-bi-me-verjetno-!in-c al e-c e-bi -knj igo-skiisal-predstaviti - kot- mladinski -roman, html. " Humboldt. Gesammelle Schriften, zvezek XIII, 279. " üorazd Kovačič, »Kakršno gospodarstvo, takšna šola«, Gea 20, št. 9 (2010): 26. Pri tem seje treba vprašati tudi, kakšen nafin dela ustreza profesorjem, ki so že prilagojeni na delovanje sistema. "V prispevku se ne ukvarjamo z vsemi vidiki pojava. Ce bi namreč želeli k problemu pristopiti celovito, bi morali ugotoviti, kako sistem napredovanja profesorjev v univerzitetni hierarhiji vpliva na padanje kakovosti. Problem »publish or perish« je resen problem, ki izhaja iz procesa komercializacije in poblagovljenja znanja. Množični študij in reforma univerze Množični študij v kontekstu problemov, ki smo jih identificirali s pomočjo Hum-boldta, danes na področju humanistike in družboslovja pomeni, da se profesorji s pospešeno hitrostjo spreminjajo v učitelje, študenti pa v učence, ki ne študirajo, temveč se učijo. Velik problem je tudi branje teoretskih besedil, saj mine kar nekaj let, preden so študenti tega sposobni. Takšna je bila tudi moja osebna izkušnja. K vsemu temu bi morali dodati še vplive bolonj-ske reforme, ki so še dodatno prispevali k poslabšanju pogojev za študij. V tem kontekstu se nam zdi nujno, da se premisli o reformi bolonjskega študija, ki bi zgoraj identificirane probleme vzela v ozir in spreobrnila ali vsaj ustavila potekajoče procese. Eno od reform je predlagal francoski filozof Amaud Renaut.'® V njegovi zastavitvi prva stopnja študija postane splošno izobraževalna in še vedno množična, druga stopnja predstavlja študij temeljnih znanj izbrane znanstvene discipline in je tudi bolj selektivna, na tretji pa sledi ozka specializacija znotraj področja v tesni navezavi na raziskovanje. Prednosti takšne reforme so številne. Prvič, sprememba prve stopnje študija v podaljšano gimnazijo priznava stanje, ki je že realno obstoječe, oziroma si pred njim ne zatiska oči. Pri tem pa je ključno, da širokemu delu prebivalstva omogoči poglobitev splošne izobrazbe na način, ki odpravlja kulturne neenakosti za uspešen študij. V praksi to pomeni, da na prvi stopnji ne bi šlo za katerokoli splošno izobrazbo, tem- več za profihrano splošno izobrazbo, ki je ključna za študij temeljnih vsebin na drugi stopnji.^'^ Slednje je v veliki meri združljivo z zahtevo po kompenzacijskem izobraževanju, ki bi odpravilo primanjkljaje v znanju in usposobilo študente za branje težkih teoretičnih besedil. Vendar je takšna reforma prve stopnje v nasprotju z nameni bolonjskega duha po skrajševanju študija in po tem, da naj že prva stopnja proizvede zaposljive diplomante, torej s tem, da naj bodo programi bolj strokovno usmerjeni. Drugič, takšna reforma univerze morda omogoča, zlasti ker se sooči s problemi, da na drugi stopnji že pride do pravega univerzitetnega študija, saj so študenti sposobni tudi raziskovati. Ce bi bil študij na prvi stopnji namreč naravnan na branje temeljnih del, na poznavanje različnih šol mišljenja in zgodovinsko prepletanje idej, bi na drugi stopnji seminarsko delo že lahko predstavljajo zametke resnega raziskovanja. Namesto zaključka Univerza oziroma, bolj natančno rečeno, posamezne fakultete potrebujejo reformo, saj bi bilo v primeru njene izvedbe bolj verjetno, da so študenti na drugi stopnji zmožni postavljati lastna raziskovalna vprašanja, kot pa v primeru, da se reforma ne izvede in je reševanje situacije odvisno od zavzetosti posameznega študenta in nekaterih profesorjev. A takšna zastavitev odpira skoraj več vprašanj, kot daje odgovorov. Eno od ključnih vprašanj, ki se zastavlja, je, kako doseči konsenz o pro-filirani splošni izobrazbi, ki bi bila ključni Prav tako bi morali obravnavati splošne trende na področju izobraževanja. Bistvo teli trendov je, da je znanje videno kot smiselno, le ko prinaša kratkoročno korist in ko je dojeto kot orodje. Bolonjskarefonna je te trende pospešila in poglobila. Načini izobraževanja in vsebine, ki širijo obzorja duha, omogočajo emancipacijo in krepijo posameznikovo samostojnost, so v obstoječem sistemu potisnjeni na margino. V prispevku gre zato, da pokažemo tisto, kar je v samem jedru dobrega delovanja univerze. " Zdenko Kodelja. »Družba znanja in konca izobrazbe,« Problemi 46, št. 6/7 (2009): 101. Renaut tako za bodoče študente filozofije npr. predvideva splošna znanja s področja genetike, saj bo brez slednjih filozof težko podajal dobre sodbe s področja bioetike, še težje pa bo v dialogu s tistimi, ki se s področjem genetike ukvarjajo. del študijskega programa na dodiplomski stopnji. Drugo vprašanje je vprašanje didaktike, saj obstoječi visokošolski učitelji niso usposobljeni za poučevanje profili-rane splošne izobrazbe. Tretje vprašanje je vprašanje binamosti v visokošolskem sistemu. Omenjamo ga, ker če v vsebini, organizaciji in izvedbi strokovnih in univerzitetnih študijskih programov ni velikih razlik^', to na svoj način kaže na izgubljanje pojma univerze. A kakorkoli. Na Univerzi v Ljubljani je v teku uvajanje vstopnega kompenzacijskega leta za študente brez slovenskega državljanstva, ki ne znajo slovensko. Morda bi veljalo tovrstni projekt nadgraditi v smeri kompenzacijskega leta za vse študente, za katere bi se izkazalo, da ga potrebujejo. Gaber Aleš UCO^ CT,'C ; O / I " Resolucija oNacioiiahieni programu visokega Šolstva 2011-2020: Razsežnosti, cilji in ukrepi, zadnji dostop 7. November 2016, littp://www. drznaslovenija.mvzt.gov. si/chO ls02.html. JUNIJ 1968: STUDENTSKI ODZIV NA POLITIČNO-GOSPODARSKO SITUACIJO zbornik Študentsko gibanje: 1968-72, ki ga je leta 1982 izdala ZSMS. Posamična poglavja in razlage takratnih dogodkov je moč zaslediti v nekaterih knjigah. Še najkvalitetnejši pregled je podal tuj zgodovinar. ' V pričujočem besedilu bom na kratko predstavil konture in nekatera ključna vprašanja študentskega gibanja v Ljubljani junija 1968 ter razumevanje in umestitev takratnih dogodkov v slovenskem zgodovinopisju. Dogodki maja 1968 veljajo za trenutek, ki preči razumevanje zgodovine povojne Evrope in ZDA. Rezultati dogodkov so v vsaki državi različni, vendar je treba opozoriti, da so ti dogodki povsod razumljeni kot pomemben rez, tako na strogo študentskem oziroma univerzitetnem področju (če ga seveda lahko sploh ločimo od ostalih) kot tudi na pohtičnem in ekonomskem področju. O pomenu teh gibanj priča tudi izjemno pestra in raznolika umetniška produkcija. Tako prepričanje za slovenske razmere pogosto ne velja. Študentsko gibanje je tako potisnjeno na margino zgodovinskega zanimanja, pogosto se mu pripisuje nezani-mivost, nedinamičnost. O indiferentnosti zgodovinopisja priča tudi podatek, da o teh dogodkih še vedno ne premoremo celovite monografske študije. Edina koristna pomoč pri preučevanju tega obdobja je Študentsko organiziranje ni preprosto nastalo iz nič. Akcije študentov so se zgodile že v letih 1963 in 1965, ko so podah podobne zahteve kot nekaj let kasneje: vprašanje štipendiranja in kasnejše zaposlitve, perspektiva nekaterih strok in študijskih smeri Zato je predstava, da so dogodki leta 1968 prvi izraz nezadovoljstva, katerega osnova je zahteva po izboljšanju materialnega položaja, napačna. Tudi kritiko jugoslovanskih družbenih razmer je možno zaslediti že v prejšnjih kritičnih izstopih študentov. Prva faza študentskega gibanja, med letoma 1968 in 1969, je tako pogosto označena kot sindikalistično obdobje^ kar pa zameji pogled na celotno situacijo. S to oznako se seveda lahko strinjamo, saj je prvotni upor sprožil dvig najemnine v študentskem naselju, hkrati pa so bile prvotne zahteve študentov povezane predvsem z ureditvijo materialnega statusa (študentski domovi, zdravstveno zavarovanje, štipendije). Kar je pri dogodkih leta 1968 presenetljivo, je hiter odziv ZKS, ki se je na zahteve študentov odzvala izjemno efektivno ter tudi z izrazom naklonjenosti do večine projektov. Krilatica, ki so jo funkcionarji vztrajno ponavljali, je bila: „Spremembe da, cirkus ne.V vsem skupaj lahko vidimo željo po čim hitrejšem in mirnejšem ' Gre za delu hrvaškega zgodovinarja Hr\oja K.1 asiča, ./ugo.f/avya in svet leta I96f<7) psihologije, ki bo socialno pravična in bo lŽ- delovala emancipatomo. Gaja Vatovec in Ana Reherc ^iiiiiiiiil ' Prav tam. ' Riissel S pears, »Introduction« v Critical social psychology, ur. Tlionias Ibanez in Lupicinio Iniguez (London: Sage Publications, 1997), 1-26. "Tliomas Teo, »Critical psychology: A geogr aphy of intellectual engagement and resistance«, Awiencan Psychologist St. 20 (2015): 243-54. MAJ 1968 IN SARTRE: UPANJE, ZDAJ! »HOW CAN ONE THINK FREELY IN THE SHADOW OF A CHAPEL?« Pri vprašanjih in obravnavah, kot je primer dogodkov, ki so se zgodili v Franciji maja 1968 in so imeli močan vpliv na gibanja drugod po svetu, tudi v kasnejših obdobjih, je smiselno označiti ključen poudarek, ki se izraža skozi Sartrov zapis - dogodki maja 1968 označujejo vsako odprtost prostora, ki nastopi ob poskusu prekinitve določenih določil, razmer in razmerij, ki so nevzdržna in zatorej postanejo predmet ponovnega premišljanja z namenom prekinitve samoumevnosti in premišljanja mogočih, realnih alternativ obstoječemu. V kratkem eseju o dogodkih v Franciji leta 1968 bomo poskusili razumeti, kaj so majski dogodki pomenili za takratni čas in kako nam lahko prav Sar-trovo razumevanje pomaga pri razumevanju današnjega časa, ko je upor proti ne-oliberalni realnosti nezamisljiv, skorajda utopičen, a hkrati nujen in neizbežen. Na primeru študentske aktivacije leta 1968, ki je vodila v eno največjih splošnih stavk. bomo poskušali prikazati primer odprtega prostora, ki je pomenil prevrednotenje in ponovno premišljanje določenih vrednot in samoumevnosti, ki so veljale v takratni izjemno konservativni francoski družbi. Protestna gibanja 1968, ki so se v Franciji sicer začela s študentskimi demonstracijami in zahtevami po vsesplošni svobodi, tudi seksualni,' so se nadaljevala oziroma razvila v eno največjih splošnih stavk v vsej zgodovini. Francoski študenti, predstavljajoč tisti del družbe, ki nastopa kot nekakšen kazalec vseh napetosti in trenj, ki nastajajo v globinah družbe, ki ji pripadajo, so s svojim nezadovoljstvom in uporom sprožili nekakšno družbeno eksplozijo^, ki je sicer nastopila dokaj hitro in tudi hitro zamrla. Od samih začetkov, ki izhajajo iz dejavnosti majhne skupine študentov na univerzi Nanterre^ so se dogodki v nekaj dnevih razvili do te mere, da so vključevali že več kot deset milijonov ljudi''. Prišlo je do povezovanja različnih družbenih skupin, ki so se kolektivno upirale z različnimi zahtevami. Majski dogodki so pomenili nov prelom, saj so študentje^ odprli prostor in so v povezavi z delavskim gibanjem zahtevali vse: zahtevali so svobodo in izrazili željo po oblasti; ne željo po prevzemu oblasti, temveč željo po oblasti nad svojimi življenji - »niso želeli, da bi bilo njihovo življenje še naprej odvisno od predmeta, ki ga pro- ' Alan Woods, »Tlie French Re\ okition of May 1968 - Part One«, In Defence of Marxism, 2. raaj 2008, zadnji dostop 2. november 2016, http:// www.marxist.coin/frencli-revoliition-inay-1958-part-one.htni. T. i. seksualna revolucija, ki je nastopila pod vplivom hi pije vskega gibanja v ZDA, se je sicer izražala skozi štiidentsko zahtevo po svobodni spolnosti, vendar je kmalu postala eno od ključnih (re)produktivnih in tržnih pčij človekovega življenja. ^ Študenti so bili sprožilec tega velikega majskega gibanja, ülej Jean-Paul Sartre, Filozofija - estetika - politika (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981), 284. ' Povod za vse nadaljnje dogodke, ki so pripeljali do vsesplošne vstaje v Franciji, lahko poudarimo skozi spor med študenti in fakulteto in ga začrtamo z datumom 22. marec 1968, ko je prišlo do protesta proti vojni v Viemamu na fakulteti Nantene, kjer je bilo aretiranih več študentov. Študenti so nato v podporo svojim tovarišem ustanovili gibanje 22. marec {fra. Mouvement du 22 mars) in dosegli zaprtje univerze, kar je vodilo k vse večjemu zaostrovanju. "Andrew Feenberg in Jim Freedman, The Frer.ch May Events of I96H (Albany: State University of New York Press, 2001). ^ Na tej točki moramo poudariti, da je bilo tudi znotraj samega študentskega gibanja stanje izjemno heterogeno. Študentsko populacijo so namreč med drugim sestavljali situacionisti, maoisti, leninisti, anarhisti itd. izvajajo ali od funkcije, ki jo izpolnjujejo, temveč hočejo sami odločati o tem, kaj bodo proizvajali, kaj bodo s proizvedenim naredili, in odločati o mestu, ki ga bodo imeli v družbi«®. Pojavi se prostor politike emancipacije, ki pomeni to, da se skozi študentske in delavske zahteve po definiranju, kakšne družbe ne želijo, osnuje tudi vMenje o tem, kakšno družbo želijo. Do emancipacije namreč pride v trenutku, »ko preizprašamo nasprotje med gledati in delovati, ko razumemo, da očitnosti, ki tako strukturirajo razmerja med povedati, videti in narediti, tudi same pripadajo strukturi gospodovanja in podvrženos-ti«^. Študenti in delavci so se torej pričeli zavedati svojega položaja v družbi in so ga želeli spremeniti neposredno s skupno akcijo. Kot pravi Spinoza, je gotovo to, »da se ljudje v skladu z zapovedjo narave povezujejo med seboj, bodisi zaradi skupnega strahu bodisi v želji, da maščujejo skupno krivico«''. Kakor poudarja Sartre, študentje in delavci v takratni francoski družbi (kakor so tudi v današnji in ne zgolj francoski) niso bili obravnavani kot subjekti oz. gospodarji svojih usod, ampak kot objekti. Zahteva po svobodi je bila v okviru majskih dogodkov tudi zahteva po demokraciji, ki je izražala politično delovanje ali emancipacijo - namreč želja po tem, da bi lahko (so)odločali tudi tisti, ki so bili do sedaj odrinjeni na periferijo družbe, oropani go- vora (v Aristotelovem smislu), če govorimo o posameznih akterjih, katerih usoda je bila določena brez njihove »aktivne« participacije in brez njihovega glasu. Takšno razumevanje majskih dogodkov nas pripelje do treh ključnih in med seboj povezanih konceptov (demokracija, politika, emancipacija), ki jih bomo v nadaljevanju razumeli na specifičen način. Pojem politike lahko skozi Rancierja razumemo kot pojem, ki vsebuje tako demokratični kot tudi emancipatorični potencial. Politike namreč ne moremo zreducirati na določene institucije oblasti, ampak gre za nekaj drugega - politika je tisto, »kar se tiče vseh, je res publica, je politeia«^. V demokraciji naj bi odločali in vladali prav vsi ljudje skupaj, skupaj pa naj bi odločali o zadevah, ki tudi zadevajo vse. Sartre postavi jasen prikaz, kaj pomeni demokracija v narativu zahodne družbe - zgolj suverenost, ki o(b)staja na papirju -, v realnosti pa gre za to, da se pravica do oblasti, ki pripada »vsem«, vse prevečkrat jemlje/vzame"^. Zahteva po oblasti, po (so)odločanju in po izražanju in upoštevanju glasu se tako pokaže prav skozi gibanja, ki želijo biti vključena v to, kar imenujemo demokracija". Politične zahteve po demokraciji, ki se izražajo skozi svoj emancipatorični potencial, pa predstavljajo tisto, kar je bistveno vezivo tako majskih kot tudi vseh drugih dogodkov, ki prestavljajo meje: kolektiv'^. Študentski upor, ki je vključeval demonstracije, oku- ' Jeaii-Paiil Sartre. Filozofija - estetika - politika (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981), 292. ' Jacques Raiiciere, Emancipiranigiedaiec (Ljubljana: Maska, 2010), 10. ' Benedictusde Spinoza, Dve razpravi (Ljubljana: DniStvo za teoretsko psihoanalizo, 1997), 55. ° Siegfried Melchinger, Zgodovina političnega gledališča (Ljubljana: Mestno gledal i Sie ljubljansko, 2000), 23. Za več o tem glej Sartre, Filozofija - estetika - politika. Sartre poudarja primer črnskih zahtev po oblasti, ki so posledica jemanja pravice do npr. volitev. Danes vidimo, da se črnsko gibanje v ZDA krepi skozi zahtevo po več pravicah in je ponovno postavljeno pred preizkušnjo. " V tem trenutku bolj kakor kadarkoli prej lahko vidimo, kaj oz. koliko demokracije zares imamo. V luči širjenja ameriške predstave o demokraciji, ki pomeni izključevanje in utišanje na nezamisljivi ravni, se pojavlja vedno več družbenih skupin, ki zahtevajo, da se njihov glas upošteva. Ob vseh surovostih, ki se zgrinjajo nadčloveka, ki si poskuša priboriti glas, se človeka polasti pesimistični občutek, ki je Sartra pogosto spremljal - »skušnjava, da bi obupal« -, ker si je težko zamisliti zoperstavljanje močni mašineriji kapitala. Glej Sartre, Filozofija - estetika -politika, 361. pacije, zavzemanje in odpiranje prostorov in posledično tudi spopade s policijo, je predstavljal upor, ki se je povezal z delavskimi množicami'^, čeprav je šlo za dve popolnoma različni družbeni skupini, in je skozi povezovanje predstavljal skupno pozicijo proti liberalnemu kapitalizmu -torej proti družbeno-ekonomskemu izkoriščanju'"'. Povezavo med študentskimi in delavskimi množicami lahko razumemo skozi njihovo skupno usmeritev k istemu stekališču, ki ga predstavlja kapitalizem kot sistem. Z drugimi besedami, študentom in delavcem je bilo skupno izkoriščanje, ki je predstavljalo tisti (skupni) imenovalec, ki navsezadnje usmerja obe skupini v isto stekališče - njihov skupni boj je bil boj proti (re)produkciji razmer in razmerij eksploatacije, ki so bila na videz nespremenljiva. Na tej točki lahko začrtamo prvi »revolucionarni« moment majskih dogodkov - kot pravi Merleau-Ponty, pride do revolucionarne prakse v trenutku, ko se pogled množice obrača v isto stekališče . Kolektiv pa, kot pravi Brecht, ne more delovati brez trdne usmeritvene točke. Tako namreč lahko deluje posameznik, ne pa kolektiv'®. Študenti in delavci, ki so ob majskih dogodkih navsezadnje tvorili ključna dela družbe, so v tistih kratkih tednih podajali skupne zahteve, ki so imele ob vseh dogodkih nepovratne posledice, ki jih je Sartre označil kot izjemno pomembne. Na eni strani je prišlo do tega, da so študenti dosegh izjemno politično ozaveščenost - mladina ni bila (več) nevedna in brezglava, ampak je točno vedela, zakaj si takšne družbe več ne želi'^. Vednost o tem, kakšne družbe niso želeli več, je mladim omogočila artikulacijo družbe, v kateri je vredno živeti. Po drugi strani pa je v okviru delavskih zahtev prišlo do povišanja delavskih plač. Delavci so si s svojimi zahtevami namreč izborili višje plače, vsak nadaljnji poseg pa bi tudi neposredno občutili. Kot pravi Sartre, tega bi ne zlahka sprejeli - pojavila bi se ponovna zahteva, ki bi se kazala skozi »nasilje stvarnih družbenih moči«'^. Te dve posledici predstavljata drugi »revolucionarni moment« oz. »revolucionarni naboj«, ki so ga vsebovali majski dogodki. Tega, kar so prinesh majski dogodki, ni moč izbrisati, saj so pomenili novost tako v francoskem kot tudi svetovnem prostoru - obravnavani dogodki pa so očitno aktualni tudi danes, saj nam lahko pomagajo razumeti razsežnosti možnega znotraj »nemogočega«, »nespremenljivega«. v iieolibevalizmu ima pojem demokracije dmgačen prizvok - na demokracijo enostavno ne moremo več računati, saj se jo že kot konceptualno podlago razgradi in uniči s tem, ko neoliberal iz ein povzroči razbitje ljudstva. Za več o tem glej Tomaž Masmak, Libera lizem, fašizem, neoliheralizem {Ljubljana: *cf.20I5). 144-145. Sartre v svojih premišljanjih o dogodkih maja 1968 izpostavi odnos med delavskimi množicami in Študenti. Razume, da tako eni kot tudi drugi ne morejo popolnoma razumeti situacije, v kateri se nahaja druga stran, saj je njihovo izhodiSče drugačno. Sartre tako pravi, da »študentje namreč ne vedo skoraj ničesar o delavskem življenju in obramo ni nič manj res«. Glej Sartre, Filozofija - estetika - politika, 287. Zanimivo bi bilo pogledati, kako lahko razumemo razmerje delavec - študent danes, torej v času, ko študentje, da bi lahko začeli, nadaljevali in dokončali študij, hkrati postajajo tudi delavci in na nek način zelo dobro poznajo »delavsko življenje«. Slavoj Žižek, »The Ambiguous Legacy of'68: Forty years ago, what was revolutionized - the world or capitalism?«, I» these times, 20. junij 2008, zadnji dostop 20. november 2016, http://inthesetimes.com/article/3751 /the_ambiguous_legacy_of_68. S stekali ščem mislimo na isto usmerjevalno toč ko, kije skupna vsem akterjem, ki sodelujejo pri dani akciji - v tem pri meni gre za skupno kritiko kapitalizma. Maurice Marleau-Ponty, Fenomeiiologija zaznave (Ljubljana: Študentska založba, 2006), 447-450. " Brecht, O filmu (Ljubljana: Društvo za širjenje filmske kulture Kino, 2010), 41. " Kljub povojni modernizaciji in gospodarskemu »vzponu« je študente v francoski konservativni družbi obdajalo tudi specifično (svetovno) okolje, ki je vplivalo na majske dogodke: vojna v Viemamu in protesma gibanja v ZDA, zaostrovanje med vzhodom in zahodom (hladna vojna) itd. Sartre, filozofija - estetika - politika, 304. Kot poudarja Jean-Paul Sartre, moramo na dogodke v Franciji leta 1968 gledati s specifične pozicije, ki se ne osredotoča zgolj na kvantitativne razsežnosti dogodkov. Nasprotno, na dogodke maja 1968 je smiselno pogledati (konstruktivno) v luči realizacije nečesa, kar je bilo tedaj neza-misljivo ali celo utopično, razvilo pa seje v trenutek izjemne odprtosti in možnosti, kije imel vsaj dve pomembni posledici, ki ju izpostavi Sartre. Sartre je po dogodkih leta 1968 poudaril, da moramo razumeti, do česa je pravzaprav prišlo, in zapisal, da so dogodki maja 1968 pomenili akcijo oz. delovanje ljudi na izjemno široki ravni, in sicer v času, ko nihče ni pričakoval česa podobnega'^. Do konkretnih akcij je torej prišlo v času, ko je bilo nekaj takšnega popolnoma nezamisljivo, hkrati pa Sartre s svojo refleksijo poudari pomen razumevanja dogodkov za današnji čas, ko je kakršnakoli alternativa obstoječemu redu zaradi izjemne odtujitve in psevdoaktiv-nosti ljudi, kot zapiše Žižek, »utopična«. Če je tedaj, ko nihče ni niti pomislil na to, da lahko pride do drugačnih miselnih procesov in do drugačnega delovanja, prišlo do izjemnega (odprtega^"^) dogodka, ki je skozi prakso rojeval misel, potem moramo nujno razumeti, da lahko do česa takšnega pride in prihaja tudi sedaj - v času še večjih zaostrovanj in večjih razlogov za akcijo, kot so jih doživljali Francozi pred skoraj petdesetimi leti. Do dogodkov v Franciji je prišlo zaradi specifičnih okoliščin, moramo pa poudariti. da se problematika, ki so jo odprli ft"an-coski študenti in ki seje nato razširila še na druga družbena področja, z uporom ni razrešila, marveč se je do danes še veliko bolj poglobila in pripeljala do nove realnosti, ki od slehernika terja, da se nanjo (zopet) odzove. Če je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kapitahzem zavzemal specifično pozicijo, ki je kasneje skozi financial izacij o prešla vse do današnje oblike neoliberalne brezsvetnosti (če aludi-ramo na Badiouja), se človek danes sooča s konkretnim eksistenčnim vprašanjem, ki zadeva celotno človeštvo. Usmerjenost neoliberalne kapitalistične destrukcije poglablja ključna razmerja med tistimi, ki imajo glas in odločajo, in tistimi, ki glasu nimajo in so odrinjeni od ekonomskih in političnih odločitev, poleg tega pa pomeni tudi uničevanje naravnega sveta, ki človeku omogoča življenje in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb-'. Majski dogodki za nas torej ne predstavljajo nekega destruktivnega momenta, ki bi pomenil, da se je liberalni kapitalizem še bolj poglobil prav zaradi »spodletelega poskusa«, ampak nam s svojo konstruktivno odprtostjo, ki je skupna vsem dogodkom, ki aktivirajo premišljanje o dejanskosti in o možni prihodnosti, nakaže na delovanje kot postajanje - nikoli dovršeno dejanje, ki predstavlja upanje tudi za današnji čas, ki postaja vse bolj negotov. Nastja Vidmar " Danes je denimo stanje veliko bolj problematično, kot je bilo tedaj Zodpitostjo mislimo na trenutek, ko se vzpostavi prostor mišljenja oziroina premišljanja določenih samoumevnosti, kijih nihče več ne preizprašuje, hkrati pa pomeni usmeritev k premišljanju alternativnih možnosti obstoječega. Na primeru maja 1968 lahko vidimo, daje spi'va sicer prišlo do rahljanja strukture in do odprtega prostora, ki pa seje izjemno hitro zaprl in se vključil v sistem (re)produkcije. "V trenutku pisanja namreč poteka eden od najbolj množičnih protestov ameriških staroselcev, ki seje oblikoval na pobudo plemena Stoječa skala (angl. Standing Rock Tribe) za zaščito naravnega okolja - vode in zemlje. Skozi nove prakse in oblike upora se boj staroselcev pretvarja v globalni/virtual ni upor, ki se mu pridružujejo množice ljudi z vsega sveta tako fizično kot tudi virtualno. FRANCOSKI FILM IN MAJ 1968 »Informacijska in akcijska skupščina francoskega filma, ki je 17. maja 1968 združila več kot tisoč profesionalcev z Ecole Nationale de Photographie et de Cinematographie - slednja je od 15. maja zasedena s strani študentov poziva vse režiserje, producente, distributerje, igralce, novinarje in člane komisije v Cannesu, naj nasprotujejo - s svojimi tujimi kolegi in na vse mogoče načine - nadaljevanju festivala in s tem pokažejo solidarnost s stavkajočimi delavci in študenti, naj protestirajo proti policijski represiji in tako izrazijo svojo odločenost za protest proti gaullistični vladi in trenutnim strukturam filmske industrije«'. S tem besedilom je francoski režiser in kritik Fran9ois Truffaut otvoril tiskovno konferenco v kino dvorani Jeana Cocte-auja. Po drugi strani pa je Godard istega leta v Cannesu vzkliknil: »Pozni smo!« Ta krik je treba razumeti kot odziv na takratni francoski film, ki v razumevanju maja 1968 ni bil le prepozen, temveč takšnega filma sploh ni bilo. Hkrati je bila za režiserje, ki so v tistem času filme začeli delati na političen način, vsaka refleksija stvar starega, prejšnjega filma. Določen vidik antiheglovstva je prevladal tudi v filmu. Politični film bi namreč v vsakem primeru deloval kot Minervina sova: refleksivno in pomirjujoče. Ne, ne potrebujemo več političnega filma, ta ne more biti dovolj. Potrebujemo filme, ki so narejeni politično. Seveda - le kako posneti noč barikad in pravilno zajeti njen pomen? V znak solidarnosti s protestniki so leta 1968 iz tekmovalnega sklopa festivala v Cannesu svoje filme umaknili mnogi režiserji, med njimi tudi Miloš Forman, Jan Nemec, Salvatore Semperi, Alain Resnais in drugi. Tako so na pobudo režiserjev odpovedali projekcije sedemnajstih filmov, med katerimi ni bilo niti enega, ki bi skozi podobe poskušal zajeti to, kar seje dogajalo v Parizu. A vseh projekcij organizatorji niso želeh umakniti. Če ni šlo zlepa - z režiserjevim umikom svojega lastnega filma -, je šlo pa precej zgrda. Pred projekcijo filma Peppermint frape (Saura, 1967) sta se Truff"aut in Godard skupaj z režiserjem filma in glavno zvezdo filma Geraldine Chaphn obesila na zaveso in tako onemogočila, da bi se platno razgrnilo. Film ne sme biti podaljšek vlade, film ne sme biti ideološki aparat države! Pregrete glave in trdno stisnjene pesti. Zadeva je bila menda videti precej smešno: dva od največjih režiserjev francoskega novega vala sta skupaj s platnom dobesedno poletela v zrak. Roman Polanski je ob tem pripomnil, da sta bila videti kot dva otroka, ki bi se rada igrala revolucijo, hkrati pa ne vesta, kaj revolucija v resnici je. Je bila gesta protesta filmskih ustvarjalcev res prezgodna in ne dovolj zrela? Ali smo bili takrat res priča pravemu vdoru realnega, vdoru revolucije v tako ehtno institucijo, kot je Festival de Cannes? Menim, da ne gre za pravo opozicijo - biti mlad in nezrel proti biti star, premišljen in pripravljen. Tako kot pravi eden od famoznih grafitov iz tistega časa: Profesorji, vi nas silite, da odrastemo. 1 Francois Truffaut, »Looped«, zadnji dostop 18. november 2016, http://loopedmag.coin/issiie5/looped-en-caniies-1968.htra!. Prava revolucija torej inherentno vsebuje določeno mero nezrelosti, nedoletnosti in navsezadnje divje ter razbrzdane mladosti. Godard v filmu La Chinoise (1967) predstavi ravno to potezo revolucionarja: hkrati je na njem nekaj smešnega in nekaj resničnega. In maj 1968 bi lahko na kratko opisali ravno s famozno formulo nowhere. Maj 1968 se je zgodil (now-here) in se hkrati tudi ni zgodil (no-where). Ali torej lahko rečemo, da je posledica heterogenega Dogodka maja 1968 Dogodek v filmu? Francosko iskanje filma, ki bi uspel zajeti politično in socialno realnost leta 1968, je morda ravno v prej opisani revolucionarni točki nezrelosti našlo nekaj trdnega. Takšna mladostna drža je znanilka kontingence. Kontingenca pa je znanilka Dogodka. Ta je, kakor pravi Badiou^, v svoji prvi instanci nujno neod-ločljiv, nepremišljen in nediplomatski v odnosu do vednosti. Zadnja faza dogodka je njegova določljivost, njegovo poimenovanje. Tukaj nastopi množica, ki dogodek - spet nedoločljivo - vpiše v polje ontološkega, preračunljivega in racionalnega. In ali ni kontingenca ključna figura v Godar-dovem filmu Film-tract n" 1968 (1968), v katerem krvavo rdeča barva naključno pluje po francoski zastavi? Kontingenco določata režiser in tisti, ki platno premika, vendar se posledic svojih dejanj ne zavedata popolnoma. Umetnik afirmira naključje in deluje kot »ljubimec, čigar svet je začaran«^. Kaja Silverman lepo opiše Godardovo vztrajanje pri kontingentnosti in pri dokončanosti (filma) z naključjem: »Ravno zato njegovo vztrajanje pri naravni svetlobi, njegova odklonitev, da bi do- končal scenarij pred samim snemanjem, njegov odpor do usmerjanja svojih igralcev in njegovo upanje, da bodo igralci prispevali nekaj svoje 'resnice' k njegovi fik-ciji«'^. Naključje prispeva moment resnice k fikciji. Protestno vzdušje filma Film-tra-ct n^ 1968 Godard paradoksno ujame tudi z zvokom. Zvoka ni, besede ni. Le kako bi lahko bila, ko je dogodke leta 1968 nemogoče ubesediti, še posebej v središču samega vrveža? Pravo nasilje je tukaj ravno tišina. Tišina je oglušujoča. Glavno vprašanje takratnega novega filma, ki je želel slediti tempu in logiki maja 1968, je bilo torej, kako novi subjekt uprizoriti v neki novi, njemu ustrezni formi. Kdo sploh je novi subjekt? In kako s filmom spodbuditi subjekt k revoluciji? Gotovo ne z njegovo banalizacijo in ek-sphcitno reprezentacijo revolucionarnega nasilja, saj je že sama izbira forme filma oz., lahko bi rekli, načina produkcije zapisana določeni Ideji. Tako sta npr. buržo-azna koncepta reprezentacije in narativne strukture zapisana ameriškemu Hollywo-odu, ideji, proti kateri naj se novi film bori. Zato je vprašanje agitacije s filmom veliko kompleksnejše, kot se zdi na prvi pogled. Realizem je bil, kar se tiče prepričevalne moči, razkrinkan že davno pred tem. Gre za degenerirano umetnost, naj-reakcionamejši kič, koledarsko ceneno beletrijo^. Filmski odmik od realizma in naturalizma pa ne pomeni tudi odmika od izboljševanja sveta, temveč prvi korak k revoluciji. Godard je v nekem intervjuju dejal: »Mislim, da film nima vpliva na mladino. Na- ^ Alain Badiou, Being and Event (London in New York: Coiitinuiim, 2006). ' Prav tam. xiii. 'Kaja Silvemian in Harun Farocki, Speaking about Godard (New York: NYU Press, 1998), 35. ' Lev Kreft, Spopad na umetniški levici: med vojnama (Ljubljana: Državna založba Slovenije), 37. mesto tega bi morali mladini pustiti, da vpliva na film.« In čeprav vsako mladino zadevajo bolj ali manj enake nepravičnosti, je mladina maja 1968 - s tem mislim na Godarda in ostale revolucionarne režiserje - na te nepravičnosti odreagirala na drugačen način, v drugačni obliki. O tem govori tista Godardova izjava, da ne smemo delati političnih filmov, temveč da moramo filme delati politično. Gre za transpozicijo stare modrosti, daje ločnica med formo in vsebino nevzdržna. Še bolj pa opozarja na to, daje forma bolj vsebinska od same vsebine. Vsebuje več prepričevalne moči, vzbuja več vroče krvi. Ne pomirja, kot to dejansko počnejo filmi, ki prikazujejo revolucijo in nasilje: slednji nas nekako držijo na določeni razdalji (»Vse to se dogaja tam zunaj.«) ali pa na skrivaj delujejo performativno (»Ko gledam, pripomorem k revoluciji.«). Ključno pa je, da nova forma sproža konflikte, ki niso značilni za klasični reprezentacijski film, tako da nas spravlja ob živce ali pa na smrt dolgočasi. Nova forma pomeni popolno dekonstrukcijo filmskega medija, ki skorajda že a priori vsebuje lastnosti, ki so prevladale v zgodovini filma (vse klasične, hollywoodske prvine) in jih mora nova forma odmisliti. In tako besedo podati delavcu. Aljaž S kri ep ^Gi- O 05 -^Qpj (---s ^ v-' 'C g Vcj^C: " J ^^ 'O Cj s r" STRUKTURALIZEM, DOKSA IN MAJ 1968 V Članku, ki sledi, se bomo ukvarjali s strukturalizmom, ki gaje doksa dojela kot celovito gibanje, mi pa ga bomo razumeli na eni strani kot raziskovalni program, na drugi pa kot gibanje dokse. Poskušali bomo nakazati, v katero smer bi po našem mnenju analiza te »celovitosti« morala iti, kateri so torej dejavniki in kako bi morali opredeliti njihovo medsebojno razmerje. Bolj konkretno pa bomo s pomočjo Ro-landa Barthesa in Pierra Bourdieuja poskušali razumeti pojem dokse, na kakšen način torej mislimo, da se vzpostavlja. Na koncu bomo opozorili na nekatere težave, ki se s takim načinom razlage pojavijo. Bourdieu v delu Homo academicus v poglavju z naslovom Kritični trenutek postavlja vprašanje, kako je mogoče, da pride do poenotenja in enovitosti interpretacij, ki se zlijejo v t. i. dogodek, ah kot zapišejo nekateri: Dogodek. Po Bourdieu-ju naj bi bližina (tako čustvena (afekt) kot tudi časovna) kritičnega trenutka, v našem primeru maja 1968 in uveljavitve strukturalizma, prevladujoče teorije le-tega, izolirala in vzpostavila dogodek kot celoto, kot totaliteto, kije hkrati na nek način drugačna od ostalih, zgodovinsko pomembnejša. Naloga anahze je, da umesti izjemni dogodek v serijo navadnih dogodkov, ki nam nudijo pomoč, da ga pojasnimo in posledično ugotovimo, kaj naj bi bile - če sploh - značilnosti te singulamosti, da je do kvalitativnega preskoka prišlo. Pozorni moramo biti še na moment vzročno--posledične logike (v fizikalnem smislu), enoznačne povezanosti različnih dejavnikov med seboj. Ta lahko kaj hitro pripelje do teleološkega pojmovanja zgodovine, ki je precej blizu nekaterim sociologom, zgodovinarjem 19. stoletja, ki bi jih, če jih moramo poenotiti, označili za socialne evolucioniste.' »Kot presečišče več deloma neodvisnih serij dogodkov, ki se zgodijo v razhčnih poljih,^ kjer domujejo specifične potrebe, kriza, kot je kriza maja '68 - in kajpak sleherna kriza -, vpelje vidni prelom v razmerju do tega, kar je bilo pred njo, čeprav jo je mogoče razumeti le tako, da jo vrnemo v serijo prejšnjih dogodkov.«^ Bourdieu nadaljuje z nastavki za analizo tega, kako je mogoče, da je kriza univerzitetnega polja prerasla v splošno krizo, nas pa bo v tem primeru zanimalo specifično polje prevladujočih teoretskih smeri, natančneje, poenotenje, zgoščeno v pojmu strukturahzem. Kako seje torej ta paradigma konstituirala in utrdila v francoskem intelektualnem prostoru? Kako je prišlo do tega, da se je uveljavila kot glavna teoretska smer maja 1968? In kako je bilo mogoče, da se je v letih po maju 1968 legitimirala in institucionalizirala v pomembnejših francoskih akademskih institucijah? Poskušali bomo vsaj nastaviti odgovore na ta vprašanja. Tri ključne smeri, ki so oblikovale francosko intelektualno okolje družboslovja in humanistike v Franciji pred 2. svetovno ' Klasičen primer socialnega evolucioniznia jenpr. teorija Lewisa H. Morgana. ^ Koncept polja bomo tukaj razumeli v odnosu do nekaterih ostalih Boiirdieiijevih konceptov, kot so družbeni prostor, habitus itd. Za nadaljnje branje glej npr. Darko Strajn, »Bourdieu in njegovi koncepti«. Šolsko polje 22, št. 5-6 (2012): 65-77. Glej tudi Dave Eld er-Vas s, The Casual Power of Social Structures (Cambridge, Cambridge University Press, 2010), 87-114. ^ Pien e Bourdieu, Homo academicus (Ljubljana, Pedagoška fakulteta univerze v Ljubljani, 2012), 170. vojno, med njo in po njej, so bile heglo-vstvo, ki je v Francijo prodrlo predvsem zaradi - in tako tudi močno pod vplivom interpretacije - Alexandra Kojeva, feno-menologija, ki je preko Husserla in Hei-deggerja močno vplivala na dva takrat zelo pomembna filozofa - Jeana-Paula Sartra in Mauricea Merleau-Pontyja, in marksizem, ki je posredno ali neposredno vplival na celotno platformo družboslovja in humanistike. Pri tem ne mislimo nujno, da so bili intelektualni tokovi »integrirani« v strukturalizem, ampak zgolj to, da je »strukturalizem« z njimi vzpostavil nek odnos. V primeru Sartrovega eksistencializma, recimo, je šlo za odpor, zavračanje; pa še to je trditev, s katero bi se zlahka dalo polemizirati. Prav tako bi zelo težko govorili o enoznačnih vplivih, sploh, recimo, pri Jeanu-Paulu Sartru in Merleau--Pontyju. Hkrati bi lahko Sartra označih kot figuro, v katero so se ob določenem času stekale vse tri miselne smeri/ Poleg treh ključnih smeri bomo, kakor predlaga Bourdieu, navedli nekaj dejavnikov, ki bi se nam pri analizi vzpostavitve strukturalizma zdeli ključni. Z anah-zo predlaganih dejavnikov, pri čemer pa nikakor ne mislimo, da bodo navedeni vsi, ki jih smatramo za pomembnejše, bi, tako upamo, strukturahzem vrnili v serijo prejšnjih »dogodkov«: 1. povojno obdobje in zaključek le-tega; 2. opredelitev zgodovinskega konteksta v letih 1950-1956 (tako na zunanjepolitičnem kakor tudi na notranjepolitičnem področju); 3. odnos med strukturalisti in Jeanom-Paulom Sar-trom; 4. razmerje med »strukturalisti« in Komunistično partijo Francije (PCF); 5. množični mediji in intervju kot intelektualni akt; 6. (a)pohtičnost dokse in »glavnih akterjev«; 7. odnos do institucionalizaci-je; 8. analiza razmerij moči v akademski sferi itd. Pri anahzi teh dejavnikov bi bilo nujno razložiti njihov soobstoj, vpliv, naključnost, kontinuiteto itn. V tem članku nas analiza teh nastavkov ne bo toliko zanimala, ampak nas bo zanimala predvsem »notranja« dehtev strukturalizma, pravzaprav predvsem en del te delitve. Kaj torej s strukturalizmom sploh razumemo? S pojmom strukturalizem razumemo dve entiteti, ki sta bistveno različni. Prvič, gre za raziskovalni program,^ ki v grobem traja od konca 20. let do konca 60. let. Zelo površno lahko o koncu govorimo z letom 1968. Drugič in za nas bolj pomembno, o gibanju dokse, ki jo poskušamo razložiti nekaj vrstic nižje, lahko govorimo, ko je prišlo do popularizacije strukturalizma, nekaterih akterjev znanstvenega programa, poleg njih pa je gibanje dokse med »strukturaliste« posrkalo še nekatere akterje, ki jih tja ne moremo šteti. O vrhu gibanja dokse lahko govorimo predvsem v 60. letih, lahko ga umestimo tudi v kontekst dogodkov ob maju 1968, zaton pa nekako površno datiramo v prvo polovico 70. let 20. stoletja.^ Strinjali se bomo z Milnerjem, ko pravi, da seje sploh v primeru strukturahzma treba nujno zavedati, da »[...] strukturah stični raziskovalni program ni obstajal pred subjekti.«^ Strukturalizem kot znanstveni program torej ni bil »odkrit«, ampak je nastal kot akt odločitve; sicer je imela, sploh če go- ' Za podrobnejšo argumentacijo glej npr. Vincent Descombes, Modem French Philosophy (Cambridge, Cambridge University press, 1981); za odnos do heglovstva tiidi Alexandre Kojeve, Tiranija in modrost (Ljubljana, Založba/*cf, 2014) ' Z raziskovalnim programom razumemo konsistenten skupek tiditev, ki tvorijo programsko podstat doloiene znanstvene paradigme. ' Jean Claude Milner, Strukturalizem (Ljubljana, Založba Krtina, 2013), 7. ' Prav tam. vorimo o začetkih, ta odločitev daljnosežne implikacije in je ubirala precej nenapovedane in samosvoje poti - vendar to lahko trdimo za vsako produktivno teorijo. Raziskovalni program in gibanje dokse tako nista povsem ločena, pomembno pa je, da razHkujemo »[...] program, ki so ga iznašli subjekti, in govorice, ki jih je Časopis razširjal o nekaterih izmed njih«.'* Ker o raziskovalnem programu v tem članku ne bomo veliko govorili, naj omenimo, da se zavedamo polemik, ki se dotikajo raziskovalnega programa.® S strukturalizmom kot dokso se bomo ukvarjali nekoliko bolj podrobno. Poskušali bomo vzpostaviti širši pojmovni aparat, kaj si pod to besedo sploh predstavljamo. V delu Retorika Starih, ki danes velja za enega od klasik strukturalizma, Roland Barthes v drugi polovici govori o »dejanjih«, ključnih za celosten proces retorične tehnike. Z inventio misli predvsem na to, da govornik argumente odkriva (ne iznajde), pravi, da so »[...] argumenti že tu, samo odkriti, najti jih je treba.«"^ Nadalje pravi, da je retorika kot veda govorila o topikah — krajih, kjer je te argumente mogoče najti. Iz inventio sledita dve poti: logiška in psihološka, katerih učinka sta prepričati in ganiti. Nas bo zanimala predvsem prva, logiška. »Prepričati je mogoče s pomočjo logiškega ali psevdo-logiškega aparata, ki se mu je v grobem reklo pro-hatio (področje 'dokazov'): S pomočjo preudarka storimo pravično nasilje nad poslušalčevim duhom, pri tem pa zaenkrat ne upoštevamo njegovega značaja, psiholoških nagnjenj: dokazi so tu s svojo lastno močjo.«" Nas bo zanimala predvsem ena kategorija, sredstvo, za katerega menimo, da lahko še vedno prikaže način, na katerega se doksa vzpostavlja. Enemu od takih sredstev psevdosklepanja so v retoriki rekli eikos (verjetnost), pri kateri gre za neznanstveno »trdnost« argumenta, pravzaprav gre za tisto, in ta formulacija je ključna, »[...] kar je verjetno«.'^ To je tudi eden ključnih pojmov za Aristotela. »To je obča ideja, temelječa na sodbi, ki so si jo ustvarili ljudje na podlagi izkušenj in nepopolnih indukcij.«'^ Nekaj vrstic nazaj smo omenili topiko, torej obče kraje v smislu, ki jim ga je zadal Aristotel: ne gre za polne stereotipe, ampak za formalne kraje: »[...] ker so splošni (splošnost je značilna za tisto, kar je verjetno), so vsem predmetom skupni.«''' Na koncu knjige Barthes spregovori o nekakšnih zaključkih, ki ne izključujejo njegovih intuitivnih špekulacij; govori o nujnosti poznavanja zgodovine retorike, in sicer predvsem iz razloga, da bi »[...] številne značilnosti naše literature, izobraževanja, naših institucij govorice (ali kakšna institucija sploh zmore obstajati brez govorice?) videli v drugačni luči ali drugače razumeli, če bi dobro poznali retorični kod (to se pravi: če ga ne bi cenzurirah), ki je naši kulturi dal njeno govorico [...j«.'^ Nadaljuje z občutkom skladnosti med Aristotelom in t. i. množično kulturo. Argumentacijo nadaljuje s tem, da je pri Aristotelu možno najti vse, kar bi potrebovali za analizo govoric. " Prav tam. 8. °Za več glej UWasv.StrukturaUzem. ü!ej tudi Rastko Močnik, »Strukturalizem«, Vesni i k 5, St. 1-2 (1984): 164-170. Roland Barthes, Retorika starih. Elementi semiologije (Ljubljana, Studia hunianitatis, 1990), 59. '' Prav tam. Prav tam, 69. Prav tam, 70. Prav tam, 79. Prav tam, 104. tvorjenih in prenesenih s strani »množičnih občil«. Zaključi emfatično: »Pod demokratičnim režimom bi bil potemtakem aristotelizem najboljša sociologija kulture.«'^ Naj opomnimo, da je bila Retorika Starih izdana leta 1970, ravno v letih, ki jih označujemo za konec gibanja dokse. Zadnji Barthesov citat, omenjen malo višje, implicitno prinaša dve podmeni, in sicer da je retorika »[...] obrtna vednost o proizvajanju učinkov gospostva, množična kultura pa je poleg šolstva res eden glavnih kulturnih vzvodov gospostva v sodobnih demokratičnih družbah«.'^ Pravilen se zdi tudi sklep, ki trdi, da retorika še vedno funkcionira v sodobnih govornih praksah. Ce sedaj nekoliko natančneje opredelimo, kaj mislimo z dokso, bi lahko rekli, da gre za »verjetno mnenje«, tudi »splošno sprejeta ali veljavna stahšča«"* Retorika se sama po sebi zapira v določen paradoks: »[...] če mora biti vse govor-nikovo početje v skladu z uveljavljenimi mnenji - kako naj tedaj govornik proizvede nekaj, kar še ne velja in kar bi pri poslušalcih ravno uveljavil?«'^ Po poti retorike se sprehajamo le zato, da preko njenih mehanizmov in sredstev pokažemo, kako se doksa vzpostavi in funkcionira, nikakor pa ne mislimo — vsaj upamo, da se bomo temu izognili - poskušati prikazati, da se je doksa, kar bi z vpeljavo retorike mogoče kdo lahko mislil, vzpostavila na način zavestne manipulacije skupine ljudi, enega človeka itd. - od tu naprej hitro zapademo v razne teorije zarote. Nasprotno, poskušali bomo pokazati, da še zdaleč ni tako. Po Močnikovem nasvetu bomo uporabili dva pripomočka: historični materializem in psihoanalizo. Historični materializem nam bo pomagal razložiti, da do spremembe dokse dejansko lahko (spomnite se paradoksa retorike, omenjenega nekaj vrstic višje) pride, psihoanaliza pa nam bo priskočila na pomoč pri vprašanju, kako do tega pride. Prvič, dokso postavimo v položaj, ki ga ima pri Marxu ideologija, iz česar posledično sledijo določene lastnosti. Prvi dve sta prisilnost in specifična nezavednost, kar pomeni, da lahko določena mnenja veljajo ne glede na to, kaj si ljudje o njih sicer mislijo, če sploh kaj (govorimo torej o neke vrste avtomatizmih, samoumevnostih, v primeru strukturahzma torej preprosto, kaj naj bi strukturalizem bil -recimo skupek glavnih akterjev, ki jih je doksa označevala za strukturaliste, čeprav nekateri od njih s samim raziskovalnim programom niso imeli nič); zakon dokse je, če parafraziram Milnerja, da posplošuje, govori o pribhžkih, zato je verjetnost eden bistvenih pojmov. Tretja lastnost pa je »nekonkluzivnost«, kar pomeni, da se iz določene »predpostavke« izpeljejo različni sklepi; nekdo lahko, recimo, sklene, da je Michel Foucault absolutno eden vidnejših predstavnikov strukturalizma samo na podlagi popularnosti - recimo količine prodanih knjig v 60. letih, pojavljanja v časopisih itd. S tem se lahko pokaže, da je s pomočjo občih mnenj mogoče uveljaviti posamična mnenja, ki (še) ne veljajo za obča.^"^ Drugič, pri reševanju drugega problema nam bo pomagala psihoanaliza, bolje rečeno, »mehanizem«, ki ga je opaziti v procesu psihoanalitične prakse. Psihoanaliza s pojmovanjem transferja^' radikalno spremeni razmerje med vedno- ' Prav tam. 105. ' Rastko Močnik. Spisi iz humanistike (Ljubljana, Založba/*cf, 2009), 57. ' Prav tam, 68. ' Prav tam. " Prav tam, 70. stjo in verjetjem. Iz verjetja (analizant verjame, da analitik ve - je subjekt vednosti, tisti, za katerega se predpostavlja, da ve) vzpostavi »mehanizem«, vzvod, preko katerega se tvori vednost (analiza sama)^^, ta pa s svojim praktičnim učinkom »vodilo in merilo njene proizvodnje«?^ Analitik v razmerju do analizanta zastopa celost polja simbolnega,^'' koncepta, ki je pri Lacanu eden izmed ključnih za razumevanje njegove povezave s strukturah stičnim jezikoslovjem, predvsem s teorijo F. de Saussura. Pravila uporabe jezika opredeli kot »nezavedna«. »Govoreči subjekt se torej nezavedno umešča v mrežo jezikovnih pravil, ki mu omogočajo govorjenje, ne da bi se teh pogojev govorjenja sploh zavedal.Polje simbolnega, simbolnega reda, kakor mu pravi Lacan, pa je bistveno necelo. Ravno na mesto, ki ta proces »naredi za celega« - gre za mesto identifikacije -, se postavi analizant. Kar bo za nas v tem trenutku pomembno, je, da je doksa dostopna za spremembe - in sicer z mehanizmi retorike, od katerih smo za nas ključnega prikazah na začetku - ravno zato, ker je tudi doksa produkt istih postopkov. »Ljudi je mogoče prepričati z retoričnimi figurami zato, ker so njihova prepričanja tako in tako 'iz' retoričnih figur: nastala so kot posledica retoričnega figuriranja, in njihov ustroj je preprosto -retorični 'stroj'. Ker se bližamo omejitvi prostora, ki ga namenjamo člankom, naj opozorimo na dva ključna problema, ki se pri vzpostavitvi dokse na ta način pojavita in na katera sta, menimo, da neuspešno, poskusila odgovoriti že, kakor v prispevkih pokažeta Žiga Horvat in Tibor Rutar, Althusser in Foucault; prvič: sicer smo se izognili zastavitvi, ki bi nas vodila v teorije zarote, ne pa tudi problemu, da bi posameznika zreducirali na pasivne nosilce, učinke strukture; drugič, če govorimo o doksi, vsekakor ne moremo govoriti o doksi nasploh, kar bi lahko do neke mere pripisali tudi Milnerju v citiranem delu, ampak o doksi, ki je omejena na akademsko sfero, ki pa bi jo bilo treba seveda natančneje opredeliti in razdelati. Sklenemo lahko, da bi Barthesovo zastavitev še vedno lahko doumeli kot produktivno, vendar z določenimi zadržki. Luka Krošl '' Transfer je pri Freudu opredeljen kot »nezavedni proces, ki ran podleže analizant v psihoanalitični obravnavi. V njegovem jedru je premestitev afekta, ki izvira iz zgodnjih razmerij, na analitika (kot nadomestni objekt)«. Za več glej Bogdan LeSnik, Temelji psihoanalize: opombe h konceptom (Ljubljana. Založba /*cf. 2009). 228. Za nas bo tukaj pomembna Se opredelitev transferja, ki ga v svoji knjigi Štirje temeljni koncepti psihoanalize opredeli Jacques Lacan; Za Lacana je subjekt vednosti strukturno mesto, ki služi kot opora transfer ju v psihoanalitični situaciji. Za več glej Jacques Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize (Ljubljana, Analec ta, 1996), 115-148. ^^ Več o sami vzpostavitvi tiansferja, procesu identifikacije, ki za to vzpostavitev ključen, pa v delu Rastko Močnik, 3 teorije (Ljubljana, Založba/*cf, 1999), 55. ^^ Močnik, Spisi iz humanistike, 11. Ore za koncept, kije pri Lacanu - sploh v zgodnji fazi, razvije ga namreč 1953, ko se še močno opira na Saussura in jezikoslovje - močno povezan s funkcijo in strukturo jezika. V tem smislu Lacan razume »[...] simbolni red (ali režim) kot strukturo označevalnih razlik, ki - tako kakor družbene razlike - nične »pomenijo«, temveč so razmerja«. Za več glej Bogdan Lešnik, Temelji psihoanalize: opombe h konceptom (Ljubljana, Založba /*cf, 2009), 210. Bistveno je razumeti tudi, daje po Lacanu (kar seveda »prebere« v Freudu) nezavedno strukturirano kot govorica - posledično so na ta način strukturirani mehanizmi subjektivacije. ^^ Majda Hrženjak, Simbolno: poglavja iz francoskega strukturalizma (Ljubljana, Študentska založba, 2002), 43. Močnik, Spisi iz humanistike, 11. DILEME S HABITUSOM: REPRODUKCIJA, SPREMEMBE, REFLEKSIVNOST Dogodki znamenitega maja 1968 so postali predmet proučevanja različnih znanstvenih disciplin, teorij in teoretičark in teoretikov. Med bolj poznane in vplivnejše avtorice in avtorje, ki so poskušali razumeti, zakaj so se omenjeni dogodki zgodili, sodi tudi sociolog Pierre Bourdi-eu. V tem sicer kratkem članku se ne bom osredotočila na eksegetski pregled njegovih zapisov o omenjenih zgodovinskih dogodkih, ampak bom pokazala, kakšen je njegov pristop do razumevanja zgodovine oziroma takšnih zgodovinskih dogodkov, kot je bil npr. maj 1968, pri čemer bom izhajala predvsem iz tega, kako Bourdieu razume človeško delovanje, kaj meni o odnosu med subjektom in strukturo ter kaj meni o odnosu med refleksivnim delovanjem in delovanjem habitusa itd. Pierre Bourdieu gradi svoje razumevanje človeškega delovanja s pomočjo pojma habitusa. Gre za poskus preseganja klasične sociološke delitve na metodološki individualizem in metodološki holizem.' Bourdieu oba omenjena pristopa obravna- va kot nepopolna oziroma kot sociološko neustrezna in v delu Homo academicus zapiše, da se mora sociologija izogniti »mehaničnemu videnju, ki bi agense reduciralo zgolj na delce, s silo vržene na polja, tako, da ne vpeljemo znova racionalnih subjektov, ki si prizadevajo udejanjiti svoje preference v okviru prisil, temveč socializirane agense, ki imajo, čeprav so biološko individuirani, transindividualne dispozicije in torej generirajo objektivno usklajene prakse, ki so bolj ali manj prilagojene objektivnim zahtevam, se pravi, niso reduktibilne ne na strukturne sile polja ne na singulame dispozicije«.^ Bourdieu poskuša z združevanjem prednosti obeh metodoloških pristopov in z vpeljavo pojmov, kot so habitus, dejavnik, do-ksa, polje, reprodukcija, simbolni kapital idr., rešiti »večno« sociološko dilemo med holizmom in individuahzmom.^ Bourdieu vpelje pojem habitusa, ker želi z njim razložiti izvore kategorij ume vanj a, mišljenja, shem zaznavanja in vrednostnih sistemov.'' Habitus je za Bourdieuja pojem, ki označuje skupek ah niz dispozicij, to je lastnosti, ki jih ljudje dobimo skozi svoje življenje kot posledico ume-ščenosti v mrežo družbenih odnosov. Še več, v Praktičnem čutu, enem od njegovih najbolj znanih del, lahko preberemo, da »[pjogojevanja, povezana s posebnim razredom okohščin obstoja, proizvajajo hahituse, sisteme trajnih in premestljivih ' Metodološki liolizem in metodološki individualizem predstav Ijata dolgo zgodovino sociološkega raziskovanja. Čire za pristopa, ki sta vzajemno izključujoča, saj na popolnoma drugačen način razumeta odnos med družbeno strukturo in posameznico oziroma posameznikom. Po metodološkem liolizmu je vedenje ljudi popolnoma določeno s stnikturami. Ljudje smo tako le 'pasivni učinek socializacije' (Sean Creaven, Marxism and i-eaiism: a materialistic application of realism in the social sciences (London: Routledge, 2000), 2). Po drugi strani metodološki individualizem družbeno delovanje razume kot nič drugega kakor vsoto posameznih dejanj dnižbenih akterjev, kar pomeni, da struktur ne razume kot vsaj relativno avtonomno vzročno učinkujočih (prav tam). Oba pristopa le delno opišeta kompleksnost človeškega delovanja, kompleksnost mreže družb eni li odnosov. Njuna največja slabost je, da ne priznavata spoznanj nasprotnega pristopa in ravno zato ostajata redukc ion i stična in dogmatična (prav tam, 3). ^ PieiTe Bourdieu, Homo academicus (Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2012), 159. ^ Darko Strajn v Pierre Bourdieu, Praktični ču: II (Ljubljana: Studia huinanitatis, 2002), 268. " Pien e Bourdieu, Roger Chartier, Carlo üinzburg. Sociologija, zgodovina, književnost (Ljubljana: Studia humanitatis, 2011), 60. dispozicij, strukturiranih struktur, ki so vnaprej določene, da bodo funkcionirale kot strukturirajoče strukture, se pravi kot načela, ki porajajo in organizirajo prakse in predstave. Te prakse in predstave je namreč mogoče objektivno prilagoditi njihovim namenom, četudi ne predpostavljamo zavestnega merjenja na cilje in izrecnega obvladovanja operacij, ki so nujne, da bi te cilje dosegli«^. Čeprav Bourdieu ne zanika istočasnega delovanja habitusa in zavesti, predpostavlja, da habitus deluje na nezavedni ravni, se »uveljavlja z nujnostjo in upravičenostjo do obstoja, pri tem pa izključuje sleherno preudarjanje«''. Delovanje habitusa je tako pogojeno z delovanjem ravni nezavednega, na katero vpliva naša umeščenost v mrežo družbenih odnosov. To pomeni, da je sleherni habitus pod vplivom različnih dejavnikov v življenju slehernega človeka. Vsi dejavniki imajo eno skupno lastnost, in sicer da obstajajo kot del družbenih struktur oziroma »objektivnih možnosti«. Habitus sicer ni nekaj nespremenljivega, a obstaja kot nekaj razmeroma trajnega. Čeprav na oblikovanje habitusa vplivajo naše pretekle izkušnje, so za Bourdieuja nekatere pomembnejše od drugih. Največji vpliv naj bi imele izkušnje iz našega najzgodnejšega otroštva^, ki ustvarijo podlago oziroma kriterije zaznavanja in vrednotenja vseh naših življenjskih izkušenj. Bourdieu sistem dispozicij, ki sestavljajo naš habitus, opiše celo kot »preteklost, ki živi v sedanjosti in stremi k ponavljanju v prihodnosti«^. Zaradi prostorske omejitve se bom v nadaljevanju omejila na vprašanje odnosa med refleksivnostjo in habitusom. Bourdieu sicer trdi, da se njuni delovanji ne izključujeta, a hkrati poudarja, da lahko habitus deluje tudi, ne da bi se ljudje zavedali njegovega delovanja. Bourdieu meni, daje slednje mogoče zato, ker smo ljudje nekatere družbene norme tako zelo po-notranjili, da o njih ne razmišljamo vedno, ko se soočimo s situacijo, ki smo jo prvič rešili s pomočjo refleksije oziroma z uporabo razuma. Ravno takšne trditve so izzvale branja in interpretacije, ki pojem habitusa razumejo kot determinističen pojem in Bourdieuju očitajo, da je z vpeljavo tega pojma pristal na holistično razlago človeškega delovanja.® Bourdieu je na omenjene očitke odgovoril, daje habitus res »[k]ot spontanost brez zavesti in volje [...], [a se] postavlja nasproti tako mehanični nujnosti kot refleksivni svobodi, tako stvarem brez zgodovine iz meha-nicističnih teorij kot tudi subjektom 'brez inertnosti' iz racionalističnih teorij«"^. Bourdieu razume dispozicije, ki sestavljajo habitus, kot nekakšen niz zmožnosti, kot potencial za delovanje in ne kot pravila, ki bi predvidevala točno določena dejanja." Kljub temu se zdi, da Bourdieu zelo hitro zavrne pojem zavestnega delovanja oziroma mu ne pripiše posebnega pomena. Izpuščanje pomena zavesti v Bourdieuje-vi teoriji ima po mnenju Dava Elder-Vassa dve šibki točki. Prvič in manj pomembno, Bourdieu sicer piše o zavesti, a ne poda ^ Pien e Buiivdieu, Praktični čut I. (Ljubljana: Studia hiiraanitatis, 2002), 90. Poudarki v izvirniku. ' Prav tam. 91. ' PieiTe Bourdieu. Roger Chartier. Carloüiiizburg, Sociologija, zgodovina, književnost (Ljubljana: Studia hunianitatis, 2011), 62. ' Pien e Bourdieu. Praktični čut /. (Ljubljana: Studia liumanitatis, 2002), 93. " Terry Eagleton, Ideology: An Introduction (London: Verso, 1991), 156-158; Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emergence, Structure and Agency. Cambrdige: Cambridge University Press, 2010), 103. Piene Bourdieu, PraAricni cur/. (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), 96-97. " Piav tam, 94-95. tehtnih razlogov za izpuščanje vloge zavesti pri oblikovanju naših dispozicij. El-der-Vass zapiše, da se mnogih, a ne vseh dispozicij naučimo zavestno skozi neposredna jezikovna navodila, in kot primer navede naše učenje pomena rdečih luči na semaforju. Elder-Vass pravi, da gre za naučeno reakcijo, ki jo res udejanjamo povsem brez razmišljanja, a smo jo najverjetneje zavestno ponotranjili, ker se zavedamo morebitnih posledic, če se pri rdeči luči ne bi ustavili. Natančneje, zavedamo se, da lahko z neupoštevanjem pomena rdeče luči tvegamo, da bomo povzročili prometno nesrečo, ki ima lahko za nas in za ostale, ki so udeležene in udeleženi v prometni nesreči, resne zdravstvene posledice ali pa lahko pri tem celo izgubimo življenje. Naše dejanje lahko, tudi če se izognemo prometni nesreči, opazi policist, ki nam za naš prekršek napiše denarno kazen. Vsi našteti razlogi so tisto, kar spodbuja naše rutinsko ustavljanje pri rdeči luči, kar pomeni, da ne gre za nekakšne skrivnostne in nikoli ozaveščene razloge. Bourdieu bi se s slednjim najverjetneje strinjal, ampak le v primeru, da bi naučeno izkušnjo še vedno razumeli kot utelešeno, ponotranjeno in pozabljeno. Če sprejmemo takšno razlago, potem lahko tisti del človeškega delovanja, na katerega vpliva habitus, razumemo predvsem kot delovanje nezavednih dispozicij, nastalih iz nabora možnosti, ki namjih ponuja naša umeščenost v mreži družbenih odnosov.'^ Drugič in pomembneje, če sprejmemo, da človeško delovanje vodi habitus, in hkrati zanikamo pomen zavestnega delovanja, se nevarno pribhžamo holistični interpretaciji človeškega delovanja.'^ Skozi celoten članek se srečujemo z idejo, da je habitus holističen pojem in neuspešen poskus preseganja klasične sociološke dileme odnosa med subjektom in strukturo. Zaradi argumenta, ki ga želim predstaviti v nadaljevanju, naj omenim, da Bourdieujev poskus preseganja klasične metodološke dileme ni bil osamljen primer. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja začne Roy Bhaskar razvijati pristop, ki kasneje dobi ime kritični realizem?'^ Njegov pristop v nekoliko drugačni obliki nadaljuje Margaret Archer'^, ki v svoji teoriji nameni velik poudarek pojmu refleksivnega samozavedanja. Glavna značilnost omenjenega pristopa je predpostavljanje obstoja subjektov in njihovega vstopanja v strukture. Zapisano pomeni predvsem to, da ljudje s svojim delovanjem vplivamo na delovanje struktur, natančneje, strukture celo emergentno ustvarjamo. S pojmom emergence mislimo zgolj to, da so strukture, ki obstajajo v določenem zgodovinskem obdobju, rezultat preteklega človeškega delovanja. To pomeni, da strukture obstajajo kot nekakšen skupek preteklih človeških delovanj, hkrati pa kot relativno avtonomne od sedaj živečih ljudi. '^Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emerger\ce, Structure and Agency. Cambridge: Cambridge University Press, 2010), 100. Prav tarn, 101. Kritični realizem je drugo ime za Bhaskarjevo teorijo, ki združuje tako njegovo teorijo transcendentalnega realizma (gl. Roy Bliaskar, Realist Theory of Science (London in New York: Routledge, 2008)) kot tudi njegovo aplikacijo transcendentalnega realizma na družbo, to je kritični naturalizem (gl. Roy Bhaskar, The Possibility of Naturalism: A Philosophical Critique of the Contemporary Human Sciences (London: Roulledge, 1998)). '^Archer svoj pristop poimenuje socialni ozncma družbeni realizem (gl. Margaret S. Archer, Realist Social Theory: The Morphogenetic Approach (Cambridge: Cambridge University Press, 1995) in Margaret S. Archer, Being Human: The Problem of Agency. (Cambrdige: Cambridge University Press, 2001)). Ali lahko opisano razumevanje odnosa med subjektom in strukturo velja tudi za pojem habitusa ali habitus predstavlja zgolj še eno od determinističnih razlag? Zdi se, da slednje ne drži, da obstaja tudi alternativno branje. Ko govorimo o habi-tusu kot o »ponotranjeni zunanjosti«, lahko to razumemo na dva načina. Prvi način predvideva, da z besedo »ponotranjenje« razumemo sprejemanje določenih verjetij kot dejstev, ker so jih naše živete izkušnje bodisi potrdile bodisi ovrgle. Naša ver-jetja se oblikujejo v interakciji z drugimi ljudmi in znotraj družbenih struktur. Natančneje, gre za to, kar sem že omenila, da ljudje s svojim delovanjem sestavljamo strukture, hkrati pa strukture vplivajo na naše delovanje. Kljub temu ne smemo pozabiti, da strukture niso edini dejavnik, ki bi določal, kako se bomo vedli v določenih situacijah.'^ Drugi način predvideva dobesedno branje pojma »ponotranjenje«, kar pomeni, da tisto, kar ponotranjimo, dobesedno postane del nas. Habitus je tako le drug izraz za ponotranjene oziroma utelešene strukture; verjetja in dispozicije kot lastnosti ljudi se ne razlikujejo od lastnosti družbenih struktur. Gre za razumevanje, ki briše mejo med zunanjimi in notranjimi dejavniki, razumevanje, ki razume strukture kot gradnike subjektov.'^ Ne glede na to, kateri način branja je predvideval Bourdieu, je pomembno, da razumemo, kakšne so posledice sprejetja obeh interpretacij. Prva, metaforična interpretacija predvideva določene vzorčne zmožnosti obeh entitet, ju ne razume kot enotnih in ne briše razlik oziroma nanje opozarja. Druga interpretacija, ki predvideva dobesedno branje, je slepa za razlike med delovanjem posameznic in posameznikov in delovanjem družbenih struktur, hkrati pa ne ponudi jasne razlage glede proučevanih predmetov in njihovih vzročnih zmožnosti. Če citat, kot je npr. »Habitus je z družbenim svetom, katerega proizvod je, tako rekoč ontološko povezan, omogoča spoznanje brez zavesti, intencionalnost brez intencije in praktično obvladovanje regularnosti sveta, s katerim je mogoče prehiteti prihodnost, ne da bi jo sploh morali dojemati kot prihodnost«''*, beremo dobesedno, se zdi, da Bourdieu vztraja pri razumevanju habitusa predvsem kot mehanizma, ki deluje spontano, nezavedno in vedno vodi človeško delovanje. Če res drži, da je delovanje habitusa povsem nezavedno in da (skoraj) v celoti določa naše delovanje, kje je potem prostor za kolikor toliko avtonomno delovanje subjektov? Če predvidevamo, da se nezavedno ponotranjanje dispozicij zgodi nekritično, to pomeni, da smo izbrali razlago, ki je značilna za pristop metodološkega hohzma. Precej drugačna razlaga je tista, ki poleg vloge habitusa predvideva tudi uporabo zavestne refleksije. Tovrstna razlaga razume zavestno refleksijo kot temeljno človeško lastnost, kar pomeni, da se vsi ljudje lahko oddaljijo od svojega habitusa, podvomijo o svojih dispozicijah itd. Tudi Bourdieu deloma prizna, da je to mogoče, ko v svojih razlagah vpelje idejo o »času kriz«. Vpeljava pojma »krize« Bourdieuju omogoči pojasnjevanje, kako lahko ljudje prepoznamo obstoj drugih habitusov, ki so ves čas obstajali znotraj ' Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emergence, Structure and Agency. Cambridge: Cambridge University Press, 2010), 106. ' Prav tam. ' Piene Bourdieu, Sociologija kot politika (Ljubljana: Založba/*cf, 2003), 17. istega polja, pa jih prej nismo prepoznali. Natančneje, ravno kriza nam omogoči, da se prepoznamo v drugih habitusih in spremenimo svoje dispozicije. V času kriz naj bi prišlo do »popolne sinhronizacije«, do tega, da agensi prepoznajo druge agense. V omenjenih primerih ne gre samo za prepoznanje agensov s podobnimi dispozicijami, ampak celo za prepoznanje agensov z zelo različnimi habitusi. Kot pravi Bour-dieu: »Toda poleg tega se agensi, ki imajo zelo različne življenjske razmere in tudi zelo drugačne [...] habituse, v različnih poljih pa zasedajo pozicije, ki so strukturno homologne pozicijam, ki jih zasedajo agensi v krizi v polju v krizi [...], lahko zmotno [...] ali z razlogom prepoznajo v gibanju, oziroma preprosteje, zagrabijo priložnost, ki jo je ustvaril kritični prelom običajnega reda, da potisnejo v ospredje svoje zahteve ali branijo svoje interese«.'® Bourdieu z vpeljavo pojma krize le delno odgovori na vprašanje, zakaj habitusi niso večni, predvsem pa ne odgovori na vprašanje, zakaj se ljudje z različnimi habitusi prepoznajo in postanejo zmožni kolektivnega delovanja ne glede na različne interese in položaje v mreži družbenih odnosov. Zakaj so delavke in delavci maja 1968 podprli vstaje in upore pariških študentk in študentov? Zakaj so se jim pridružile in pridružili različne umetnice in umetniki, intelektualke in intelektualci? Še več, Eric Hobsbawm se sprašuje tudi, zakaj prihaja do uporov in do zgodovinskih sprememb, tudi ko vlada mir, ko ne moremo govoriti o krizi, kot jo razume Bourdieu. Če sledimo dobesedni interpretaciji pojma habi-tusa, lahko sicer razumemo maj 1968 kot enega od primerov »časa kriz«, a ne more- mo razumeti vseh »malih bojev«, ki so se dogajali skozi celotno človeško zgodovino. Ne moremo razumeti bojev sužnjev in tlačanov, ki so se bor ili, ko kriz ni bilo, ko vladajoči oziroma oblast svojim podrejenim ni naročala, da morajo graditi na svoji refleksivnosti, ko družba ni poudarjala in-dividualizacije, kot se to poudarja danes, ampak je poudarjala vpetost v skupnost. Hobsbawm zato zaključi, da Bourdieujev pojem habitusa ni primeren za proučevanje družbene dinamike oziroma družbenih sprememb, saj lahko pojasni le družbeno reprodukcijo, to je tisto, kar je v družbi statično.^*^ Čeprav se, sledeč Hobsbawmu, zdi Bo-urdieujeva zavrnitev metodološkega ho-lizma in metodološkega individualizma neuspešna, sem sama v članku večkrat nakazala, da je mogoče pojem habitusa razumeti tudi na nedeterminističen način. Gre za razumevanje, ki predpostavlja, da soobstajata tako habitus kot refleksija, da je njuno delovanje pogosto sočasno in dopolnjujoče. Samo s takšnim razumevanjem lahko mislimo kompleksnost človeškega delovanja, kar pomeni, da lahko razumemo, zakaj se ljudje upirajo, tudi če vladajoče družbene norme niso naklonjene »času kriz« in izstopanju ljudi iz ponavljajočega se delovanja njihovih ha-bitusov. Marike Gruhar ' Piene Boiiidieu, Homo academicus (Ljubljana: PedagoSka fakulteta, 2012), 183. " Eric Hubsbawni, »Piene Bourdieu: Critical Sociology and Social History«, New Left Review IL št. 101 (2016): 37-47. ALTHUSSER: MED »TEORETSKIM« ANTIHUMANIZMOM IN IDEALIZMOM Preden začnemo s samim člankom, bi najprej podal nekaj opomb, in sicer kakšna, če sploh je, je povezava med Alt-husserjem in majem 1968 ter o čem bo ta članek sploh govoril. Neposredne povezave med samim Althusserjem in revolucionarno pomladjo v Franciji leta 1968 ni, kajti Althusser je bil takrat hospitaliziran. Je pa pomembna posredna povezava, to je povezava med njegovo »teorijo« antihu-manizma, »francosko teorijo« (med »ustanovitelje« in začetnike katere lahko štejemo Althusserja), ki je imela pomembno (predvsem institucionalno) vlogo v akademski sferi Francije (vsaj nekje v letih 1960-1980^), in majem 1968. To povezava bo (vsaj tako upam) vidna v zaključku tega članka. Sedaj pa k drugi opombi, tj. o vsebini samega članka. Zaradi prostorske omejitve se ne bomo spuščali v podrobno analizo Althusserjevega opusa^ ali v polemiko s problematikami (in tudi nekaterimi odličnimi uvidi, predvsem na področju filozofije znanosti) njegovih poskusov, kako iz originalnih Marxovih tekstov na- rediti znanost in jih očistiti revizionizma (oz. po Althusserju treh »zlih osi«: humanizma, ekonomizma in historicizma). Namesto tega si bomo na kratko (in zavoljo prostorske omejitve tudi deloma poenostavljeno) ogledali, kaj je »teoretski antihumanizem« in kaj, če sploh kaj, nam lahko pove o maju 1968. Louis Althusser prvič resno (in javno odmevno) poseže v akademsko debato o marksistični filozofiji s člankom On the Young Marx^, v katerem gre za poskus kritike stalinističnega'' in humanističnega branja ter razlaganja Marxovih tekstov Francoske komunistične stranke (katere vpliven član je bil tudi sam). Po tem eseju začne redno objavljati spise in komentarje o marksistični filozofiji (dialektični ma-terializem) in teoriji zgodovine (historični materializem) kot neke vrste poskus spremeniti (ali obrniti) takrat vedno bolj prevladujoče »humanistično« razlaganje marksizma, ki ga je »posvojila« Francoska komunistična stranka. Takšno razlaganje je za Althusserja pomenilo pot v revizionizem. Leto 1965 je bilo za Althusserja zelo pomembno, saj takrat izideta dve njegovi knjigi, in sicer najprej Reading Capital (v kateri gre za ponovno branje Marxovih tekstov in izločanje ideološkega, tj. humanističnega elementa) in nekaj mesecev po tem še For Marx (v kateri gre za reinter-pretacijo Marxove misli, da bi pokazal, na ' Več o tem glej: Luc Feny in Alain Renaut, French Philosophy of the Sixties. An Essay on Antihumanism (Massachusetts: University of Massachusetts Press, 1990); Mark Poster, Existential Marxism in Postwar France. From Sartre to Althusser (New Jersey: Princeton University Press, 1975); Peter Dews, Logics of Disintegration. Post-structuralist Thought and the Claims of Critical Theory (London: Verso, 1987). 2 Več o tem: Gregory E\\\otX, Althusser The Detour ofTheojy (Leiden: Brill, 2006) 'm Althusser A Critical Reader (Oxford: Blackwell, 1994); Ann Kaplan in Michael Sprinker, The Althus.'erian Legacy (London: Verso, 1993); Warren Montag, Louis Althusser (New York: Palgrave Ma-cmillan, 2003); Ted Benton. The Rise and Fall of Structural Marxism.Louis Althusser and his Influence (London: Palgrave Mac mi 11 an, 1984). ^ Louis Althusser, For Marx (London: Verso, 2005). " Kot bomo videli kasneje, se Althusserju z antihumanizmoin ni uspelo popolnoma oddaljiti od stalinizma, saj je sam razumel stalinizem predvsem kot neko ekonomsko deviacijo znotraj avtentičnega marksizma. Več o Althusserjevem stalinizmu v: Alex Callinicos, Althusser's Marxism (London: Pluto Press Limited, 1976) in E. P. Thompson, The Poverty of Theory: or an Orrery of Errors (London: Merlin Press, 1995). kateri točki je Marxova »nova znanost« prelomila pot s prejšnjo moralno filozofijo). Z izidoma teh dveh knjig se pojavi oz. nastane tudi t. i. marksistični strukturalizem, oznaka za Althusserja in njegove privržence. Althusser se sicer ni imel za strukturah sta in je strukturalizem tudi označil kot ideologijo^. Reading Capital in For Marx sta bili v tistem času prelomni knjigi, saj je z njima Althusser poskušal ponuditi alternativo dvema prevladujočima interpretacijama Marxove filozofije^, tj. alternativo humanizmu in ekonomiz-mu. Althusser oboje označi za empirici-zem, saj naj bi obe teoriji temeljili na tem, da lahko spoznamo, kaj je objekt, glede na esenco tega objekta (skozi procese opazovanja in abstrakcije). Althusserjev pomemben uvid pri kritiki empiricizma je, da znanstvena spoznanja ne morejo biti dosežena z neposrednim stikom s »konkretno realnostjo« (oz. njegova razdelitev na »thought object« in »real object«)^. Vendar v svoji kritiki napačno sklepa, da empiricizem (ki trdi, da lahko »izvleče« znanje iz čutnih izkušenj konkretne realnosti) enači znanje s konkretno realnostjo. V resnici je prav nasprotno: »[V] empiricizmu se skriva implicitna ontologija, ki temelji na čutnih izkušnjah in zato enači realnost z našim znanjem o realnosti«^. Pravi problem empiricizma je tako to, da izvleče znanje iz nekritičnega izkustva. Da bi rešil problem empiricizma, Althusser nasproti procesu, ki se dogaja izključno v realnosti, postavi proces, ki se dogaja izključno v misli. Tako postane v Althusserjevi epistemolo-giji (»teoreticizmu«, kot se kasneje izrazi tudi sam®) »dopustno«, daje znanstvenost vsake posamezne znanosti determinirana znotraj sebe. Tako ne obstaja več noben »zunanji« kriterij znanstvene resnice. Za Althusserjevo »znanstvenost« resnični svet ni več razsodnik znanstvenosti in resnice. Ta kratki izlet v Althusserjevo epistemologijo nam bo pomagal razumeti končne posledice njegovega »teoretskega« anti humanizma. Preko kritike ideoloških konceptov ponudi Althusser alternativo, tj. teoretski anti-humanizem. Za Althusserja je humanizem ideologija, ker je vsaka naša predstava o človeški naravi zgodovinsko ustvarjena in služi le reprodukciji obstoječih družbenih razmerij. Če torej odštejemo potrebo po človeških »produkcijskih« odnosih drug z drugim in s svojim okoljem, da bi si zagotovili preživetje, ne obstaja nobena druga »človeška narava« ali esenca"^. Althusserjev antihumanizem je torej kritika filozofske antropologije. Človeška narava je po njem zgodovinsko relativna in ljudje niso avtonomni subjekti. Gre torej za radikalno kritiko filozofije subjekta in posredno tudi za kritiko razsvetljenstva. Za Althusserja imajo strukture in družbeni ^ Louis Al thus ser. »On Levi-Strauss«, v Louis Althusser. The Humanist Contraversy and Other Writings (1966-1967), ur. Francois Matlieron (London: Verso. 2003). 19-33. ' Pomembni nastavki zapiiščine Althusserja: radikalno neteleološki materializem, ki poskuša zajeti kompleksnost protislovij; zametki teorije znanosti, kije nepozitivistiOna in neempiri cistična; več glej v Alex Callinicos, Marxism (London: Pluto Press Limited, 1976). ' Althusserjev a filozofija znanosti je igrala pomembno vlogo pri nastanku kritičnega realizma, predvsem v delih Roya Bhaskarja (A Realist Theory of Science, The Possibility of Naturalism ter Scientific Realism and Human Emancipation). ' Brian O'Boyle in Terrence McDonough, »Epistemological Problems and Ontological Solutions: A Critical Realist Retiospective on Althusser«, Research in Political Economy, 29 (2014): 205. ° Louis Althusser, E^^aj».! in Self Criticism (London: NLB, 1976). Louis Althusser, For Marx (London: Verso, 2005) in Louis Althusser, »The Humanist Contraversy«, v: Louis Althusser. The Humanist Contraversy and Other (1966/1967), ur. Francois Matheron (London: Verso, 2003), 221-307. odnosi (produkcije) primat nad individualno zavestjo. Človek lahko postane subjekt le skozi družbo in njeno ideologijo; z drugimi besedami, subjektivizacija je produkt izključno družbenih praks. Zaradi tega teorija antihumanizma zanika kakršnokoli vlogo človeškega delovanja v procesu (spreminjanja) zgodovine". Sam Althusser sicer ne zanika, da je objektivni cilj pohtičnega boja (in teoretskega truda) polna uresničitev človeškega potenciala; prav tako tudi ne zanika, da obstajajo nekateri humanistični koncepti, ki so igrali (in še igrajo) pomembno vlogo v razrednem boju in pri mobilizaciji ljudi v njihovi borbi za osvoboditev in proti izkoriščanju. Humanistična »ideologija« je po Althusserjevem mnenju igrala pomembno vlogo v boju proti fevdalizmu in za seku-larizacijo, vendar je bila ta ideologija del buržoaznega razreda in njegovih prizadevanj'^. Pomembno vlogo pri tej razmejitvi med »ideologijo« humanizma in »teorijo« antihumanizma ima (po Althusserju) t. i. »epistemološki prelom« med mladim in zrelim Marxom. Althusser trdi, da seje pri zrelem Marxu zgodila teoretska revolucija v novi znanosti, tj. znanosti zgodovine (historični materi ali zem). Če je pri mladem Marxu subjekt zgodovine človek, se pri zrelem, »znanstvenem« Marxu človek kot subjekt zgodovine izgubi oziroma ni več teoretski koncept. Althusser poskuša ta prelom pokazati na treh točkah: a) novi in drugačni koncepti pri poskusu teorije zgodovine, ki jih začne uporabljati Marx v kasnejših delih (produkcijski način, družbene formacije, razredni boj ...); b) Marxova kritika filozofskega humanizma (predvsem Feuerba-cha); c) Marxova kritika humanizma kot ideologije'^. Althusser poskuša pokazati, da družbeni odnosi niso le odnosi med ljudmi, ampak tudi (in predvsem) odnosi med agenti produkcije, tj. med tistimi, ki imajo določujočo funkcijo v produkciji materialnega blaga. Odnos med ljudmi je torej »posredovan« skozi odnose med objekti (produkcijski odnosi). Oziroma kot trdi Althusser, posamezniki delujejo v determinirani h pogojih različnih oblik zgodovinskega obstoja družbenih odnosov in pod njimi, zato ne morejo biti svobodni in konstituirajoči subjekti'"*. Subjekti »nove znanosti« niso več ljudje, ampak objektivni odnosi (produkcije), ki vladajo posameznikom. Ti odnosi so sami določeni glede na produkcijski način oziroma gre za »abstraktno definirano strukturo odnosov med elementi, ki sicer nimajo obstoja zunaj teh struktur«^^. Ljudje tukaj ne nastopajo kot elementi teh struktur, ampak kot njihovi nosilci. Govorimo torej o konceptu »prakse« ali »primatu prakse«, pri čemer je vsaka praksa struktura in kot taka uveljavlja svojo »determinanto« nad elementi, ki jih povezuje ali kombinira (posamezniki, objekti in instrumenti dela). Ti elementi so le podporniki struktur, ki nimajo nobenih vzročnih zmožnosti'®. Pravi subjekti tako niso tisti, ki nosijo funkcijo struktur (tj. Louis Althusser, For Mwx (London: Verso, 2005), 7. poglavje (»Marxism and Humanism«). '- Marta Haniecker, »Althusser and the Theoretical Antihumanism of Marx«, Natwe, Society and Thought 1. št. 3 (1994): 325-342. ' LouisAlthusser,/?raebvsko-pinkerska univeru B Etnotogj In antropologi ■ 'Uporniki s ■ 'Mani sngailrans predavani»' ■ Anarhisti ■ Cbsnje ISo ■ Študentsko druilvo Poiltuss ■ Zasedla Zagreb ■ Refleksna o zasedbi Razdelitev po skupinah je mogoče kritizirati na več načinov - npr. ni nujno, da so se študenti in študentke, ki smo jih uvrstili v kategorijo etnologi in antropologi, skupaj s profesorji in profesoricami v času zasedbe imeli za etnologe in antropologe. Temu argumentu bi lahko nasprotovali, da ni pomembno, za kaj so se imeli, saj je dejstvo, da prihajajo z Oddelka za etnologijo in antropologijo. Nadalje je pomembno tudi, da so še po zasedbi izvajali skupščine na lokaciji oddelka, da so se torej imeli za skupnost, ki je bila vezana na študijski program ... A v našem prispevku nam ne gre za to, temveč za to, da bi bralec dobil osnovno sliko o skupinah, udeleženih pri zasedbi fakultete. Del osnovne slike, ki je razviden iz grafičnega prikaza, je, da so kulturno produkcijo tvorile skupinske entitete, veliko manj pa sojo tvorili posamezniki. Drugo dejstvo je, da so nekatere skupine izvedle več delavnic kot druge. Naša hipoteza je, daje bilo tako pri bolj organiziranih in povezanih skupinah. Tretji vidik, ki bi ga radi izpostavili, je vsebinske narave. Če si po vsebinski plati ogledamo 17 izbranih dejavnosti, ugotovimo, da se ukvarjajo z naslednjimi temami: - odnos med visokim šolstvom (univerzo) in gospodarstvom, - avtonomija univerze, - delo, prekamost, fleksibilizacija trga dela, kapital, financializacija, temelji kapitalizma, - delavci migranti, migracije, problematika izbrisa, zgodbe izbrisanih prebivalcev, - protesti v Ameriki, izkušnje z blokade fakultete v Zagrebu, izkušnje anarhistov z G20, pričevanja s čistke na FHŠ, politična poezija (glej opombo 12), - zdrava prehrana, komuniciranje znotraj gibanja 15o, razmislek o očitkih zasedbi. Omenjene teme lahko razvrstimo v naslednje kategorije: - vloga univerze v družbi, - odnos delo - kapital, - marginalizirane družbene skupine, - protesti, upori po svetu in izkušnje boja proti sistemu, - ostalo. Grafični prikaz deležev po kategorijali je Na podlagi tega lahko rečemo, da je bil videti tako: Delež po tipu vsebine I IzkuSnja upora I Odnos delo * kapi Idi I Vloga inivefževdruSbi I Marglnalizlrane družbene skupine prpb prvi teden programa zasedene Filozofske fakultete UL sestavljen predvsem iz vsebin, ki prenašajo izkušnjo upora proti družbeni ureditvi, preizprašujejo politič-no-ekonomsko ureditev družbe, v kateri živimo, tematizirajo vlogo univerze in prikazujejo zgodbe marginaliziranih družbenih skupin. Na kratko rečeno, program je bil sestavljen predvsem iz vsebin, ki so na današnji univerzi prej izjema kot pravilo. Gaber Aleš G1 G:» O > ^ — ........ A I \ •rto (