— 191 — Potovanje po nekterih jugo-slavenskih krajih. Spisal M. Verne, 17. pismo. Dragi prijatel! Na Berdu sim imel še dva namena J pa oba mi je «labo deževno vreme poderlo. Namenil sim se bil namreč iz Berda v lepo Moravsko dolino, in od tam dalje na Vače iti, kraje ogledat, v kterih je rajni Ter-žaški škof Matevž Raunihar svoje otročje leta, kakor je sam večkrat pravil, prav veselo preživel kot kmečk fant. Bil je rajni možak, de je malo tacih,— možak redke bistroumnosti in velike učenosti, pa ves ponižen in žlah-niga serca, poln domoljubja. Čedalje bolj ga spoštujem in njegov spomin bom vedno v posebni časti imel, kakor vsak, kdor je verliga moža prav poznal. Vedno deževno vreme me je pa tudi v drugim namenu overalo, namreč po navadni Dunajski cesti čez Vransko na Štajarsko iti in saj nekoliko te lepe dežele ogledat. Vernem se v Ljubljano — ali, ker me je silno mikalo na Štajarsko iti, sim se precej drugo jutro po železnici tje podal. Potovanja po Štajarskim ti, dragi prijatel, ne morem , kakor sam lahko veš , na dolgo in široko popisovati , ker sim se le po železnici vozil. Tudi na Štajarskim pelje železna cesta od Zi-daniga Mosta do Celja vedno med gorami po zdaj ožjim, zdaj širjim žlebu poleg reke, ki ji S a vi na (Sann) pravijo. Tu se pride narprej k slovečim Laš- kim toplicam (Homer- od Tufferbad), in kmalo potem do Laškiga terga (Tiiffer). Ta terg stoji prav lepo na levi strani reke, in je precej velik, ker šteje čez 100 hiš in čez 500 prebivavcov. Poleg terga se vidi na griču še nekoliko razvalin nekiga stariga grada. Od tod naprej proti Celju je žleb nekoliko širji, in-hribje , ki ga na obeh straneh obdajajo, so nekoliko pri-jazniši, in semtertje tudi dobro obdelani. — Opoldne, tedaj v treh urah in pol, sim prišel iz Ljubljane v Celje, kjer se krasna široka dolina odpre. Tu sim obiskal narprej svojiga rojaka Janeza Ceč-a, učitelja druziga razreda Celjske poglavne šole, de bi ž njim mesto in bližnje kraje obhodil in ogledal. — Mesto je dan današnji sicer majhno, in šteje le ka-cih 250 hiš in malo čez 2000 duš; nekdaj pa je bilo veliko in mogočno, ker so Rimljani celo četo v njem imeli. Sozidal ga je narberže cesar Klaudi okoli leta 54 po Kristusovim rojstvu, in še ima nekdanje ime, ker so ga tudi Rimljani „Celeja" imenovali. Sedanje mestno pokopališče na izhodni strani je bilo neki takrat veliko t e r ž i š č e sred mesta, in na pokopališču je še neka majhna kapelica v spomin, de je bil ondi — na velikim tergu — sv. Maksimilian v drugi polovici 3. stoletja ob glavo djan. — Pozneje, mende ob silnim preseljevanji narodov , je bilo razdjano in je skoraj v nič prišlo. Ko so pa v 14. stoletji mogočni Celjski grofje svoj sedež tik ustanovili, se je kmalo spet povzdignilo. Sedanje mesto redi kmetijstvo , posebno vinoreja in kupčija. Veliko dobička daja mestu tudi kisla voda iz Rogatca (Rohitsclf), ki se od tod na Laško pošilja. — V cerkvah ni razuo krasne stranske gotiške kapele v farni cerkvi, in razun čepinj Celjskih grofov, ki se za velikim altarjem v tako imenovani wnemški cerkvi" hranijo, nič posebniga vi-diti. — Na južni strani mesta so verh visokiga hriba razvaline silno veliciga grada nekdanjih slovitih, pa tudi silovitih Celjskih grofov. Ta slavni rod se je malo čez sto let ohranil, — pervi Celjski grof je bil namreč v letu 1341 Miroslav Saneški (von Sanegg — morebiti Savino-Berdški"), poslednji pa Urh ali Ulrik do leta 1456 — in vender je bil tako mogočen, de se je celo s kralji meril. Tudi te podertine sim šel ogledat; visok stolp, ki mu Miroslavov stol p (Friedrichsthurm) pravijo, je še dobro ohranjen , vse drugo je pa večidel razdjano. V Celji je bil ravno takrat visoko častiti Lavan-tinski knezo-škof, slavni Slomšek, in prav serčno sim želel, se mu pokloniti; pa ni bilo mogoče, ker je bil ravno takrat hudo obolel. Tu sim vidii, kako verliga moža , iskreniga rodoljuba, skerbniga duhovniga pastirja vse serčno ljubi in spoštuje; vsi so bili oplašeni skerbi, de bi se ljubljenimu škofu kaj hujšiga ne pripetilo. Ko sim se častitimu Celjskimu opatu Vodušek-u poklonil, sim se opoldne po železnici naprej podal.