imenitneših pevcov Europejanskih preslovenila. Prvi zvezek nakaniva ak ne že na robi letošnje, za res na početku prihodne letine.» V pismu Muršcu 1835 (Dela, V5 str. 141) pa omenja imenoma prevoda povesti «Kanarek» in «Kresnica» iz Krištofa Schmida, ki pa nista nikdar izšla v tisku.
Z nekaterimi drugimi graškimi rodoljubi sta hotela celo izdajati literarni almanah «Metuljcek», ki naj bi bil, kot pravi Vraz v nekem pismu Prešernu (Dela, V, str. 156), nekak rival «Kranjske Čbelice». V pismu Muršcu 1.1837. (Dela, V, str. 158) pa pripoveduje Vraz, kako je ravno Miklošič dal zanj pobudo in kako je Vrazu rekel: «Ti mu daš... gobec; g. Ter sten jak noge; jaz drugo truplo; Dr.Prešeren nam more peroti poslati.» Do izvedbe tega načrta pa ni prišlo. Glavno menda iz denarnih razlogov. Po Vrazu pa je bila poleg tega še principialna težava radi pravopisa, ker se je Miklošič trdovratno držal bohoričice in da ga je težko pobratiti s «čehoilirčico» (gajico), ker je on «mož — tenacissimus propositi» (Vraz, ibid.). Iz vsega tega jasno vidimo, kako živo se je Miklošič takrat zanimal za literaturo in kako trezno in konservativno je presojal ilirsko gibanje, kateremu se je pa pozneje v svojem romantičnem navdušenju vendarle dal malo zapeljati.                                                           (Dalje prihodnjič.)
DOMA
FRAN     ELLER
*
Pred cerkvijo je trg že pust in prazen, prešle nedeljske so večernice, samo še tri stoje tam vernice, čebljajo in ne morejo narazen.
Za hišo dede j s cedro v ustih sito lenobo pase in čebelice, na vrtu že zore marelice, srebrno se v poljani ziblje žito.
Iz krčme fantje so na prag se vsuli in dečle, bujne ko potonike, vzbuči hreščeči bas harmonike, poskočno tenki klarinet zafruli.
Še vrisk... in v krčmo drugo se zgrnilo, tonilo vse je in potihnilo — od severa je hladno dihnilo, prineslo z Jezernice rog čez Žilo.
41
A breg naš ne odmeva, na robini preleknjen spi... jelš je le šepeta, povoden ptič v obzorje lepeta ko belo jadro na morja modrini.
Pa mimo sela tihotapi cesta, že zaklonila je dobrava jo, tja vprek nemirne želje tavajo gospodo služit v trda, nemška mesta.
O KRESU OSEMNAJSTEGA
V zelenju, glej, že blede lise;            In zrelo solnce najsmelejši
tenke kot bilo ne bi nič:                     svoj lat poganja nad gore,
tak zajde sivih las kosmič,                a plah že vzdih skoz žita gre
ne vemo kdaj, nam v kodre temne,   o srpih brušenih in kosah.
Odkukale so kukavice,                     Čez čelo padla ti je senca,
molčita drozeg in strnad,                  razlila v luč se pred teboj:
samo škrjanec še pomlad                  ni čas tvoj še... in še te znoj
žgoli, viseč v neba vedrinah.             ovenča zlat na cesti v hladno,
trudno jesen, ko vedno globlje zaje se v jasni dan ti mrak — a čuj: zdaj vzbučal je uljnjak in lipe naše v polnem cvetju!
SLAJŠE    KO   STRUP
ODLOMEK IZ ROMANA — F. SOLOGUB
Vsebino romana tvori tragična ljubezen. Ta izzveni — kakor vedno pri Sologubu — v smrtno utrujenost, hrepenenje po Smrti-Osvoboditeljici. Ta odlomek II. dela romana kaže zapuščeno gimnazijko Sanjo. Njen ljubimec — Ženjo —, je odšel na gimnazijo v drug kraj. Domenila sta se, da si bosta dopisovala.
pomladanska noč je prišla in pogledala v okno: — Sanja, spi, ne joči se! — Sanja se je jokala v temi v blazino. Ljubosumno   je   mislila:   —   Zdaj   se   najbrž   sprehaja iženečko v Krutogorsku po šumnih, polnih ulicah. Kako mučna je ljubosumnost!
Mesto je veliko, bogato. Koliko gospodičen je tam. Vse so lepe, modne in pametne. Kako se naj z njimi kosa Šanjka, preprosto,
42